Masarykovi pogiedi na šoio Češkoslovaški narod je že v času pred svetovno vojno pokazal neprimerno večjo narodno zavest, politično zrelost in duhovno samostojnost kakor drugi slovanski rodovi. Brez dvoma gre višja stopnja izobraženosti na račun uokvirjenega življenja v bližini nemških kulturnih središč, svojo moč pa je črpala iz lastne narodne zgodovine, ki se je z vzori — sv. Vaclavom, Janom Husom, Tyršem in z drugimi prebijala k neodvisnosti od nemštva. Vseeno pa zatrjuje T. G. Masaryk v svojih spominih, da so obstojale do 1.1882. tudi v Pragi kaj majhne kulturne razmere. Ne, da ne bi bilo dovolj rodoljubarstva in navdušujočega slovanstva, ne, tega je bilo dovolj — bilo je manj smotrnega dela v politiki. kakor tudi v vseh drugih panogah narodovega izšolanja. Tako je na pr. temeljito narodno navdušenje za Husa, a Husa pravzaprav nihče ni poznal. Tako na primer se je trkalo na rodoljubarska prsa, istočasno pa se je nemčurilo in poviševala nemška kultura. Težilo se je za dvigom narodne kulture, niso se pa povzpeli do spoznanja, da je treba predvsem sebe prekvasiti v resnično narodnega in nravnega človeka. Ako je postal češkoslovaški narod politično zrelejši, je v mnogočem Masarykova zasluga. Masaryk je težil za istinitostjo, zato niso bila njegova dejanja nikdar v nasprotju z besedami. Radi pravilnosti nazorov je moral vsako stvar dognati do čistega, to mu je dalo mnogo dela, a tudi znanja; napotilo je pa tudi nasprotnika k iskanju, kar vse je dvignilo nivo kulturnih spopadov, ki so za prihoda Masarvka v Prago izbruhnili. O sebi pravi, da je bil slab učitelj. Nikdar ni bil dovolj prepričan o pravilnosti naukov, zato je nerad poučeval; v vzgoji je čutil preveliko odgovornost za nrav učencev. zato je najrajši iskal za. sebe — najpravilnejše, najlepše, najnravnejše. Nravna načela so ga vodila povsod: v književnosti, v narodnostnih vprašanjih, v politiki. Za njega je bila rcsničnost tajnost sveta in življenja — verska in nravna svetost. V vseh vprašanjih je iskal nravni cilj, ki je upravičen v božjih in naravnih zakonih, pa tudi sredstva je podrejal etični presoji. Njegova načela: jNarodnost in državnost se gradita na nravnosti, Naš ponos in naša vzgoja ne smeta temeljiti na laži. Laž se ne izplača ne v politiki, ne v javnem življenju — so mu bila kažipot pri vsem delovanju. Mogli bi soditi, da ta načela ob udarcih dinamičnih ideoloških gesel odpovedo. Začasno, verjetno. A Masaryk, ki je meril življenje nar-5dov z daljšimi merili, je videl v teh lažnih geslih že kal bolj ali manj oddaljene politične smrti tistega naroda. Njegova vera v nravno izživljanje politike in narodnega življenja ni bila samo pasivna, topa vdanost v nastopajoče dogodke: To je problem malega naroda: delati moramo več ko drugi in biti moramo spretni; toda ako bi se nas kdo lotil z nasiljem, se mu ne dajmo... Ne dajmo se, to je vse. V vojnih letih 1914—1918. je to z deli izpričal. Dejal bi, da so Masarykovi spomini — Čapkova knjiga »Pogovori s T. G. Masarykom«, zgolj misli o vzgoji naroda. Ko pripoveduje o mladosti, je ves v šoli in v cerkvi, ko govori o šolanju v Brnu in na Dunaju, zavestno išče vpliv nacionalnih in socialnih idej, literature, časopisja in gledališč na nrav mladine, ta leta so dala tudi štiri strani obsegajoče poglavje »O šolah«; nato krene v višje šole in zopet razmišlja o vzgoji naroda. Kot mlad mož se spusti v kulturne in politične borbe, ki jih vse presoja z moralnega vidika, vojna leta so ga našla že starega moža, ko je rnoral kulturno delo zamenjati z revolucionarnim in je bilo pričakovati, da bo vsa njegova nravna nazorska zgradba doživela polom pred avstrijskim nasiljem. A zmagala so etična načela in Masaryk je mogel ob vrnitvi v domovino samo ugotoviti pravilnost svojih lastnih nazorov o življenju poedinca in naroda. Zanj ni bil uspeh niti predsedniško dostojanstvo, njcgovo najgloblje zadoščenje mu je bila vera, da je bil vse življenje borec za pravico in etične idealc, ki so se izkazali za pravilne in — zmagovite. I. Otrok in njegov svet. Masarykovi spomini na otroška leta niso zgolj osebni spomini na mladost, nego je predstavil čitateljem otroka in njegov svet na splošno. Ta svet je komaj v stiku s šolo, ki je prisiljena in neljuba reč, otrok se obrne od nje, ko jo zapusti, kakor da se njega ne tiče. Potem se šele začne pravo otrokovo doživljanje: Treba je napraviti lok, najti primerne šibe za pšice, poiskati desko za meč, da bo meč najdaljši, najtežji in najlepši; treba je preizkusiti skok preko potoka, da se ne ponesreči, ko bodo tekmovali; treba je znati plavati pod vodo, skakati na glavo in nešteto drugih umetnosti pri igrah ob vodi. Takšen paglavec, ki hoče kaj veljati, mora znati žvižgati z ustnicami, z zobmi, na en, dva prsta in na pest, mora znati hoditi po ro kah in se prekopicavati, mora znati skakati po eni nogi in se tako boriti z drugimi; poleg tega je ponos paglavca najdaljši met kamena z roko, s pračo in s palico. Pravi paglavec mora znati plezati, skakati, teči, drsati se, loviti rake in ribe, hoditi po berglah; mora biti dober obrtnik, da si lično napravi puško, sabljo, kopje in meč; mlinčka, kolesa, vrtiljce in klopotce; imeti mora svojo zakladnico: gumbe, nožič, kos ogledalca, barvaste kamenčke, lečo, šojno pero, žeblje — kar vse zamenjava in s čimer prekupčuje. Leto na vasi je bogato na doživljajih: Pride zima z Miklavžem in parkeljni, nato Božič, Trije kralji — čas, ko se poseda po hiši in posluša historije in pripovedke. Maškare so dogodek pred pomladjo, ko se odvržejo čevlji in prično igre s fižolom, s kamenčki, vitje piščal, pa dela na polju in v vinogradu ravno dovolj. Velika noč prinese nove lepote: Zavežejo zvonove in oglase se drdre, kako krasno ropotajo!, strašijo Boga, in blagoslovljeni ogenj zbere otroke rano zjutraj pred cerkvijo, da ga razneso po hišah. Nato sekajo pirhe; kdor je spretnejši, več jih dobi. V maju so procesije po polju, junija kres, julija kopanje in plavanje, borovnice, doba iskanja prvih hrušek in jabolk, ki se nahajajo večinoma na tujih vrtovih. Jesen prinese grozdje in jabolka, je čas paše in pečenega krompirja, beljenja koruze, pričetek šole. Nato pridejo Vsi sveti, ko se prižigajo sveče na pokopališču; zvečer si nihče ne upa na groblje, ožive pravljice o duhovih in strahovih, o pošastnih okostnjakih in mrtvecih. Vse življenje na vasi je regulirano z letnimi časi in verskimi obredi. Priroda in vera sta uokvirila življenjc v določen ritem, ki ga nihče ne sme in ne more porušiti. Kdor bi hotel porušiti te institucije, ta vladajoči red, postane posebnež v vasi, ki se ga vse izogiblje. II. Globlje duhovno oblikovanje. Vera. Kakor šola, tako tudi verstvo nima pravega stika z otrokovim čustvovanjem. Kakor nima ves šolski pouk težišča v otrokovem lastnem doživljanju, tako tudi verstvo sloni zgolj na prisiljenem učenju katekizma. Tu so božje in cerkvene zapovedi, ki se jih mora enostavno sprejeti. Kdor samo premišljuje o resničnosti učenega, ali dvomi: pravijo, da greši proti Bogu. Na ta način je onemogočeno vsako razpravljanje o veri, ki postane v otroku zmes nerazumljivih predstav o Bogu in vsej cerkveni ustanovi. Veliko bolj določno kakor verski nauki vplivajo na otroka verski obredi. Otrok vidi, da se jim podreja vsa vas, vsi ljudjc, in da je cerkev nekaj lepega. Duhovnik stoji pred oltarjem, mašuje, dim kadila se dviga kvišku, zvončkljanje, ljudje sede, vstajajo in kleče, zadaj orgle in petje — otrok se podredi obicajem, verskim obredom in tako verstvo enostavno prakticira. Verski nauk enostavno sprejme, versko življenje pa izvaja. Radi nerazumevanja verskih naukov jc ©trokovo verstvo močno pomešano s praznoverjem. Pravljice o duhovih, čarovnicah in strahovih tvorijo del verskih predstav. Smrt in hudič sta močna stebra otroške vere, ki pri mnogih do smrti ne ugasne. Otrok o veri razmišlja: Kako to, da so poleg njegove vere še druge vere, kdo je več, papež ali kralj, zakaj se je dal Kristus usmrtiti, in podobno. Tuje vere, tuji verniki in druge cerkve vzbujajo v njem strah in grozo. V otroku vzgajajo krvno sovraštvo do Zidov, čeprav so Zidje prav tako dobri verniki. Pravo versko vzgojo je torej treba doseči z razumom, ne s čustvi. Otrok slepo veruje v nauke, katere ga uče. V duhovnikih vidi izvrševalce božjih naukov. Najkrutejše mu pretrga zaupanje v vero spoznanje, da tudi duhovniki greše. III. Starši in dom. Prvi ljudje, s katerimi ima otrok neposreden stik, so starši. V tem sožitju sprejema otrok gotove vtise: vidi, ali so starši pravični, dobri, hudobni, odkritosrčni — prva šola otroku torej je dom. Otrok takoj opazi dvojnost očetovih in materinih zapovedi: staršem je mnogo dovoljenega, kar njemu prepovedujejo. Otrok opazuje očeta in mater, ju presoja in ocenjuje. Kmalu spozna njune navade in razvade in se jih navzame. Otrok, ki vidi doma nesoglasje, surovost, prepir in laž, bo težko postal dostojen človek, ne da bi z največjim naporom v sebi te lastnosti premagal. Prav tako vplivajo na otroka lastnosti starejših bratov in scster. To je družina v malem: najstarejši brat nadomestuje očeta, najstarejša sestra mater. V tem krogu nastajajo situacije in nastopajo dogodki, ki jih otroci sami razrešujejo in se tako privajajo bodočemu življenju. Nato pride sorodstvo: tete, strici, botri, sosedje, ki s svojimi navadami usmerjajo otrokovo duševnost. Otrok vidi pri njih de- lavnost, lenobo, pijančevanje, pretepaštvo, iskrenost, in si v tem krogu poišče svoj vzor. Potem si najde tovariša. Njemu vse zaupa, ga posnema, izprašuje in si z njegovimi nazori in lastnostmi dopolnjuje svojo duhovno bit. Želje po spoznavanju si teši s knjigami, ki so najrazličnejše kakovosti in zato najrazličnejših učinkov. Največji vpliv na vzgojo otrok pa imajo socialne prilike v družini. Ne samo slaba prehrana in nedostatna obleka, mnogo težje in usodnejše učinkuje na otroka odnos očeta do matere, njuno življenje in celo intimnosti, ki se dostikrat odigravajo v prisotnosti otrok, pač radi enosobnega stanovanja. Premajhno stanovanje je čestokrat vir mnogih otrokovih izkustcv, ki jih nobena pridiga, noben šolski nauk ne morc predrugačiti. Boljši učni in vzgojni uspehi so v mnogočem odvisni od boljših socialnih prilik. Nedvoumno pa je, da je treba pričeti z reformo vzgoje odraslih, ako hočemo dobiti zdrav naraščaj. Starši in šola preveč ukazujejo, a premalo služijo mladini z živim zgledom. S tem bo pa tudi mladinska literatura opustila golo moraliziranje in bo stopila na bolj prisrčna pota do otroka. Duje Budak (Dalje prihodnjič.)