Ha^i Ob tem imenu zazvenljo v človeš'"' duši > ajnežnejše strune. Ta beseda izraža * itje, ki ,a ožarja sijaj ljubezni, skrbncsti, požrtvovaliosti. Ni to umetno ustvarjen sijaj kakor oni, d ga vešča roka slikarjeva pričara na platno. <fo je izliv materinega čustva, odsev materineba duha. Mati je kakor sonce v družini. Nje/ova toplina ogreva vse, njegova luč sveti -«tem. Kaj pomenja zaton tega sonca, preizkuei v vsej bridkosti otrok, ki mu je v nežni mladosti smrt ugrabila mater. Ni več toplih ustnic, ki so šepetale besede največje miline ter z nežnim poljubom razgnale mrak z otrokovega čela in nevoljo iz njegovega srca. Ni več tistega naročja, kjer se je moglo oko mladega zemljana izjokati in nesrečno srce iztarnati. Ni več mehke in hkrati krepke roke, ki je bila otroku varna vodnica in naimcčnejša zaslomba. Turobna senca je legla na otroka ter ga spremlja do poznih let, včasih do poslednjega dne v življenju. Največja dobrotnica pa je mati otroku kot »zgojiteljica. Prava mati se zaveda te svoje ajvažnejše naloge. Kakor je ona glavna obli- Jovalka otroškega telesa, tako je tudi prva fclikovalka njegovega duha. Če mati ne začne >likovati otrokove duše, bo morda ostala ne- »Jikovana vse življenje. Prve resnice o Bogu «1onijo otroku na ušesa iz materinih ust. Če j otrok ni slišal iz teh ust, bodo njegova .¦/esa nemara ostala zanje gluha za vedno. H materinih besed povzame otrok prvi nauk o tem, kar je dobro, kar slabo, kar je dovo- ljeno, kar prepovedano. V materini šoli se otrok priuči temu, kar je treba vsakemu do- bremu članu človeške družbe: zatiranju slabih nagnjeni. samozatajevanju, pokorščini in smi- elu za red. S tern izvršuje mati najvažnejšo nalogo v službi naroda. Narod je kakor drevo, ki vzrašča iz korenin, katere se vedno pomlajajo. Če se v te korenine zaje črv ali gniloba, bodo usahnile in z n.iimi izhiralo tudi drevo. V moralnem oziru je ta črv verska mlačnost, ki se poraja iz lažnivega svobodoumja in se rada razvija v protiverstvo in brezverstvo. Čim bolj se ta črv jača, tem bolj korenina slabi in  tem bolj se v njej širi gniloba materializma,  ki nagiba človeške duhove samo v ta svet in človeška srca samo v uživanje gmotnih dobrin. Tak narod boleha iz korenin v smrt. Njegova osnovna celica, družin , je razkrojena. Razkroj pa se je začel pri materi, ki se ni zavedala svojih dolžnosti do naroda, ker se je njeno mišljenje odtujilo Bogu. V polni meri more svoje velike dolžnosti izvršiti sarno globoko verna mati, ki se po visokem zgledu Matere božje ima za deklo Gospodovo. Takšna mati se ne brani otrok, marveč jih prejema kot dar iz božjih rok. Čim več je tega daru, tem bolj se raduje, ker s tem daje člane Cerkvi in narodu. Kot Gospodova dekla gleda v otrokih ne samo svoje, marveč tudi božje otroke. Zato se na vso moč trudi, da jih. vzgoji kot božje otroke. Brez vere, brez molitve, brez nadnaravne pomoči božje milosti je to nemogoče. Za':o dobra mati stavi vse svoje zaupanje v Boga in v priprošnjo vzornice krščanskih mater, božje Matere Marije. Praznik Marijinega oznanjenja, ki je praznik božjega materinstva Marijinega, je tudi praznik krščanskih mater. Ob tem prazniku prikazuje mladina po svojih krščanskih organizacijah materam izraze svojega spoštovanja, svoje ljubezni, hvaležnosti in vdanosti. Zasluge takšne matere so tudi nepreeenljive vrednosti za narod. Zanimivo dejstvo je, da se narodni jezik imenuje materinski jezik. Mati ie njegova prva učiteljioa in glavna varuhinja. Če se mati temu jeziku odtuji, onemi njegov glas v družini in po družinah v narodu. V dokončno smrt obsodi narod mati. Če mati noče vee varovati, ljubiti in gojiti narodnega jezika, ga bo kmalu izpodrinil tuj jezik in zemljo narodovo bo zavzel tujerodni osvajalec. Slovenski jezik so ohranile in obranile slovenske matere. Brez njihove neizčrpljive ljubezni in žilave vztrajnosti bi bil naš jezik izginil v preteklosti in tudi v sedanjosti tamkaj, kjer širi šo!a tuj jezik in tujo miselnost. Zato slava in hvala tebi, slovenska krščanska mati! Ostani z vso močjo materinske Ijubezni na braniku našega naroda in njegovega jezika!