9
>]
9
a
9
P.
i:j
I
I
S
S
9
!♦!
MISLI
(Thoughts)
Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji ★
Ustanovljen leta 1952
★
Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič
O.F.M.
6 Wentworth St.,
Point Piper, N.S.W., 2027 Tel.: 36 1525
★
Naročnina $3.00 letno se plačuje vnaprej
★
Naslov: MISLI P.O. Box 136 Double Bay, N.S.W. 2028
★
Tisk: Mintis Pty. Ltd., 417 Burwood Rd., Belmore, N.S.W. 2192. Tel. 759 7094
I
■JI
I
9
>:
g
>:
i
$
>:
>:
>'
>:
NOVE MOHORJEVKE NAPOVEDANE
Družba sv. Mohorja v Celovcu bo za letošnji Božič razposlala svojim udom naslednji književni dar:
1. KOLEDAR za leto 1969. Poleg mesecev, tednov in dni bo imel zelo pestro zabavno in poučno vsebino.
2. VEČERNICE s povestjo "Pajkova mreia”. Napisal jo je prek' murski rojak Lojze Kozar. Je zgodba mlade Prekmurke v izseljenstvu.
3. DOGODIVŠČINE V PRAGOZDU, napisal znani mladinski pisatelj Mirko Kunčič. Knjiga ima mnogo slik.
4. QUO VADIŠ — drugi del s slikami kot lani, torej: roman v slikah.
Vse ŠTIRI knjige skupaj bodo zopet vsem na ponudbo za majhn0 ceno — $ 3. Pričakujemo jih enkrat v novembru.
“MALO SVETO PISMO” ZA VSE
Nabavite si ga v spomin na misijone škofa dr. Jenka! Imeli boste zelo primerne odlomke iz stare in nove zaveze, ki jih je izbral za nas dr. Alekšič. Je zčlo dober nadomestek celotne stare zaveze, ki je vsa razprodana.
Knjiga ima zelo prijazno' obliko in stane nevezana z močnimi platnicami — $ 1, vezana $ 1.50.
Ob vseh škofovih misijonih bo na ponudbo.
ANGLEŠKA KNJIGA O ŠKOFU BARAGU
Naslov: SHEPHARD OF THE WILDERNESS. Na žalost _ jako malo naročil zanjo prihaja. Sezite po njej ob misijonih, bo povsod na ponudbo. Stane — kot že davno veste — samo EN DOLAR ali $ 1*
KNJIGE DOBITE PRI MISLIH
DESETI BRAT, roman, spisal Josip Jurčič — $1
REZINKA, povest iz Menišije, spisal Matičič — $1
ČLOVEK V STISKI, spisal psiholog dr. Trstenjak — $1
PREKLETA KRI, povest, spisal Karel Mauser _ $1
PASTIR CIRIL, povest iz Korotana — $1
MADITACIJE — pesmi Franca Sodje, pisatelja “Pred vrati pekla” — $2
KRALJICA DVEH SVETOV, spisal J. Kokalj, misijonar v Afriki — $2
HERTA, povest baletke, spisal Janko Mlakar
— $1.25
ROJSTNO, ŽENITEV IN SMRT LUDVIKA KAV-S' ŠKA. Povest, spisal M.~Marolt v Argentini.
— Cena $ 3.
-'"c T
leto xvii.
NOVEMBER, 1968
ŠTEV. 11
Vojna v Vietnamu in Pepe Metulj
Urednik
TAKOJ NAJ POVEM, da Pepe ni šel v Viet-nam. kakor boste morda brž sklepali iz napisa tu zgoraj. To ne, samo pisati je hotel o tej vojni *n se je prišel posvetovat, kako in kaj naj piše. ^rednika je spravil v zadrego.
“Pa zakaj čutiš potrebo, da bi o tem pisal?” “Zato, ker ves svet piše o Vietnamu in tudi govori, MISLI pa že dolge mesece niso ničesar °menile.”
“Kaj pa pišejo in govorijo o Vietnamu?”
“še vprašate! To vendar vsakdo ve. Pol sve- * se zdi, da je za vojno tam, pol pa proti, MI-pa, kakor da bi nič ne vedele.”
“Torej praviš, da vsakdo ve, kako in kaj je z Vietnamom. Zakaj pa potem misliš, da bi morale še MISLI praviti? Kaj pa bi mogle reči novega, vsi ljudje že tako ali tako vse vejoj? Kaj bi pa
1	n°vega povedal?”
Pepe je bil v zadregi, pa samo za hip. Je že sPet odprl usta, pa sem ga ustavil.
‘Poslušaj, Pepe, nekaj novega pa res vem o tetnamu in to bi se dalo čedno napisati za MI-kli samo pomena bi ne imelo, če ne bi MISLI ui same pri stvari sodelovale. Poglej, kaj piše Graham Williams v listu THE AUSTRA-
•	Dal je pobudo, da bi dobri ljudje v Avstra-'J1 Posvojili ali ‘adoptirali’ po enega ali eno viet-?anisko siroto, ki jih je nesrečna vojna rodila ne-eto. Na nek; nas]ov v Avstraliji bi bilo treba ^oslati vsak mesec $10 (deset dolarjev), pa bi ne-°rganizacija izbrala eno siroto in jo poslala
v katoliški zavod v Saigonu. Graham Williams misli, da bi se s tem napravilo dosti večje dobro delo, kot če bi v tisku objavili še tako dolge članke
o	Vietnamu, ki na vse zadnje nesrečne vojne nič ne skrajšajo in nič ne omilijo.”
Pepe je vzel dotično številko lista in sam zase bral. Čez čas je rekel:
“Vse mi je všeč. Posebej še to, ko obeta, da bi dobili sliko adoptirane sirote in razne podatke
o	nji. Ali bi dali v MISLIH poziv, naj se kdo oglasi?”
Tega si ne upam. Že tako je baje preveč prosjačenja v listu. Mislil sem na to, da bi kar MISLI same poslale deset dolarjev in bi tako eno siroto adoptirale. . .”
“Zakaj pa ne?”
“Zato, ker je še vse preveč neplačanih naročnin, čeprav smo že skoraj pri koncu leta. In kako bo v novem letu, nič ne vem. O, če bi vsi redno plačevali, bi se nič ne obotavljal in tudi bi se ne bal očitkov, da razmetavam denar za kaj drugega kot za list...”
Pepe je malo pomislil, potem segel v žep. Položil je predme desetak in rekel: “To je za prvi mesec. Pošljite ne v mojem imenu, ampak v imenu MISLI. Naj postane list enemu Vietnamčku očka in mamica, če ne boste mogli nadaljevati iz blagajne MISLI, bom pa še naprej jaz dajal”.
Tako je rekel Pepe Metulj in se poslovil. Prav kmalu potem je odšel desetak na odločeni naslov. Zdaj pa počakajmo, da vidimo, kaj bo iz tega.
Teh imen lanska matica še ni
imela . . . Naj novi rajniki po božjem usmiljenju počivalo v miru
BRATOŠ MILAN, 30 let, iz Velike Pristave pri Pivki, samec. Našli so mrtvega v Zapadni Avstraliji. Pokopan v Norsmanu, W.A. 14.nov.1967.
POSEGA LADO, 35 let, oženjen, doma iz St. Petra na Krasu. Smrt mu je povzročil električni sveder pri delu. Pokopan v Roockwoodu, N.S.W. 8. jan.1968.
TOPLAK ROMANA, 81 let, redovnica sester Brezmadežne. Doma je bila pri Sv. Antonu v Slov. Goricah. Umrla v Melbournu po daljši bolezni. Pokopana na slovenskem pokopališču Keilor, Vic., 17. jan.1968.
RAUN1G E. IVAN, 61 let, oženjen, umrl v Adelaidi 3.marca 1967. Pokopan v Cheltenhamu S.A.
CENČIČ VLADIMIR, oženjen, doma iz Primorja. Umrl v Ringvvoodu, Vic., po daljši bolezni. Pokopan v Box Hillu, Vic., 31.jan.1968.
SELES ALOJZIJ, 37 let, iz župnije Pregarje, poročen. Umrl za srčno kapjo v Glenroyu, Vic., 6. febr.1968. Pokopan v Fawknerju.
POTOČNIK PETER, 64 let, oženjen, doma pri Sv. Antonu na Pohorju. Zadela ga je kap. Upepeljen v krematoriju Fawkner, Vic.
LAH STANISLAV, 43 let, poroen, doma v Gelju. Umrl od srčne kapi 19.febr.1968. Pokopan v Williamstownu, Vic.
POSTREGNA ANTON, 66 let, poročen, doma iz Srednja v Benečiji. Umrl v bolnišnici v Dande-nongu, Vic., l.marca 1968. Pokopan na pokopališču Springvale, Vic.
ŽIBERNA EMILIJAN, 40 let, oženjen, doma pri Štorjah na Primorskem. Umrl po kratki bolezni v Footscrayu, Vic., 5.marca 1968. Pokopan na on-dotnem pokopališču.
BAVDAŽ FLORJAN, 35 let, samec, doma blizu Kanala. Umrl na bolezni srca pri delu, živel v St. Albansu, Vic. Pokopan na slov. pokopališču Keilor, Vic. 12.marca 1968.
KOLAR FRANC, 21 let, samec, doma iz Podpeči pri Poljčanah. Umrl v prometni nezgodi v Južni Avstraliji. Pokopan v Whyalli, S.A., 22.jan. 1968.
TREVEN STANISLAV, 35 let, umrl na srčni bolezni v Melbournu 11. aprila 1968. Pokopan v Springvale, Vic.
PUTRE JOŽE, 55 let, družinski oče, doma i* Muhavasi pri Kočevju. Umrl ob prometni nezgodi v Maryyongu, N.S.W., 19.junija 1968. Pogreb na pokopališče St. Mary’s, N.S.W.
RAKUŠČEK MARIJA, 67 let, družinska mati, doma iz Kobarida. Po daljši bolezni ji je zastalo srce v Footscrayu, Vic. Pogreb na pokopališče praV tam 9.julija 1968.
PUNGERČAR EDVARD, 60 let, poročen, doma iz Št. Jerneja, Dolenjsko. Na obisku doma ga je zadela kap 18.julija 1968. Pokopan v Št. Jerneju.
JOŽE WOUK, znan samo kot dolgoleten naročnik in reden plačnik listta MISLI. Zaposlen vsa leta v Forestry Jimna, Qld. V juliju letos je oD' dotna pošta sporočila, da je umrla. Na poziv ^ MIŠIH, naj se javi, kdor ga je poznal, ni bil° odziva.
FRETZE ANA, 73 let, vdova, doma iz Gornje Radgone. Umrla po dolgi bolezni v Sydneyu 8-avgusta 1968. Pogreb na Northern Suburb Cemet-ary 11. avgusta.
KRANJEK ANGEL, 40 let, samec, doma blizu Ročinja. Umrl 18.maja v avtomobilski nezgodi. P°' greb na pokopališče Rookwood, N.S.W., ll.junija-
VIDMAR FLORJAN, 26 let, samec, doma bli®1^ Vipave. Umrl v avtomobilski nezgodi nekje v JuŽnl Avstraliji v septembru 1968.
HORVAT ALOJZIJ, 42 let, poročen, dom» blizu Ptuja. Umrl zadet od kapi pri delu 3. marca 1968. St. George, Qld. Pokopan po katoliškei1’ obredu prav tam.
SESTRICA MU JE UMRLA
Tivcrnko Velišček, Granville.
MLAD FANT, KOMAJ ODRASEL DEŠKIM LETOM, je ves otožen in zaskrbljen. Obraz mu Je bled, lica upadla, nič mladostnega življenja ne Puhti iz njega. S povešeno glavo hodi po vasi, misli
So	mu zmešane, iz oči mu silijo solze. Doma se za-riJe v posteljo, grize si ustnice. Grozne slutnje ga Prevzemajo.
Kadar je v hiši vse tiho, se počasi splazi do Postelje bolne sestrice. Zagleda se v njen bledi obra-2ek, tako prisrčno ljubljeni obrazek. Solze mu kapljo preko lic na odejo. Počasi premika ustnice komaj slišno spregovori njeno ime.
“Darinka..
‘Oh, ti si tukaj! Sedi, se bova kaj pogovorila”.
“Kako se počutiš, Darinka?”
“Ne vem povedati. Težko diham, kašelj me davi”.
Njene velike oči so uprte vanj. Iz njih odseva iskrenost, nedolžnost, ljubezen. Sama čista le-Pota.
“Kakor angel”, je fantova misel. “Bog, ne Vzemi mi je..
“Povej mi kaj, Franc! Tako tiho je tukaj”.
‘Rad imam to tihoto. Težko govorim. Najlepše J111 je je pri tebi, če te samo tiho gledam, ko takole šiš. Tako lepa si”.
Komaj viden nasmešek ji je zaigral na ustni-
Tudi ona je samo gledala. Upirala sta oči rug v drugega in molčala.
Pa je vendar bilo v pogledih nekaj globljega. ®kaj, česar bi ne smelo biti. Zakaj bi morala umre-
1	nedolžna deklica, komaj petnajstletna? Zmerom Je bila pridna, do vseh ljubezniva, do Boga iskreno Pobožna. In zdaj naj umrje? Zakaj ne umirajo ta-'> ki delajo samo škodo na svetu? Zakaj se mora Nedolžnost žrtvovati za hudobijo?
Bolna misel je Francu razklala dušo. “Svet je studen, poln gnilobe. Velike moči ti je treba, da Se Prebiješ skozi življenje...”
Sel je in poiskal očeta.
Oče, Darinka je zelo bolna. To ni samo nava-
11	prehlad, ne bo se pozdravila tako po domače. °klicati bo treba zdravnika...”
Oče Anton Reja se je nasmehnil. Bil je is srca (j°1’, vseskozi pošten, za petnajst otrok je garal n in noč. Nikoli ni pozabil misliti na Boga. Ni °&el verjeti, da je Darinka tako zares bolna. Pre-Poslen je bil, da bi ji dajal posebno pozornost.
Ko pa je imel pred seboj Francov zaskrbljeni obraz, ga je ganilo in odšla sta k Darinki. Oče se je nagnil nad njeno ležišče. Planila mu je v objem, oklenila se ga je okoli vratu in zajokala.
“Oče, zakaj me tako zanemarjate? Oh, oče...” “Otrok moj, kaj je s tabo? Otrok moj!”
Bridko ga je zadela vročina, ki je puhtela iz nje. Obrnil se je in naročil sinu: “Pojdi, hitro na-prezi, pohitim po zdravnika”.
Zdravnik je odredil “V Gorico z njo! Morda jo v bolnici rešijo. ..”
 *______
Že teden dni je Darinka v bolnici. Domači jo pridno obiskujejo, posebno oče Anton in bratec Franc sta vsak dan pri njej. Antonove oči so vsak dan bolj kalne, vsak dan je v njih več skrbi in tuge. Zdravniki — molče...
Nekoč je sam samcat sedel ob njeni postelji. Spet je planila izpod odeje in se oklenila njegovega vratu.
“Oh, oče, domov me peljite! Rada bi se še igrala, rada bi pomagala na njivah. . .”
“Počakaj, angelc moj! Sedaj si še bolna. Kakor hitro boš zdrava, odideva vesela domov”.
“Oh, oče, kaj pa če ne bom več zdrava? Komaj še diham. Nočem umreti tukaj. Rada bi še živela. Vsaj enkrat bi še rada šla v gozd in poslušala žgolenje ptičkov. Ali ni res, oče, da sem premlada za grob? Kaj se vam zdif’
“Nikar tako ne govori, otrok moj, na kaj drugega misli...”
Toda Anton sam ni mogel misliti na kaj drugega. Nadaljnje besede so mu zadušile solze.
•	Pri naslednjem obisku:
“Oče, ko bi vedeli, kako hrepenim po soncu, po cvetoči pomladi. Pa sem vendar zelo pogumna, oče! Če me Bog hoče poklicati, pripravljena sem. Rada bi še živela, pa smrti se ne bojim. Samo še enkrat na sonce, preden.. .”
Ni mogla več. Anton ni našel besede. Pobožal jo je po laseh, poljubil na vroče čelo. Komaj je izdavil:
“Moram iti. Jutri te zopet obiščem”.
“Oče, naj grem z vami! Oče, vzemite me s sabo!”
J
Spet se ga je oklenila, tesno in krčevito, da se je ni mogel oprostiti. Obsedel je pri njej na robu postelje in ji božal lase.
“Sanjaj, sanjaj, dete nedolžno, o soncu in lepi pomladi. Bolje ti bo”.
Tako je zaspala. Rahlo jo je položil nazaj, jo pokrižal na čelo in tiho odšel.
Konec str. 319
P. Basil Tipka j
BARAGA HOUSE Tel. 86 7787
19 A’Beckett St., Kew VIC. 3101. Tel. 86 8118
★ ZDAJ SE PA ŽE LAHKO globoko oddahnemo: lepe slovesnosti so za nami, z njimi pa tudi skrbi, ki so s takimi dnevi v zvezi . . . Ne bi šel rad še enkrat skozi tiste dneve pred blagoslovitvijo cerkvice; po drugi strani te pa ravno takale slovesnost tako prevzame, da ti ni žal trudov in skrbi, ki si jih v delo položil.
★ G. škofa dr. Jenka smo šli pričakat na letališče v ponedeljek ,4. oktobra. Poleg kar čednega števila otrok v narodnih nošah se je zbralo precej rojakov, med njimi tudi zastopniki Slovenskega društva. Nadpastir je poleg toplih pozdravov sprejel šopek, ki ga je kasneje poklonil Mariji Pomagaj. — S škofom je prišel Fr. dr. Mikula, dočim se je p. Valerijan pripeljal iz Sydneya z vlakom v četrtek. Predstojnika slovenskih frančiškanov v Združenih državah — p. Blaža čemažarja — sva šla s patrom pričakat na letališče v petek popoldne.
★ V ponedeljek zvečer se je zbrala v Baragovem domu lepa skupina rojakov, ki so prišli pozdravit nadpastirja. Razvila se je prijetna čajanka, zapeli so otroci, zaigral je orkester “Bled”, spregovoril je v imenu Slovencev g. Marijan Peršič, g. škof je pa tudi s prijaznimi domačimi besedami orisal namen svojega obiska. S svojo preprostostjo je pridobil srca vseh; in tak je bil ves čas, kar je bil med nami.
★ V torek zvečer je imal g. škof slovensko mašo in pridigo v St. Albansu. V cerkvi in kasneje v dvorani se je zbralo lepo število rojakov. V dvorani je v imenu skupnosti pozdravil škofa g. Stanko Zitterschlager. — Lep večer smo imeli tudi v Gee-longu dan kasneje: zbrali smo se v cerkvi sv. Družine v Bell Parku k maši in pridigi, kasneje pa v sosednji dvorani. Rojaki so jo lepo okrasili, lastnik
—	po rodu Romun — jo je dal brezplačno, ko je zvedel, da bomo počastili škofa. V imenu geelong-skih Slovencev je nadpastirja pozdravil g. Ivan Bole.
Poprek sem plezal in navzdolž. Ne, bila ni na uro milja . . .
Pa vendar prišel sem do cilja: na moč 'obrekovani POLŽ.
Če kdo bi vzdignil krik in stok, ko gledal bo to mojo sliko in kritiziral nje obliko, naj ve: skrpucal pater ROK.
★ Sveti misijon smo imeli na prostem pri lur-ški votlini za Baragovim domom. Bog nas je blagoslovil z lepimi večeri, četudi čez dan ni kazalo kaj prida. Vernikov je bilo zelo veliko, zlasti v četrtek in soboto. Po sobotni pobožnosti smo se zbrali v dvorani pod cerkvijo k domači akademiji, ki j° je pripravila Slomškova šola. Program se je razvijal že na novem, četudi še nedograjenem odru. P° ljubkih otroških nastopih je sledila kratka a pretresljiva igra Stati križ. — Otroci so škofu poklonili krasen album (delo našega knjigoveza J®' neza Burgarja), Slovensko društvo pa pribor z® pisalno mizo.
★ Nedelja 20. oktobra se je razvila v čudovito lep pomladni dan. Naša cerkvica je stala v soncu kot nevesta, ki čaka ženina. Ljudi se je nabiralo vedno več in ni pretirano, če zabeležimo vsaj številko 1500. (Reporter je na večernih televizijskih novicah poleg lepih filmskih posnetkov otvoritve navedel 2,000). Prišli so celo iz Brisbane, Sydney0i Canberre . . . Med gosti je bil Msgr. L. Clarke, generalni vikar melbournske nadškofije, ki je za' stopal odsotnega nadškofa. Prišlo je lepo števil0 avstralskih frančiškanov s p. provincialom Ambrožem Ryanom. Med nami je bil tudi direktor nadškofijskega migracijskega urada Fr. Rafter, državn8 oblasti je pa zastopal ravnatelj socialnega oddel' ka Frank de Grood.
Ob desetih je lepo število narodnih noš (reporter jih je naštel okrog petdeset) razvilo procesijo lz stare kapele proti stopnišču na pročelju nove cerkve. Tam je škof začel molitve blagoslova, šel
2	blagoslovljeno vodo okrog cerkve, nato pa vstopil. Verniki v cerkvi so pazno sledili obredom posvetitve oltarja, katerim je sledil blagoslov tabernaklja in orgel, ki so prvikrat slovesno zadonele. Narodne noše so medtem prinesle v cerkev podobo Marije Pomagaj, ki bo odslej kraljevala na levi strani oltarja.
Sledila je prva maša v novi cerkvi, ki jo je opravil g. škof ob asistenci p. Blaža in Pr. Mikula. Pridigal je nadpastir, v angleščini pa je mlajšim spregovoril p. Blaž. Med mašo je bilo razdeljenih lePo število obhajil.
*	Popoldne ob 3. se je cerkvica zopet napol-nila do zadnjega kotička. Dobro, da sem odpovedal klopi in so jih pripeljali šele naslednji teden. Tako Je šlo mnogo več ljudi v hišo božjo. Tokrat so se zbrali birmanci in birmanke (103 po številu), njihovi botri in botre, starši in sorodniki. Pridigal je Pred podelitvijo birme nadpastir, p. Blaž je pa spregovoril birmancem v angleščini. — Po maši je ZoPet oživela dvorana pod cerkvijo, kjer je bir-nižincem igral orkester Bled in je bila za vse prisotne domača zakuska. Birmanci so prejeli tudi spominske diplome ter svetinjice.
*	Tako je minila nedelja, ki je zlepa ne bomo Pozabili. Naj se na tem mestu iskreno zahvalim vsem, ki so pripomogli, da cerkvica stoji: gradbenemu inženirju Branku Tavčarju ter akad. kiparju Vladu Doriču za načrte, Branku še posebej za 'so skrb in nadzorstvo v letih zidanja; dalje giad-®niku Lojzu Markiču in sodelavcu Rudiju Koloi-n]ju, ki sta se takoj spočetka odzvala prošnji ter Prevzela vodstvo gradnje; dalje vsem žilavim ro-,arn naših mož in fantov, brez katerih bi cerkev anes ne stala. Nemogoče mi je tukaj naštevati ime-^a, zbrali jih bomo v Spominski knjigi. Tam bodo udi imena plemenitih darovalcev, s katerih darovi sem sproti pokrival račune. Prepričan sem, da k° Gospod bogato poplačal sleherno dobro voljo,
1	3° je kdo pokazal pri naših skupnih naporih za 'erkey- — Bog daj, da bi našel razumevanje in omoč tudi v bodoče, da končamo še vse tisto, ®esar v naglici pred 20. oktobrom nismo mogli sto-Da je cerkev odprta in blagoslovljena, to je 7~ "Vala Bogu — za nami. S tem pa ni rečeno, da ^ konec dela. Tudi ne bi rad prav zdaj za konec ®Zel v dolgove, ko smo vse doslej tako lepo pla-al1 na površju.
Zahvaliti se moram sestram, Srnečevi Anici gojencem Slomškove šole. Dragici ter mamicam, vsem narodnim nošam, rojakinjam, ki so pomagale čistiti cerkev, in vsem, ki so za ponedeljkovo čajanko ter nedeljsko zakusko prinesle peciva. Zahvala kuharici Baragovega doma s. Emi in vsem njenim pomočnicam. Vsem skupaj in vsakemu posebej: Bog povrni!
★ V predzadnji številki Misli sem omenil, da je Melbournsko slovensko društvo sklenilo cerkvi darovati krstni kamen. Zdaj lahko povem, da je posebej za nas izdelani granitni krstni kamen na dan blagoslovitve že stal na mestu, le pokrov pride kasneje. Prvi otrok, krščen v novi cerkvi in nad tem krstnim kamnom, je Markičeva prvorojenka, hčerka glavnega vodje pri gradnji cerkve, Alojza Markiča in Anice r. Cimerman. Krstil jo je na dan blagoslovitve škof dr. Jenko.
Za krstni kamen iskrena zahvala Slovenskemu društvu. Enako zahvala odboru, da je v soboto popoldne povabil g. škofa medse v Slovenski dom.
★ Zaradi utrujenosti je g. škof spremenil načrt: v Adelaido sem odpeljal z avtom samo p. Blaža, g. škofa smo pa pričakali tamkaj na letališču v sredo. — Adelaidski misijon je lepo uspel: bilo je veliko spovedi in obhajil. Za nedeljsko mašo z birmo smo napolnili veliko cerkev Srca Jezusovega, Hindmarsh, do zadnjega sedeža, kar se doslej v vseh letih še ni zgodilo. Birmo je prejelo 51 otrok.
V	Adelaidi se je g. škof ojunačil in birmancem spregovoril tudi v angleščini.
Domačo zakusko smo imeli v Ukrajinskem domu blizu cerkve. Tu smo birmancem razdelili spominske diplome in svetinjice. Vse je poteklo tako , domače in v veselem razpoloženju, škofa sta pozdravila g. Peter Rant in dr. Stanko Frank. — Prisrčna zahvala Slovenskemu društvu ter vsem, ki so pomagali z ureditvijo dvorane, ter za obilico dobrot na mizah.
Iz Adelaide se je nadpastir v ponedeljek dopoldne odpeljal z letalom proti Perthu. Dr. Mikula ga je spremljal.
★ O novembrskem romanju bom poročal v prihodnji številki. Enako verjetno o vsem mogočem, kar sem danes v naglici in obilici novic prezrl. Naj za konec izrazim željo, da bi melbournski Slovenci radi prihajali v svoje svetišče. Redne maše so prvo in drugo nedeljo v mesecu ob osmih zjutraj in ob desetih dopoldne. — Drugo in četrto nedeljo pa samo ob osmih zjutraj (na četrto nedeljo mašuje avstralski frančiškan, ker mene ni v Melbournu). Ostale pobožnosti in bogoslužje za izredne prilike bo objavljeno sproti.
Konec str. 317
POSLOVILNE BESEDE ŠKOFA DR. JANEZA JENKA
V MESECU AVGUSTU SO “MISLI” OBJAVILE moj pozdrav rojakom v Avstraliji, naj za november napišem nekaj besed v slovo. Ko to tipkam, gre čas mojega obiska že precej proti koncu. Kar bom te dni še doživel, gotovo mojih nabranih vtisov ne bo spremenilo.
Najprej čutim dolžnost prisrčne zahvale slovenskim duhovnikom in vsem ostalim rojakom, ki ste me povsod tako toplo in prisrčno sprejeli. Številne so bile povsod udeležbe pri sprejemih, pri misijonskih pobožnostih in službah božjih. Ljubeznivo ste me vabili v svoje domove in se povsod prijazno in po domače z menoj pogovarjali. Nikjer se nisem počutil tujca, vsakdo se mi je iskreno in brez zadrege približal, kakor da se že davno osebno poznava.
Pri vsem tem sem na novo spoznal, kako so naši ljudje navezani na svojega duhovnika, kako čutijo potrebo po domači besedi, po slovenskem petju pri službah božjih in še posebej za pogovor v domači besedi v spovednici.
čeprav je tempo življenja v Avstraliji izredno hiter, delo in zaslužek vabljiva ter celo zapeljiva, rojaki vsaj na splošno ne pozabljajo višjih vrednot — med njimi gojitve skupnosti, družabnosti, shajanja v Domovih in podobnih skupnostnih središčih, če nimajo lastnega Doma, se po-služijo dvorane avstralske župnije. Prav tako, kot zahajajo v avstralske cerkve k službam božjim, kadar slovenske ni v primerni bližini.
Posebno sem vesel in zadovoljen, ko vidim, da večina vernih rojakov pošilja otroke v katoliške šole in vzgojne zavode, čeprav morajo to posebej plačevati. Zavedajo se, da po tej poti nudijo otrokom najboljšo vzgojo. Upam, da ne pozabljajo na drugo: tudi sami morajo doma dajati otrokom dober zgled.
V pogovorih s poedinci in skupinami me je veselilo, da so se zanimali za razmere doma, v vasi, V župniji, pa tudi spraševali o duhovnikih, ki so bili z njimi povezani pred odhodom v tujino. Vse to je močan dokaz, da je notranja povezanost z domačim krajem ostala, čeprav je na zunaj pretrgana. 0, povezanost z domom naj ostane krepka še naprej! Posebno ne morem dovolj priporočati pisemske povezanosti s starši in drugimi ožjimi sorodniki. Ko bi tisti med izseljenci, ki so se domu neljubeznivo odtujili, le malo slutili, ka-
ko zaradi tega oče in mati doma trpita, gotovo bi šli sami vase in začeli drugače. Staršem ni nobena reč dražja kot prisrčno in toplo pismo sina ali hčere.
Višek vseh mojih opravil v Avstraliji je bila gotovo blagoslovitev nove cerkve v Melbournu, posvečene sv. bratoma Cirilu in Metodu. To svetišče božje vsekakor predstavlja lep doprinos k uveljavljenju Slovencev v novi domovini. Ta cerkev je doslej najbolj viden spomenik slovenske prisotnosti tukaj. O, kako želim, da bi bila služba božja v njej vsako nedeljo obilno obiskana! Še več! Naj bi bila ta cerkev tudi pogosten cilj Slovencev drugod po Avstraliji za nekako romanje —• J ali je preveč, ako rečem:	vsakoletno	romanje?
Saj boste našli tam košček domovine: brezjansko Mater božjo Marijo Pomagaj, pa slovensko besedo in domačo pesem.
Kjer je količkaj mogoče, zlasti v večjih središčih, naj bi se odprla, kjer tega še ni, slovenska sobotna šola — tako lepo ji pravite: Slomškova! Naj bi v njej slovenski otroci našli vsaj nekoliko pouka v jeziku, zemljepisju, zgodovini, literaturi in umetnosti Slovenije. Skušajte v tem. tekmovati z rojaki v Argentini, Kanadi in Združenih državah. Gotovo vam ni neznano, koliko store v tej zadevi v omenjenih deželah.
Poleti rojakov v domovino in iz domovine v slovenske naselbine v tujini so priporočljivi, če so le tudi uresničljivi. Osebni stiki so pač najjačja zagotovitev medsebojne povezanosti. Po njih se bo tudi narodna zavest najdalje ohranila.
V	smislu krščanske zapovedi o ljubezni do bližnjega je gotovo pravilno, da skušamo gojiti in utrjevati stike s pripadniki drugih narodov, zlasti tistih, ki žive z našim narodom v isti državi. Države po svetu, tudi Avstralija, navadno razlikujejo ljudi po državah, odkoder so se priselili. Države imajo z državami uradne stike. Avstralija ima diplomatske odnose z Jugoslavijo. Mnoge razmere morejo med seboj urejati samo države. Prav je, da se teh stvari zavedamo in temu spoznanju primerno tudi ravnamo. Razlikovati moramo države in državna predstavništva od ideologije, kateri kdo pripada. Ko odklanjamo komunistično ideologijo, s tem ne zametamo svoje rojstne države. Nasprotno: želimo ji napredek in uspeh.
Po zadnjem koncilu skušamo bolj in bolj uy«-
1	j avl jati necelo osebne svobode v verskem življenju. Nikogar ne želimo siliti k veri, čeprav smo duhovniki in vzgojitelji dolžni povedati resnico, da je katoličan dolžan poslušati Cerkev in se v življenju mora držati njenega nauka, njenih navodil.
V	stvareh, ki v njih katoličani mislijo enako kot drugi, je možno sodelovanje. Tu pridejo v poštev narodna, športna, gospodarska in tudi politična področja. Mnogo dobrega napravi med vami v vseh teh pogledih vaš mesečnik MISLI.
Končno: uvidel sem, da je v Avstraliji potreben še kak slovenski duhovnik. Vprašanje je, kje ga vzeti? Posvetoval se bom doma z drugimi slovenskimi škofi, z Mons. Kunsteljnom in frančiškanskim vodstvom.
Toliko, dragi rojaki, vsem in vsakemu v slovo. §e enkrat prisrčna hvala za vse, prisrčno pozdravljeni in obilna mera božjega blagoslova naj ostane nad vami! — Janez Jenko, škof.
NA RAZPOTJU
I.	Burnik
Tatu,
kjer bi ljubezen morala družiti, se razdvaja in se loči.
Modemi farizeji vsega s-mo mogoči, ktikor rak razjeda nas nemir.
Osrečujoči govor v molitvi je utihnil, vera narodu se je shladila.
Že petnajstletni mulci jemljejo mannila, iz utopije rojeva se razkroj.
Ne puščajmo več grešnih duš v nem/ur!
Zanj, zate, zame —
drug za drugega molimo,
d'i si vendar pridobimo
po ven milost — svetli božji dar!
Prizori ob slovesnostih v Melbournu
SPOMINSKA PLOŠČA
Povest. Spisal Fran Detela Konec.
IVAN JE ZAČEL STVAR PREMIŠLJEVATI. Jankovi nazori se mu niso zdeli prazni. Nekoliko smešnosti se je sicer prijelo zadeve; toda vsekakor je bilo primernejše, če se osmeši Lomast, ki ga ta nezgoda ne bo tako živo zadela. Govor pred Rjavkarjem bo smešen od vseh strani; govor pred rojstno hišo bo poravnal, kar se bo dalo popraviti.
Ivan, ki se ni hotel spuščati v noben pogovor več s Škorcem, je prepustil ureditev zadeve prijatelju in je prav storil. Janko je pohvalil škorca, da se je tako krepko zavzel za svojega strica, pritrdil, da se rojstne hiše ne dajo kar tako prenašati kakor spominska plošča. Priznal je, da se spobodi glavno pošaščenje vendarle škorčevemu domu. Pokazal je, kako blizu bodo stali pevci in omenil, da bi bil Ivan pripravljen govoriti pri rojstni hiši.
“In Ivan bo dosti bolje govoril kakor Lomast”.
“Dobro”, je dejal škorec, “če bo bolje govoril, naj govori”.
“Dotlej pa imejte vi svojo ploščo ravno tako zagrnjeno kakor Rjavkar”, je naročal Janko.
Tako sta se zagrnili tisti večer v Hrastju dve spominski plošči slavnega Urbana Škorca, da počakata slovesnega odkritja. Mlačani pa so se vračali nekako zadovoljni domov, samo Ivanu je moral Janko še vso pot dokazovati, da boljšega izhoda iz te slavnosti ni.
Slavnostnega dne zarana je pritresel Lomastov voz v Hrastje sodček vina in dva sodčka piva poleg dveh jerbasov belega kruha. Vse to je odložil pod streho iz smrečja, ki je bila nalašč za to slavnost postavljena in pod katero je stalo par miz in kot klopi deske na štorih. Ker so bili ljudje večinoma v cerkvi na Mlaki, ni zbudil ta ropot nobenega zanimanja. Visoki mlaji ob Rjavkarjevi hiši so z zagrnjenima ploščama vred tiho čakali, kaj se bo zgodilo.
Na Mlaki so se pa ljudje bali, da bodo v Hrastju kaj zamudili. Zato se je cerkev po službi božji hitreje izpraznila ko po navadi, in kdor je prihitel iz cerkve, se je obrnil proti Hrastju in skušal prehiteti druge. Tako so nazadnje vsi drli, nič drugače, kot če bi v Hrastju gorelo.
Lomast je bil odredil, naj gredo pred njim najprej gasilci, potem veteranci, za temi Janko s pevci in nazadnje on med Mlakarjem in Ivanom. Toda sprevod se je pokazil; Mlakarja in Ivana ni
bilo nikjer dobiti. Lomast je moral sam hoditi in se jeziti.
Po Hrastju so se slavilci prerivali, popraševali in se smejali, ker nihče ni prav vedel, kam naj se obrne. Od začetka je bilo namreč rečeno, da se odkrije plošča na Škorčevi hiši, potem se je bilo govorilo o Rjavkariu, zdaj pa je bil pri obeh hišah en ogel zagrnjen in tu in tam pripravljen nekak oder. Vse to je bilo zabavno — in kdo ni vesel, če se lahko smeje?
Gasilci in veteranci so dostojanstveno prikorakali in napravili toliko reda, da je prišel do svojega prostora Janko s pevci in da se je preril do svojega odra župan.
“Kje je pa Mlakar?” je zavpil Lomast in si obrisal z rdečim robcem potni obraz. “Zakaj noben hudič ne strelja? Kje je Mlakar?”
“Mlakar, Mlakar!” so začeli kričati gasilci in se ozirali po ljudeh. “Kje je Mlakar?” so vpili veteranci in se obračali na vse strani. “Mlakar, Mlakar!” so kmalu klicali po vsem Hrastju, nekateri, da bi priklicali Mlakarja, nagajivci zaradi ljubega hrupa. Toda Mlakarja ni bilo od nikoder; niso ga privpili ne gasilci ne veteranci, ni ga priklel Lomast. Ljudi je tudi to zabavalo.
Ko se je slavnostni govornik naklel, je stopil na oder. Začeti je moral, zakaj gledalci so postali nepotrpežljivi, kakor da bi bili svoje prostore plačali. “No, ali bo že kaj?” se je oglasil predrzen zastonjkar, drugi pa v smeh. In zdaj naj človek lepo govori!
Lomast je začel, kakor je stalo v Ivanovem govoru, z Gregorčičevim pozdravom kmečki hiši: “Mogočna nisi, ne prostorna”, in pokazal je na Rjavkarjevo hišo.
“Ej, prostorna pa je”, se je zopet oglasil predrznež.
“Ti osel!” se je zadrl nad njim Lomast. “Saj ne pravim jaz, da ni prostorna. Tako poje pesnik Gregorčič. V tej hiši se je rodil —------------”
“Tudi to ni res”, je dejal spet neki poslušalec, in: “Lažeš, pri Škorcu se je rodil”, je popravljal drugi. Ljudje pa so se prav dobro zabavali.
Te sitneže je Lomast sicer z lahkoto prekričal, toda toliko so ga vendar motili, da se je začel loviti, da se mu ni samo zveza misli zamotala, ampak da mu je tudi že zmanjkovalo pravih besed. Kričal je nekaj časa, potem pa sklenil, da naj pade zavesa.
Plošča se je odkrila in Lomast je začel zopet razsajati, zakaj se ne strelja. “Tiho, tiho!” so se oglašali ljudje, “da bomo kaj slišali”. Na drugi strani je namreč govoril Ivan. Ne tako glasno, toda razločno in premišljeno. Lomast se je zavzel,
gledal, poslušal — in v srcu mu je rasla nova jeza. Jasno je videl ves črni naklep, ki so ga bili zasnovali za njegovim hrbtom Ivan in Mlakar in Škorec.
“Tukaj je slavnost, ne tam!” je rohnel. “Tukaj se odkriva plošča. Kaj poslušate otročje čenče!”
Od druge strani se je odgovarjalo bolj in bolj na glas, in kmalu je krik in smeh in šum udušil tudi Ivanovo besedo. V tem trenutku pa, ko se je bilo bolj bati, da škorčevi častilci pazabijo, čemu so prišli v Hrastje, je vzdignil Janko roko in pevci so zapeli s krepkim glasom:
Naj čuje zemlja in nebo, kaj dan’s pobratimi pojo. ..
Vse je utihnilo in poslušalo. Ko so odpeli pevci vse tri kitice Pobratimije, potem Lepo našo domovino, potlej Slovensko dekle, Pridi Gorenjec in Najprej zastava Slave, so bile ukročene že vse strasti. Tako blažilno vpliva lepo petje na človeška srca.
Potem se je pričela domača veselica, ki je Lojasta odškodovala za prestane nezgode, in nazadnje so bili vsi ljudje teh misli, da so se dobro zabavali. Celo Ivan je rekel zvečer Janku, da je bi-1° lepše, kakor se je on bal. “Škoda, da ni bilo še streljanja”.
“Boga zahvali”, je dejal Janko,” se vsaj nihče ni ponesrečil”.
— ★ —
Pri obračunu je naračunal Lomast čisto malo primanjkljaja. “Če doplača odbor dvanajst kron”, je dejal, “bom trpel drugo jaz”.
Ugovarjal ni nihče razen Mlakarja, ki je govoril nekaj več, kot je mogel dokazati na sodišču. Zato je plačal pozneje še posebej zaradi razžalje-nja Lomastove časti trideset kron.
Tako se je proslavljal spomin vrlega slovenskega pisatelja Urbana Škorca. Lepo so potem pisale novine, kako je bil to pravi ljudski tabor, da so nastopali gasilci in veteranci, žene in dekleta v narodnih nošah, da je krasno govoril gospod župan, in nič manj lepo visokošolec Ivan Šimen, kako imenitno so pevci peli pod spretnim vodstvom gospoda nadučitelja; potem pa, da se je razvila prisrčna, neprisiljena ljudska veselica, da sme vsakemu žal biti, kdor se je ni udeležil.
“Ljubljančani”, je bilo pikro poudarjeno po pravici, “so nas, kakor tolikokrat ob podobnih prilikah pustili na cedilu. Zastopana ni bila ne Leonova družba ne Slovenska matica. Žalostno in sa-pienti sat...”
IZ ČRTICE: V GAJU
Ivan Cankar
SEDEL SEM V SENCI POD KONSTANJEM.. Na srcu mi je težko ležala tista žalost, ki jo občuti človek, kadar se ugleda kakor v neusmiljenem ogledalu — sebe in svoje življenje, svoje nehanje *n preobražanje, svojo mladost in svoje umiranje.
Vse, kar je mislil in storil, zadobi nenadoma drugačno lice in drug pomen. Prišel je v kraj, ki mu je bil drag v spominu, gledal je ves začuden in ga ni spoznal. “Kaj si to ti, zibel moje Mladosti ? To ni tvoj obraz, slepe so tvoje oči in ^ ne pozdravljajo”.
Srečal je človeka, ki ga je v davnih časih iz srca ljubil; pust in hladen je njegov pogled, njegova roka je mrzla, srce ne govori več s srcem. ^ar je bilo nekoč živo, je okamenelo, je brez duše lz besede. ..
Vsaka misel, tako močna in vroča v uri poro-^a> je živela le v edini tisti uri, nato je ovenela, umrla; tako pade list z veje, leži zgrbljen v prahu ln mrtev. Vsaka misel, vsaka beseda, vsaka kretnja ' ovenela, okamenela, duše ni več v nji.
Kaplja za kapljo lije iz te posede, ki se ji pravi moje življenje; kmalu bo posoda prazna. List za listom pada s tega drevesa, ki se mu pravi moje življenje; kmalu bo drevo suho in golo.
Ponavljanja ni, ne prerajanja; kaj bo iz prelite kaplje, iz odpadlega lista, kdo ve; ali prazna posoda bo razbita, golo drevo se bo posušilo. . .
Večerilo se je v gaju; zapihal je hladen veter, v gostejših jatah je poletavalo mrtvo listje na tla.
IN MEMORIAM
Ob 25 letnici smrti dragega očeta
g. Leopolda Primožiča
(nov. 11, 1943)	j
se ga hvaležno spominjam počivajočega na Žalah v Ljubljani poleg žene Marjance in hčerke Anice. Naj v miru božjem dočakajo Vstajenja, mi pa molimo zanje!
Janez Primožič, Brisbane, tudi v imenu sestre Poldike pri Sevnici v Sloveniji.
Izpod Triglava
V KORTAH NA KOROŠKEM je mladi Janček Muri v domačem lovišču podrl izredno velikega jelena, ki ga je imel na piki že nekaj let. Jelenovo rogovje tehta do 10 kg in je visoko 112 cm. Rast mu je tako simetrična na obe strani, da je kaj takega redko videti. Ni čudno, da so lovci in drugi prihajali podrtega jelena gledat od blizu in daleč.
“KDOR PREJ PRIDE, prej melje”, tako je učil star pregovor. Ljubljanski “Pavliha” ga je prenaredil za uporabo današnjih ljudi na Slovenskem: Kdor prej pride, prej krade. — Ni treba šele razlagati, kam “reformiran” pregovor meri. Sicer pa Pavliha pove še marsikaj. Na primer: Pri polnem koritu se ne da delati, pri polnem koritu se krade. — Ali:	čisti računi, dobri prijatelji.
Kdaj bo to veljalo tudi v našem gospodarstvu? — In: Svinja, ki ni mogla h koritu, je bridko potarnala: pustite še mene zraven, ne bodite taki ljudje . . .
V GORICI SO PELI ČEHI prav tiste dni, ko so sovjetski tanki vdrli v njihovo domovino in jo zasedli. Na go riškem gradu so priredili velik koncert, ki je pritegnil številno poslušalstvo izmed Slovencev in Italijanov. Bil je mešani zbor — 65 pevcev in pevk — pod vodstvom Pavla Kuhna. Poročilo pravi, da je bil koncert izredna glasbena poslastica za Goričane. Zbor se je vrnil v Prago, čeprav s težkim srcem. Odpel je v Gorici tudi število religioznih skladb.
LJUBLJANSKA UNIVERZA ima poleg vseh drugih znanstvenih odsekov tudi študijsko središče za muzikologijo in zgodovino glasbe. Ta znanstvena panoga na Slovenskem v preteklosti ni bila dovolj upoštevana. Zasluga za današnje zanimanje gre dr. Dragotinu Cvetku, ki je strokovnjak na tem polju. Napisal je mnogo razprav iz zgodovine slovenske glasbe in jih objavil tudi v tujini, kjer so vzbudile dosti zanimanja.
“KATOLIŠKI GLAS” V GORICI piše: Tole bi vprašali tiste, ki se jim zdi v Sloveniji glede verske svobode vse v redu in se na vso moč ženejo za dialog s komunisti: kakšna verska svoboda je neki, ko se še danes doma ne sme pisati o razvoju katoliške cerkve v Sloveniji? Kako naj bo mogoč resničen dialog s komunisti, ki nekaterih slovenskih škofov, na primer dr. Rožmana, niti imenovati ne dovolijo?
EKUMENSKI ZBORNIK “KRALJESTVO BO-ŽJE” je naslednik mesečnika z enakim imenom, ki je pred vojno izhajal v Sloveniji. Obnovili so list v inozemstvu dr. Metod Turnšek in njegovi prijatelji, toda spremenili so ga v zbornik, ki izhaja le enkrat na leto. Izdaja ga Apostolstvo sv. Cirila in Metoda na Goriškem in Tržaškem. Letos je izšel osmi letnik z bogato vsebino. Uredila sta ga dr. Vodopivec v Rimu in Stanko Janežič v Trstu. Cela vrsta sotrudnikov opisuje, kako so razni slovenski bogoslovci v preteklosti prispevali k akciji za zedinjenje krščanskih cerkva.
V	“MLADIKI”, KI IZHAJA V TRSTU, je
Franc Jeza napisal črtico z naslovom MORILEC. Pretresljiva je. Vrši se v časih komunistične revolucije v Sloveniji, črtica podčrtava dejstvo, da je bila marsikatera likvidacija bolj žrtev osebnega obračunavanja kot ideološkega boja.
JANKO JEZOVŠEK, NAM NEZNAN, piše v reviji Cerkev v današnjem svetu o svojih koncertih “duhovne glasbe.” Med drugim beremo: Mogel sem opaziti, kako so raznovrstni ljudje z zanimanjem prisluhnili nekaterim novim poskusom: atonalitet-nosti, serielni tehniki, clusterjein (tonskim grozdom), neobičajni zasedbi oz. instrumentaciji, po-liritmiki, polimetriki, istočasnemu petju v več jezikih. _ Če kdo od bralcev teh reči ne razume,
naj se ne obrača za pojasnila na uredništvo MISLI-Naj rajši poskusi pri Klakočerjevih. — Morda —
ZGODOVINO ŽELEZNIC NA SLOVENSKEM
je popisal v 600 strani debeli knjigi velikega formata Ivan Mohorič, znanstveni sodelavec ekonomske fakultete v Ljubljani. Opozarja tudi na to, da je iznajdba železnic pomagala Nemcem graditi most do Jadrana. Trinajst let potem, ko je stekla prva železnica na Angleškem, so zasadili prvo lopato za zgradbo železnice št. Ilj — Maribor. Leta 1846 je proga dosegla Maribor, tri leta pozneje Ljubljano, leta 1857 pa — Trst.
“LUNA” V PREDLAGANEM SODOBNEM SLOVARJU naj bi se po mnenju nekih modrih Ljubljančanov opisala tako: nebesno telo, naš zvesti sopotnik ali satelit, v poeziji vir navdahnje-nja, v vesolju cilj ameriško-sovjetskega tekmovanja, v našem socializmu cilj družbenega planiranja. “LUTKA” pa tako: igrača, posnetek človeka ali živali, ki premika svoje ude s potegom vrvice, torej igrača, ki se z njo igrajo drugi, na primer naša Socialistična zveza, ki je še vedno lutka na vrvici partije.
DOPIS IZ TORONTA, KANADA
Lueiitm Motetu-
ŽE ZELO DOLGO SE NISEM OGLASIL, čas tako hitro beži, da se ne morem z lahkoto pripraviti k pisanju. Pozabil pa nisem Avstralije in še manj svojih rojakov in prijateljev tam. če se nisem z dolgim molkom preveč zameril, objavite v MISLIH teh nekaj vrstic.
Sedaj živim v Torontu prav blizu slovenske cerkve Marije Pomagaj. Tukajšnji Slovenci imajo tudi svojo “farmo” ali letovišče, ki je cerkvena last lf> je oddaljena kakih 60 milj od Toronta. Je zelo velika in leži med gozdovi. Mnogi slovenski Toront-cani preživijo tam svoj letni dopust. Nekateri bivajo pod šotori, drugi so si omislili majhne kajžice Iri žive v njih. Kraj je preskrbljen z elektriko in Vodo, pa tudi plavalni bazen imajo.
Na levem bregu letovišča stoji majhna kapelica 'n stanovanje za duhovnika, ker so tam maše pogostne, ob nedeljah celo po dve. Te maše so kar na prostem. Tudi jaz sem se udeležil preko poletja Mnogih cerkvenih in kulturnih prireditev na tem Prostoru. Pri procesiji sv. Rešnjega Telesa je bilo
4,000	ljudi in jako veliko narodnih noš. Velika kulturna prireditev je bil “Slovenski dan” z mnogimi govori, deklamacijami, petjem in tako dalje.
Sploh vsak “weekend” pritegne veliko število obiskovalcev. Nekateri si hrano prinesejo s seboj in
Sl	kuhajo ter pečejo na prostem, drugi si kupijo
jedi v postreži trgovni Slovenkega društva. Ker ima Toronto dve slovenski župniji in več društev, si sporazumno razdelijo delo za vsako prireditev posebej, naj bo cerkvena ali društvena. Sezono smo zaključili zadnjo nedeljo v septembru z veliko “Vinsko trgatvijo”. Odslej in do prihodnjega poletja se bo vse to pestro narodno življenje preselilo v mesto in v razne dvorane, ki jih našim Slovencem tudi ne manjka.
Slovenska šola za otroke se je tudi že pričela in skupno jo bo obiskovalo 311 gojencev in gojenk.
Doživeli smo tudi izreden dogodek v nedeljo 7. septembra, ko je prišel k nam iz Clevelanda mariborski škof dr. Držečnik. Imeli smo birmo, ki jo je od njega prejelo 70 otrok. Napravili smo mu velik sprejem in po birmi banket v cerkveni dvorani. škofov prihod je zelo dvignil tu versko in narodno zavest že tako ali tako zelo zavednih rojakov.
če koga zanima, naj še nekaj omenim o Kanadi na sploh. V njej živi 8 in pol milijona katoličanov, ki imajo 69 škofij, 100 škofov, nad 4,000 župnij, 21,000 duhovnikov, 63,000 sester in skoraj
7,000	redovnih bratov. V inozmeskih misijonih po raznih deželah imajo blizu 5,000 misijonskih delavcev, duhovnikov, redovnikov in laikov.
Lepe pozdrave prijateljem v Sydneyu, in Melbournu ter rojakom širom po Avstraliji. Moj naslov je: 162 Clinton St., W., Toronto 4, Ont. CANADA.
Pristori ob birmovanju v Sydn«yu
ŠE VUK VESELO ZAŽVIŽGA, KO VOZI MIMO
Julka Jelenec
Julka je bila doma v Kandiji pri Novem mestu, hči nekoč zelo znanega gostilničarja Štemburja-Zurca. Poročila je sedaj že tudi rajnega dr. Celestina Jelenca in z njim odšla po vojni v Argentino kot begunka z beguncem. Umrla je pred letom dni in v njeni zapuščini so našli pričujoči spis, ki ga tu objavljamo iz argentinske Svobodne Slovenije — Ur.
ŠMIHELSKO POKOPALIŠČE JE NEKAJ POSEBNEGA. Starejša pokopališča se pri nas navadno nahajajo okoli cerkve sredi vasi. Okoli stoje hiše in kajžice živega rodu, ki tako ostaja v vsakdanji skupnosti s svojimi mrtvimi predniki. Novejša pokopališča se pa nahajajo po večini izven vasi na kakem samotnem kraju in delajo hladen, otožen in turoben vtis.
Naše pokopališče pa ne leži sredi vasi, tudi ne na samotnem kraju, temveč na vzvišenem prostoru sredi žitnega polja in vzbuja prijazen, prijeten in skoraj vesel občutek.
Z našega pokopališča se nudi na vse štiri strani lep razgled, če pogledaš proti severu, imaš pred seboj vso panoramo Novega mesta. Na vrhu kraljuje kapiteljska cerkev z visokim zvonikom in prizidanim prezbiterijem. Pred cerkvijo se kakor v betlehemskih jaslicah stiskajo bele hišice. Na hribovju za messtom se na levi strani dviga stari grad Hmeljnik, na desni pa vinorodna Trška gora, po kateri so posejane bele zidanice. Prav zadaj pa zapira obzorje dvojni vrh Svetega Kuma s cerki-cama sv. Neže in sv. Jošta.
Če pogledaš proti vzhodu, vidiš kmetijsko šolo na Grmu z njenimi sadnimi vrtovi, Žabjo in Gotno vas ter druge vasice, za katerimi leži ravno Krško polje.
Če pogledaš proti jugu, se razteza pred teboj širodo sleme bajnih Gorjancev. V zelenih gozdovih so se nekdaj skrivale nežne Vile, ki jih je še videl stari profesor Janez Trdina in oprezoval, ko so se ob prvi jutranji zarji hodile umivat k studencu, ki -se mu še danes pravi Gospodična.
Če pogledaš proti zahodu, vidiš vse kočevsko hribovje od Kump Matla, kjer se svet prevesi v Belo krajino, tja do temnega Roga žalostnega spomina, kjer trohne kosti toliko naših mladih ljudi, ki so prav tako kakor mi ljubili življenje, a niso našli pokoja v blagoslovljeni zemlji.
Vmes med cerkvico sv. Petra ob robu Rog« nad Krko in Hmeljnikom pa vidiš ob jasnih dnevih zadaj za cerkvico sv. Ane nad Mirno pečjo visoke gorenjske gore in skalnate vrhove Triglava.
Zadnjič sem naše pokopališče videla o Vseh svetih leta 1940. Ob vhodu rasteta dve lipi. Vhodna vrata so vegasta. Ne dajo se zapirati in so noč in dan odprta. Sredi pokopališča stoji kapelica. Vrh strehe kliče k Vstajenju velik angel, izrezan iz pločevine, ki so mu zimski vetrovi z Gorjancev skrivili trobento.
Po vsem pokopališču so med zeleno travo in pisanimi poljskimi cvetlicami v slikovitem neredu razmeščeni grobovi z lesenimi ali železnimi križi, ki so jih nekdaj vlivali v fužini na Dvoru pri Žužemberku.
Tukaj počivajo moji starši in moji sestri Mica in Pavla, ki je toliko pretrpela pod komunistično strahovlado, in predniki naše hiše skoraj tri sto let nazaj. Tukaj počivajo mojega moža starši in njegova sestra, lepa Anica. Tukaj počiva zadnji kranjski deželni glavar Franjo Šuklje s svojo družino.
Na nekem spomeniku je pisano v nemškem jeziku, da tukaj počiva Julija plemenita Scheuchen-stuel, rojena Primiz — Prešernova pesniška ljubezen — žena predstojnika novomeškega okrožnega sodišča. Stari sodni nadsvetnik Smole mi je pravil, da je bila res lepa, a zmeraj nekam otožna-
Stanovali so v poslopju, ki je zdaj prezidano v bolnišnico Usn iljenih bratov onkraj mostišča čez Težko vodo in so bili bližnji sosedje naše hiše. Moj stari oče in stara mati sta v tistem času rojeni hčeri tudi uala ime Julija. Ta teta Julija je bila moja krstna botra in mi je pri krstu dala svoje ime.
Nikdar nisem mislila, da bom kdaj videla to-liko sveta. Videla sem velika in razkošna pokopališča z veličanstnimi umetniškimi spomeniki na Dunaju, v Milanu, Padovi, Rimu in tukaj v Buenos Airesu na Čaka riti, v Rekoleti, v Olivosu. Ni ga Pa na svetu tako domačega, tako lepega in tako to-Plega pokopališča, kakor je šmihelsko. Na njem ™ora biti kar prijetno počivati. Sam ljubi Bog ve, ce ga bom še kdai videla.
Še vlak, ki prihaja iz Bele krajine, vselej ve-*eio zažvižga, ko vozi mimo našega pokopališča.
Ko se kdo izmed bralcev kdaj vozil iz Novega mesta v Belo krajino, naj, čim krene vlak iz postajice Kanadija, pogleda skozi okno na levi v smeri vožnje in bo sam videl, kako zares lepo je naše pokopališče.
PRIPIS URED: V isti številki Svobodne Slovenije beremo oglas:
Moja ljuba in dobra žena JULIJA rojena ZURC je po dolgi in mučni bolezni v 72. letu starosti mirno in Bogu vdano umrla in smo jo na pokopališču OLIVOS, daleč od njenega ljubljenega domačega kraja, položili k zadnjemu počitku.
Bu,enos Aires, 27. okt. 1967. Dr. Celestin J«-
lenec.
Tipka	(s	str-309)
* Posebej se moram zahvaliti sydneyskim Slo-vencem, ki so cerkvi sv. Cirila in Metoda ob blagoslovitvi poklonili krasen kelih in mašni plašč. Načrt za kelih je napravil ljubljanski arhitekt Ja-nez Žan, izdelal pa pasar žmuc na Viču. Ročaj keliha krase štirje opali iz Južne Avstralije, ki jih Je daroval Sydneyčan Viktor Luksič, zbrusil pa draguljar Rangus iz Kranja. Podstavek nosi kam- ( ne od štirih božjih poti: Brezij, Svete Gore, Gospe Svete in Višarij. — Kelih je posvetil škof dr. Jen-*°» ga prinesel iz domovine ter prvi z njim maševal. Tudi mašni plašč je g. škof prvič uporab-Jal pri otvoritveni maši. Izdelan je bil v domovi-ni> v št. Vidu nad Ljubljano. — Oba darova sta res lepa in pomenljiva pridobitev naše cerkvice.
Sydneyskim rojakom se zahvalim tudi za osebji1 dar — filmsko kamero, ki so mi jo poklonili.
. seba, ki ima pri daru glavno zaslugo, noče biti lrrienovana. Vsekakor me je dar prijetno presenetil ln sem ga res vesel.
«
* Krsti v kapeli Marije Pomagaj: 6. oktobra bila krščena Melinda, hčerka Dragutina Hor-
Vat* in Marije r. Bohar, Mt. Waverley. — Isti dan s.a bila krščena dva fantka: Stanko Mladen je s'nko Jurija Kukasa in Darinke r. Laborec, Don-Caster, Marko pa je ime sinku Slavka Ovčaka in
Marije r. Prosen, Hawthorn. — 12. oktobra je krstna voda oblila Roberta, prvorojenca Janosa Forrai in Vere r. Balint, Malvern. — Isti dan so iz West Brunswicka prinesli Tanjo Marijo, hčerko Darka Hojnika in Marije r. de Wys. To je bil zadnji krst v stari kapelici Baragovega doma. — 13. oktobra je bil v St. Albansu krst Ane Marije, hčerke Franca Lovreca in Milke r. Gorenčič. —
V	cerkvi Sv. Družine v Bell Parku pa je ta dan oblila krstna voda Darren Jamesa, sinka družine Jamesa Coatesa in Natalije r. Berginc.
*	Poroko omenim samo eno: Franc Rozman (rojstni kraj Brezova Reber, župnija Ajdovec) in Elizabeta Rep (iz Kotoribe) sta si podala roki 5. oktobra v cerkvi sv. Patrika, Murrumbeena.
NADALJNJI DAROVI ZA SKLAD
j
$ 5: Alojz Grecl, Stane Trost; $.4: Jože Jerebica, Frank Spreitzer, Jože Topolovec, Silvano Franca; $ 3: Cvetko Falež; $ 2: Jožef Rakušček, Ivan Urbas, Pino Ivančič; $ 1.50: Rudolf Uljan;
$ 1: Jože Konda, Avg. Konečnik, Leopold Bajt, Lojzka Vučko.
PISMO UREDNIKU ZA OBJAVO V LISTU
Antonija Stojkovič, Vic.
Spoštovani pater: — Odločila sem se spet Tipkaj napisati. Bo vam to všeč? Ne vem. Rada bi pa — čeprav vas bo marsikaj iz tega bodlo v oči
—	da bi vsaj bistveno pustili kot je, saj je vse res.
Kot nemška ujetnika, po dveletnem življenju v logarjih na Nemškem, po končani vojni pa po 6 dolgih letih v italijanskih kampih, sva s sinom
5.	avgusta 1951 dospela v Bonegillo, znano taborišče. Že 52 letna sem v strahu pričakovala, kako in kam naju bodo ločili. Sina so poslali v železno tovarno v Mayfield pri Newcastlu. Nujno sem prosila, naj bi še mene poslali v bližino sina. Napotili so me v Sydney — kakšna “bližina”? Le na osboto vsakih 14 dni me je mogel sin obiskati — 130 milj daleč. ..
Služila sem za služkinjo pri neki judovski družini. On je bil dunajski Nemec, razen par besed ga nisem nič razumela. Žena je bila iz Prage in je znalo češko. Tako sva se kar razumeli. Niso bili ravno bogataši. On si je pred splošnim preganjanjem Judov pod Hitlerjem znal rešiti nekaj premoženja z družino vred in je še pravočasno pobegnil. S pridnostjo in zmožnostjo podjetnega človeka si je v Sydneyu ustanovil tovarno za žensko perilo in dobro uspeval.
čeprav so bili torej dovolj bogati, jaz sem pri njih trpela lakoto. Maslo, olje — v.se je bilo strogo odmerjeno. Tri dni star kruh sem skrivoma odvrgla, ker je bil med tem že svež pri hiši, pa ga je gospa našla in sem ga morala pojesti. Juha, skuhana samo zame posebej iz golih kosti. Po tem kosilu čakaj večerje — dočakaš nekaj podobnega. Ob pol šestih se morala vstajati, do 10. ali 11. zvečer trdo delati. Preden sem legla, sem se pučutila tako šibko, da se mi je delala pred očmi tema.
čeprav sem trpela, vztrajala sem. Ostala sem tri leta. Imela sem trdno voljo čimveč prihraniti, da si s sinom omisliva svoj dom. Res sva to dosegla leta 1955 in sva še vedno v svoji hiši v Re-servoirju, Vic. Vem, da nisem jaz edina, ki je šla skozi tak,e trdote prva leta. Zato to tudi ni glavno, kar želim v tem spisu povedati.
Namreč: Gospodar in gospodinja, oba nepopisno skopa, oba sem zato zelo sovražila. Toda
gospodarja, kot zvestega izpolnjevalca judovske vere, sem vendar že takrat spoštovala in si ga vse doslej ohranila v lepem spominu. Bil je zares pobožen doma in v mošeji (pač: v sinagogi — ur.) Za noben denar bi ne skrunil sobote, svojega praznika. Ob 6. je vstajal čeprav je odhajal v tovarno šele ob 7:30. Saj je moral poprej dolgo moliti. Postavil se je v kot jedilnice, si z nekakim pasom prevezal levico, z drugim čelo, na glavo položil črno čepico, odprl knjigo in polglasno molil. Tiste pol ali tri četrt ure ni smel nihče priti blizu, niti žena ali otroci, in ga motiti.
Sprva sem mislila, da je rabin, judovski duhovnik. Pa ne, bil je navaden vernik. Imel je tudi dva še majhna otroka. Preden je odšel v službo, ju je narahlo poljubil na čelo z besedami: Bog vaju blagoslovi! Kakšen lep zgled za vernika in očeta!
Njegov petek: S sončnim zahodom, naj bo poleti ali pozimi, se mu je pričenjal praznik. Trajal je do sobote zvečer. Hitro po povratku z dela je spravil avto, ki je moral imeti sobotni počitek. Sam je šel drugi dan peš v “cerkev”, čeprav 3 do 4 milje daleč. Svojega obreda v hiši božji ni opustil razen v bolezni. Taka je bila njegova sobota.
Njegova velika noč: Takrat mi obhajamo spomin Vstajenja, oni pa čudežne rešitve iz Egipta. Kakor je Bog Judom pomagal z mano, da niso v puščavi pomrli, tako so se tudi v tej hiši v spomin tega mesec dni vzdržali kruha, jedli so samo opresne mlince brez soli. Da ne bi kakšna drobtinica po nesreči prišla v usta, je bilo treba vse sobe, razen kuhinje, natančno očistiti prav do zadnjega kotička. Niti drobtinica kruha ali slaščice ni smela v hišo ves tisti čas. Tudi omarica z vin' in raznimi likerji se je zakrila in zaklenila. Nit' kozarec limonade ali oranžade ni bil dovoljen. P* kaj to! Še vode se je gospodar moral vzdrževati-In vsakdo v hiši.
Jaz — katoličanka — sem se temu uprla. Zahtevala sem kruh. Sprva se gospodar ni menil za mojo zahtevo, pa ga je le gospa pregovorila, češ: kako bo pa delala, saj je njena glavna hrana ra' vno kruh... Potem sem dobivala kruh s čaje»> kavo ali zelenjado, toda jesti sem morala zunaj — v pralnici. Tudi vso svojo posodo sem morala ves ta čas držati izven hiše.
Gospodarjev vernih duš dan: Vstal je zarana, odmolil svoje, odšel brez zajtrka. Tudi obril se ni* niti umil. S seboj ni vzel ničesar, kam vendar?
V	‘mošejo” pač, za ves dan tešč molit za rajne-Tešč! Zato se ni ne obril ne umil, kaj če bi n0 kakšna kapljica vode zdrsnila v grlo . . .
Še bi lahko kaj povedala. Naj zadostuje. Mi' slim, da je zgledov dovolj, da jih katoličani pO'
snemamo. Naša vera, že sama po sebi lahka in mehka _______ zdaj	nam jo sv. oče z novimi zapove-
dmi še olajšuje. Popušča. Vzemimo novo “moderno” kratko mašo. Edino dobro v nji je to, da je brana ali peta v raznih jezikih in jo vsak narod razume. In najemo se lahko do sitega tri ure po-Prej in pijemo celo do ene ure poprej, preden se obhajamo. Dovoljeno je celo sv. obhajilo brez poprejšnje spovedi. In lahko se meso uživa tudi o Petkih, pa prav to zapoved smo katoličani še kar nekako vzdrževali. I.t.d.
Kakor sem že od začetka omenila, čeprav sva bila z gospodarjem navzkriž in v jezi, sem ga zaradi zvestega izpolnjevanja strogih verskih dolžnosti spoštovala in ga prav zato ohranila v dobrem spominu. Naj bi bil za zgled vsem katoličanom, tudi še posebno vsem našin duhovnim veroučite-ljem. Ne vzemite za zlo mojo okritosrčnost, pater.
Povedala sem vse s tistim čustvom, kot sem ga občudovala takrat, čeprav je minilo že 14 let. Pozdravljeni in na svidenje še kdaj, če ne boste pre-več natančen.
P.S. Obhaja me večkrat dvom, ali je še naša Cerkev nezmotljiva. Ali se sme Cerkev spreminjati kakor ženska moda? Mislim, da bi ne smelo biti tako.
UREDNIKOV KRATEK ODGOVOR: Spoštovana mati Stojkovič:— Ustregel sem Vaši želji: razen dveh vrstic in pol nisem iz pisma ničesar izpustil. Pismo je zanimivo in mislim, da ga bodo radi brali. Takoj pa naj poudarim, da sem ga objavil ne toliko kot priporočilo, ampak bolj kot svarilo. Kaj mislim s to opazko povedati, boste brali, če Bog da, v daljšem odgovoru v božični številki. — P. Bernard.
SESTRICA UMRLA
“Kako, oče?” je vprašal Franc.
“Žalostno, sinko! Pljučnica, jetika se je loteva! To pove vse”.
Franc je zatulil kot ranjena zver. Zajokala je mati, zajokali so bratje in sestre. Brez uspeha je °če skušal biti močan.
Kmalu potem je Darinka umrla. Očeta in matetr Je stisnilo v dve gubi, družina se je v solzah topila.
Franc je blaznel. Solz mu je zmanjkalo. Kakor obstreljen je taval po hiši in okoli nje, metal se Je na tla in povsod je videl temo. Ni se mogel °tresti mračnih misli, ki so se mu povijale v sikajoče besede:
“Zakaj je morala prav ona umreti? Zakaj je moralo utihniti njeno nedolžno srce? Zakaj ni umrl kdo tistih, ki so strah vsemu svetu, hudobnež, hina-vec, človek s trdim in le vase zaljubljenim srcem ? Zakaj ni mesto nje umrl zločinec, tat, ropar, zapeljivec, ki trosi pohujšanje vse naokrog...”
Premlad je še bil, da bi se pomiril ob besedah ljubljene sestrice, ki je kljub hrepenenju po Pomladi in soncu v svetlejših trenutkih mogla reči očetu:
“Zelo sem pogumna: Če me Bog hoče poklicati, Pripravljena sem. .
VERSKI LIST “DRUŽINA” V LJUBLJANI je
pogumno nastopil zoper širjenje ateizma v šolah. Piše: Koncil nas uči, da skušajmo z vsemi ljudmi živeti v miru, čeprav so drugačnega svetovnega nazora. Ne moremo pa dovoliti, da bi kdorkoli nam in našim otrokom vsiljeval ateizem. Kako naj dopustimo, da bi v šolah, ki jih morajo obiskovati vsi otroci, širili ateizem. Tudi ustava in zakon o verskih skupnostih priznavata staršem pravico do vzgoje mladoletnih otrok. S širjenjem ateizma po šolah je enakopravnost vseh državljanov izigrana. Zato je v danih razmerah edina rešitev — ne-utralna šola.
TEDENSKA TRIBUNA V LJUBLJANI je pisala, da so si nekateri študentje tam ustanovil klub samomorilcev. V teku nekaj dni si je šest dijakov vzelo življenje. Sploh je Slovenija glede mladostnih samomorilcev prva na vsem svetu. Tudi DRUŽINA ima o tem dolg članek. Zaključuje: Dajmo svojim otrokom vero! Odprimo krščanskemu nauku pot v radio in TV. Zakaj ne? Koristno in potrebno je. In končno: tudi pravično.
DOKAZE ZA KRŠČANSTVO V STARI EMONI so našli v izkopaninah v današnji Ljubljani. Starodavni pisani dokumenti so govorili o nekem škofu Maksimu, ki naj bi bil vodja emonske krščanske skupnosti, arheoloških sledov pa ni bilo najti. Letos v aprilu pa so našli v bližini Titove ceste ostanke škofijske kapele, ki je stala tam nekako leta 400 po Kristusu.
ŠKOF. DR. JENKO PRIPOROČA “SLOVENIK” V RIMU
(Razgovor v uredništvu MISLI)
Urednik: Prevzvišeni, nekako mimogrede «te ž* omenili zavod SLOVENIK v Rimu. Gotovo vam ni neznano, da tudi mi v Avstraliji po malem zbiramo denar za ta zavod. Ker ste se na potu v Avstralijo ustavili v Iiimu, nam morda lahko daste najnovejše vtise o napredku dela za SLOVENIK tam.
Škof dr. Jenko: Prav rad spregovorim v tem važnem zavodu. Res sem se ob postanku v Rimu znova pozanimal za napredek pri tem podjetju. Sestal sem se z voditeljem tega dela, monsinjor-jem Jezernikom, ki je v Rimu ravnatelj ene ondot-nih visokih šol, pa jako veliko svojega časa žrtvuje ob pripravah za zgraditev SLOVENIKA. To delo smo mu naložili slovenski škofje in sv. oče je pritisnil svoj pečat. Moram reči, da je dr. Jezernik poln upanja na skorajšnji uspeh velikega podjetja. In ko je vedel, da odhajam v Avstralijo, je pohvalil tudi avsralske Slovence in mi naročil, naj se zahvalim za že poslano pomoč, obenem pa poprosim za nadaljnje zbiranje.
I rednik: To priznanje nas gotovo veseli, čeprav v primeri z drugimi izseljenskimi skupinami
po svetu naš prispevak — vsaj dosedaj __________ pač le
malo pomeni. Za naše ljudi bo zelo pomembno, če nam v svojem imenu in imenu ostalih slovenskih škofov nekoliko več poveste o potrebi in pomenu tega zavoda v večnem mestu.
Škof dr. Jenko: Naj začnem s tem. V Sloveniji je danes razveseljivo veliko duhovniških poklicev. Zelo nam manjka prostorov za nastanjenje in šolanje dijakov. V tej stvari nam seveda SLOVENIK ne bo v pomoč. Je pa še drugo zelo občutno pomanjkanje: bogoslovnih profesorjev. To pomanjkanje bo vedno bolj občutno. Minila so že desetletja, odkar no naše škofije dobile bogoslovne profesorja iz svetovno znanih univerz, kjer so se usposobili za stolice na domačem bogoslovnem učilišču. Njihove vrste se hitro redčijo. Moramo dobiti novih. Moramo pošiljati nadarjene mlade duhovnike na šolanje v tujino, doma nimamo možnosti, da jih usposobimo nad tisto mero, ki je duhovniku potrebna za pastirsko delo med ljudstvom.
Iz tega zavoda bodo izšli bodoči slovenski škofje in njihovi pomočniki pri vodstvu škofij, pa tudi razni bogoslovni strokovnjaki, juristi, višji vzgojitelji, člani cerkvenih sodišč in podobno. SLOVENIK je nujna potreba današnjega časa. Vsak čas prinese svoje potrebe. Nekoč smo prav lahko izhajali brez letanja po zraku, danes si osebnega prometa brez letal ne moremo predstavljati. Tudi brez SLOVENIKA smo izhajali, današnji čas na ves glas kliče po njem.
Urednik: Dovolite, da pripomnim: Ko se je pred nekaj leti prvič razširil glas o taki potrebi med izseljenci, so nekateri dejali, da za višje študije ni treba misliti ravno na Rim, saj so drugod po Evropi tudi zelo znane in priznane univerze. Zakaj bi slovenski duhovniki ne študirali na takih univerzah in bi si ne nalagali bremena z zidanjem lastnega zavoda?
škof: Res so se slišali tudi taki glasovi. Toda naj bo dovolj, če na kratko izjavim, da so ti glasovi že docela potihnili. Vsi poznavalci razmer danes radi priznajo, da je imel rajni ljubljanski škof Vovk popolnoma prav, ko je zahrepenel po lastnem zavodu v Rimu in tudi napravil prve korake za njegovo uresničenje. Rim je le Rim, središče krščanstva. Iz vseh katoliških narodov in ljudstev se polnijo univerze v Rimu, nikjer drugje bi naši duhovniki ne našli toliko mednarodnega vzdušja, obenem pa ne bodo vrženi v to okolje brez zavarovanja, ker se bodo vedno spet vračali v svoj SLOVENIK. V njem bodo imeli domovino in njeno vzdušje vedno pri sebi. V študijah se bogoslovni pogledi dandanes vedno bolj poglabljajo v smernice zadnjega koncila in kje naj bi bilo vse to bolj pri roki kot v Rimu?
I rednik: Torej o tem ni nobenih pomislekov več. Hvala Bogu! Ponekod se poudarjajo še drug« pozitivne stvari v zvezi Slovenika v Rimu, ki se ne-tičejo zgolj študiranja slovenskih duhovnikov tam. Če se ne motim, je nekdo vse to stisnil pod tri besede: Slovenika navzočnost v Rimu...
škof: Zelo kratko in zelo jedrnato! SLOVENIK nas bo predstavljal. Ne morejo nas poznati, kjer nas ni. Tu ne gre za iskanje brezplodne publicitete, svoj narod predstavljati v svetu ni nečedno stremuštvo. Toda tu prihaja človeku še marsikaj drugega na misel. V Rimu so ogromne knjižnice, so arhivi, so dokumenti o preteklih dneh, našim duhovnikom-dijakom bo marsikaj dostopno za razna odkritja in dognanja, črpali bodo iz teh virov in lahko znatno obogatili polje slovensko znanosti.
1 rednik: Hekli »te, da je monsinjor Jezernik Poln upanja na bližnji uspeh. Kako zadeva tre-**utno stoji?
Škof: To seveda povsod že vedo, da ja zemljišče kupljeno in pripravljeno za zidavo. Povsod soglašajo, da je bila izbira zelo posrečena. Zdaj so tudi načrti poslopja ne le izdelani, tudi potrjeni So in ugovora ni slišati. Zamisel je, da bi se zidanje čimprej začelo in bi Slovenik slovesno od-Prii sredi leta 1970. Upanje je, da bo obrede blagoslovitve opravil sam sv. oče. Iz Slovenije bi napravili veliko romanje v Rim — obenem bi namreč slavili 1200 letnico pokristjanjenja Slovencev. To Je načrt, lep, naravnost veličasten. Seveda pa visoka vsota, ki je za to potrebna, še nikakor ni zbrana.
I rednik: Odkod naj pride? Kdo naj prispe-
va?
škof: Odgovor na to ni brez tihe bolečine. Pa Poznate naše razmere doma, gladko razumete, da domovina v mejah Jugoslavije ne more kar nič denarnega prispevati. Naravno je torej, da smo skofje apelirali na naše ljudi v izseljenstvu in za-« j^ejstvu, jim skušamo predstaviti pomen, namen in '°nst novega zavoda ter jih prosimo za prispevke, elo lepo so sprejeli naš poziv izseljenci po Ev-5°Pi, Ameriki in Kanadi. In seveda obetajo še in se. V južni Ameriki ni mogoče dosti napraviti že zaradi valutnih razlik. Za Avstralijo pa vi sami najbolj veste. . .
Urednik: Po listu MISLI sem skušal že nekaj J5 vzbuditi med našimi ljudmi zavest, da mora tu-1 slovenska Avstralija pri tem velikem podjetju “odelovati. Posrečilo se je, da smo zbrali po en 'sočak na leto. Je kajpada malenkost, ko gre za ftekaj stotisočakov. ..
Zb
Škof: Vsaka vsota se pozna in je dobrodošla, iranje bo potrebno še dolgo, v teku let boste s ti-SohCak°m na leto precej doprinesli. Morda boste udili večje zanimanje, če ljudem poveste to: Da-'asnja verna Slovenija smatra SLOVENIK za svo-
jo osrednjo versko in narodno zadevo. Slovenski
škofje smo šli tako daleč, da smo dali izjavo: za nekaj let se odpovemo vsem darovom za cerkvene zadeve doma, želimo, da se med izseljenci zbira samo za Slovenik v Rimu. Domače potrebe bodo že pačakale, veliko več nam bo pomenil Slovenik, ko bo enkrat stal.
I rednik: Kolikor morem videti, ameriška Slovenija si tega ni vzela k srcu. Neprestano še zbi-rajo rojaki tam za domače cerkve. ..
7T’
Škof: To drži. Drži pa tudi, da z enako vnemo zbirajo za Slovenik. Slišim, da so vaši ljudje tukaj gmotno približno v enakem položaju kot v Ameriki, morda se bodo le še zavedeli, da bi bilo lepo bolj globoko seči v žep za Slovenik...
Urednik: Izgovarjajo se, da je preveč tukajšnjih potreb. Snujejo svoje slovenske centre, narodne domove, cerkve, sestrske hiše, pa še to in
Škof: Znamenje, da so voljni za skupnost žrtvovati. Naj le ohranijo to dobro voljo, pomen besede “skupnost” naj pa razširijo in jo prenesejo na svetovni pomen slovenstva in danes je to v prvi vrsti SLOVENIK. Naj poudarim še to, da v zavodu ne bodo študirali le duhovniki iz ožje domovine, že zdaj imamo tam tudi duhovnike iz zamejstva in izseljenstva. Delovali bodo širom po svetu. Globoko zavedni Slovenci bodo, o tem sem prepričan.
Urednik: Prevzvišeni, ali naj zapišem v ta list, da naj se naši ljudje dejansko najbolj spominjajo vašega obiska v Avstraliji s tem, da darujejo za
SLOVENIK . . . PRVI OBISK SLOVENSKEGA ŠKOFA V AVSTRALIJI in tako dalje...
Škof (s prisrčnim škofovskim nasmehom): Ta misel sicer ni moja, pa če jo zapišete in se bodo ljudje po njej ravnali, Bog vas blagoslovi in vse, ki bodo brali. Vsekakor bo tisti “spomin” jako praktičen.
Urednik: Pa prav lepa hvala, Prevzvišeni, za vsa pojasnila in podatke. Pozdravite monsinjorja Jezernika v Rimu in mu povejte, da bomo skušali odslej več narediti za SLOVENIK!
DARUJTE ZA SLOVENIK
OB PETDESETLETNICI PRVE SLOVENSKE VLADE
(Poslal dr. Ciril Žebot. Objavljamo okrajšano)
PRVA SLOVENSKA VLADA leta 1918 in njena oblast nista trajali dolgo. Po nepripravljeni in brezpogojni združitvi s Kraljevino Srbijo dne 1. decembra 1918 —- v odsotnosti dr. Antona Korošca, političnega predstavnika Slovencev in predsednika Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov na ozemlju bivše habsburške monarhije — Vidovdanska ustava iz leta 1921 novi večnarodni “Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev” ni dala niti omejene narodnostno-samoupravne strukture
—	kaj šele, da bi jo organizirala kot pogodbeno zvezno skupnost suverenih narodnih držav, ki bi edina mogla zadovoljiti zgodovinsko zabeležene na-rodno-politične težnje Hrvatov in Slovencev iz leta 1848. To je bila usodna rojstna napaka prve Jugoslavije kot nove večnarodne državne tvorbe.
X X X X
Petdesetletnica prve slovenske narodne vlade pada v čas, ko so razmere v povojni slovenski republiki že znatno ugodnejše. V gospodarskih, poklicnih in kulturnih organizacijah — v kolikor le-te smejo obstajati in delovati — se je uveljavila mera samoupravljanja in notranje demokratičnosti.
V	slovenskem tisku — kolikor je dovoljenega — je opaziti večjo informativnost in različnost mnenj. Cerkveno življenje ima večjo prostost kot jo je imelo v prejšnjih letih po vojni. Slovenske meje so odprte navzven in navznoter.
Še vedno pa je javno razpravljanje in merodajno odločanje o osnovnih političnih vprašanjih slovenskega naroda in družbe v kolikor je to sploh v pristojnosti Slovenije — pridržano Zvezi komunistov kot edini samostojni politični organizaciji, ki pa niti sama ni neodvisna od Belgrada niti demokratizirana, in imajo zato preostali stalinistični elementi v slovenski partiji še vedno moč zaviranja in celo zanikanja potrebnega slovenskega razvoja.
“Federalna” vlada v Belgradu si po svoji ustavi in zakonih še vedno pridržuje toliko centralistične oblasti in finančnih sredstev, da ostaja Sloveniji le malo samostojnih pristojnosti in gospodarske moči. V ljubljanskem časopisju pa tudi še vedno beremo, kako si “federacija” dejansko lasti celo pristojnosti, ki daleč presegajo ustavni okvir.
Tesno omejenna pristojnost in sredstva slovenske republike ter pomanjkanje svobodnega političnega razpravljanja in demokratičnega odločanja sta dva osnovna ostanka povojnega stali-
nističnega totalitarizma in 'jugo-centralizma, ki š« danes bistveno omejujeta slovensko samoodločan-je in napredek. Kako slabe in daljnosežne so raznovrstne posledice tega še vedno osnovno nesuve-renega in nedemokratičnega značaja republike Slovenije, je moč sklepati iz najnovejših ugotovitev strokovnjakov pri Združenju slovenskih poslovnih bank, da ima slovenska industrija 43,3 odstotkov odpisanih (t.j. tehnološko docela zastarelih) osnovnih sredstev, leta 1970 pa jih bo imeta kar 54,6 odstotkov, in da je tehnična opremljenost na delavca v Sloveniji že za 15 odstotkov pod jugoslovanskim povprečjem. Podobno sorazmerno nazadovanje se kaže tudi glede slovenskih cest in ostale infrastrukture ter celo na področjih šolstva in poklicne strokovnosti. Ti porazni pokazatelji pričajo, kako jugo-težni centralizem “federacije” Slovenijo izrablja, domači politični monopolizem partije pa jo zanemarja.
Minimalni slovenski program
Zato bo razvoj k slovenski suverenosti in politični demokratizaciji treba mnogo bolj odločno pospešiti. Slovenska republiška skupščina in vlada bi poleg ukrepov za rehabilitacijo žrtev in narodno spravo predvsem morali uzakoniti in dejansko omogočiti tudi svobodo političnega razpravljanja 'prek tiska in drugih javnih občil. Bližnji kongres Zveze komunistov Slovenije bi moral z vodilnih položajev v partiji odstraniti stalinistične ostanke. Da Se pospeši nujno potreben politični preporod slovenskega naroda, bi poleg demokratizacije slovenske partije morali omogočiti tudi neodvisno organizacijo nepartijskih Slovencev. S temi osnovnimi spremembami bi bili položeni temelji za vseslovensko sodelovanje v borbi za suverenost Slovenije in konstruktivno tekmovane za njen demokratični družbeni napredek. Slovenski predstavniki bi tudi morali pripraviti, objaviti in politično uveljavljati i*• črpen osnutek za dosledno zvezno preosnovo J«*" goslavije, ki *bi paritetno sestavljenim zveznim or-ganom dala samo take pristojnosti, ki bi bile v pogodbeno ugotovljeno skupno korist vseh republik-Edino taka korenita preureditev bi mogla 'odpravi' ti petdesetletno rojstno napako Jugoslavije. Do-sedaj izvedene in predlagane ustavne spremembe niso konfederativnega značaja ne po postopku ne po vsebini.
Sovjeti so zasedli Češkoslovaško, ker sta se češka in slovaška komunistična partija v interesu svojih narodov bili odločili, da predložita zvezno Preureditev češko-slovaških odnosov in razvoj njih socialističnega gospodarstva kritičnemu razmišljanju, svobodnemu razpravljanju in demokratičnemu odločanju enakopravnih Čehov in Slovakov. Sedaj je na Jugoslaviji, ki je izven območja sovjetskega nasilja, da svetu pokaže, ali ata zvezno sožitje narodov in socialistično gospodarstvo zmožna zadovoljiti potrebe 'in težnje svobodnih ljudi in suverenih narodov. To je edina humana in veljavna Preizkušnja vrednosti družbenih sistemov. Vse drugo je vsiljevanje, ki rodi odpor, in nasilje, ki izziva upor.
To je minimalni slovenski program ob petdesetletnici ustanovitve prve suverene slovenske vlade in oblasti. Da Sloveniji o njem govorijo Slovenci v svetu, je zato, ker v republiki Sloveniji o teh osnovnih rečeh še vedno ni mogoče svobodno razpravljati, kaj šele jih svobodno uveljavljati. Ko bo Slovenija dosegla svobodo političnega razprav-
ljanja ter svojo državno suverenost, ne bo več potrebno, da bi o ključnih problemih slovenstva Slovencem v Sloveniji govorili Slovenci v svetu.
X X X X
To so pogledi na sedanje razvojne potrebe in možnosti Slovenije v luči spoznanj o petdesetih letih njene politične zgodovine. V njih oblikovanju sem bil deležen vzpodbude, kritike, nasvetov in soglasja številnih slovenskih univerzitetnih profesorjev in pisateljev v svobodnem svetu. Vabim tudi vse druge slovenske znanstvene in kulturne delavce v Sloveniji in svetu, da se o teh pogledih izrazijo oz. je jim pridružijo in tako moralno podprejo odločenost Slovencev v njihovi sedanji borbi za slovensko državno suverenost in družbeno demokracijo.
Washington, D.C.
20. oktobra 1968.
Ciril A. Žebot
Avtor zbirke SLOVENIJA VČERAJ, DANES IN JUTRI
IZRAZ “SEKIRATI SE” ni lep v našem jeziku, zato ima Slovenski Pravopis zanj nadomestijo: delati si skrbi. Slavčev Tonček v Drummoynu, NSW., ki zna za vsakdanje potrebe dovolj slovenščine, čeprav je hodil samo v Slomškovo sobotno šolo, ima pa s tem izrazom svoje težave. Ko
je mama rekla: Le nikar se tako ne sekiraj, jo J® mirno potolažil: Zakaj pa to pravite, mama, saj nikjer v hiši ne vidim — sekire . . .
MISIJONAR STANKO MAJCEN piše v Go-nco iz Vietnama:	Od vseh strani prihajajo sem
v Vietnam nasveti, naj vendar s komunisti začnemo dialog. Kdo bi to rajši kot mi tukaj, če bi dia-°g z njimi bil mogoč. Ali je dialog v tem, da nam nkažejo: Roke kvišku? Tako oni pojmujejo dialog
V CELOVCU VEDO POVEDATI, kako sta se Pomenila avtomoblist in policaj. Avtomobilist je zatrobil v zgodnjih urah, ko je bilo v mestu to prepovedano. Policaj ga je obsodil na kazen 50 šilingov. Ker ni imel drobnega, je dal policaju stotak.
a Pa tudi ni imel drugega kot stotake. Rekel je °nemu: Veš kaj, stotak vzamem, ti pa še enkrat zatrobi in hitro vozi naprej.
V MURSKI SOBOTI SO POKOPALI maturan-a medicinske šole Stanka Martlneca. Bil je žrtev Mometne nesreče. Bil je vzoren kristjan in pri sošolcih izredno priljubljen. To je pokazala ude-ezba pri pogrebu. V veliki žalosti so fantje in de-
eta prižgali ob grobu vsak svojo svečo.
ANKETA V DNEVNIKU “DELO” v Ljubljani se je obrnila na javnost z vprašanjem: Kaj menite, ali odhajanje naših ljudi na delo v tujino škoduje ugledu Jugoslavije ali ne? — Od tistih, ki so na vprašanje odgovorili, je malo nad polovico mislilo, da škoduje. Ena tretjina je sodila, da ne škoduje. Pičla desetina je odgovorila, da “celo koristi”. Na vprašanje, zakaj odhajajo delat v tujino, je bilo nad polovico odgovorov: ker se pač doma ne morejo zaposliti . . .
“MATI ITALIJA” SE ŠE NI ODPOVEDALA
Istri in Slovenskemu Primorju. Inozemski turisti, ki odhajajo v Jugoslavijo preko Italije, dobivajo ob meji letake z vsebino: Turisti! Ko prestopate mejo, se zavedajte, da so Istra, Kvarner in Dalmacija dežele, ki pripadajo Italiji. Sporazum med Jugoslavijo in Italijo o razmejitvi ima značaj začasne rešitve. Treba je pripraviti vrnitev k materi Italiji. — V drugih izjavah vključejo v “potrebo vrnitve” tudi slovenske kraje nad Trstom in drugod v Slovenskem Primorju.
J
ITALIJANSKI POHLEP po izgubljeni slovenski zemlji vpliva tudi na to, da “apostolska administratura” škofa dr. Janeza Jenka v Kopru še ne more postati redna škofija. Cerkvena politika se težko povzpne nad pretenzije svetne politike kjerkoli, zlasti težko pa tanv kjer se tudi cerkven-jaki oklepajo zahtev svetne politike. V Italiji je tega še vse preveč.
|p @io4JWi£# $> ^DRUŠTVO SYDNEY
0	»--» Q
AKCIJA ZA DOM
DAROVI ZA NAKUP ZEMLJIŠČA
$ 100: Niko Krajc; $ 50: dr. M. Kukec; $ 30: Franc Berke, E. & K. Golja; $ 20: L. & M. KošO-rok, Rudolf Maurič, Neimenovan, Albert Povše; $ 15: Janko Pirjevec; $ 17: Anton Židan; $ 11: Matija Okorn; $ 10 Neimenovan, Karlo Dolmark, Anton Gruntar, Alojz Jug, Adolf Peršič, Lojze Kučan, F. $ T. Matuš; $ 8: A. Moge; $ 7: Hinko Hafner, Adrijan Živic, Jože Stres, Rudolf Jamšek, V. & T. Murko; $ 6: J. Flisar, dr. Ivan Mikula; $ 5: Fredi Mavko, Frančiška Bavčar, A. Srnec, Zofka Brkovec, Ivanka Perko, Franc Smrdelj, Ivan Tomšič, Jože Žele, Andrej Čibej, Franc Milavec, Marija Lalič; $ 4: Guido Ferfolja; $ 2: Stanko Rubiša, Ivan Žic, Alojz Sluga, Vinko Mavrič, Rafaela Bernes, Jože Petrič, Janez Šveb, Ivan Cah; $ 1: Franc Kranjc. (Dalje prihodnjič.)
Franc Kavčič in Anton Švigelj sta nas pa presenetila na ta način, da sta priredila “Barbeque”
v soboto 19. 10. in sta tako prispevala naši blagajni $ 326. Jaz ne vem drugega kakor to, da stokrat boglonaj! Tukaj se vidi, da vsi želimo biti svoji gospodarji, ne najemniki. Zato tudi ti, ki šno-faš tukaj in nisi se nič dal, pa bi res lahko pomagal, kaj misliš; je zdaj že čas ali boš še čakal?
Nadalje vam naj tudi opišem točno bančno stanje. V banki je $ 8,564.43. Plačan depozit na zemljišče iz sklada Akcije $ 1.360, iz društvene blagajne $ 300, skupaj $ 10,224.43. Posestvo pa stane 16.600. Za legalne stroške i.t.d. pa moramo imeti tudi okrog $ 800. Posojila smo zaprosili $ 6000. Sedaj si pa preračunajte, koliko nam še manjka. Ali če bo november lovil ali vsaj skušal loviti oktober, se nam ni bati, da bomo v stiski. A pozabil sem omeniti, da v tem mesecu smo imeli zelo uspešno Gasilsko veselico. Dodala je naši blagajni $ 167.38. Ob tej priliki je vodila zabavo ga. Batič. Ta denar je že vključen v gornji številki. Rezultat "Koline” bo objavljen v prihodnji številki.
Za Akcijo: v. Ovi)ač, blagajnik.
OPOZORILO
Člane Slov. društva Sydney, ki še niste poravnali članarine za finančno leto 1968 — 1969, lepo prosim, da to čimprej storite. Smo že skoraj na polovici finančnega leta — ne odlašajte več!
Najrajši imam, če dobim naravnost na naslov: 92 A Northam Ave., Bankstovvn, NSW. 2200, lahko pa tudi izročite kateremu koli odborniku. Lepa hvala!
Vinko Ovijač, blagajnik
I
V
a
v
S
5
K
I
i
6
SLOVENSKO DRUŠTVO SYDNEY & AKCIJA ZA DOM
vljudno vabita na	$
!♦:
MIKLAVŽEVANJE	|
X
Tudi letos na dveh krajih ISTOČASNO	!♦!
ST. FRANCIS HALL, PADDINGTON
sobota 7. decembra 7:30 zvečer.
MASONIC HALL, GUILDFORD
sobota 7. decembra 7:30 zvečer.
Nastop otrok, Miklavževo obdarovanje, družabnost. Igrali bosta znani godbi.
>: >; $ >: ♦ $
PRISELJENCI IZ JUGOSLAVIJE SKOZI AVSTRALSKE OČI
“THE AUSTRALIAN”, splošno znani dnevnik z® vso Avstralijo, je v izdanju z dne 7. oktobra objavil nekako študijo o priseljencih iz Jugoslavije- Če morda za nas ni ravno poučna, zanimiva vsekakor je in ne bo odveč, če jo MISLI ponatisnejo v slovenskem prevodu. Prav je, da vemo, kaj Avstralija ve o nas. Pomote bo vsak bralec sam popravil. — Ur.
VEČ KO 70,000 V JUGOSLAVfJI ROJENIH živi danes v Avstraliji. To je skupina ljudi, ki je na sedmem mestu med narodnostmi. Pred njo so 'e Angleži, Škoti, Italijani, Grki, Nemci in Nizozemci.
Mnogi med njimi žive v blagostanju in so odlični državljani. Toda njihova preteklost je boleča In njihova prihodnost polna zapletkov.
“Jugoslav” je zelo površen naziv — krije Srbe, Hrvate, Makedonce in Slovence. Vsak teh narodov ima svojo zgodovino, svojo kulturo, svoj je-Z1k in svojo vero. Vsi skupaj napravljajo zelo Pester mozaik.
Večina teh ljudi živi v N.S.W. in Victoriji in so zaposleni v visoki meri kot neizvežbani delavci v raznih podjetjih. So daleč pod poprečnostjo avstralskega blagostanja.
Okoli 75 procentov jih je prišlo iz Dalmacije (v glavnem z obale med Splitom in Metkovičem) ln iz Medjimurja, ki je majhen trikotnik med dvp-^a rekama v severni Hrvaški. So močno zavedni Pripadniki vsak svoje pokrajinske skupine. Po dognanju profesorja Price-a z državne univerze Avstralije goreči Hrvatje odklanjajo avstralsko državljanstvo, ker bi se s tem morali odpovedati jugoslovanskemu” — ki so ga sicer iznašli “nasilni” Srbi in ga Hrvatje ne priznajo. . .
Seveda niso vsi prišli šele po vojni. Make-a°nci so kapljali v Avstralijo že od začetka tega stoletja. Napravili so si zelenjadne vrtove v okoli-Cl Melbourna in zapadno od Adelaide in izvažajo Piidelke na trg. V Gipslandu so sadjarji in mle-arJ>> v Zapadni Avstraliji in N.S.W. pa gozdarji.
Vzemimo makenosko družino v N.S.W. Njihov Prednik je prišel sem, ker so grški gverilci leta 98 njegovemu očetu prerezali vrat. Potem so S^erilci ubili tudi njegovo mater na zelo krut na-Cln' Najprej je zbežal v Ameriko, leta 1924 prišel ^ Avstralijo in 12 let pozneje spravil za seboj družino.
Povojni Jugoslavani, ki so tu zaradi komuniz-Misli, November, 19G8
ma, imajo polno križev in težav. Zbirajo so v svojih klubih, društvih in cerkvah. Med njimi so stvari zelo zamotane in Avstralija mora napraviti pri njih še veliko raziskav, da bo razumela njihove probleme, ki zavirajo integracijo.
Katoliška in pravoslavna vera ločita Jugoslovane dokaj ostro. Pravoslavni so v glavnem Srbi in nekaj Makedoncev ter Črnogorcev. Katoličani so v glavnem Hrvatje (z dodatkom nekaj Slovencev).
Katoliški Hrvatje so napram pravoslavnim Srbom trije napram enemu. Toda v pravoslavju, ki šteje v Avstraliji okoli 200,000 pripadnikov raznih narodnosti, je mnogo razdvojenosti. Okoli 60 procentov je grško-pravoslavnih, 10 procentov srbsko-pravoslavnih, 10 procentov rusko-ukrajinko in 5 procentov makedonsko-beloruskih. Potem so še drobci sirskih, armenskih, romunskih in bolgarskih pravoslavnih skupin.
Njihova preteklost ni bila brez medsebojnih spopadov. Srbske in ukrajinske cerkvene občine so razbite v več skupin —- in njihovi duhovniki se morajo boriti za vzdrževanje. (Eden srbskih duhovnikov je moral v Melbournu delati v kovačnici). Viktorija ima tudi skupino mohamedancev iz Jugoslavije, ki imajo lastno mošejo.
Vse to je že samo na sebi dovolj zamotano, toda je še nekaj drugega, kar Avstralcem ne gre v glavo. Vzemite Dalmatince iz okolice Zadra. Do prve svetovne vojne so bili “Avstrijci,” med vojnama “Italijani,” po zadnji vojni — ”Jugoslavs”.
So	pač del vrtinčastega sveta, kjer narodnost plivka preko političnih mej: Hrvatje, Srbi, Slovenci, Makedonci in Črnogorci v Jugoslaviji tvorijo politične pokrajine, kakor Čehi in Slovaki v svoji državi, v Španiji pa Kastilijanci, Katalonci in Baski.
Komunisti so njihovo po največ kmetovalsko deželo v naglici industrializirali in tako so, odrtga-ni od svoje zemlje, šli na delo na primer na Nemško ali pa so — brez tople obleke — zmrzovali v begunskih taboriščih; in zima v Evropi je vse nekaj drugega kot v Avstraliji. Končno so ne znašli tu in se začutili ujete v novo mrežo. Malo denarja in malo znanja angleščine — kakor spet v izgnanstvu. Težave so s prometom (nezgod med njimi je mnogo), z zaposlitvijo, s šolanjem — pa že sama zamenjava kmečke zemlje z mestnim ropotom je huda.
Fantje iz Jugoslavije (in drugih držav za železno zaveso) imajo težave, da t>i dobili k sebi dekleta in žene, neznanje jezika je pa ovira za sklepanje zakonov z Avstralkami. Mnogi iz Jugoslavije, ki so prišli sem v letih 1948 — 1951 kot samci iz begunskih taborišč, so še vedno samci in težko prenašajo svojo osamelost. So že v srednjih letih
Konec str. 329 325
^	d	e	k	etrov
UMRLA JE “ZAJČJA SMRT” v Melbournu na oslabelosti srca. To je Dama Jean Connor, ki ji prav gotovo srce ni oslabelo iz usmiljenja do divjih zajcev. Pred desetletji je bila Avstralija v nevarnosti, da jo “okupirajo” divji zajci, sicer brez tankov in diplomacije, zato pa toliko bolj sistematično z nenasitnimi želodci. Jean Connor je odkrila v Ameriki zoper zajce neko sredstvo, ki mu je ime Myxomatosis. Avstralska oblasti so se nekaj časa obotavljale, končno so sprejele to sredstvo in začele zajce uničevati. V kratkem jih je “padlo” 200 milijonov in njihove vrste so se začele temeljito redčiti. Zato je pa Avstralija na kmetijskih pridelkih pridobila 500 milijonov dolarjev. Zdaj žive “zajčje smrti” in več, zajčje nevarnosti pa tudi ne, ker Jean Connor ni odnesla s seboj — Myxomatosisa.
ŠIvOF DR. JANEZ JENKO je bil povabljen na kosilo tudi h kardinalu Gilroyu v Sydneyu. Tam se je sestal s še drugimi odličnimi cerkvenimi predstavniki, ki ki so bili istočasno na obisku v Avstraliji. Eden od njih je bil ukrajinski kardinal Slipij, ki je obiskoval svoje rojake širom po Avstraliji. Drugi, komaj manj zanimiv, ameriški pomožni škof Perry, prvi črnec, ki je v Ameriki dosegel škofovsko službo in čast. Isti dan, ko je škof Jenko birmoval v Paddingtonu, je škof Per-ry govoril blizu tam na prostem krščanski mladini, ki s*s je zbrala v številu okoli 20,000.
ČEMU RAZMETAVATI BILIJONE in biljone za polete v vesolje, kar delata Amerika in Sovje-tija, ko bi se denar bolje porabil za odpravo revščine na svetu? Tako vzklikajo mnogi z govorjeno in tiskano besedo. Nekateri odgovarjajo, češ: korist bo v tem, da bomo vedno več vedeli in razumeli in znali. Že, že, jim prihaja ugovor, toda novega znanja in nove vednosti ne moreš spraviti ne v žep ne v žalodec. To drži, se spet sliši zagovor, zato bomo pa v nekaj desetletjih imeli v vesolju visoko nad zemljo lepo število tvornic in delavnic, ogromnih tovarn, ki nam bodo polnile tudi žepe in želodce. Vsi izmetani bilijoni se bodo bogato obrestovali. Tudi odkritja Amerike in drugih nekoč neznanih zemeljskih krajev je začelo prinašati dobiček šele po kakih 40 letih. — Dvomljivci se tudi s to tolažbo ne pomirijo, v mislih imajo današnje prazne žepe in želodce. Sicer je pa tako, da še Bog ne more vsem ustreči.
SLOVENCI V BELGIJI so priredili SLOVENSKI DAN v spomin 100 letnice smrti škofa Baraga in 50 letnice smrti pisatelja Ivana Cankarja. O namenu tega dneva so zapisali: Misel na ta dva solvenska duhovna velikana nam bo pomagala, da se bomo Slovenci v zapadni Evropi lažje vživeli v svoj čas ter se bolje zavedeli pravic in dolžnosti, ki nam jih današnji čas prinaša.
MED SLOVENCI V VZHODNI LOTARINGI-
JI na Nemškem je v teku dveh poletnih mesecev umrlo 14 rojakov in rojakinj. Bili so iz vseh delov Slovenije. Večina je bila rojena v domovini še v prejšnjem stoletju, nekaj je pa vmes tudi precej mladih. Poročevalec zaključuje: Vidite, dragi bravci, to so težki udarci za družine umrlih in za slovensko kolonijo, ki je izgubila toliko rojakov v tako kratkem česu.
“PIKA POKA CEPEC in koš z motiko” bi lahko že šla v ropotarnico na Slovenskem, piše NAŠA LUČ, če bi domača vlada pustila v deželo stroje iz Nemčije, mlatilnice in tako dalje, brez carine. Naši delavci v Nemčiji dobro zaslužijo, v Nemčiji je polno še dobro uporabljivih poljskih Strojev, ki so jih Nemci že nadomestili z bolj modernimi in bi stare prodali za nizko ceno, Toda carina se zdi višja kot plačilna cena. Vlada se izgovarja, da si lahko kmetje nabavijo stroje doma. Kmetje pa vedo, da je to samo prazen izgovor in ga ne morejo vzeti resno.
NEMŠKA ZVEZNA REPUBLIKA ali Zahodna
Nemčija je v tem letu dosegla 60 milijonov prebivalcev. Glede števila ljudi je v vsej zahodni Evropi na prvem mestu. Prva za njo je Velika Britanija s svojimi 55 milijoni, blizu tega števila sta tudi Italija in Francija. Če pa k zahodni Nemčiji prištejemo še ljudi Vzhodne Nemčije (17 mil.) in Avstrije (7 mil.), nam mora biti jasno, kaj pomenijo Nemci za Evropo. Ni čudno, da je po svetu mnogo zadovoljstva z dvojno Nemčijo in želje, da bi se nikoli ne združili. Katoliški glas v Gorici pa sodi o današnjih Nemcih takole: Zelo veliko prispevajo v socialne namene, sovražijo poulične demonstracije in si želijo miru. časi, ko so se navduševali ob pesmi Deutchland uber alles, so minili. Dve svetovni vojni sta jih temeljito ozdravili takih teženj. . .(?)
ALI STE ŽE OBNOVILI NAROČNENO ?
MBI) IZVOZNIKI MEDU r tuje dežele je Avstralija na prvem mestu. Razvaža ga v 35 raznih dežel, vendar ga največ kupi Velika Britanija. Avstralija pridela letno okoli 18,000 ton medu, izvozi ga le kako tretjino, še več bi ga rada izvozila, zato skrbi za oglaševanje in propagiranje svojega medu v tujini. V ta namen izdaja 10,000 dolarjev na leto samo v ngliji. (čebelarska zadruga Point Piper se še ni vrgla na izvažanje medu čez morje.)
ČASTNO ČLANSTVO SLOVENSKEGA DRUŠTVA Sydney je odnesel s seboj v Koper škof dr. Janez Jenko. To že zato ni majhna reč, ker Je g. škof v vsej Evropi, Ameriki, Aziji in Afriki EDINI človek, ki ga je zadela ta odlika. Mariborski škof dr. Držečnik je sicer odnesel s seboj iz Amerike nekaj, kar bi utegnilo biti več kot članstvo sl. dr. Sydney: sam chicaški župan mu je izročil diplomo s častnim članstvom velikega mesta Chicago. Ne bomo rekli, da je to malo, ven-^ar — čikaških častnih meščanov je po širnem svetu že kar precej. Škof dr. Držečnik ni EDINI, njegov sobrat v Kopru pa je!
VOJNA MED BIAFRO IN NIGERIJO v Af-
nki ni samo politična, je tudi verska. Biafra ima 14 milijonov prebivalcev in želi postati neodvisna država. Okoli sedem milijonov je kristjanov, tried njimi visoko število katoličanov. V Nigeriji J® velika večina ljudi mohamedanske vene. Zoper Biafro in njene poskuse za neodvisnost se gredo sveto vojno”. Obnavljajo početje mohamedancev P^ed stoletji. Koran mora zmagati nad svetim Pismom! Pri vdorih v Biafro so naprej na vrsti Za uničenje krščanske cerkve, šole in druge ustave- Duhovniki so izgani, pobiti, ali pa v skriva1 isčih. Nigerijcem pomagajo tudi mohamedanci iz Sudana in kličejo: Koran je žejen, mora na morje!
Verski značaj te vojne se v svetnem tisku in arugih poročilih le malo omenja.
NEKA BRIGITT BARDOT v Ameriki je o slojem materinstvu dala poročevalcem naslednjo lzJavo: Moj sin Nicolas je bil pomota. Nikoli nisem imela želje, da bi postala mati. Imeti otroka sem osebno vedno imela za veliko zmoto. Le kako naJ žena nosi otroka pod srcem in ostane prosta? Jaz ne morem živeti brez svobode. — Ko je ta lzJava prišla med ljudi v tisku, je ameriška javnost vendarle ni ugodno sprejela. Nasprotno, bilo Polno zgražanja. Velik ženski list je zapisal: °gi Nicolas! Upajmo, da nikoli ne bo sam bral, a ga ima lastna mati za — strašno zmoto . . .
KAKO DALEČ SO ZVEZDE? Naše sonce je oddaljeno od nas 93 milijonov milj. Zvezde pre-mičnice, ki ga obkrožajo s svojimi meseci vred, so nam bližje. Kaj pa najbližja zvezda-stalnica onkraj sončnega območja? Ime ji je Alpha Cen-tauri. Seveda so ji dali ime zvezdogledi na zemlji. če bi imeli raketo, ki bi potovala tako hitro kot svetloba — 186,270 milj na sekundo! — bi potovali en milijon in 250,000 let, da bi pristali ne njej. Kdor želi na tako potovanje, naj se ne prijavi Matiju Okornu.
ŠVICAR DR. FRITZ ZWICKY ima drugačen načrt, kako se približati zvezdi z imenom Alpha Centauri. Ni treba misliti na raketo ali drugačno vesoljsko ladjo. Ostanimo kar na Zemlji, zberimo dovolj sončne energije in poženimo v vesolje v smeri Alphe Centauri kar ves naš sončni sistem. S soncem vred bi potovala Zemlja in njen mesec, Venera, Mars, Merkur in vsi ostali planeti s svojimi lunami vred. Na videz bi ostalo za nas na zemlji vse pri starem. Niti čutili ne bi, da hitimo po novi vesoljski poti z naglico 310 milj na sekundo. Recimo, da nastopimo to potovanje leta 2000, bomo segli v roke ljubeznivi Alphi točno leta 4,500. Težava je le v tem, da prav nič ne vemo, kako se bomo spet izvili iz njenega objema. Celo sam dr. Zwicky se boji, da bi bil njen objem nad-peklensko peklenski.
DR. HAROLD WINDSOR v Sydneyu, ki je vodil prvo avstralsko presaditev človeškega srca, med tukajšnjimi Slovenci ni popoln tujec. Ima številno družino in njegova žena je dolgo potrebovala hišno pomočnico. Pred leti so se vrstila v službi pri njej tudi slovenska dekleta. Prijateljice so jih obiskovale in tako je te dni gotovo mar-sikako slovensko uho v Avstraliji pozorneje prisluhnilo, ko je bilo tolikrat slišati in brati ime — dr. Windsor.
S POKRITO GLAVO V CERKEV je še vedno
splošno pravilo za ženski svet v Avstraliji. Seveda ne samo v Avstraliji. Zdi se pa, da tudi to pravilo manj in manj drži. V škofijski cerkvi v Brisbanu imajo vsak dan nekako od ene do dveh popoldne službo božjo za uslužbence v mestu, tako imenovano Lunch Hour Service. Po tadiu smo slišali, da je udeležba kar lepa. Pa je rektor tudi javno povedal, da žene in dekleta lahko prihajajo razoglave. Niti jim ni treba robcev na lase, saj je to prav za prav smešno, je poudaril ta božji mož.
ALI STE ŽE OBNOVILI NAROČNINO ?
KOTIČEK NAŠIH MALIH
ŠTIRJE PARI STRGANIH ČEVLJEV
Dragica Setnikar
Pozno je bilo, ko je oče prišel domov. Otroci so že spali. Mati je sedela v kuhinji in pletla. Ko je oče povečerjal, je mati dvignila glavo in se obrnila proti njemu. Opazil je gib in vedel, da ga bo nekaj prosila. Spomnil se je, da je peč v kopalnici pokvarjena. Mati je rekla:
“Oglas v časopisu pravi, da družina Novak tu blizu ponuja prav tako peč. Treba je pohiteti, da nas kdo ne prehiti.”
Oče je molče vzel časopis in se zagledal v črke. Kmalu je mati spet pretrgala tišino.
“Marko mora dobiti nove čevlje. Starih se ne izplača pošiljati v popravilo.”
Oče — kakor da ne sliši. Mati skoraj šepetaje še to pove:
“Janez je čevlje pri nogometu do kraja uničil. Tudi Lidija ne more v starih na slovesnost v šoli.” Oče je še molče gledal v črke. čez čas je vprašal z neko ostrino v besedi:
“Ali ima vsaj Lučka še dobre čevlje?” “Premajhni so ji, težko jih spravi na noge.” Oče ni odgovoril. Vstal je, si ogrnil suknjič in odšel. Zaloputnil je vrata za sabo.
Hitro je bil pri Novakovih. Peč mu je bila všeč, še skoraj nova. Domenili so se za ceno in še o drugih rečeh pokramljali. Naneslo je, da je oče povedal, kako mora kar brž kupiti štiri pare otroških čevljev. Pa še polno drugih potreb je pri hiši.
Gospa Novakova je odšla iz sobe in se vrnila z lepim parom otroških čevljev. Položila jih je pred očeta in i-ekla:
“Morebiti bi komu od vaših otrok dobro služili. Odnesite jih s sabo in preizkusite jih.”
To je rekla in spet odšla iz sobe. Bila je videti žalostna. Gospodar Novak se je zagledal v steno in molčal, čez čas se je obrnil in rekel:
“Veste, bridko mi je, oprostite. Imamo sina, ki je dvanajst let star, pa še ni strgal niti enega para čevljev. Vse življenje je prebil na bolniškem vozičku . . .”
Tudi očetu se je milo storilo. Pustil je par čevljev na mestu, vstal in se poslovil:
“Po peč pridem jutri.”
Doma ga je mati v skrbeh pričakovala. Rekel ji je:
“Po peč pojdem jutri. Sedaj mi prinesi vse štiri pare raztrganih čevljev in za nekaj časa me samega pusti.”
Mati je prinesla čevlje, blatne, raztrgane. Z mučno mislijo jih je položila predenj. Ali ji ne zaupa in se hoče sam do kraja prepričati? Odšla je potrta.
Oče je položil vsak čevelj posebej predse na mizo, prav tja, kjer je pri večerji stal njegov krožnik. Dolgo jih je ogledoval, jih božal z žuljavimi rokami in bil je srečen, prečudno srečen . . .
Poklical je mater in ji povedal, kako je bilo pri Novakovih. Potem sta bila oba vesela in srečna. Hvalila sta Boga, da so njuni otroci zdravi, da tekajo in skačejo in trgajo čevlje . . .
Ponosen Slovenec
Dragi Kotičkarji: — Tako sem ponosen in vesel, da so mi starši Slovenci in da sem Slovenec tudi jaz, ker drugače bi ne mogel doživeti tega lepega dneva, ki mi bo ostal v spominu za vedno Imeli smo blagoslovitev naše lepe cerkvice sv. Cirila in Metoda. Škoda, da je ne morete vsi videti, kako je lepa. Pod cerkvijo je dvorana, v kateri smo otroci Slomškove šole že nastopili in priredili akademijo visokemu gostu škofu dr. Jenku in p. Blažu Čemažarju iz Amerike. Vse se je lepo izteklo.
Tudi pri birmi sem bil, pa ni bilo tako, kot me je mama strašila. Je rekla, da jih bom dobil z veliko škofovo palico, ker sem večkrat poreden. Sem si mislil, no zdaj bom pa dobil, kar sem zaslužil. Pa ni bilo nič tako hudo. Birmancev nas je bilo veliko in cerkev je bila nabito polna. Orgle so bučale in pevci so peli, da je bilo veselje. Zdaj je ta dan za nami, spomin nanj bo pa ostal. Cerkvica, cerkvica, na hribčku stoji, in lepše za nas Slovence v Avstraliji ni. — John Mesar, Pascoe Vale, VIC.
Anica je Hvaležna
iseri
Dragi Kotičkarji: — Rada bi vsem povedala, da se želim zahvaliti našemu patru, ki se veliko trudi z nami v slovenski šoli. Rad bi nas naučil malo po slovensko čitati in pisati. Posebno veliko truda je imel z nami, ko smo se pripravljali na prvo sv. obhajilo in birmo. Tisti dan je bil zame najlepši. Videla sem prvič gospoda škofa. Z veselim srcem sem ga pozdravila in to mi bo v lep spomin. Po birmi smo imeli nekaj časa prosto in nismo šli v slovensko šolo. Bilo nam je dolgčas in smo komaj čakali, da se je spet začela. Zdaj spet hodimo ob sobotah in je spet lepo. Vse Kotičkarje lepo pozdravlja — Anica Kranjc v Blacktownu, NSW.
PRISELJENCI IZ JUGOSLAVIJE...
(s str. 325)
iščejo družbo v narodnostnih klubih. Kakih 30% fantov je poročilo Avstralke, od deklet pa je vzelo Avstralce komaj šestina. Vendar so Jugoslovani v tem pogledu pred Grki in Italijani.
Dosti je takih, ki se prav nič ne zanimajo za avstralsko politično življenje in državljanske zadeve. Ostajajo omejeni na svoje lastno narodnostno °kolje in misli jim še vedno gredo v domovino ln njene zadeve onstran morja, tisoče milj oddaljene. Njihovo zaposlovanje tu se drži stopnje, ki Je sicer pridržana Italijanom in Maltežanom, ker Pac ne poskrbijo za večjo izvežbanost.
Vse to seveda tu ni povedano z namenom, da te ljudi očrnimo. Zavedamo se, da je življenje neusmiljeno pritisnilo nanje. Tudi bi se to reklo, da nalašč nočemo videti tistih iz Jugoslavije, ki so se dvignili na površje in so med nami v časteh. Vendar je na žalost res, da je vse preveč ljudi iz Jugoslavije podleglo bremenom zunajih in notranjih napetosti.
Eden avstralskih socialnih delavcev je o njih IZJavil: Zdi se, da iz preteklosti ne poznajo drugega kot umore in pobijanja. Nikomur ne zaupajo. Napraviš z njimi dogovor, da se sestanete in pogovorite. Hočeš jim pomagati. Ko je ura za sestanek tu, ni nikogar. Pozneje naletiš kje na tega ali onega med njimi in vprašaš: zakaj niste prišli? Nasmehnejo se in povedo: nisem verjel, da mi mo-rete in hočete pomagati.	■
Od časa do časa se pojavi izmed ljudi iz Jugoslavije kakšna bomba. Tako početje seveda zbuja med Avstralci sum, da to niso čedni ljudje.
oijše se nam zdi odkrito nasprotovanje kot 2ahrbtno obračunavanje medsebojnih zastarelih nasprotstev in strahov, še se je bati krvi pri športnih igrah, celo pri plesnih prireditvah... Mnogi stralci imajo te ljudi za napadalce in jih ne gledajo v luči, kot eden njihovih duhovnikov, ki ■1e dejal: Izkoreninjenci so pač, vrženi iz svoje zernlje> popotniki, ki iščejo skorjo kruha...
Neki psihiater pravi, da vsi izseljenci gredo °zi pet stopenj: njihovo počutje pred odhodom, nod, prihod v novo okolje, prilagoditev v novem raju ob zaslužku in prihrankih — končno le prepogosto spodrsljaj navzdol, ki lahko prinese du-Sevno potrtost in pijančevanje.
Država Victoria ima dobre ustanove za študirali, November, 1968
ranje duševnih polomov med naseljenci, ki so vse bolj pogostni med ljudmi iz vzhodne Evrope nego med Britanci in Avstralci, dasi mnogi Britanci tu zapadejo alkoholizmu. Dr. J. Krupinski sodi, da je visoko število duševno neuravnovešenih med vzhodnimi Evropci od tod, da so šli skozi vse bolj strahotne vojne prizore nego druge narodnostne skupine. Vsaj polovica med njimi je bila že taka, preden je prišla v Avstralijo. Največ je samcev med 20. in 30. letom in neredki so se odločili za izselitev prav zato, ker so bili duševno razklani.
Ob vsem tem ni dovolj reči: Avstralija mora bolje izbirati med kandidati za Avstralijo, pa bo manj duševnih bolezni med njimi. Dr. Krupinski pravi: “Težave se dajo izseljencem olajšati tudi s tem, da se jim širokogrudno priznajo poklicne in strokovne kvalifikacije. Porabiti je treba človeka tam, kjer se bo najbolje izkazal”.
Vendar tudi to še ne predstavlja celotne slike in vsega zamotanega problema. Avstralija bo morala napraviti še mnogo več nego samo omejiti pritisk na ramena svojih priseljencev. Neki Jugoslovan je dejal:	“Toliko priseljencev v Avstralijo
na poti misli, da gre v nekak paradiž. Ampak, veste, včasih je ta dežela bolj pekel kot paradiž. ..”
DVA VICE-PREZIDENTA sta se mesece in mesece vicala v volilni kampnaji, da bi postala prezidenta brez “vice”. Oba sta želela v blaženost Bele hiše, ki mora biti po tolikem vicanju kar nebesom podobna. Dosegel jo je Rihard, Hubert je obtičal skoraj tik pred ciljem. Vsi, ki Rihardu čestitajo, se bojijo, da bo moža.občutek blaženosti kmalu minil. Tudi sam se tega zaveda. Upajmo, da bo dober Predsednik, pa čeprav se mu kdaj nebesa Bele hiše spremenijo v nove, še hujše — vice . . .
J
ŠTIRI “ŠKODE”, KI NE ŠKODUJEJO. V
božjepotni cerkvi na Zaplazu je imel Franc Škoda, župnik v Podlipi, zlato mašo. Z njim sta somaše-vala dva brata in en bratranec, ki se vsi pišejo Škoda. Pravijo, da je škoda, da ni na Slovenskem še več takih škod. Pa ne mislijo tako vsi---
KONEC IN ZAČETEK CERKVENEGA LETA
Iz Slovenske Duhovniške Pisarne n.s.w
Tel. za p. Valerijana: 31-3656 Naslov: 66 Gordon Street, Paddington, N.S.W. 2021.
Službe božje
Nedelja 17. nov. (tretja v mesecu):
Leichhardt (sv. Jožef) ob 10:30 CANBERRA (Braddon) ob 6. pop.
Nedelja 24. nov. (četrta):
Sydney (St. Patrick) ob 10:30 Villawood (Gurney Rd.) ob 10:15
Nedelja 1. dec. (prva ADVENTNA)
Blacktown (stara cerkev) ob 10:30 Croydon Park (SV. Janez) ob 10:30
Nedelja 8. dec. (druga: BREZMADEŽNO SPOČETJE)
Sydney (St. Patrick) oh* 10:30 WOLLONGONG (St. Francis H.) ob 4.45
Nedelja 15. dec. (tretja) :
Leichhardt (sv. Jožef) ob 10:30 CANBERRA (Braddon) ob 6. pop.
K MOLITVI ZA DOMOVINO
Krožek Slomšek — Baraga spet vabi k molitvi za domovino v znani kapelici sv. Frančiška v Pad-dingtonu v nedeljo 8. dec. ob 2. pop.
Praznik BREZMADEŽNE tisti dan tudi pristavlja svoje vabilo: Pridite, molimo! Domovina še in še potrebuje naše molitvene podpore, škof dr. Jenko nam je polagal na srce, naj ostanemo tesno povezani iz domovino. Nič lepšega, kot povezanost po poti molitve!
Tisti, ki ste daleč in ne morete priti, ste na-prošeni, da se nam vsaj v duhu pridružite.
Z adventom se leto, ki živi v njem Cerkev, prelomi. Letos točno mesec poprej kot civilno ali “svetno” leto. ADVENT pomeni PRIHOD — štirje tedni božičnega pričakovanja. Advent je spokorna doba cerkvenega leta, čeprav se to za advent ne poudarja tako, kot za 40 postnih dni pred veliko nočjo.
Skušajmo živeti s Cerkvijo in imeti v mislih in srcu njeno življenje skozi vse leto — življenje s Kristusom!
GOSPOD SKOF SO SE ŠE OGLASILI
Po končanem programu v Perthu so še enkrat napisali za MISLI:
Ko se odpravljam iz Avstralije in se po enem mesecu vračam v domovino, čutim dolžnost, da se od vseh, ki smo se ta mesec srečavali, prav prisrčno prijateljsko poslovim.
Iskrena vam hvala za vso pozornost, za vso ljubeznivost. Povsod ste se tako iskreno potrudili, da sem bil kot doma. Ganilo me je že to, da so se vaši otroci naučili toliko verzov in deklamacij meni v pozdrav. Kako bi naštel vse nagovore odraslih, petje tolikih zborov, udeležbo pestrih narodnih noš! Kako naj pozabim skrb neštetih rojakinj, ki so nam bogato oblagale mize.
Na obiskih širom po Avstraliji sem prejel mar-sikak album s podpisi in slikami avstralskih prizorov. Tudi slavni bumerang ste mi poklonili. V Melbournu še pisalni pribor, v Sydneyu novo obleko in častno članstvo Slovenskega društva. Za vse najiskrenejša hvala! Kar sem dobil denarnih darov, pojdejo po odbitju stroškov za potovanje za SLOVENIK v Rimu.
Seveda je bilo glavno moje opravilo v cerkvah za blagor duš. Zares srečen sem bil, da sem mogel blagosloviti novo cerkev v Melbournu in podeliti zakrament sv. birme v številu nad 220. Tudi krstil sem dvoje detet.
Tako sem vam, upam, prinesel v tujino košček domovine. Pa tudi nekaj naše 1200 let stare slovenske katoliške kulture, čeprav imamo slovenski škofije veliko dela in skrbi doma, izseljencev ne bomo pozabili, mislili bomo na vas in molili za vas. Tako želimo, da bi vedno in povsod delali čast slovenskemu imenu, ohranili zaklad vere in tako dosegli svoj večni cilj.
Udomačite se tudi v krajevnih avstralskih župnijah in cerkvah, spoznajte ondotne dušne pastirje, posebno pa se oklepajte svojih slovenskih duhovnikov, ki jih imate med sabo. Pomagajte njim in drugi drugim med sabo, zavedajte se, da ste bratje! — Janez Jenko, škof slovenskega Primorja.
MISIJONARJENJE ŠKOFA JENKA PO AVSTRALIJI
P. Valerijam
SEDAJ KO JE ŠKOFOV OBISK za nami, se ozrimo nekoliko nazaj in preglejmo škofovo pot.
“Quantas” letalo ga je pripeljalo iz Rima preko Teherana, New Delhi-ja, Manile in Brisbana v Sydney. Med potjo sta ga pozdravila v Hong Kongu misijonarja Pavlin in Geder, v Manili uslužbenci tovarne g. Dušana Lajovica, v Brisbanu pa skupina Slovencev in Hrvatov z g. Gjorkmarko-vičem.
V Sydnevu smo ga pričakali na letališču vsi trije slovenski in oba hrvaška duhovnika ter lepa skupina rojakov v narodnih nošah. Nada Kropej mu je podala šopek nageljnov, z deklamacijami Pa so ga pozdravili Andrej Kobal, Miriam in Bogdan Bavčar ter Stanko Petkovšek. Po škofovem intervjuju za tisk, radio in televizijo smo se podali v “Smithy Room”, ki je bil rezerviran za škofa kot V.I.P.; tu so servirali kavo in čaj.
Naslednji dan — v četrtek, 3. okt. — je škof odletel v Canberro, kjer je bil zvečer sprejem v Haydon Hall. Naslednje tri dni je bil kratek misijon za rojake v Canberri. V nedeljo je bila zaključna služba božja; še isto popoldne pa je pre-yzvišeni imel slovensko službo božjo v Brisbanu skupaj s sv. birmo. Ravnotako je tudi še v ponedeljek maševal in pridigal za brisbanske rojake. Naslednji na vrsti je bil Newcastle: v torek 8. okt. Tudi tu so pripravili lep sprejem. Pred maso je pozdravil škofa Jenka domači škof Toohey in* niu izrekel toplo dobrodošlico.
Od 9. do 12. okt. je bil misijon za rojake v Sydneyu; vršil se je pri sv. Benediktu na Broad-'vay. Udeležba je bila vsak večer okrog 250. Raz-Veseljivo je bilo število udeležencev pri zakramentih. Tako lepe udeležbe ne pomnim.
V nedeljo 13. okt. dopoldne je imel škof službo božjo v Wollongongu. Tamkajšnji rojaki so mu Pred cerkvijo postavili lepo okrašen slavolok. Tam s° ga pozdravili. Popoldne istega dne je bila velika slovesnost v Paddingtonu. Pod slavolokom z mlaji so škofa pozdravili birmanci z zborno deklamacijo.
'dija Kovač pa mu je podala slovenski šopek. ato se je razvila procesija v cerkev. Ob škofo-^ern vstopu je mešani zbor pod vodstvom g. Kla-očerja zapel “Glejte, veliki duhovnik . . .” Sledila ■p sv- maša, med njo je bilo birmovanje 60 otrok.
o škofovi pridigi je govoril angleško p. Cipri-Jan West, župnik fare sv. Frančiška v Paddingtonu.
Po cerkveni slovesnosti je bil v dvorani program v pozdrav škofu in birmancem. Najprej je nastopil mešani zbor “Škrjanček”, nato je predsednik Slovenskega društva podelil škofu častno članstvo in mu pripel pozlačeno društveno značko. Sledilo je nekaj nastopov otrok z glasbili ter vokalne in deklamacijske točke.
Naslednji dan je škof odletel v Melbourne, nato v Adelaido in končno v Perth. O slavnosti v Melbournu in Adelaidi bomo brez dvoma brali v TIP-KARIJI, iz Pertha bo pa že tudi kdo poročal.
 •_________________
Škof je bil povsod sprejet od krajevnih škofov, kjer se je mudil. V Sydneyu ga je kardinal povabil	na kosilo	skupaj	s kardinalom	Slipyjem,
škofom	Perry-jem,	tremi	ukrajinskimi	in dvema
pomožnima škofoma. V. Canberri in Brisbanu je bil ves čas bivanja tam gost domačih škofov. Srečal se ju tudi s škofi v Wollongongu, New-castlu, Adelaidi in Perthu. V Sydneyu ga je sprejel tudi apostolski delegat nadškof Dominik Enrici. Bil je tudi sprejet pri namestniku župana mesta Sydneya. Časopisje in radio ter televizija so poročali o njegovem prihodu in pozneje ob blagoslovitvi slovenske cerkve v Melbournu.
Škofov obisk v Avstraliji je bil velik dogodek za nas vse. Saj je to prvi slovenski škof, ki se je podal na pot daleč na peti kontinent. Njegov nadpastirski obisk	je bil	predvsem dušnopastirs-
kega značaja. Saj je prišel k nam kot misijonar. Le Bogu je znano, koliko dolbrega je obisk napravil. Vsekakor pa tudi mnogi zunanji znaki kažejo, da je bil blagodejen. Cele ure je škof presedel v spovednici in tolažil, dvigal ter odvezoval. S svojo besedo nam je razlagal božje resnice in nas •spodbujal k lepemu krščanskemu življenju. Zato so naši rojaki zelo cenili njegov obisk. Škof je dober in ognjevit govornik. Tudi otrokom, ki jih je birmal, bo ostal v lepem spominu.
Ob tej priliki bi se rad iskreno zahvalil vsem prijateljem, dobrotnikom in pomočnikom, ki so s svojimi darovi priskočili na pomoč, žrtvovali svoje moči in čas za pripravo škofovega sprejema, misijona, itd. Hvala vsem narodnim nošam, pevcem, ministrantom. Staršem, ki so pripravilii otroke za deklamacije na letališču, v Paddingtonu in na drugih krajih za pozdrav škofa. Težko bi vsa imena omenil. Tu imam v mislih vse in jih ne bom pozabil v molitvi in pri oltarju. Bil sem veselo iznenaden, ko sem videl, da je bilo lepo štvilo pomagačev pripravljenih pomagati in lepo sodelovati za uspeh te lepe prireditve. ISKREN BOG PLAČAJ VSEM SKUPAJ!
NEW SOUTH WALES
Sydney. — Prebiram Malo sveto pismo in sem z njim prav zadovoljen. Oblika je okusna in vsebina lepo izbrana. Vodi nas skozi svetopisemske zgodovine vse od stvarjenja sveta do Razodetja svetega Janeza. Dodane so tri skice, da lahko spremljamo dogodke po krajih in z njimi osebe, ki so igrale glavne vloge v svetopisemski zgodovini. Knjiga je nadvse priporočljiva vsakemu kristjanu. — Nič ni bilo omenjeno v MISLIH, da je v petek 20. sept. umrl v Italiji svetovno znani Padre Pio, kapucin. Vernim ljudem je bil živ svetnik, nosil je na svojem telesu rane Kristusove, zdravnikom pa je bil velika uganka. Trudili so se, da bi ga ozdravili, pa z nobenimi poskusi niso uspeli. Cerkvene oblasti se niso o stvari nič izrekle, tajiti pa nihče ni mogel, ko je bilo tako očitno. Skozi dolga leta so prihajali tisoči in opravili spoved pri Padru. Tudi je bilo napisanih o njem dosti knjig. Sam je nerad govoril v sebi, rajši se je umikal v svojo spovednico. — še besedo k obisku škofa dr. Jenka. Če pomislim nazaj na prva leta po vojni, kako so nas doma zalezovali in črtili, ko smo hodili k mašam, se mi zdi kar težko verjeti, da je res med nami slovenski škof. Zahvaljen Bog, da so se razmere že toliko spremenile, zahvaljen Prevzvjšeni za vse dobro, ki ste ga med nami napravili! — Peter Bizjan.
Torren, ACT. — Obisk in misijon škofa dr. Janeza Jenka bo tudi nam v avstralski prestolnici ostal dolgo dolgo v lepem spominu. Upamo, da smo tudi mi napravili nanj dober vtis. Že takoj na letališču, ko je prifrčal iz Sydneya, smo mu pokazali, kako dobrodošel nam je. Med tistimi, ki so ga šli pozdraviti, je bilo tudi več avstralskih duhovnikov. Potem je bil naš slovenski škof vse dni gost tukajšnjega nadškofa in deležen velike pozornosti. Nam je pa prihajal pridigat ob večerih in nas spovedovat. Ne bomo zlepa pozabili njegovih močnih govorov o veri, upanju in ljubezni. Toda čeprav je bil zelo zaposlen in je bil gost v visoki družbi cerkvenih dostojanstvenikov, je našel čass, da je prihitel pogledat bolno našo rojakinjo, mojo ženo Tončko. Prav tiste dni je bilo tri leta, odkar jo je napadla bolezen. Bila je obis-
ka zelo vesela in jaz z njo. Seveda se morava za obisk zahvaliti dr. Mikulu, ki mu je kazal pot. Počutili smo se v škofovi družbi zelo po domače in lahko rečem, da že dolgo nisem slišal toliko pristnih “kranjskih” izrazov kot tisto urico. Dobremu možu se še vedno pozna, da je pristen sin sorškega polja, kot njegov soimenik pesnik Simon Jenko. Lep pozdrav vsem. — Joža Maček.
Concord. — Pepe, si ga pa spet enkrat polomil, mi je telefoniral p. urednik. In je še dostavil: Gotovo ne zadnjič, ko se za takega važniča delaš. Moral sem požreti, za pokoro (ga. Minka Peršič se bo spet stresla) bom pa povedal, kako je do tega prišlo. Hotel sem se oglasiti z uganko, kakor nas je pozvala Francka Štibilj. Tako sem poslal v MISLI vprašanje: Kdaj je ena več ko sedem, pa še neizmerno več? — Odgovor naj bi bil: Oče je prejel sedem zakramentov, pa je šel v pekel, sin pa samo enega, pa je šel v nebesa. Fantek je namreč kmalu po krstu umrl. Z očetom je pa bilo tako-Postal je duhovnik, pa je pozneje odpadel in se oženil. Tako je prejel šest zakramentov. Nič se ni skesal, ubil ga je avto, ko že ni bil več pri sebi, so mu dali poslednje maziljenje. Torej je prejel še sedmi zakrament, ker pa ni imel kesanja, je gotovo šel v pekel. — Taka naj bi bila moja uganka in zdela se mi je dobra. Urednik pa: Pepe, polomil si ga! Razložil mi je, v čem je moj polom, pa tega ne bom pravil. Radoveden sem pa, koliko bi prišlo pravih rešitev, če bi bilo moji uganki dovoljeno zagledati v MISLIH beli dan — Pepe Metulj.
VICTORIA
Caulfield. — Ko bodo te vrstice v javnosti, bo škof dr. Jenko že nazaj v domovini. Naše misli in želje ga spremljajo vse tja do doma. V dneh, ko je bil med nami, si je pridobil vse naše simpatije. Niegova neprisiljena domačnost v pogovorih nas je vse prevzela. Živo smo čutili, da je med nami pravi naš brat v Kristusu, kakor je sam naglašal v cerkvenih govorih. Misijonaril je med nami s preprosto besedo, pa obenem resno premišljeno in zato prepričevalno. Prisrčna hvala, Prevzvišeni, za toliko lepega in spodbudnega! Hvala tudi našemu p. Baziliju! Imel je ogromnega
dela, da je vse to pripravil. Preveč za enega! Ni čuda, da je pri pisanju birmanskih diplom — zadremal. — Vse je bilo lepo tisto nedeljo, nekaj Pa le ni bilo lepo. Tako radi se Slovenci hvalimo s svojo kulturo in navadno upravičeno. Včasih nam pa naša kultura bridko odpove. Nekaj takega sem opozovala — in drugi z menoj — med obredi v novi cerkvi, ki je tako mična. Obleka po naj-novejši modi, zlatih naveskov polno, razlikovanje nied cerkvijo in svetnimi prostori pa tako slabo! Saj nismo bili na tržnici. Bili smo v božjem hramu. Še na mučno posredovanje p. Bazilija se nekateri niso mogli vzdržati glasnega žlobudranja in so z njim motili ves obred. Ni čudno, da potem tudi otroci niso ostajali na svojih mestih in je bil nekaj časa prav nespodoben nered. Zavedajmo se vendar, da udeležba pri cerkvenih opravilih zahteva drugačno vedenje kot kakšno klepetališče! Zdi se mi, da je nujno potrebno tudi to povedati. Minka Persičeva.
Fawkner. — Minilo je 25 let, odkar sem zadnjič videl svojega ateja. Takrat sem mu tudi zadnjič segel v roko. Želja, da bi mogel to ponovno storiti, me ni nikoli zapustila. Ko je pa bil med nami slovenski škof Jenko, se mi je zdelo, da se mi je ta želja izpolnila. Ko sem mu segel v roko, mi je bilo tako, kot da se rokujem s svojim očetom. Škofove prijaznosti in ljubeznivega nasmeha mno-
Si	ne bomo nikoli pozabili. Ljubezen do nas je sijala z njegovega obraza in ta ljubezen je imela svoj virv ljubezni do Boga. Odmev te ljubezni bomo vedno našli v svoji novi cerkvi. Ponosen sem nanjo, saj se v nji počutim kakor doma. Lep pozdrav rojakom! — Martin Pirc.	•
QUEBNSLAND
Brisbane. — Moje besede ne bodo zajele vse-
Sa, kar bi rada izrazila, ker dogodek je bil tako ^elik, da komaj verjameno, da smo ga doživeli.
nami je bil	slovenski	škof	dr. J.	Jenko in
nam maševal in pridigal v	materinščini.	Posebno
nas je ganilo, ko smo gledali birmance z botri, ki So imeli to srečo da so dobili zakrament iz rok slovenskega škofa. Naše misli so uhajale v domo-T'no in med druge Slovence v Avstraliji, ki jim •l® prilika dana, da doživijo enak dogodek. Nekaj velikega je tako	doživetje.	Po	obredih	v cerkvi
smo se zbrali v	dvorani,	lepo	okrašeni, in se
^Srnili okoli škofa. Za vsakega je imel prijazno esedo in vsi smo se počutili kot ena družina, da Slcer komaj kdaj tako. Mislim, da ni bilo med '^Sar-bitja, ki bi mu to doživetje ne ostalo globoko
■^isli, November, 1968
**■ '
-	•	..	W\
v duši. Obisk g. škofa nam bo ostal za dolgo tisti vir, ki bomo iz njega črpali novih dušnih sil za premagovanje vseh težav tujine in življenja sploh. G. škofu in vsem, ki so omogočili njegov prihod med nas, iskrena hvala! — Pepca Šileč.
Carina. — Slovenci v Brisbanu smo se čutili
zelo počaščene, ko smo na letališču pričakali visokega gosta iz Slovenije,, škofa dr. Jenka. Čas je bil zelo kratek, temu primeren tudi sprejem. To zadrego je pa bogato odtehtal osebni sestanek s škofom potem v nedeljo popoldne. Dobrodašlico v imenu vseh mu je izrekla Verica Plaznik in mu izročila šopek. Nato sse je škof osebno podravljal s pričujočimi. Bila nas je lepa skupina, tudi precej Hrvatov. Navzoč je bil tudi tukajšnji nadškof 0’Donnell. Da je prireditev lepo uspela, gre gotovo prva zasluga predsedniku Planinke Mirku Cudermanu, našim ženam za dobrote na mizah in pevskemu zboru pod vodstvom organista Staneta. Upamo, da je visoki gost tudi sicer odnesel lepe vtise od nas v Queenslandu. Med nami samimi so se slišali glasovi, da da so bile pri vsem tem tudi pomanjkljivosti, toda kje je kdaj vse stoprocentno? Lepa hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da se je edinstveni obisk našega cerkvenega kneza iz domovine primerno obnesel. — J. Primožič.
SOUTH AUSTRALIA
Ottoway. — V Žireh je bil doma in ker sem tudi jaz Žirovec, mu želim napisati nekaj vrstic v spomin. To je bil pater Kosto Jernejko Selak. Umrl je na Brezjah letos kot zlatomašnik. Novo mašo in tudi zlato je pel v domačem kraju, zlato leta 1967. Služboval je vse življenje do upokojitve v Dalmaciji. V Janjini pri Dubrovniku je bil za župnika. Od leta 1961 je bival na Brezjah in tam veliko spovedoval. Želel je na Brezjah umreti iu biti tam pokopan. Želja se mu je izpolnila. Ob zlati maši je nekdo poročal o njem, da je še ves mladeniški in gibčen. Z močnim glasom je še pel in pridigal. Potem je pritisnil rak in hitro je šlo navzdol. Ljudje še dobro pomnijo njegove pridige, ki so bile preproste, pa so segle do srca. Osebno je bil zelo dober do svojih ljudi in je tudi vse razdal mednje, kar je imel. Sam je živel silno preprosto in skromno. Pobožnost do Matere božje je podedoval že od svoje matere. Umrla je pred 45 leti med molitvijo rožnega venca. Naj oba v božjem miru počivata! — Stanko Šubic.
ZADNJE BESEDE PROF. ŠOLARJA O ŠKOFU BARAGU
(Iz revije: Cerkev v današnjem svetu)
Urednik gornje revije je zapisal: Nekaj dni pred svojo prezgodnjo smrtjo nam je prof. Šolar prinesel članek o Baragu. 'V njem smo našli človeka, ki se je ves posvetil veliki nalogi ,da bi se Baraga prikazal v resnično pravi 'in veliki luči. Smemo reči, da ga je veličina škofa Baraga letos popolnoma prevzela in se je v delu za predelani njegov življenjepis izčrpal. Globoko mu moramo biti vsi hvaležni za njegovo velikansko delo in zgled. Pa naj nam sedaj pri Bogu pomaga iskati človeka, ki bo njegovo delo za Baraga nadaljeval.
Tak pripis je dostavil urednik k Šolarjevemu članku, ki rajni profesor v njem pojasnjuje svojo knjigo o Baragu, ki izide te dni v celjski Mohorjevi. Mi tu ponatiskujemo le zaključne odstavke v Šolarjevem članku. — Urednik MISLI.
NE SMEMO MISLITI, da bo z novo izdajo Baragovega življenjepisa kdovekaj narejenega. Ne, to ni konec, šele začetek je. Cela vrsta trditev je še v zraku, brez trdne opore v stvarnosti, cele dobe so še nejasne, cela vrsta ljudi še neznana. Zato je nujno potrebno, da se takoj lotimo iskanja in dogajanja po načrtu in kar se da skupno.
Na ordinariatu v Ljubljani je zdaj Baragov arhiv. V njem se zbira vse, kar je kakorkoli v zvezi z delom za Baragov življenjepis. Tam je zlasti nekaj tisoč faksimilov raznih listin, pisem, prepisov, poročil, računov, genealogij. Pošiljal nam jih je zadnja leta ameriški biograf inže-
nir Jože Gregorich v dvojniku. Tako je sam zbiral leta in leta gradivo, ga prevajal v angleščino, ker je delal pač za Ameriko, pa je zdaj vse to gradivo faksimiral in razposlal na več krajev v Ameriki in v dveh izvodih tudi nam, da tako gradivo ne propade in se ne razgubi.
Dobiti bi se moral mlad človek, ki dobro zna angleško in bi se želel posvetiti vsaj za znatno dobo Baragu, če že ne za vse življenje.
Moral bi vse to silno dragoceno gradivo urediti, napraviti registre, da bi hitro lahko vse dobil, potem pa porabljati za sintezo in dopolnjevanje, koder še kaj manjka. Tako in samo tako bi mogli priti do vzornega poznanja škofa Baraga. Seveda spada k temu gradivu tudi vse njegovo pismeno delo, knjige, pisma, članki, poročila. Moralo bi se vse to pripraviti za sistematično kritično izdajo, vsaj v več izvodih razmnoženo, če že ne natisnjeno.
Po vsem tem lahko vsakdo spozna, kako diletantsko smo se doslej lotevali tako velikega dela, kakor je poznanje tako velikega duha Baragovega. Še fizično ga ne poznamo, kaj šele po duhu, ki je razvijal njegova dela. Zato je največja dolžnost stoletnice ta, da najdemo človeka, ki se bo tej veliki nalogi ves posvetil in bo znal vpregati v skupno delo vse, ki bi kakor koli mogli pomagati.
V	nas vseh pa mora biti vesela pripravljenost za pomoč in sodelovanje. Če drugače ne, pa z molitvijo in zasledovanjem opravljenega dela.
I
HIŠA V NAJEM!	*
v v >;
Sredi decembra 1968	S
Leopold Matelič	j»i
V >:
10	Taylor St., Annandale, NSW.	S
Sl
KDO JIMA BO POVEDAL?
Lucija Ogrin, nekje v Avstraliji, je lepo na-prošena, da se vendar spet oglasi svoji materi Luciji Oprešnik v domovini.
Štefan Vrečun, komu j*e znan? že 3 ali 4 leta se ni oglasil domačim v vasi Uniše, p. Ponikva pri Grobelnem. Kar štiri sestre si želijo od njega vsaj pošte.
Avgust Fajs se naproša, da se oglasi na naslov : Marija Fern, šempeterska 15, Kranj.
245 Gertrude St., Fitzroy, Vic. 3065	— Lastnik: PAUL NIKOLICH
Priporočamo se za potovanja v Slovenijo po najnižjih cenah. Urejujemo vse potniške zadeve: potne liste, vize in druge dokumente.
Pripravljamo za prihodnje leto skupinska potovanja v Slovenijo in druge kraje v Jugoslaviji
Pišite, telefonirajte ali pridite osebno.
Priporočite nas svojim prijateljem.
Ako živite daleč od nas, vam vse uredimo Po pošti.
P U T N I K ima zvezo z vsemi kraji v Jugoslaviji.
P U T N 1 K je edina samostojna agencija v Avstraliji.
Odprto imamo vsak dan od 9. dop. do 6.
Pop. Ob sobotah od 9. do 12, ob nedeljah od 10. dop. do 2. pop.
URADNIKI: Mr. P. Nikolich, Mrs. K. Erman, Miss L. Koren, Mr. R. Manevski.
Infbrmacije po tlefonu 419-1584. Po urah 415-978 ali 44-6733.
PHOTO STUDIO
VARDAR
108 Gertrude Street Fitzroy, Melbourne, Vic.
(Blizu je E^hibitioit Building)
Se priporoča rojakom za naročanje fotografij vseh vrst.
Nevestam posojamo brezplačno nove poročne obleke.
Odprto vsak dan od 9. do 1. in od 3. do 6. ure pop.
Ob sobotah in nedeljah od 9.-7.
J Dogovorite se za čas preko telefona: 41-5978. Izven ur: 44-6733
Lastnik: P. NIKOLICH
TURISTIČNA AGENCIJA
I
SLOVENSKE PLOŠČE KNJIGE — SLOVARJI — MUZIKALNI INŠTRUMENTI
::
UNIVERSAL RECORD CO.
205 Gertrude St., Fitzroy, VIC. 3065
Tram 88, 89, 90 iz Bourke St. do postaje 13.
Kataloge in naročbe pošiljamo s pošto | POSLUŠAJTE NAŠO RADIJSKO EMISIJO ob ponedeljkih 9.07 zvečer na 3 XY — Mel-
S
ii
bourne, val 1420.
****** ♦♦ *♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦*♦♦♦♦*♦ ♦♦ ******** ******* ***<
ji
s
AVTOKLEPARSKO PODJETJE
IVAN ŽIŽEK
‘GRANVELLE SMASH REP AIR"
10 Rawson Rd.
Guildford, N.S.W.
Tel. 632-4433
Delo opravi v sporazumu z zavarovalnico ali po osebnem dogovoru s stranko.
1
DOPISNIK INNES V LISTU THE AUST-RALIAN pravi, da tisti, ki zagovarjajo dialog s komunisti, nimajo najmanjšega pojma, kaj je prav za prav komunizem. Poskus, da bi se napravil s komunisti sporazum, je prav toliko vreden, kot slepcu od rojstva opisovati lepoto barv. Prav toliko vreden, samo veliko bolj nevaren. — Njegova primera pač ne bo daleč od resnice, češkoslovaška ni ne prvi ne zadnji kričeč zgled.
NAPOVEDOVATI BODOČNOST — prerokoti
—	res ni igrača. Še preroki starega testamenta so se bolj trudili popravljati sedanjost kot napovedovati bodočnost. Dandanes je pa zadeva še težja. Rečeš nekaj ali celo zapišeš, kako bo na svetu čez sto let, pa se že oglasi kdo, ki nekaj čisto drugega napove. Komu naj ljudje verjamejo? Na primer: nešteto člankov in razprav, tudi celih knjig, lahko beremo, ki napovedujejo strašno lakoto po vsem svetu v nekaj desetletjih. Ljudi preveč, hrane premalo in tako naprej. Sežeš po drugih spisih ali poslušaš predavanja: nov način negovanja žitaric in drugih poljskih pridelkov, strokovnjaško gnojenje polj, zalivanje, izbiranje semen in tako naprej bo v nekaj desetletjih privedlo do tega, da bo zmanjkalo ust, ki naj bi vse to pojedle, rok, da bi pospravile pod streho, shramb, da bi zavarovale — in tako naprej.
KAKO TOREJ BO? Verjetno ne dosti drugače kot dandanes, še vedno bodo ljudje, ki bodo imeli vsega preveč, pa tudi taki, ki bodo imeli marsičesa ali vsega premalo. To ni napoved ali prerokovanje, le sklepanje iz človekove narave, kakršna pač je. Nič se ni spremenila, odkar stoje v knjigah besede (in se spet in spet ponatisku-jejo) Gregorčičeve pesmi:	če vse delil bi z
bratom brat s prav srčnimi čutili..
Ponoči in podnevi “Towing S*mc® Izučeni avtokleparji lahko dobijo delo
Tel.s 632-4433 — 632-0349
5
i
>i >! >; >! >1 >!	!♦'	'&•	^	^	**■	■*'	y
£
a
SLOVENSKA MESNICA ZA	£
]
>;
>:
>;
A
♦
♦
g
>;
>:
>;
♦;
A
WOLLONGONG ITD.
TONE IN REINHILD OBERMAN
20 Lagoon St., Barrack Point, NSW.
Priporočava rojakom vsakovrstne mesne izdelke: kranjske klobase, ogrske salame, slanino, sveže in' prekajeno meso, šunke itd. Vse po najboljšem okusu in najnižjih cenah.
Razumemo v*e jezike okoliških ljudi. Obiščite na* in opozorite na nat v*e »voje prijatelje!
:: GLAVNI AGENT ZA FIRMO “PUTNIK” ;;
OLYMPIC EXPRESS
110 A Bathurst St., Sydney, 2000 Tel: 61-7121 ali 26-2191
PODRUŽNICA:
253 Elizabeth St., Sydney Tel: 26-1134
★ Urejuje rezervacije za potovanje po
■	• Morju in zraku
★ Nudi možnost dolgoročnega odplačevanja na nizek depozit
★ Izpolnuje obrazce za sklepanje zako-na, razne prošnje in tako dalje.
★ Ima na ponudbo zastopnika, ki vas ;; lahko obišče in vam pomaga v raznih pro-
•	blemih.
OBRAČAJTE SE NA NASI
jj hairdressing salon i	“MIRAa
>;	25	Dale	Street,	Fairfield,	N.S.W.
j se priporoča rojakinjam v Fairfieldu in oko->! lici za pričeske, ondulacije, kodranje, bar-
A
;♦! vanje in nego las.
>;	Poleg rednih delovnih ur, je salon od-
J Prt tudi v četrtek zvečer in soboto ves dan.
P.
J Cene zmerne: “Special permanent” samo :*!	$ 3.50
V	Telefon 72-6392. Mira Radič.
$
$
A VVvvv »»
š
>;
>;
>:
>;
s
SLOVENSKI KROJAČ
MARTIN JANŽEKOVIČ
IZDELUJEM OBLEKE
VSEH VRST:	poročne,
športne itd. Natančno po vaši želji. Velika izbira angleškega blaga. Proda- * ja raznih tekstilnih potrebščin.
125 KING ST.,
NEWTOWN, SYDNEY Kličite čez dan ali zvečer: 51-6513
>•
¥
1
>!
>:
i
5
>:
%
$
::=
>;
B
*
I
it:
>1
1
$
STANISLAV FRANK
74 Rosewater Terrace, Ottoway, S.A. 5013
LICENSED LAND AGENT:
S
Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč in hiš.
DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo J posreduje.
SERVICE ZA LISTINE: napravi vam * razne dokumente pooblastila, testamente itd. >i J ROJAKI! S polnim zaupanjem se obra-H čaj te na nas v teh zadevah!	*
*
Tel. 42777
Tel. 42777
■	PODJETJE ZA POHIŠTVO, CANBERRA X
JANEZ TADINA
9 Collins Street, Quenbeyan, N.S.W. 2620
« ►
Priporoča se rojakom za naročila za vsa- “ ; kovrstno pohištvo v dnevnih sobah, spalnicah, •• kuhinjah in podobno.
Phonec Qbn. 1102.
After Hour*: Canb. 49 8162
Dr. J. KOCE
S	K
S	G.P.O. BOX 670, PERTH, W.A. 6001.	i
J	;«
*	TELEFON	87-3854	J
$	I
1	BOŽIČNI	PAKETI	J
j*;	S
>♦<
>;	1. BOŽIČ JE PRED VRATI! ZA NAROČILA BOŽIČNIH PAKETOV PORABITE NAŠ CE- £
!♦! NIK, KI JE BIL OBJAVLJEN v “MISLIH” OKTOBRA ME~SCA. ČE ŽELITE, VAM PO- H $	ŠLJEMO CENIK. POHITITE Z NAROČILI!	ž
H	6
>}2. Obrnite	se	na	nas,	če	hočete	imeti	res	pravilno	sestavljene	testamente,	prevode spričeval, i*;
!♦:	delavskih knjižic in sploh vseh dokumentov.	J
$	*♦;
3. Ravnajte se po uačelu “svoji k svojim”, kot to delajo drugi narodi. Zato naročajte vozne ;♦! Ji karte vseh vrst (za letala, ladje itd.) pri nas, saj vas pri nas ne stane vozna karta niti en >• $	cent več kot pri kateri koli drugi firmi ali agenciji.	S
>;
ZASTOPNIK	za N.S.W.	Mr. R.	OLIP,	65	Moncur	St.,	Woollahrn,	N.S.W.	Tel.	32-4806	J
>!	H
iti	ZASTOPNIK	za	VIC.:	Mr«.	M.	PERSIC, 704	Inkerman	Rd. Caulfield,	VIC.	Tel. 50-5391.	$
>i
’< ................
* NAJCENEJSE	POTOVANJE	SREDI APR!LA 1969	|
*	Z ladjo: MELBOURNE _ GENOVA	P°,et	°ko,i *V'U	prek° Amer5ke oi * 783 I
rt	naprej	A
J	(izven sezone) $ 350.00	j»i
>	Z letalom: skupine AVSTRALIJA — RIM	,T.,	=♦:
J	-	AVSTRALIJA	$	781.00	„ luVld®h.' b?m,°: Well,n*t<m ~ Tahiti -	$
Z letalom: skupine	AVSTRALIJA -	Balboa-Cristobal (Panama) _ NEW YORK	Ji
LJUBLJANA — AVSTRALIJA S 798.90	— Southampton — Rotterdam — Bremenha-	ž
ven — London — Belgijo — Luxemburg —	>♦<
o	^
Italijo — Švico — Avstrijo — Nemčijo — i«j Francijo.
♦
>;
>;
>:	Za	podrobne	informacije	in	tiskovine:	$
>:
fi	-	    Ji
it;	A	L	M	A	POTNIŠKO	PODJETJE	I
i	  '	;	^	'-m
i
*
|*j	330 Little Collins Street (vogal Elizabeth St.,
iji	Melbourne 3000. Telefon: 63-4001 & 63-4002	|