Leto I.	VSEBINA:	Številka 1.
Jat: Uvodna beseda. Stran 1. — Miloš Štibler: Užite 1 j in zadružništvo. Stran 2. — Dr. N. Preobraženski: Ruski visokošolci. Stran 3. — L u k i a n — A. D o k 1 e r : Petelin ali Mikilove sanje. (Dalje.) Stran 5. — Jat: Srednje šole v Italiji. Stran 15. — Odlomki. Stran 16.
Izdaja konzorcij »MLADINE« t Ljubljani. — Tiska tiskarna »Merkur« v Ljubljani. Urejuje: Ivan Albreeht.	Odgovorni	urednik:	Andrej	Šifra	r.
Uredništvo: Ljubljana, Školja uliea 8/1. — Uprava: Ljubljana, Janez Trdinova ul. 2/1.
Poštnina plačana v gotovini.
Rokopisi se ne vračajo. Naročnina, reklamacije itd. naj se pošiljajo samo upravi. Naročnina znaša za Jugoslavijo celoletno 20 Din. Posamezna številka^* Din. MLADINA izhaja tekom šolskega leta po enkrat na mesec.
4K-
v:
m.
mladina Stiv,,
1024—1025.
Jat:
Uvodna beseda.
Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče! Naj srce se liavriska in izjoče!
Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran.
(Oton Župančič.)
ga danes pod solncem človeka, ki bi ne bil prepričan, da je naš čas bolan in da ga je treba ozdraviti, malo pa jih je, ki bi vedeli in priznali, kje in kako je mogoče bolniku najti pravega leka.
Mi pravimo: Edino naše zdravje, edina naša moč in edini porok velike, jasne in človeka vredne bodočnosti je naša mladina! Prepričani smo, da je naše mnenje pravo! V tem prepričanju hočemo dati pokclenju, ki hrani in čuva v sebi sveto kal bodočnosti, lastno ognjišče. To ognjišče bodi Mladina.
Tiho in skromno stopa v svet, kakor je tiho in skromno vse, kar hoče vztrajati, živeti in rasti. Ni namreč moči in zdravja v kričavosti in v vznešenih besedah, ki jih rodi trenotek samo zato, da jih naslednji že pokoplje v pozabljenje, temveč v onem tihem delu, ki iz nevidnih, razkropljenih atomov zbira moč in gradi stavbe večnosti. Za tako delo se je treba pripravljati. Še celo tisti, ki je najbolj pripravljen, ga komaj zmore.
Ves naš inteligenčni naraščaj po meščanskih in raznih strokovnih šolah, gimnazijah, realkah in učiteljiščih, kakor tudi oni na univerzi, doslej nima svojega duševnega zavetišča, ki bi bilo res ustvarjeno zanj in njemu posvečeno. Koliko jih je, ki pošteno iščejo poti in smeri, pa ne najdejo zaslombe ter naposled obnemorejo in zapadejo v materijalizem ali pa v brezciljno beganje za dvomljivimi gesli in varljivimi slepili, ki niso pri nas doma in ne morejo razpresti korenin po naših tleh. Ko tak človek uvidi, da je brezplodno porabil svojo energijo, zapade v pesimizem in nihilizem, je izgubljen za skupnost in je še sam sebi le. breme. Koliko jih je, ki kličejo:
Pa kaj hi jaz dal le za eno pošteno roko, da me potreplje po rami, in drugega nič ne da mi — le srčen pozdrav in odkrito; iskreno oko!
^ (Oton Župančič'.)
Vsem tem je namenjena naša Mladina, ki nikakor noče biti čmerno godrnjalo, temveč zvesta in iskrena družica in svetovalka. Govorili bodo v njej naši najboljši strokovnjaki o vseh panogah našega življenja in o vseh vprašanjih, ki se tičejo našega inteligenčnega naraščaja. Obenem bo imelo v Mladini tudi dijaštvo samo priliko, da bo v obliki člankov in raznih anket izražalo svoje želje in svoje nazore. Na ta način bo M 1 a d i n a i vodnica mladih i svetovalka starejšemu rodu, ki bo potom nje na najbolj objektiven način spoznal težnje in cilje generacije, ki gre za njim. Pri vsem tem Mladina ne bo nikdar odprla vrat strastem, ki jih netijo politične struje in stranke.
Poleg idejnih in strokovnih spisov bo prinašala Mladina redno tudi leposlovna dela in sicer samo prevode iz stare klasične literature, ki je ostajala doslej, dasi je temelj in vir vsega poznejšega dela na tem polju, znatnemu delu na še inteligence zaprta knjiga s sedmimi pečati.
Na tak način upamo, da bomo vršili nalogo, ki sicer ni lahka, ki pa vendar naravnost kliče po delavcih. Vse one, ki imajo ljubezen do svojega nar od a in do človeštva v srcu in ne samo na jeziku, pa vabimo, da stopijo, bodisi kot s o -trudniki, bodisi kot naročniki, v naš krog. Trud in ene male žrtve, ki so združene.'s tem, nam gotovo prineso blagoslov bodočnosti...
Ali more kdo zahtevati še kaj več?
Miloš Štibler :
Učitelj in zadružništvo.
adružništvo raste po številu zadrug in zadrugarjev, pa tudi po obsegu poslovanja in po visokosti vloženega denarja. Ako je bilo v početku zadružnega gibanja treba paziti, da se izroči vodstvo zadrug veščim rokam, je to potrebno tem bolj sedaj, ko so zadruge iz malih podjetij postale že velika podjetja.
Učitelj je bil že doslej najboljši sotrudnik v zadružništvu. Zadružni pokret tudi v bodoče ne bo mogel ostati brez pomoči in sodelovanja učiteljstva. O tem so si danes na jasnem vsi zadružni krogi, vsi prijatelji zadružne misli. Iz tega pa sledi zahteva, da mora država že pri vzgoji učiteljskega naraščaja paziti tudi na potrebe zadružništva. To more storiti le na ta način, da se v učiteljišča vpelje obvezen pouk iz zadruž-
ništva. Vem, da so učni načrti učiteljišč preobremenjeni z raznimi predmeti, toda prejalislej pride na dnevni red vprašanje, kateri predmeti so važnejši in potrebnejši, a istotako vprašanje razširjenja učne dobe na učiteljiščih. To bo najugodnejša prilika, da se pravilno povede račun tudi
o	zahtevi zadrugarjev za uvedbo obveznega pouka iz zadružništva.
Globoko sem prepričan, da bi tak korak zadružništvu, osobito kmetijskemu, prinesel neprecenljivih koristi. Učitelj se seznani z zgodovino zadružništva, z njegovimi načeli, z gospodarskimi in moralnimi koristmi, z ustrojem zadrug in s posameznimi vrstami istih i. t. d. Pri taki vzgoji je nemogoče, da učiteljišča ne bi dala letno lepega števila odličnih delavcev na zadružnem polju, od česar bo domovina imela veliko korist. Zato smatram za dolžnost vseh prizadetih činiteljev, da se tega vprašanja ne izogibljejo, nego ga rešijo čimpreje in tako, kakor zahteva korist celokupnosti.
Dr. N. Preobraženski:
Ruski visokošolci.
otel sem pisati o sedanjem stanju ruske visoke šole, toda za to imam premalo prostora. Razen tega je obdelano to vprašanje v krasnih knjigah prof. Charlesa Sarolea in prof. Olafa Brucha. Oba učenjaka, Anglež in Norvežan, sta izvrstna poznavalca ruskega jezika in sta torej videla več nego so jima kazali sovjetski vodniki. Manj pa je znano mišljenje ruskih visokošolcev, katerega točne slike si sploh ni mogoče ustvariti vsled groznega doslednega terorja sovjetske vlade. Hočem torej površno označiti to, kar sem čital, oziroma večinoma slišal, ker so te nove poteze važne za bodoče medsebojno poznavanje slovanske dijaške mladine. Sledovi zadnjih krutih let se bodo še dolgo poznali na duši ruskega visokošolca.
Sovjetska šola je strogo razredna in odprta le državljanom proletarskega pokolenja. Med dokaze buržujstva pa spada tudi pred vojno absolvirana univerza. Buržuji so torej tudi otroci zdravnika, učitelja itd., pa naj bo tudi sin kmečkih ali delavskih staršev (če le ni komunist). Pretežno večino novih visokošolcev tvorijo torej rab-faki«, gojenci rabočih (delavskih) fakultet. Ti ponekod nadarjeni mladeniči — pridejo na univerzo naravnost od pluga in stroja, niso torej zadostno pripravljeni za študij. Cilj rabfakov je državna služba. Zasebni zaslužek je namreč izključen. Ravno zdaj je ukinila vlada več medicinskih fakultet, ker ne mara nastaviti novih zdravnikov pri rdeči armadi ali kjerkoli. To ne pomeni, da ima Rusija preveč zdravnikov — nasprotno! — toda država ne more plačati več nastavljencev. Zasebno delovanje pa ne pride v poštev. Vsled obubožanja prebivalstva so dohodki mladega zdravnika neznatni in ne zadostujejo za nabavo orodja in zdravil. Razen tega so vsi zasebni zdravniki neusmiljeno visoko obdačeni, ker jih šteje postava med trgovce in
podjetnike, ki izrabljajo delovno ljudstvo. To je le en primer izmed mnogih. Radi tega razsaja tudi med rabfaki stradanje, pijančevanje in prava epidemija samomorov, ki zahteva na stotine žrtev. Vlada je sklenila izdatno skrčiti število visokošolcev, med katerimi je zelo malo komunistov. Časopisi poročajo » o 40.000 izključenih dijakov v Moskvi, 8000 v Petrogradu. Vsa ta rflladina je vržena v obup in na cesto. Usodo rabfakov delijo tudi takozvani »stari študentk, ki so dovršili srednjo šolo ozir. nekoliko semestrov visoke šole med vojno. Ti dijaki so v duševnem oziru najbližji svojim inozemskim in tudi slovenskim kolegom. Njih število pa je veliko in znaša do 80 odstotkov vseh visokošolcev. (Nekatere strokovne tehniške visoke šole so dejansko nepristopne rabfakom vsled pomanjkljivosti njihove pred-jzobrazbe.) : Stari študenti« so prestali svetovno vojno — večinoma na fronti ■—, nato revolucijo in meščansko vojno. Vse te nevarnosti »o ustvarile novi »amerikanski« značaj. Dijaki so postali praktični, nad vse samostojni. Težko je označiti njihovo politično prepričanje, id se ne more prosto izražati, toda boljševikov skoro ni. Posamezni od vlade protežirani komunisti igrajo vlogo vohunov in niso priljubljeni. Močno je nazadovalo tudi število drugih socialistov. Politična nezmožnost ruske inteligence, ki je povzročila padec Kerenskega, je hudo zmanjšala tudi število pristašev demokratične republike. Zato pa je napredovalo monarhistično prepričanje. V splošnem se malo ogrevajo dijaki za politiko in doneča gesla različnih strank. Vsi so edini le v tem, da se mora rešiti Rusija iz sedanje krvave zagate. Vsem je jasno, da je treba vzpostaviti zasebno lastnino, osebno prostost, kapitalistično gospodarstvo. Vse bo lahko izvršila samo močna vlada. Dijaki bodo torej pozdravili vsakega,ki omogoči gospodarski napredek države. Republika ali monarhija, ameriška ali švicarska ustava — vse to so stvari postranskega pomena, radi katerih si zdaj nihče ne beli glave. Boljševiško sirovo preganjanje narodne zavesti je obrodilo ester nacijonalizem. Ravnotako je oživelo versko prepričanje, medtem ko se niso brigali visokošolci pred vojno za narodna in cerkvena vprašanja. Nasilen komunističen materijalizem je povzročil zanimanje za nasprotne idealistične filozofske struje. Svoje dosledno prepričanje, lasten življenski nazor je potreba ruskega visokošolca kakor zrak, brez katerega ne bi mogel izhajati v carstvu rdečega nasilstva. Življenje pa je kruto. Treba je še zabeležiti splošno antisemitsko razpoloženje, ki ga niso poznali dijaki pred vojno. To je posledica mnogoštevilnosti židovskih komunistov v visokih šolah in na vodilnih političnih mestih. Vse to duševno življenje ima skriti notranji značaj in se ne izraža na zunaj. Vlada ne trpi političnega nasprotstva in izrecno naglasa, da se sme pečati mladina le s športom, nogometom in dr., ki tudi igra vidno vlogo r akademskem življenju. Protikomunistično razpoloženje se izraža le v dijaških izjavah o priliki zadnjih preganjanj visoke šole. Sovjetska vlada dobro ve, da je akademska mladina njen najnevarnejši nasprotnik, in posega po vseh sredstvih, da zatre svoje sovražnike.
Lukian — Anton Dokler:
Petelin ali Mikilove sanje.
OS El! E: čevljar Mikil, njegov petelin iu Simon.
1.
MIKIL. Presneti petelin, da bi te sam Zevs uničil, ker si tako nevoščljiv in glasen, da si s svojim vreščečim glasom zakričal in me vzbudil v najslajših sanjah, ko sem bil bogat in sem užival čudovito srečo; tako da niti ponoči ne morem uiti svoji bedi, ki jo še mnogo bolj sovražim kakor tebe. Kajti če smem sklepati iz velike tišine in iz tega, da me še ni premrazil mraz, kakor se to navadno proti jutru zgodi — ta namreč naznanja najzanesljiveje bližajoči se dan — še ni niti polnoči, Ti pa, ki ne moreš spati, kot bi moral stražiti ono zlato runo, kričiš že takoj, ko se je zmračilo. Toda ne brez kazni. Maščeval se bom gotovo; brž ko se dan stori, te bom zdrobil s palico; sedaj namreč bi mi delal težave, če bi moral v temi za teboj skakati.
PETELIN. Predragi moj gospodar Mikil, menil sem, da ti bom ugodil, če bi ti odvzel kar največ noči, da bi zgodaj vstal in mogel izvršiti mnogo svojega dela. Kajti če bi naredil pred solnčnim vzhodom vsaj en čevelj, ti bo to koristilo pri pridobivanju živeža. Če ti je pa prijetnejše spati, bom miroval in bom bolj nem kakor ribe; ti pa glej, da ne boš gladoval, ko se boš zbudil, potem ko si bil v spanju bogat.
2.
MIKIL. 0 prečudni Zevs in Heraklej, ki odvračaš nesrečo! Kako nesrečo naj to pomeni? Kakor človek govori moj petelin!
PETELIN. Ali smatraš to za tak čudež, ako govorim isti jezik kakor ti?
MIKIL. Kako bi to ne bil čudež? Toda bogovi, odvrnite nesrečo od nas!
PETELIN. Predragi Mikil, zdi se mi, da si popolnoma neizobražen in da nisi bral niti Homerovih pesmi, v katerih se je začel Ahilov konj Ksantos1, kot bi v svojem življenju ničesar ne bil vedel o rezgetanju, sredi bitke pogovarjati; ne kakor sedaj jaz v navadni prozi, ampak deklamoval je celo vrsto stihov; a tudi vedeževal je in prerokoval bodočnost; in vendar se ni zdelo, da dela kaj posebnega, niti ni Ahil, kakor ti, klical pomočnika, da bi nesrečo od njega odvrnil. Kaj bi pa šele bil naredil, ako bi bil slišal govoriti gredelj ladje Argo2, ali ako bi ti bil z lastnim glasom prerokoval sveti hrast v dodonskem gozdu ali če bi bil videl, da se odrte kože okrog plazijo, ali če bi bil slišal, da na pol kuhano meso na ražnjih muka?3 Meni pa, ki sem tovariš Hermeja4, najbolj jezičnega in zgovornega izmed vseh bogov, in ki vrhu tega bivam in živim med ljudmi, ni bilo posebno težko, se naučiti vašega govora. Ako bi mi pa obljubil, da boš molčal, bi
1	Iliada 19. 404.
■ Apolodor, Argona vtiča 4, 582.
3 Odiseja 12. 394
' Hermeja so slikali s petelinom, ki je stal poleg njega.
ti povedal še resničnejši vzrok svojega človeškega govora in kako sem prišel do njega.
O
O.
MIKIL. Toda je li mogoče, da to niso4 sanje, da se namreč petelin tako z menoj pogovarja? Povej mi tedaj-*pri Hermeju, predragi moj petelin, kateri je še drugi vzrok tvojega govora. Da bi pa ne molčal ali da bom kakemu človeku kaj povedal, se ti ni treba bati; kdo mi bo tudi verjel, če bi pripovedoval, da sem to slišal od petelina?
PETELIN. Poslušaj torej. Prav dobro vem, dragi Mikil, da ti bom pripovedoval zelo neverjetne stvari, toda tako je: jaz, ki stojim sedaj pred teboj kot petelin, sem bil nedavno človek.
MIKIL. Da, spominjam se, da sem slišal svoje dni nekaj takega o tebi. Neki mladenič, po imenu Alektrion (t. j. petelin), je bil baje poseben ljubljenec Arejev, je z bogom popival, se veselil ter se udeleževal njegovih ljubavnih zadev. Kadarkoli je namreč Ares obiskal Afrodito je pripeljal s seboj tudi Alektriona; ker se je namreč najbolj bal Helija, da ga ne bi zagledal in izdal Hefajstu, je pustil mladeniča zunaj pred vrati, da bi mu naznanil, kadar bi se pokazal Helij. Nekoč pa je Alektrion zaspal ter svojo stražo zanemaril. Nato pa se je Ares razsrdil nad Alektrionom ter ga spremenil v tega ptiča z orožjem vred, tako da ima še sedaj na glavi čop čelade; zato pa vi petelini, da bi se pri Areju opravičili — dasi mu to sedaj nič ne pomaga —, kadar zapazite, da bo solnce kmalu vzšlo, že precej časa poprej kričite in njegov vzhod oznanjate.
4.
PETELIN. Tudi to pripovedujejo; z menoj pa je drugače in ni še dolgo tega, ko sem postal iz človeka petelin.
MIKIL. Kako? Rad bi vedel, kako se je to zgodilo.
PETELIN. Ali si že kaj slišal o Pitagoru, Mnesarhovem sinu s Sama?
MIKIL. Gotovo meniš sofista, onega bahača, ki je prepovedal meso jesti, je tudi bob, mojo najljubšo jed, od obeda izločil ter je tudi hotel ljudi pregovoriti, da bi se pet let ne pogovarjali med seboj.
PETELIN. Vedi pa tudi, da je bil ta, predno je postal Pitagora, Evforb.
MIKIL. Dobro, moj ljubi petelin; pravijo pa, da je bil ta človek velik slepar in čarovnik.
PETELIN. Oni Pitagora sem jaz sam, zato me nehaj sramotiti, predragi, zlasti ker mojega tedanjega značaja prav nič ne poznaš.
MIKIL. Petelin filozof! To ni nič manj čudno nego ono. Vkljub temu pa mi povej, Mnesarhov sin, kako si postal iz človeka ptič, iz Samijca Tana-grajec5; kajti kar pripoveduješ, ni niti naravno niti lahko verjetno; kakor se mi namreč zdi, sem zapazil na tebi že dve stvari, ki se s Pitagorom prav malo ujemata.
PETELIN. Kateri?
MIKIL. Prvič si ti blebetač in kričač, on pa je, menim, svetoval, da morajo njegovi pristaši pet celih let molčati; drugo pa je popolnoma nezakonito: včeraj, ko nisem imel zate nobene hrane, si brez pomisleka
Petelini iz Ianagre v Bojotiji so bili posebno čislani kot bojni petelini.
pozobal bobe., ki sem jih prinesel domov; torej je neizogibno, da ali lažeš in da si kdo drug, ali pa, če si Pitagora, si svoj lastni zakon prelomil in si s tem, da si pojedel bobe, enako brezbožno ravnal, kakor če bi bil pojedel glavo svojega očeta.6
5.
PETELIN. Dragi Mikil! Vidim, da ne poznaš namena prepovedi in da ne veš, kaj je slehernemu življenju prikladno. Tedaj nisem jedel boba, kajti bil sem filozof; sedaj ga pa jem, kajti ta hrana je ptičem prikladna in nam ni prepovedana. Ce pa želiš, ti hočem povedati, kako sem pcstal iz Pitagora to, kar sem sedaj, koliko raznovrstnih življenj sem preživel in kaj sem iz vsakega prejšnjega življenja pridobil.
MIKIL. Le govori; poslušal te bom z največjim veseljem; da, če bi mi hilo dano na prosto voljo, da naj ali tebe poslušam, ko to pripoveduješ, ali pa naj naprej sanjam one prejšnje razkošne sanje, ne vem, za katero bi se odločil; tako sorodna se mi zdi tvoja povest onim prijetnim prikaznim in enako čislam tebe in dragocene sanje.
PETELIN. Še vedno iznova premišljuješ sanje, ki so se ti prikazale, in čuvaš neke prazne blodne prividke ter zasleduješ v svojih mislih neko prazno in, kakor pravijo pesniki, ničevo srečo.
6.
MIKIL. Ne, predragi petelin, svojih sanj ne bom nikoli pozabil; ko so odhitele, so mi zapustile na očeh tako sladek med, da skoraj ne morem odpreti oči, ker se vsled njega takoj zopet zaprejo k spanju. In kar sem videl, mi je povzročilo tako prijetno ščegetanje, kakor če se kdo s peresom v ušesih praska.
PETELIN. Pri Herakleju, o čudoviti slasti sanj pripoveduješ; kajti kakor pravijo, so krilate, in dasi imajo za mejo svojega poleta spanje, vendar prekoračijo to	določeno	mejo, bivajo še v odprtih očeh, so
sladke ko	med in se	javno	kažejo; vsekakor želim slišati, kakšne
so te sanje, v katere si tako zaljubljen.
MIKIL. To ti rad povem; kajti prijetno je, se jih spominjati in o njih govoriti. Kdaj boš pa ti, Pitagora, pripovedoval o svojih izpremembah?
PETELIN. Ko	boš nehal sanjati	in	boš zbrisal med s svojih oči; sedaj
pa ti pi vi	govori, da	zvem,	je	li so ti priletele sanje skozi slono-
kostena ali rožena vrata.
MIKIL. Skozi nobena od teh. Pitagora.
PETELIN. Teda Homer govori le o teh dveh.7
MIKIL. Pusti vendar onega blebetavega pesnika, ki ničesar ne ve o sanjah. Seveda siromašne sanje pač morda hodijo skozi takšna vrata; takšne je morda on videl, četudi ne popolnoma razločno, ker je bil slep8; moje pa so prišle skozi neka zlata vrata in tudi same so bile zlate, z zlatom oblečene in so še mnogo zlata s seboj prinesle.
“ Tako se je glasila Pitagorova prepoved glede boba.
: Odiseja 19, 560.
H O Homeni pripovedujejo, da je bil slep.
PETELIN. Predragi Midas, nehaj vendar govoriti o samem zlatu; kajti, kot se mi zdi, si gotovo videl vse to zlato v sanjah, ker si imel enake želje kakor oni.
7.
MIKIL. Da, Pitagora, mnogo mnogo $ata sem videl. Kako je bilo to lepo! Kako se je svetilo in blesketalo! Kako vendar pravi Pindar v pesmi, v kateri hvali zlato? Spomni me vendar, če moreš; takoj v začetku knjige, tam, kjer pravi, da je voda najboljša, potem pa občuduje zlato, prekrasno — ah, to je najlepša izmed vseh njegovih pesmi.
PETELIN. Ti meniš pač to-le: »Voda je vedno najboljša, zlato pa kot ogenj žareč odlikuje se v noči med bogastvom, ki poveličuje može.«9
MIKIL. Da, pri Zevsu, to je. Kot bi bil videl moj sen, tako poveličuje Pindar zlato. Da boš pa vedel, kakšen je bil, poslušaj, ti najmodrejši vseh petelinov. Da včeraj nisem jedel doma, veš. Bogati Evkrat, ki sem ga srečal na trgu, mi je po moji kopelji rekel, da naj pridem ob navadni uri na obed.
8.
PETELIN. Vse to dobro vem, ker sem ves dan stradal, dokler nisi prišel pozno zvečer vinjen domov ter mi prinesel onih pet bobov, ne baš obilen obed za petelina, ki je bil nekdaj atlet10 in ki se v Olimpiji ni neslavno boril.
MIKIL. Ko sem se po obedu vrnil in ti vrgel onih pet bobov, sem takoj zaspal; nato pa se mi je, da govorim s Homerom, »v noči nebeški božji sen v resnici približal.11
PETELIN. Mikil, povej mi še poprej, kako se ti je pri Evkratu godilo, kakšen je bil obed, skratka, opiši mi celo pojedino. Kajti nobene ovire ni, da ne	bi zopet obedoval, kakor	bi zopet napravljal sen
onega obeda ter	bi prežvekoval v	spominu	zaužite jedi.
9.
MIKIL. Menil sem, da bi te s takim pripovedovanjem le dolgočasil; ker pa to želiš, ti hočem pripovedovati. Nikdar poprej v vsem življenju, Pitagora, nisem obedoval pri kakem bogatem človeku, včeraj pa sem po nekem srečnem naključju srečal Evkrata. Pozdravil sem ga p« svoji navadi zelo spoštljivo kot »milostljivega gospoda« in sem se hotel odstraniti, da ga ne bi osramotil, če bi ga spremljal s svojim ubožnim obnošenim plaščem. Ta pa je rekel: »Mikil, danes praznujem rostni dan svoje hčere in sem povabil mnogo prijateljev. Ker sem pa slišal, da je eden izmed njih zbolel in ne more z nami obedovati, pridi ti mesto njega, ko se	boš prej	skopal, če namreč	povabljeni ne bo sam	prišel, kar pa je	sedaj še	negotovo.« Na te	besede
sem se mu poklonil do tal ter sem odšel; pri tem pa sem prosil prisrčno vse bogove, da naj pošljejo onemu bolnemu človeku, za čigar namestnika in naslednika sem bil imenovan, kako mrzlico, bodljaje
9 01ympiea 1, 1.
10 Atleti so bili znani po svoji požrešnosti. Zlasti so jedli mnogo mesa, da bi svoje mišičje utrdili.
11 Iliada 2. 56.
ali pa protin. Cas do obeda je trajal celo večnost; neprestano sem gledal, koliko kaže kazalec na solnčni uri in če še ni čas, da bi se šel kopat. Ko pa je naposled prišla zaželjena ura, sem se hitro osnažil ter odšel precej čedno oblečen — obrnil sem namreč plašč, da bi bila moja obleka čednejša.
10.
Ko sem prišel do hiše, sem našel tam poleg drugih tudi moža, ki bi ga naj nadomešča] in ki je bil baje bolan; nosili so ga pa štirje možje. In očividno ni bil zdrav. Stokal je namreč, močno zamolklo kašljal ter odurno bljuval, tako da je bilo težko, se mu bližati; bil je ves bled, zatekel in približno 60 let star; bil je baje izmed tistih filozofov, ki mladim možem svoje neumnosti kvasijo. Vsaj njegova brada je bila zelo podobna kozji ter le preveč potrebna Škarij. Ko ga je zdravnik Arhibij ošteval, ker je kljub takemu stanju prišel, je dejal: »Dolžnosti ne smeš zanemarjati, zlasti če si filozof — če bi te tudi desettisoč bolezni oviralo. Evkrat namreč bi mogel misliti, da ga malo cenimo.« — >Nasprotno,« sem dejal, »on te bo celo hvalil, če bi rajši hotel pri sebi doma umreti kakor pa da si pri pojedini obenem s sluzjo tudi dušo izkašljaš.« On se je iz velikodušnosti delal, kot bi ne slišal zasmehovanja. Kmalu nato je prišel Evkrat iz kopeli in ko je zagledal Termopola — tako se je namreč imenoval filozof — mu je rekel: »Prav lepo je, učeni gospod, da si sam prišel, toda nobene škode bi ne bil trpel, če bi bil ostal doma; kajti od vsega bi ti bil poslal primeren del domov. S temi besedami je prijel Termopola za roko ter ga je peljal notri s pomočjo nekaterih služabnikov, na koje se je opiral.
11.
Že sem nameraval oditi; ko pa me je zagledal Evkrat in je videl, da sem pobit, je nekoliko pomislil, nato pa je rekel: »Tudi ti, Mikil, smeš tukaj ostati in z nami obedovati; svojemu sinu porečem, naj ,(e z materjo v ženski sobi, da boš imel ti prostor.« Vstopil sem torej z obrazom človeka, ki je kakor volk v basni malodane zaman zazijal; vendar me je bilo tudi nekoliko sram, ker se je zdelo, da sem Evkra-tovega sina pregnal iz gostije. Ko je bil čas se usesti, je predvsem pet zelo velikih mladeničev ne brez truda vzdignilo Termopola; nato so mu od vseh strani natlačili blazin ter so ga tako spravili v položaj, da je mogel nekaj časa zdržati. Ker ni hotel nobeden sedeti poleg njega, so zgrabili mene in mi nakazali prostor ob njegovi strani. In tedaj, Pitagora, se je začela gostija! Koliko raznovrstnih jedi je bilo tam! Kako se je vse bliščalo od zlata in srebra! Tudi čaše so bile zlate in kar mrgolelo je lepih strežnikov, pevcev in burkežev; z eno besedo: bila je najprijetnejša zabava na svetu; jezil me je le malo Termopoliš, ki me je mučil in razpravljal z menoj o neki kreposti; dokazoval je, da tvori dvoje zanikanj eno pritrdilo, da ne more biti noč, kadar je dan; dokazal mi je tudi, da imam rogove12 in je nepre-
12	S pomočjo t. zv. napačnega sklepa: Cesar nisi zgubil, Mikil, to še imaš. — Seveda, je odgovoril Mikil. — Rogov nisi izgubil? — Ne. — Torej še imaš rogove.
trgoma govoril mnogo takih stvari; pri tem je tudi filozofiral, dasi nisem tega prav nič želel; tako me je oviral pri moji zabavi, ker nisem mogel poslušati cirašev in pevcev. Takšen torej, dragi petelin, je bil moj obed.
PETELIN. Ni bil ravno posebno prijeten, zlasti ker ti je bil dodeljen oni stari blebetač.
12.
M1KIL. Poslušaj sedaj še moje sanje. Zdelo se mi je namreč, da je Evkrat nenadoma, ne vem kako, brez otrok umrl; na smrtni postelji pa me je poklical k sebi in je napravil oporoko, v kateri sem bil jaz glavni dedič. Kmalu nato pa je- umrl. Ko sem vzel njegovo imetje v posest, sem izmeril zlato in srebro v velikih golidah; pa ni ga bilo konca in vedno je še novo pritekalo; pa tudi vse drugo: obleka, mize, namizna posoda in sužnji — skratka vse je bilo moje. Nato sem se vozil nazaj naslonjen v lepi kočiji z belci in vsi, ki so me videli, so me občudovali in me 'zavidali. Pred menoj je tekala množica tekačev, mnogo služabnikov je jezdilo ob moji strani, še več pa jih je meni sledilo. Jaz pa sem bil oblečen v njegovo obleko in sem imel na prstih vseh njegovih 16 težkih prstanov. Ukazal sem, prirediti svečan obed, s katerim sem hotel pogostiti svoje prijatelje; ti pa	so	— kot je to v
ti pa	so	— kot je to v sanjah	navadno — takoj	prišli. Prinesli	so na
mizo jedi iu kozarci so bili naliti. Baš sem nameraval iz zlatih čaš napiti vsakemu navzočih na zdravje in baš so prinesli kolač'3 — tedaj si nam ti s svojim nepriličnim kikirikanjem našo pojedino zmedel, prevrnil mizo in razpodil moje bogastvo v vse vetrove. Se li mar
nisem po pravici nad teboj jezil? Tri noči bi bil rad sanjal take sanje.
IH.
PETELIN. Dragi Mikil, ljubiš li zares tako zelo zlato in bogastvo, mar občuduješ izmed vsega samo to in meniš, da bi bil popolnoma srečen, če bi imel mnogo zlata.
MIKIL. Dragi Pitagora, ne le jaz, ampak tudi ti sam, ko si še bil Euforb, si bil	tega mnenja, kajti sicer	bi si ne bil obesil	na	svoje kodre	toliko
zlata	in	srebra, ko si šel na	vojno zoper Ahajce,	dasi bi bilo	sicer
v vojni bolje,' nositi železo kakor pa zlato.14 Ti pa si se tudi tedaj rajši z zlatom v laseh bojeval in če se ne motim, je Homer zaradi tega dejal, da so tvoji lasje Gracijam podobni, ker so bili z zlatom in srebrom poviti. Kajti brez dvoma so bili lepši in ljubkejši, ker so bili prepleteni z zlatom in so se z njim vred lesketali. Toda, o zlatolasi, to ni nič posebnega, da si ti kot Pantov15 sin zelo čislal zlato; tudi oče ljudi in bogov, Kronov in Kejin sin, se ni znal v nobeno drugo podobo spremeniti — tedaj, ko se je zagledal v ono lepo argolsko deklico10 — v kateri bi se bil mogel bolj prikupiti in mogel laže
1:1 S kolačem so končali	obed;	nato se	je	začelo popivanje.
14 llias 17,	51. str.
15 Pant je	bil Apolonov	svečenik	v	Delfih.
,e Dona jo.
premotiti Akrizijevo čuječnost, kakor da je prišel k njej skozi streho v obliki zlatega dežja. - Kaj ti naj še potem rečeni? Za koliko stvari je zlato koristno! Kako napravlja tiste, ki si ga pridobe, lepe, modre in močne, podeljuje jim čast in ugled ter naredi v kratkem času iz 3 neuglednih in neslavnih slavne in ugledne.
14-
Gotovo poznaš mojega soseda in stanovskega tovariša Simona, ki je še pred kratkim pri meni obedoval, ko sem na Kronov praznik skuhal bobovo kašo, v katero sem vrgel dva koščka klobase.
PETELIN. Seveda poznam dobro tega toponosega pritlikavca, ki je ukradel lončeno skledico, edino, ki sva jo še imela, ter jo je po obedu pod pozduho odnesel; videl sem namreč to sam, dragi Mikil.
MIKIL. Torej je bil vendar on tat, dasi se je rotil pri vseh bogovih, da je nedolžen. Toda, moj ljubi kokot, zakaj nisi tedaj kričal in odkril tatvine, ko si videl, da sva okradena?
PETELIN. Saj sem kikirikal na vso moč. Toda kaj si hotel o Simonu reči?
MIKIL. Imel je neizmerno bogatega nečaka z imenom Drimil. Ta za svojega življenja Simonu ni dal niti ficka. Kako tudi? Saj se še sam ni upal dotakniti se denarja. Ko pa je nedavno umrl, je vse to podedoval Simon; in sedaj se oblači ta umazan krpač, ki je polizal najino skledico, v škrlat, se veselo vozi okrog, ima služabnike, krasne kočije, zlate čaše in mize s slonokostenimi nogami; vsi se mu globoko priklanjajo, nas pa niti ne pogleda več. Ko je šel nedavno mimo mene, sem ga pozdravil rekoč: »Dober dan, Simon.« Ta pa je postal nejevoljen in je dejal svojim spremljevalcem: »Povejte temu beraču, da naj ne skrajšuje mojega imena; zovem se namreč Simonides, ne pa Simon. Najhujše pa je, da so tudi ženske vanj zaljubljene; ta pa je nasproti njim hladen in jih prezira; le nekatere milostno pogleda, druge pa groze, da se bodo obesile, če jih bo preziral. Vidiš torej, koliko dobrin prinaša zlato; kajti tudi grde spreminja in jih napravlja dražestne, kakor od pesnikov omenjeni Afroditin pas.17 Zato slišiš tudi pesnika govoriti : zlato, najboljša posest smrtnikov« in »zlato je, ki vlada nad ljudmi. Pa zakaj se smeješ, dragi petelin?
15.
PETELIN. Ker se- tudi ti, dragi Mikil, glede bogatinov prav tako motiš, kakor velika množica; v resnici pa žive ti ljudje mnogo bednejše življenje kakor mi. GoVorim pa to, ker sem bil sam često i ubog
i	bogat in sem okusil oba načina življenja in v kratkem boš tudi sam spoznal oboje.
MIKIL. Pa zares; čas je že, da mi poveš zgodovino svoje spremembe in kar si doživel v vsakokratnem življenju.
PETELIN. Poslušaj torej; poprej pa ti še moram povedati, da še nisem videl človeka, ki bi bil srečneje živel od tebe.
*' Gl. Ilias 14; t. j. pas, ki si ga je Hera izposodila od Afrodite, da bi Zevsa uspavala.
MIKIL. Od mene? 0 da bi bil ti sam tako srečen! Sam me tiraš do tega, da te zmerjam. Toda začni vendar pripovedovati od Evforba dalje, kako si se spremenil v Pitagora in nato nadalje do Petelina. Kajti gotovo si v mnogovrstnih načinih življenja videl in doživel različne stvari.	L
1*
PETELIN. Da bi ti pravil, kako je moja duša najprej od Apolona priletela na zemljo in oblekla človeško telo, da bi se za neko pregreho pokorila, bi bilo preobširno, zlasti ker bi niti meni ne bilo dovoljeno to pripovedovati niti tebi poslušati. Ko sem pa postal Evforb —
MIKIL. To mi še povej, če sem se tudi jaz tedaj spremenil kakor ti.
PETELIN. Seveda.
MIKIL. Kaj pa sem bil? Mi li moreš to povedati? Rad bi namreč tudi to vedel.
PETELIN. Indijska mravlja iz vrste tistih, ki kopljejo zlato iz zemlje.
MIKIL. Kako len sem pač jaz nesrečnež moral biti! Da bi bil vsaj nekaj zrnc prinesel iz onega v to življenje! Kaj bom pa potem? Povej, gotovo veš tudi to. Če bi bilo kaj dobrega, bom takoj vstal in se obesil na tem klinu, na katerem ti stojiš.
17.
PETELIN. Tega na noben način ne moreš zvedeti. Ko sem tedaj postal Evforb — vračam se namreč k prejšnjemu — sem se boril pred Trojo in sem umrl po Menelajovi roki. Nato sem nekoliko časa okrog blodil brez stanovanja, dokler mi ni pripravil Moresarh zopet stanovanja in tako sem postal Pitagora.
MIKIL. Ali si bil ves ta čas brez jedi in pijače?
PETELIN. Seveda; tudi nisem nič potreboval, ker sem bil brez telesa.
MIKIL. Najprvo mi pripoveduj o dogodkih pred Trojo. Ali je bilo vse tako, kakor priveduje Homer?
PETELIN. Odkod bi naj on to vedel, ko je bil v času teh dogodkov kamela v Baktriji? Jaz ti pa le toliko rečem: vse se je tam tako naravno godilo, kakor danes. in Ajant ni bil tako velik niti ni bila Helena tako lepa, kakor mislijo. Videl sem jo namreč: bila je precej bela in dolgovrata, tako, da so jo lahko smatrali za labodovo hčerko; sicer pa je bila že jako priletna in ne mnogo mlajša od Hekube; kajti najprvo jo je ugrabil Tezej ter je živel z njo v Afidnah; on pa je bil vrstnik Herakleja, ki je že prej osvojil Trojo, tedaj ko so bili naši očetje komaj rojeni. To mi je pripovedoval Pantus, da je namreč še kot majhen deček videl Herakleja.
MIKIL. Kaj pa dalje? Je li bil Ahil takšen, v vsakem oziru najvrlejši, ali pa je tudi to le bajka?
PETELIN. Z njim se sploh nisem nikoli sešel. Tudi bi to o razmerah pri Ahajcih ne mogel natančno pripovedovati, ker sem bil pri nasprotni stranki. Njegovega prijatelja Patrokla pa sem umoril brez težave; prebodel sem ga namreč s sulico.
MIKIL. In nato je Menelaj tebe še lažje. Toda dosti o tem. Povej sedaj, kako si postal Pitagoras.
18.
PETEG1N. Z eno besedo, dragi Mikil, bil sem zofist, če hočem govoriti resnico. Sicer pa nisem bil neizobražen in sem bil dobro poučen v najznamenitejših vedah. Potoval sem tudi v Egipet, da bi se dal pri tamošnjih prerokih poučiti v modrosti. Preskrbel sem si tudi dostop v svetišče in sem tam preučeval spise Hora in Izide, bogov Egipčanov; knjige pa so pisali njih svečeniki. Od tam sem se peljal na ladji v Italijo in sem pripravil tam prebivajoče Grke do tega, da so me smatrali za boga.
MIKIL. Slišal sem vse to in tudi, da so menili, da si po svoji smrti zopet oživel in da si jim nekoč pokazal svoje zlato bedro. Toda to mi povej, kaj ti je prišlo na misel, da si prepovedal mešan bob jesti.
PETELIN. Ne vprašuj po tem, Mikil.
MIKIL. Zakaj ne?
PETELIN. Ker me je sram ti o tem povedati resnico.
MIKIL. Prav nič se ti ni treba sramovati pred domačinom in prijateljem; kajti tvojega gospodarja se nočem več imenovati.
PETELIN. Seveda ni bilo pri tem nič razumnega; a videl sem, da ne bom prav nič učinkoval na veliko množico, če bi v svojih zakonih zapovedoval navadne vsakdanje stvari; čim bolj čudne pa bodo moje naredbe, tem uglednejši, sem si mislil, bom postal v njih očeh. Zato sem sklenil, napraviti nekaj novega in sem jim prikril namen svojega sklepa, da bi si belili glavo z razlaganjem ter razne stvari ugibali, kakor to vidiš pri nejasnih preroških izrekih.
MIKIL. Zdi se mi, da me imaš prav tako za norca, kakor Krotomiate, Metapontince in vse druge, ki so ti molče sledili in z velikim spoštovanjem stopinje za teboj pobirali. Ko si pa slekel Pitagora, koga si potem oblekel?
19.
PETELIN. Asparijo, slavno hetajro iz Mileta.
MIKIL. Kaj mi poveš! Tudi ženska je bil svoje dni Pitagora in bil je čas, ko si ti, najplemenitejši vseh petelinov, kot Asparija občevala s Periklejem, si volno grebenala, tkala in se sploh vedla kot ženska?
PETELIN. Da, vse to sem delal, pa ne samo jaz, ampak pred menoj Tirezija in Kajnej, Elatov sin; če se boš torej meni rogal, se boS obenem tudi onim rogal. Sicer pa boš ti sam postal ženska in sicer še večkrat v dolgem teku svojega življenja.
20.
MIKIL. Da bi se obesil, petelin! Meniš li, da morajo vsi ljudje biM Mileeani ali Samijci;18 Kaj pa si postal iz Asparije? Moški ali zopet ženska?
PETELIN. Majhen cinik Krates.
MIKIL. O Kastor in Poluks! Kakšen skok: iz hetajre filozof!
PETELIN. Nato kralj, potem berač, nato zopet perzijski satrap, potem konj, kavka, žaba in tisoč drugih stvari. Kajti preobširno bi bilo, če bi ti hotel vse našteti. Petelin sem bil večkrat; veselilo me je namree
'H Asparija je bila iz Mileta, Pitagora pa je bil rojen na Samu.
to življenje; ko sem pa služil pri mnogih drugih kraljih, ubogih in bogatih, živim sedaj naposled pri tebi in se ti smejem, ko dannadan zdihuješ in tarnaš radi svojega uboštva in zavidaš bogatine, ker ne poznaš nadlog, ki te-le mučijo. Kajti, ko bi poznal skrbi teh ljudi, bi se samemu sebi smejal, ki s h poprej mislil, da pomeni bogastvo vrhunec sreče.
MIKIL. Torej, moj dragi, ali kako te naj rajši imenujem, da ne bom zmedel pogovora, če bi te sedaj tako, potem drugače imenoval?
PETELIN. Meni je vseeno, če me imenuješ Evforba, Pitagora, Asparijo ali Kratesa; kajti vse to sem; tcda najbolje bi bilo, če me imenuješ petelina, kar sem sedaj v tvojih očeh; s tem namreč bi pokazal, da ne preziraš ptiča, ki nosi v sebi toliko plemenitih duš.
21.
MIKIL. Torej, moj dragi petelin, ker si poskusil skoraj vse vrste življenja in si že vse bil, povej mi odkritosrčno, kako žive v zasebnem življenju bogatini in kako siromaki, da vidim, če trdiš pa pravici, da sem srečnejši kakor bogatini.
PETELIN. Preudarjaj torej stvar tako-le: Če se pripoveduje, da se bližajo sovražniki, se ti ne meniš dosti za vojno niti nisi v skrbeh, da bi ti tvoja polja opustošili, vrt pohodili ali trte uničili: ampak, če le slišiš glas trobente, gledaš samo na to, kam se moraš obrniti, da se rešiš nevarnosti. Bogatini pa se sicer tudi boje za svojo osebo, toda poleg tega se tudi žalostijo, ko vidijo z zida, kako odnašajo sovražniki kot plen njih imetje, ki ga imajo na polju. Če je treba kaj plačati, se samo pokličejo, če je treba na vojno iti, so prvi izpostavljeni nevarnosti kot vojskovodje ali pa kot poveljniki konjenice, ti pa si s svojim iz vrbovih šib spletenim ščitom lahko oborožen in se moreš hitro rešiti; hitro pa si tudi pripravljen udeležiti se gostije v proslavo zmage, kadar opravlja zmagoviti vojskovodja zahvalno daritev.
22.
V miru pa hodiš kot preprost državljan v narodno skupščino ter pustiš bogatine, ti pa trepetajo, se bojijo in si skušajo pridobiti z darili tvojo naklonjenost. Kajti oni skrbe, da imaš kopeli, bojne igre, igro-kaze in vse drugo v zadostni meri; ti pa kot strog gospodar preiskuješ in pregleduješ njih delovanje, jim včasih niti besede ne privoščiš, jih, če se ti zljubi, obsiplješ s točo kamenja in jim zapleniš njih premoženje. Pri vsem tem pa se ti ni treba bati sikofantov niti, da bi tat vlomil v hišo ali pa predrl zid ter ti ukradel zlato. Tudi ti ni treba delati računov, izterjevati dolgov, se prepirati s hudobnimi oskrbniki in se kregati zaradi tolikih skrbi; ampak 1i napraviš svoj čevelj, dobiš za plačilo 7 obolov in greš proti večeru v kopel, če se ti zljubi, si kupiš slanik ali par ribic ali pa nekoliko glavic čebule; vse to s slastjo poješ, pri tem pa prepevaš ter živiš v svoji srečni bedi kot resničen filozof.
23.
Zato pa si pri takem načinu življenja zdrav in močan ter lahko prenašaš mraz. Kajti delo te utrdi in te napravlja vrlega tekmeca v premnogih
stvareh, ki se zde liiehkužnežem nepremagljive. Seveda tudi ne poznaš onih hudih bolezni in če te kdaj napade lahka mrzlica, se nekoliko časa sam zdraviš, potem pa takoj otreseš žalost ter veselo poskočiš; mrzlica pa takoj beži prestrašena, ko vidi. da piješ cele vrče mrzle vode in da se prav nič ne zmeniš za zdravnikova navodila. Bogatini pa imajo vsled nezmernosti vse mogoče bolezni: protin, sušico, pljučnico in vodenico; te so namreč naravne posledice onih razkošnih pojedin. Zato se ' mnogim izmed njih tako godi kakor Ikaru; ko so se že visoko dvignili in se približali solncu, so pozabili, da so njih peroti iz voska, in tako padejo nenadoma z velikim ropotom v morje. Kdor se pa, kakor D a j d a 1, ne upa iti previsoko, ampak ostane dosti blizu zemlje, tako da včasih morska veda zmoči njegovo voščeno perot, ta preleti zrak navadno brez nevarnosti.
MIKIL. Pametni in razumni so ljudje, o katerih govoriš.
PETELIN. Zato pa lahko vidiš mnogo slučajev, kako nesrečno so končali tvoji takozvani srečni ljudje; tako na primer K rez, ki so ga Peržani oskubili vsega perja in je bil svojim sovražnikom v zasmeh, ko je moral naposled na grmado stopiti; ali pa Dionizij, kije toliko časa mogočno kraljeval; ko pa se je njegovo tiranstvo zrušilo, je moral v Korintu kot učitelj učiti otroke zlegovati.	(Dalje	sledi.)
jat:
Srednje šole v Italiji.
Italiji poznajo gimnazijo, tehnične zavode (isto, kar pri nas realke), učiteljišča in komplementarne šole. Gimnazija ima pet let-$00300000$ nikov in tri liceje; zahteva torej osem let, kakor pri nas. Tehnični zavod ima v nižjem oddelku štiri letnike, ki nekako odgovarjajo prvini štirim razredom naše realke. Po dovršenem nižjem oddelku stopi učenec lahko v višjega, ki je strokovna šola —, ali pa v prvi razred znanstvenega liceja. Učiteljišče ima v Italiji dva oddelka. Nižji oddelek ima štiri letnike, višji pa tri. Po dovršenem nižjem oddelku učiteljišča lahko vstopi učenec v prvi letnik višjega oddelka, lahko pa pride tudi v prvi letnik enega izmed omenjenih višjih letnikov drugih srednjih šol. Komplementarna šola ima tri letnike in se da še najbolj primerjati naši meščanski šoli. Ta šola je čisto zase zaključen učni zavod. Pod gotovimi pogoji absolvent te šole lahko vstopi tudi v višji oddelek kake druge srednje šole.
Srednjih šol s slovenskim ali hrvatskim učnim jezikom je malo. Gimnazije ni nobene, komplementarne šole tudi ne, pač pa je v Vidmu nižji oddelek tehničnega zavoda in v Tolminu učiteljišče. V Zadru je hrvatsko učiteljišče.
Na slovenskem ozemlju, ki je sedaj po vojni prišlo pod italijansko oblast, so imeli Slovani pred vojno te-le srednje šole: slovensko gimnazijo v Gorici, hrvatsko gimnazijo v Pazinu, hrvatsko občinsko realno gimnazijo v Voloskem-Opatiji, hrvatsko gimnazijo v Zadru, dvojezično (slovensko-nemško) realko v Idriji, slovensko moško učiteljišče v Gorici, hrvatsko učiteljišče v Pazinu in zasebno trgovsko dvorazredno šolo v Trstu.
Iz poslednjega jasno govori italijansko prijateljstvo napram Slovanom.
ODLOMKI.
10. X. 1920 — 10. X. 1924. štiri leta so j minula, štiri dolga, dolga leta, odkar lepa ! slovenska zemlja onstran Karavank rut več naša last! Deseti oktober je dan našega najbolj sramotnega poraza, dan. ko smo z glasovanjem izgubili — zibel Slovenstva. Tega dne mladi rod ne bo pozabil. Spominjal se ga bo, dokler ne bo sramota izbrisana in krivica oprana; kajti bilo je tudi krivice, mnogo krivice tam >.a Karavankami na dan 10. oklobra 1920.
Pr. Ksaver Meško je praznoval 28. oktobra petdesetletnico svojega rojstva. Vsa Slovenija je ob tej priliki s priznanjem in spoštovanjem počastila moža, ki je pri nas vzor dela in nesebičnosti. Kmetskih staršev sin je prišel v šolo ter vstopil po dovršeni gimnaziji v bogoslovje. Služboval je po raznih krajih Koroške. Iz te i dobe je ohranjenih premnogo biserov njegove pripovedne umetnosti med njegovimi deli. Med vojno so ga preganjali zaradi njegovega narodnega prepričanja, po vojni pa je moral ostaviti Korotan in živi sedaj kot župnik na fari Sele pri j Slovenjgradcu. — Da bi mu bilo dano delovati še mnogo, mnogo let v blagor naroda!
Vrnitev Henrika Sienkiewirza v rionio- j vino. Zemske ostanke velikega poljskega pisatelja H. Sienkievvicza, ki je umrl 15. I novembra 1916 v Švici, so te dni pre- . peljali domov na Poljsko. Vlak s krsto { je vozil iz Švice čez Inomost in Amstiitten na Dunaj, potem pa preko Prage v Varšavo. Povsod so slovesno sprejemali krsto in tako počastili spomin velikega poljskega genija. V Varšavi so položili zemske ostanke velikega pokojnika v katakombe cerkve sv. Janeza.
Mednarodna razstava knjig v Florenci. V Italiji se vrši v Florenci na spomlad leta 1925 velika mednarodna razstava ; knjig. Razstava hoče pokazati, kaj zmorejo na polju grafike vsi kulturni narodi j na svetu. Urejena bo v slogu svetovnih I velesejmov in bo na njej mogoče naročati vse razstavljene publikacije. Razstavni odbor se je že obrnil na razna založništva in tiskarne s prošnjo, da mu prijavijo j udeležbo in pošljejo knjige.
Višja pedagoška šola v Beogradu. Višja ! pedagoška šola je bila zasnovana pravzaprav s kraljevo uredbo že 30. avgusta leta 1920, toda razne neprilike so izvršitev zavlekle do letos. A zdaj, 12. oktobra, je bila ta prepotrebna šola vendarle slovesno otvorjena. — Na višji pedagoški šoli
bodo predavali sledeče predmete: splošno pedagogiko, matematiko, srbsko književnost, geografijo, zgodovino, francoščino, geologijo, opisno geometrijo, mineralogijo, botaniko, zoologijo, nemščino, higijeno, liziko in kemijo. — Na višjo pedagoško šolo se v prvi vrsti sprejemajo oni učitelji, ki so odlično delovali na kaki osnovni šoli v državi najmanj tri leta, pa žele razširiti in poglobiti svoje znanje. Name-•ijena je torej ta šola v prvi vrsti učiteljstvu, zlasti vzgoji učiteljstva za meščanske šole.
Ciklus predavanj umetnostno-zgodovin-skega društva. Kakor vsako leto, bo tudi v letošnji zimski dobi priredilo umetnost-no-zgodovinsko društvo ciklus desetih predavanj, ki se bodo vršila ob poiideljkih od 6. do 7. ure popoldne v univerzitetni zbornici. Da ugode mnogokrat izraženi želji, so izbrali predavatelji pri nas malo znano in v splošnem redkokdaj obravnavano snov: zgodovino slovanskih umetnosti. Ker je dolžnost vsakega slovanskega izobraženca, da spozna v prvi vrsti svojo lastno kulturno preteklost, je pričakovati primernega odziva tembolj, ker bodo nudila predavanja poleg novega gnadiva novo nabavljene, zanimive slike. Predavanja so sestavljena po kulturnih enotah v sledečem redu: 3. nov. 1. Slovensko kiparstvo 18. stoletja. Msgr. Viktor Steska. 10. nov. 2. Pregled slovenskega slikarstva. Msgr. Viktor Steska. 17. nov. 3. Umetnost Dalmacije. Dr. Vojeslav Mole.
24.	nov. 4. Arhitektura in kiparstvo Balkana. Dr. Izidor Cankar. 15. dec. 5. Slikarstva Balkana. Dr. Izidor Cankar. 12. jan. 6. Ruska arhitektura in kiparstvo. I)r. France Stele. 19. jan. 7. Rusko slikarstvo. Dr. France Stele. 26. jan. 8. Poljska umetnost. Dr. Vojeslav Mol6. 9. febr. 9. Češka arhitektura in kiparstvo. Dr. France Mesesnel. 16. febr. 10. Češko slikarstvo. Dr. Fr. Mesesnel. Za poset so določene te-le cene: Člani društva plačajo &a ciklus 50 Din, nečlani 80 Din. Posamezna predavanja po 10 Din. Stalne vstopnice se dobe pri tajniku društva (univerza) in pred predavanji pri blagajni.
Ljudsko vseučilišče r Celju je imelo dne 27. oktobra v prostorih deške meščanske šole svoj redni občni zbor. T letošnjem poslovnem letu je priredilo deset predavanj ter poučni tečaj za knjigovodstvo. Tečaja se je udeležilo 25 oseb in je trajal 23 učnih ur.
za
dame gospode In otroke
Od dobrega 5 najboljše: narejene obleke
’v ' ^dežni plaš6l \	\	kožuhovina
\y\fo.\
\ * **•<
trikotaža klobuki 1.1. d.
Zvezna knjigarna in trgovina z muzikalijami
Ljubljana, Marijin trg št. 8
ima stalno v zalogi vse slovenske knjige in brošure ter bogat sortiment nemških, ruskih in francoskih knjig.
Dobavlja vse revije, časopise, modne liste itd. tu- in inozemskega izvora po najugodnejših konkurenčnih cenah.
Založbena posebnost aktuelna književna zbirka »SPLOŠNA KNJIŽNICA«.
Najnovejše v tej zbirki je:
B. SKALICKY: «K 1 e t a r s t v o«, strokovna knjiga za vinske trgovce, gostilničarje, vinogradnike itd. Str. 200. Vez. v celo platno 72 Din, broš. 60 Din (85 ilustracij).
DR. A. SERKO: »Anatomija živčevja«, za zdravnike in medicince. Strani 304 (s 100 ilustracijami). Vezano 160 Din, broširano 150 Din.
DR. PLEČNIK: »Repetitorij anatomije«, I. del: Skelet. Vademecum za kolegije in rigoroze. Strani 80. Broširano 24 Din.
SALUST-DOKLER: »Vojna z Jugu rt o«. Str. 123. Broš. 16 Din, ve*. 22 Din.
BUBROUGS: »Tarzan, sin opice«, roman. Str. 300. Broš. 30 Din, ve». 36Din.
BURROUGS: »Tarzan in svet«, roman. Str. 300. Broš. 30 Din, vel. 36 Din.
MEŠKO KS.: »Listki«, novele. Strani 144. Broširano 18 Din, vezano 24 Din.
FEIGEL: »Domače živali«, humorist, spis. Str. 72. Broš. 10 Din, vei. 15 Din.
LIPOVEC: »Spodobni ljudje«, petero enodejank. (I., II., III., IV. in epilog skupaj.) Broširano 30 Din, vezano 36 Din.
ZAHTEVAJTE CENIK J -*r
MINKA HORVAT
MODISTOVKA
STARI TRG 21
LJUBLJANA
ZA IZVRŠITEV VSEH V TISKARSKO STRQKO SPADAJOČIH DEL S JE TOPLO PRIPOROČA
TISKARNA
MERKUR
LJUBLJANA, SIMON GREGORČIČEVA UL.
TELfcPON OT 10 TEL1TON ŠT. 562 Dl. lo ST. 562
TISKA KNJIGE, ČASOPISE, CENIKE, LETAKE, VSE TRGOVSKE TER URADNE TISKOVINE
— LASTNA = KNJIGOVEZNICA