Čebelarstvo • veterina Gozdarstvo leto: XLVI februar 2014 števila: 2 Cena: 2,92 EUR Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. Leto je naokoli • To smo mi • Malha smeha • Razširimo obzorja • Prgišče zgodovine LESO TEKA ■ Listnica uredništva Je izjema eno ali drugo? Žledolom v koroških gozdovih Spec. Milan Tretjak ZGS, vodja Območne enote Slovenj Gradec Marta Krejan, prof. Zakaj tako radi "pljuvamo" eden po drugem? Zakaj tako radi presojamo in sodimo o stvareh, kijih sploh ne poznamo ali pa vemo o njih bore malo? Zakaj tako pogosto "razvrednotimo" drugega, čeprav marsičesa ne vemo o njem in o njegovem delu, in v isti sapi - dejansko ravno s poskusom razvrednotenja -povzdignemo sebe, češ "jaz sem drugačen, boljši, pametnejši..."? Zakaj smo tako domišljavi? Ne vedno, ne vsi, vsaj ne v enaki meri, a vendar smo. Domišljavost pa nam izredna situacija, v kakršno nas je potisnila zadnja naravna katastrofa, zelo hitro izbije iz glave. Kaže, da v svoji nravi vendarle nismo tako zelo samovšečni in sebični. Nepričakovane vremenske razmere, ki so povzročile nastanek žleda, so nas združile. Kmetje, gasilci, sekači, gozdarji, elektrikarji, zasebniki, podjetniki, policisti, ženske in moški... s(m)o stopili skupaj, vsak je pomagal in še pomaga po svoje. Z delom, s hrano, z agregati, s širjenjem informacij in opozoril... Če ne drugače, vsaj s pohvalo ali prijazno besedo. Kolikšna je škoda, še ne vemo, prve ocene kažejo, daje poškodovana slaba polovica naših gozdov. Poškodovani so sadovnjaki, parki, zgradbe, električna napeljava ... In kar je najhuje, bile so tudi smrtne žrtve. Po tednu dni strahu, garanja in tveganja so se stvari začele normalizirati. Nekoliko manj se piše in govori o vseh, ki so nesebično pomagali pomoči potrebnim ljudem, ki so šli reševat tako svoje kot tuje premoženje. S tem ni nič narobe, nasprotno, to je znak, da gre na bolje. To ne pomeni, da bodo ti ljudje naenkrat pozabljeni, vsaj med "navadnimi smrtniki" ne. Žal pa zasledimo tudi informacije, da je prišlo do kraj, do zlorab in izkoriščanja izredne situacije. Zasledimo pa tudi vedno več "pljuvanja" in prej omenjenega samopovzdigovanja. In ravno to je razlog za tak uvod tega sestavka. A vendar: večina ljudi se zaveda, da je krivično presojati o drugih zgolj glede na površne informacije, ki pogosto temeljijo na laičnem mnenju. Večina ljudi ceni pomoč in delo drugih in ne krivi njih za lastno nezadovoljstvo. Večina ne stopi na hrbet drugega, da je videti višja, in večina ljudi se zaveda, da je za svoja dejanja vsak odgovoren sam. Včasih slišim, da sem naivna, da svet v resnici ni tak, kot mislim, da ljudje nis(m)o tako iskreni in dobri. A vendar tudi taki. In trdim, da je teh več! Mar ni ravnanje ljudi ob tej katastrofi ravno dokaz za to? Kaj pravite, bralke in bralci, kaj je izjema: iskrenost ali domišljavost? Koroški gozdovi so poškodovani po žledolomu na površini 25.000 hektarjev, po grobih ocenah je poškodovanih najmanj 55.000 kubičnih metrov lesa. Žledolom seje pojavil v višinskem pasu od 400 do1000 metrov nad morjem, le v Muški Dobravi nekoliko nižje (370 m). Največ podrtega drevja je v višinskem pasu od 400 do 600 metrov nad morjem. Po naših ocenah je največ poškodovanih gozdov v občini Radlje (7000 ha, 15.000 m3). Poškodovanost gozdov (gre za prve okvirne ocene) po krajevnih enotah Zavoda za gozdove je razvidna v preglednici (5.2.2014): KE Poškodovano Višinski pas m3/ha ha m3 od do Mislinja 3000 7000 500 900 2,33 Sl. Gradec 6000 15000 400 900 2,50 Drav.-Prev. (Drav.) 4000 8000 400 1000 2,00 Drav.-Prev. (Rav.) 4000 8000 400 900 2,00 Radlje 7000 15000 3700 1000 2,14 Črna 1000 2000 400 700 2,00 Skupaj 25000 55000 400 1000 2,20 V času nastajanja Viharnika smo dobili informacijo, da je po novi oceni poškodovanih najmanj 60.000 m3 lesa (9.2.2014). Uredništvo Gozdarstvo Sprememba s sobote na nedeljo, 1. in 2.2. 2014, na Navrškem vrhu. Foto: Gorazd Mlinšek Končna ocena količine poškodovanega drevja bo znana, ko bodo terenske razmere omogočale pregled poškodovanih gozdov. Žled je lomil tako listavce kot iglavce, in sicer posamezne veje, cele krošnje, pri smreki tudi vrhove. Lomilo je tudi cela drevesa in jih prevračalo tudi s koreninami vred. Ponekod so obremenitve drevja večje, ker seje žled začel nabirati na sneg, kije ostal na krošnjah. Na teh območjih je poškodb več, lomijo se tudi vrhovi smrek. Zadnji konec tedna, ko so bile vremenske razmere najhujše, je bilo zaradi polomljenega drevja zaprtih več kot 500 kilometrov gozdnih cest, sedaj se razmere glede odprtosti normalizirajo, še vedno pa se pojavlja lomljenje drevja na že očiščenih gozdnih cestah na dolžini cca. 200 kilometrov. Otoplitev v določenem višinskem pasu je sicer razmere umirila, v primeru snežnih padavin pa smo se bali snegoloma v kombinaciji z žledolomom. Problematičen bi bil napovedan veter jugozahodnik, ki bi lahko razmere še poslabšal. Na srečo je odjuga v naslednjih dneh razbremenila zaledenelo drevje. Prebivalce opozarjamo, naj ne hodijo v gozdove zaradi nevarnosti padajočih vej in drevja, saj je tako stanje smrtno nevarno. Ko bo primerno, naj se odstranjevanja polomljenega drevja lotevajo le izkušeni sekači. Polomljeno drevje je pod velikimi nateznimi napetostmi. zato prihaja pri nepravilnem delu z motorno žago do usodnih poškodb. Pri podiranju seje dogajal tudi "domino efekt" pri vseh drevesnih vrstah, huje so poškodovane mlajše razvojne faze, predvsem drogovnjaki. Na objekte in infrastrukturo so se podirala predvsem robna drevesa z močno enostransko razvitimi krošnjami. V tem času potrebuje divjad v gozdovih mir, da z nepotrebnim gibanjem ne izgublja energije. Zaradi poledenelega snega pričakujemo sicer manjše poškodbe, vendar večjih izgub predvidoma ne bo. Lastnike psov posebej pozivamo, da z nevestnim ravnanjem in spuščanjem psov v gozdove povzročajo nepopravljivo škodo. Zaradi ledene skorje na snegu se psi normalno gibajo, parkljasta divjad pa te možnosti seveda nima (zdrsi, ugrezanje). V žledolomu in snegolomu poškodovano drevje iglavcev bo treba posekati in odpeljati iz gozda najkasneje do konca aprila zaradi nevarnosti namnožitve podlubnikov. Sanacija poškodovanega drevja listavcev bo lahko potekala dlje časa. Pripravljen bo sanacijski program in izdana bo predvidoma generalna odločba za sanacijo vseh poškodovanih gozdov. Na zavodu si prizadevamo pridobiti dodatna finančna sredstva za izvedbo sanacijskega programa poškodovanih gozdov. Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec telefon: 02 88 39 480 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik Glavna in odgovorna urednica: Marta Krejan, prof. Uredniški odbor: Marta Krejan, Ida Robnik, Danijela Zaveršnik, Saša Šuhel, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Mateja Uršnik Lektorica: Marta Krejan, prof. Fotografija na naslovnici: »Gozdni delavci GG SG na terenu" Foto: Marta Krejan Oblikovanje in grafična priprava: Unigraf - Igor Senekovič, s. p., Prevalje Tisk: ZIP center, d. o. o., Ravne na Koroškem Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30.1.1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). 3 Viharnikfebruar2014 Gozdno gospodarstvo v prvem tednu ledene katastrofe Marta Krejan, prof. Vsak posameznik, neposredno ali posredno povezan z gozdom, in družba v celoti bomo vrsto let čutili posledice naravne katastrofe, ki nas je doletela v začetku letošnjega februarja. Njihovih razsežnosti si najbrž ne moremo niti predstavljati, kot pravijo strokovnjaki, pa dejanska škoda še lep čas ne bo znana. Ne govorim le o udarcu po žepu - drevesa so rasla leta in leta, samo "prava" kombinacija mraza, dežja in snega pa je bila potrebna, da so se v trenutku zlomila, izgubila veje ali zrušila s koreninami vred. Čeprav so gozdni delavci, gasilci, lastniki gozdov in vsi, ki delo v gozdu vsaj malo poznajo, takoj začeli z najnujnejšim odstranjevanjem polomljenega drevja, se je na trenutke zdelo, da ga nikoli ne bo konec: na očiščene ceste in poti so se zrušila nova drevesa in popadale nove odlomljene veje. Vedno več naselij, vasi in posameznih gospodarstev, predvsem odmaknjenih, je ostalo brez elektrike, tudi vode, v mestnih parkih ni več enega celega drevesa, poškodovani pa so seveda tudi različne zgradbe in avtomobili. Ne le zato, ker delo v gozdu tako ali tako ni bilo možno, tudi zato, ker so strokovnjaki in predvsem srčni ljudje, so naši gozdni delavci ves teden pomagali ogroženim in reševali njihovo premoženje. Na terenu, tako v državnih kot zasebnih gozdovih in v parkih, je delalo več kot petdeset naših zaposlenih. Silvo Pritržnik, direktor GG Slovenj Gradec: "Zadnja naravna katastrofa je pokazala, da so tudi za delo v gozdu nujni znanje in izkušnje, ki so plod večletnega dela in usposabljanja. Gozdarje in voznike kamionov so pozvali gasilci in Civilna zaščita predvsem na območja, kjer je bila situacija najnevarnejša in strokovno zahtevna, kjer je zahtevala poseg s ciljem ohranitve življenja in premoženja. Gozdarji smo se nesebično odzvali in pomagali ljudem v stiski ne glede na to, da smo v teh nenormalnih razmerah ogrožali svoje zdravje in življenje in ne nazadnje tudi Delavci Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec s slovenjgraškimi gasilci čistijo Kuharjev park. 6. 2. 2014. Foto: Marta Krejan Ko kmetje in Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec stopijo skupaj... "Že nekaj dni vsak dan znova čistimo cesto, saj se drevje sproti podira," je opisal stanje kmet izpod Uršlje gore. Čiščenje ceste proti Poštarskemu domu 6. februarja 2014. Foto: Marta Krejan jk\J "Zelo je nevarno, česa takega še nisem doživel," je zaskrbljeno povedal naš sekač med čiščenjem ceste na Selah. Foto: Marta Krejan odgovornost posameznikov in podjetja. Delavci so s svojim znanjem pokazali, da obvladajo svoje delo, ki ga sicer vsakodnevno z majhnimi zaslužki opravljajo v koroških gozdovih, skrito očem družbe. Rezultat tega težkega in nevarnega dela so kamioni lesa, ki prihajajo vsakodnevno iz koroških gozdov." Za trenutek so tudi profesionalci, delavci Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, ostali brez besed, potem pa se usklajeno lotili nevarnega opravila. Završe, 4.2.2014. Foto: Marta Krejan Izredno nevarno opravilo je še nevarnejše zaradi električnih kablov. GG SG med čiščenjem ceste iz Mislinjske Dobrave proti Završam, 4. 2. 2014. Foto: Marta Krejan Sekači GG Slovenj Gradec tako med delovnim kot prostim časom odpravljajo posledice Žleda. Foto: Marta Krejan Ledena ujma v revirju Sele Peter Cesar, inž. gozd. © ZGS, KE Slovenj Gradec Nekateri največji lastniki v lanskem vetrolomu najbolj poškodovanih gozdov še niso povsem končali spravila poškodovanega drevja in ureditve sečišč, žeje naše gozdove prizadela nova naravna katastrofa. Prvi konec tedna v februarju je ledeni dež močno poškodoval tudi gozdove na področju katastrskih občin Stari trg, Sele in Vrhe. Po prvih ocenah so bili najbolj poškodovani nižinski gozdovi na področju Mislinjske Dobrave, Gmajne, na Vrhah, morda nekoliko manj gozdovi na Selah, v največji meri pa ponovno gozdovi v predelu Blatnice vse do višine okrog 1.000 metrov nad morjem. Kako je z gozdovi Kozarnice zaradi snega in nevarnega terena še ni bilo mogoče ugotoviti. Po moji prvi oceni bo škoda v gozdovih revirja Sele bistveno večja od lanske, ko je veter v kratkem času na istem območju Sel in Blatnice poškodoval okrog 2.500 m3 drevja. Pred nami, ki se ukvarjamo z gozdovi, so veliki izzivi, saj bo spravilo poškodovanega drevja izredno nevarno in dolgotrajno opravilo. Snega in žleda ni več, mnogo dreves, ki niso padla, pa je hudo polomljenih. Stari trg, 7. 2.2014 '•'SjBgos KOroškega Gospodarstva GL1 d.o.o. / Gozdno lesni inženiring Viharnikfebruara2014 Dežela gozdov Elektrikarji morajo v takih razmerah sodelovati z gozdnimi delavci. Dragomir Cvejič Foto: Marta Krejan Slovenija je dežela gozdov. S pokritostjo, ki se približuje 60 %, lahko rečemo, da v Sloveniji prevladujejo pogoji, da se ta pljuča narave nenehno povečujejo. Samoumevno nam je, da se lahko, kadarkoli se nam to zahoče, sprehodimo skozi gozd in se naužijemo miru, prevetrimo misli, poiščemo njegove sadove. Redko je to početje nevarno ali ogrožajoče za naša življenja. Ob zadnjih dogodkih bi temu lahko pritrdili. Dež, ki je sproti zmrzovanje izdatno obremenil rastlinje. Pod novonastalo težo ledu so se veje dreves začele povešati do te mere, da so se odlomile. Od preobilnega ledu so se podrla tudi cela drevesa. Skupaj s korenino so se prevrnila, kot da bi bila le zapičena v zemljo. Skorajda celotno Slovenijo je prizadel ta naravni pojav do te mere, daje bila prekinjena večina cestnih in železniških povezav ter dotok električne energije. Za trenutek seje skorajda vse ustavilo. Določena območja oziroma odmaknjeni kraji so tako rekoč ostali osamljeni dalj časa. Cestne povezave so se sproti prekinjale. Dobava električne energije je bila motena iz ure v uro. Tudi za kakšen dan. V najbolj prizadetih krajih za teden ali več. Če odštejemo, da so se največji električni transformatorji zrušili kar sami, je levji delež za prekinitev povezav nosil ravno gozd. Način gradnje elektro omrežja in lokalnih cestnih povezav je tokrat pokazal vso možno ranljivost. Šablonski način gradnje naravi ne ustreza. Takšna gradnja povezav bo po vsej verjetnosti, ob človekovi vse večji prisotnosti/številčnosti, prinesla, potencialno, še večjo škodo in upad kakovosti življenja. Ni dovolj, da se povezujemo z naravo tako, da uporabljamo njene obnovljive vire za gradnjo in ogrevanje.Tudi odgovornejši odnos do zastavitve in postavitve novogradenj, bližina cestnih povezav, boljša komunikacija med lastniki gozdov in investitorji/graditelji so nujni. Gotovo bo v prihodnje potreben temeljit premislek o tem, kje graditi, da bo morebitna narasla voda ostala daleč od objekta in da drevo, ki se bo uklonilo vetru ali ledu, ne bo padlo ravno na najbližji električni drog ali hišo. Slovenija je dežela gozdov. Gozd se obnavlja zelo hitro. Za njegovo nazadovanje je s svojim ravnanjem v veliki meri odgovoren človek. Z odgovornim ravnanjem pa tudi za njegov razvoj. V Šmiklavžu r /■’ bodo od\o' jgat\veje,^ ,0-\4.f°to'j0. I | Treba je ■ Kot\)e'2 s; /. r " ■ ^ Žled po* vodova' KOLŠKI

v\ j Ne samo ceste, tudi železniška proga Maribor- Žal je škoda, ki jo je povzročila ledena ujma, ogromna, paradoksalno pa v Prevalje je neprevozna. 3. 2.2014 Foto: Janez Jurič tem najdemo tudi izjemno lepoto. Foto: Peter Cesar 12 Informativni gozdarski storži v januarju 2014 Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd. # ZGS OE SG Januar - drugi mesec v zimi 2013/2014 je bil bolj malo zimski, tako po temperaturah kot po količini zapadlega snega. Letošnji januarje bil eden od najtoplejših januarjev v zadnjih 100 letih. V koroški regiji je bila prva polovica bolj suha, druga pa bolj mokra. V nižinskih predelih je prevladovala nižinska oblačnost, višje je bilo več sonca. Prvo januarsko soboto in v nedeljo je deževalo tudi nad 1000 metri nadmorske višine (Uršlja gora). Tretji teden je bil bolj deževen (14., 17., 18., 19., 20.1.), zadnji v januarju pa snežen. Najnižje dnevne temperature, izmerjene v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, so bile od -4 do 9 °C (22.1.), najvišje dnevne temperature pa od -2 do 9 °C. V prvi polovici januarja so bili v višjih predelih posamezni dnevi bolj topli kot v dolini. Na Rogli so 8.1. izmerili celo 8 °C. Po 23. januarju se je zrak ohladil, snežilo je 24., 28., 29. in 30. januarja. V teh dneh je zapadlo v dolini skupaj do 20 cm snega, višje do 40 cm. Na Koroškem je 31. januarja sneg prešel v dež, začela seje žlednata kalvarija. Žled je začel lomiti drevje v gozdu in izven. Drugje po Sloveniji, predvsem pa na Notranjskem, je povzročal škodo na elektrovodih in drugih objektih že v noči iz 30. na 31. januarja. Pod težo leda in snega so se podirala in lomila drevesa najprej ob gozdnih in drugih prometnicah, ob elektrovodih, na strmih pobočjih nad jarki, na gozdnih robovih, v mlajših sestojih, naslednje dni seje slišalo lomljenje drevja tudi v odraslih gozdovih. Žled je nadaljeval svojo rušilno moč tudi prve dni v februarju. Vsa Slovenija, razen Primorske in Prekmurja, je bila obložena z debelim slojem žleda. V OE Slovenj Gradec je bila 31. januarja debelina žleda na vejah do 1 cm, naslednje dni seje debelil do 3 cm. Na Notranjskem je bil debel 5 in več cm, drevesa so bila popolnoma zaledenela. Na Koroškem se je žled pojavil na nadmorski višini od 370 do 900 m, ponekod tudi do 1100 m. Veliko kmetij in zaselkov je bilo že zadnji petek v januarju odrezanih od sveta. Ceste so bile zaradi polomljenega drevja Z žledom obloženi storži zaprte, marsikatera kmetija ni imela elektrike več kot teden dni. Na Koroškem je zaradi žledoloma po oceni gozdarjev ZGS OE Slovenj Gradec okoli 25.000 ha gozdov in več kot 60.000 m3 drevja. Največja intenziteta poškodovanosti je v nižinskih predelih, kjer so prisotne vse oblike poškodovanosti (prelomljene in odlomljene veje ali deli krošenj, prelomljena drevesa, izruvana drevesa), v višjih predelih so poškodovani predvsem vrhi smrek. Pod težo žleda so se najprej začeli lomiti listavci, nato pa iglavci (najbolj smreka in bor). V koroškem gozdnogospodarskem območju so najbolj poškodovani nižinski gozdovi v dobravah okoli Slovenj Gradca, Mute, Radelj in gozdovi pod Uršljo goro Nadaljevanje na str. 14 Smreke in rdeči bori 24.1.2014 na Navrškem vrhu Smreke in rdeči bori 12.2. 2014 na Navrškem vrhu (Navrški vrh, Preski vrh, Podgora, Leše, predeli Spodnjega in Zgornjega Razborja). Najprej so se podali na z drevjem zaprte ceste gasilci, na poškodovane trase elektrovodov vzdrževalci teh tras, vsem so na pomoč priskočili tudi gozdni delavci. Marsikje so si pomagali pri odpiranju cest kar kmetje sami. Gozdarji javne gozdarske službe smo tudi s pomočjo lastnikov gozdov najprej ocenili obseg poškodovanih gozdov ter poškodovanost gozdnih in drugih cest v gozdnem prostoru. Pripravljati smo začeli sanacijske načrte. O nevarnosti gibanja in sečnji in spravilu v teh gozdovih smo obveščali in še bomo lastnike gozdov in ostalo javnost s prispevki in opozorili v medijih. Zadrževanje v gozdovih, obdanih z žledom, je smrtno nevarno. Zato bomo podajali še bolj točne podatke o žledolomu in napotke za pravočasno ukrepanje ob sprotnem in podrobnejšem pregledu gozdov. Takoj je treba ukrepati v iglastih gozdovih, da nam jih ne bodo dokončno uničili podlubniki. Lastniki gozdov in izvajalci del v gozdu naj upoštevajo navodila revirnih gozdarjev o sanaciji po žledu poškodovanih gozdov! Če je bil večji del januarja tudi za gozdarje javne gozdarske službe bolj birokratsko obarvan, seje zaključil bolj pestro. Žled je popestril naša operativna razmišljanja, ki smo jih uporabili tudi pri izdelavi letnih poročil in programov, gozdnogojitvenih ter gozdnogospodarskih načrtov. V januarju so na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje potrdili tudi Gozdnogospodarski načrt GE Radlje - levi breg, v dokončni izdelavi je GGN GGE Radlje - desni breg, v KE Mislinja potekajo priprave na terenska in druga načrtovalska dela v GGE Mislinja -Šentilj. Januarje bil tudi mesec slovesa. Od koroških gozdarjev in lastnikov gozdov seje službeno poslovil in se upokojil gozdarski inšpektor Drago Križan. Večji del svojega službovanja je bil aktiven kot gozdarski inšpektor v gozdnogospodarski območni enoti Slovenj Gradec. Bil je tudi lovski inšpektor.Tako gozdarji kot lovci smo kljub njegovi strogosti radi prisluhnili njegovim strokovnim nasvetom. Dragu želimo, da bi dolgo užival upokojenski staž in v hobijih, za katere je v času službovanja imel bolj malo časa. Dragova inšpekcijska opravila je v OE Slovenj Gradec prevzela gozdarska inšpektorica Ida Oderlap Kranjc, ki deluje tudi v OE Nazarje. Gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec smo se z njo srečali in ji prisluhnili 16. januarja 2013. Pridružila se nam je na seji strokovnega sveta OE in vodij KE.Tudi njej želimo, kot pristni Korošici, da bi se prijetno počutila med nami! Najbolj skrbni lastniki gozda v krajevnih enotah OE Slovenj Gradec 2013 Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd. fl' ZG S OE SG Gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec so v letu 2013 izbrali za najbolj skrbnega območnega lastnika gozda Mirka Meha, p. d., Zgornjega Pustineka iz Završ nad Mislinjo. Izbran je bil iz skupine petih na krajevni enoti izbranih najbolj skrbnih lastnikov gozda. Mirko Meh je bil tudi najbolj skrben lastnik gozda v KE Mislinja v letu 2013. Izbor najbolj skrbnih lastnikov gozda poteka po določenih kriterijih, s pomočjo katerih ocenjujemo sodelovanje lastnika gozda z javno gozdarsko službo, izvajanje sečnje in spravila, gojitvenih in varstvenih del v gozdu, upoštevanje večnamenskih funkcij in vlog gozda, odprtost gozda z gozdnimi prometnicami in njihovo vzdrževanje, sodelovanje z drugimi naravovarstveno usmerjenimi organizacijami idr. V OE Slovenj Gradec upoštevamo tudi kriterij kroženja po dolinah in krajevnih enotah, saj so v vsaki dolini in krajevni enoti zelo skrbni lastniki gozda. Najbolj skrbnega območnega lastnika in najbolj skrbnega lastnika KE Mislinja smo predstavili že v decembrski številki Viharnika, ostale krajevne naj lastnike pa spoznajte ob prebiranju tega zapisa. V KE Slovenj Gradec so za najbolj skrbnega lastnika v letu 2013 izbrali Pavla Nabernika, p. d. Osirnika. Osirnikova kmetija se razprostira na pobočju pod Jesenškovim vrhom nad Pamečami. Kmetija je velika 27 ha, gozda je 20 ha. Pavel je vse življenje povezan z gozdom, ki je Osirnikom omogočil, da so v dobrih 13 letih obnovili stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje. Zato Pavel ceni gozd in spoštuje delo v njem. Vsa dela v gozdu izvaja s pomočjo domačih sam. Sečnjo, spravilo, gojenje in varstvo gozdov opravlja tudi za druge lastnike gozdov. Na kmetiji kot dopolnilno dejavnost opravljajo gozdarska dela, kar jim je tudi glavni vir dohodkov. Pri delu v gozdu in na kmetiji pomagata očetu Pavlu sinova Primož in Denis. Poleg Osirnikova domačija pod Jesenkovim vrhom nad Pamečami Pavel Nabernik v družbi domačih in gozdarjev - v sredini Pavel z ženo Mijo in sinovoma, na levi vodja KE Slovenj Gradec Avgust Kunc, na desni revirna gozdarka Verica Oder. gozdarstva se ukvarjajo z živinorejo, imajo 18 glav živine. Na Osirnikovi domačiji živi poleg Pavla, njegove žene Mije in obeh sinov še Pavletova mama Marija. Hči Marjetka je že šla od doma. Pri Osirniku so zelo navezani na naravo, ponosni so na svoje hišno drevo - več kot 150 let stari navadni glog. Kolikor mu čas dopušča, se Pavle pod krošnjo starega gloga odpočije od dela in načrtuje, kaj vse mora storiti v domačem gozdu in drugje. Ne pozabi na vzdrževanje gozdnih prometnic. V veliko pomoč pri delu so mu nasveti revirne gozdarke Verice Oder. Pavel rad pohvali tudi prejšnje revirne gozdarje. Svoje znanje o gozdu in gozdarstvu je dopolnjeval na vseh tečajih, ki sojih izvedli gozdarji v Krajevni enoti Slovenj Gradec. Gozdarji KE Dravograd-Prevalje sov letu 2013 za najbolj skrbno lastnico gozda izbrali Anito Pisar, p. d. Mak. Makova kmetija je na Zelen Bregu. Gozd porašča jugozahodno pobočje nad cesto Ravne na Koroškem-Strojna. 25 ha veliko kmetijo, polovica je gozda, je Anita prevzela leta 1991, prej je bila še v službi v Železarni Ravne na Koroškem. Po moževi smrti je z vso vnemo prevzela gospodarjenje na urejeni kmetiji. V veliko oporo soji štiri hčere. Tina, ki ježe od Makova kmetija na Zelen Bregu V KE Dravograd-Prevalje najbolj skrbna lastnica gozda v letu 2013 Anita Pisar, p. d. Mak, z Zelen Brega nad Ravnami na Koroškem v družbi očeta Franca in revirnega gozdarja Borisa Večka doma, je profesorica geografije, Zala je univerzitetna diplomirana pravnica, Ana je diplomantka tržnega komuniciranja in dela še magisterij. Najmlajša hči Urška je gimnazijska. Aniti dela družbo mali vnuk Matevž, rada pa poklepeta tudi z očetom Francem, ki mu je lani umrla žena Marija. Anita ni samo dobra pri gospodarjenju v gozdu in ostalih kmečkih delih, je zelo dobra gospodinja in zelo dobro peče najrazličnejše vrste kruha, za katere je že dobila številna priznanja. V veliko veselje ji je tudi gozd. Makov gozd je rastiščno, pa tudi po drevesni sestavi zelo pester. Za upoštevanju navodil revirnega gozdarja Borisa Večka skrbno gospodari s svojim gozdom. Za gojitvena in varstvena dela poprimejo sami domači, sečnjo in spravilo lesa pa opravi za to delo usposobljen gozdar. Poleg gozda je na makovi kmetiji glavni vir dohodka živinoreja, redijo 24 glav goveje živine. Prijeten je ambient na Makovem dvorišču. Zanimiva je kašča, ki so jo postavili na novo klet, sezidano na star r način. Klet so obnovili leta 2000, za gradnjo so uporabili ilovico in kamenje s porušenega šteknijskega hleva. Anito so gozdarji KE Dravograd-Prevalje izbrali za najbolj skrbno lastnico gozda zaradi vestnega dela ter poštenega odnosa do gozda in do gozdarjev ZGS. Sodelovanje Makovih z gozdarji je tradicionalno. V KE Radlje so izbrali za najbolj skrbne lastnike gozda v letu 2013 solastnike Goditsch, ki so za svojo predstavnico za delo v gozdovih pri nas pooblastili Karin Goditsch iz Gradca. V obrazložitvi za izbor najbolj skrbne lastnike gozda je vodja KE Radlje Jerneja Čoderl zapisala: "Rodbina Goditsch izvira z Gortine. Vsi solastniki živijo v Avstriji. V Sloveniji so dobili gozdove nazaj z vračilom v postopku denacionalizacije. Gozdove imajo v KE Radlje, KE Podvelka in KE Dravograd-Prevalje. V KE Radlje so ti gozdovi v revirju Pernice v Zgornji Gortini in revirju Orlica na Kozjem vrhu. Goditschi so tudi posestniki gozda v Avstriji. Odlikujejo se po doslednem upoštevanju naše gozdarske stroke in po dobrem odnosu do izvajanja nege v gozdu. S sadnjo so sanirali površine, kjer naravna obnova ni potekla, in so nastale praznine, kjer je lubadar uničil odrasel gozd. Izvedli so tudi vsa dela nege gozda, ki so bila določena v gojitvenih načrtih in jih je bilo treba izvesti po sečnji. V zadnjih dveh letih je bilo to 6 ha mladovij. Poskrbeli so tudi za odprtost gozdov in so v zadnjem obdobju odprli doslej zaprte predele gozda z izgradnjo omrežja gozdnih vlak. Goditschi so v stalnem stiku z revirnima gozdarjema Matejem Člani družine Goditsch Modicem (revir Pernice) in Miho Mrakičem (revir Orlica). Solastnikom gozda Goditschem priznanje za najbolj skrbne lastnike v KE Radlje v letu 2013 zelo veliko pomeni -priznanje je tudi rezultat medsebojnega sodelovanja s slovenskimi gozdarji, o katerih bodo z veseljem razglabljali tudi onstran meje." Najbolj skrbni lastnik v KE Črna v letu 2013 je Martin Srebre, p. d. Hlevnik. Hlevnikova posest je vpeta v strma pobočja divje doline Jazbine v bližini Uršlje gore. Martin Srebre je postal lastnik gozda v dolini Jazbine na površini 167,89 ha z letnim etatom 990 m3, v letu 2003. Kot mlad lastnik je moral najprej poskrbeti za primerno gozdarsko opremljenost ter za primerno odprtost gozdov, saj v gozdu ni bilo primernih gozdnih prometnic. Spravilo je potekalo v večini ročno na dolgih razdaljah proti Jazbinskem potoku. V ta namen je bilo v teh letih za lažje in varnejše delo z lastnimi sredstvi zgrajenih in popravljenih več kot 4000 m gozdnih prometnic. Za gozdne prometnice skrbi vzorno in samoiniciativno. Pri delu upošteva strokovna navodila ZGS. Aktivno sodeluje pri izdelavi gozdnogojitvenih načrtov. Redno in strokovno opravlja predpisana gojitvena dela in skrbi za obnovo gozda, pregleduje svojo gozdno posest in poroča o dogajanjih v njem: lubadar, vetrolomi snegolomi. Že dalj časa je njegova želja nova stanovanjska hiša, vendar mu birokracija preprečuje njeno uresničitev. Enako je z izgradnjo male hidroelektrarne, za katero seje trudil že njegov oče, vendar dovoljenja ni dobil. Aktivno sodeluje tudi z lovsko organizacijo ter v svojih gozdovih skrbi za ohranjanje biotopov in izboljšanje prehranskih pogojev gozdnih živali. Znan je po pridelavi različnih mesnih dobrot. Po raznih izboljšavah na kmetijski in gozdarski mehanizaciji je vsesplošno razgledan lastnik vedrega značaja. Ve, da le s strokovnim delom v nekdaj po plinu prizadetih gozdovih v okolici Žerjava dosežemo kakovost gozdnih sortimentov in s tem dobro prodajno ceno ter trajnostno rabo gozda. Udeležuje se vseh izobraževalnih programov v organizaciji ZGS za varno delo in izvajanje gojitvenih ter varstvenih del v gozdu. Kmetija ima prihodnost, saj se njegovi potomci izobražujejo in šolajo v tej smeri. Martinu stojijo ob strani in so mu v veliko pomoč žena Olga, hčeri Anja in Bernarda, ki sta obe gimnazijki, ter sin Boštjan, ki hodi v srednjo kmetijsko šolo v Maribor. Hlevnikova domačija je bila že od nekdaj gozdarska in lovska postojanka. Pri Hlevniku smo še danes gozdarji dobro sprejeti, še posebno revirni gozdar Bojan Kočnik, kije pripravil utemeljitev za črnjanskega naj lastnika 2013. Vsem lastnikom želimo, da bi še naprej skrbno gospodarili s svojim gozdom in sodelovali z javno gozdarsko službo! Najdražji slovenski hlod gre na Portugalsko Marta Krejan, prof. * | Spec. Milan Tretjak in Damjan Oražem iz ZGS, Jože Jeromel iz DLG, Veronika Valentar iz KGZ Maribor in Jože Mori iz DLG Mislinjske doline Najdražji hlod Spec. Milan Tretjak, vodja ZGS OE SG pravi, da smo v teh osmih letih spoznali, da je največji problem vezni člen, ki bi povezal prodajalce s kupci in z vmesnimi členi, kamor seveda spada tudi lesna predelava. Manjka nam trg, na katerem ne bi prodajali le najvrednejših, ampak tudi vredne, a še vedno nadpovprečne kose lesa. Težave vidi tudi v nekonkurenčnosti in tehnološkem stagniranju. Velik in zahteven projekt, licitacija vrednejših sortimentov lesa, ki ga Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline v sodelovanju z Zavodom za gozdove in Zvezo lastnikov gozdov Slovenije organizira že osem let, je tudi letos bil zelo odmeven. Število licitiranih hlodov je bilo nekoliko nižje kot lani (1.002), je bil pa zato njihov volumen večji (1.170,5 m3). 237 lastnikov iz Slovenije ter eden s Hrvaške in eden iz Avstrije je pripeljalo svoje najvrednejše hlode v Slovenj Gradec, kjer si jih je ogledalo 24 kupcev; največ tujcev. Najvišjo ceno je plačal kupec s Portugalske, ki je za kubični meter gorskega javorja ponudil 8.853 evrov, najvišja cena za hlod iste drevesne vrste, katerega kubični meter je po mnenju kupca malce manj vreden, pa je bila 10.694,34 evrov. Slednjega je prodal lastnik z Iga, prvega pa podjetje Lipa-les iz Sevnice. Jože Jeromel iz Društva lastnikov gozdov je s ponudbami zadovoljen, cene pa so po njegovem mnenju in v primerjavi s prejšnjimi leti solidne. Pozitivno je presenečen nad cenami smreke in macesna, ki so letos precej višje, kot so bile sicer. Jože Mori, ravno tako iz Društva lastnikov gozdov, je dodal, da je cena javorja vsa leta rekordna, proti pričakovanjem pa je letos nekoliko manj cenjen oreh. Društvo kmetic Mislinjske doline vsako leto poskrbi za domače dobrote. Dekleta, hvala! „Po tihem sva upala, da bova dobila vsaj blizu 400 evrov, pa seje izkazalo, da se motiva," sta bila presenečena domačina, ko sta izvedela, koliko je kupec ponudil za njuno smreko; dobrih 2.000 evrov več. Najdražje prodana smreka na letošnji dražbi. Damjan Oražem, v. d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, seje dotaknil tudi problema žleda, ki je v naših gozdovih pustil hude posledice. Boji se, da se bo zaradi tega cena lesa preveč znižala, kar se ministrstvo trudi preprečiti z ustanovitvijo kooperative, ki bi to preprečila. Dejansko škodo je za zdaj težko oceniti, pravi, saj po gozdu še ni bilo varno hoditi, treba pa je dobiti tudi satelitske posnetke. Vsi strokovnjaki so si enotni v tem, da bi država morala dati prioriteto gozdarsko-lesni panogi, saj je les, kot pravi dr. Franc Pohleven iz Biotehniške fakultete, edini material, ki ne onesnažuje in ga imamo v izobilju. 17 B Vihamikfebruar2014 Gozdno-lesna veriga Lesena gradnja Dragomir Cvejič Foto: Marta Krejan Kako dolgo zdrži hiša iz lesa? Vprašanje, ki ga graditelji lesenih masivnih hiš slišijo največkrat, ima tudi najlažji odgovor: ob pravilni gradnji - več stoletij. Kaj je pravilna gradnja? Odgovor na to vprašanje poznajo mojstri lesene gradnje, ki zastopajo več deset- in stoletna spoznanja o gradnji masivnih lesenih objektov. Koliko stane masivna lesena hiša? Odgovor je večplasten in zahteva poznavanje določenih dejavnikov. Gozdovi v Sloveniji se z vidika lesnih zalog krepijo. Prirastek se je v zadnjih desetletjih povečal čez 120 %. Dejstvo, da posek v sodobnem času znaša le 50 % prirastka, kaže, da seje les v slovenskem gospodarstvu pomaknil proti postranskim naravnim dobrinam. Da bi lahko natančneje navedli, kaj danes določa ceno, si lahko pomagamo s prikazom primerjalne prednosti lesa s količino "sive energije", tj. z energijo, potrebno za pridobivanje in pripravo materiala, in z analizo življenjskega cikla izdelka (angl. life cycle assessment/analysis, LCA). Z oceno LCA zgradb ali izdelkov želimo kvantitativno ovrednotiti vpliv njihove izdelave in rabe na okolje od "zibelke do groba", tako da preverimo porabo in vrsto energije ter uporabljene materiale z vidika pridobivanja, izdelave, transporta, možnosti ponovne uporabe/reciklaže in deponije oz. varnega uničenja po njihovem odsluženju. Okoljsko prijazni izdelki imajo tržno prednost, saj kupci postajajo vse bolj okoljsko ozaveščeni in energijsko varčni. LCA je tako postal bistven element za promocijo lesa. Les v masivnem stanju, pa tudi kot gradivo, pokaže svoje resnične prednosti pred konkurenčnimi materiali šele, če jih dokazujemo z LCA. Torelli N., 2008) Lesna surovina zahteva najmanj vložene energije za pridobitev in pripravo materiala. Od vseh gradbenih materialov je les najbolj dostopen. Za njegovo obdelavo potrebujemo malo energije. Energija, potrebna za pridobivanje in pripravo materiala (Torelli N, 2008): Material Siva energija (mj/m3) aluminij 515.700 jeklo 151.200 PVC 93.620 papir 33.670 MDF-plošča 8.330 vezan les 5.720 iverna plošča 4.400 lepljeni nosilci 2.530 tehnično suh les 880 masivni les 165 Danes osveščeni investitor ali graditelj ne primerja različnih načinov gradnje le v razmerju, koliko dam in koliko dobim, temveč pri kvalitetnejši gradnji išče predvsem kvaliteto bivanja, ki se kaže v naravni mikroklimi. Na zdravo bivanje vplivajo materiali, ki nas obdajajo, zato je še kako pomembno, ali smo obdani z materiali, ki lahko uravnavajo tudi zračno vlago v prostoru. Masivna lesena gradnja, kot predzadnja postaja slovenskega lesa, predstavlja visoko dodano vrednost in celostno vpetost domačega znanja, za katerega želimo, da bi se razvijalo in prenašalo na mlajše rodove. Slovenija bi se kot dežela lesa morala odgovorneje obnašati do te naravne dobrine. Še posebej sedaj, ko je priložnost za vnovičen gospodarski razvoj in premislek, kako lahko dolgoročno priskrbimo delovna mesta in vzpostavimo odgovoren odnos do narave. L5S0HMF TEKA hiše Mi smo za les! Cena masivne lesene hiše je torej najugodnejša, glede na to, da je les tako rekoč na dosegu in povsem naravna dobrina, ki jo lahko potencialno obdeluje čedalje več rok. Ob odgovornem ravnanju z gozdom zagotovo brez alternative. Kmetijstvo Kuharski tečaj: priprava jedi iz testenin Leonida Arbeiter, Društvo kmetic Mežiške doline Foto: Darja Jeriček Testenine so bile ena bistvenih jedi italijanske kuhinje nekoč in so še danes. Že v dvanajstem stoletju je Al-Idrisi (arabski geograf, kartograf, popotnik in botanik, ki je več let služboval pri kralju Rogerju II. na Siciliji; 1100-1166) pisal, da na Siciliji kuhajo niti iz pšenice, ki jih radi jedo tako muslimani kot kristjani. Precej razširjeno je mnenje, da so testenine iznašli Kitajci in jih je okoli 1290. leta k nam prinesel Marko Polo, ampak to ne drži. Res pa je, da je od tam prinesel špagete iz sojine moke. Izvor testenin na evropskih tleh sega v čas Rimljanov. Kot navajajo viri, je rimski kuhar Apicius kaj kmalu po Kristusovem rojstvu v svoji knjigi zapisal nekaj, kar je po opisih sodeč podobno lazanji. Po prvi znani proizvodnji testenin pa je poznano mesto Palermo na Siciliji. Zgodovinarji menijo, da so se prve testenine v Evropi kuhale na sicilijanskih kuriščih, kamor so jih prinesli Arabci. Po vsem prebranem sklepam, da so testenine izumili že dolgo nazaj in da so preplavile večino sveta, saj so povsod zelo popularne. Danes poznamo okoli šeststo vrst in Priprava jedi iz testenin pri Marinu oblik testenin. Še vedno ostaja glavna sestavina za izdelavo moka, ta pa je lahko iz različnih vrst žita. Testenine so pomemben žitni izdelek, so okusne in lahko prebavljive. Jemo jih lahko za predjed, kot prilogo, kot samostojno jed, solato in tudi kot sladico. Kot zanimivost navajam novejša spoznanja mikrobiologov: če jeste testenine zjutraj, boste shujšali, če jih jeste zvečer, se boste pa zredili. Zjutraj jetra namreč kurijo maščobo, zvečer pa jo ustvarjajo. V Društvu kmetic Mežiške doline smo letos organizirali kulinarični tečaj "Jedi iz testenin". Vodila gaje naša članica Danica Miler, in to v svoji kuhinji v gostišču Marin v Šentanelu. Prve tečajnice smo tečaj obiskale 29. januarja 2014, druge pa naj bi ga imele naslednji dan, ampak zagodla jim jo je zima, zato seje prestavil na 20. februar 2014. Danica je odlična kuharica, ki nam je nekajkrat že kuhala na občnih zborih, sedaj smo jo pa spoznali še kot predavateljico in mentorico. Sklepala je, da brez praznih želodcev in brez osvežilne jutranje kave v kuhinji ne bomo pri stvari, zato je najprej poskrbela za našo zbranost. Pripravila nam je brošuro z različnimi recepti s testeninami. Vse smo poprijele za delo in tako v dobrih dveh urah pripravile kar 15 različnih jedi. Med njimi smo pripravile po osnovnem receptu slovensko zaščiteno jed, idrijske žlikrofe, za konec pa koroške klocove nudle. Po teh so pri Marinu tudi znani. Med samo pripravo, kuhanjem in pečenjem smo se izkazale kot prave kuharice, ki rade veliko govorijo in se tudi kaj novega naučijo, kar smo že znale, smo pa obnovile. Izmenjale smo tudi svoje izkušnje, kajti vsak recept vsaka pripravi malo po svoje. Kmetijstvo Čebelarstvo Mežičanke znamo izdelati milo Leonida Arbeiter, Društvo kmetic Mežiške doline Foto: Darja Jeriček Svetovalka Kmetijske svetovalne službe Prevalje nam je letos ponudila prav zanimiv tečaj - izdelavo naravnega mila. Marsikatera naša biča ali mama se še spomni, da so nekoč, ko ni bilo veliko denarja, ženske milo same izdelovale. Tista mila so res bila naravna, dišala pa niso, tako da so jih večinoma uporabljale za pranje in razna čiščenja. Razvoj industrijskih mil je močno naraščal in cvetel in kar nekako seje pozabilo na izdelavo domačega mila. V trgovinah se res dobijo mila z najrazličnejšimi vonji, nekatera tako dišijo, da bi jih najraje kar pojedli. Ampak vsa ta mila niso naravna, v njih so dodatki nafte in različne kemikalije. Tako kot z drugimi izdelki, se tudi z izdelavo mil vračamo nazaj k naravi. 28. januarja smo se zbrali v sejni sobi Koroške zadruge na Prevaljah, kjer nam je Erika Smolak nam je pokazala, kako izdelati milo. Erika Smolak zelo podrobno spregovorila o izdelavi mila in nam jo tudi praktično prikazala. Eriko ste lahko videli v resničnostnem šovu Ljubezen na seniku. Erika sedaj pridno kmetuje s svojim Damijanom in je zelo željna novih znanj oziroma obnavljanja znanj, ki so bila nekoč del vsakdana. Ker pa živimo v sodobnem času, so se vsa ta znanja tudi posodobila. Na delavnico nas je prišlo kar veliko, tudi en moški. Vidi se, da mila in ostalo kozmetiko nakupujemo večinoma ženske in tako smo tudi bolj radovedne, kako se kaj naredi. Nad samo izdelavo mila smo bili navdušeni in marsikatera je že glasno sklenila, da bo naredila svoje milo. Erika je obljubila, da bo rade volje priskočila na pomoč. Daje bil tečaj celovit, je v naslednjem tednu Valentina Aleksič iz Inštituta KON-CERT Maribor na Prevaljah izvedla predavanje na temo "Izdelava bio in naravne kozmetike kot zanimive dopolnilne dejavnosti na kmetiji", kjer smo spoznali, kako do registracije dopolnilne dejavnosti in kako pridobimo certifikat. Čebelice pozimi Janez Bauer No, pa je tu! Zima, mrzla in snežena. Pravzaprav niti ni mrzla, pa tudi snežena ne preveč. Je pa zelo, zelo ledena. Le kaj bodo čebelice počele v takem vremenu? Zimski čas je za čebele čas počivanja. Celo leto delajo in si polnijo shrambe medu, zato da lahko čez zimo uživajo sadove svojega dela. Na leto porabi čebelja družina 60-80 kg medu in vsaj toliko ga tudi nanosi v panj. Porabi ga za lastno prehrano in za gojenje zalege. Vsaj 20 kg pa ga shrani za hude zimske dni. Čebelar, ki jim odvzame teh 20 kg, izgubo nadomesti s sladkorno raztopino in čebele niso v ničemer prikrajšane. S to medeno zalogo čebele preživijo od septembra pa vse do aprila prihodnje leto. Poraba jeseni se zmanjšuje, saj je čebel vsak dan manj, pa tudi zalege ni več treba krmiti. Pozimi matica ne zalega mladih čebel. Čebele se združijo v gručo, ki ima obliko krogle, in obmirujejo. Temperatura v panju je samo par stopinj višja od okoliške, vseeno pa je vedno nad nič stopinj. Čebele imajo mirno zimsko spanje, in manj ko jih vznemirjamo, bolje jim je. Po novem letu, ko se dan obrne, to začutijo tudi čebele. Čeprav so v temni notranjosti panja, začutijo spremembo v dolžini dneva. Običajno nekje konec januarja matica zaleže prve čebele. Takrat se potreba po hrani zelo poveča. Čebele morajo za razvoj zalege temperaturo dvigniti na 33 stopinj in jo tudi vzdrževati. Poveča se tudi potreba po vodi, ne boste verjeli, okrog 100 litrov letno je porabijo. Dobrodošle so tudi prve grudice cvetnega prahu. Naberejo ga na leski, zvončkih in pomladanskem žafranu. Letošnji januar je bil presenetljivo topel. Matica je začela zalegati že kar v začetku meseca. Čebele so na sončnih, prisojnih krajih nabrale že prve grudice cvetnega prahu. V južnih krajih pa je pomladno cvetje že kar lepo poskrbelo za veliko cvetnega prahu. Čebele so ga z veseljem nosile v panj, saj je glavna hrana za gojenje zalege. Pravimo mu čebelji kruhek. Vendar je bilo to vse prehitro, saj se prava zima še ni prikazala. Čebele za razvoj zalege potrebujejo cvetni prah, vodo in toploto. Ob nastopu dolgotrajne ohladitve, ob snegu in zmrzali pa do hrane ne morejo več. Zaradi mraza se stisnejo okrog zalege in jo grejejo. Marsikje, kjer je zalege že veliko, je zaradi količine ne morejo ogrevati. Zaradi tega odmre in zgnije. Obstaja tudi nevarnost, da čebele umrejo od lakote. Medene zaloge okrog gnezda so porabile v začetku zime. Med imajo samo še na krajnem satju, do tja pa zaradi mraza ne morejo, saj so združene v gručo okoli zalege. Obstaja velika nevarnost, da čebelja družina umre od lakote. En tak primer je povzročilo letošnje vreme. Upamo lahko, da ohladitve ne bodo predolge in da bodo čebele preživele to nenavadno zimo. Ob takem primeru čebelar ne more ukrepati. Vsako odpiranje panjev in prestavljanje satja bo povzročilo tako razburjenje čebelje družine, da bo kasneje zagotovo odmrla. Lahko samo počakamo na prve toplejše dni, ko bomo lahko videli, kako se čebele v našem čebelnjaku obnašajo, in takrat jim lahko na hitro prestavimo kak sat medu bliže gnezda. Seveda, če je treba, saj dobro nahranjena čebelja družina sama poskrbi za vse. Veterina To smo mi Spremenjen režim cepljenja proti steklini Martina Sušeč Valentar, dr. vet. med. Foto: Marta Krejan Konec novembra 2013 je začel veljati nov Pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline (Ur. I. RS 98/2013). Cepljenje psov proti steklini ostaja obvezno, spremenjena je le shema cepljenja. Po pridobitvi zadostne imunosti (tri zaporedna cepljenja), se cepljenje izvaja v večletnih intervalih, skladno z navodili proizvajalca cepiva. V letu 2014 morajo biti cepljeni vsi psi. Cepljenje se šteje kot drugo ali tretje cepljenje, če je iz dokumentacije ali uradnih evidenc razvidno, daje bil pes cepljen v letu 2013 oz. 2012 in 2013. Za lažje razumevanje so podatki navedeni v spodnji shemi. Shema cepljenja psov proti steklini v Republiki Sloveniji 2014 2015 2016 2017 0 X X X NP 1 X X NP NP 2 X NP NP NP 0 = psi, ki so prvič cepljeni v letu 2014 1 = drugo cepljenje, opravljeno v letu 2014 2 = tretje cepljenje, opravljeno v letu 2014 X = cepljenje je treba opraviti v skladu s tem pravilnikom NP = cepljenje je treba opraviti v skladu z navodili proizvajalca cepiva Vir: www.uvhvvr.gov.si. Lions klub Slovenj Gradec v novo leto z novimi projekti Viški hrane Mag. Kornelija Marzel, Lions klub Slovenj Gradec Mag. Kornelija Marzel: pomagamo! Od začetka leta 2012 v Lions distriktu 129, Slovenija, poteka projekt zbiranja hrane. Namen projekta je prevzem hrane, ki ostaja v trgovinah, pred iztekom roka uporabe, dostava zbrane hrane pomoči potrebnim ter predelava. Mnogo sadja, sadnih izdelkov, zelenjave, mlečnih izdelkov, kruha, slaščic, pa tudi pečene in gotove hrane ter ostalega dnevno konča med odpadki, medtem ko čedalje več ljudi živi v pomanjkanju. Med biološke odpadke zmečemo na tone hrane, ki bi jo lahko še uporabili. Ali ni to neodgovorno početje, saj bi s to hrano lahko nasitili mnogo lačnih, odpravili marsikatero stisko, spodbudili dobro in v svetu že uveljavljeno prakso ravnanja z odvečno hrano? S projektom Viški hrane želimo lionisti opozoriti, da obstaja pot, kako hrano, namesto da bi končala med odpadki, ponuditi tistim, ki jo potrebujejo. Na ta način bomo pomagali in hkrati opozorili posameznika, naj ravna družbeno odgovorno in tudi sam kaj prispeva k boljšemu in bolj pravičnemu svetu. Lionizem, največja mednarodna prostovoljna humanitarna organizacija, v Sloveniji deluje že 24 let. Lions klub Slovenj Gradec letos obeležuje 18. obletnico delovanja. Naše poslanstvo je: pomagamo. Pri izpolnjevanju tega se srečujemo z mnogimi tegobami posameznikov. Vedno več je ljudi, ki se Nadaljevanje na str. 22 sami ne zmorejo prebiti iz dneva v dan. Trpi dostojanstvo posameznika, prizadete so družine, posebej še otroci. Čedalje več pisem prejmemo. Izražajo klice obupanih na pomoč. Če je še pred časom veljalo, da so revni le brezposelni, se danes vedno več tistih, ki kljub temu, da delajo, ne zmore prebiti čez mesec. Med njimi je žal vedno več tudi upokojencev, kijih družba velikokrat potiska na rob. Vodilo projekta Viški hrane je prostovoljstvo. Lions klub Slovenj Gradec, ki pokriva območja Mislinjske, Dravske in Mežiške doline, je od ustanovitve dalje za pomoč potrebnim daroval čez 150.000 EUR. Večino teh sredstev smo pridobili z donacijami. V lanskem letu so projekt Viški hrane začeli izvajati v Lions klubu Mozaik Celje, sledil je Lions klub Zarja Maribor, pred kratkim Lions klub Trbovlje Brin. Upam, da kmalu začnemo tudi v našem klubu. Kako projekt Viški hrane poteka? In kaj sploh so viški hrane? Viški hrane so tiste količine hrane, ki bi jih trgovci ali gostinci ob koncu dneva zaradi izteka roka uporabe ali drugih predpisov dali v uničenje. Lions Distrikt 129, Slovenija, je podpisal krovno pogodbo o prevzemu viškov hrane z Mercatorjem in Tušem. Kmalu se bo temu pridružil Špar, v nadaljevanju so predvidene razne oblike sodelovanja še z drugimi trgovskimi mrežami. Na osnovi generalne pogodbe, dogovora z lokalnim trgovcem, krajevnega interesa in podpore se posamezni klub odloči za izvedbo projekta, če so za to izpolnjeni pogoji. Vsekakor je pred izvedbo tega humanitarnega projekta smiselno analizirati potrebe po hrani v določenem lokalnem okolju. Poleg navedenega je treba določiti prejemnike hrane, ki so praviloma institucije. Z njimi se uredi način sprejemanja hrane. Klub mora zagotoviti zadostno število članov, prostovoljcev, ki se ustrezno usposobijo za prevzem in delitev hrane (sistem HACAP). Kako se viški konkretno prevzamejo in razdelijo? Ob izteku delovnega dne, npr. ob 20. ali 21. uri, bi dva ali trije člani Lions kluba Slovenj Gradec v trgovski hiši (Mercator in Tuš) prevzeli hrano, ki bi seji tistega dne ob 24. uri iztekel rok uporabe.To hrano je treba takoj po prevzemu predati naprej institucijam, ki poskrbijo za njeno razdelitev lačnim, brezdomcem in drugim, prav tako pa tudi za morebitno predelavo hrane, da lahko podaljšajo rok uporabnosti (zamrznitev, ohladitev, prekuhanje...) Tako s trgovskim podjetjem kot z institucijo, ki se ji hrana preda, se sklene poseben dogovor. Prevzem viškov hrane od trgovskega podjetja, predaja instituciji (npr. centru za socialno delo, materinskemu domu, domu za brezdomce, javna kuhinja, razdelilnica hrane ...), razdelitev pomoči potrebnim ter morebitna predelava viškov hrane morajo potekati hitro, v čim manjših časovnih razmikih in zelo pregledno. Podpora lokalnega okolja Pri izvajanju projekta Viški hrane Lions klub Slovenj Gradec od strokovnih služb, ki na lokalnem nivoju skrbijo za socialno šibke, pričakuje ustrezno pomoč. Računamo na Mestno občino Slovenj Gradec, na Center za socialno delo Slovenj Gradec, Varno hišo, Dom za brezdomce, Rdeči križ in druge. Najprej bo treba določiti kontaktno osebo, ki bo po prevzemu viškov hrane od članov Lions kluba Slovenj Gradec poskrbela za neposredno razdelitev hrane tistim, ki jo najbolj potrebujejo, ter za njeno morebitno predelavo. Projekt bo Lions klub Slovenj Gradec poskusno izvedel v Mestni občini Slovenj Gradec. Skladno s potrebami in pripravljenostjo lokalnega okolja bodo sledile še druge koroške občine. Čeprav smo bili v klubu na začetku v dvomih, da je Mestna občina Slovenj Gradec premajhna za takšen projekt, da pravzaprav nima osebe ali institucije, ki bi se sistematično ukvarjala z najbolj ranljivimi skupinami, da je težko dobiti poimenski seznam posameznikov, ki potrebujejo hrano, pa želimo, da nam skupaj uspe. Obubožanje občanov je namreč v naši regiji precejšnje. Potrebe po pomoči nedvomno obstajajo, pot za uporabo viškov hrane pa je tudi nakazana. Z vodstvom Mercatorja in Tuša v Slovenj Gradcu smo že navezali stik. Podarjena hrana se trgovcem šteje kot donacija. Kljub temu upamo, da nam birokratski formalizmi ne bodo preprečili dobrega dela in da bo hrana, ki bi jo trgovci sicer uničili, končala v domovih naših krajanov. Izvirna humanitarna ideja Letos nadaljujemo z izborom izvirne humanitarne ideje. Lani smo projekt izvedli med dijaki Gimnazije Slovenj Gradec, letos ga izvajamo na Gimnaziji Ravne na Koroškem, drugi leto bo na vrsti Srednja šola na Muti. Prijave oziroma ideje morajo vsebovati naslednje točke: naziv humanitarne akcije, namen in ciljno skupino prejemnikov humanitarne akcije, izvajalce akcije (vodja projekta, število ...), promocijo, predstavitev akcije in rezultatov v medijih, predviden časovni okvir izvedbe akcije, trajnostno naravnanost akcije (enkratna ali trajnejša oblika) ter družbeno odgovornost (do ljudi, okolja ...). Po navedenih kriterijih bo tričlanska komisija Lions kluba Slovenj Gradec izbrala nagrajenca ter ga v okviru lionistične mednarodne izmenjave nagradila s tritedenskim bivanjem v tujini. Nagrajenka lanskega natečaja je za predlagano fotografsko akcijo Skozi moje oči za tvoje oči postala dijakinja Gimnazije Slovenj Gradec, Petra Bevci. Lions klub Slovenj Gradec jo je nagradil s tritedenskim bivanjem v lionističnem taboru na Švedskem. Mednarodna lionistična izmenjava mladih Da je tudi Koroška zanimiva točka za mlade, ki v lionistično menjavo prihajajo v Slovenijo, opisuje Klemen Cesar. V družini so med božičnimi prazniki gostili dve mladi Japonki. Vtisi, občutki in spoznanja so bili ob koncu druženja tako za Klemna, Jako kot tudi za mladi Japonki, čudoviti. Četudi ne poznamo jezika, kulture, navad in običajev, lahko stkemo prijateljske vezi. Le malo pripravljenosti in dobre volje je treba. Na Koroškem smo sicer v preteklih letih gostili že več kot 20 mladih iz različnih držav. Prav gotovo smo pomagali marsikomu, ki sicer obiska sam ne bi zmogel. Na takšen način mladim omogočamo, da spoznavajo našo državo, Koroško, naš način življenja in bivanja. Druženje in prijateljevanje briše meje, posebnosti postajajo zanimive, stiki se ohranjajo. Hvala gostiteljem in vsem, ki nam pri tem pomagate. Ob vstopu v novo leto vsem bralcem in pripravljavcem Viharnika želimo mnogo zdravja, prijetnega branja, dobrih idej ter sočutja. Hvaležni bomo vsem, ki se nam boste pridružili v prostovoljstvu. V Mislinji smo bogatejši za novo kavarno in pekarno Marjan Križaj "Na zdravje" ob odprtju pekarne in kavarne. Z leve: Marjan Križaj, Mira Šilak, Niko R. Kolar, Vili Korb, Peter Vodončnik in župan Franc Šilak. Ko smo v dopoldnevu prve februarske sobote stopili v prostore kavarne in pekarne Vodončnik, smo bili presenečeni že nad množico kupcev in občudovalcev lepo urejenega prostora. Odločitev družine Vilija Korba in družine Vodončnik, da naše občane pritegneta s prodajalno okusnih vrst kruha in slaščic ter z vabljivimi mizicami za užitek ob odlični kavici, je pozdravil župan Franc Šilak. Spontan aplavz prisotnih je potrjeval resnico njegovih besed, saj bo le malo mimoidočih tako slepih, da ne bi uvideli, da jih vabi dobrodošlica pred drugimi nakupi in opravki ali po njih na prijeten klepet. Ali pa na kozarček, saj bomo ob njem ali kavici možje lažje dočakali žene, ki si ob policah v trgovini vzamejo malo več časa. Za odlično razpoloženje ob odprtju je ob županovih besedah poskrbel še duet Primavera nova. Ko sta zapela Saša in Bojan, je Anita, vodja prodaje, zaplesala kar med policami. Vzdušje v novih prostorih ji je dalo navdiha, da je ob pogovoru z novinarko Natalijo Križaj stekel njun simpatični pogovor po valovih Koroškega radia. O odlikah Petra Vodončnika smo se lahko prepričali kar ob odprtju, saj je poskrbel, da ob ponudbi kar ni zmanjkalo kozarčkov otvoritvenega vinčka in dobrot, ki smo jih lahko poskušali. Da se za dobre čase ni treba bati, je dokazovalo nakupovanje kruha in pitje kavice. Malo za šalo pa dodajam, da sta bili porokinji za zlate čase kavarne in pekarne tudi najmlajši obiskovalki Klara in Eva, stari komaj šest let. Lahko je bil nasmejan Petrov obraz, seveda pa tudi obraza očeta Staneta in mame Ljubice nista skrivala ponosa in zadovoljstva. Organizatorke Drobtinice z županom Antonom Kovšetom Drobtinica k drobtinici -prispevek za šolsko prehrano Mag. Jože Marhl Foto: Marija Vrenčur Krajevna organizacija RK Brezno, ki jo vodi Jožica Vrenčur, že več let ob svetovnem dnevu hrane v Podvelki uspešno organizira in izvaja dobrodelno akcijo Drobtinica. Humanitarno dejavnost so realizirali tudi v lanskem oktobru. Na njej so ponujali kruh in ostale pekovske izdelke, ki jih je podarila Pekarna Radlje ob Dravi, sladke dobrote pa so pripravile članice KO RK Brezno in članice Društva podeželskih žena Brezno-Podvelka. Skupaj s prispevki za ponujene dobrote in donacijo Avtomarketa Rebernik Brezno ter Marketa hribček Podvelka so zbrali 641 EUR, ki sojih izročili OŠ Brezno-Podvelka kot prispevek za plačilo šolske prehrane za učence iz socialno šibkih družin. Ravnateljica Irena Jelenko, prof., je imenovala posebno komisijo, kije prejeta sredstva za pomoč pri plačilu šolske prehrane razdelila šestnajstim učencem. Od skupne vsote je za devet učencev matične šole bilo namenjenih 372,79 EUR, za štiri učence Podružnične šola Kapla 115,70 EUR in za tri učence podružnične šole Lehen 152,68 EUR. Krajevna organizacija RK Brezno je decembra od prispevkov za koledarje za leto 2014 OŠ Brezno-Podvelka izročila 150 EUR za plačilo kosil za učence iz socialno šibkih družin. Pohvale vredna dobrodelna aktivnost, ki je vredna posnemanja! Ne tako zlata lisička v Kranjski Gori Nevenka Knez Nepredvidljiva zima nas članov Športnega društva Sele-Vrhe kljub obilnim padavinam in katastrofalnemu žledu, ki je nekatere vasi dobesedno odrezal od sveta, ni zadržala doma. Že lani smo si namreč rezervirali športni vikend v Kranjski Gori, kjer bi se lahko nasmučali do onemoglosti, saj pri nas na Koroškem še ni padlo kaj prida snega za prve zimske radosti. Otroško veselje na snegu Zadnjega v januarju, ko smo se zbudili v turobno jutro in so z neba deževale ledene iglice, nismo bili preveč navdušeni nad dolgo potjo na Gorenjsko. A bolj smo se bližali cilju, bolj je ledeni dež prehajal v sneg in pred nami seje IW' i m Vsi udeleženci športnega vikenda odpirala prava idilična podoba zasnežene pokrajine. Ob prihodu v dom CŠOD Kranjska Gora, kjer smo bili nastanjeni, so morali moški najprej dobro zavihteti lopate, da smo lahko parkirali svoje jeklene konjičke, ki so bili tretji dan zopet zameteni pod snegom. Polni pričakovanja, da bomo lahko v živo začutili utrip letos jubilejne prireditve Zlate lisice, kije bila prestavljena v Kranjsko Goro, smo naposled izvedeli, da tekma veleslaloma zaradi slabih vremenskih razmer odpade.Tako smo se prepustili vrvežu na smučarskih progah, ki so obratovale v bližini našega doma, in se v brezskrbnem vzdušju nismo pustili motiti snegu, ki je prehajal v leden dež. Naslednjega dne se nas je nekaj zaradi malce boljšega vremena zopet odločilo za smuko, drugi pa smo se peš odpravili po Kranjski Gori ter vse do središča dogajanja Zlate lisice. Zaradi odstopa naše smučarke Tine Maže "lisica" ni bila tako zlata, kot bi lahko bila, poleg tega pa nas je zaradi novic o vremenski ujmi skrbela vrnitev domov. K sreči so vse službe pridno skrbele, da so bile ceste prevozne, pridni in požrtvovalni vojaki in gasilci pa so pred nami že odstranili zlomljena drevesa s cestišč. Bliže smo bili domu, večja je bila nevarnost, da se nepričakovano kaj zruši in nam zapre pot. V teh trenutkih se človek zave svoje majhnosti in nemoči v primerjavi s silo narave, ki ji večkrat nismo kos. Krajevni praznik Vaške skupnosti Sele-Vrhe Nevenka Knez Ob krajevnem prazniku je januarja v VS Sele-Vrhe še posebno lepo. Dvorana Večnamenskega doma postane na ta dan vedno pretesna in v njej je ob slovesni proslavi nemogoče najti še kak prost sedež. Prav veličasten seje zdel trenutek, ko je ob petju himne MPZ Franca Ksaverja Meška vstala vsa publika, ki jo je s svojim nagovorom med drugimi počastil tudi župan MO Slovenj Gradec, Andrej Čas. Osrednjo besedo, ki smo ji letos še posebej prisluhnili, pa je imel naš župnik, Simon Potnik, ki je proslavi ob letošnjih okroglih jubilejih dodal pridih našega nekdanjega in še danes močno spoštovanega župnika Franca Ksaverja Meška (50. obletnica smrti ter 140. obletnica rojstva), čigar fotografija je bila izpostavljena na vidnem mestu v dvorani. Nato so se zvrstile pevske in plesne točke naših vrtčevskih in osnovnošolskih otrok. Marsikatera spodbudna beseda je bila potrebna, da so malčki, ki so se morali prvič soočiti s tako množično publiko, naposled le premagali tremo in suvereno izpeljali svoj nastop, za Alja Krušič L L. plakete V5 Sele-Vrhe, ki jo je letos prejela Štefka Pohovnikar za dolgoletno delo in požrtvovalnost v Krajevni organizaciji Rdečega križa Sele-Vrhe, v katerem deluje kot gonilna sila pri delitvi pomoči starejšim in invalidom. V družabnem delu, ki je sledil, pa je bilo vsepovsod opaziti nasmejane obraze, zlasti mlajših in mladih po srcu, ki so si uspeli priboriti avtogram naše mlade pevke Alje Krušič, kije tokrat v živo dokazala, da zna s svojim močnim glasom zatresti dvorano. Korajža velja katerega so bili nagrajeni z bučnim aplavzom. Zapeli in zaplesali so nam tudi osnovnošolci, ki imajo z javnim nastopanjem že več izkušenj in jim je nastop pomenil le dodatni izziv in motivacijo. Sledili so nastopi znanih pevcev in ansamblov in dvorana je postajala iz minute v minuto bolj nabita z našim ušesom prijetnimi melodijami. Na odru so si mikrofon iz roke v roko podali MPZ Adoramus iz Slovenj Gradca, ki je pod vodstvom Janje Kresnik čisto po domače pel in med pesmijo kuhal "repičevo župo", in ljudske pevke Bršljanke, ki so se tokrat malce negotove brez harmonikarja preimenovale v "Kar bo, pa bo", oboževalce narodno zabavnih melodij pa so s pesmijo in s svojimi šalami razveseljevali mladi člani ansamblov Itak in Naveza. Proslava ne bi bila "ta prava" brez nastopa kantavtorja Milana Kamnika, katerega pesmi so vsebinsko vedno zelo Kljub solzavemu in deževnemu vremenu nam je v dobri družbi minilo bogate in povrhu še duhovite. Dvorano je prijetno popoldne, kakršnega se že napolnil bučni aplavz ob podelitvi veselimo v naslednjem letu. Otroški pevski zbor Zima in praznovanja Vančy Že nekdaj je bilo tako, da so bili poznojesenski in zimski meseci namenjeni druženju in kulturnim praznovanjem. Nekako je to tudi razumljivo, dela na poljih ni več, pridelki so pod streho, prvi mošt pa že dober, že "ta pravi". Mošt je bil pri nas na Koroškem vedno osnovna in krepčilna pijača. Kjer pa je bilo doma grozdje, so čislali tudi svetega Martina, ki ima svoj god 11. novembra, torej že tudi bolj na zimo. V vas prihajajo dobri možje, najprej sveti Miklavž v veselje otrok. Potem je tu največji in najlepši krščanski praznik božič. Pa seveda novo leto. Ponekod so še obdržali folklorno prireditev, petje za Svete tri kralje 6. januarja. Ob vseh teh praznovanja vrednih dneh so še razni domači prazniki, začinjeni z dobro kulinariko, in seveda koline. Za posamezna praznovanja je bilo treba predvsem gospodinjam vedno vedeti, kaj sodi zraven. Pa o tem, vem, da bo znala kakšna gospodinja lepše napisati od mene. Rad bi predvsem z vami podelil nekaj misli o kulturnih dogajanjih v teh mesecih. Gotovo imamo Slovenci še en tehten razlog več, da te mesece čim bolj kulturno obarvamo. Saj imamo velikega pesnika Franceta Prešerna in je prav, da ga tudi s svojimi dejavnostmi počastimo, kot se mu priliči! 3. decembra praznujemo njegovo rojstvo, ki ga že nekaj časa imenujemo "ta veseli dan kulture", 8. februarja pa se spominjamo njegove smrti in ta dan smo si Slovenci izbrali za državni kulturni praznik. Na ta dan povsod po domovini pripravijo proslave, osrednja pa poteka v Ljubljani. V decembru je bilo organiziranih veliko miklavževih, božičnih ali pa novoletnih koncertov. Nekaj jih je bilo omenjenih tudi v Viharniku. Mnoge kulturno dramske skupine pripravijo razne igre in skeče, ki jih je še najbolj primerno uprizoriti ravno v tem času, saj nam z njimi krajšajo dolge zimske večere. Prav je tako, da se z besedo in s pesmijo dotaknemo svojih kulturnih korenin. Je pa tudi primerni čas, da vzamemo v roke dobro knjigo ali pa obiščemo katero od lepih kulturnih prireditev. Praznujmo prešerno in nasmejmo se muhavi zimi v brk! Obiskali smo poslednje bojišče Pohorskega bataljona Marijan Križaj Foto: MirkoTovšak Ob poslednjem bojišču Pohorskega bataljona pri Treh žebljih blizu Osankarice so se vseskozi zbirale množice ljudi, ki so čutili, da v njihovih prsih bije slovensko srce. Tudi člani Združenja borcev za vrednote NOB Mislinja, planinci in drugi občani že nekaj let niso zamudili obiska spominske slovesnosti ob obeležju blizu osrednje zemljanke. V dopoldnevu prve letošnje sobote, 4. januarja, smo se z avtobusom zapeljali do Osankarice. Čeprav je bilo nekaj snega in ledu, pa se v pomladni temperaturi nismo počutili prav nič zimsko, ko smo se podali do kraja prireditve. Razgovorili smo se o tem, daje od padca legendarnega boja, 8. januarja 1943, poteklo že enainsedemdeset let. Tudi o tem, da je zgodba Pohorskega bataljona ob vsej tragiki tudi poučna. Svobode vam ne ponujajo, svobodo si morate vzeti! To so spoznavali in uresničevali naša dekleta in fantje, ko smo se prvič samobitno uprli zavojevalcem. Zato je partizanstvo najžlahtnejše obdobje zgodovine slovenskega naroda. To je zvenelo tudi iz besed slavnostnega govornika, ministra za obrambo Romana Jakiča. Vredno mu je bilo prisluhniti, ob kulturnem Uspešno delo koroških markadstov MirkoTovšak V spomin padlim programu pa smo bili presrečni, ker so besede vrele tudi iz ust mladih šolarjev. Ponos nas je ogreval, ko je naša občinska delegacija, župan Franc Silak, Natalija Križaj in Drago Krenker, slovesno položila venec ob obeležju kiparja Slavka Tihca. Ob takih priložnostih se znova in znova zavemo, da je to dolg in hvaležnost našima občanoma, Zdravku Čebularju in Ernestu Prevolniku, ki sta padla med borci te nepozabne partizanske enote. Gotovo bi bilo prav, da bi bili Slovenci še stoletja ponosni na pohorske in druge borce za svobodo. Od ust do ust naj bi šla beseda, da so Trije žeblji naš sveti kraj, saj so prave slovenske Termopile. Sam sem se kot dijak mariborskega Učiteljišča pri Treh žebljih prvič znašel leta 1959. Čeprav se danes še meni zdi smešno, da smo takrat v okviru obrambne vzgoje mahali z lesenimi puškami, mi je Osankarica ostala v trajnem spominu. Usedla se mi je v srce, saj so nas takrat profesorji učili resnične Na Koroškem deluje enajst planinskih društev, ki imajo organizirane tudi markacijske odseke. Planinci, ki so se usposobili za delo markacistov, delujejo v vseh teh društvih. Skrbijo za načrtovanje in ustrezno objavo vseh planinskih poti s tega območja, opravljajo redna vzdrževalna dela, skrbijo za obnovo vseh označb na planinskih poteh in tudi sicer pomagajo pri izpeljavi drugih akcij, kjer je potrebna pomoč večjega števila planincev. Postati planinec-markacist pa ni tako enostavno. Najprej je potrebno uvajalno obdobje za pripravnike, ki se morajo udeleževati vseh usposabljanj, ki jih zgodovine malega naroda, ki v boju za svojo zemljo in slovensko besedo ni upognil hrbta. Na prizorišče, kjer je izkrvavelo vseh 69 borcev Pohorskega bataljona, sem z veseljem odhajal kot učitelj, ko smo tja popeljali šolarje. Ponosen pa sem, ker ostaja spomin na ta tragičen, a legendaren dogodek tako živ, da se januarja pri Treh žebljih zbirajo množice vsa povojna leta. V Združenju borcev za vrednote NOB Občine Mislinja o tem razmišljamo ob slehernem pripravljanju programa aktivnosti. Pa je med našimi občani tistih, ki prizorišče, kjer je ob naših dveh junakih in drugih borcih padlo ob očetu Alfonzu Šarhu tudi troje njegovih sinov, radi obiščejo, še precej. Zato je avtobus kar pretesen in se nekateri pripeljejo še s svojimi vozili. Lepo je namreč doživeti trenutke, ko se ob partizanski pesmi v slavje zlijejo še kitice partizanske poezije in misli slavnostnega govornika. Roman Močnik, vodja markacijskega odseka Koroške Koroški markacisti na letošnjem pohodu pripravljajo na Planinski zvezi Slovenije, in končno še opraviti izpit, s čimer pridobijo tudi uradno priznani status markacista. Delo markacistov je brezplačno, torej ljubiteljsko, vendar je v vseh planinskih društvih širom Slovenije dovolj zanesenjakov, ki so to družbeno koristno delo pripravljeni opravljati z veseljem. Pri tem je pomemben podatek, da na Koroškem markacisti vzdržujejo kar 750 km planinskih poti, poleg tega pa še del evropske pešpoti, ki pelje čez Pohorje v smeri Slemena in v nadaljevanju vse do skandinavskih držav na severu. V lanskem letu so v glavnem končali z vsemi nujnimi deli pri izdelavi katastra planinskih poti. Tako so sedaj v tem katastru vrisane vse planinski poti, ki potekajo po gorovju Koroške, na tej osnovi pa bo Planinska zveza Slovenije pripravila tudi njihovo ustrezno številčenje, tako kot imajo to urejeno v sosednjih državah Avstrije in Italije. Lani so vsi markacisti Koroške opravili kar 2459 prostovoljnih delovnih ur, za kar jim gresta posebno priznanje in zahvala. Na našem območju je uradno registriranih 74 markacistov in 5 pripravnikov.Ti so povezani v Meddruštvenem odboru PZS za Koroško v markacijskem odseku, ki ga že dolga leta vodi prizadevni markacist Roman Močnik z Leš. Vsako leto se dobijo na zboru, kjer ocenijo svoje delo v preteklem letu, sprejmejo načrte za naslednje leto, obenem pa podelijo priznanja najzaslužnejšim članom. Letošnje srečanje je bilo prvo soboto v februarju v gostišču Lečnik na Ravnah. Udeležili so se ga domala vsi markacisti, posebna priznanja in pohvale pa so prejeli Jaka Kotnik, Stanko Praznik, Marta Prah in ravnatelj Gimnazije Ravne Dragomir Benko. Najvišje priznanje, markacist leta, je prejel Marjan Vitužnik iz PD Radlje ob Dravi. Markacijski odsek skrbi tudi za povezovanje in druženje vseh svojih članov. Ob večjih akcijah na terenu, ko število markacistov posameznega društva ne zadošča za izpeljavo vseh potrebnih del, se povežejo in delo opravijo skupaj. Tako so pred leti s skupnimi močmi prestavili planinsko pot zGrohota čez Durce na Raduho. Ta pot je bila še posebej v zimskih razmerah zelo nevarna, nova izpeljava pa omogoča popolno varnost pohodnikov. Vsako leto izpeljejo tudi skupni pohod markacistov po manj znanih planinskih poteh Koroške. Tako so se pred kratkim podali iz Polene po obronkih hribovja v smeri Uršlje gore in v čudovitem vremenu preživeli lep dan v naravnem okolju. Njihov gostitelj je bilo PD Mežica, kije omogočilo vsem udeležencem tudi ogled rudarskega muzeja. Tudi na brezpotjih naletimo na čudovita znamenja, ki polepšajo naša pogorja. * To smo mi Prgišče zgodovine Športnik leta v Vuzenici je Jani Marn Anja Vajde, TIC Vuzenica Foto: Domen Pleterski Tudi v Vuzenici se zavedamo pomena zdravega duha v zdravem telesu in zagotovo je namen takšne prireditve tudi v predstavitvi in popularizaciji športa, športnikov, športnih delavcev in nekakšna zahvala za vloženo delo v šport. V soboto, 25. januarja 2014, smo v Modri dvorani Vuzenica zaslužnim podelili dve priznanji. Najprej pokal Vuzenice 2013, ki je tokrat šel v roke Odbojkarskemu klubu Vuzenica (podelila sta ga Lojze Gobec, eden glavnih pobudnikov zamisli o uvedbi tega nagradnega tekmovanja, in župan Občine Vuzenica, Franjo Golob), športnik leta pa je postal Jani Marn, gorski tekač in ultramaratonec (priznanje sta mu podelila večkratni svetovni prvak v jadralnem padalstvu, Matjaž Ferarič in predsednik odbora za šport Stojan Gobec). Za športnico leta je bila nominirana tudi Mojca Haberman, ki se je pri svojih rosnih štirinajstih popolnoma predala športu in je zelo Od leve proti desni: Stojan Gobec, predsednik odpora za šport, nominiranka Mojca Flaberman, večkratni svetovni prvak v jadralnem padalstvu Matjaž Ferarič in športnik leta 2013 Občine Vuzenica Jani Marn uspešna v gimnastiki. Mojca je prejela posebno zahvalo in priznanje za svoje športne dosežke. Celotno prireditev je spremljal bogat kulturni program. Na violo je igral mlad, talentiran profesor Glasbene šole Radlje, Valentin Štante. Pod mentorstvom profesorja Mateja Švaba nam je zaigral še kitarski kvartet Glasbene šole Radlje. Za dobro mero humorja in razmislek je z bogato sporočilnostjo svojih besedil poskrbel vedno odličen Adi Smolar, zapela pa nam je zmagovalka 3. sezone oddaje Slovenija ima talent, Alja Krušič. Dodatno so našo prireditev obogatili še Pitoni, z. o. o., ki so pripravili zanimiv športno-humorno obogaten vložek. Glede na pozitivne odmeve o prireditvi bo ta zagotovo postala tradicionalna. Sklenili smo jo z mislijo, da je vedno treba ohranjati optimizem v sebi in da nikoli ne smemo nehati sanjati. Vse, kar je možno v domišljiji, je možno tudi v realnosti! A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova. Se vidimo prihodnje leto! Slovenjgraške osnovne šole (drugi del) Jože Potočnik, prof. V decembrski številki Viharnika (2013) smo predstavili Prvo osnovno šolo, ki je delovala v graščini Rotenturn od leta 1901 do 1967, torej v času nekdanjih treh držav: Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije in nove Jugoslavije. Med krajšo vsebino smo dodali tudi nekaj starih fotografij. Avtorju seje oglasila gospa Neda Debelak. Na strani 32 je fotografija učiteljskega zbora šolskega leta 1935/36, na kateri je prepoznala svoje nekdanje učitelje. Bralki Viharnika gospe Debelak se za klic lepo zahvaljujem. Izredno zanimiv zapis o Osnovni šoli v Rotenturnu je zapisal nekdanji ravnatelj te šole, Mirko Krevh. Objavil ga je v zborniku Prva Doslej največji, vztrajni pisec in osnovna šola Slovenj Gradec, 40 let raziskovalec koroškega šolstva je prof. (1967-2007). Frančišek Lasbaher, nekdanji ravnatelj Učiteljski zbor Prve osnovne šole v šolskem letu 1965/1966. Sedijo z leve: Francka Gorjanec, Romana Krevh Špegel, Mirko Krevh, ravnatelj, Zdenka Stani, Mira Valtl, Milan Januška in Marta Jug. Stojijo: Stane Triler, Mira Mlakar, Matilda Triler, Vinko Zajc, Višnja Tambič, Ana Koželj, Marija Camlek, Zdenka Bocak, Jože Telban, Vera Januška in Marša Vošner. Tedaj so bili od 1945 do 1967 ravnatelji Rajko Iglar, Franc Jandl, Rudolf Vižintin, Ana Konečnik in Friderik - Mirko Krevh do združitve obeh šol leta 1992. Viharnikfebruara2014 28 Prgišče zgodovine Šolskega centra in do upokojitve predsednik koroške enote Zavoda za šolstvo. Njegovo obsežno delo je tudi zgodovina šolstva v Mislinjski dolini od začetkov do osvoboditve 1945, objavljeno v drugem zborniku Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 1999. Osnovno šolstvo ima pri nas večstoletno tradicijo. Nekateri pisci, med njimi tudi prof. Lasbaher, navajajo, da je v Slovenj Gradcu obstajala župnijska šola že leta 1228. Toda zakon o obvezni osnovni šoli za otroke od 6. do 12. leta je bil sprejet v času vladanja cesarice Marije Terezije (1740-1780), leta 1774, torej pred 240 leti. Dvojezična šola, utrakvistična, na desni strani, na prehodu v 20. stoletje. Znani učenci te šole so bili: skladatelj Wolf, nemški pesnik Ernst Goli, kipar Fran Berneker. Poslopje so podrli leta 1901. Na fotografiji sta meščanski špital ("ubožna hiša") in del cerkve Sv. Duh. Sedaj "Ubožna Hiša" in "štepih", vodnjak, pred letom 2010. Tedaj je bilo obnovljeno staro mestno jedro, to je v času, ko je bil Slovenj Gradec partnersko mesto Evropske kulturne prestolnice kulture Maribor 2012. Na prehodu v 20. stoletje je bil čedalje večji nemški pritisk — ponemčevanje tudi v naših treh dolinah. Slovenjegraški nemški meščani so zgradili svojo šolo (šulferajn) leta 1901; fotografija iz časa Avstro-Ogrske. V času Kraljevine Jugoslavije je v tej stavbi delovala meščanska šola, ustanovljena leta 1920. Po osvoboditvi je bila najprej nižja gimnazija, ukinjena 1957, nato druga osemletka. Po združitvi prve in druge osnovne šole 1967 je postala Osnovna šola Franja Vrunča Slovenj Gradec. Tega leta je mesto dobilo novo šolsko stavbo na Štibuhu, toda nižji razredi so še gostovali v stari stavbi na Gosposvetski cesti in v prostorih nekdanje ekonomske srednje šole na Vorančevem trgu do leta 1992, ko je bila zgrajena Druga osnovna šola na Kopališki ulici. Prva osnovna šola je nadaljevala z vzgojno-izobraževalnim delom na Štibuhu, toda brez naziva OŠ Franjo Vrunč. Šolska stavba je preživela tri obdobja naše zgodovine: Avstro-Ogrsko, Kraljevino Jugoslavijo in SFRJ. Višji razredi so se preselili v novo šolo na Štibuh 1967. Pogled na šolo z dvoriščne strani. Šolska stavba je bila prenovljena in razširjena leta 2000. V njej so učilnice za gimnazijo (ustanovljena 1996) in srednjo zdravstveno šolo (ustanovljena 1973). Ravnatelj gimnazije mag. Stane Berzelak ima pisarno v nekdanjem hodniku, v katerem je na tleh na belih ploščicah letnica 1901. Prvo novo osnovno šolo smo dobili leta 1967, imenovala seje po domačinu in narodnem heroju Franju Frunču. Marsikdo se bo prepoznal na fotografiji iz šolskega leta 1961/62. Razredničarka je bila Danica Planinšec - Potočnik, prof. Karel Pečko, akademski slikarje poučeval likovno vzgojo. Nadaljevanje na str. 30 Ste mislili, da veste? V okviru matične šole so bili še podružnični šoli Sele-Vrhe in Pameče-Troblje ter oddelek v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Prvi prizidek šole je bil zgrajen leta 1984. Pridobili so sedem novih učilnic, knjižnico, telovadnico, večjo kuhinjo, zobno ambulanto, veliko športno igrišče, kolesarnico, na novo prekrito streho in urejeno okolico. Drugi prizidek so zgradili leta 2000. Pridobili so učilnice za najmlajše učence, prostorno knjižnico in večnamensko dvorano. Ravnatelji šole so bili: Stane Hribernik, Martin Brglez, v. d., Risto Stojanovič, Viktorija Rubin, Jožica Fras in Zvonka Murko od 2007. Drugo snovno šolo smo svečano odprli v Kopališki ulici leta 1992. Prva ravnateljica šole je bila Boža Pirnat do 2012, ravnateljske obveznosti opravlja sedaj Nada Duler. Tretja osnovna šola Za otroke s posebnimi potrebami O razvoju, delu in življenju naših šol pišejo šolske kronike, jubilejni zborniki, almanahi, letopisi. To potrjuje tudi Tretja OŠ, kije pognala svoje korenine leta 1967 v nekdanji OŠ Rotenturn. V obdobju od 1967 do 2007 (Almanah naših 40 let) je trikrat spremenila ime: Posebna Osnovna šola, Osnovna šola Lenčke Marzel in Tretja osnovna šola od 1992. Šola je dobila prizidek 1989. Ustanoviteljici šole sta Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja. Tretja OŠ Slovenj Gradec leta 1974 ob Prvi OŠ in Galeriji na prostem Pušpan proti ebenovini (Vir: en.wikipedia) Suh les v vodi nikoli ne potone? Boštjan Jurič Verjetno ste - podobno kot jaz -zmeraj verjeli, da les plava na vodi. Če vanjo vržemo desko, stol, leseno kad, to načeloma drži. Vendar ne za vse vrste lesa. Tudi pri nas imamo namreč les, ki celo povsem suh v vodi potone. To je drevo, ki ga vsi poznamo kot okrasno trajnico - pušpan (Buxus sempervirens). Pušpanov les ima zaradi počasne rasti izjemno gosto strukturo, ki presega specifično gostoto vode. Medtem ko imajo mehkejše vrste lesa, kot so smreka, lipa, bor, jelša ipd. specifično gostoto približno 400-500 kg/m3, trše vrste lesa (npr. bukev, hrast, jesen, oreh, brest) dosegajo okoli 650-700 kg/m3, gaber celo nekaj več. Specifična masa pušpana pa je kar 1000-1100 kg/m3! Tako med evropskimi drevesnimi vrstami predstavlja edino, katere les se v absolutno suhem stanju ne obdrži nad vodo. Zaradi te svoje izjemne gostote - letnice pri njem skorajda niso vidne - je pušpanov les zelo uporaben za izdelke, pri katerih je potrebna mehanska odpornost, poleg tega pa se ga da izjemno dobro spolirati. Omejen je predvsem s svojim malim obsegom debla, njegov premer namreč le redko preseže 20 cm.Tradicionalno se ga uporablja za izdelavo dražjih kosov pohištva in klarinetov, zaradi bele barve lesa in odpornosti pa ga večkrat uporabljajo kot nadomestek za slonovino. Pri tem se pogosto znajde kot bela figura na šahovnici. Nasproti belim figuram na šahovnici stojijo črne, ki so često izdelane iz ebenovine, črnega lesa ogroženih dreves južne in jugovzhodne Azije in Afrike. Ebenovina je od pušpana še težja, saj nekatere vrste iz rodu Diospyrus dosegajo maso blizu 1400 kg/m3. Pušpan se največ uporablja kot okrasna grmovnica, saj je zimzelena in zelo nezahtevna rastlina, ki dobro prenaša obrezovanje, zato ga pogosto najdemo v živih mejah. Zaradi počasne rasti in blage prijetne arome je uporaben tudi kot lončnica v zaprtih prostorih. Poleg pušpana in ebenovine na svetu obstaja le še nekaj vrst dreves, težjih od vode. Takšne so na primer nekatere vrste palisandra oz. rožnega lesa (Dalbergia) ali jamajško drevo življenja (Guaiacum officinalis). Zaradi svoje izjemne trdote in mehanske odpornosti so skoraj vse te drevesne vrste ogrožene. Na drugi strani pa imamo izjemno lahke drevesne vrste, kot sta tropski balzovec (Ochroma pyramidale) in severnoameriški plutovec (Leitneria floridana), katerih specifična masa je nižja od 200 kg/m3. Njihova rast je nasprotno izjemno hitra in velike celice vsebujejo večje količine vode, ki ob sušenju pusti prazne prostore. Torej: če boste gradili splav, za njegovo konstrukcijo nikar ne uporabite pušpana ali ebenovine! Marija Linasi 1935-2013 V sobinikraljevazibkateklami, vendar sonce sveti vmoji hišici. Tam, kj er mir prebiva, se prav mimo spi, najsi bo na slamci al' na pernici. V kratkem spominu na našo mamo bi radi tudi vas popeljali v tisti čudoviti in srečni košček dvorišča, kjer smo preživeli svoje otroštvo. Imeli smo skromno hišo in odkar pomnimo, se vhodna vrata niso dobro zapirala, vendar vemo, da se nihče tudi trudil ni, da bi jih popravil. Tako so bila vrata večji del leta odprta in prav to se nam danes zdi pomembno znamenje, zaradi katerega so prav vsi tako radi prihajali k nam: odprta vrata, topla kuhinja in v njej naša mama. Njen pogled je že pri vhodu pobožal vsakega izmed prihajajočih, najpogosteje smo bili to njeni otroci, vnuki, pravnuki in seveda sosedje, sorodniki in znanci. Zelo dobro nas je poznala in večkrat je njen preiskujoči pogled ugotovil našo žalost ali skrb, pa je takoj ukrepala z vprašanji, besedami tolažbe in priporočili; ker je bila verna - vsem angelom in svetnikom. Radi smo prihajali v varno zavetje svojega doma, k njej po tolažbo, k očetu pa po pogum in upanje, saj sta bila mnenja, da znamo in zmoremo veliko več, kot si lahko predstavljamo. Prav zato smo se pogumno soočali s težavami in prilikami, ki j ih ponuja življenje. Zamišljamo si se pred rojstvom, kako v lepi pokrajini z drugimi otroki čakamo na svoje mame. In potem je nekega dne prišla tako lepa, nežna in ljubeča naša draga mama, in nas enega za drugim odpeljala v življenje. Občutili smo namreč neverjetno srečo, da smo ravno mi bili izbrani. Kadar smo seji želeli zahvaliti za vso dobroto, nam je skromno rekla, da imamo mi pomembne službe, ona pa ni imela drugega, kot nas otroke, pa se nam je lažje posvečala. S solzami v očeh in z nasmehom na ustih se je veselila vseh naših uspehov, pohval, diplom ter bila najbolj zvesti občudovalec naših nastopov, sama pa za svoje številne talente ni potrebovala aplavza. Čeprav smo odraslo sprejeli Tvoj odhod, je brez križa na čelu in Tvojih tihih molitev naš korak postal nekako negotov. Ostaja le upanje, da si morda pustila žarek svoje duše tudi v nas in bomo senco Tvoje ljubezni znali prenašati naprej tudi mi. Draga mama, naj Te varujejo mile zarje Tvoji otroci Spomini na prijatelja Jože Kotnik Ul . rfl . I k, I rsms&SSI Predpetnajstimi leti pri žganjekuhi. Kdo ga ni poznal, vsestranskega Jožeta Kotnika iz Slovenj Gradca?! Vseskozi je bil zaposlen pri Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Pri svojem poklicu je opravljal delo gozdarja in ni bilo zaselka na Pohorju, Razborju in Plešivcu, ki ga Jože ne bi prehodil. Vedno je zatrjeval, da je Uršlja gora njegov zavetnik, saj je tam v lovskem revirju doživljal lepe lovske dogodivščine. Bil je res pravi ljubitelj narave, to pa se pozna tudi po tem, da je imel v bližini lovske koče v Podgorju lepo urejen čebelnjak, njegov med pa je bil poznan daleč naokoli. Bil pa je Jože tudi veliki poznavalec žganjekuhe. Kuhal je razna žganja, najbolj pri srcu pa mu je bil črničevec. Večkrat mi je bil pripovedoval, kako so nabirali črnice v Koprivni, Javorju in ostalih krajih v okolici Črne. Tako med kot tudi žganje, ki gaje sam skuhal, je vedno rad porazdelil med svoje prijatelje, ki jih ni bilo malo. Spomin Čeprav utihnil je tvoj glas, spomin nate greje nas. Usoda je tako hotela, da tebe nam je vzela. Tvoj večni dom pa rože zdaj krasijo in svečke ti v spomin gorijo. W Franc Blatnik (1922-2012) Minili sta že dve leti, odkar si odšel tja, od koder ni vrnitve. V svojem življenju si veliko ustvaril, ostalo pa je še mnogo načrtov, za katere ni bilo več možnosti, da bi jih uresničil. Kruta bolezen ti je vzela moči. Pustil si delo, pustil si nas in odšel tja, kjer ni bolezni, ni trpljenja in ni solza. Hvala vsem, ki se ga spomnite, postojite ob njegovem grobu, mu naklonite lepo misel ali prižgete svečo. Žena Mojca in hči Eva z družino m r Terezija Mori 1937-2014 Slovo izključuje ponovno snidenje, tisti 'nikoli več" dela ločitev bridko. Ne moremo si kaj, da ob takih slovesih ne bi pomislili na lastni odhod, zmeraj pa tudi zaslišujemo usodo, ko nanjo zavračamo razloge za odhode najbližjih. Globoko nas je pretresla vest, da je bolezen v sredo, 22. januarja, bila močnejša od naše prijateljice Zinke Mori. Zinka je bila v srcu kraljica, ki je želela biti voditeljica. A tega ni nikoli počela, da bi koga prizadela, kot to ponekod počnejo kralji ali voditelji. Bilo je ravno obratno. V njej je bilo veliko ljubezni, pesniškega navdiha, veselja do plesa, pa tudi veliko strogosti in nežnosti. Njena življenjska pot se je začela ob cerkvici ptujskogorske Marije, ki jo je spremljala skozi vse življenje, v Lovrencu na Dravskem polju, v vasici pod Ptujsko goro 16. septembra 1937. To so bili časi, zaznamovani z revščino ter predvojnimi in vojnimi dogodki. Kot prvorojenka v delavski družini je imela zelo težko otroštvo, aje verjela vase in bilajevztrajna. Začeto otroštvo pod Ptujsko goro sta z mamo nadaljevali v Mariboru, ob mestnem parku. Tu je bilo več priložnosti za zaposlitev in šolanje. Zinka je v tem času dobila sestre Jožico, Hedo, Ano, Ireno in Marijo ter brata Antona in Slavka. Kot najstarejša je morala hitro poprijeti za delo in prislužiti še kak dinar za preživetje. Delo in pomanjkanje hrane v mladosti sta jo zaznamovali. Pogosto si je denar prislužila tudi s pletjem trave na vrtovih premožnih hiš. Po osnovni šoli si je prvo zaposlitev poiskala v Mariborski tekstilni tovarni, kjer si jepridobilaznanje tekstilne stroke. Imela je veliko prijateljev, ki so jo klicali Iskrca-piskrca. S tem so razkrivali tudi njen značaj, saj je bila iskriva in ambiciozna. Zinka se je zelo rada družila s svojo mlajšo sestro Jožico, ki ji je bila velika prijateljica. A usoda je hotela, da sta odšli vsaka svojo pot. Zinko je pot vodila v Dravograd, na drugo stran Pohorja, Jožico pa je pot odpeljala v Francijo. Ločitev je bila boleča, aza tiste časepotrebnaza preživetje. Kljub oddaljenosti pa sta vse skozi ohranili zelo tesne stike. V Dravogradu si je Zinka poiskala podnajemniško stanovanje ob cerkvi na Koroški cesti. Poklic tekstilne delavke ji je omogočil, da se je lahko zaposlila v tekstilni tovarni Otiški Vrh. Pridobila si je nov krog prij ateljic in prij atelj ev. V njej pa sta tlela talent in želja po nastopanju. Najbolj ljub ji je bil balet, zato se je že v Mariboru naučila osnovnih baletnih korakov, ki pa jih ni mogla nikoli odplesati na velikem odru. Vse to pa so opazili njeni prijatelji, zato so jo povabili v svojo dramsko skupino. Prijateljstvo brez meja ji je podarilo ljubezen, ki jo je srečala v Dravogradu. Moža Franca je spoznala na nogometni tekmi kot vojaka, ki se je vračal iz odsluženja vojaškega roka. Hitro sta ugotovila, da je ljubezen med njima neločljiva. V zakonu sta se jima rodili hčerki Alenka in Majda. Velika obveza za mamo, ki si je želela pridnih in izobraženih otrok, v katere je vlagala veliko svojega truda. Leta pred upokojitvijo se je Zinka zaposlila v trafiki na Meži, kjer sta ji pomagala še mož Franc in hči Majda. Želela si je bližino ljudi, pogovora, deljenja svojega znanja, ki ga je pridobivala z veliko branja. Knjigaje bila njena stalna prijateljica. Svoje ljubezni do knjige in pesmi Zinka ni skrivala in začela je zapisovati svoje misli. Ljubezen do knjige in pesmi je prenašala tudi na svoji hčerki. V njen dom je najprej vstopil vnuk Črt, ki je imel priložnost, da sta ga popestovala babica in dedek. Leta 1987 je Franc umrl. Nato ji je dneve popestrila še vnukinjaEva, ki jo je imelazelo rada. Ves čas je v Zinki bivala pesniška duša. Besedila njenih pesmi so bila vedno povezana z ljubeznijo, s sočlovekom in okoljem. Pesmi zrcalijo njeno življenjsko pot, izkušnje, težave in ljubezen. Pri zapisovanju pesmi ji je pomagala hčerka Alenka. Plod sodelovanja je bil tudi izid knjižice z njenimi najboljšimi pesmimi. Ob pisanju pesmi je Zinka rada skrbela za vrt, za rože. Naravo je sprejemala kot velik dar. Živemu človeku daj rože, je pogosto dejala! Toliko kot rože so ji pomenili tudi ljudje in prijatelji. Bila je aktivna v Društvu invalidov, kjer je opravljala različne naloge, in v Literarnem društvu Beseda. V treh mesecih je spoznala vso zahrbtnost bolezni, ki je kljub vsej medicinski znanosti ni mogla premagati. Pri tem pa ni pozabila na tiste, ki so ji pomagali pri premagovanju bolečin. Skozi vse težave, ki so jo spremljale na življenjski poti, ji je bila pesem mana za dušo, žalost in veselje. Ko je bila še pri močeh, je zapisala: Zahvala Internemu oddelku B 2 Bolnišnice Slovenj Gradec Bolezen zaradi vas lažje prebolevam. Po levi strani kujejo zlati kovači - ne čas, ampak bolečino za naslednje jutro in mrak za večer, sestre pa nam vsako jutro prinesejo sončne žarke s Pohorja, da nampolepšajo dopoldan... Ko si potreben človeške bližine, je beseda čudežno darilo! Zahvala tudi Koroškemu domu starostnikov Črneče za vso skrb in nego medicinskega osebja in medicinskemu osebju bolnice ter dr. Šipkovi, ki jo je oskrbela vzadnjih urah odhoda. Vsi člani Literarnega društva Beseda se od Zinke poslavljamo s pesmijo, krhko, negotovo, minljivo, s tisto, ki jo je nosila v srčiki svojega srca: Človek Če poslušaš človekova usta, lahko vidiš srce. Samo poslušati gamoraš z očmi, z ušesi in z dušo. Tako mu zaželiš veliko luči, dobro srce, toplo dlan. To je dober človek in ne srečaš ga vsak dan. (Terezija Mori) JanezJurič-Vančy Spominjamo se jih Tiho, tiho vhišo žalost se prikrade, ko nemila smrt ljubečega tivzame. Koliko lepih misli se utrne, ko zvezda zaide. Koliko spominov oživi, ko življenje mine. Rozika Krajnc 3.8.1932-29.12. 2013 Iztekali so se zadnji dnevi leta 2013, ko nas je pretresla žalostna novica, da je prenehalo biti srce naše drage mame, babice, prababice, sosede in prijateljice Rozike Krajnc s Pernic. Njena življenjska pot se je začela pred 81 leti na Ravnikovi domačiji. S sestrama in bratom je tu preživljala mladost ob trdem kmečkem delu Po izgubi brata v 2. svetovni vojni je morala prevzeti skrb za kmetijo. Za življenjskega sopotnika si je izbrala sosedovega Ruperta, s katerim sta ustvarila topel družinski dom, ki ga je polepšalo in povezalo pet otrok: Zdenka, Marina, Blaž, Rupert in najmlajši Jože. Kljub težkemu življenju v tedanjem času sta vsem omogočila šolanje in jih naučila delavnosti , in poštenosti. Ponosna je bila nanje in vesela, ko so si ustvarili družine. Še posebej jo je osrečil sin Blaž, ki je ostal s svojo družino na domačiji. Veliko radosti so v'njeno življenje prinesli vnuki in pravnuki. Neizmerno rada jih je imela in tudi oni njo. Bogato je bilo njeno življenje, a čas mine in tudi nje so se začele lotevati bolezni, ki pa jih je pogumno premagovala s pomočjo najbližjih. Pred kratkim je zaradi nezgode pristala v bolnišnici. Vsi smo upali, da se tudi tokrat kmalu zdrava vrne domov. Resje prišla, a njeno zdravje je bilo načeto in kljub skrbni negi ni mogla dolgo ostati doma. Spet je morala na zdravljenje. Še enkrat se je vrnila domov, a tokrat ni mogla več pozdraviti in objeti svojih najbližjih. Zvonovi cerkve na Pernicah so zapeli žalostno pesem. Nadvse otožno in boleče je zadnje slovo od doma. Ostaneta le praznina in bolečina. Z vsakim, ki se poslavlja, odhaja del nas, z babico Roziko je odšel velik del. Pogrešali jo bodo otroci, vnuki in pravnuki, ker so izgubili ljubečo mamo, babico in prababico. Njena ljubezen je bila zgled ljubezni, kot jo opisuje apostol Pavel v slavospevu ljubezni: "Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva, se ne ponaša in se ne napihuje." Vse je znala povezovati v eno veliko družino. Vsi, ki se vozimo mimo Ravnikove domačije, smo lahko velikokrat občudovali, kako je zbrala okrog sebe vse družine svojih otrok. Malo je podobnih družin v današnjem času Gotovo se bo uresničila njena velika želja, ki jo je izrazila tudi še na bolniški postelji, da bi tako tudi ostalo. Ne more biti naključje, dajo je Bog poklical ksebi pravna dan Svete družine. Pogrešali jo bomo sosedje in znanci, ker smo izgubili veliko prijateljico, ki smo jo radi obiskovali. Njena dobrotaje bila velika. Občutili smo jo vsi, ki smo se kadarkoli zaustavili na Ravnikovi domačiji. Ganljiva je bila njena skrb, tudi ko je bila že hudo bolna, da bo vsak, ki je prišel na obisk, postrežen. Pogrešalajo bo kmetija. Dolga letaje z vso skrbnostjo in ljubeznijo skrbela za domačijo. Ko je kmetijo prevzel sin Blaž z družino, je pomagala po svojih močeh, predvsem paje bila v veliko moralno oporo. Na zadnji dan leta smo drago Roziko pospremili na pokopališče na Pernicah, kjer zdaj počiva ob svojem ljubljenem možu, ki se je poslovil pred desetimi leti. Veliko o njenem življenju pove množicaljudi, ki seje kljub neprijaznemu vremenu zbrala ob njenem odprtem grobu. Težko se bomo sprijaznili, da je ni več med nami. Ostaja nam samo njen zgled skromnosti, ljubezni in dobrote. Hvaležni smo ji za vse, kar nam je dobregastorila. Bog naj ji povrne. Peter Sekolonik Hvala ti, mama, zarojstvo, življenje, hvala ti, mama, za tople besede, za čas, zaljubezen, skrbi, naj večna ti lučka gori. Zahvala ‘ Roziki Krajnc Ravnikovi mami, biči s Pernic 28 1932-2013 Ob izgubi naše drage mame, babice, prababice in sestre izrekamo zahvalo za pomoč sosedom, sorodnikom, prijateljem in vsem, ki ste nam v naj težj ih trenutkih stali ob strani. Hvala sosedom in prijateljem za izrečene besede sožalja, duhovnikoma za obisk na domu in svečano opravljen pogrebni obred, Perniškim pevkam za odpete pesmi, kmečki godbi Pernice za odigrane žalostinke. Zahvalo izrekamo tudi Petru za besede slovesa na domu in Slavici za lepo slovo ob odprtem grobu. Hvala vsem, ki ste prispevali dar za cerkev in svete maše, darovali cvetje in sveče terseposlovili od naše drage mame. Vsi njeni Malha smeha i» "Plešoči medo" -večnamenski pralni stroj Milena J. Cigler Z Martino sva ravno odpirali pošto, ko je potolklo po vhodnih vratih. Pogledala sem čez balkon in kaj vidim: servis pralnih strojev, dva možakarja v službenih kombinezonih in z debelo torbo orodja. "Dober dan, ste vi klicali za popravilo pralnega stroja?" je vprašal kodrolasi lepotec s temnomodrimi očmi. Martina v jedilnici mi je migala, da ne, da naj ju odslovim, jaz pa nisem imela srca odsloviti tako prikupnega bitja in sem rekla: "Ja, kar naprej, bosta nekaj videla!" "Prišla sva popravljat vašmašin in ne nekaj gledat!" seje razjezil drugi, kije bil pravo nasprotje prvega, vendar je imel lep glas. Ko sem jima odprla vrata v kopalnico, je stala ob pralnem stroju Martina in jima ponosno kazala neki papir. "Kaj je to? Umaknite se, da se lotiva dela!" je dirigiral oni z lepim glasom, Martina pa seje postavila pred stroj in rekla: "Preko mojega trupla! To je namreč večnamenski pralni stroj. Medtem ko veselo pere perilo, si jaz lahko na njem masiram prsi, in to tako uspešno, da sem že dobila ponudbo od Playboja." "Pa pokažite, kako to deluje, seje zanimal lepotec z modrimi očmi in stroj sva napolnili s perilom, vsuli prašek v prekate, ga zagnali z ustreznim gumbom in stroj je začel poplesavati po kopalnici, dokler se ni Martina vrgla nanj in ga od strani objela z rokami. Stroj je obstal na mestu, treslo gaje pa še bolj in tako je uspešno pral in masiral prsi. Serviserja sta z iskrenim zanimanjem opazovala prizor in vprašala Martino, ali ima stroj potrdilo o večnamenskosti. "To je tisti papir, ki sem vama ga kazala!" je ponosno povedala in dodala, da namerava odpreti masažni salon. "Tožili vaju bodo plastični kirurgi!" sta se šalila. "Za vse bo dovolj dela!" seje odrezala Martina. "Kaj pa naj zdaj midva, službeni čas teče, naredila nisva pa nič!" je zaskrbelo luštkanega. "Lahko nama sestavite omaro," sva ju peljali v dnevno sobo, kjer seje šibil velik kup sestavnih delov sicer stare omare. "Zakaj pa naj bi sestavljala staro omaro?" sta se začudila. "Bilo je takole," je začela Martina. "Preko kataloga sem naročila novo omaro za dnevno sobo. Iz prave češnje, lepo temnordečo, moderno." "In kavč, ki je zdaj v tvoji sobi!" sem dodala. "Ja, tiho bodi, da jima povem, kaj je bilo z omaro. Potem sva klicali mojega brata, če bi jo prišel sestavit. Je rekel, da bo, ko bo hodil na Koroško. "In da naj skrbno shraniva šravfe',' sem dodala jaz. "Potem je trajalo mesece in ni in ni ga bilo. Mama je spravila šravfe zelo skrbno, da jih potem, ko je omaro hotela sestaviti sestrična Sandi iz Ihana, ni več našla. Ker ni bilo šravfov, je Sandi flegmatično rekla, da je omara za skurit." "Medtem je neki Martinin oboževalec razstavil staro omaro in smo dele postavili na verando," sem nadaljevala štorijo. "To je storil tako hitro, da nisva utegnili ukrepati," je rekla Martina. "Nakar je klical moj brat, češ da prihaja in da naj pripraviva zapakirane sestavne dele omare in šravfe. Midve kot obsedeni začneva nositi tiste dele iz kleti nazaj v dnevno, šravfe sva šli kupit pa druge, ker on je gazda v hiši. Znosili sva vse dele gor in pripravili orodje, ko je brat poklical, da obisk odpade, ker je šefica zbolela in jo mora nadomeščati na kongresu stranke. Dodal je, da se vidimo čez štirinajst dni." Nadaljevala sem: "Medtem je pritisnil hud pomladanski mraz, midve pa brez drv. Martina se je spomnila na omaro. In ker stare iverke naravovarstvenici pač ne bova kurili, je vsak dan v peč romal kos nove omare. Na koncu sva večje kose razsekali. Od te kataloške garniture je ostal samo "kamniti" kavč, ki je v zgornji sobi." Martina je še pripomnila, da je tako trd, da na njem lahko lika perilo ali pa tolče orehe. Serviserjema pralnih strojev sva se tako zasmilili, da sta nemudoma začela sestavljati staro omaro iz iverke, jaz pa sem se končno lahko oglasila na telefon, ki je že pol ure tulil v prazno. "Kaj je, Brigitka, zakaj se cmeriš?" sem bila sočutno radovedna. "Sosed je izkoristil žledolom in je podrl moj brezov gaj, češ da so drevesa nevarna za cesto." "Giti, pomiri se, bomo nasadili nove breze," sem jo mirila. "Ne morem se pomiriti, oouuuuuuuuu, te breze sva sadila z Dragom, in so edini spomin nanj!" je tulila v telefon. "Pa še drva si je sosed prilastil!" "Reci Božu, naj intervenira!" sem jo tolažila in si mislila, da je še veliko hujših problemov trenutno po naši ljubi domovini. Ampak Brigiti se njen problem zdi pač najhujši, zato sem sklenila, da jo grem v soboto obiskat v Ihan, v vas v depresiji (zemljepisni, ne duševni). "Pripeljala ti bom poln prtljažnik drv,"sem jo mirila, ona pa je ves čas ponavljala: Moje breze, moje breze ..." V soboto, ko sva zložili drva iz prtljažnika, sem ji predlagala, da stopiva do nesramnega soseda in odpeljeva vsa drva, ki si jih je prilastil, pa je nekoliko pomirjena Brigita rekla, da mu jih bo, revežu, kar pustila. Menda si jih težko privošči, ker ima drag avto, ki ga mora vzdrževati... Valentin Ni res, da je za Valentina le ljubezen vmes! Lahko je topel roke stisk, lahko prešeren vrisk, lahko je le nasmeh brez misli na kak greh," lahko je telefonski klic in v slušalko vržen vic. In lahko je samo fin -tudi tak je Valentin. Ivan Peneč Razširimo obzorje Na Japonskem Yumeka in Yumeko, v Sloveniji Sanji Božični prazniki z gostjama z Japonske Klemen Cesar Proti koncu decembra smo v naši družini en teden gostili dijakinji z daljne Japonske. Dvajsetega decembra smo ju šli iskat na letališče Jožeta Pučnika na Brniku. Ker mi je znano, da Japonci večinoma slabše govorijo tuje jezike, sem bil nekoliko zaskrbljen, kako bo naše druženje sploh potekalo. Japonski dijakinji na Koroškem Že po uvodni predstavitvi so se moji pomisleki izkazali za resnične, vendar sta bili naši gostji zelo prijeti in zanimivi dekleti, simpatično radovedni in navdušeni nad vsem novim, tako da je komunikacija kar stekla, čeprav je res, da je bilo njuno znanje angleščine skromno. Je pa dejstvo, da je Japoncev skoraj 130 milijonov, njihovo gospodarstvo je izjemno močno in najbrž ne čutijo večje potrebe po znanju tujih jezikov. Bili sta presenečeni, da pri nas večina srednješolcev dobro govori angleško, učimo pa se vsaj še en ali dva tuja jezika ... V tednu, ki smo ga preživeli skupaj, smo jima predstavili predvsem Koroško in okolico, saj je bil ogled znamenitosti Slovenije v programu pri družinah, ki sta jih obiskali za nami. Ogledali smo si velenjski rudnik, Kope z okolico, staro mestno jedro Slovenj Gradca, odšli pa smo tudi na Rahtel in na Uršljo goro, sprehodili smo se okrog zaledenelega Ivarčkega jezera, pokazali smo jima manjšo kmetijo, odšli smo v Mislinjo, kjer so organizirali zanimiv dogodek "Pozdrav zimi in koncert na prostem", kjer so ob manjšem ognju nastopili številni pevski zbori. En dan sta preživeli z bratom in njegovimi sošolci: dopoldan v šoli, popoldan pa na koncertu, ki gaje organizirala njegova šola.Ta dan sta opisali kot vznemirljiv. Zanimivo je bilo tudi to, da sta dekleti imeli zelo podobni imeni, in sicer je bila ena Yumeka, druga pa Yumeko, pomen njunih imen pa je isti, in sicer sanje, oziroma po naše Sanja. Obe sta bili zelo vedoželjni, imeli pa sta precej različne interese, ena je športnica, druga pa glasbenica, ena navdušena odbojkarica, druga pozavnistka. Peljali smojutudi na naš tradicionalni božično- -------3^-------------------------------- novoletni koncert. Obe sta bili zelo presenečeni nad številno publiko na koncertu in izjemno pevko Nuško Drašček. Bili sta veseli, da sta lahko doživeli to prijetno vzdušje. Obe sta bili navdušeni nad našo psičko Kalo, nad lepotami neokrnjene narave, čudovitimi razgledi, cerkvami in našo kulinariko. Na Japonskem skoraj ničesar, razen riža, ne kuhajo sami. Tudi Japonci imajo radi pico, vendar je nikoli ne pripravljajo sami. Pokazali smo jima, kako jo pripravljamo mi, in jo spekli v krušni peči, kar jima je bilo še prav posebej zanimivo. Zadnje jutro druženja smo skupaj ugotavljali, da je praznični teden kar prehitro minil in da smo ga res lepo in prijetno preživeli. Prešernova poezija in lesena peč Peter Cesar, predsednikTurističnega društva Slovenj Gradec Foto: Klemen Cesar Kljub temu da nam je narava v prvem tednu februarja spet pošteno zagodla, smo v Turističnem društvu Slovenj Gradec vseeno organizirali že prej načrtovano prireditev. V petek, 7. februarja, zvečer smo pripravili dogodek in druženje na Trgu svobode, ki smo ga namenili praznovanju slovenskega kulturnega praznika. Z dogodkom, poimenovanim Prešernova poezija in lesena peč, nadaljujemo s svojimi prizadevanji, da bi tudi člani Turističnega društva Slovenj Gradec prispevali k pestrejšemu dogajanju v mestnem jedru. Pri prebiranju Prešernove poezije so sodelovale Renata Cigale,Tina Mirkac in Alma Košan. V nasprotju s Prešernovo večno in neminljivo poezijo je lesena peč samo za enkratno uporabo. Čeprav smo že večkrat ponovili, da "nikoli ni bilo in nikoli ne bo, če pa bo, bo samo enkrat", bomo nekatere naše zimske dogodke tudi v prihodnje popestrili s kurjenjem lesene peči in se ogreli ob njeni toploti. Kulturni dogodekTurističnega društva Slovenj Gradec smo zaključili s prijetnim druženjem na trgu, nato pa smo se udeležili še osrednje občinske proslave in podelitve Bernekerjevih priznanj v Kulturnem domu. : E •M- m ffcglSgl . J HHBhnBb L '~'v s] Lesena peč na slovenjgraškem trgu % "Drevesa dosežejo svoj smisel v izdelkih" (Dr. Franc Pohleven) Od 12. do 22. februarja smo si lahko v Mrežnem podjetniškem inkubatorju v Slovenj Gradcu ogledali čudovite lesene izdelke iz lesa, ki ga je donirala Pahernikova ustanova dijakom zaključnih letnikov lesarskih programov. Dijaki so mojstrovine izdelali po idejnih zasnovah študentov arhitekture. Koordinatorji projekta so bili Ivan Škodnik, univ. dipl. inž. les., Milena Škodnik, univ. dipl. inž. les., in ravnatelj Šolskega centra Slovenj Gradec in Muta Bernard Kresnik, univ. dipl. ekon. V programu, ki sta ga ob odprtju vodili simpatični dijakinji, je projekt med drugimi pozdravil župan MO Slovenj Gradec Andrej Čas, Ivan Škodnik pa gaje podrobneje predstavil in poudaril, daje na dijake izredno ponosen. Svoj, nekoliko romantičen, a vendar zelo realen pogled na slovenski les, je v kratkem govoru predstavil dr. Franc Pohleven iz oddelka lesarstva Biotehnične fakultete, ki upa, da se bodo taki izdelki, kakršne smo videli, v prihodnosti tudi serijsko izdelovali. Ponosen pa je tudi Maks Sušek, predsednik uprave Pahernikove ustanove, saj seje lahko prepričal, daje šel darovan les v prave roke. Več o projektu pa v naslednji številki Viharnika. Marta Krejan Župan MO SG Andrej Čas si je po ogledu licitacije vrednejšega lesa ogledal še čudovite lesene izdelke. Dijake in študente je pohvalil v svojem pozdravnem govoru. V nedeljo, 16.2.2014, ste lahko na prvem programu nacionalnega radia poslušali reportažo o koroških gozdovih, pri kateri so sodelovali tudi naši strokovnjaki. Svoj pogled na naše gozdove in problematiko gozdno-lesne verige sta predstavila direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Silvo Pritržnik in vodja Zavoda za gozdove Slovenije Območne enote Slovenj Gradec spec. Milan Tretjak. Strokoven, a hkrati romantičen odnos do gozdov ima predsednik uprave Pahernikove ustanove Maks Sušek, ki je ponosen na naše zeleno bogastvo, s kakimi težavami se ubadajo lastniki gozdov, pa je povedal Janko Ošlovnik. Posnetek oddaje in reportažo v besedilu in slikah lahko najdete na spletni strani Prvega programa Radia Slovenija www.radioprvi.si. Marta Krejan Silvo Pritržnik je med drugim izpostavil nevarno delo sekačev, ki so "skriti" v gozdu, so pa ravno oni tisti, ki pri pridobivanju lesa opravijo najtežji del. Spec. Milan Tretjak poudarja, da je največje bogastvo in rešitev za izhod iz krize prav "zeleno zlato", ki ga ima Koroška v obliki svojih gozdov. „Samo od gozda se ne da preživeti," je za radio povedal eden od najskrbnejših lastnikov gozdov pri nas, Janko Ošlovnik, ki se dodatno ukvarja še s predelavo lesa. r 1 Ik -- - 7 g§j| ‘C. šm m if'" 4|VH