otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) . Št. 9. Ljubljana, dné i. septembra 1899. VII. tečaj. Nebeška lestvica. IX. Pravičnost. ravičnost je tista čednost, po kateri smo pripravljeni, dati vsakemu, kar smo mu dolžni. Največ smo dolžni Bogu, od katerega imamo vse; njega moramo častiti, ljubiti in mu služiti. V pravičnosti se zlasti odlikuje oni, ki natančno izpolnjuje božje in cerkvene zapovedi. Mnogo mlačnih kri-stijanov p'ozabi na to najimenitnejšo dolžnost. 1. Pred več leti je prišel v neko vas na Francoskem oče kapucin, da bi imel ondi misijon. Par dnij, preden se je začelo sv. opravilo, je šel nekdaj v cerkev, ondi molil in si potem ogledal tudi pokopališče. Tedaj se mu pridruži star upokojen general, ki je bival v oni vasi, in ga nagovori: „Častiti oče, delate gotovo bojni načrt za prihodnji teden." „Prosil sem ravnokar božjega blagoslova", meni misijonar. „Vi gospod ste gotovo oni general, o katerem mi je pravil gospod župnik, da biva v tukajšnji župniji. V koliko bitkah ste bili?" — „V štirindvajsetih bitkah sem se boril za cesarja Napoleona", odgovori ponosno stari vojak. „Kdo je večji gospod, Kristus ali Napoleon?" nenadno praša kapucin. „Kako morete to vprašati ? Kristus je Kralj vseh kraljev!" „Dobro! Kolikokrat ste se pa že borili za Kristusa?" „Častiti oče", reče general po kratkem molku, „dobro ste me zadeli. Spoznam, da nisem bil dosedaj v vrstah bojevalcev za Kristusa, da nisem zanj — rekel bi — nič storil. Treba bode to popraviti. Ali vas smem jutri obiskati?" Kapucin z veseljem povabi generala k sebi za drugi dan. General je prišel, opravil dobro spoved in naslednji dan šel vpričo vseh vernikov, odičen z vsemi svojimi vojaškimi častnimi znamenji, k sv. obhajilu. Po maši je zopet poiskal očeta kapucina, se mu lepo zahvalil in obljubil vsej občini s svojim življenjem dajati lep zgled, da popravi to, kar je dosedaj zamudil. 2. Veliko bolj popoln, kakor oni, ki se šele v starosti začne odlikovati v čednosti pravičnosti, je pa oni, ki vedno zvesto Bogu služi, ki se zlasti nikdar ne sramuje svoje vere. Učenec višje vojaške šole je našel na tleh šolske sobane molek. Zasmehovaje ga pokaže tovarišem in vsklikne: „Poglejte, kaj sem našel!" Bilo je to ravno pred glavno skušnjo. Zdaj vstopijo gospodje, ki so učence izpraševali; najvišji teh gospodov je bil star maršal. Izmej vseh učencev se je najbolj odlikoval neki mladenič Alfonz, ki je bil tudi po svojem postavnem vedenju načelniku posebno všeč. Ko je bila skušnja končana, zopet vstane oni predrznež, ki je poprej našel molek, in zaničljivo poprašuje: „Kdo je izgubil rožni venec?" Oni učenec, ki je preje pri skušnji najbolje odgovarjal, stopi sedaj pogumno in brez strahu pred drznega tovariša in reče: „Molek je moj; rajna mati so mi ga izročili na smrtni postelji. Obljubil sem jim, da ga bom skrbno varoval in vsak dan molil nanj sv. rožni venec." — Vse to je zvedel tudi maršal, ki je mladeniča prej izpraševal. Ko ga zopet vidi, mu reče: „Mladi pri-prijatelj, častitam vam,, da ste zastran svojega moleka pokazali ravno tako plemenito pogumnost, kakor ste se odlikovali s svojimi odgovori. Izpolnjujte vedno tako zvesto svoje dolžnosti, in vsi ljudje vas bodo čislali." Te besede so se tudi uresničile; Alfonz je postal odličen vojak in vrl junak. 3. Otrok, ki izpolnjuje dolžnosti do Boga, bo tudi izpolnjeval dolžnosti, ki jih ima do svojega bližnjega. Tak otrok bo za vsako dobroto hvaležen; govoril bo vselej resnico; v potrebi bo rad pomagal svojemu bližnjemu, ako mu je le mogoče. Vse te čednosti izvirajo iz čednosti pravičnosti. Zlasti bo pa tak otrok hvaležen in poslušen svojim starišem. Ker pa ubogljive in hvaležne otroke poplačuje Bog na tem in onem svetu, zato se, ljubi otrok, posebno potrudi, da se odlikuješ v teh čednostih. Tudi ljudje posebno ljubijo takega otroka. Ubog deček je jokal pred vratmi papeževega poslopja, ko so sv. oče Pij IX. ravno hoteli stopiti v kočijo; straže hočejo odpoditi otroka, pa on neprestano prosi, da bi ga pustili pred sv. očeta, ker so njegovi stariši v tako silni potrebi. Straže povedó to sv. očetu. Pij IX. ukažejo otroka pred se pripeljati in ga vprašajo, zakaj joka. Otrok pripoveduje, da so mu očeta odpeljali v ječo, ker niso mogli plačati dolga. Sv. oče niso imeli pri sebi toliko denarja, da bi pomagali otroku; zato se vrnejo v stanovanje po denar in ga dajo dečku, da bo rešil očeta. Tako so sv. oče poplačali dobrega in hvaležnega otroka. Al. Stroj. N o ž. * ®tari oče je sedel v sobi na klopi in gledal s smeh-fp ljajočim se obrazom svoje unuke, ki so se igrali okoli njega. Postavljali so na stol posteljico, omarico, celo mizico — hoteli so si napraviti sobo. „Miha, ti si mi ukradel papirček, iz katerega sem hotel napraviti preprogo!" zavpije debeloglavi Mirko. „„Ne,Jaz ga še videl nisem"", odgovori Miha' otožno. „„Se nikomur nisem ničesar ukradel, pa tudi ne tebi papirčka."" „Nikari se kregati", reče pomirljivo ded. „Jaz menim, da bi ne bilo vredno greha delati zavoljo navadnega papirčka. Ako si mu ti, Miha, res ukradel papirček, vrni mu ga. Ako bodete pridni, vam povem, kako sem jaz prvič in zadnjič kradel. Dasi tudi je majhna stvar, človeka vendar vest peče." „„Saj smo vedno, kedar pripovedujete"", kličejo poredneži vsi hkrati. Na papirček so hipoma pozabili. •Ded se nasmehne, ozre okoli, so Ii res vsi mirni, ter začne: „Bil sem v drugem razredu ljudske šole. Nož, katerega je imel Vrabčev Janko, mi je pil zelo všeč. Večkrat sem poželjivo pogledoval po njem. Imel je bele, koščene platnice ter dve ostri, bliščeči se klini. Nekoč, ko je robec iz žepa potegnil, mu pade slučajno tudi nož na tla. On ni ničesar slišal. Jaz hitro okoli pogledam, ali me kdo opazuje. Nihče. Poberem ga, vtaknem v žep in se s součenci tudi naprej razgovarjam, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Moje veselje je bilo veliko, ko sem dobil reč, po kateri sem toliko hrepenel. Vendar mi je vest očitala, da nisem prav storil, ko sem pobral nož. Toda meni je bilo več za to, da ne bi tega • nihče zvedel, kakor za vest. Potolažil sem jo s tem, da Janko kakor popoldne, tako tudi drugi dan ni zapazil, da mu je nož izginil. Črez nekoliko dnij pa Janko reče, da mu je moral ' nekdo ukrasti nož, zakaj doma je vse preiskal, pa ga vendar ni našel. Grozil je, da pojde učitelju zatožit, ako mu ga ne vrne. Mene je strah bilo, da ne bi Janko res šel zatožit, jaz pa sem bil prepričan, da, če bi za- tožil, bi me takoj vsakdo spoznal, da sem ga jaz ukradel. Že sem menil Janku nož nazaj dati in ga odpuščanja prositi, toda bilo me je sram. Ko so se nekoč pred uro prepirali zavoljo noža, stopi v sobo učitelj ter vpraša, kaj imajo, da se prepirajo. „Vrabčev Janko nas dolži, da smo mu mi nož ukradli".v reče učitelju prvi odličnjak. „„Če je tako"", reče učitelj resno, „„pričakujem od vsakega izmed vas, da bo toliko pošten in bo vrnil Janku nož ter ne delal celemu razredu sramote. Jaz sicer sedaj nočem preiskavati, kdo "da ga je ukradel, vendar pa, ako do jutri Janko ne dobi noža nazaj, se poprimem tega z vso resnostjo in, ako katerega najdem, da je res nož ukradel, ne uide sramotni kazni."" Ta dan sem bil v šoli ves čas zmeden. Nisem mogel poslušati, kar so učitelj razlagali, vedno mi je nož blodil po glavi. Drugo jutro vpraša učitelj Janka, je li dobil nož nazaj. Odgovori, da ga ni in poprosi učitelja, naj bi ne iskal, kdo da ga je ukradel, ker je tudi prav lahko mogoče, da ga je kje izgubil. Toda učitelj ni bil s tem zadovoljen, ampak začne kar po vrsti po klopeh izpra-ševati vsakega, mu je li kaj znanega o nožu. Vsakdo se je izgovarjal ali, da ga ni nič videl ali, da niti ne ve, kakšen je, ali s sploh kakim izgovorom. Meni je bilo ta čas, kakor bi me kuhali. Vedno me je pot oblival, ko pa je učitelj do mene prišel, sem rekel, da Jankovega noža niti videl nikdar nisem. Končno je učitelj popraševal, kdo da je zadnji šel iz učilnice. Jankov s*bsed, Petrič Gabrijel, vstane, pa se tudi opravičuje, da ga on vendar ni ukradel, dasi tudi je mogoče, da ga je Janko v šoli pozabil. Toda ves sum je vendar letel na Gabrijela, ker je on bil Jankov sosed, torej ga je lahko lažje ukradel kakor drugi, in tudi on je zadnji ostal v šoli, torej ga je najbrže on vzel, ker je bil sam in ga ni nihče opazoval. Gabrijel je sicer dokazoval na vse mogoče načine, da je nedolžen, ter se britko jokal, toda učetelj je bil že preveč razburjen vsled njegove navidezne deške nepoštenosti, da bi mu prizanesel. Obsodil ga je toraj, da mora ta dan biti črez poldne zaprt in vrhu tega, kar je še hujše, da mora pred vsem razredom klečati s ploščico na prsih, na kateri je bilo zapisano: „tat". Ta dan je bil za-me najnemirnejši v vsem mojem življenju. Ko sem prišel domov, mi je bilo tako tesno pri srcu, da nisem vedel, kaj bi počel. Jesti nisem mogel ničesar. Mati so me popraševali vedno, kaj mi je, kar mi je pripravljalo še večje muke. Ko sem šel spat, nisem mogel dolgo zaspati. Prevračal sem se po postelji, zaspati pa le nisem mogel. Proti jutru sem šele nekoliko zaspal, pa še v spanju nisem bil brez straha. Črne, strašne pošasti so vedno lezle proti meni, stegovale svoje suhe, dolge roke proti meni, kakor bi me hotele zagrabiti in s seboj potegniti. Potem sem videl zopet Petriča, objokanega, shujšanega, kako milo proti meni roke povzdiguje, proseč me, naj ga rešim sramote, v katero sem ga jaz pripravil. Potem mi je prišel pred oči sodni dan. Videl sem zopet Petriča, toda ne suhega, bledega, ampak v belo obleko opravljenega, častitljivega, vedrega, veselega obličja, ko ga je vabil Zveličar k sebi rekoč: „Pridi k meni, ker si trpel zavoljo drugih." Mene pa so pograbile mrzle roke hudobnih duhov, ne, mati so me prijeli z mrzlimi rokami, ko so me prišli budit. Ko sem se prebudil, so se mi mati kar začudili. Bil sem bled. upadel, preplašen, noge so se mi tresle od strahu. „Kaj pa ti je, sin?" me brižno vprašajo mati. „„Imel sem samo strašne sanje; drugega mi ni nič"", odgovorim žalostno, spomni vsi se noža. Vest mi od tega dne ni dala miru. Karkoli sem delal, mi je delo bilo polno nožev. Če sem pisal, se mi je gotovo zdelo, da je na papirju Jankov nož. Doma so me že vsi začeli čudno gledati, ko sem bil prej vedno tako vesel, sedaj pa na jedenkrat molčeč, otožen, zamišljen. Nisem mogel več tako biti. Moje muke so postajale vedno večje, nisem imel več nobenega veselega trenotka. Odločil sem se, in sicer za trdno, da pojdem k Janku, Petriču in gospodu učitelju, jim naznanim tata in jih prosim odpuščanja. Res, težka je bila ta pot! Po šoli pokličem Janka in Petriča ter jima razodenem, da sem jaz nož ukradel, ter ju poprosim še odpuščanja. Čudno se spogledata. Petriču stopijo solze v oči in on pogleda Janka tako milo, kakor bi hotel reči: Glej, da sem nedolžen. Ko sta mi oba odpustila, mi je bilo, kakor bi se mi odvalil kamen od srca. Samo to me je še skrbelo, kaj poreče učitelj, naš dobri, blagi učitelj. Takoj drugo jutro sem šel tudi k njemu. Ko sem stopil k njegovi mizi, nisem mogel takoj govoriti, ko sem videl, kako prijazno je vprašal, kaj da hó'cem, mene, tata. Povedal sem mu vse ter ga prosv, da bi mi odpustil. On se je žalostno nasmehnil ia dejal: „Zakaj se nisi oglasil, ko sem vas popraševal, kdo da je nož ukradel ?" „„Sram me je bilo"", rečem s povešenim očesom. „Jaz ti odpustim, pa prosi tudi vse druge sošolce odpuščen ja", deje in mi da znamenje z roko, naj odidem. Jaz sem po zapovedi učiteljevi tudi prosil součence odpuščenja, in oni s,o mi odpustili. Tudi starišem sem vse povedal in dobd odpuščenje. To je bila aoja prva in zadnja tatvina." „Ta je bila ' res lepa", reče Miha veselo. „„Že imam. preprogo"", zavpije Mirko. „„Intel sem jo v žepu."" „Glej, da je nisem jaz ukradel", deje Miba. „„Glejte,, otroci, če kako reč izgubite, ne smete takoj dolžiti drugega, kakor Mirko Miho"", reče stari oče. „„Za t ò ga moraš, Mirko, zdaj odpuščenja prositi."" »Odpusti", reče Mirko. „„Odpuščam"", deje Miha smehljajoč se. I" ünuki .so se naprej igrali, stari oče pa je sedel na kloi >j C. ! . Srčnost, v