KO
OTOK PTIČJIH ENDEMITOV
Al Vreze c

Površina: 8.722 km2 Dolžina obale: 1047 km Število prebivalcev: 255.100 Število območij IBA: 12 Št. opaženih vrst: 323 Št. snezdllfc 147 (vključno z izumrlimi gnezdilkami) Najvišja točka: M10 Cinto (2706 m n.v.)
Posebne vrste ptic:
rumenokljuni viharnik, strakoš, tatarska živižgavka, rjavi škarnik, brkati ser, ribji orel, španska kotoma, sredozemski galeb, bledi hudournik, otoška penica, palčja penica, osočnikova penica, korziški brglez, črni škorec, skalni vrabec, koraška konopeljščica
Zanimive živali:
muflon, korziški lastovičar Papilio hospiton, korziški pisanček Fabriciana elisa, korziški okar Hipparchia neomyris, korziški cekinček Coenonympha corinna
Zanimive rastline:
korziški bor, hrast plutovec, evkalipt
Varstvo narave:
Naravni park Korzika - Pare Naturel Regional de la Corse (330.000 ha, ustanovljen leta 1972); 21 endemičnih vrst in podvrst ptic
Viri ogrožanja:
pesticidi, intenzifikacija kmetijstva, obalni turizem, uničevanje habitata posameznih vrst in lov, zaradi katerega je leta 1966 izumrla beloglavka
Rastlinski pasovi',
spodnji sredozemski (do 100 m n.v.), srednji sredozemski (100-1000 m n.v.), zgornji sredozemski (1000-1300 m n.v.), montanski (1300-1800 m n.v.), subalpinski (1800-2100 m n.v.), alpinski (nad 2100 m n.v.)
Endemit - organizem, ki živi na določenem omejenem območju in ga drugod ni mogoče najti. Med ptiči so endemiti zaradi njihove velike sposobnosti selitev izjemno redki. V Evropi sije zato laskavi naslov endemnega ptičjega območja (EBA - Endemic Bird Area) pridobilo le malo območij. Med nje se je kot sekundarno endemno območje, določeno z le eno endemno vrsto, uvrstil sredozemski otok Korzika, kjer se stapljata dva skorajda nezdružljiva biotopa, visokogorje in morje. Velika pestrost biotopov in relativna izoliranost otoka sta poskrbeli, da seje na otoku razvilo ali ohranilo nekaj svojevrstnih vrst in podvrst ptic, ki jih ne bomo našli nikjer drugje na svetu.
1.	pristaniško mesto Bastia
2.vranjek
3.	Genovežanski opazovalni stolp
4.	križanec domačega in divjega prašiča
5.Napoleon	Bonaparte
letnik 8, Številka 4; december 2002
ORNITOLOŠKI POTOPIS
öredozcmlje je glede svoje favne svojevrstno območje, saj za kar lepo kopico živali predstavlja celoten svetovni areal. Medtem ko so nekateri endemiti po Sredozemlju širše razpostranjeni, med pticami so to balearski viharnik Puffinus Mauretaniens, sredozemski viharnik Puffinus yelkouan, sredozemski galeb l.arus audouinii, oljčni vrtnik Hippolais olivelorum, otoška penica Sylvia sarda, črnogrla penica Sylvia rueppelli, balkanski strnad Emberiza caesia in italijanski vrabec Passer Xitaliae, pa Sredozemlje skriva še nekaj t.i. stenendemitov, vrst omejenih na izjemno ozko območje. V Sredozemlju so kar štiri območja določena kot EBA: Ciper, z dvema endemitoma, ciprskim kupčarjem Oenanthe cypriaca in ciprsko penico Sylvia melanotliorax', Levantinsko gorovje z endemičnim sirijskim grilčkom Serinus syriaeus; del gorovja Atlas v Alžiriji z alžirskim brglezom Sitta ledanti: in Korzika z endemičnim korziškim brglczom Silta whiteheadi, medtem ko se za endemično korziško konopeljščico Serinus (citrinella) corsicana. ki sicer živi tudi na Sardiniji, še vedno ne ve natančno, ali gre za samostojno vrsto ali zgolj podvrsto.
pa je narava še vedno lista, s katero se Korzika še danes lahko brez sramu ponaša, zlasti zaradi velikega števila endemitov. Oglejmo si tri značilne biotope Korzike. Vsakega od njih zaznamuje po en ptičji endemit: (1) obalni oziroma obmorski pasje svet sredozemskega galeba. (2) pas makije zaznamuje otoška penica, (3) gozdovi montanskega do alpinskega pasu pa so življenski prostor korziškega brgleza.
Obala in sredozemski galeb Larus audouinii
Korziška obala je izjemno raznolika. Na vzhodni strani otoka je položna, zato tu najdemo poleg peščin tudi soline in številna brakična močvirja ob izlivih rek. Tod je nekdaj gnezdila beloglavka Oxyuru leucocephala, ki pa jo je zdesetkal lov in tako na Korziki od leta 1966 ne gnezdi več. Še danes, čeprav redka, pa gnezdi v teh biotopih tatarska žvižgavka Netla rufina, tu in tam pa je možno opazovati tudi kravjo čapljo Bubulcus ibis, ki priložnostno na Korziki tudi gnezdi.
foto: Al Vj«ec
Sredozemski galeb Larus audouinii je endemit Sredozemlja, saj je njegov gnezditveni areal omejen le na to območje.
Korzičani so se vedno šteli za nekaj posebnega, čeprav Korzika politično spada k Franciji in tudi jezik, ki ga na otoku večinoma govorijo, je francoski. Kljub temu ljudje še vedno govorijo tudi v materinski korziščini. Na svojo zgodovino so Korzičani ponosni, saj bila Korzika mati kar nekaj znamenitim osebam svetovne zgodovine. Glavno mesto Korzike Ajaccio je rojstni kraj velikega francoskega cesarja Napoleona I., ki je zavladal Evropi v začetku 19. stoletja. Poleg tega Korzičani še vedno zatrjujejo, daje danes univerzitetno mesto Corte rojstni kraj velikega raziskovalca sveta Krištofa Kolumba, katerega poreklo si pripisuje tudi Genova, ki je dolga stoletja Korziki tudi vladala. Vsekakor
«Zahodna obala je popolnoma drugačna, saj se večinoma bazaltne stene strmo spuščajo v morje. Zatorej ni presenečenje, da lahko nekatere izrazito skalne vrste, kot sta skalna lastovka Hirundo rupestris in puščavec Montícola solitarias, opazujemo ob sami morski obali, naprimer okoli naselja Piana. Previsne stene nad morjem so gnezdišče v Sredozemlju redkih ribjih orlov Pandion haliaeius, 24 parov jih danes gnezdi na Korziki. Na skrajnem jugu otoka leži mesto Bonifacio, ki bi mu lahko rekli tudi mesto treh hudournikov. Sam sem tod opazoval hudournika/l/w.s apus, bledega hudournika Apus pallidus in planinskega hudournika Tachymarptis inelba. Strmi klifi pri Bonifaciu, bližnja otočja kot so otoki Lavezzi in Cerbicale ter skrajni severni polotok Korzike, Cap Corse, so gnezdišča morskih ptic, rumenokljunega Calonectris diomedea in sredozemskega viharnika Puffinus yelkouan, strakoša Hydrobates pelagicus, vranjeka Phalacrocorax aristotelis in sredozemskega galeba. Od leta 1978 korziški ornitologi redno spremljajo številčnost sredozemskega galeba na Korziki. Leta 1996 so našteli 112 gnezd, največ na polotoku Cap Corse. Poleg sredozemskega na Korziki gnezdi tudi mnogo številnejši rumenonogi galeb Larus cachinnans, ostalih devet vrst galebov pa ima na Korziki zgolj status poletnega, zimskega ali občasnega gosta.
Makija in otoška penica Sylvia sarda
Obalni pas se proti notranjosti prevesi v zaraščeno sredozemsko makijo. ki smo je sami vajeni tudi z bližnje
svet prie ii
revija Druitva 2.1 opa/ova nje in proučevanje ptic Slovenije DO PPS
ORNITOLOŠKI POTOPIS

Bonifacio - mesto na skrajnem jugu Korzike je zgrajeno na obmorskem klifu, kjer gnezdijo mnoge morske ptice.
Dalmacije. Mnoštvu trdolistnih in trnastihgrmovnih rastlin so primešana posamezna drevesa. Najbolj v oči padejo drevesa evkalipta Eucalyptus sp. z izredno aromatičnimi plodovi, livkalipti so v Sredozemlju tujerodna drevesa, saj sicer naravno uspevajo v daljni Avstraliji. Drugo drevo, zanimivo za obiskovalca Korzike, pa je hrast plutovec Qucrcua súber. Večina dreves ima golo deblo, saj so iz njih odstranili tudi po več centimetrov debelo lubje, iz katerega izdelujejo pluto.
V ornitološkem smislu pa makijo najhitreje povezujemo s penicami. korziško makijo pa z endemično otoško penico, katere glavnina populacije poleg Korzike gnezdi še na Sardiniji. Hibi in Balearih. Za ornitologa iz Slovenije je tu zanimiva še palčja pcnica Sylvia uncíala, ki ima značilno zahodnoevropsko razširjenost, medtem ko sta taščična S. caniilluns m lamelna penica S. melanocephcila znanki tudi iz našega Primorja. V makiji na Korziki gnezdi še precej endemnih podvrst ptic. denimo sivi muhar Muscícapa striata tyrrheitica. šoja Garrulus glandarius eorsieantts, rjavoglavi srakoper Lanius senator badius. lišček Carduelis carditelis isc/iusii. če naštejem le nekatere. Veliko teh podvrst si Korzika deli s sosednjo Sardinijo.
¡ opla sredozemska klima v tem pasu ustreza grški kornjači Testudo hermanni. Te želve se pogosto znajdejo na jedilniku
brkatega sera Grpaetus barbatus. ki je sicer mrhovinar, a si jedilnik rad popestri tudi s tako hrano. Želvo zgrabi, se z njo dvigne v višave, od koder jo spusti na skale, da se njen oklep stre. Želvje meso pa ne tekne le brkatemu seru. pač pa tudi tamkajšnjim ljudem, zato želvja juha na jedilniku lokalnih gostiln ni nikakršna redkost. Domače živali.
K.o AlVreJVL
Na zahodni obali Korzike sc večinoma bazaltne stene strmo spuščajo v morje, kot naprimer pri naselju Piana.
12 KORZIKA
letnik 8, številka 4. deccmbcr 2002
ORNITOLOŠKI POTOPIS
Oluščeno drevo Hrasta plutovca Qtiercussuber. Do nekaj centimetrov debelo lubje jc surovina za pluto.
denimo prašiči in koze. se večinoma prosto sprehajajo naokoli, zlasti v višjih predelih Korzike. Veliko mnoštvo živali pa pomeni tudi veliko količino mrhovine, kar je za brkatega sera kot naročeno.
Na vzhodnem delu otoka je veliko nižavje Aleria, kjer je makija izkrčena za potrebe poljedeljstva. Odprte površine so za svoje gnezdišče izkoristili čebelarji Merops apiaster, ki si na Korziki gnezdilne rove pogosto izkopljejo kar v ravna tla. Kmetijstvo s pridom izkoriščajo tudi škorci, v tem primeru črni škorci Sturnus imicolor, ki so nekakšna zahodnoevropska različica naših škorcev. Kanje, tu kot endemična podvrsta Buteo buteo arrigonii, so na Korziki redke. Vlogo običajne ujedc so zato v teh krajih prevzeli rjavi škarniki Milnis milvus.
Montanski gozd in korziški brglez Sitta vvhiteheadi
Marsikdo bi ob latinskem imenu korziškega brgleza, edini pravi endemni ptičji vrsti Korzike, pomislil, da gre za brgleza z belo glavo. Ime je dobil po raziskovalcu Johnu Whitcheadu. kije avitavno Korzike raziskoval v 19. stoletju in ki jc na svojih ekspedicijah brgleza tudi odkril. Brglezi so tipične stalnice, ki se le malo selijo, zato so različne endemne vrste pri njih dokaj pogost pojav. Korziškemu
brglezu sta najbolj sorodna alžirski Sina ledanli in turški brglez Sitta krneperi. ne pa brglez Sitta enropaea iz celinske Evrope, kot bi morda kdo pričakoval. Tipični življenski prostor korziškega brgleza so obsežni montanski gozdovi z mogočnimi drevesi korziškega bora Pinus uigra laricio. kjer dosega gostote tudi do 0.9-1.5 para/lOha. Sam sem ga
Trnu Al Vre/«
Na Korziki gnezdi endemična podvrsta sivega muharja Muicicapa striata tyrrltenlca. Na sliki je speljani mladič.
SVET PTIC 13
revija Druitva 2.1 opa/ova nje in proučevanje ptic Slovenije DO PPS
ORNITOLOŠKI POTOPIS
gentilis arrigonii, velikega della Dendrocopos major harterti, nicniščka Parus alersardus, dolgoprstega plezalčka Cerlhia familiaris corsa in krivokljuna Loxia ciurvirosira corsicana. Poleg ptičjih naseljujejo ta svet tudi drugi živalski endemiti. Najbolj opazni so metulji, korziški lastovičar Papilio hospiton v višjeležečih dolinicah, korziški okar Hipparchia neomyris v borovem gozdu in korziški pisanček Fabriciana elisa nad gozdno mejo v alpinskem pasu. Visokogorje doseže najvišjo točko na gori M" Cinto z 2706 m n.v. in ustvarja okolje za povsem gorske vrste kot so planinska pevka Pritnella collaris, planinska kavka Pyrrhocorax graciilus in planinski vrabec Montifringilla nivatis.
Tako velika pestrost tako različnih življenskih prostorov na tako majhnem območju daje Korziki zares izjemen pečat. Podobnost s Slovenijo je neizogibna in morda je ravno to razlog, daje Korzika postala v zadnjem času priljubljeno letovišče vse več Slovencem. ■ ■ ■
PRIPOROČENA LITERATURA:
THIBAULT. J.C (1979): Parc Nature! Régional de la Corse, Les Oiseaux en Corse. Découverte de la nature, Numéro 17. A.R.P.E.G.E., Parc Naturel Régional de la Corse, Ajaccio THIBAULT, J.C. inC BONACCORSI ( 1999):The Birds ofCorsica. BOU Checklist No. 17. Bntish Ornrihologists' Union, Truig.
Gozd korziškega bora Pinus nigra laricio na prelazu Col de Bavella (1218 m n.v.) je značilen gnezditveni habitat dveh endemičnih ptic:
korziškega brgleza Sit ta nhitehcadi in korziške konopeljščice Serinus (citrinella) corsicana.
Grška kornjača Testiido hermamti je pogost plen sicer mrhovinarskega brkatega sera Cypaetus barbatus.
opazoval v Aitonskem gozdu (Forel d'Aitone: I300 m n.v.) in na prelazu Bavella (Col de Bavella; 12I8 m n.v.), sicer pa je razširjen po celem osrednjem delu otoka, kjer se razprostira tudi naravni park Korzika (Pare Naturel Regional de la Corse). Svetovna populacija korziškega brgleza je ocenjena na vsega 2000-3000 parov. Poleg brgleza te gozdove naseljuje še cel kup endemitov, predvsem podvrst, od korziške konopeljščice do kragulja Accipiter
14 KORZIKA