Zgodba mladega „Zvončkovega" sotrudnika. Cvetko mladolet je v gozdu mnog preživel dan vesel, tam govedo, ovce pasel, stal na griču, vriskal, pel. Pridrči nekoč kočija tam po cesti ; v njej gospod ; plašni skočijo konjiči tja na ozko stransko pot. Voz zadene se ob skalo, hrstl — zdaj oje zahrešči, konji z njim zbeže po gozdu, a kočija obstoji. Silno je gospod prestrašen, trese bled se ves v obraz ; Cvetko bosopeti steče za pomoč h kovaču v vas. In čez ure tri nezgoda zopet je ozdravljena ter kočija sredi ceste za odhod pripravljena. In gospod, stopivši vanjo, za plačilo in v spomin bankovec poda kovaču, dečku pa droban cekin. Do takrat denarja Cvetko ni še toliko imel in presrečen sam ni vedel, kaj s cekinom bi začel. In učitelju ga nese s prošnjo, naj mu naroči zanj kaj, kar še njemu lepše kakor zlat cekin se zdi. Ptiči žvrgole po drevju, deček jih ne sliši več; „Zvonček" čita, pregleduje, z njim na tratici sedeč. Zanj učitelj ga naročil na njegovo je ime in poslal denar za list je kar v naprej za leti dve. Cvetko bere in premišlja, svet odpira se krasan, vsak dan bolj je deček umen, vljuden, bister in srčan. In zvedavo vanj strmijo mladi poslušatelji, ki odslej so mu najboljši znanci in prijatelji. Vsi ga čislajo iskreno: „Ti gospod boš znamenit!" Njemu pa željš vzkipijo tjakaj v svet prečudovit. V šolah si izbistri glavo, v „Zvončku" k deci govori ; in kdo ve, kaj še postane, kadar čas ga dozori! Fr. Roječ. SIWEM S¥ET„ TI SD TD TOLM MEiElüCI SD LEPOTE 1 Josip Freuensfeld. TONE KOSEM: fo vroči dopoldanski sopartoi se je -pričeto popoldne nebo hipoma temniti. Močan veter je gugal oblake in jih besno premetaval oid juga proti severu. Ko je prvi blisk zarezal svoj ognjeno'-iideči križ ipo nebu, si je iz črega hriba oblakov izidoilbel svoje žreilo grom iin grozeče bobnel od obzorja do obzorja. Sadno drevje okrog hiš se je ječajio upagibaio, žito na njivah se je sibilo do tal, mrgoleč kakor razburkano valovje, gozd za dolino je temno bučal. BIsk je žarel za bliskom ; iz nanovo odpirajočih se žrel v hribovitem oblačju je bruhalo z vedno večjo silo — grom za gromom je •rohnel nad zemljo, brizgaje v daljavo svoj -srd... Sklonjeni pod gugajcomii se oblaki so hiteli z delom ina travniku vsi Senčarjevi, od najmlajšega do najstarejšega, da jim je ourkcima lil znoj z lic. Iz tresoče se teimuine, ki jo je predlo na zemljo nebo, so migljale vse-križarn travnika grablje, so se lesketale bele poldlakti domačih deklet 'in je žarel obraiz hlapca, ki je z veliikiimi viilamii metal seno na voz. V ženska krila se je lovil veter in jih napenjal, fantom pa so flafotaile pod vratom odpete srajioe, na prsih in na hrbtu 'premočene od znctia. Niihče ni izprego-voriJ besede, nihiče se ni ozrl nad seboj v preteče nebo — visi so molče samo delali z naglico iin vztrajnostjo stroja, ki v njem visalk najmanjši del točno izvršuje svojo nalogo. Vsakdo je slutil, da se bliža nekaj strašnega, pa svoje groze ni hoteli izdati, ker se ni hotel «pokazati plaši ji vcai. Prve težke deževne kaplje so trdo cmakmile na travnik, ko je 'položil gospodar po sredi voza dolgo žrd. Malli Petrček je smuknil izpod voza in zavihtel čez žrd konec vrvi na drugo stran — vseh roke so se iztegnile, poprijele urno za vrv in vlekle, po mračnih obrazih pa so že boli nagcsto zaškropiie deževne kaplje. Visoko naloženi vez je bil povezan. Hlapec je pobral s tal bič in pognali: »Alo, brdavsa, zdaj pa le!« — Konja sta krepko potegnila, fantje 'in dekleta so se zadaj iin ob straneh uprli z životi v voz — in šlo je s travnika po klancu navzgor proti domu. Še preden de M voz pod streho pod kozolcem, se je iznad hriba nenadoma izvadila kakor noč gosta črnina ter v enem samem1 trenutku podplula zabuhle (oblake na nebu. Butnili je vihar, zgostili v hipu preko polja razpotegni jen e sence v hladen mrak, vršal skozi dolino-, česal tuleč hribu zeleno grivo —gozd, lomil drevje, ioputal z vrati iin žvemketal z okni. Namesto prejšnjih debelih kapelj so zasikale skozi ozračje tenke, «mrzle kapljice, leteč v poševni smeri, naravnost v obraz. Bliski so se1 križali, in iz Črnega ovoja oblakov je samo še votlo hropelo in grgralo. Voz je zavil 'pod kozelc. Tistikrat se je vetelr zasukal in odšumel nad gozdom v daljavo — pod temnim nebom pa se je vsepovsod v zraku po-svetilo — bleščeči ledeni cvetovi. In že: Tik, tok! Tlik, tok! Z mrtvaškim glasom, kakor da bi zabijal kdo žreblije v rakov, je pričela ropotati po tleh toča. »Jezus, Marija — bežimo!« Nihče ni vedel, kdo je bil kriknll te besede, ali samo« eden — ali morda vsi skupaj, zakai vseh srca so bila prenapolnjena z grozo. Vsi hkrati pa so se prestrašeno spogledali, nato pa so stekli kakor na ukaz proti hiši. Tekli so in zapirali za seboj hišna vrata, toča pa je v enakomernih udarcih neusmiljeno iin neizprosno padala na tla in zven« tolkla po strehi in po zidov ju. Naslonjen s komolcema na polico veznega okna, je s šklepetaječimli zobmi strmel gospodar skozi ckno vunkaj v vihar in nevihte. Vedtnio go šteje je padate toča iin pocvenketavala na steklo. V veliki kmetiški sobi so glasno jokali. Mati je molila rožni venec; odgovarjali so ji z ihtečimli glasovi; potem je mati prenehala moliti, in zajokali so vsi skupaj, obupno iin [pretresljivo. Pa zopet je pričela mati z molitvijo, in iz joka se je iznova Vil zategel, proseč glas, ki je razločno prihajal v vežo: »Češčena si Marija, milosti polna... ki si za nas krvavi pot potil...« In odgovarjajoči glasovi so ihte® : »Sveta Miarija, mati božja, prosi za nas...« Tresoč se po vsem životu je gledal gospodar skozi vezno lokno; 'gledal je, kako, mu z jekleno hladnokrvnostjo klesti toča drevje, kako mu čo-fotä trije v vinogradu in kako mu imlati žito ma mjivah — in dvignil je svojo roko k oikutu ter šel s konci nohtov na iztegnjenih prstih !strgaje po steklu navzdol, da je rezko zaškrtalo; njegov obraz je poizelemd, in belino njegovih 'izbuljenih oči so prevlekle tanke rdeče žilice. Vedno glasneje je cvenketalo na steklo. Vise ozračje od obzorja do obzorja je bilo kakor prepreženo z lahno belo tenčico1, M se je urno sukala in se zvijala, čimbolj se je bližala zemlji. Kakor da bi bile bliskoma švigale navpik iin poše/v ostre srebrne sulice na zemljo — tako naglic in nagosto je padala zdaj toča. Travniki 'in njive so bili kmalu vsi pobeljeni... Samo stekanje in vzdihovanje se je še čuilo iz sobe. Pa ne — mati je še molila: »Češčena si Marija, milosti polma... ki isi za nas križan bil...« Molila! je mati, ubo-ži-ca, odgovarjali pa so ji de stoiki in v zdi lui. In maiti sama ije «medli molitve zastokala iin zavzdihnila: »O, sladka Devlica — kaj tomo ipa zdaj počeli ?... Vise nam1 pobije toča, vse, vise... Molimo, otroci!...« Gospodarju se je nagibala glavia k prsom. Videl je : žito na njivah, gro. zdje na trtju, sadje na drevju — vse uničeno, pokončano... Kakor da bi bila vojna pomanidrala -cvetočo, rodovitno pokrajino iin jo opustošila... Žulji na rokah — čemu? In česnu znoj, ki si ga potil — čemu? Zato, da ti je zorenje tvojega dela uničila toča. Ves trud zamain, vsi žulji in ves znoj... r i ! Nevihta se je polegla, iin nebo se je pričelo jasni t i ; a ni se ujasnÉoi Old severa je privlekel veter noive vlake, nabasane z umazanimi, -cunjasitimi oblaki, kli je z njimi zamašil svetle razpoke na nebu. Naivipilk nad dolino- je zabrl-ei slaboten blisk; nekje visoko visoko se je zahohotai gromi... Naposled se j-e ullil deiž... Vežna vrata so se odprla, in vstopil je Betrček, bosonog, z navihanimi hlačkami -in s popolnoma imiokrimi klobukom. »Ata, poglejte! Kako debela toča — kakor jajce... Vse belo je je zunaj...« -***' ^ In deček je odprl dlan, ki :se je na njej i-esketaio veliko le-detno zrno. Z zelenim obrazom se je ozrl gospodar na proižečo trmi dlan. Gledal je nekaj -časa z brezizraznim, -ubitim pogledom, potem pa se je naglo obrnil nazaj k oknu, si zakril oči z rekami -in tiho zaječal: »O Bo-g — o-, Bog!« minimum Iz južnih krajev imiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiimiimmiimiimii mi m 11 mirnim 11 mu i. £. RÜBIN: Ko šmO se igrali . . mm orebliti bi se ine bili spomnili na ito igro, fki je zapustila v naših sriciih toiliko žalostnih spominov, ko bi se ne biiilo takrat zgodilo nekaj nenavadnega. Ustavila se je namreč ina viaisli komedija. Pripeljala sta se dva velika vozova, pred vsakim je biilo vpre-ženih troje konj. Navadno so se pri nas ustavljale ile imanjiše komedije z enim -vozom!. V -vozu so bili komedijanti, žene, otroci, psi, ptiči ta vse, kar so ikoimieidiijanitii potrebovali za svojo umet-1JWEJÜ most. A zdaj sta sitala tu hipoma dva v-ozova: velika, -okovana, rdeče pobarvana. Obdali smo ju od vseh strani in smo radovedno pričakovali, -kaj so pripekali komedijanti s seboj. Njih poveljnik j-e bil star, siv gospod strogega obraza in osornih besedi. Odšel je tak-oij v gostilnlco in ko se je vrinil, so -hlapci ž-e razpostavljali preklje in razno orodje, zakaj drugi dan je bila nedelja. Med hlapci je -bil tudi mož temnega, črnega obraza; izgledal je kakor zamorec, toda oblečen je bil kakor drugi in je z njimi delal in postavljal tramove kot navaden delavec. Pred našimii očmi se je dvigala beila platnena stavba, lin preden je bila noč, je bilo vse ©o-tovo. Zaimo-rec je šel -v spremstvu -dveh lepo oblečenih služabnikov in z opiieo na rami po vasi, je razbijal na boben in oznanjal v čudnem jeziku, -da se bodo drugii dan videle čudovite stvari. Drugi dan je bila vas polna. Bàlia je nedoJja, lin ljudje so prišli od vseh strani. Stali so v gručah pred komedijo-: spredaj o-tnoai, za njimi ženske in zadaj možje. Na odru pred kc-mediijo je bil gibalni stroj na paro. Na visokem stolu je sedela privezana opica, je trta ore-he, se igrala z olupki in jih metala med ljudi. Po tleh sta se plazili dve veliki žellvii. Na odru je -stopal mož in je -vpil z močnim glasom.: »Pojdite noter, samo deset kraj-carijev vas istane. Vise, >tudi najmanjša reč se vidi. Vse -se giblje, vse še giblje. Podobe iz sveta in zverine liz Afrike. Med njimi zamorec, ki strelja -v tarčo, kakor ije ito navada pri njegovem rodu v zapadni Airi ki...« Ljudje so posegali v žepe, izbirali denar in so šli v komedijo. Zunaj se je Slišal šum iin smeh množice, ki ije polnila bali šotor mied vozovi. Ljudje, ki so prihajali vuin, so imeli zadovoljne obraze. Odšli so v gostiilnice lin tam so se pogovarjali v daljnih deželah, 10 -divjih zverinah, o črnih rodovih, o Afrikli, o kačah in zamorcih. »Popoldne smo šli tudi mi z očetom v komedijo. Viideli ismo opice in kače -in gibajoče se slike, ki so se kazale skozi povečevalno- steklo1. Toda glavna stvar je bil zamorec. Obleče-n je bil po -afriško-, v nosu je -imel zlat Obroček, okolo las rideč pas in okolo ledij pisane jermene : prsi je imel gole. Nastopil je vsake poli ure : vz-ei j-e v rok-e velik lok, napel je puščico- in je kazal na -desko na inaspr-oitni strani: izprožil je, iin puščica j-e obtičala v deski. Napel je drugič, pomeril iin zopet je zadel. Tretjič zopet. Tako. so tičale v deski trii puščice druga poleg druge. Možje so mu pritrjevali, da je dobro meril. Memi se je «del zamorec bolj črn, tiego prejšnji dati, fco jó delal med delavci: oči $o se mu sive tile bolj ina belo, ustna so mu bila bolj rdeča, lasje bolj divje kodrasti. Mislil sem, da je pravi zamorec tak, iim ugajalo mi je, ko sem vildell, kako je dobro zadeli z -vsemi tremi puščicami. Igrali smo se takrat vojno. Vsak je liimel svoje kraljestvo: omejil ga je s črto, (zarisano v zemljo. Nihče ni etnei prestopiti sosednega kroga, afco ga je prestopili, je prišla liz tega vojna. Morali je leteti s svod im sosedom do cilja, lin kdloir je bi preje ma cilju, ta je zmagal. Cilj je bilia jelša, kli je rasla na samoti ne daleč od mašeiga igrišča. Imeli smo vse evropske kralje: Francoz, Nemec, Rus, Srb, Turek i. t. d. Nemec je bil dacarjev Rudolf, ki je znali miekai nemških besedi; mama mu je kupila celo čako, sabljo in puško, da je izgledal kakor vojak. Naše sablje ii(iitiiiitii(ti**i(it«iaiaita •■(((■••aiiiiiaaitiiiiii*iaiiitaii(it*ii«iit<«»? JOSIP VANDOT: Kekec na hudi poti. Planinska pripovedka. (Dalje.) 8. es dan je blodila Jerica po črnem gozdu lin. je iskala Kekca in Tinko. Klicala je tako dolgo, da je postala popolnoma hripava in ni mogla več vpiti. Bla je bila naravnost v tisto smer, od koder so prihajali glasovi Kekčeve piščalke. A zaman je iskala krogimkrog. Našla ni niti najmanjšega sledu za bratcem in sestrico. Zato pa je bila vsa obupana. Nase niti mislila ni — o, skoro je pozabila, da jo je pognala mačeha z doma in da mora čez gore k teti Nežari. Plazila se je mied' grmovjem in skalami, da je bila že vsa opraskana po obrazu, rokah in nogah. Raztrgala sii je bila že vso obleko; a vendar še ni nehala iskati. Plezala je po Skalah, ki so ji zastopale itupataim pot; tadorna se je plazila preko globokih jarkov, ki jih je bil poln razsežni gozd. Zdelo se ji je, da je pretaknila že visak kotiček po divjem zagorskem svetu. A Kekca in Tinke nikjer! — In Jerica se je razžalostiila. Sedla je na trato, pa si je zalkriila obraz z rokami. O, mislila je na mačeho in njeno bolest; mislila na skrbi, ki tarejo zidaj mačeho, iker ni Kekca in Tinke že dva dnii od nikoder. Pa je Jerica dobro vedela, da misli zdaj mačeha, češ, samo Jerica je vsega kriva. Olej, v svoji hudobnosti je izvabila malopridna Jerica Tinko in Kekca v gore, pa ju je pustila tam, da sta zašla kdovekam. Vse to je storila Jerica samo zaradi tega, da bi se maščevala, ker so jo zapodili od hiše. Jerica je vedela dobro, da misli mačeha tako grdo o njej. Zato pa jo je bolelo, tako jako bolelo, da je na «las zajokala sredi gozdne trate. »Oj, Kekec! Oj, Tinka! Zaikaj sta mi napravila to, zakaj ? Zakaj nista počakala, kakor sem vama naročila? Pa bi bila vaju lepo privedla domov, in ne bilo bi zdaj te žalosti, oj, ne bilo...« Tako je govorila Jerica in je jokala. Dolgo-, dolgo je sedela na trati, pa ni vedela, kaj bi storila. Prepričana je bila, da ne najde Kekca iin Tinke nič več. Sam Bog ve, kaj se' jima je pripetilo, da je nista počakala tam goni .na senožeti? Najbrže je vsega kriv samo Kekec, ta nesrečni Kekec, ki je tako napotrpežljiv in trmast. Na svojo roko jj šel s senožeti v gozd in je zavedel tuidi Tinko. Na, pa ju išči zdaj, če veš, kam sta šla! —Nemara pa sta našla pra vo pot, pa sta že doma ? Hm, miogoče ! Kekec je pač zijalast in neroden; a srečo ima, povsod ima srečo, pa se »izmuzne iz vsake nezgode. Kaj, če se miu je tudi zdaj posrečilo in je našel pravo pot? — Jerica se je domislila tega, in odleglo ji je. Obrisala si je oči in je vstala. — »Pojdem, naravnost do doma pojdem«, je sklenila sama pri sebi. »Mogoče sta Kekec in Tinka že doma. A če ju ni, povem' vse ljudem» in pojdejo ju iskat«. Tako je sklenila Jerica. Naglo se je spustila navzdol po črnem gozdu. Slišala je že šumenje gorskega potoka in zato je vedela, da ini več daleč dolinica. In resnično — čez pol ure je že stala kraj proda. Mračilo se je že, in vrhovi belih gora so že goreli v jasni rdečici. A Jerica se ni bala noči. Sezula si je črevlje, pa je prebrodila deroč potok. Nato se je splazila skotzi gosto irušje, ki se je širilo onkraj proda daleč gor do belih suežišč. In še preden je legla noč na zagorski svet, je stala Jerica že na poti, ki se ie vila skozi mišje. »Hvalla Bogu — na poti seim!« se je oddahnila Jerica in je sedla na velik kamen, ki je stal kraj poti. Hotela je počivati, ker je bila jako trudna in so jo bolele noge. Zvezde so se že užigale po visokem nebu, in po ozki gorski dolinici se je vedno bolj temnilo. Jerica je videla to. Zato je naglo vstala in je hitela po poti. Krenila je mimo ovinka, pa je stopila v gozd. A pot skoizli gozd je bil raven in gladek, da se ni 'spotaknila niti enkrat Vkljuto temi. Vse je molčalo po širnem gozdu in je mirovalo. A Jerice ni bilo strah. Hitela je samo naprej in se je veselila ob misli, da bo- kmalu doma. Drevje se je razdelilo, in Jerici se je zdelo, da je stopila na mehko trato. Vseokrog je zadehtelo v prijetnem vonju, kakor da bi cvetelo tod okrog tisoč in tisoč grmiičev rdečega ravšja. Jerica je obstala za trenutek. Nedaleč pred sabo je zagledala svetlo luč, ki1 je svetila' jasno v črno temo. »Ljudje stanujejo tu«, se je razveselila. »Mogoče so drvarji ali pa pastirji. In mogoče vedo kaj o Kekcu in Tinki. Pojdem v kočo, pa jih povprašam«. Stekla je tik do luči in je postala kraj velikega poslopja, ki je' črno strmelo v noč. Potrkala je trikrat na razsvetljeno okence. A ker se ji ni oglasil nihče, se je splazila ob zidu do velikih vrat. Odprla jih je, pa je stopila v vežo. Ker je bilo v veži temno, je tipala ob zidu, dokler ni prišla do lesenih vrat. Zopet je trikrat potrkala iin je stopila v razsvetljeno izbo. Toda obstala je vsa začudena na pragu in je strmela v krasno sobo, ki je stala pred in|o. Deset velikih luči jé gorelo na zlatem lestencu, ki je visel s 'stropa. In v tej luči se je svetila vsa sofoa, 'da je Jericii kar jemalo vid. Vsa krasna oprava se je lesketala, in po vsej soihi je dehtelo, kakor da so svetla tla vsa posejana s pomladnimi mežikeljni... Jerica je sklenila roke, pa se ni upala naprej. Še vedno je staila na pragu im je strmela s široko odprtimi očmi v krasoto, ki se je bleščala pred njo. Iz tega strmenja jo je prebudil glas, kii je izpregovoril kar hipoma sredi tišine: »Kdo si in kaj strmiš iin zakaj stojiš na pragu?« Jerica se je ozrla v 'ono stran, odkoder je prihajal glas. Zagledala je posteljo, ki je bila pregni jena s svilnato odejo. Na belem zglavju je počivala tam ženska glava, in Jerica je videla natanko beile lase, ki so obkrožali to glavo. Stopila je dva koraka naprej in je izpreigovorila z boječim glasom: »Mežuarčeva Jerica sem ... Izgubila sem v gozdu bratca in sestrico. Ves dan sem ju zaman iskaila. Pa grem zdaj domov povedat, da sta zašla... Ali ju niste nič videli? Hm, da —. morala sta tod niiiimo, če sta šla domov. Pa ste ju morali videti... Prosim, povejte imii, če ste ju videli. Talko me skiibi...« Ženska je glavo napol dvignila in je pogledala Jerici naravnost v obraz. In Jerica je vztrepetala, ko je zagledala tiste krasne, mile oči, ki so zrle vanjo. »Oj, povejte mli, če ste ju videli!« je rekla že enikrat in je sklenila roke. »Lepo vas prosim — povejte mi!« »Nisem ju videla«, je odgovorila ženska. »Nisem ju mogla videti, ker ležim že sedem dni. Bolna sem, Jerica, tako jako bolna! A nimam nikogar, da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena...« Ženska je vzdibmila tako bridko, da se je Jerici zasmilila do dna srca. — »Bolni ste, pa nimate nikogar, da bi vam postregel?« se je zavzela imi je stopila bliže. »O, kako se mi smilite! Kar pri vas bi ostala, pa bi vam stregla, dokler ne Okrevate. O, resnično! Hudo mi je, ker vam: ne morem pomagati. Pa moram v vas po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko, če nista že prišla domov. Da ni tega, bi kar ostala pri vas in bi vam lepo stregla«. Ženska se je nasmehnila in jo je pogledala še enikrat. — »O, Jerica, kar ostami pri meini!« je rekla z milim, prosečiim glasom. »Saj sta 'tvoj bratec in sestrica že davno doma. Le meni verjemi! Pojdi, pojdi na prag! Poglej v nebo, če gori velika zvezda ravno nad goro, ki stoji pred tabo! Pojdi, pojdi pogledat! In pridi kmalu nazaj!« Jerica ise je začudila. A vendar je slušala in je stopila vun na prag. Ozrla se je v nebo; pa je zagledala zvezdo ravno nad goro. Zvezda je bila velika im jasna in je svetila m se je lesketala. Jerica jo je videla, pa se je vrnila v sobo. »Videla sem jo — zvezdo sem videla. Jasno gori in je velika, joj, tako velika iin krasna!« »Ali vidiš?« je rekla ženska. »Le meni verjemii, da sta tvoj bratec in tvoja sestrica zdrava in na varnem, zakaj kadar se zgodi kakemu človeku nesreča, potemni tista1 zvezda iin ugasne. In jaz vem takoj, da se je zgodila nesreča. Zato pa se mi danes pripetilo nič hudega tvojemu bratcu iin tvoji sestrici, ker glori zvezda taioo jasino. Le meni verjemi, Jerica, ki ostani pri meni! Samo toliko časa ostani, da okrevam. Jutri gotovo ozdravim, če mii pomagaš... Zato pa ostami, Jerica, lepo ite prosim, ostani!« »Hm«, je pomislila Jerica in je sklonila glavo. Če gre zdaj v vas, pride šele pozno do Ijuidi. Im predem jih skliče, bo že davno jutro. Skoro bolje bi bilo, če ostarne pri tuji ženi čez moč in ji postreže. A za rano se napoti domov po ljudi, da poiščejo Kekca in Tiimko. A če sita nesrečna otroka že prišla domov, pa se itak me imiudi, im zato je najbolje, da ostane tukaj. — Tako je premišljala Jerica in se je kar hitro odločila. »Bom pa ostala pri vas čez moč!« je rekla in je stopila tik postelje. »Veste, da ine boste tako sami, ker ste bolni. Bom pa ostala in vam bom stregla«. Ženska se je prijazno nasmehnila. — »Dobro dete si, Jerica!« je dejala in jo je prijela za roiko. »Vzemi stol iin sedi sem k postelji!« — Jerica je storila tako, kakor ji je velela ženska. Sedla je na stol iin je pričela pripovedovati o me s rečnem Kekcu in o mali Tinki. Pa tudi o svoji mamici je pripovedovala in o grobu, M bo zdaj tako zapuščen. Pravila je o mačehi, ki jo je zapodila z doma in jo je poslala služit k teti Nežari onkraj gorä. Pa je postala Jerica zopet žalostna, ko se je domislila vsega tega. Bridko je vzdihmila in isi je podprla glavo z roko. t,lltltlltll*llllll,lllll,IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII*lllllltlllllllllll1,l,IIIIIMIIIIIIIII,llllllllll,lllllll,,llltl,ltllllllllIllllllllllllltllllltlllllllf,llll„,lllllll ? : : : »Ne bodli žalostna, Jerica«, jo je tolažila ženska. »Ulej, vse bo še dov bro. Pomagala ti bom, pa boš videla, da boš zopet vesela. Jaz sama ti pck iščem bratca in sestrico. Samo ozdrave ti moraim, samo ozdraveti... Pojdi, Jerica, pa stopi v kuhinjo! Pristavi k 'Ognju lonec, ki je iv njem juha. Ko bo gorka, pa imi jo primesi. V kuhinji ije vsega zadosti. Nič se ne boj in ne sramuj! Kar vzemi, kar ti ugaja. Saj vem, da sii lačna, ida komaj stojiš na nogah!« Resnično — Jerica je bila lačna, da je bila že kar slaba. Potih orna je odšla iz sobe; Skozi temno vežo je šla in je stopila v razsvetljeno kuhinjo. Na lepem, svetlem ognjišču je še gorel ogenj. Jerica je priložila še dve potenci in je pristavila lonec z juho k ognju. Nato se je ozrla radovedno krog sebe. Na unizi je stalo vse polno krožnikov; a vsi krožniki so bili polni sladkega peciva. Velik kos pečenke je stal tik pred Jerico, in vse po kuhinji je dišalo tako prijetno, da je Jerica šele zdaj začutila, kako je lačna. Noge so se ji pričele kar tresti, in zaradi slabosti se je komaj držala pokonci. Pa se ni mogla več premagovati. Urezala si je kos mrzle pečenke in belega kruha, pa je pričela hlastno jesti. »Saj imi je rekla, da naj kar vzamem«, si je mislila. »In jaz sem tako lačna! O, saj ji povrnem vse. Leipo ji bom stregla vso noč in niti zaspala ne bom. Dobra ženska je in ima zlato srce...« Ko se je Jerica najedla, se je začela šele prav .ogledovati po kuhinji. Vedno bolj se je čudila in zavzemala. Vsa kuhinja se je kar lesketala, kakor da bi bila zidana iz samega srebra. Se celò ognjišče se je svetilo in ni bilo na njem niti najmanjšega madeža. Vsa posoda v belih oimairieah je žarela, iin Jerica je bila prepričana, da je samo zlato vse tisto-, kar vidi po omarah. Pa je sklenila v svoijem začudenju roke in je strmela. — »Kdo- je ta ženska?« se je povprašala. »Znabiti je kraljica, iki se je skrila pred sovražniki sem pod gore? O, znabiti... Pa čudno — še nikoli nisem slišala na vasi niti besedice o njej. Čudno, čudno... Oivbe, da nisem mogla uganiti talco j, ovibe!« Jerica je tlesknila vsa prestrašena z rokami. Hipoma se je domislila vsega in je spoznala, kdo je ona ženska, ki leži belina tam v krasni sobi. Kar stresla se je Jerica, ko se je tega tako. hipoma domislila. Prestrašila se je, da je kar sedla na stol... »To je Škrlatica — (to je Vila Škrlatica«, je izpregovorila na glas. »O, nihče drugi ni ona ženslka nego Vila Škrlatica. Bel (dvorec ima v gaju pod gorami; a v ta dvorec sem prišla jaz nocoj. Resnično sem prišla, pa sem pri Vili Škriatici!« Deklica je bila prvi trenutek vsa omamljena. Zbala se je Vile Škrla-tice in najrajšai -bi bila kar zbežala v noč. Že se je 'ozrla v bela vrata iin je vstala. Tri korake je že napravila proti durim ; a takrat je zašumeto nekaj za njo. Preplašena se je okremila, pa je videla, da juha že vre. In tedaj se je zopet domislila bolne ženske, ki leži zapuščena tam v sobi in ki ji je obljubila, da ji bo stregla vso noč. Pa je premagala Jerica ves svoj strah. Nasmehnila se je iin je stopila k ognjišču. Juho je vlila v bel krožnik in je vzela z mize zlato žlico. PaČ je postala še enkrat in se je stresla še eihkrat v svoji plašniosti. Toda že v naslednjem trenutku je odlprda pogumno vrata in je stopila v soibo. Ženska se ji je nasmehnila in ji je mignila z -roko. A Jerica je povesila glavo. Zrla je v tla, ker se ni upala pogledati Vili v obraz. Lapo in varno jie postavila na posteljo polni krožnik. Ženska pa je pričela srebati gorko juho. A dolgo ni srebala, ker ji je glava zdrknila nazaj na mehko zglavje. — »Ne morem več, Jerica, ne morem1 več, ker sem vsa slaba!« je zastokala. »O, bolna sem, pa nimam niti zdravil doima. Samo eno zdravilo mi pomaga. A kje je človek, ki ibi imi ga prinesel, kje je?« Jerica je sedela tiho na stolu in je še vedno gledala v tla. Ko pa je slišala, da Vila stoka tako bridko; je dvignila oči. — »O, gospa, rada vam pomorem, iz srca vam rada pomorem,« je dejala iin je vstala. »Samo povejte imi, kje imate spravljeio tisto zdravilo. Pojdeimi, pa -vam ga prinesem.« »Ne moreš, Jerica, nocoj ne imoreš,« je odgovorila ženska. »Daleč je .tisto zdravilo, visoko na strmi gori. Pot je težka, in ti je ne zmagaš podnevi, kaj šele ponoči! Visoko na skali rastejo tri rniežiifcaljni; -dva sta rumena, a zadnji je rdeč. Da bii imela tisti rdeči mežikelj, pa bi ne bila več bolna. Salmo da poiduham tisti mežikelj, pa sem zdrava... A kdo mi ga prinese? Jerica, kdo tmil naj ga gre trgat, kdo?« »Jaiz ga pojdem trgat, -jaz, gospa!« je rekla Jerica, ki se je osrčila hipoma, ker se ji je bolna ženska vedno bolj smilila. Nič več ni insilila, da leži pred njo Vila Škrlat'ica, -in tudi bala se ni več. »Jaz vam prinesem tisti imežiikelj. Na goro ga pojdem trgat z ar ano. Samo za pot mi povejte gospa!« • ■■■-M »Onkraj rušja, Jerica,« je šepetala bolnica s slabim gläsern, »onkraj ruš ja zagledaš stezo, ki drži naravnost -v skale- A v skalah se izgubi — tam ni več steze. Po strmih stenah se moraš plaziti, dokler ne priplezaš do -ozke planoti-ce. Potem še idve steni... Vrhu -druge rastejo imežilkeljni... O, Jerica, ti ne zmoreš te strašne poti, ne zmoreš...« A Jerica se je nasmehnila. — »Poizkusim, gospa,« je rekla. »Pa vem, da najdem mežiifceiljne. Saj ne bo tako hudo... Poizkusim- jutri zjutraj in splezam na skale«. Ženska je z-amaihuila še nekrat z roko in je dejala tr-udoima: »Ne poj-deš, Jerica, ne pojdeš... Glej, zdrsne se ti lahko na visoki st-eni, pa padeš v prepad... -N-e pojdeš, Jerica...« »A poizkusim vendarle,« -je odvrnila Jerica. »Glejte, gospa! Sprejeli ste me v svojo hišo, dali ste mi bogato večerjo- iin ste tako- prijazni z mano. Pa naj bi vam ne bila hvaležna? — O, gospa! Zato- pa -po-jdeim trgat -m-ežikeljne. Veste, da vam -poplačam vse. Stregla vam b-om -do jutra. A v jutru -se napotim na goro. Samo to mi moraite -obljubiti, da mii poiščete bratoa lin seistrioo, ko -ozdravite. Satno za to vas prosim-, gospa!« Bolnica je prikimala z glavo in je zaprla tnu-doma oči. Jerica se je odmaknila nekoliko -od postelje in je čakala, da -prične bolnica zopet goivo- riti. A čakala je dolgo. Ko ji je pogledala 'natanko v obraz, pa je videla, da že spi. Potihoma je Jerica vstala fei je šla k amiizi. Sedla je na stol iin se je podprla is komolcem olb mizo. Nepremično je glediaila na posteljo', da bi videla takoj, če se bolnica prebudi, da bi ji bila pripravljena takoj po-streči. In Jerica je premišljala in je ugibala. Videla je bolnici naravnost v bledi Obraz, pa tudi belle lase je videla, ki so obkrožali tisti obraiz. In znala je, da to nli uoibeina mestna gospa, pa tudi nobena kraljica, Iki 'se je skrila pred sovražniki pod bele gore. »Škrlatica je, Vila Škrlatica je!« je ponavljala satna pri sebi. »Tam v postelji leži Vila Škrlatica. Pa se je ne bojim... Im čemu bi se je bala? Jutrii zjutraj pojdem na goro po tisti rdeči mežikelj. Najdeni ga, gotovo ga najdem, in Vila bo zdrava...« Tako je premišljala Jerica in je gledala nepremično na pclsteljo', kjer je spala Vila v težkem snu. Tiste trenutke je pozabila na dom; pa tuidi na Kekca in Tiiko je pozabila. Samo to je mislila, da leži tam na postelji Vila Škrlatica, da ona sama čuva pni Vili in ji bo stregla vso noč. A v jutru pojde po zdravilo, da ozdravi Vlila in se ji prijazno nasmeje. Iin Jerica se je smehljala -dolgo, dolgo in je mislila lepe misli. Vila je spala (mirno in se ni zganila niti enkrat. Svetlo so gorele luči na lestencu, da so pričele Jerico ščemeti oči. Zaprla jih je in je nehoté zadremala. Glava ji je zdrknila na mizo, in Jerica je zaspala... (Dalje.) Krt. Ko spet sem prišel davi kot po navadi v vrt, tam v mehki rosni travi je ležal — mrtev krt, v život ohranjen, nikjer nič ranjen: le smrt ga je samó zvabila na zemljo! Pač čudno ! Vse življenje je v zemlji preoral, veselje in trpljenje globoko v njej prestal; luč solnca mu nikoli svetila ni tam doli, samota in tema obdajali sta ga kot vbogega jetnika: nazadnje pa zamika pozemeljski ga svet in pride vanj — umret! Krt res je čuden. Ko človek truden je zemeljskih dobrot, bridkosti in grenkot, ustavi smrt mu pot, in on prost vsake teže k počitku v zemljo leže in v prsti mirno spi. — Krt že izza življenja sit menda je prsti; zató tja sred zelenja na mah ga položim in še ode nem z njim Ko spet čez nekaj dni ga odkrijem, tam živo različnih hroščkov miga, jaz pa jih bom lepo polovil, vzel na dom in kadar gledal bom jih v zbirki z vrta, se spomnim krta. — Fr. Roječ. F. PALNAK: Vojni „Očenaš". ašega malega smio učili moliti »Očenaš«. Prvi del, do tja, kjer ,se konča z besedami »kakor v nebesih, tako na zemlji«, mu je šel ■prav gladko. Lotilli smo se drugega dela. S svojo majko stia1 se ga učila. i Majka: »Daj nam danes...« Mali: »Daj nam dairies ...« Majka: »... naš vsakdanji kruh!« Molk — nato pa se spusti mali v strahovit jok. »Janvid, kaj pa ti je?« »Uuuuu...« »Tak povej, kaj ti je?« »Ne kruha — uuuu ...« »Kaj pa?« »Žgance.« Tako torej! Janvldu ni bilo všeč, da bi molil: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!« Prošnja hi se morala glasiti: »Daj nam danes naše vsakdanje žgance!« Zakaj? O, to vaitn prav lahko povem. Saj poznate sami naš »vojni kruh«; trd je in čnn, pa zopet črn in trd, da se ne razirnoči ne v kavine v mleku, dia ga le deloma zmeljejo zobje in preide skozi požiralnik v žeilodec črn iin trd. O, žgamoi, koruzni žgancl, iti pa so čisto drugačni! Rumeni in mehki; suhi na krožniku se tresejo-, na jeziku se raztcpe, v rnileku se razpuste, da nastane lep rumen močnik, ki kar sam polzi po goiltancu. Vidite: in te rumene mehke žgančke ima Janivid rad, ni mu pa za črni trdi kruh, zato se je še pri »Očenašu« zibal, da bi moral prositi za vsakdanji kruh, ko so vendar vsakdanji žgančki boljši. Sevelda, kiaj ve mali Janvid, da v »Očenašu« ta beseda »kruh« ni le kruh, marveč vse vsakdanje potrebe. Da bi rnu to razložil, zato je še premajhen ; danes ve le to, da so žganci boljši kot vojni kruh ... Cigani. Razkuštrani, ožgani prišli so v vas cigani, zdai smeh, zdaj jok čudodelni lok izvabljal je glase na poskok ! Izpod prstov skačejo skrite pesmi burne in ognjevite, vse kličejo hkrati: Kumica, kum, za pie.Uta ! Volja velja in pogum ! Kri živa boljinbolj se razvname, noge od tal se dvigajo same — hej, še z muco šel muc je na ples, za vrati grdó je zavijal pes . .. Fran Žgur. janko lru an: Bolni otrok. dio je neke pomladne raoči. Z zvoinika je udari a ura enajst. Po -ulicah je bilo vse mirno in itiho, istotako v spalnici vdove Polome. Le ura je enakomerno tiktakala na stenti. Zdajpazdaj je pokukala luna v sobo ter obsvetljevala posteljico, ki je v njej ležal bdlan otrclk. Pa kmalu se je liana siknila 'za oblake, namesto nje je Ila po sobi medlo svetlobo mala pomočna svetilniea. Pred otroško posteljico je sedela mati Polona. Tožen ji je M obraz, na očeh pa se ji je poizmailo, da jie jokala. Pa saj nli čuda! Bolni otrok, srčkani Tinček, je bil njen edimee! Oitroikova bolezen je ■ provzročalla ljubeči materi mnogo žalosti in skrbi. Ze mnogo noči je pre-čula oib otrokovi posteljici in bala. hudo seje bala za njegovo življenje. Nalije mu žličko zdravila. Otrok ga použije iin kmalu nato zaspi. Tudi dobri materi leže spanec na ciči. Da bi se nekoliko odpočila, zadramdje. — Pa komaj je počivala nekoliko trenutkov, ko jame otrok težko dihati iin stokati. Takoj se imiati prebudi, zakaj skrbna mamica mirna trdnega ispanjain sliši rajraihilejši šum, če njen otrok spi poleg nje! »Mati, mati!« zakliče Tinček, »ali ga ne vidite?« »Koga pa?« skrbno povpraša imiati. »Velikega črnega ptiča!« veli otrok. »To je le senca na steni, le zaspi, le zaspi, angelček moj!« ga tolaži mati. Otrok v resnici kimalu zaspi. Pa hitro se zopet prebudi, se zravna, zakrili z rokama, kakor bi hotel prijeti mater ter jame boječe vpiiti: »Mati, ptič leti proti meni; prepodi ga! Zdaj mie hoče zgrabiti s svojim kljunom!«. Obupni ikiliik mater zaskrbi. Vzame otroka iz posteljice, ga pomiri ter prijazno izpregovori: »Olej, tu ni nobenega ptiča, le jaz sem pri tebi, srček moj!« Matli poljubi bolnička na lice ter imiu jarme praviti o dobrih angelih, ki čuvajo otroka. Stojijo ob njegovi gllavi iin ob nogah iin ne pusté, da bi mu kdo storili kaj žalega. Nežno in mlilo zapoje : Ko otroci mii zasipé, zvezde zagori jo, zlatih .angelov vrsté na zemljo hitijo, tam ostanejo vso noč, dobro ideoo čuvajoč... Lepa pesemica je s prlidcim u tešilo bolnega otroka. Zazibala ga je kmalu v sladak sen v materinem naročju ... K alko je bila mati tega vesela! Čeprav ni sama več mogla zatisniti očesa, je vendar bila srečna, da je njen bolni otrok zaspal. Marsikateri vzdih ji je prikipel iz hvaležnega srca proti nebesom. Ko se otrok proti jutru pretočili, jame materi praviti, kalko prijetno liri sladko je sanjal. »'Pomislite, mati!« je rekel, »'bil sem na lepem in velikem iviritu. l'u je raslo mnogo dreves. Biiila so itako krasna, kakor da so božična drevesa. Na njih je viselo vse polno lepih jabolk in hrušk. Tudi studenec je bill na vrtu, srebmočista voda je kipela iz njega. Zdajci pride angel k meni ter me vpraša, če sem dober in če znam pobožno umoliti. Rekel seim: dia — in hotel sem mrni povedati lepo pesemco, ki ste mie jo naučili vi, mati ! Toda angel ime prime za roko in imie povede k studencu, rekoč: Ce pije bolan otrok iz tega studenca, ozdravi ! — Pil sem iin voda me je hladila in poživljala. Potem me je angel odvedel z vmta ter trii naročil, naj se zopet vrnem k svoji materi ter naj jo le pridno slušam. In ko sem uprav hotel steči k vam, se prebudim«. Mati se je smehljala iter pritisnila otroka k sebi. Vesela je bila, da je v njenem naročju talko sladko sanjal in da mu je zdaj bolje kakor v minuli noči. Čutila se je srečno, ko je Tinčku gledala v oči, ki so zopeit veselje žarele. CgD Yf< X€Ut7?' / FR. PALNAK: P Slike iz živalstva. J^i^. IZ ŽIVALSTVA V AVSTRALIJI. I. udnejših živali, kakor žive po Avstraliji in njenih otokih, nima nobena druga dežela na svetu, čudne so po svojih postavah, čudne po svojem življenju, zanimive so zlasti za učenjake, ki iščejo in najdejo v njih ostanke prastarih, že zdavnaj izumrlih živali. Izmed sesalcev ima Avstralija ile dva razreda, kli pa sta čisto svoje vrste : vrečarje in kljunate ježke teir kljunaše, ki tvo-. rijo zase en razred stokovcev. Te druge najdemo ile v Avstraliji, od vrečarjev jih živi nekaj v Južni Ameriki, drugače pa tudi teh ni nikjer drugje na svetu. Vendar pa mam me bo škodilo^ če spoznamo te izredne stvore ter si jih ogledamo malo bolj od blizu. Najbolj popolimi sesalci so še vreĆari, ki jih je tudi največ ter so najbolj različni. Za nas je dosti, če spoznajmo enega njihovega zastopnika, kii ga je videti čaislih tudi pri mas po zverin jakih, pogostokrat pa v živalskih vrtovih po velikih mestih. To je veliki rdeči kliokam ali kenguru; samec je navadoo rdeč, samica višmjevosiiva ; dobe se pa tudi samo rdeči. Kadar zagleda človek klokana prvič, se začudi, kako dioige ima zadnje, noge in kako gledajo samicam mladički iz vreče na trebuhu. Ce sedi žival ma svojih mogočnih zadnjih nogah, oprta ma krepki dolgi rep, kratke, malim, drobnim rokoaimi podobne prednje nožice, držeč jih pred se, je visolka kakor človek; če pa se spne ma zadnji nogi, ije treba gledati kvišku, da vidimo mjerno malo, srnini podobno glava Skoro ipo vsej Avstraliji žive klokani družno ter se pasejo v velikih čredah po najlepših pašnikih. A stalne druščine me drže; vsaka nevarnost jih razkropi, in begunci se pridružijo prvi čredi, ki jo dohité na begu. Kadar se žival pase, se spusti tudi na vse štiri, da je bliže travi, a tako- kobacanjtt po tleh ji ni pogodu, in če najde dober grižljaj, ga kar prime s sprednjim'; nogami, sede na zadnje ter ga tako v miru požveči. Kadar pripeka solnce jako močno, si kiokami poiščejo hladno senco, kjer se zložć k počitku; ponoči pa počene žival ma vse štiri, podvije rep pod trebuh iim tako spi. Ljudje, ki so se naselili po Avstraliji ter so privedli s seboj domače živali, katerih nima Avstralija nobenih, rabijo tamošnje obširne pašnike za svojè ovce iin svojo govedo. Zato preganjajo klokana, ki je čiimdaije redkejši. Love ga tudi zaradi mesa iin kože. Kadar se spusti preganjani klokan v beg, se zažene de z zadnjimi nogami ter beži v velikih skokih preko grmovja in jarkov. Med begom zdajpazdaj postoji ter se ozre na svojega preganjalca. A tudi na dveh nogah je tako uren, dia ga ne dohaja niti vsak pes, in beži s to naglico- lahko tudi po več ur. če so ga pognali v beg psi, ter zagleda klokan med begom, da -ga goni le še kateri posamičen zasledovalec, se ustavi, če je ile kraj za to pripraven. Predvsem -rabi drevo, ki si z mjlim zasloni hrbet. Tukaj počaka psa, ga prime ter praska s peterimi krempeljci prednjih nog ter mu tu-dli razpara trebuh s kremplji zadnje noge, kjer ima po štiri čvrste in močne. -Brez hudih ran vsaj se mu pes me izmuzne. če le more, beži po ravnam ali v breg; teka miizdod se ogiblje, ker se teidaj prav -lahko prefcu-cuje. Kadar ga love, pazijo lovci na to, da ga zadenejo v zaidmjio nogo ter mu zdrobe v njej kost ; zakaj z rano -v gornjem -delu života žival še prav daleč beži ter jo lovcu navadno popiha. Za nas nekaj najbolj nenavadnega pa so mladički. O njih smo že rekli, da gledajo v svet iz vr-eče ma materinem trebuhu. Pa že ti mladički salmi so nekaj -talko posebnega, kakor se jih ne dobi fpri nobeni drugi živali na vsej zemlji. Ko pride mladič na svet, vziic velikosti odraslega kldkama ni večji kakor mal prst, pri tam je docela nerazvit in gol, tako da miu ni mogoče živeti drugače kakor prav v tesni zvezli z materjo-. In tej ije treba, da skrbi zanj Še prav posebno, ikar se zgodi na ta način, da ga vstakine v svou'o vrečo meid zgnbano dcoižo na trebuhu ter ga ncisi vedno s seboj. Skraja miladi klokanček niti ne more sesati isam materinega mleka, zato pa ga je obdarila previdna stvarnica z jezikom, ki se vatnj piJime materin -sesek in tako brizga mladiču mleko v gobec. V tej vreči ostane mladič šest db osem mesecev, da se zgodi dodobra, po kakih sedmih mesecih pokuka ■ prvič iz vreče ter odmuli od tukaj vun kako travico Ob materini paši; v vrečo pa se zateka in skriva še kakih deset tednov potem, ko že hodi san na pašo. Če je starka na beign, pač odnese v vreči s seboj turili mladička, a če je v veliki stiski in zlasti, če je mladi klokan že bolj odrasel lin tež®, ga stara med begom tizivrže, da ji ni v napoto. Olede tega njenega ravnanja sii raziskovalci še niso na jasneim, ali se zgodi zaradi tega, da stara sama lože odnese pete, ali pa hoče dati s tem tusdi mlaidiiöu priliko, da se reši sam, ter tako oba uibežita! preganaafcem.. Da bi mlade zavrgla, pravijo, da ni verjetno, ko jiih vendar tako dolgo- in tako lepo varuje. (OTPM POlflOTIE ■ ■■llfllllllllllllllUMIIIMIIIIIIIIIIIIII|>llll|llll|lllll|lllll|||l|IMtlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIII Posetnica — uganka. Priobčil Silvester Posavski. '^yÉC'fxi ^Jie/ Iz črk tega imena sestavi poklic Mice Ketove ! Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. sSi&Z. fffišš* Rešitev zastavice v podobah v 6. in 7. štev. Kakršno delo — tako plačilo. Prav so jo rešili : Marija in Jakica Ganglovi, Vilmica Predaličeva, učenke v Mstliki ; Marija in Vida Bezeljakovi, učenki v Žaljni ; Majda, Breda in Alenčica Gabrove iz Škofje Loke; Zmagoslav in Lev Pipan v Rožnem dolu; Branko Tobias, dijak II. deželne gimnazije v Ptuju, sedaj na počitnicah v Kozjem ; Vitomir Cilenšek, učenec II. razr. II. odd. v Kozjem ; Janko Matko, Vladimir Koman, Skrt Ljubivoj, učenci v Radovljici; Vandica Travnova, učenka, Janko Traven, gimnazijec, oba v Ljubljani; Mitrij Skok v Domžalah; Leopoldina Fleišmanova in Breda Hribarjeva v Metliki; Ivica Gaberščkova v Metliki; Ivica Krulčeva, učenka II. razreda c. kr. vadnice v Ljubljani; Alenka Žnideršičeva v II. Bistrici; Silva Exlova, učenka VI. razr. v Vojniku; Dušan Bolle, učenec III. razr. v Lokvi; Ivica Tejkalova, učenka v Idriji; Stanko Guštin, dijak v Metliki ; Dragica Šmidova, učenka III. razreda v Škofii Loki ; Stana, Lea in Božidar Horvatovi v Trnovem pri II. Bistrici ; Martin Mordej, učenec III. razreda pri Sv. Roku ob Sotli; Tatjana Karba, učenka VII. razreda v Mekinjah pri Kamniku; Bojan Kraut, učenec IV. razreda v Kamniku ; Vanda in Miran Brinar v Postojni ; Slavica Valenčičeva in Mimi Štembergerjeva v Trnovem pri Ilir. Bistrici; Janez Leskovar, Franc Rak, Alojzij Lesjak in Alfonz Hrastnik iz Prihove pri Konjicah. ^Itfs* Krompir za vrtiljak. Pride prebrisan posestnik vrtiljaka v bližino mesta Lövna v Belgiji. Seveda se nabere okrog njega takoj vse polno otrok. Vsi bi se radi vozili, toda posestnik vrtiljaka ne zahteva od otrok za vožnjo plačila v denarju, temveč jim naroča, naj gredo lepo domov, a vsak naj prinese za enkratno vožnjo na vrtiljaku po en krompir. In res ! Drug za drugim so se vračali otroci k vrtiljaku, in vsak otrok je dal posestniku za enkratno vožnjo po en krompir. Otroci so se ves dan vozili na vrtiljaku, zvečer se je pa posestnik vrtiljaka smukal okolo 300 kg krompirja. S. U. Slovensko narodno gledališče v Ljubljani. Ves slovenski narod zbira sedaj prispevke, da nam še to jesen otvorijo v Ljubljani slovensko narodno gledališče, kjer bodo gojili naš krasni materinski jezik ter najvišjo stopnjo vseh umetnosti — gledališko ali dramatiško umetnost. Kakor so Čehi ponosni na svoj „Narodni divadlo" v Pragi, Hrvati na svoje kraljevo deželno kazalište v Zagrebu, tako bomo tudi Slovenci ponosni na svoje slovensko narodno gledališče v Ljubljani. Naše gledališče bo prirejalo tudi posebne predstave za mladino. Vino in pivo. V Italiji, na Francoskem in Španskem oridelajo največ vina. Potem prihaja Avstrija, ki daje na leto 9 milijonov hI vina. Po obilici pridelanega vina se dalje vrste: Ogrska (5 mil. hI). Portugalska, Argentinija, Bolgarija, Nemčija, Rusija, Rumunija, Turčija, 7družene države Severne Amerike, Grčiia, Švica in končno Srbija (0 4 milijona hI). Na vsem svetu pridelajo skupno 145 milijonov hI. vina na leto. To število je nasproti pridelku piva skoro za tretjino manjše, zakaj piva zvare vsako leto na vsem svetu skupno 330 milijonov hI. Ni čuda, da v toliki množini opojnih pijač marsikdo — utone ! A. L. Sultan Mehmed V. V Carigradu je umrl turški sultan Mehmed V. Krsto so prenesli iz palače Topkapu pred vrata palače Akagalar Kapovšou. Tu so opravili duhovniki svoje molitve in po starem običaju vprašali navzoče ljudstvo : „Ljudstvo, kakšen je bil po tvoji sodbi umrli sultan?" In ljudstvo je soglasno odgovorilo: .Bil je jako dober človek". — Ko je novi sultan opravil tiho molitev, se je izprevod začel pomikati naprej. Prvi so korakali derviši (turški duhovniki) in pevci. Krsto so nosili dvorni služabniki. Bila je prekrita z dragoceno svilnato preprogo, ki so bili vanjo z zlatom uvezeni izreki. Na krsto je bil položen les (turško pokrivalo) umrlega vladarja. Vsi pogrebci so spremili krsto do pristanišča Sir kedži, odkoder so jo v čolnu prepeljali v Ejub, kjer so položili Mehmeda V. v posebno grobnico. — Sedanjemu turškemu sultanu je ime Mehmed VI.. prestolonaslednik pa je Abdul Medšid. Zasedenje prestola — Turki pravijo temu slavju bajat — se je vršilo po-starem običaju pred palačo Topkapu. Pod dragocenim nebom (baldahinom) je stal prestol iz čistega zlata, ves posut s smaragdi, na njem svilnata blazina. Tu-sem je sedel Mehmed VI., ki so mu prisegli zvestobo prestolonaslednik, dvorjani, ministri, generali. Vojaki so vzklikali: „Dolgo časa naj živi!' Tako je začel vladati novi turški sultan — ves obdan od sijaja in silnega bogastva. In v tem sijaju in bogastvu ostane, dokler tudi njega ne ponese poslednji čoln v Ejub . . . Drobtine. 24. Ne z besedami, z dejanji uveljavljaj svoje misli ; naroda korist le v čisli v vsem naj tvojem bo ravnanji ! 25. Kar te peče in boli, tega drugemu ne stoti in resnico le govori, bodi mož do konca dni ! 26. Naj bo čista duša tvoja, blesk ne mami je sveta ; ako v srcu ni pokoja, nihče tebi ga ne da! 27. Vsaka zmota se popravi, ako te objame kes, noga pota zla ostavi, k Bogu se povrneš ves. 28. Vsako pišče svoje kokljc išče. 29. Beseda v srcu vnema up, beseda v srce lije strup. 30. Hrepenenju se odpira želja v daljni, tuji svet, a od tam srce ozira hrepeneč domov se spet. Modest. sv Velecenjeni gospod ! Lepo se Vam zahvaljujeva za „Zvonček". Prav rada ga čitava, najbolj pa nama ugaja .Kekec na hudi poti". Stara sva po 11 let in hodiva skupaj v 4. razred 11. oddelek. V šolo hodiva z velikim veseliem. Pesmi, ki so v .Zvončku", se učiva časih na pamet. Z Viktorjem se večkrat spreva, toda kmalu je zopet dobro. Prosim, odgovorite nama! Lepo Vas pozdravljata Vida Glaserjeva, Viktor Stani, uč. in uč. v Rušah. Odgovor: Ljuba Vjda |n viktor. Od več strani dobivam poročila, da je ,Zvončkovim" bralcem in bralkam izredno všeč „Kekec na hudi poti". Komu bi pa tudi ne ugajal ta ljubeznivi slovenski junaček ! Od poglavja do poglavja prihajajo njegove zgode in nezgode zanimivejše. To je pač ena najlepših povesti, ki jih imamo v slovenski mladinski književnosti. — In večkrat se spreta ? Le čakajta! Morda pa kdo napiše povest o Viktorju in Vidi, kako sta se časih polasala, pa sta si zopet roko v spravo podala ! * Cenjeni gospod Doropoljski ! Z velikim veseljem čitam Vaš .Zvonček", ki nam ga daje naš gosp. nadučitelj. Posebno me zanima Vaš kotiček, kjer si dopisujete z mladimi čitatelji „Zvončka". Dovoljujem si tudi jaz prositi Vas za majhen prostorček v Vašem listu in upam, da mi te želje ne od-rečete. Hodim v šolo v Kapele v 4. razred, kjer nas uči g. nadučitelj Pečnik, ki ga imamo vsi otroci jako radi. Učenje me prav veseli, in starši so mi obljubili, da me dado v jeseni v meščansko šolo, seveda le, če dobim dobro izpričevalo. Drugo leto prosim starše, da tudi menivnaroče „Zvonček", ta lepi slovenske list. Če dovolite, Vam pišem prihodnjič še par vrstic. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja Micika Sevnikova, Kapele pri Brežicah, Sp. Štajersko. Odg°vor: Ljuba Micika! Velikega pomena za splošno izobrazbo so meščanske šole ; le škoda, da jih Slovenci skoro nič nimamo. Drugače je to n. pr. na Češkem, kjer ni nobenega večjega kraja, ki bi ne imel meščanske šole. Zato pa je tudi splošna izobrazba bratskega češkega naroda na tako visoki stopnji, da zbuja zanimanje in priznanje prijateljev in sovražnikov. — Piši mi še! „ Velecenjeni gospod Doropoljski! Videl sem v Vašem kotičku, da Vam marsikdo tudi kakšno povest napiše. Tudi jaz sem se nameni! nekaj takega. Zgodovina koruznega štorža. Pri kmetu Francu Peniču so luščili koruzo. Mali Francek dene prazni koruzni štorž v vrečo, ki je bila v njej koruza, namenjena drugega dne za v mlin. Drugo jutro pograbi oče vrečo s štoržem vred ter jo nese v Janezov mlin. Ko Janez koruzo zasiplje, se jako začudi, ko zagleda tako lep debel štorž med zrnjem. Zgrabi ga ter ga vrže skozi odprto okno v potok pri mlinu. Ta je plaval dalje. Najprej po potoku, potem oo reki. Tu se ustavi na nekem otoku ter sorhne. Prosim Vas vljudno, da to uvrstite v svoj kotiček. Tudi Vas prosim, da bi mi povedali, če Vam je že kdo pisal iz našega trga. Prilagam razglednico. — Oprostite slabi pisavi ! Pozdravlja Vas čez hribe in doline vdani Vitomir Ci le n š e k v Kozjem št. 4., Sp. Štajersko. ^ Odgovor : Ljubi Vitomir! S svojo „Zgodovino koruznega Storža* si hotel bržkone povedati, kako tudi človeško življenje zaide po naključjih, zgodah in nezgodah na čudna pota, ki jih še slutili nismo. V koliko se Ti je ta namera posrečila, o tem naj sodijo kotičkarji! — Jeli mi je že kdo pisal iz prijaznega Kozjega, to moraš vedeti sam, ako pazno in redno prebiraš „Zvonček". — Oproščenja zaradi slabe pisave Ti ne bo treba več prositi, ako in kadar boš hotel sam. Piši lepše — pa je konec besed ! * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Tudi jaz Vam pišem nekoliko vrstic. Hodim v 4. razr. I. drž. gimn. v Ljubljani. Ko berem Vaš .Zvonček", me tako zanima, da sem sklenil tudi jaz, da si naročim ta list. Prilagam Vam tudi potopis, ki sem si ga zapisal, ko smo šli z mojimi tovariši na izlet na Begunjščico. Če Vam ugaja, Vas prosim, da ga objavite. Z iskrenim spoštovanjem ! Ciril Dobovišek. Odgovor: Ljubi Ciril! Priobčujem Tvoj popis izleta na Begunjščico ter se pridružujem koncem popisa izraženi želji. Seveda je treba vsakemu hribolazcu (turistu) previdnosti, da se ne ponesreči v gorah. Kdor ni vajen take hoje, ne sme potovati sam. — Tvoj spis se glasi : Izlet na Begunjščico. Begunjščica je vsakemu Slovencu znana gora v Karavankah. Visoka je 2063 m. Stoji v južnem vzporednem grebenu Karavank. Opisati vam hočem izlet, ki sem ga napravil s svojimi tovariši v velikih počitnicah dne 17. julija 1917. Mnogo lepega in znamenitega sem že slišal o tej krasni gori. Zato smo sklenili prijatelji, da si hočemo tudi mi ogledati to bližnjo goro. V velikih počitnicah]se napotim s svojimi tovariši na Begunjščico. Vsak si je bil že prej pripravil vse potrebno za na pot. Domenili smo se, da gremo že zvečer ob 6., da pridemo potem lahko do 9. zvečer do planinske koče, ki je ob znožju Begunjščice. Ta koča se imenuje Vilfanova koča po ustanovitelju te koče, ki je bil jako vnet sotrud-nik Slov. Pian. Društva. Bilo je še svetlo, ko smo prišli do prvih planšarskih koč, kjer se pase živina. Tu nam je tamošnji pastir, ki je tam pasel živino, postregel s sirovim maslom in mlekom. Ko smo se dodobra okrepčali, smo šli dalje ter prišli v pol ure do Vilfanove koče, kjer smo si skuhali žgance in kavo ter tam prenočili. Zjutraj smo vstali že pred vzhajajočim solncem ter šli na vrh gore, da smo opazovali vzhajajoče solnce, ki je svoje prve žarke razprostiralo najprvo na ponos Julijskih Alp — na mogočni Triglav. Na Begunjščici imamo jako len razgled na Karavanke in Julijske Alpe. Tu se vidi največja gora Karavank, Stol, ki je visok 2239 m, potem Zelenica in Košuta, na drugi strani pa prelaz ob koroški meji, Ljubelj (1370 m). Pod nami se razprostira Jelovica z Babjim zobom, pod Begunjščico je vas Begunje, potem Radovljica, Bled z Blejskim jezerom. Sploh vidimo tu vso Gorenjsko ravnino. S sabo smo imeli tudi fotografični aparat, da smo napravili več prirodnih posnetkov. Brez fotografičnega aparata in daljnogleda si sploh ne moremo misliti hribolazca (turista.) Pre-bivši ves dan na gori z nabiranjem planik in opazovanjem, smo se vrnili vsi od dolgega pota utrujeni domov. Nikoli ne pozabim izleta na Begunjščico, in tudi vi, bralci, si ne pozabite ogledati te Slovencem tako priljubljene gore ! * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Dovolite mi, da se tudi jaz oglasim v Vašem kotičku in izrazim svoje veselje, ki ga imam do „Zvončka". Letos sem prvič naročena nanj. Vzpodbudila me je gospodična v šoli, ki nam je pravila toliko lepega o njem. In zares se mi je že tako priljubil, da komaj pričakujem njegovega prihoda. Posebno Vaš kotiček prav rada berem, sploh v vsem mi je priljubljen. Prav lepo Vas pozdravlja Vilma Kraljeva, učenka III. raz. ljudske šole, Sv. Ivan pri Trstu. Odgovor : Ljuba Vilma! Prav hvaležen sem Tvoji gospodični učiteljici. ki je z vneto svojo besedo pridobila našemu „Zvončku" novo naročnico — Tebe, zavedno tržaško Slovenko! Obe rodoljubno pozdravljam, želeč našemu listu mnogo, prav mnogo tako vrlih podpornic ! Nekaterim kotičkarjem-mazačkom : Časih dobim pismo, ki je vse pomazano, zmečkano ali skrajno malomarno spisano. Taki mazački zaman čakajo odgovora ! Vsako pismo mora biti čedno, čisto in lepo pisano. To zahteva olika in vljudnost vsakogar nasproti vsakomur! ^ItUs1