št. 33
mm
„ d rušiva za luuuolm ti a ro j;U' i 1
/' y//'/>/>/ J/ry ter/ir tfyya,ctdZ>'&X/V-ia/
i1 i | ^ 1 v L- •*%/. -
ff -/7Vv'
julij ’95
letnik X
Ni znamenje na polju to, to moje je srce gorko, in ta obraz, prepoln miline, je slika moje domovine.
Ta svetla luč - moj srčni žar, le njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem plamenitim njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil, poslednji njej se bo glasil, in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!
Simon Gregorčič
Bralcem čestitamo ob dnevu državnosti - četrti obletnici samostojne
Slovenije!
UO
MATI DOMOVINA
Slovenski pregovori nas učijo:
Ljubi domček, če ga je le za en lonček.
Ljubo doma, kdor ga ima.
Če človek	pol sveta	obteče, najboljši	kruli doma	se peče.
Hudo je,	če	te tuja	vrata tolčejo po	petah.
Slovenija	je	naša	domovina, naša domačija,	naš dom,
očetnjava	in	lahko	smo ponosni, da je tudi	samostojna
država. Pot do države je bila dolga celo tisočletje. Vipavske internirankc so ob vračanju iz zaporov prepevale: "Oh, kako je dolga, dolga pot iz tujine pa do doma." O njej so sanjali in jo želeli veliki možje slovenske besede, Prešeren: "...kjer hiša mojega stoji očeta"; Gregorčič: "Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina"; Cankar: "Domovina, ti si kakor zdravje"; Slomšek: "Živeti in umreti za slovenstvo".
Koliko ljubezni, vere in upanja v domovino Slovenijo so imeli naši primorski Čedermaci - Trinko Zamejski, Lojze Bratuž, Filip Terčelj, Virgilij Šček. Že davno pred nami so se zavedali, da imamo Slovenci zgodovinsko pravico in pogoje za lastno državo.
Kako pa je danes z našim odnosom do domovine? Je država Slovenija res naša domačija? Tako čudno se obnašamo, kakor da ne bi vedeli, kaj početi s to našo domovino in njeno državnostjo. V šolah še vedno nimamo primerne domovinske vzgoje, zato je naša stopnja narodne in domovinske zavesti nizka in vse premalo prisotna v šolah, vrtcih, na ulici, v uradih, gostilnah, predvsem pa manjka v naših glavah. Še vedno smo okuženi z "internacionalizmom", zato je pokončno zavedanje lastnih korenin kaj hitro označeno z nacionalizmom in neprofitnostjo. Tako tuje izrazoslovje zastruplja našo samostojnost in ogroža mlado državo.
Skrajni čas je, da odvržemo vso to bremenilno navlako in najprej popravimo naš odnos do moralnih vrednot, ki so žal poteptane. Ponosno in z veseljem razobesimo naše slovenske zastave in simbole državnosti, posebno na javnih mestih, v šolah, državnih in občinskih uradih, kar velja tudi za novo občino Vipava. Če so že uradne ustanove hladne do domovinske miselnosti, naj se s to mislijo ogrevajo naši domovi. Škodilo nam ne bi tudi malo več vedenja o naših domačih narodnjakih Krelju, Lavrinu, Vrtovcu, Grabrijanu, Premrlu, Žgurju, Bajcu in drugih. To znanje bi nas napolnilo s ponosom in ljubeznijo do vipavskega slovenskega doma, da bomo lažje nadaljevali njihovo izpoved narodne zavesti. Zaključujem to razmišljanje ob dnevu slovenske državnosti z željo, da bi še dolgo skupaj prepevali Ipavčevo pesem BODI ZDRAVA DOMOVINA.
Jv! 5
Magda Rodman
OB 50-LETNICI ZMAGE NAD FAŠIZMOM IN NACIZMOM
Govor na prireditvi na Nanosu, dne 27.4.1995
Spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši in vsi, ki ste danes prihiteli na naš prelepi Nanos, prav lep pozdrav!
Današnji dan, 27. april, je naša mlada Slovenija namenila spominu na vse ljudi, ki so se v dolgi zgodovini našega naroda borili za svobodo slovenskega naroda. Imenovali smo ga dan upora proti okupatorju.
Poleg tega spomina praznujemo v teh dneh tudi petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne - obletnico zmage nad nacifašizmom. To je spomin na veličastno zmago antifašističnih sil vsega sveta. Spomin na zmago, ki so jo izbojevali z ramo ob rami zapadni zavezniki, rdečearmejci in odporniška gibanja po Evropi, med njimi tudi slovensko odporniško gibanje - NOB. Pred petdesetimi leti smo bili prepričani, da je bila druga svetovna vojna zadnja morija ljudi, da je človeštvo spoznalo, da se s silo ni mogoče ničesar doseči, žal se naše pričakovanje ni uresničilo.
Za večino državljanov Slovenije je praznovanje dneva upora proti okupatorju pomembno. Se posebej veličastno ga moramo praznovati mi Primorci. Primorska je bila dolga stoletja v avstro-ogrski monarhiji. Bila je na prostoru, kjer si je nemški živelj hotel zgraditi most na Jadran. Da bi to dosegel, bi nas moral izgnati ali potujčiti. Ob koncu prve svetovne vojne smo bili sredstvo za plačilo Italijanom, za njihovo udeležbo v vojni na strani Antante. Italijani, posebno še italijanski fašisti, niso zbirali sredstev, da bi našo Primorsko napravili italijansko. Izvajali so gospodarski pritisk na vse, kar je bilo slovensko. Prepovedali so slovensko besedo. Povsod so viseli napisi: "Qui si parla solo italiano" (Tu se govori samo italijansko). Vršili so provokacije, da so lahko izvajali represije. Cilj je bil popolno uničenje Slovencev na Primorskem.
Temu zatiranju smo se Primorci upirali na najrazličnejše načine. Poznana je organizacija	TIGR.	Ni bilo	malo
posameznih - spontanih uporov ali pasivnega odpora. Veliko naših ljudi je moralo zbežati - največ v Jugoslavijo. Tako smo mi Primorci dočakali leto 1941. Takrat smo vsi, z redkimi izjemami stopili v vrste OF, ki je	v naših	krajih	edina	nudila
organiziran upor proti italijanskemu fašizmu proti	zatiranju.	Ta	upor	proti
italijanskemu fašizmu se je iz meseca v mesec vse bolj razraščal. Bilo je veliko malih in tudi večjih spopadov širom Primorske. Prvi večji frontalni spopad med partizani in Italijani se je vršil 18. aprila 1942 prav tu na Nanosu. Ta nanoška bitka je pokazala, da smo Primorci odločeni boriti se proti fašizmu za osvoboditev Primorske izpod Italije in priključitev k Republiki Sloveniji. Po kapitulaciji Italije je na Primorskem nastal 9. korpus. Ves ta odpor je bil za pogajanja o meji med Italijo in takratno Jugoslavijo več kot plebiscit. To so morale upoštevati vse sile pri določitvi meje. Upor je tako prinesel priključitev Primorske k Sloveniji. Primorske borce lahko imenujemo borce za zapadno mejo Slovenije. Vsa ta borba je bila krvava in terjala veliko žrtev, je pa doprinesla, da je Primorska slovenska.
Naše	prepričanje, da	je	s	koncem druge
svetovne vojne bilo tudi konec okupacije Slovenije, ni držalo. Izkazalo se je, da temu	ni	tako. Pojavil	se	je	novi okupator,
ki je iz leta v leto vse močneje stegoval roke po Sloveniji.
Ponovno je slovenski narod enotno med letom 1990 in 1992 moral dokazati, da želi biti svoboden, sam gospodar na svoji zemlji. Tako	je	propadel dosedaj	zadnji poskus
tujca,	da	nas okupira.	V	junijski vojni smo
z zelo malo žrtvami, predvsem zaradi
enotnosti vsega naroda, dosegli samostojno državo.
Ob dogodkih polpretekle zgodovine so se in se še danes pojavljajo različna gledanja in tolmačenja. Pustimo sedaj te sramotne in žalostne razklanosti iz naše polpretekle zgodovine. Zavihajmo rokave in usmerimo našo energijo v prihodnost. Strnimo vrste v naš skupni interes za lepšo prihodnost nas in naših zanamcev. Zgodovinarji pa naj opišejo potek dogodkov po zgodovinski verodostojnosti. Pri tem morajo pogledati dogodke tudi skozi očala Primorske in ne samo Ljubljanske pokrajine. Sedaj je čas, da stisnemo pesti in pokažemo vsem našim sosedom, da nas je premalo, da bi jih napadli, toda dovolj, da bi se mogli braniti in ubraniti. Dovolj nas je, da ubranimo vsako ped naše, s krvjo pridobljene zemlje. Sedaj ni čas, da razkazujemo našo borbeno pripravljenost, ampak pokažimo našo sposobnost v gospodarskem razvoju. Napak bi bilo, če mi urejamo razmere širom po Sloveniji ali še preko njenih meja. Mi si uredimo svoj ožji dom. Pometimo najprej pred svojim pragom. Ozrimo se po svoji novonastali vipavski občini, morda še v sosednjo ajdovsko občino, kajti ti dve občini sta ena gospodarska celota. Na tem območju je v zadnjih petdesetih letih zgrajenega ali narejenega veliko. Zrasla je močna kmetijsko predelovalna industrija: Fructal, Mlinotest, Agroind 1894 s svojo kletjo in mlekarno. Zrasla je lesnopredelovalna industrija, gradbena in še in še bi lahko našteval. Zraslo je veliko malih podjetji. Razvile so se uslužnostne dejavnosti, tako v Vipavi kot v Ajdovščini, razvilo se je tudi kmetijstvo. Vse to daje prebivalcem pogoje za lepše življenje. Vendar smo ljudje po naravi nezadovoljni, zahtevamo vse več in več in vse boljše in prav je tako. To je gonilna sila za razvoj, če ni razvoja, je propad. Prepričan sem, da je v novonastali Občini Vipava, dovolj energije za napredek. Prepričan sem, da bo novi neposredno izvoljeni župan znal strniti
vso to energijo in jo pravilno usmerjati v razvoj. To delo ne bo lahko, potrebno bo veliko dela in sposobnosti in polna zavzetost. Ta razvoj naj prinese nove kvalitete celotnemu območju vipavske občine. Razvijati se mora infrastruktura. Pri tem bi omenil telefon, ceste, vodovod, kanalizacijo s čistilno napravo, problematiko odpadkov, zaščito kmetijskih zemljišč. Na polovici izgradnje	je ostalo reševanje
šolskega prostora, posebno, če mislimo na devetletno obvezno šolanje. Pri tem ne smemo pozabiti, da se prav v času osnovnega šolanje	gradi osebnost naših
zanamcev, zato jim skušajmo nuditi čim boljše, da nam bodo s hvaležnostjo vračali. Nekaj obrtnih delavnic se je že uredilo v vipavski občini. Nekaj te obrti bi moralo prerasti v mala	ali srednja podjetja,
proizvodne obrti ali industrijo. Zato jim moramo nuditi vse možnosti za razvoj in tudi podporo. Začeti bi morali že pri nudenju primerne lokacije. Veliko se govori o turizmu, vendar je to zelo obsežen in zahteven projekt. Zahteva urejeno naselje, urejene turistične objekte, ne pozabimo tudi, da so turizem predvsem ljudje, ljudje naših krajev in še in še, da ne postavim pod vprašaj financiranja.
Gotovo stoje pred nami še mnoge naloge in obveznosti, toda nas dohiteva in prehiteva mlada generacija, nabita z znanjem in željami, ki bodo gnale naš gospodarski razvoj naprej in dale tukajšnjemu prebivalstvu boljše in lepše možnosti življenja.
Če bomo iztirili iz pravih tirnic, potem se lahko nadejamo velikih in bogatih premikov na naši življenjski poti v naši mladi suvereni domovini Sloveniji. Ne smemo pa izgubljati svojih moči v prepirih, kdo je več in kdo je manj naredi! za Slovenijo. Preteklost naj bo zgodovina, sedanjost in bodočnost pa težišče dela. In ne izgubljajmo se v strankarskih prepirih ter interesih dnevne politike.
Naj živi Slovenija!
Dušan Lavrenčič
PO SLEDOVIH VIPAVSKIH ŽUPANOV /3. del/
BOGOMIR PERHAVEC 11866-19181
Župan Bogomir Perhavec z Ženo Katarino
Arhiv Okrajnega glavarstva Postojna se je vrnil iz Italije pomanjkljiv, zato sem v njem našla le tri	zapisnike občinskih sej	v
obdobju 1910	- 1918. Čeprav ni podatka
do kdaj je županoval Anton Hrovatin ml., se da sklepati,	da je bil župan nekako	do
leta 1909/10. Morda bo to domnevo lahko popravil tudi kak naš starejši bralec in me dopolnil. Točno pa je v njem zapisano dejstvo, da je Hrovatina nasledil Bogomir Perhavec, roj. 1866, umrl 1918, veleposestnik iz Vipave. Posedoval je veliko zemlje, gozda	in imel je še gostilno.	Iz
njegovega županovanja se je ohranil le en sam zapisnik občinske seje z dne 11. 10. 1917, ko je županovanje tudi odpovedal. Perhavec se je leta 1890 poročil s Katarino Trošt z Vrhov. Njuna poročna spalnica je bila razstavljena na razstavi stare opreme v
Vipavi. V zakonu sta imela deset otrok. Perhavec se je šolal v kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu.
Od leta 1904 pa do 1918 je bil deželni poslanev v Ljubljani in član cestnega deželnega odbora. Vršil je tudi dolžnosti gozdnega načelnika za občino Vipava, zato je bil skupaj s poslancem deželne vlade Ivanom Lavrenčičem pooblaščen od trinajstih gozdnih načelnikov vipavskih za razdelitev vipavskih gozdov. To pooblastilo z dne 27.	12.	1904 je ohranjeno v
družinskem arhivu.
Leta 1917 je župana Perhavca zapuščalo zdravje, zato je zaprosil Okrajno glavarstvo Postojna, da ga razreši te dolžnosti. Ob koncu svoje prošnje je zapisal:	"Glede
namestnika ne bode teško, ker je v občini Vipava precej vrlih mož, ki nimajo niti deseti del toliko opravila kakor jaz". Prošnji je dodal zdravniško potrdilo dr. Gregorčiča iz Ljubljane. Okrajno glavarstvo je takoj sporočilo vipavski občini, da nemudoma razpiše nove volitve, ki so se nato res izvršile 23. 10. 1917. Župan Perhavec je bil razrešen dolžnosti županovanja. Ob koncu te seje je dodal besedo še dekan Lavrič: "Koliko se je župan Perhavec namučil glede opravizacije, koliko je dal živil revežem iz lastnega pridelka in da je razumno deloval v blagor občine". Predlagal je, da občinski odbor	izreče	zahvalo	za njegovo
požrtvovalno delo, kar se je tudi zgodilo.
V času Perhavčevega županovanja so bili v občinskem svetu naslednji odborniki: Franc Posega, Franc Bratovš, Josip Petrovčič, Rafael Premru, Ivan Ferjančič, Janez Petrič, Franc	Dekleva,	Janez	Kodelja, dekan
Lavrič, Ivan Hrib. Josip Šček, Ivan Malneršič, Franc Tomažič, Matija Jež, Franc	Andlovič.	Zadnja	točka dnevnega
reda so bile "slučajnosti". Zapisnike je pisal
Franc Dekleva, županov namestnik je bil Franc Bratovš. Pod Perhavčevim županovanjem se je podpisovalo majniško deklaracijo (1917). Zaradi gradnje vojašnice je takrat občina zašla v velike denarne težave oz. dolgove.
n Klina
"''■J, U
m ju %'t
iHflBSFfc
Bogomir Perhavec, vipavski župan, pozdravlja gl. poveljnika avstrijskih front nadvojvodo Evgena Habsburga na poti na soško fronto
Zaradi pomanjkanja podatkov v arhivu sem poiskala še dodatne ustne vire pri tistih ljudeh, ki so Perhavca osebno poznali.
Alojz Rehar se župana Perhavca tako spominja:
»Ko je bil on župan v Vipavi, sem bil učenec osnovne šole. Dobro se ga spominjam, ker nas je kot šolarje na glavnem trgu v Vipavi februarja meseca 1917 učil, kako naj kot šolarji pozdravljamo cesarja Karla Habsburškega, ko se je peljal skozi Vipavo v spremstvu cesarice Cite.
Otroci so morali pozdravljati: "Živijo naš presvetli cesar Karel in cesarica Cita". Cesar se je pripeljal v spremstvu kolone avtomobilov. Na trgu pred Lanthierijevo graščino je bilo veliko ljudsko zborovanje. Tam je bil tudi moj oče, ki je ravno prišel s fronte na dopust. Poznal	je	fronto	in
lakoto, zato je na trgu nagovarjal vaščane, naj kričijo: "Kruha, kruha!" Vojaki so na fronti stražili in jih je večkrat slišal, da so preklinjali cesarja, ker so stradali in bili v mrazu. Župan Perhavec je	to	opazil	in
mojega očeta opozoril, naj bo tiho, sicer ga bo dal aretirati. Cesar se	je	ustavil	in
rokoval z dekanom Lavričem, z baronom Masburgom in z županom Perhavcem. Ob tej priliki je navzočim slavnostno sporočil, da smo se dolžni boriti vsi	do	zmage,	ki
da bo prav hitro prišla, naj bomo potolaženi, še ena ofenziva	in	zmaga	bo
naša.	Cesar	je	govoril nemško,	župan
Perhavec je	pa	prevajal v slovenščino.
Cesarjeve napovedi so se res uresničile. Zadnja - 12. ofenziva je prinesla zmago, ko so bili Italijani pognani do Piave. Takrat so po hišah pobirali živež - obvezno oddajo. Tudi	k nam	so	prišli v spremstvu	župan
Perhavca. Moj oče je potožil županu, da kako	bo dal,	ko	ima toliko otrok.	Župan
je bil usmiljen in je očetu odgovoril: "Ne bomo vam nič vzeli, saj še sami nimate." Očetu je kar odleglo in tega ni mogel nikoli pozabiti.«
Po razrešitvi je Perhavec še vedno ostal odbornik. Umrl je leta 1918 v Trstu. Na seji dne 23. 10. 1917 je bil za župana izvoljen
JOSIP PETROVČIČ /1872-1932/
Josip Petrovčič je bil veleposestnik, rojen pri Zavetnikih. Po domače se je tam reklo pri Štefanu. Bil	je	nadarjen,	zato	so	ga
starši dali po osnovni šoli za	štiri	leta	v
srednjo vojaško pionirsko šolo v Klosternneuburg	pri	Dunaju.	1896	se	je
vrnil domov in	se	1899. leta poročil	z
Terezijo Uršič iz Dobrada pri Podragi. Imela sta dva otroka.
Županstvo je prevzel leta 1917 in ga vodil nekako do leta 1922. Ohranjena sta le dva zapisnika občinskih sej. Z njegovim
županstvom se je zapletlo že na prvi seji, ko je	bil	izvoljen. Županov namestnik
Bratovš	je	imenoval volilno komisijo.
Petrovčič je dobil 13 glasov, Bratovš pa 5 glasov.	Ko	pa je bil izvoljeni župan
Petrovčič vprašan, če sprejme to visoko funkcijo, je županstvo odklonil z utemeljitvijo, da ima obilo gospodarskega posla in še 4-urno zaposlitev na pošti. Petrovčičeva odklonitev je bila sporočena na glavarstvo v Postojno, ki je takoj sporočilo izvoljenemu Petrovčiču: "Vaše izjave, da ne
sprejmete izvolitve župana občine Vipava, se ne more na znanje vzeti, ker se ne morete opravičiti z nobenim razlogom". Opozorjen je bil tudi na kazenske posledice cesarske naredbe z dne 25. 7. 1914. Po Vipavi so takrat celo krožile govorice, da bo Petrovčič poslan za kazen na fronto, če ne sprejme županstva. Naposled je popustil in sprejel županstvo.
Vojaška disciplina in urejenost pred fotografiranjem - župan Josip Petrovčič v vojaški uniformi
Podatkov o takratnih odbornikih ni v arhivu. Ivan Poniž se spominja le nekaterih: kmet Jožef Rehar, kovač Ivan Šček, Albin Žvokelj, posestnik in gostilničar Rajko Vidrih, Rodman s Hriba. Na seji 1. 9.	1918 so odborniki z županom
Petrovčičem odobrili plačilo stroškov za zdravljenje v vojaški bolnici Francu Princesu, ker sam ni imel nobenega premoženja. Razrešili so tudi poljskega čuvaja Janeza Skočirja, ki je odpovedal to službo. Nadomestil ga ja Franc Tomažič z Gradišča 23. Izvolili so vojaški odsek, ki so ga sestavljali: Josip Petrovčič, dekan Lavrič, Franc Bratovš, Franc Andlovič in Dekleva. Ta odbor naj bi iskal možnost najetja
kredita za sanacijo vipavskih vojašnic pri vojno-kreditnem zavodu v Celovcu, čeprav ni bila še plačana glavnica za gradnjo. Živež so med prebivalstvom delili:	Ivan
Vidrih. Zemono 3, Franc Posega, Vipava 177, Franc Premrl in Ivan Kodelja, Vipava 155. Ob podpisu župana Petrovčiča ni več odtisa žiga GLAVNA OBČINA VIPAVA, ampak je le ŽUPANSTVO VIPAVA.
Petrovčeva soproga Katarina Uršič
Svoja pomnjenja o županu Petrovčiču je dodal še Alojz Rehar:
»Ko je županova! Petrovčič v Vipavi, je občina prodala Italijanom vojašnico, še nedokončano. Gradnjo je vodil Terčelj iz Žapuž, ki je imel zidarsko podjetje. Na ljudskem zborovanju je bilo rečeno, da se bo ta denar razdelil med vse družine enako. Pa so "ta revne družine" zahtevale nekaj več, bogate se pa s tem niso strinjale. Zaradi neenotnosti je denar ostal v občinski blagajni in je bil izročen italijanskim oblastem. Zato ni čudno, da je prvi italijanski župan Pacelini od navdušenja, da je tako obdarjen, poljubil vse takratne odbornike z županom vred. Iz tistega kupa denarja pa le imamo eno stvar. Zgradili so vodovod, ki nam še danes dobro služi.
Ob prihodu italijanskih fašistov v Vipavo sem bil star 17 let. Spominjam se, da je župan Petrovčič poslal svojega občinskega slugo po hišah z naročilom, naj bodo ljudje doma, ker bodo prišli italijanski fašisti v Vipavo in se vsem slabo piše. Prebivalstvo je bilo prestrašeno. Mene pa je le "firbec
matral", kakšni neki so ti fašisti. Zato sem sam šel napovedani dan kukat na most čez Belo in čakal tam, kdaj bom zagledal fašiste. Res je prišla iz smeri Ajdovščine "škvadra" šestih fašistov z zastavo. Ko so primarširali čez most, kjer sem jih čakal, mi je prvi zaklical : "Saluta con la mano" (pozdravi z roko). Jaz pa nič. Potem zaslišim drugega fašista: "Pusti fanta, saj ne razume italijansko". Takoj sem spoznal, da so bili Ajdovci, preoblečeni v fašiste. Za njimi sem šel po Vipavi. Sli so plesat v gostilno "Pri Rajkotu Vidrihu", kjer so imeli gasilci ples. Doma sem očetu povedal, kaj sem videl. On pa je zmajal z glavo in rekel: "Ojej, ojej, kaj smo dočakali!".
Tudi gospod Anton Cizera se Petrovčiča dobro spominja. Z očetom je hodil k
županu "na žrnado". Povedal je, da so tja delavci radi hodili delat, ker je bila dobra hrana in je odmeril na vsakega delavca dva litra vina na dan.«
Cesar Karl I.
Tako se torej naši ljudje še spominjajo naših županov "pod staro Avstrijo". Škoda bi bilo, da tega ne bi zabeležili. Prav gotovo se spomin na župane ohranja med ljudmi mnogo dalj kot spomin na druge, manj pomembne ljudi.
Župan Petrovčič je bil zadnji slovenski župan. Fašistične oblasti so ga odstavile in na to mesto namestile svojega človeka, ki ni znal slovensko.
Občinski možje leta 1917 pred trgovino Bratovš. V sredini stoji Franc Bratovš (s časnikom v roki), levo stojita Perhavec in Dekleva, na pragu med vrati pa Josip Petrovčič.
Gremo torej naprej po sledovih. Na vrsti bo italijanska doba, zato prosim vse, ki se še spominjajo italijanskih županov, da mi pomagajo s podatki, opisi, nasveti, fotografijami in dokumenti ali pa z dopolnili mojih že napisanih sestavkov v VG. Hvala.
Ko je po Francu	Jožefu	zasedel cesarski in	kraljevi tron Karel	I skupaj	z	mlado	in
prikupno cesarico Cito, se	verjetno ni zavedal,	da je zadnji	avstrijski vladar.	In	vendar	je
mladi monarh z odločitvijo, da leta 1917 spet skliče zaradi vojne razpuščeni državni zbor na Dunaju, odločilno prispeval k resnično zgodovinskemu razvoju. Ta je na koncu pripeljal do samoodločbe, samoopredelitve avstrijskih in ogrskih narodov. Tako so narodni predstavniki Jugoslovanov na dunajskem parlamentu složno zahtevali neodvisnost. Z majniško deklaracijo se je nato sprožil	proces,	ki je naposled ob	razsulu Avstro-Ogrskc	pripeljal	do	združitve
avstrijskih Jugoslovanov, to je pripadnikov treh jugoslovanskih narodov v državo SHS -državo SLovencev,	Hrvatov in Srbov. Žal je	prehitro vse	skupaj	zašlo na	zgrešeno	in
nepremišljeno pot balkanizacije.
Magda Rod man
Viri:
• Fascikel 7. Okrajno glavarstvo Postojna,
• Arhiv Republike Slovenije
• Družinski arhiv Perhavčevih in Kebetovih
• Pomnjenja krajanov Vipave
PETDESETLETNICA ČEBELARSKE ORGANIZACIJE NA PRIMORSKEM
Naši predniki Slovani so bili že od davno dobri čebelarji, to panogo so nadaljevali tudi, ko so se naselili v te kraje okrog 7. stoletja. Njim je bilo dobro znano, kako se čebelari, takrat še na primitiven način, v
Petelina vozita kočijico, medved je kočjaž, lisica zavira prid, iz IS91 leta.
votlih drevesnih duplih ali panjih. Čebelji panj še danes tako imenujemo, čeprav je moderno izdelan	iz lesa,	s premičnim
satjem in opremljen z raznimim dodatki, tako nima nič skupnega z	nekdanjim
panjem, razen da nosi še vedno od takrat ime - panj.
Pred	stoletji	smo	Slovenci	imeli tudi svoje
velike	može	v	čebelarstvu,	učitelje in pisce
o čebelah	ter	kako se z	njimi	ravna. V
sam vrh	spadajo: Anton
Janša, ki	ga je cesarica
Marija Terezija imenovala
za prvega cesarsko-
kraljevega učitelja na
Dunaju; Peter Pavel
Glavar, pisec, duhovnik
in dober	organizator; ter
naš rojak Matej Furlan,
rojen 1727. leta v
Vrhpolju	pri	Vipavi,
duhovnik, pisec in
strokovnjak, ki je napisal in obrača vse	sebi	v „n , ,•«	»	'.	.	„
Praktično čebelarstvo .
Za njegove zasluge v čebelarstvu smo mu v Vrhpolju na osnovni šoli leta 1987 postavili spominsko ploščo. Poseben razvoj	čebelarstva	se	je	razmahnil
z ustanovitvijo čebelarske zadruge v Gorici, ta je delovala do 1928. leta. V to zadrugo so bili včlanjeni primorski čebelarji in se
od tam oskrbovali s satnicami iz zamenjanega voska in z glavnimi čebelarskimi potrebščinami. Fašisti so po 1928. letu ukinili to zadrugo samo zato, ker je bila slovenska.
Po drugi svetovni vojni so našo Primorsko razdelili na dve coni in sicer na A in B. Cono A so po zasedbi upravljali Anglo-Američani, cono B pa VUJA (vojna uprava
novo ustanovljeni organizaciji. Mnogi čebelarji	Primorske do takrat	niso	imeli v
rokah čebelarskega glasila ali knjige ter nobene	svoje organizacije.	To	se je
dogajalo	več kot dvajset let	pod	zasedbo
Italijanov od konca prve do kraja druge vojne. V Vipavi je Josip Kostanjevic ilegalno dobival iz Ljubljane glasilo Slovenski čebelar in ga dajal drugim čebelarjem,	da	so ga
skrivoma prebirali.
Po ustanovnem zboru čebelarske organizacije za Primorsko v Vipavi so se
pričela
čebelarska
Gorici,
Tolminu,
ustanavljati društva v Ajdovščini, Sežani, Kopru,
Ženski dvoboj, oboroženi sta z batom in burkljarni, iz 1837. leta.
jugoslovanske armade). Med tema conama je potekala meja nekako	tako	kot	sedanja
meja med Slovenijo in Italijo, brez potnih listov ni bil možen prehod iz ene cone v drugo. Tako stanje je trajalo od 1945. do 1947. leta do priključitve k matični domovini Sloveniji oz.	takratni	drugi
Jugoslaviji. Leta 1945 so se kljub takšni razmejitvi zbrali v Vipavi znani čebelarji Bratina,	Martelanc,
Ferjančič	in	drugi.
Ustanovili so prvo čebelarsko organizacijo, zadrugo	za	celo
Slovensko Primorje. Prvi predsednik	je	bil učitelj
Drago Bratina, tajnik pa profesor Franc Ferjančič.
Ustanovni zbor je bil v Vipavi v Hrovatinovi dvorani. Njeni člani so bili celo s Tržaškega in
~	.	.	.	.	Lovcev pogreb iz 1876.
Goriškega,	iz	krajev, ki
so danes pripojenki k Italiji. Naslednjega
leta so ustanovili podružnico takratnega
slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani.
Čebelarji so se pridružili z veseljem k svoji
Ilirski Bistrici, Postojni in Idriji. Nato so se vrstile reorganizacije čebelarske organizacije, v Ljubljani je nastala Zveza čebelarskih organizacij Slovenije. V Vipavi je ostala le čebelarska družina s sedežem občinskega društva v Ajdovščini. Ob tem so bile še družine v Ajdovščini, Dobravljah in Podnanosu. Danes imamo tukaj samo eno društvo v Ajdovščini s sekcijami po večjih naseljih. Čebelarji imajo v našem društvu okrog 2500 do 3000 panjev čebel, to število iz leta v leto niha.
Naše društvo je bilo zelo aktivno pri
leta. "Hajli, hajlo, zdaj jagra več ne bo!"
organizaciji	raznih	predavanj, zabavnih
prireditev, pri opazovalni službi gozdnega medenja in drugih dejavnostih. Imeli smo šest opazovalnih postaj za gozdno medenje
in sicer:	na Nanosu, Predmeji, Hrušici,
Kalcah	(Logatec),	Ravbarkomandi
(Postojna),	Črnem vrhu (Idrija). Ostala
društva v Sloveniji so imela takrat po eno ali največ	dve opazovalni postaji. Naše
društvo pa kar šest ter nekaj teh na območju drugih občin oziroma društev in te so bile na področju Logatca, Idrije in Postojne. Nekaj časa je delovala na območju našega društva plemenilna postaja za plemenitev čebeljih matic.
Čebelarsko	društvo je organiziralo več
čebelarskih zabavnih prireditev z razstavami. Zvrstilo se je več predavanj o čebelarstvu,
čebeljih boleznih in tečaj za preglednike čebeljih bolezni. Tudi čebele mučijo razne bolezni, kot so: huda gniloba, nosemavost, akaroza ali pršičavost; v zadnjih letih pa še varoza in poapnela zalega. Za zatiranje teh čebeljih kužnih in nalezljivih bolezni je bil v Vipavi organiziran večdnevni tečaj za preglednike čebeljih bolezni. Na njem so predavali znani strokovnjaki Slovenije. Čeprav je sedež občinskega čebelarskega društva v Ajdovščini, so se te dejavnosti opravljale na območju čebelarske družine v Vipavi.
Franc Cerovšek
NENAVADEN PANJ Z OBROČI
Ljudje pravijo, da je vse mogoče na tem svetu. Lahko trdim, da to, kar bom sedaj napisal, ni bilo kar tako iz trte zvito, ampak čista resnica. Namreč ta nenavaden panj je imel kar okrog šest obročev.
pa je bilo kmalu po vojni, je primanjkovalo vsega in kakopak tudi čebel. V čebelnjaku je bilo največ praznih panjev, poleg tega pa jo je pobrisal iz najbolj močnega panja... Čebelar je dalje tarnal za rojem.
Skoraj v soseščini, točneje rečeno, tretja hiša od čebelarja je bila gostilna. Na dvorišču so imeli nekaj že odsluženih polomljenih miz, stolov ter nekaj ob zid zavaljenih sodov. Se ve, naj omenim tudi to, da so bili ti sodi prazni, sicer pa Vipavci to dobro vedo, da so ponavadi že od nekdaj polni sodi zaprti v spodnjem prostoru v kleti.
Nekega dne je gostilničar naročil delavcem, naj na dvorišču operejo nerabne sode in jih pripravijo za prevoz. Delo so skoraj končali, ko je pritekel eden od delavcev naravnost do gostilničarja in kričal, da letijo iz soda ose. Ko mu je gostilničar jezno odvrnil, češ kaj se norčuje in izmišljuje, je delavec dobro prišel do sape in potem je že trdil, da so v sodu "pravi" sivoobarvani sršeni.
Medtem pa je drugi delavec, ki je bil bolj pogumen od prvega, premaknil sod in
Ogrebanje roja pred čebelnjakom, napad bika na čebelarja, naslikano leta 189(1.
Kolikor se spominjam, se je to pripetilo v drugem poletju po zadnji vojni, ko je bližnjemu	čebelarju	v	Vipavi	pobegnil
močan roj čebel iz panja in jo pobrisal v neznano smer - kar tako brez slovesa.
Čebelar je	nagubal	čelo,	stiskal	pesti in
nekaj momljal, a če bi mu to le kaj pomagalo. Ni se jezil samo zaradi tega, ker jo je roj	popihal,	kaj	še, koliko rojev
izgine in si	poiščejo	nov	dom brez	vednosti
čebelarja. Te muhaste mlade matice... Ker
ugotovil, da so ti sivoobarvani sršeni nič drugega kot čebele. Kajpada se čebele niso pustile nadlegovati in so ga pošteno obdelale. Odšel je h gostilničarju ves otečen po obrazu in je potrto rekel, da so ga "ta divje čebele" opikale. Tretji delavec, ki je bil bolj boječ, je stal za oglom hiše ter zrl v svojega tovariša, kako je otečen in ima usta od pikov postrani zasukana. On pa je razlagal radovednežem, ki so se v večjem številu zbrali okrog njega, da imajo tam v sodu "pijane čebele" mlade...
Ko je bližnji čebelar izvedel o nenavadnih "ta divjih čebelah", ki so na gostilniškem dvorišču, se je takoj odpravil na ogled. Povedat mu je prišel prav tisti pogumni delavec, ki je imel otekline in usta postrani
zasukana od pikov in je komaj izjecljal o čudnem slučaju.	Čebelar	si je	ogledal ta
panj z	obroči	in	videl, da se je	tisti njegov
pobegli roj pred meseci vselil v velik prazen sod, kjer si je uredil prijeten dom. Skozi	veho	so imele	čebele	popolnoma
dovolj velik vhod v nenavaden panj z obroči. Čebelar je razdrl sod, odrezal satovje, ki je bilo precej zaleženo in kar dobro zalito z medom, ter vse skupaj odnesel domov v star prazen panj.
S tem je bil pregnan strah z gostilniškega dvorišča. Nekaj časa so se še vračale stare čebele	nazaj	na	prejšnje	mesto	in brenčale
pred gostilno. Gostilničar pa je večkrat dejal preplašenim gostom, da ima tiste "ta divje čebele" odslej oni čebelar v soseščini.
Franc Cerovšek
PO POTEH
Italijanske fašistične oblasti so med drugo svetovno vojno konfinirale na Sardinijo mnogo primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Vsi ti fantje in možje, doma iz krajev, ki	so 25	let prenašali fašistični
jarem, so bili nasilno odgnani z namenom, da se jim prepreči delovanje v boju proti okupatorju.
Med temi	izgnanci	nas je	bilo tudi	veliko
domačinov iz Vipave, Zemona in Gradišča pri Vipavi. Letos poteka 50 let, odkar smo se vrnili z otoka smrti nazaj domov.
Dobro se še spominjam 13. februarja 1943, ki je bil	za nas	usoden	dan in	ne bo
nikoli pozabljen. Navsezgodaj so nas italijanske oblasti mobilizirale in v 24 urah smo bili že na kamionih. Zbirališče je bilo v Vipavi na karabinjerski postaji, kjer je visel letak o partizanu Janku Premrlu in o razpisani	nagradi	za	njegovo	glavo.
Predvidevali smo, da je to še pospešilo pri italijanskih oblasteh bojazen, da se ne bi tudi mi priključili osvobodilnemu boju.
Naložili so nas na kamione, kjer so nas stražili oboroženi italijanski vojaki. Na čelu kolone je šla avtoblinda. V nas sta se naselila strah in negotovost, ker nismo vedeli, kam nas peljejo. Kljub vsemu smo ob odhodu zapeli "Oj zdaj gremo, oj zdaj
SARDINCEV
gremo, nazaj še pridemo, prinesli bomo svobodo!"
Do Udin smo se peljali s kamioni. Tam so nas sprejeli s psovkami "brutti ribelli" (grdi uporniki) celo kamenje so metali na kamione. Kolonelo nam je napravil politični govor in poudaril, da bodo vse hribe zravnali, da se "vaši ribelli" ne bodo več skrivali. Do Potence smo se peljali v živinskih vagonih. Ko smo se srečali s civilnim luksuznim vlakom, so nam potniki kazali pesti, pljuvali skozi okna v naše vagone, drugi pa zagrnili zavese, da nas ne bi videli. V Potenci so nas namestili v prostore, podobne hlevom, kjer smo spali na trdih tleh. Bili smo neoboroženi, označeni za nezaupne ljudi. Pot nas je vodila dalje v Sardinijo, kjer smo ostali do 30. 4.	1944. To obdobje je bilo za nas
najhujše. Tisti, ki so odšli na Sicilijo, so se po razpadu Italije že lahko vrnili domov. Mi te možnosti, žal, nismo imeli. Redno pošto smo prejemali do razpada Italije, potem je bilo to prekinjeno in smo ostali brez vesti, dokler se nismo 1945 leta vrnili domov. Hudo je bilo živeti v negotovosti, kaj je z našimi domačimi, pa tudi doma so bili brez točnih informacij, kaj se z nami dogaja. Bili smo ujetniki v kazenskem
bataljonu, določeni za prisilno delo. Prestali smo veliko lakote in napadale so nas bolezni, posebno malarija. Naše obleke so bile raztrgane, bili smo skoraj bosi in polni uši. V glavnem smo opravljali razna težka fizična dela, prenašali in prekladali tovor (pšenico, moko, kavo, orožje) ter pomagali pri odstranjevanju ruševin po letalskih napadih. Tisti, ki se je uprl, da ne bo delal, je bil kaznovan. Tak je bil Janez Ferjančič iz Budanj - Šemlakov. Uprl se je, da ne bo šel delat. Italijanske oblasti so ga privezale za drevo in preteple.
Mobilizacija se je vršila v treh delih. Prvi so bili poklicani že jeseni leta 1942 in sicer letniki od 1923 do 1926. Februarja leta 1943 smo šli letniki od 1901 do 1907. Konec marca 1943 so prišli še zadnji mobiliziranci. To so bili tisti, ki niso bili vojaki in edinci. Jaz sem bil dodeljen v 25. četo.
Iz Vipave so bili pregnani:
Rafael Hrovatin (1926) - Žaberjev, Jožef Malneršič (1901) - Perinov, Franc Lekan (1901), Franc Kodelja (1901) in brat Dominik Kodelja (1903), Ivan Ferjančič (1901) in brat Vinko (1905), Franc Pregelj (1903) - Felcov, Avgust Perhavec (1904), Franc Fabjan (1904) - Čekov, Alojz Rehar
(1905) in brat Franc (1907) - Pinterjevi, Franc Božič (1906) - Godnov, Stanko Poniž
(1906), Matija Skočir (1903), Jožef Žvokelj (1903) - Štucinov, Alojz Bizjak (1909) -Kovačev, Franc Rodman (1906) - Črncov, Jožef Lekan (1900), Franc Hrovatin (1916)
Žabrjov, Rafael Poniž (1923), Rafael Fajdiga (1923) - Janeščev in Branko Furlan (1923).
Z Gradišča pri Vipavi so šli bratje Andlovič:	Franc (1901), Jožef (1903) in
Janez (1905), Filip Česen (1902), Franc Živic (1905) in Janez Jež (1902).
Z Zemona pa: Janez Čermelj (1903) m Maksimiljan Kobal (1913). K sreči smo prišli iz Vipave, Gradišča in Zemona vsi živi domov.
Na Korziki smo prišli pod Amerikance. Ti so nam dali nove obleke, nas obuli in oprali. Ker smo bili hudo sestradani, so nam mesec dni dajali le pol obroka, da ne bi zboleli. Italijanske cunje smo zmetali na kup in zažgali. Amerikanci so nam delo
nekaj plačali in dodali še zavojček cigaret na dan.
Na Korziki smo organizirali zbiralne akcije blaga in denarja za naše partizane ter zbrano preko komisij pošiljali domov. Zgodilo se je celo to, da je neki Štajerc vse to zbiral, potem pa na skrivaj vse prodal. K sreči se je to zvedelo in je moral denar vrniti.
KORZIKA 1944: večno prijateljstvo, Franc Lekan, Jožef Malneršič in Alojz Rehar, vsi Vipavci
Ob žalostnih trenutkih smo doživeli tudi take, da smo se do solz nasmejali. Zato so poskrbeli naši vrli domačini. Jožef Žvokelj je imel s seboj kar nekaj denarja. Na svojstven način je hotel to svoje bogastvo pokazati. V Potenci je najel najboljšo luksuzno kočijo s konji in plačal prevoz po mestu. V kočiji je med vožno stal in kričal: "Siamo partigiani, siamo anche richi." (smo partizani, smo tudi bogati). Po slavni vožnji se je vrnil v taborišče, kjer ga je že čakal naš oficir. Ostro mu je povedal, da je s tem sramotil kraljevo vojsko. Hotel ga je aretirati. Takoj se je v njegov bran postavil Tone Potratov s Slapa. Iz žepa je potegnil britev, bil je mesar in je imel
:Ss.
rezilo vedno s	seboj. Oficir	se je prestrašil
in se umaknil.	Med	nami je	nastal smeh	in
dobra volja.
V Potenci nismo imeli nikjer stranišča, čeprav nas je	bilo	tam 15.000. Oblasti	so
nam zato ukazale, naj	izkopljemo pet
jarkov, dolgih	50	metrov. Te jame	so
služile vsem za stranišča. Nekega dne zaslišimo preletavanje letal nad mestom in taboriščem. V istem času je zapihal veter in vzdignil posvečene lističe iz naših WC -lukenj. Domačini so začeli v naglici tekati v zaklonišča in tunele v strahu pred bombnim napadom. Mi pa smo dobro poznali te "letake", zato smo se smejali.
KORZIKA 1944: Končno siti in dobro oblečeni. Od leve proti desni stojita Ivan Ličen iz Budanj in Jožef Malneršič (Perinov) iz Vipave, zadaj stojita Jože Kodelja in Franc Koren iz Budanj, tretji v prvi vrsti stoji Alojz Rehar.
Dolgo smo imeli na piki nekega Istrijana, ki se je v Potenci fašistovsko obnašal in izjavljal, da ne mara "ribellov". Nalašč je odpiral vrata v hlevu, da bi se na prepihu prehladili in zboleli. Tonetu Podgornikovemu s Slapa je bilo nekega večera dovolj. Z železom ga je mahnil po glavi, da je omedlel in padel na tla. Ustrašili smo se in se hitro odpravili spat. Kmalu je prišla fašistovska policija in nas je dolgo v
noč zasliševala, kdo je mahnil Istrijana. V kolikor ne bomo povedali	in bo Istrijan
umrl bo vsak deseti šel pod strel. Jaz sem bil deveti, poleg mene je bil Filip Česen deseti. Vstal je in v strahu govoril: "Uboga moja žena in otroci". Pa se je nekaj zgodilo. Proti jutru se je naš Istrijan zbudil in kar sam povedal, kdo ga je mahnil po glavi. Seveda so oblasti	nato aretirale
Toneta Podgornika in ga	zato za nekaj
časa zaprle.
Maks Kobal z Zemona in Franc Pregelj iz Vipave sta bila prava hrusta. Maks je nesel na hrbtu sod z 200 litri bencina. Amerikanci so ga občudovali, ga fotografirali in za nagrado je dobil čin oficirja in seveda tudi oficirsko plačo. Franc pa je pokazal še več. Pod	vsako roko je
nesel vrečo, težko 100 kg, pa še eno tako na hrbtu. Tudi . njega so Amerikanci fotografirali in poslali sliko v Ameriko. Franc je pokazal svojo	moč tudi na
Sardiniji, ko je s tovornjaka nosil vreče pšenice. Jožef Malneršič mu je s tovornjaka nakladal 100 kg težke vreče. Ko mu je tako naložil vrečo, se je	še sam obesil
nanjo in Pregelj je povečani tovor kar korajžno nosil	dalje.	Po nekaj	metrih	je
Franc le izustil: "Ta vreča pa je malo težja od prejšnje". Nato je Malneršič skočil dol in vsi so se mu do solz nasmejali.
Domačini	smo	se vedno družili	in skrbeli
drug za drugega. Ko smo šli po mestu, smo skupaj slovensko prepevali. Tudi v stolni cerkvi v Potenci smo zapeli slovensko "Marija skoz življenje". Z nami je bil goški organist, ki je naše pevce vodil. Ob koncu pesmi je po cerkvi odmevalo ploskanje. Od škofa smo bili posebno pohvaljeni. Na prižnici je tako zaključil govor: "To niso ribelli, to so kristjani".
Tudi, ko	smo	bili	poslani z	ladjo	na
Korziko v italijanskih uniformah, smo na ladjo obestili slovensko zastavo. S tem smo se ubranili neljubega sprejema, ki so ga naši možje pred nami doživeli na obalah Korzike. Domačini so jih imeli za Italijane in so jih sprejeli s kamenjem. Ko so pa Korzičani videli našo zastavo in se prepričali,	da	nismo	Italijani,	smo	bili
deležni lepega sprejema. Italijanska vojska
na Korziki ni bila priljubljena in se je morala z ozemlja Korzike umakniti.
Najhuje nam je bilo, ko smo pokopavali naše umrle sotrpine. Že ob slovesu v Vipavi sem opazil, da se trije zakonski pari nikakor niso mogli posloviti, kakor da bi slutili, da se možje ne bodo več vrnili. Ujel sem celo tihe stihe: "Če na tujem zemlja me pokrije, blag spomin iz mojga groba klije..."
In res, nobeden od teh treh mož se ni vrnil. Dva sta pokopana na Korziki, eden pa na Sardiniji, otoku smrti. Prvi je bil doma iz Lož, drugi iz Vrhpolja in tretji iz Budanj. To so bili Silvester Nabergoj, Ivan Ferjančič in Polde Makovec. Z Makovcem sva bila skupaj v bolnici zaradi malarije. On je imel pozitivno, jaz pa negativno. Povedal mi je, da ne bo preživel. Vzel je v roke veliko mašno knjigo in na prvi strani pod križem zapisal:	"Ti si umiral
med sovražniki Judi, v svoji domovini, jaz pa sam umiram v tujini." Otrokom je pripisal:	"Otročiči moji, ubogajte mamo,
mene ne bo več domov, mene bo krila sardinjonska zemlja."
Za vse umrle Slovence smo sami kupili prostor in uredili slovensko pokopališče.
Postavili smo jim spomenike v obliki Triglava z	vzhajajočim	soncem.	Pokopali
smo jih s cerkvenim obredom in vsaka krsta je bila ovita v slovensko zastavo. Zapeli smo jim v slovo: "Blagor mu, kdor v zemlji se spočije."
Aprila 1945	so	nas poslali iz	Korzike v
Francijo, kjer smo dočakali dan zmage in svobode. Takrat	smo imeli dva	dni	prosto.
Vse je pelo in plesalo, povsod je igrala "banda" in	tudi mi smo	plesali.	Kmalu pa
so nam oblasti ukazale, da moramo metati vojno orožje	v	morje. Povsod	ga	je bilo
veliko. S tem smo po tednu dni prekinili in izvedeli, da bo ostalo orožje šlo na Japonsko, kjer bo gotovo trajala vojna še pet let.
25. oktobra 1945 smo dočakali dan odhoda v domovino.	V	izgnanstvu nas	je	reševala
naša zavest, da smo Slovenci in da pripadamo	kulturnemu	narodu.	S svojo
pokončnostjo v težkih trenutkih smo našim zatiralcem	pokazali	veličino	omike
slovenskega ljudstva in s tem prispevali svoj del k borbi za osvoboditev izpod fašističnega jarma.
Alojz Rehar
VIPAVSKI PORTALI
Uvod
Ena izmed znamenitosti nekdanjega trga Vipave so kamniti portali njenih gradov oz. dvorcev, cerkva in kapel, šol ter drugih javnih stavb in prostorov, stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij in borjačev, ki k sreči še danes v velikem številu in v skoraj nepretrganih nizih krasijo njene ulice in trge ter jim dajejo svojevrsten estetski in zgodovinski pečat. Zato seveda ni nič čudnega, da so pritegnili pozornost umetnikov in umetnostnih zgodovinarjev. (1)
S tem prispevkom v nadaljevanjih, ki ga posvečam tem portalom in njihovim ustvarjalcem, bi rad med drugim opozoril na njihovo nenadomestljivo lepoto, ki se je zaradi vsakdanje navajenosti ali brezbrižnosti pogostokrat niti ne zavedamo več. Želel bi, da bi se ob tem Vipavci živo zavedeli, da je to bogastvo, ki smo ga podedovali od prejšnjih rodov in ga moramo poznati in ceniti, varovati in ohranjati, da ga bomo lahko neokrnjenega izročili prihodnjim rodovom.
Portal župnijske cerkve sv. Štefana v Vipavi.
■ m??«* SAU^.^MS©k*'
Za	uvod	bom povzel	nekaj splošnih jedrnatih oznak portala kot stavbnega člena	iz	članka
umetnostnega zgodovinarja	dr. Naceta Šumija o kranjskih portalih. (2)
Portal	v	ožjem	pomenu	besede	je	okvirna	arhitektura, ki ustvarja odprtino, to odprtino pa
navadno	zapirajo	vrata.	Njegova	velikost je	odvisna od praktičnih namenov, ki jim služi: če
je namenjen samo za prehod pešcev, so njegove mere prilagojene človekovim, če pa služi tudi za uvoz (npr. na borjač) ali za prevoz vozil, so njegove mere večje. Včasih pa je velik
portal	tudi znamenje odličnosti stavbe ali njenega
lastnika. Bogastvo okrasja in plemenitost gradiva portala sta v tesni zvezi z družbenim položajem in premožnostjo lastnika stavbe, zato	so	seveda
najimenitnejši portali plemenitaških bivališč in cerkva. Osnovne sestavine portalov sta dva podboja in gornji zaključek. Ta je lahko različnih oblik, od polkrožnega in drugih	segmentnih (3) lokov, raznih oblik potlačenih
lokov	(npr. košarastega), zastorastega (podobnega
zastoru, zavesi), jarmičastega in loka na oslovski hrbet do vodoravnega loka ali navadne vodoravne preklade
(4)	- naštel sem samo tiste, ki jih je moč videti tudi v Vipavi.	Pri podbojih in lokih ločimo čelno, tj. prednjo
stran in notranjo stran, ki je navadno pravokotna nanjo. Vrh loka je teme in na tem najimenitnejšem mestu portala je pogostokrat sklepni kamen, ki je še posebej primerno mesto za različne upodobitve, simbole, embleme, označbe in okrase: rodbinske	grbe	plemičev,
verske znake (npr. sladko ime IMS, križ...), imena in Kolona	Vinarske	in	sadjarske	zadruge	prjjmke a[j njihove začetnice, letnice postavitve, hišne
VlPava•	številke,	včasih pa tudi krajše napise idr.
Da	bi	bili	konkretni	opisi	različnih tipov vipavskih portalov, ki bodo sledili v prihodnjih
številkah Vipavskega glasa, kar najbolj natančni in razumljivi, bom na začetku ob fotografijah štirih različnih vipavskih portalov navedel in razložil, kolikor dopušča prostor, strokovne in domače, narečne izraze (te bom pisal v narekovajih) za posamične njihove dele ali oblike in za način njihove kamnoseške obdelave.
1.	Glavni portal župnijske cerkve sv. Štefana iz belega enotnega apnenca, obdelanega z "martelino". (5)
Če začnemo opisovati portal od spodaj, si sledijo njegovi deli takole: prag s predpražnimi ploščami oz. "škrlami", profilirani bazi oz. "podstavka" ali "baši" (6), profilirana podboja, "vajngrja", profilirana preklada, ki ji tudi po domače rečemo "preklada" ali kar "vajngr"; nad njo je še naklada z latinskim napisom, ki govori o letu zidave (MD/LV1= 1556) in obnove (MDC/CL= 1750) cerkve; zgoraj jo ščiti pred dežjem profiliran napušč, "krniš", z odkapnim nosom.
2.	Uvozni portal, "kolona" ali "'porton", nekdanje Vinarske in sadjarske zadruge Vipava, Trg Pavla Rušta 2; bel enoten apnenec, "tolčen z bato" (7) na fino, na bazah na grobo; v Vipavi je to najstarejši datiran primer (1877) uporabe tega orodja, ki je počasi nadomestilo tisočletja staro "martelino"	1‘ortal	pri	Rajkotovih.
Podboja na podstavkih nosita profilirana konzolna kapitela, okrašena z izbočenima stiliziranima rozetama; na njiju sloni masivna kvadrasta preklada (na Krasu in ponekod na Vipavskem bi ji rekli "gurnc"), ki ima izklesano trikotno zaključeno čelo (take različice so redke), zopet z izbočeno rozeto, ki obkroža letnico 1877. Kompozicija portala je dopolnjena še z izrazitim "krnižem" iz dveh kosov.
3. Hišni portal pri Rajkotovih, Vojkova	ulica 22, iz
belega enotnega apnenca, obdelanega	z zobatim
kladivom.
Prag portala je podlaga bazama, ki sta odebeljeni samo na čelni in zunanji strani in nosita vitka pokončnika s profiliranima kapiteloma. Na kapitelih leži polkrožna ločna konstrukcija, ki jo sestavljajo dva ločna segmenta z nadločnima poljema in vmesni sklepni kamen ali "sredine". Portal zaključuje bogato profiliran napušč, ki se ujema s	profiliranim zidcem, izvedenim v	ometu,
med pritljičjem in nadstropjem.
4. Uvozni portal, rustikalna kolona bivše Cekove hiše,
Glavni trg 6, iz porumenelega belega apnenca Na močnih bazah, ki sta nekdaj verjetno rabili tudi za odbijača,	po	domače "odmejtovnika", se pravi,	da sta
odnašala kolesa nekdanjih "trdih" vozov,	sta podboja,
zložena izmenoma iz manjših fino "špičenih" (8) in večjih z martelino fino tolčenih masivnih klesancev oz. kvadrov,	ki	so zaobljeni na vseh robovih.	Špičeni	Kolona	Cekove	hiše
klesanci imajo na čelni strani vklesanih po pet na
notranji pa po štiri koničaste vdolbine, ki se na vogalih podaljšujejo v štiri vijugaste linije. Tanjša kapitela in tudi vitki sklepni kamen v temenu prav tako zloženega loka izklesancev v obliki prisekanega klina ali zagozde imajo v nasprotju z drugimi klesanci robove žlebičasto posnete.
Te štiri primere sem izbral za uvodno	razlago zato,	ker	je	pri	njih	mogoče	videti	in
poimenovati večino tipičnih sestavin portalov. V nadaljnjih prispevkih pa bom skušal obdelati vipavske	portale po obdobjih oziroma času	nastanka,	po	oblikovnih oziroma stilnih
značilnostih in tipih, opisati njihovo okrasje, pojasniti, kolikor bo mogoče na podlagi dosegljivih arhivskih virov in ustnega izročila, vsebino napisov na njih, ugotoviti, kdo so bili njihovi "investitorji" in "izvajalci", od kod	kamen zanje	in	še	mnoge	druge	zanimivosti	in
posebnosti.
(nadaljevanje prihodnjič)
Božidar Premrl
Opombe:
(1) Upodobljeni so npr. na grafikah vipavskega grafika in slikarja Lucijana Bratuša in posneti na televizijskem filmu Vipavski portali, ki ga je pripravil umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel.
(2) Nace Šumi: Kranjski portali, v: Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika, 1. št., Ljubljana
1953
(3) Segment pomeni del; segmentni lok obsega večji ali manjši del krožnice.
(4) Izrazi za oblike lokov so z večine povzeti po leksikonu Likovna umetnost, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
(5) "Martelina", ki ji pravijo tudi "krempač", je kamnoseško kladivo za obdelovanje ploskev, ki ima na
oba kraja zobat kljun.
(6) Narečne izraze pišem v nekoliko poknjiženi obliki, tako npr. za polglasnik pišem poln glas: "podstavek" namesto "p’dstavk". Pri raziskovanju te teme sem jih največ zvedel od upokojenega zidarja Ivana Poniža in od svojega očeta Karla Premrla iz Vipave.
(7) "Bata" je kamnoseško kladivo za obdelovanje ploskev, ki ima na obeh krajih zobato čelo in je torej zaradi večje delovne površine dosti bolj učinkovito kot "martelina". Uporabljati so ga začeli šele v 19. st., v naših krajih pa ga je zaslediti šele v njegovi zadnji četrtini.
(8) "Špičcn" pomeni obdelan s "špico", tj. s koničastim dletom.
♦ ♦ ♦
KRATKA KRONOLOGIJA OBČINE VIPAVA
Zelja krajanov občine Vipava, da bi imeli svojo občino, se je po	več letih	ponovno
uresničila. Za vsa dolgoletna prizadevanja imamo tako	ponovno	možnost	odločanja	o svojem
razvoju in svoji ureditvi.
Kljub velikim nejasnostim, ki jih je prinesla nova lokalna samouprava, je počasi zaživela tudi naša občina. Potrebno je bilo pridobiti in urediti prostore v Zadružnem domu Vipava, v katere se je v mesecu marcu preselila občina iz prostorov Krajevne skupnosti.
V začetku leta je občinske posle opravljal sam župan, delo administratorke pa Erika Zavnik. Sedaj je za nedoločen čas na mesto administratorke zaposlena Majda Sever. Od meseca marca je zaposlen tudi v.d. tajnik občinske uprave Branko Tomažič. Glede na akt o sistemizaciji delovnih mest občinske	uprave smo iskali	strokovne kadre	s področja prava,
planiranja in investicij, financ in računovodstva. Na	delovnem mestu	planerja in vodenja
investicij je zaposlen Pavle Perhavec. V mesecu septembru se na delovno mesto računovodstva in financ zaposli Silvano Bitežnik. Trenutno nezasedeno mesto je pravni svetovalec. Predsednik Občinskega sveta občine Vipava je Goran Kodelja, v.d. sekretar sveta pa Peter Vrčon.
Občinska uprava se ukvarja z vsemi problemi in nalogami iz svojih pristojnosti. Poudarek je na aktiviranju	občine v	vseh segmentih njenega	delovanja,	od delitvene bilance ali
razdruževanja	z občino Ajdovščina	do graditve nove	samostojne gospodarske in pravne
ureditve občine. Ukvarja se s problemi, kot so šola,	čistilna naprava,	avtocesta,	telefonija,
sprejemanje proračuna, nerešeni problemi z vojsko in druga odprta vprašanja.
Občinski svet se je v letošnjem letu sestal 6-krat. Sprejel je Statut občine Vipava, Odlok o začasnem financiranju občine Vipava, Odlok o gospodarskih javnih službah ter obravnaval in sklepal o tekoči problematiki v občini Vipava.
Občina deluje	na Glavnem trgu 15,	vsak delovni dan.	Uradne ure so	ob ponedeljkih od
8.0» do 11.00	in od 13.00 do 15.00,	ob sredah od 8.00	do 11.00 in od	13.00 do 16.00, ob
petkih od 8.00	do 11.00.	Uradne ure	župana so ob sredah od 13.00 do 16.30. Telefon
občine je 065/65-131 in fax 065/65-805.
v. d. tajnik Branko Tomažič
OBVESTILO
Občina Vipava	namerava	v Vipavi v	samem centru	od banke	do Glavnega trga graditi
poslovno-stanovanjski objekt.
Vse zainteresirane kupce	poslovnih in	stanovanjskih	prostorov	vabimo k sodelovanju za
rezervacijo prostorov.
Dodatne informacije dobite na Občini Vipava, tel. 065 65-131.
ŽUPAN Ivan Princes
OČISTIMO SVOJE DVORIŠČE
Od 5. 7. do 12. 7. 1995 bo na Policah zbirno mesto za: stare avtomobile, železo, belo tehniko, steklo in drugi kosovni material. Za odvoz je poskrbljeno.
19. avgusta bo čiščenje dvorišča v Lanthierijevem dvorcu in Podskale. Sestanek predstavnikov vseh društev, klubov, družin, skupin, strank, ki delujejo v Vipavi, bo predvidoma v torek 1. avgusta v prostoru KS Vipava. Na sestanku se bomo pogovorili o organiziranju del in ostalih podrobnostih. Vse člane društev, klubov, strank prosimo, da se čiščenja aktivno udeležijo.
Prometna	ureditev	Glavnega	trga	v Vipavi. Prosimo vse krajane Vipave,	da	se	te	ureditve
držijo. Vozniki naj	parkirajo	svoja	vozila samo na označenih mestih.
V imenu številnih krajanov prosimo vse lastnike psov, da jih vodijo na sprehode na vrvici. Lastniki psov ste za svoje varovance in njihovo obnašanje odgovorni. Za psom se iztrebke počisti oz. se ga nauči, da to počne na določenem mestu in ne kjerkoli izven lastnikove hiše oz. prostora.
Komunalno stanovanjsko podjetje iz Ajdovščine obvešča vse krajane, da je v uporabi nova telefonska	številka	dežurne	službe enote VODOVOD!.. Nova tel. št. je	0609	631832
(mobitel). Prosimo vas, da za okvare ali druge napake obveščate izključno na to številko.
IZVIR PO D LIPC E - VODOVOD
Na pobudo KS Vipava in na zahtevo Komunalno stanovanjskega podjetja Ajdovščina si je zdravstvena inšpektorica ogledala izvir Podlipo. Seznanjena je bila z željo po znižanju oz. odstranitvi ograje. Njeno stališče je razvidno iz priloženega zapisnika. Za boljši izgled samega betonskega zajetja se išče rešitev za ustrezno hortikulturno zasaditev. Zapisnik je v KS.
Svet KS
ČESTITKE
Z veseljem pozdravljamo novega doktorja znanosti VASJO VEHOVARJA, ki je zagovarjal doktorsko	disertacijo marca	1995	v Ljubljani. Tema dela: Nadomestne	enote	v anketnem
raziskovanju. Čestitamo mu za dosežen življenjski uspeh in želimo, da bi s svojim delom koristil nam vsem.
• • •
Naš rojak ROBERT ILJIČ, živeč v Parizu, je na univerzi Sorbona študiral kitajščino. Leta 1986 je tam iz kitajščine uspešno opravil doktorat, za kar mu iskreno čestitamo.
Seveda takrat še nismo prišli do te informacije in je Vipavski glas komaj zagledal luč sveta. Zato se mu za pozno čestitko opravičujemo. Želimo, da bi v svetu svoje znanje s pridom uporabljal in ne pozabil na rodno Vipavo.
Uredniški odbor
FRANC KERHNE /1882-1964/
Franc	Kerhne,
duhovnik in socialni delavec, sin Franca in Marije Malneršič, se je rodil v Vipavi 28. avgusta 1882, umrl 16. julija 1964 tam. Po osnovni šoli in dobro opravljenih gimnazijskih študijih je dovršil teologijo v Ij. bogoslovju in
12.	julija 1906 postal duhovnik. Služboval je tri leta kot kaplan v Toplicah, pet let pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato dve leti kot upravitelj župnije Vavta vas pri Novem mestu, v marcu 1917 je prišel za župnika v Gorenji Logatec, kjer je ostal do junija 1922. 11. junija 1922 je postal župnik in dekan v Postojni, ki je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. Postojnski dekanat je cerkveno pripadal ljubljanski škofiji, a je bil zaradi državne meje pod upravo gor. nadškofije; šele čez nekaj let je dokončno prišel pod tržaško škofijo in so tako duhovniki postojnskega dekanata pripadli tržaško-koprski škofiji. Tako tudi župnik in dekan Kerhne. Bil je učen, plemenit in razgledan mož, v Postojno je prišel iz časnikarske šole dnevnika Slovenec in iz duhovniške ter socialne šole Janeza Evangelista Kreka. Ni bil mož za pisarno in po škofijskih uradih bi zaman iskali njegovih pisem in uradnih listin. Njegova pisarna je bila kraj, kjer je delil dobrote in kamor so prihajali bogati in revni, učeni in neuki, da so se z njim brez vsake težave pogovorili o najrazličnejših zadevah. Za vsakega je imel dobro besedo, za vsako stvar je znal najti primerno razlago. S prijateljem Luko Smolnikarjem, župnikom v Slavini, sta po Krekovih stopinjah ljudi učila ne samo božjega nauka, ampak tudi, kako naj urejajo svoje socialne potrebe in koristi. V Postojni je vodil posojilnico od 1922 pa do njene ukinitve po letu 1945, a
je ostal vedno sam revež: tak revež, da mu je morala nečakinja Anica, ki mu je zvesto stala ob strani do smrti, večkrat boljše hlače skriti, da jih ni oddal prvemu revežu, ki se je prikazal na župnijskih vratih. Zanj ni obstajala socialna razlika, veljal si, kolikor si znal in kolikor je bilo moža v tebi. Imel je velik socialni čut in zato je razumljivo, da ni mogel soglašati z novim redom, ki ga je najprej oznanjal fašizem, nato pa komunizem, čeprav pod videzom osvobodilne borbe. Bil je dober mož, veroval je v dobroto ljudi in si ni mogel predstavljati, da se najdejo ljudje, ki pod krinko dobrote širijo sovraštvo in skušajo izpodkopati narodu temelje, na katerih je rasel in se utrjeval. Dobro se ja zavedal, da ne bo novi red dal slovenskemu narodu svobode in blaginje, če bo ta red izpodrinil vero v Boga in v njegove zapovedi. To je javno poudaril še meseca maja 1945 na pogrebu msgr.	Dominika Janeža	v
Studenem, ko je bil že sključen pod težo razmer, ker je doživljal resničnost svojih idej in ugibanj. Rad je sedel v spovednici, rad stopil na prižnico; vse drugo dušnopastirsko delo pa je rad prepustil kaplanom. Vsi brez izjeme so ga spoštovali, ker so videli v njem moža na mestu: domačini in nedomačini, Slovenci, Italijani in Nemci. Pred njim so se morali odkriti
1945 tudi novi oblastniki, čeprav neradi in z namenom, da se ob priliki znebijo takega glasnika socialne pravičnosti. V juniju 1940 je tržaško-koprski škof A. Santin obiskal prvič postojnski dekanat. Vtis, ki ga je odnesel o vernosti prebivalcev in o prizadevnosti duhovnikov, je bil zelo dober. Zato je za dekana Kerhneta in župnika Janeža poskrbel	papeževo imenovanje	za
monsignorja. Kerhne ni nikoli pokazal, da je bil deležen te zaslužene časti. Poleti
1946 je prosil	tržaškega škofa, naj	ga
razreši službe v Postojni ter mu dovoli, da se preseli v Studeno, da bi ob grobu svojega prijatelja Janeža dokončal svoje življenje. Škof mu je ugodil, a Kerhne je
le malo časa ostal na svobodi. 25. avgusta 1947 so ga aretirali. Najprej je bil zaprt v Postojni, nato v Ljubljani. Izpustili so ga za veliko noč 1948. Že ko so ga zaprli, je bilo njegovo zdravje zrahljano. Med drugim mu je leto dni vojaška godba svirala v župnišču prav nad glavo, da ni mogel
počivati ne podnevi ne ponoči. Pravijo, da so v zaporu z njim zelo grdo postopali. Kaj so hoteli zvedeti, k čemu ga prisiliti, česa so ga dolžili, kaj so hoteli doseči? Vse to je ostala skrivnost. Vsekakor so dosegli, da mu je um otemnel in je nato 17 let životaril v Vipavi do odrešilne smrti.
Družina Krhnetovih iz Vipave, slikano ob priliki smrti	matere Marije, roj. Malneršič	leta	1937 pa	domu
(ul. Milana Bajca). Na sliki stojijo od leve proti desni	sin Alojz, Matija, Jožef, Janez	(pesnik), sin Anton,
sedijo hči Julka, sin Franc (duhovnik) in hči Marija. Sin Stefan in hči Francka sta umrla pred nastankom te fotografije.
Iz te družine je služilo Francu Jožefu hkrati pet sinov, trije so bili istočasno redno pri vojakih pred začetkom pire svetovne vojne - te so kar zadržali naprej v vojski, ostala dva pa so na novo vpoklicali ob začetku pire svetovne vojne. Ob koncu vojne je vseh pet sinov prišlo živih domov.
Alojz - končal kmetijsko šolo na Grmu in je bil	kletar v Idriji v podružnici vipavske	zadruge;
Matija - mizarski mojster z obrtno šolo;
Jožef - zidarski mojster z gradbeno šolo;
Janez - dacar;
Anton - kovaški mojster v Ljubljani;
Julka - uradnica na sodišču v Ljubljani;
Franc - duhovnik, monsinjor;
Marija - gospodinja;
Stefan - finančnik in oficir v Ljubljani;
Francka - gospodinja.
Viri:
• Prim. ŠKA Trst, Osebni spomini nekdanjega sošolca dekana F, K.;
• Primorski slovenski biografski leksikon 1982.
VIPAVCI VIPAVI
Proti koncu septembra 1994 so se v Vipavi pod pokroviteljstvom Agroind Vipava 1984 zbrali na tridnevni slikarski koloniji likovni umetniki, domačini in tisti, ki jih na Vipavo priklepajo
drugačne vezi. Med	njimi	je	namreč bil
tudi likovni pedagog Brane Jazbar, prvi usmerjevalec mladih ustvarjalcev na njihovi umetniški poti. MARKO ANDLOVIČ, LUCIJAN BRATUŽ, BRANE	JAZBAR,	MARKO
LAVRENČIČ, SNEŽANA MADIČ in MILOŠ MARC so	ustvarjali	na temo
Vipavci Vipavi. Uspelo	jim je prikazati
svet, v katerem živijo, se bogatijo, svet iz katerega črpajo. Številčnost domačih likovnih ustvarjalcev	priča	o	inspirativni
moči slikovite Vipave in doline nasploh. Vsakdo jo doživlja po	svoje, na	njemu
lasten način. Tako so tudi nastala dela zelo različna, čeprav so nastala v istem času, prostoru	in	na	isto	temo.	19.	maja	1995	je	bila v Pilonovi galeriji v	Ajdovščini	odprta
razstava teh	del,	ki	smo	si	jo	lahko	ogledali	do	4. junija 1995.
MARKO ANDLOVIČ	je	nedvomno	slikar,	ki	je	z	odločnim korakom šele	stopil	na	samostojno
umetniško pot. Z modernistično likovno govorico ustvarja barvno in oblikovno zanimiv in bogat zapis, iz katerega se premišljeno, neusiljivo pritihotaplja svet realnosti. Na slikarski površini zaživijo barvni nanosi in črtne poteze, ki jim Andlovič želi dati neskončnost in trajnost	ter	vdihniti	pomembnost.	Poteza	je	zanj pomemben element	slikarstva	in mu
odločilno pripomore k oblikovanju teme. Realne podobe se izvijajo iz robov številnih trikotnikov. Ti so kot silnice, ki dajejo sliki nove razsežnosti, ki jih podaljšujejo v večno trajanje, prostor v neskončnost. So nosilec napetosti, dinamike, energije, ustvarjalec vitalizma. Gledalca pripeljejo v realnost, vendar ga v njej ne pustijo. Vodijo ga naprej, preko meja vidnega, v neko ' novo dimenzijo slike. Barve žarijo, se umirjajo, postajajo otožne in se ponovno razplamtijo v vsej svoji ognjevitosti. Andlovič išče ter sebi in nam v navidez namišljenih oblikah in predmetih odkriva realnost. Od tu naprej pa zopet išče...
LUCIJAN BRATUŠ je slikar, ki obvlada tudi večje slikarske površine in ga ni strah pred praznim prostorom. Tokrat se je odločil za triptih, motivno pa je želel opozoriti na eno izmed najpomembnejših značilnosti okolja, iz katerega izhaja in v katerega se vedno znova rad vrača. Upodobil je sv. Martina, zaščitnika žlahtne kapljice, ki ima svoje svetišče prav v kraju slikarjevih korenin. Ponovno je želel dokazati, da je njegov osrednji motiv človeška figura, podana z izrednim občutkom za estetiko. Tudi pri slikanju se odraža njegovo nagnjenje do pisave in risanja. Figura, sestavljena iz ostrejših klinastih, pa vse do okroglih oblik, ustvarja zadržano, strogo, hkrati pa čutno, lirično, živo podobo človeka. Asketska in umirjena je, revitalizira pa jo barva, ubrana v rožnato modrem tonu, ki vse pogosteje postaja spoznavni znak njegovih likovnih del. Na slikarski površini se stopnjuje intenziteta barve,	od	transparentnih	pa	vse	do	gostejših in	nasičenih barvnih nanosov. Bratuševe slike
izžarevajo	čutnost	in	življenjskost,	vendar ta	nikoli ne prekipeva preko zaželjenih in
zastavljenih ciljev, ki jih slikar z likovnim izražanjem želi doseči.
Vipavska dolina, njena narava in arhitektura so bili vnovič izziv BRANETU JAZBARJU. Ustvaril je slike, na katerih ima barva dominantno vlogo. Barvne impulze sprejema iz rodnega okolja, jih v	sebi predela, napolni in obogati z	lastnimi občutji. Šele	nato	jih z
odločno silovito potezo čopiča prenese na slikarsko površino. Zdi	se, da je	vse	skupaj
spontano in naključno, vendar deluje zelo odločno, zelo prepričljivo. Abstrahirani, vidni svet prekipevav svoji živosti. Omejiti ga ne more niti okvir dane slikarske površine. Sega preko njega, še posebej takrat, ko razigrano in lahkotno poškropi barvo po njej. Ta se kot mavrica pne čez naslikano in slika postane ne le osebno predelan pogled realnosti, temveč pridobi tudi simbol in pomen.
MARKO LAVRENČIČ svoje poklicne usmerjenosti ne more in noče prikriti, tudi takrat ne, ko vzame v roke čopič in ustvarja z barvo. Motivno se posveča vipavskemu arhitekturnemu okolju in tako ostaja zvest svojemu cilju. Tudi pri slikanju se izpoveduje s črto, vendar mu je zelo pomembna tudi barva. Druga drugo dopolnjujeta in tako na slikarski površini igrata enakovredno vlogo. Črna je tista, ki posega v urejene barvne nanose, razbija monotonost in strogost. Kljub temu pa je za Lavrenčičeve slike značilna urejenost, podrejanje strogim estetskim normam in	arhitekturnim zakonitostim. Pogled	nanje je	pogled v	ozko	ulico
primorskega in s tem	vipavskega naselja, v kateri se druga	ob drugi	nizajo hiše.	Zdi	se, da
gre za njihovo popolnoma naključno postavitev, vendar ustvarjena celota ni rezultat naključij. Je red in lepota, ki jo začutiš že v preprosti domači arhitekturi. Takšen je tudi arhitektov slikarski svet.
MILOŠ MARC je oblikovalec, ki se rad posveča tudi slikanju. Njegove vaške vedute, izseki iz krajin, podobe mrtve narave so zapis v klasični maniri. Udahne pa mu umirjenost in ga obogati s čutnimi podtoni. Mehki barvni prehodi in zanimivi barvni efekti, ki jih dosega z nizanjem svetlih in temnih barvnih tonov ter harmonija barv, ustvarjajo na sliki prijetno atmosfero. Hkrati pa ji dajajo tudi poetično noto. Barvni spekter je odsev prostora in časa. Doživljanje vidnega podaja v realistični in plastični upodobitvi, z veliko mero občutka za detajle.
Tudi SNEŽANA MADIČ je oblikovalka in nekako oblikovalsko izgledajo njene slike, ki jih sestavlja v kompozicijo, da bi dosegla čim popolnejši učinek svoje stvaritve. Vezni element je arhitekturni detajl vipavskega okolja. Vsako izmed slik kompozicije dodatno obogati z elementi domačega okolja. Sliko ustvarja z barvo in s pomočjo kolažiranja - na slikarsko površino namreč lepi tudi papir. Njene slike učinkujejo kot estetski simbol Vipavske doline.
Anamarija Stibilj
ZAKLJUČEK ŠOLSKEGA LETA NA ŠKOFIJSKI GIMNAZIJI
"V veselje ti bo tvoja večerja, če boš koristno izrabil dan", nam zatrjuje stara modrost. To misel lahko prenesemo tudi med šolske klopi. Ko uspešno zaključimo šolsko leto in kolikor mogoče uresničimo načrte, ki smo si jih zadali ob začetku leta, potem so tudi naše počitnice lepše in zadovoljnejše. Zadnji dan pouka je za šolarja gotovo najlepši v vsem šolskem učnem programu. Razrednik mu podeli plačilo za njegov celoten trud, zapisan v ocenah in naslednja dva meseca lahko pozabi na zvezke in knjige ter prosti čas čim lepše izkoristi.
Na vipavski Škofijski gimnaziji smo zaključek šolskega leta praznovali v sredo, 21. junija, v obliki glasbeno pevskega večera na dvorcu Zemono. Oblikovali smo ga dijaki s pomočjo
profesorjev. Na prireditev smo povabili svoje starše, imeli pa smo tudi nekaj zunanjih obiskovalcev. Program je bil splet zborovske glasbe gimnazijskega mešanega pevskega zbora, gimnazijskega dekliškega zbora in instrumentalnih skladb. Uvodnim klavirskim melodijam Mendelssohnove Pesmi brez besed št. 2 je sledil nastop mešanega zbora pod vodstvom g.Lojzeta Kobala. Prepevali so pesmi oz. priredbe slovenskih skladateljev: Vodopivca, Ocvirka, Marolta, in drugih. Dekliški zbor, ki je doživel svoj krstni nastop in ga vodi dijakinja Martina	Batič, pa	je zapel	dve pesmi tujih	avtorjev. Prvi, z naslovom	Kaj je to mir, je
sledila še DeBuyn-ova upesnitev psalma 139 z naslovom You are near.
Razredniki posameznih letnikov in ravnatelj so nato podelili pohvale učencem, ki so med šolskom letom pokazali prizadevanje bodisi v razredni skupnosti, pri pomoči drugim ali pa so dosegli odličen uspeh. Sledili so instrumentalni nastopi (klavir, flavta, harmonika), s katerimi so mladi	umetniki	dokazali,	da poleg učenja	najdejo čas tudi za razvijanje svojih glasbenih
talentov.	Dijakom,	ki so se	udeleževali regijskih ali državnih tekmovanj,	je ravnatelj izročil
posebna	priznanja.	Pohvalil je tudi posamezne	skupine in razglasil najbolj	urejen razred šole.
Poslušalci so nato prisluhnili še narodnim: Stoji, stoji mi polje, Nocoj pa, oh nocoj in Vipavski; ravnatelj g. Vinko Lapajne pa je v zaključnem govoru vsem skupaj zaželel prijetne in koristno preživete počitnice.
Lep zaključni večer ni pomenil konca, temveč začetek, ki nas je obogatil za novo doživetje in nas spodbudil k nabiranju novih moči za šolsko leto, ki je pred nami.
Petra Bajec
LANTHIERIJEV DVOREC 1995
PROGRAM PRIREDITEV V SKLOPU PROJEKTA PROMOCIJA DEJAVNOSTI
UREJANJA PROSTORA
Leto 1995 je Evropsko leto varstva narave, zato se nam zdi še toliko bolj primerno za izvedbo projektov Promocija dejavnosti urejanja prostora in varstva okolja, ki jih je razpisalo Ministrstvo za okolje in prostor.
S projekti o revitalizaciji Lanthierijevega kompleksa želimo informirati in izobraževati strokovno in širšo javnost o problemih prostora, kvalitetnih zgledih in možnostih njihovega reševanja ter vse odgovorne spodbuditi k prizadevanjem za namensko, smotrno in načrtno rabo ter za spoštovanje estetskih in kulturnih kvalitet pri njegovem urejanju in poseganju vanj.
Poleg Lanthierijevega kompleksa smo prijavili tudi projekt promocije prenove domačije Goče 60, ki je v zaključni fazi. Obe lokaciji združujeta integralen pristop, načrtno delo strokovnjakov različnih profilov in sodelovanje investitorja, nosilca dejavnosti. V primeru Goč je to lažje, pri revitalizaciji Lanthierijevega kompleksa pa moramo že na nivoju projektov, iskanja prave vsebine in dejavnosti, ki bodo stavbo ohranjale pri življenju, vključiti prebivalce ožje in širše okolice.
Kakršnakoli prenova bo uspešna le, če bo večina ljudi verjela vanjo, jo podpirala in se aktivno vključila v njeno oživljanje.
In kako smo si zamislili predstaviti zamisli, načrte, ideje prebivalcem in vsem, ki jih kakorkoli zanima revitalizacija pomembne dediščine in razvoj Vipavske doline?
Pripravili smo program, ki ga bomo skupaj z domačini in številnimi strokovnimi sodelavci izvedli kar na kraju samem. V Lanthierijevem dvorcu smo že postavili na ogled razstavo dveh izdelanih diplomskih nalog arhitektov Nataše Korošec - Turk in Vilija Fabčiča, tretje diplomsko delo avtorja Igorja Berlota pa bomo predstavili v petek 30. junija ob 17. uri.
V jesenskem času bo na ogled razstava novo odkritih delov Vipavske jame in okrogla miza o problematiki in zaščiti podzemnih lepot jamarskega društva "Danilo Remškar" iz Ajdovščine.
V program se vključuje tudi slikarski Ex tempore, ki ga že več let pripravlja in organizira vipavska osnovna šola in mentor Brane Jazbar, v katerem sodelujejo OŠ Severne Primorske in Srednja šola Veno Pilon ter Škofijska gimnazija Vipava. Namen je spodbuditi likovno ustvarjanje najmlajših, druženje likovnih pedagogov ob spoznavanju Vipave in bližnje okolice. Letos smo osnovne šole povabili k sodelovanju tudi na drugih področjih, da se z lastnimi idejami in predlogi vključijo v razmišljanje o povezavi Lanthierijevega dvorca z drugimi zanimivostmi. Vse predloge bomo razstavili, najboljše nagradili.
In ker je pred nami prijeten poletni in jesenski čas, smo skupaj z Zvezo kulturnih organizacij k sodelovanju povabili tudi gledališča in glasbenike, s katerimi želimo nazorno pokazati eno od številnih možnosti bodoče vsebine in zmogljivosti najzanimivejšega dela Vipave.
Zavedamo se, da smo si zadali obsežen program, ki pa ga bomo izpeljali le ob razumevanju in podpori predvsem Krajevne skupnosti, ki nam je obljubila pomoč pri številnih tehničnih delih, uspeh programa pa je odvisen od vzdušja na prireditvah, ki ga lahko pričarajo le domačini, prebivalci, katerim je celotna aktivnost tudi namenjena. Prisrčno vabljeni!
Zavod za družbeno planiranje Tatjana Rener
PROGRAM PRIREDITEV v času od 28.8 do 10.9.1995
1. GLEDALIŠČE ZATO - PTUJ C. GOLDONI: KRČMARICA
PREDSTAVA NA PROSTEM, NA GRAJSKEM DVORIŠČU
2. ALENKA VIDRIH Z GOSTI
VEČER ŠANSONOV IN UMETNIŠKE BESEDE PRIREDITEV NA GRAJSKEM DVORIŠČU
3. VEČER PLESA SODELUJEJO:
- FOLKLORNA SKUPINA IZ VIPAVE
- SKUPINA ZA SODOBNI PLES IZ AJDOVŠČINE
- PLESNA ŠOLA URŠKA IZ AJDOVŠČINE PRIREDITEV NA GRAJSKEM DVORIŠČU
4. LUTKOVNA SKUPINA OŠ VIPAVA:
"O PTIČKI, KI JE UKRADLA..."
PREDSTAVA V GRAJSKI KAPELI
5. KONCERT MEPZ "SVETI ŠTEFAN" IZ VIPAVE PRIREDITEV V GRAJSKI DVORANI
6. KONCERT VELIKEGA BIG BAND ORKESTRA S SOLISTI RTV SLOVENIJA
KONCERT NA GRAJSKEM DVORIŠČU
ORGANIZATORJI:	- OBČINA VIPAVA
- KS VIPAVA
- ZKO AJDOVŠČINA
- ZAVOD ZA DRUŽBENO PLANIRANJE
ZVEZDNATO NEBO
V letošnjem letu praznuje Center za usposabljanje invalidnih otrok Vipava 30. rojstni dan.
30 let je malo v življenju človeka in veliko za zgodovino ustanove, kakršna je naša, ki je izključena iz sveta moči, uspeha in tekmovalnosti.
Piva izmed akcij, posvečenih temu jubileju, je bila izdaja pesniške zbirke naše gojenke Saše Rolih z naslovom Zvezdnato nebo.
Saša Rolih je bila rojena 1974. leta v Ljubljani. Njeni prvi dnevi življenja so bili zaznamovani s cerebralno paralizo. V starosti enega leta in pol je bila sprejeta v Staro goro in takrat je bilo že znano, da jo bo vse življenje spremljal invalidski voziček.
S sedmimi leti je prišla v naš center in tu končala osnovno šolo. Ves čas je sodelovala v različnih obšolskih dejavnostih, še posebej pa v literarno-novinarskem krožku. Nastala je njena prva pesem in počasi so se rojevale nove. Odkrivala je svoj svet, ranljiv, čuteč, prijazen. Njeno življenje se je ustalilo tu, med nami, kjer je našla svojo srečo, zadovoljstvo, prijatelje.
Ljubezen je podoba našega življenja. To naše življenje pa je kot zvezdnato nebo. Na njem so majhne in velike zvezde, svetle in take, ki jih komaj opazimo s prostim očesom, včasih se kakšna utrne in uresniči skrito željo...
Sašino skrito željo, da bi pesmi ugledale luč sveta, smo uresničili ob pomoči številnih prijateljev.
Profesorica Ivana Slamič je prispevala uvodne misli, v katerih je napisala:
"Svetla in mehka tišina so Sašine pesmi. Jasno zvezdnato nebo: celo njeno vesolje. V njem so prijatelji, pomladni dnevi in morski valovi. V njem je njena mama, v njem sta brata, zeleni travniki, mehke preproge za sprehode, v njem so Ana, Zdenka, Bojana, v njem je gospa, ki odhaja in v njem so njeni prijatelji.	V njem je veselje, so sanje, je	hrepenenje	in je bolečina. Je
čakanje roke in ponujanje roke. Je	srce,	ki hoče bližine in srce, ki	daje. Je sreča, ker	so	drugi
srečni in je bolečina, ki jo je tako	težko	nositi.
In je mir. Koliko miru! Nevdanost,	mir.	Pokončno in tiho pozdravljanje sonca,	svetlobe,	ki	greje
in daje moč. Je razumevanje vseh. Pošteno, nezahtevno, nič obsojajoče. Saša čaka prijatelje. Saša dočaka prijatelje in takrat jim da vso dobroto svojega srca. Sašine pesmi so drobni biseri, rojeni iz bolečine za veselje."
Dijaki Škofijske gimnazije iz Vipave s svojo profesorico Bojano Kompara in specialnimi pedagoginjami Nevenko Tkalčič, Loredano Sajovic, Alenko Premrl in Ivico Petrič iz našega Zavoda pripravili literarni večer v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini in v petek, 24. marca v Centru.
Oba večera sta uspela, saj se je našemu vabilu odzvalo veliko ljudi.
Drobna knjižica z vinjetami Silve Karim in naslovnico, ki jo je naslikal in oblikoval Miloš Marc je izšla s pomočjo glavnega sponzorja Grafike Bizjak iz Ajdovščine.
Pesmi so napisane za vse, ki si želijo vedno novih, kar se da trajnih dobrin. Za vse tiste, ki jim ni dovolj, da samo živijo, ki hočejo tudi napredovati in si belijo glavo kako bi se zrinili više...
To so pesmi iz drugačnega sveta. Pesmi, rojene iz stisk, nepotešenih hrepenenj in majhnih sreč, pesmi dekleta, ki si želi, da zvezdnata noč ne bi nikoli minila.
Zdenka Fačka, ravnateljica
Iz zbirke Zvezdnato nebo objavljamo dve pesmi:
DOTAKNI SE MOJEGA SRCA
ISCEM TE
Moje drobno srce potrpežljivo čaka nate in vedno bolj po tebi hrepeni, zato vsak trenutek življenja ti z veseljem podari, četudi poln je skrbi.
Potrudi se ga dotakniti, svojo grenkobo poskusi z njim deliti, da ti bo lažje po poti življenja hoditi.
Z nasmehom na ustnicah se spominjam včerajšnjega dne.
Z roko v roki sva hodila in nisva veliko govorila.
Kljub molku so bile najine oči zvedave in neizmerno klepetave.
Nobene želje niso skrile in vse najlepše so si obljubile.
Pogumno stopi vanj, saj ozdravilo te bo vseh bolečih ran.
V mojem srcu so zate drobni biseri sreče skriti,
znati jih moraš le odkriti.
Takrat v tebi sonce veselja bo sijalo, vse črne oblake trpljenja bo pregnalo in mnogo močne volje za jutrišnji dan ti bo dalo.
Tudi danes sem se hotela srečati s tabo, pozabiti na vse slabo in opazovati drobne zvezde na nebu s teboj, vsaj še nocoj.
Vendar odšel si neznano kam, poti do tebe ne poznam.
Pustil si me v črni temi, namesto, da bi bil ob meni.
Veš, zopet bi te rada našla, zato name ne pozabi, ampak svojo moč ustrezno uporabi.
Podari mi svoj droben žarek svetlobe, zraven pa še drobtinico zvestobe.
Ko to storiš, moje šibke roke spet dobiš in me nikoli več ne izgubiš.
NASTOP OTROK IZ ŠTANDREŽA
Nekega dopoldneva sem v avli našega	Centra	zagledala plakat.	Z zanimanjem	sem	ga
prebrala in tako potešila svojo radovednost.
Vabil je na koncert ortoškega pevskega zbora iz Štandreža v	Italiji. V glavi	se	mi	je	rodilo
mnogo vprašanj. V katerem delu Italije leži Štandrež?	Ali	bomo	mlade	prijatelje	sploh
razumeli, saj vendar govorijo italijansko?	Še veliko	drugih vprašanj sem si	zastavila	in	ker	si
nanje nisem znala odgovoriti, sem komaj	čakala na	srečanje z njimi.
Končno je prišel težko pričakovani torek,	obsijan s	pomladanskim soncem.
Zbrali smo se v avli in z navdušenim ploskanjem pozdravili mlade	pevce,	naše	nove
prijatelje.
Presenečena sem bila, ker kljub temu,	da živijo v Italiji, zelo	lepo govorijo	slovensko.
Pripravili so nam glasbeno pravljico o pikapolonici, ki ni znala prešteti svojih pik. Za pomoč pri štetju je zaprosila cvetice, pisanega metulja, polža	in	čebelo.	Dogajanje	v	igrici so
spremljali pevci s petjem.
Čas je hitro minil in naše srečanje se je izteklo. V njihovi družbi nam je bilo lepo in želim si, da bi se še kdaj srečali.
Saša Rolih
LIKOVNI EX TEMPORE
Če znaš risati in slikati, se lahko udeležiš srečanja, ki mu učeno rečejo Ex tempore.
Tako srečanje smo v začetku aprila organizirali v	našem Centru v	Vipavi. Udeležili	so se	ga
učenci osnovnih šol iz Vipave, Ajdovščine,	Otlice,	Šempasa, Mirna,	Nove Gorice in	seveda	iz
našega Centra.
Vse dopoldne smo ustvarjali v jedilnici, ki smo jo spremenili v likovni atelje, nekateri pa so odšli v Vipavo in tam risali motive tega starega mesta.
Tudi jaz sem se zelo potrudil.	Moto tega ex	tempora je bil: "Misli	so svetle,	želje so
vroče..." To je verz iz pesmi naše sošolke Saše, ki je letos izdala svojo prvo pesniško zbirko. Naslikal sem letalo, ki leti nad	mestom. Moja	največja želja je, da bi se nekoč	peljal z
letalom.
Slika mi je zelo uspela.
Ko smo končali z risanjem, so	naše učiteljice	pripravile razstavo. Vsi	udeleženci	smo se
zbrali v avli, kjer so naši sošolci	pripravlili kulturni program, dobili smo	priznanja in si nato
ogledali razstavo.
Ponosen sem na priznanje. Dal sem ga v vitrino v dnevni sobi.
Meksudin Klcipič
V PRID NARAVI ALI NAŠI PRETIRANI SEBIČNOSTI
ODLOČITEV JE V ROKAH NAS VSEH
Načrtovanje novega dela avtoceste skozi Slovenijo se	vleče	že 20	let. Za primorski	del
avtoceste obstajajo tri različice: eolska trasa, vipavska trasa in	kraška	trasa.	Raziskave,	ki	so
bile objavljene tudi v javnih občilih, so pokazale, da bi bila najcenejša 28 km dolga avtocesta po Vipavski dolini, ki bi stala 122,8 milijonov dolarjev. Kraška trasa, ki bi bila dolga 30 km, bi stala 210,3 milijonov dolarjev, najdražja bi bila eolska trasa, za katero bi za 39 km avtoceste porabili 339,8 milijonov dolarjev. Ob določanju novih tras avtoceste in ob projektiranju se neredko razhajajo zahteve po prometni varnosti, varoravanju okolja in ceneno gradnjo. Avtocesta je tujek v naravnem okolju, preseka polja in gozdove, vodne tokove in naravne poti živali ter vnaša v okolje hrup in pline, ki se širijo v znatno širše območje izven ograjenega pasu avtocest.
O negativnih vplivih, ki jih povzročajo avtoceste s težkim tranzitnim prometom, je na voljo velik kup literature, dovolj pa bo, da naštejem le nekaj kemijskih argumentov proti avtocesti: Ob dejstvu, da avtomobil izkoristi za pogon le 15% kemične energije bencina in da v okolje izloči preostanek - torej 85% neizkoriščene energije bencina, nas navda z zaskrbljenostjo. Toksičnost izpušnih plinov je omejena v glavnem s toksičnostjo ogljikovega dioksida, ogljikovodika - značilen črn in škodljiv izpuh dušikovega oksida, svinca...
Svinec spada med kumulativne strupe, zlasti vdihavanje svinčevih delcev je zdravju škodljivo, svinec škodi živčevju, preprečuje nastajanje hemoglobina v krvi, zdravniki mu pripisujejo, da povzroča genetične okvare. V telesu se pojavi kot težka kovina, ki sodeluje pri biokemičnih procesih, končno se akumulira v možganih. Sekretar oddelka za zdravje v ZDA L. Sullivan opozarja, da so nova spoznanja o svincu vznemirljiva. Pravi: "ZA ZDRAVJE OTROK JE TO ENA NAJHUJŠIH GROŽENJ IZ OKOLJA!"
Naštete snovi pa niso škodljive samo za zdravje ljudi, ampak škodujejo tudi naravi, moten je proces pri tvorbi humusa, rušilni učinki se kažejo v zvezi s povečanjem kislosti eksosfere. Poškodovane so varovalne plasti	zelenih in listnatih	površin.	Če	se peljemo	proti	Ljubljani
ob avtocesti, opazimo suha rastišča in posušena drevesa.
Zaradi svinca iz izpuhov, ki se ob avtocestah useda na	rastje,	tudi več sto	metrov na	vsako
stran ni priporočljivo gojiti vrtnine, niti s krmo od tod krmiti krave (te izločajo svinec v mleku, kar je za malčke ali bolnike škodljivo).
Našteti argumenti nazorno prikazujejo nevarnosti, ki bi ogrožale naše okolje in zdravje in prav zato velja o njih razmisliti. Naše želje po hitrejši in ugodnejši vožnji so odraz miselnosti potrošniške družbe, ki ji ni mar, da bomo zato "ugodje" plačali ne samo mi, ampak predvsem prihodnji rodovi. Tako bo konec z našimi načrti o EKOTURIZMU in EKOKMETIJSTVU	kot najbolj	cenjenima oblikama	turistične ponudbe.	Tuj	tovornjakar se,
razen malice in cestnine, ne poslužuje naših turističnih uslug.
Vprašanje, ki ga za	konec postavljam v premislek vsem, je:	Ali	smemo	biti	tako	neobzirni,
predvsem pa sebični	in dopustiti	nadaljnje uničevanje	narave?
Vilma Trošt študentka BI-GO na pedagoški fakulteti
NEKAJ PREDLOGOV ZA POŽIVITEV TURIZMA V VIPAVI
To so predlogi in mnenja nekaterih krajanov Vipave z željo, da hi jih Svet KS in Občinski
svet Vipave poskušali postopno realizirati, saj je bilo po osamosvojitvi predvideno, da se bo
Vipava razvijala v turistični kraj, za kar ima resnično mnogo pogojev. Za večino predlogov
ne bi bilo potrebno veliko finančnih sredstev, vendar pa veliko dobre volje in pripravljenosti.
1. Potrebna bi bila tabla, na kateri bi bile napisane zgodovinske in kulturne znamenitosti v Vipavi - lahko bi bila nameščena pri bencinski črpalki ali na Glavnem trgu.
2. Tudi tloris - zemljevid ulic v Vipavi mnogi pogrešajo. Primerna bi bila namestitev na Glavnem trgu.
3. Na obeh straneh pred Vipavo bi lahko postavili tabli z napisom "Egipčanska sarkofaga na pokopališču".
4. Pred pokopališčem bi lahko bili na tabli napisani podatki o sarkofagih, grobnicah in kapeli na pokopališču.
5. Obnoviti bi bilo potrebno spominske plošče na stari šoli in nad vrati župnišča.
6. Na drevesih v parku bi pritrdili oznake z imenom posameznega drevesa, od kje izhaja in starost.
7. Označiti bi bilo potrebno vseh devet izvirov reke Vipave (glej Pogačnikov Vodnik v Vipavo).
8. Pospešiti že začete priprave za ureditev Žuntove jame, kjer je eden od izvirov Vipave za ogled.
9. Izgled Vipave bi popestrila osvetlitev Starega gradu v nočnem času.
10. Dvakrat na leto bi bilo potrebno čistiti izvire in okolico v Podfarovžu in Podskali.
11. Uredili bi lahko sprehajalno pot in pot za turiste ob izvirih Vipave. V ta namen bi bil potreben lesen most - samo za pešce - za Tabrom do Podskale. Pot za turiste bi vodila z Glavnega trga do Lipce (dva izvira), za Tabrom (dva izvira), čez lesen most do Podskale (dva izvira), mimo Podfarovža,	po Hribu	do	Žuntove	jame (izvira	Jama in
Slezenc), mimo stare šole na Glavni trg,	lahko pa	tudi	od stare	šole do cerkve in na
pokopališče.
12. Grajski park je ponos Vipave. Toda ob močnejšem deževju so poti neprehodne in bi jih bilo potrebno nasuti. Pa tudi med potmi je bilo v preteklosti več zelenja, za kar bi ponovno poskrbeli strokovnjaki.
13. Vodnjak v parku že od leta 1991 nima gornjega dela - kipa dečka (Petrčka), ki je zaključeval trinadstropni kamniti vodomet.	Kdor je	kip	odstranil,	ko so čistili	baročne
kipe na trgu, ga mora ponovno namestiti	na vodomet,	saj sedaj	trinadstropni	vodomet
nima pravega izgleda.
14. Kiosk zraven grajskih vrat bi bilo potrebno odstraniti in tako popraviti napako občine Ajdovščina, ki je dala dovoljenje za sedanjo lokacijo.
15. Pred cerkvijo ali v cerkvi bi lahko napisali podatke o stavbi in o znamenitih freskah v
njej-
16. Ponovno bi krajani želeli prehod za pešce čez reko Vipavo. V ta namen bi lahko zgradili montažni most pri "Veliki topoli". Pot bi nato vodila proti Slapu, Planini in...
17. Za turizem bi bila zelo primerna TRIM STEZA na področju Starega gradu. Na Glavnem trgu ali pri bencinski črpalki bi bila tabla s skico poti. Ob poti naj bi bilo nekaj klopi iz drevesnih debel in naprave za določene vaje: drogovi, trami itd. Izvajalec del bi bil: Turistično društvo, Planinsko društvo. Lovska družina, mladina in drugi krajani. Lahko bi ločili težjo in lažjo pot. Nešteto ljudi hodi ob lepem vremenu proti Staremu gradu in še naprej, tako starejši in mlajši z otroki. Če bi bila označena trim steza, bi jih hodilo še več in bi si tako utrjevali zdravje.
18.	Tudi Vipava hi lahko imela pisarno Turističnega društva, kjer bi turist lahko kupil razglednice, prospekte, zemljevide, spominke o Vipavi in okolici ter dobil željene informacije. Odprta bi bila nekaj ur dnevno ali po potrebi.
Predloge zbrala Vera Poniž
LUC Z NANOSA
Gibanje Vera in luč sem že predstavila v Vipavskem glasu. 28. maja smo imeli romanje primorskih skupin Vere in luči k sv. Hieronimu na Nanosu. Požrtvovalni šembiški župnik nam je dovolil, da smo sezono odprli pred uradno otvoritvijo sezone Jeromovih shodov. Požrtvovalni mladi in manj mladi prijatelji duševno prizadetih so cerkev "usposobili", čeprav je v njej čez zimo le podoba sv. Hieronima, ostale tri podobe pa spijo še "zimsko spanje". Vipavska skupina je priromala z avtobusom, iz ostalih krajev pa so prišli z osebnimi vozili. Šofer je prvič vozil po tej nevarni relaciji, a se je prej posvetoval s starim mačkom nanoških strmin Brunom iz Šembida.
V avtobusu smo imeli celo tri invalide z vozičkom in več takih z berglami, a smo se vseeno vsi živi, zdravi in veseli zbrali pri lepi božjepotni cerkvi. G. Melink je že jeseni moral zaradi preobremenjenosti zapustiti naše gibanje in je funkcijo duhovnega voditelja prevzel g. Vončina z Otlice. Tako je skupaj z g. Ipavcem s Cola daroval sv. mašo, mi pa smo prepevali, s seboj smo imeli kar dva kitarista. Po maši smo imeli pred cerkvijo zakusko, kjer so glavno besedo imele	češnje, ki so jih	v tej "brezčešenjski"	sezoni na	prečudne	viže
pričarali naši prijatelji. Ena požrtvovalnih mam je prinesla hlebec sira in hlebec kruha z raznimi zrnji, druge	so	napekle dobrot in	napravile sendviče.	Vendar so	nekateri	naši
prijatelji takoj po maši ušli v avtobus poslušat tekmo... (Joj, naj mi oprostijo, jaz ne vem prav, kdo je tekmoval in zakaj!) Jaz sem seveda tekla naprej do križpotja, da sem "nacukala" nekaj šmarnic. Ko je šofer priropotal za nami, je rekel, da štoparjev ne jemljejo. Ko sem pokazala šopek šmarnic, so vsi začudeno rekli, kje le sem jih dobila. Pa pravi ena od naših deklic: "Nada jih bo naredila, tudi če jih ni!" Avtobus je bil sedaj bolj poln, saj so se nam pridružili	marsikateri avtomobilisti	za pot do Vojkove.	Pa nismo	šli noter.	Ker
smo naredili prošnjo	na	RTV Ljubljana, so	nam dovolili ogled TV stolpa. Občudovali	smo
zapletene naprave, a notri se ne sme brez dovoljenja	in brez natikačev.	Preobuti	se	morate
kot pred vrati sitne gospodinje. Izza ograj se je dalo	lepo gledati v dolino, brez	strahu,	da
bi kdo zletel.
Ob vrnitvi mi je stric Fonzi s Slapa zaupal, da je kot	otrok nekoč bil s	svojo mamo	pri	sv.
Hieronimu in potem do danes ne več...
Nada Kostanjevic
TETI MICKI V SLOVO
V sredo 12. aprila, smo se na vipavskem pokopališču poslovili od Marije Fabčič - tete Micke. Le kdo med Vipavci ni poznal te pridne, skromne in tihe ženske, saj je dočakala kar polnih 93 let. Tako kot je bilo skromno njeno življene, tako na tiho se je poslovila od vseh, ki smo jo poznali.
Posebno se je bomo spominjale matere, ki nam je priskočila na pomoč, ko so bili naši tri mesece stari otroci hudo potrebni skrbnega varuha. Prav to je bila teta Micka, čeprav sama ni bila nikoli mama. Znala ze delati z otroki. Zato smo ji lahko zaupali, saj smo vedeli, da so pri njej otroci v varnih	rokah. Ni bila	samo	varuhinja,	bila jim je	tudi vzgojiteljica.
Prisluhnila je vsaki otrokovi	želji,	znala se	jim je	prikupiti,	jih navajati	na samostojnost,
znala je biti prijazna, pa tudi stroga.
Za njenim pogrebom je šla večina njenih varovancev. Tisti pa, ki niso mogli priti, so že isti večer postali ob njenem grobu, prižgali svečo in se tiho zamislili...
Teta Micka je s svojo nesebično ljubeznijo bogatila vse varovance - bila je duhovno bogata ženska. Razveselila se je že vsakega varovančevega klica "teta Mici", ker je vedela, da je prav tako prežet z zaupanjem, ljubeznijo in spoštovanjem.
In tako kot je znala svojo ljubezen darovati drugim, jo je od svojih hvaležnih varovancev in mater ter drugih znancev prejemala tudi sama. Pogosti obiski so ji ob pogovorih, petju, molitvi krajšali dolge ure ležanja v postelji.
Dana pa ji je bila milost, da	tudi	ob zadnji	uri ni	bila sama.	V družbi, s	prižgano svečo v
roki in tihim refrenom "usmiljeni..."	se je ta	naša "teta Micka"	z ljubeznijo	poslovila od nas.
Tik pred tem pa je bližnjim še namenila koristen nasvet za popotnico skozi življenje.
S hvaležnostjo se je bomo spominjale družine: Raspor, Štefin, Premrl in Cerkvenik ter njeni varovanci: Aleš, Blanka, Pavel. Jana, Aljaž in Matej.
SPOMIN NA 90. ROJSTNI DAN
Našim bralcem	želi 90-letnik Alojz	Rehar,	čigar članke	že poznaje, sporočiti	nekaj	misli o
svojem življenju:
Ko sem bil še mlad, nisem mislil, da se bom nekoč postaral. Mislil sem, da bom ostal za vselej mlad, a sem se globoko varal. Mladost hitro mine, z njo minejo tudi vse dobrine in nam ostanejo samo še spomini. Če se utrnejo vsi pogledi na prehojeno pot in na vse pretekle zgodovine, nimamo nič drugega, kakor le boleče spomine. Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost, mladost ne pride več nazaj.
Razmišljanje ob 5. juniju - svetovnem dnevu varstva okolja
Narava umira. Na to nas spominjajo umirajoči gozdovi, mrtve reke, izginule živali in rastline, nečist zrak in propadajoča prst, ki nam samo še z zadnjimi močmi kali semena.
Sla sem mimo	velike stavbe, kjer	so lastovice zaman	iskale svoja gnezda.	Nekdo	jih je
odstranil zaradi želje po pretirani čistoči in urejenosti.
Tako je vzgojil	tudi svoje otroke, da niso	več sposobni	premagati gnusa do	bolnega telesa
lastne matere.
V oblasti nas ima potrošništvo, zaradi katerega trošimo veliko več energije in surovin, kot jih človeštvo potrebuje za svoje normalno življenje.
Zakaj v šolah učijo, koliko nog ima muha, kakšen prebavni organ ima krava, koliko kosti sestavlja človeški skelet? Kako naj spoštujemo naravo, če jo doživljamo le po njenih delih, kot da je stroj, ki ga lahko sestavi kadarkoli?
Zakaj nam ne	govorijo o zvestobi	goloba,	materinstvu	mačke, vdanosti psa,	ponosu	konja,
svojeglavosti osla, vztrajnosti mravlje in bistrosti lisice? To bi oblikovalo v nas plemenitost in velikodušnost, bogastvo čustev in modrost, ne pa znanje o prebavi goveda ali živčnem sistemu deževnika.
Se bo vendarle tisočletja prevladujoča človekova potreba "imeti" spremenila v potrebo "biti"?
Danes še vedno težimo k potrebi "imeti", imeti materialne dobrine ali imeti znanje, s katerim obvladujemo okolje, ljudi ali naravo. Šele, ko bo v nas prevladala potreba "biti" in ne samo "imeti", bomo osvobojeni tega tisočletnega suženjstva samemu sebi.
Kdo je torej srečen človek? Tisti, ki se mu izpolnijo vse želje? Ne, srečen je tisti, ki lahko izmeri globine svojega čustvovanja, izmeri svojo duhovno moč in vztrajnost, ki je sposoben občudovati in spoštovati, ki se zaveda, da je velik in hkrati majhen, ki si želi večnost in se hkrati ne boji smrti, ker ve, da ta v naravi ni nikoli popolna, ki lahko dvomi in svobodno išče skrivnosti življenja, ki duhovno raste vse tja do svoje nepopolne smrti. Koliko tega nam nudi življenje v današnji civilizaciji?
Naša fizična moč je minljiva, prav tako ostrina razuma, le čustva nas spremljajo od rojstva do smrti in nam dajejo smisel obstajanja do zadnje minute našega življenja. V svoji nebogljenosti ali betežnosti še vedno nudimo ali vsaj zbujamo ljubezen.
DESET PRIPOROČIL ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE
1. Zmernost je lepa čednost: ne pretiravaj pri delu, jedi, pijači in poživilih!
2. Ne začni kaditi, če kadiš - prenehaj!
3. Od mladosti vzdržuj primerno telesni težo!
4. Spoštuj smotrni dnevni red: 8 ur je za delo, 8 za počitek (spi dovolj!), 8 pa za vse drugo!
5. Krepi zdravje: redno vsak dan pojdi vsaj za pol ure na svež zrak - če že ne delaš na prostem, vsaj hitro in živahno hodi. Ne pozabi med delom na kratke »minute za zdravje«: 5 minut na eno uro! Privošči si zasluženi poletni počitek!
6. Beri o zdravju!
7.	Dobra volja je	najbolja: poskušaj obvladati neprijetne	situacije, ne razburjaj	se,	ne	sitnari,
bodi ljubezniv	in dober - bogato se ti bo vrnilo.
8. Dokler še ne boli, si za rojstni dan privošči obisk pri zdravniku in zobozdravniku, ženske pa še pri ginekologu. Preveri krvni pritisk, morda krvni sladkor, ali če imaš kakšno drugo težavo - tudi to.
9. Če te kaj boli, zaupaj zdravniku, ravnaj po navodilih, skupaj bosta premagala vse težave.
10. Uživaj lepoto	življenja: vsak trenutek je lahko poln	sreče in	zadovoljstva -	že	v	tem,	da
živiš! Če si že	v tretjem življenjskem obdobju, ostani	umsko	in telesni dejaven!
VZEMI SI CAS...
Vzemi si	čas	za	delo, saj to predstavlja ceno uspeha.
Vzemi si	čas	za	razmišljanje, saj to predtavlja izvor moči.
Vzemi si	čas	za	igro, saj to predstavlja skrivnost mladosti.
Vzemi si	čas	za	branje, saj je to temelj znanja.
Vzemi si	čas	za	prijaznost, saj le-ta predstavlja vrata do sreče.
Vzemi si	čas	za	sanjarjenje, kajti to je pot do zvezd.
Vzemi si	čas	za	ljubezen, saj ta predstavlja pravo življenjsko	radost.
Vzemi si	čas	za	veselje, kajti le-to predstavlja glasbo duše.
MISLI ŠPANSKEGA BORCA ZA OTROKOVE PRAVICE ARNOLDA ROSCOWSKEGA
Če te tvoj otrok poišče s pogledom - poglej ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z rokami - objemi ga!
Če	ti	tvoj	otrok	želi nekaj povedati - poslušaj	ga!
Če	se	tvoj	otrok	počuti nebogljeno - pomagaj	mu!
Če	se	tvoj	otrok	počuti osamljen - spremljaj ga!
Če	je	tvoj	otrok	žalosten - potolaži ga!
Če	je	tvoj	otrok	v težavah - ohrabri ga!
Če tvoj otrok doživi neuspeh - zaščiti ga!
Ljubezen je kakor sonce, kdor je nima, mu manjka vse; kot dober prijatelj je; kadar smo izgubili stike z njim se odseli drugam. Knjiga je kakor ljubezen in sonce in prijateljica. Kdor je izgubil slik z njo...? V najbolj odkritosrčnih urah se vrača kakor mladost ter sprašuje kot trd in strog sodnik, kaj smo naredili z življenjem, ki nam je bilo darovano. Knjiga preživi človeka, iz nje rodovi spoznavajo svet in življenje, preteklost in sedanjost, človeka in svet narave.
ISKRICE
- Ceni steblo po plodu, ne po listu.
- Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.
- Smeh je za dušo isto kot kisik za pljuča.
- Primerjanje pomeni konec sreče in začetek nezadovoljstva.
- Varuj se, da ne poželiš vsega, kar vidiš, da ne verjameš vsega, kar slišiš, da ne govoriš vsega kar veš, da ne delaš vsega kar znaš.
- Pameten človek ne naredi vseh napak sam. Možnost da tudi drugim.
-	Naš dom ni tam,	kjer	imamo	bivališče,	doma	smo	tam, kjer smo	sprejeti z
razumevanjem.
-	Zidati gradove v oblakih	nič ne	stane, njihovo	porušenje	pa	pogosto	zelo drago
plačamo.
- Čim bolj peša v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo.
-	Če	imaš	svojo zemljo, pa je še tako majhna kot dlan, še	ne	veš,	kaj	pomeni dež ob
pravem času.
- Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati.
-	Naučimo	se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim	povzročati	bolečine.
-	Od	cveta	pričakujemo vonjavo, od človeka vljudnost.
-	Kako žalostno je, če	se moraš veseliti sam.
-	Vsi vemo, da sonce	odpira	cvetlice,	med tem	ko jih	mraz	in	noč	zapirata.	Spodbudna
beseda ima čarobno moč za odpiranje in razcvetanje.
- Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
Zbrali in uredili Gizela Furlan in Magda Rodman
♦ ♦ ♦
ZAHVALA
AKTIVU VIPAVSKIH ŽENA se iskreno zahvaljujemo za podarjene vipavske narodne noše. Vemo, koliko časa so posvetile najprej zbiranju blaga in krojev in koliko ur dela so potrebovale njihove pridne roke, da so izdelale tako zahtevne modele. Nosili jih bomo z ljubeznijo do naše preteklosti in s spoštovanjem do Vas, ki ste nam jih podarile. Dobili smo novo spodbudo za nadaljnje delo. Hvala!
Folklorno društvo Vipavci
PLEVE IN DROBTINE
-Zelo vestni so in čisto prav imajo naši mladi in manj mladi policaji, ki preganjajo mulčke, ki se gajdrajo z motorji in bicikli brez izpitov, brez čelad in delajo zgago v prometu. Vendar so taki, ki že imajo izpite in kakšen sold v žepu, dosti bolj nevarni v nočnih urah, ko divjajo skozi Vipavo po ulicah, ki so nastale takrat, ko so po njih hodili le konji in voli. Kaj več policajev bi lahko pogledalo ponoči tudi po Vipavi, da ne bi bilo toliko norenja in šundra po ulicah...
-Nekoč je bila tabla - sicer ne posebno umetniška - na gostilni Adria, ki je opozarjala tujce na izvir Podskalo. Danes	iščejo	tujci Podskalo	prav	po celi	Vipavi, samo ne tam,	kjer je.
Kakšno vidno opozorilo, kod se gre v Podskalo, res ne bi bilo odveč. Pa tudi policija bi v nočnih urah lahko tudi tja pogledala.
-In končno: naj kdo kje ukrade	kakšno klop in jo	nese v avtobusno postajo! Tudi	če se v
poletnih nočeh tam zbira	mladina, saj je luč v	njej	in vsak	lahko vidi in sliši, kaj	počnejo!
Nekoč sem ponoči sama	prišla	tja, videla en	kup	mladine	in preden sem prišla	k njim,
slišala njihove debate. Menili so se o literaturi, in sicer klasični!
-Nove prometne ureditve na "novem" placu pa še nihče ni pohvalil. Bolj podobna je poligonu šoferske šole. Kako bomo pa po njem hodili z bicikli, kariolami, koretami, traktorji, motornimi kolesi, ali kar s "Peko 40", nam nihče ne pove, ne napiše in ne naslika. In pri tekstilni trgovini ni več prehoda za pešce. Povrh vsega "straši" sedaj še prazen kiosk pod platanami, pa tudi v ulici Vojana Reharja so kar trije veliki lokali prazni!
-Sicer ne pišem rada o tem, kar mi povedo drugi, a tokrat bom res naredila izjemo. Starejši možakar, ki vozi le bicikel, in občasno tudi traktor, me je opozoril na Cuntovem mostu: veje sicer lepih kostanjevih dreves so z leve strani povešene v Belo, in zakrivajo pogled na drevored. Pogledala sem, in res: ceste po drevoredu od sklonjenih vej sploh ni videti z mosta. Saj imajo kostanji dovolj prostora, da rastejo v zrak, veje, ki se sklanjajo v Belo, lahko mirne duše ob pravem času požagamo!
NEKAJ BESED O PROCESIJAH
V Župnijskem listu št. 5 je zanimiv zapis o procesijah sv. Rešnjega telesa. Nekaj besed o prvih povojnih procesijah sta mi pripovedovala pokojni mož in Izidor Rehar, nekaterih procesij pa se tudi sama spominjam.
Ne vem prav, ali je bilo 1946. ali 1947. leta. Takrat je procesija še šla skozi vso Vipavo. Angleška vojna uprava je dala sveče (saj jih drugače ni bilo moč dobiti), delili so jih po hišah, koder je procesija imela pot. "Nebo" so spremljali "zaščitniki" (miličniki). Prvi za "nebom" pa so hodili člani takratnega KLO (krajevnega ljudskega odbora), čeprav je med
njimi bilo več borcev in komunistov. Občinski kurir Pitamic pa je v procesijo povabil četo vojakov.	Seveda je med	njimi bilo	tudi dosti	pravoslavcev in muslimanov, ki sploh niso
razumeli, za kaj gre, ko so slišali godbo in petje, so rinili naprej, Pitamic pa jih je z razširjenimi rokami ustavljal. Nekje v "dulenjcm koncu" pa je bil velik napis: Kristus kraljuj! Bilo je pač v času največje propagande za republiko - in je končno bilo tako prav: republika bodi na zemlji, kraljestvo pa v nebesih.
Ko sem	prišla v Vipavo,	je četrtek,	praznik Rešnjega telesa bil navaden delavnik in so se
procesije	vedno vršile na	nedeljo po	prazniku.	A nekega leta so ravno na to nedeljo bile
volitve in ker so bili na ta dan vsi drugi javni	shodi prepovedani, je bila procesija v soboto
zvečer. Ukvarjala sem se s	krašenjem oken -	nekaj lončnic sem si tudi izposodila.	Medtem
pa sta v "stari	šoli" pokojni	Drejc Žigonov in	neka oficirska soproga urejala volišče.	Oba sta
prišla k meni in me prav prijazno vprašala, če bi jim lahko odstopila kaj rož za na volišče. Povedala sem,	da vse rože	sploh niso moje	in da jih bom potrebovala, ko bo šla mimo
procesija. "Saj	imate sveče in procesija bo šla	vseeno," je menil Drejc. Oficirka pa	je rekla
odločno: "Pustite ljudima njihove običaje. Mi ionako moramo stražariti na biralištu do deset navečer, pa nek onda donesu cveče". Drejc je bil takoj sporazumen. Seveda sem to povedala tudi drugim ženskam. Ko je bilo procesije konec, smo nanosile rož v volišče, da bi dobile tudi državni blagoslov, in tako je naše volišče bilo najlepše okrašeno.
Nada Kostanjevic
VREMENSKO POROČILO
	VIPAVA	NANOS
16.-31. MAREC	68.6 l/m2 dežja, 1 -krat slana, 2 nevihti, 1-krat sneg z dežjem.	32.8 l/m2 dežja, 25cm snega, min. temp. -7°C, max. 10°C.
APRIL	51.7 l/m2 dežja, 2-krat slana, 12-krat rosa, 1 nevihta. 14.aprila strela udarila v zvonik in pokvarila napeljavo.	49.3 l/m2 dežja, min. temp. -4°C, max. 19°C.
MAJ	131.7 l/m2 dežja, 4 nevihte, 1-krat zelo močna burja, 8-krat rosa.	209.9 l/m2 dežja, nevihte, min. temp. 11°C, max. 23°C.
1.-20. JUNIJ	181 l/m2 dežja, 6-krat rosa, 6 neviht.	163.6 l/m2 dežja, nevihte, min. temp. 9°C, max. 23°C.
Cenjene bralce Vipavskega glasa obveščani, da nudim vse vrste uslug v zvezi z vzdrževanjem kmetijske mehanizacije, avtomobilov in manjših tovornih vozil. Pridem tudi na vaš dom. Se priporočam!
AVTOMEHANIK Božo KORADIN Gradiška cesta 2, Vipava tel 065/65-132
PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 20.3.1994 DO 30.6.1995:
Dora in Lucijan Bratuš	Vojkova 34		1.000 SIT
Marija Cunta	Ob Beli 1		1.000 SIT
Alenka Čehovin	Ob Beli 1		1.000 SIT
Julka Durn	Francija	200 f	f = 4.440 SIT
Marica Fabjan	Pod Gradom 11		1.000 SIT
Francka in Albert Ferjančič	Vojkova 5		1.000 SIT
Francka Ferjančič	Na Hribu 20		2.000 SIT
Milka Kodelja	Gradnikove brigade 25		3.000 SIT
Valentina Kogoj	Švedska		2.000 SIT
Božo Koradin	Gradiška c. 2		5.000 SIT
Franc Malneršič	Grabrijanova 15		1.000 SIT
Marija Pavlin	Vojana Reharja 6		1.000 SIT
Alojz Peljhan	Vojkova 7		1.000 SIT
Ivanka Premrl	Lavrinova 12		1.500 SIT
Marija Princes	Na Hribu 2		1.000 SIT
Martin Silvester	Ljubljana		1.000 SIT
Jože Strnad	Tabor 4		2.000 SIT
Milena Štekar	Pod Gradom 2		1.500 SIT
Cijan Štoka	Gradnikove brigade 8		2.000 SIT
Milka Trlikar	ul. Vojana Reharja 1		2.000 SIT
Jože in Mara Virant	Vojkova 3		2.000 SIT
Ivan Žorž	c. 18 aprila 1		2.000 SIT
Skupaj: 39.440 SIT
Vsem se najlepše zahvaljujemo!
VIPAVSKI GLAS -glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA
JUNIJ 1995 580 izvodov
Uredniški odbor:
Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vera Poniž, Nada Kostanjevic,Cijan Štoka, Peter Vrčon, Franc Cerovšek, Ivan Rehar, Mirjam Graovac, Martina Naglost, Petra Bajec, Leon Kodre in Marija Ceket - lektorica.
Sodelovali so še: Saša Rolih, Alojz Rehar, Dušan Lavrenčič, Zdenka Fučka,
Božidar Premrl, Meksudin Klapič, Vilma Trošt, Tatjana Rener, Anamarija Stibilj.
Naslovna stran: Branko Tomažič
Tisk: Papirna galanterija SEDMAK, Ajdovščina
Po mnenju Urada za informiranje št. 4/3-12-669/94-23/154 z dne 23.5.1994 spada publikacija VG med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tar. št. 3, po kateri sc plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%. (Ur.l. RS št. 4/92)
VSEBINA:
Mati domovina 	 stran	2
Ob 50-letnici zmage nad fašizmom in	nacizmom 	 stran	3
Iz naše preteklosti
Po sledovih vipavskih županov /3.del/............................................................................................................ stran	5
Petdesetletnica čebelarske organizacije	na	Primorskem 	 stran	9
Nenavaden panj z obroči 	 stran	11
Po poteh Sardincev 	 stran	12
Vipavski portali ....................................................................... stran	15
Kratka kronologija občine Vipava 	 stran	18
Iz naše KS ............................................................................. stran	19
Predstavljamo vam
Franc Kerhne ........................................................................... stran	20
Kulturni dogodki
Vipavci Vipavi 	 stran	22
Zaključek šolskega leta na Škofijski gimnaziji ......................................... stran	23
Lanthierijev dvorec 1995 ............................................................... stran	24
Iz CUIO
Zvezdnato nebo ......................................................................... stran	26
Nastop otrok iz Štandreža .............................................................. stran	28
Likovni EX TEMPORE 	 stran	28
Odmevi in predlogi
V prid naravi ali naši pretirani sebičnosti	....................................... stran	29
Nekaj predlogov za poživitev turizma	v Vipavi ..................................... stran	30
Za dom in družino ...................................................................... stran	31
Pleve in drobtine ...................................................................... stran	35
Vremensko poročilo ..................................................................... stran	36
Cenjene bralce prosimo, da članke za naslednjo številko dostavijo najkasneje do 15. septembra 1995. Hvala!
UO
Naslovnica
Pot do slovenske samostojnosti je bila dolga. Za dosego samostojnosti je delovalo društvo za brambo narodnih pravic. Njegov član je bil tudi Radoslav Silvester, ki ga iz VG že poznamo.