j0IH0,/o
SBiSs
£*;» * . *^ %v *» «VV*,M %>»**•* .*•'*!*.*/>»v
^1% k/ j
£**♦ rfPkJ** J



,f ' . 4 ■ '	> 't IS1
X 997/
'r r u
(oOOŽjb)
AJftO

t
Naslovnico pripravila Mojca Intihar 5.
NAŠA ŠOLA
To šolsko leto, leto 1997/98, smo na naši šoli praznovali dva velika, za nas šolarje, pomembna dogodka. Prvi je bil 100-letnica stare šole, drugi pa otvoritev prizidka s telovadnico.
Bil je petek, 26. septembra. Poln razburjenja in veselja sem se sprehajal po naši stari šoli. Povsod debeli zidovi, velike učilnice z velikimi okni. Skoznje so žarki padali na šolske klopi, ki so z rezbarskimi umetninami nemo pričale, da so služile že nekaj generacijam učencev. V teh učilnicah imam 7 let spominov, spominov na učiteljice, učne ure,... Pridem do prehoda med staro in novo šolo. Slednja je mogočnejša, vse diši po novem, vendar hodniki nis tako svetli in široki. Spustim se po stopnicah do jedilnice. Skozi glavni vhod šole stopim na dvorišče. Tu je zbranih mnogo ljudi. Prireditev ob otvoritvi smo nestrpno čakali. Po cesti se je pripeljal rdeč avtomobil. Počasi se je ustavil. Izstopil je starejši gospod. Na glavo si je poveznil čepico, nato pa z urnim korakom stopil do g. ravnatelja. Ko je prišel bliže, sem ga prepoznal. To je vendar bil olimpijec, g. Leon Štukelj. Kmalu zatem so se začeli pozdravni govori, pred šolo smo zasadili lipo in končno je bil prerezan trak pred vhodom v novo šolo. S tem se je slovesnost prestavila v telovadnico. Sledil je kulturni program učencev. Telovadnica z galerijo je bila polna do zadnjega kota. Po končanem kulturnem programu so razdelili priznanja ljudem, ki so si zelo prizadevali v tem dolgoletnem obdobju pridobiti nove šolske prostore. Nato je dobil besedo naš častni gost, g.Štukelj. Pripovedoval nam je o težavah, ki jih je moral premagati na poti, preden se je razvil v takega športnika. Po končani slovesnosti je sledil lep dogodek: upihnili smo sto svečk na torti, ki so jo potem razdelili med učence.
Nova šola mi je všeč, vendar me na staro šolo vežejo drugačni spomini. V njej me je učiteljica prvega razreda popeljala v čudoviti svet črk, številk in narave.
Sedaj, to šolsko leto, se poslavljam od šole. Spomini - na staro in novo šolo - oboji so lepi... Lipa pa bo rastla naslednjim rodovom. Zasadili smo jo mi, zato bo rastla tudi za nas...
Matej Serdinšek, 8.a
LJUBEZEN
Ljubezen je živordeča, ima okus po sladkem in vonj po dobrem, izgleda kot sveža vrtnica.
Ampak včasih je ljubezen vijolična. Ima okus po grenkem in vonj po smrdljivem.
Takrat izgleda kot ovenela roža.
Andreja Slamberger, 7.b
MOJE ROJSTVO
Rodila sem se 11. januarja 1990 v mariborski porodnišnici. Ko sem pogledala na svet, je bila ura 11 in 50 minut. Tehtala sem 3 kilograme. Babica me je umila in mi na roko dala obroček, na katerem je pisalo 2.588. Ko me je zmerila, je povedala mamici, da sem dolga 50 cm. Kako sem bila vesela, da me je končno oblekla. Odnesla me je k mamici in me ji dala.
Ana Jerenko, l.b
KO SEM BILA MAJHNA
Ko sem se rodila, so se me vsi zelo razveselili. Dobili so mene, ki so mi dali ime Anemari. Ko so naju z mamico pripeljali iz bolnišnice, so me vsi hodili gledat. Nekega dne, ko me je ati previjal, sem ga polulala. Ko sem začela hoditi po svojih nogicah, so bili vsi predali moji, da sem jih razmetala. Vsak dan sem bila večja in bolj nagajiva.
Anemari Kampi, l.b
MOJ KONJ
Doma imam kobilo. Ime ji je Taša. Je svetlo rjave barve, okoli ust in okoli oči ima svetlo črno, noge pa ima bele. Zelo rada se igra z drugimi konji. Rada je travo, koruzo, oves in krmo. Spi v hlevu. Zelo rad jo imam.
Aleks Strelec, l.b
' 'fjrf. ftjZS,	Estera Habjanič 5.a
MOJA MUCA
Doma imam muco. Ime ji je Pika. Zelo rada se igra. Je bele in rjave barve. Zelo mala je. Rad jo imam. Rada spi na moji postelji.
Aleksander Koželj, l.b
Lidija Bubnjar, 6.a
LASTOVICA
Lastovka je ptica selivka. K nam prileti spomladi. Gnezda si najraje dela na hišah. Poleti živi pri nas s svojimi mladiči. V jeseni, ko mladiči odrastejo, pa zopet odletijo v tople kraje.
Monia Brglez, l.b
SMEŠEN DOGODEK
Ko sem bil star šest let, smo se šli kopat v Čateške toplice. Jaz še nisem znal plavati, zato sta mi ati in mamica kupila obroč. Šel sem se kopat. Skočil sem v vodo. Naenkrat sem padel iz obroča in priplaval iz vode.
Alen Temeni, l.a
MOJA MUCA PUPA
Moji muci je ime Pupa. Ima dolgo dlako. Dobili smo jo, ko še je bila zelo mala. Počasi je rasla in dobila mlade mucke. Ima rjave oči, barve je sivočrne. Zelo rada lovi miške. Zmeraj, ko jo pokličem, skoči z drevesa. Včasih jo razjezim. Takra odide vstran od mene. Ko še je imela mlade muce, je zmeraj bila pri jih. Lepo jih je umivala, se igrala z njimi, jih učila jesti, loviti miške in kremplje brusiti. Kremplje brusiti pa jih je naučila tako, da so s kremplji brusili po drevesu.
Zelo rada jo imam !
Ula Šegula, 3.b
MOJA PSIČKA
Moja psička je črno-rumena. Ime ji je Cika. Zelo jo imam rada in ona mene. Bratca ima najraje. Hrani se s piščanci, tudi bonbone in jabolka je. Ko pridem domov iz šole, prileti k meni in mi da taco. Cika se zelo rada igra. Ljubosumna je na muce. Komaj čaka, da prideva z bratcom domov. Spi pred pragom.
Helena Brodnjak, l.b
MOJA ŠOLA
Solo, katera je pred kratkim praznovala 100-letnico obstoja, obiskujem že šesto leto. Kljub temu se zelo dobro spominjam dneva, ko sem jo prvič obiskala.
Bilo je enkrat pomladi, ko sem se šla z mamico vpisat v prvi razred. Strahu, katerega sem takrat komaj premagovala, ne morem opisati, vem samo, da je bilo zelo hudo. Bala sem se, da ne bom znala odgovarjati na vprašanja, katera mi bo zastavljala socialna delavka. Toda ni bilo tako hudo in ves strah je kmalu izginil. Veselila sem se dneva, ko bom smela v pravo šolo.
Prvi šolski dan pa ni bil tako srečen. V razredu skoraj nisem poznala nikogar in bilo me je resnično strah. Sele čez nekaj časa sem se privadila na učiteljico in sošolce, in dnevi so hitro minevali.
A od prvega razreda do danes, se je na naši šoli veliko spremenilo. K stari šoli smo dobili nov prizidek s telovadnico, katero smo že vsi težko pričakovali in tudi nekaj novih učilnic. Tako smo v jeseni prešli iz
dvoizmenskega pouka na enoizmenskega. Šola pa se ni spremenila samo na zunaj, tudi v njej je veliko novega: učitelji, šolski red, učne snovi, ocenjevanje, urejenost učilnic, hodnikov... Tudi učenci se spreminjajo: eni odhajajo z znanjem, drugi prihajajo ponj.
Vem, da se bom morala tudi jaz, kot vsi ostali učenci, enkrat posloviti od šole - od šole, ki mi daje vse, kar le more.
Kaj pa spomini? Vedno bom ohranila prijetne spomine na čas, katerega preživljam v njej, saj je to najlepše in najbolj brezskrbno obdobje človeka, katerega se zaveš šele čez nekaj let.
Mojca Lešnik, 5. b
PUST
Komaj sem čakala pustno rajanje. Vsak večer sem hodila v šotor. Tam je bilo zelo veselo. Najstrašnejše maske sem se bala. Z mojimi prijateljicami smo hodile tudi po vasi.
Amanda Krajnc, l.a
MOJ ZAJČEK
Moj zajček ima bel kožuh, uhlje pa črne. Dobili smo ga na razstavi malih živali. Ati ga je pripeljal domov, ko sem bila v šoli. Zelo me je razveselil. Živi v posebni utici. Od tam nam ne more oditi. Njegovo bivališče vedno čisti mama.
Tjaša Glažar, l.a
e (D
MAMI MI JE POVEDALA
Stara sem bila dve leti. Zbudila sem se ponoči okrog ene ure. Mami je prižgala luč. Vstala sem in se hotela igrati. Mamica je rekla, da bo bolje, če zaplešem. Plesala sem in nagajala do treh zjutraj. Mami in ati nista vedela, ali naj se smejita ali jezita na mene.
Melita Kozel, l.a
KONJI
Danes smo bili na obisku pri Aleksu v Skorbi. Šli smo gledat konje. Tudi jahali smo jih lahko. Jaz sem jahala poni konja. Ime ji je bilo Pika. Pika je peljala tudi voz. Imajo tudi druge konje in majhnega žrebička. Konji so lepe in pametne živali, zato jih moramo imeti radi.
Barbara Petek, l.a
MOJA MAMICA
Moji mamici je ime Ema. Oči ima zelene, lase pa rjave barve. Lase si barva z barvo granatna jabolka, da zakrije že prve sive lase. Včasih se pošali, da ima sive lase zaradi mene. Stara je 35 let, vendar sama pravi, da se ji ne zdi, da bi imela že toliko let.
Zaposlena je v vrtcu kot varuhinja otrok. Doma opravlja ženska dela kot so: likanje, pospravljanje, čiščenje. V prostem času rada plete, šiva gobeline... Tudi mene je že navdušila za šivanje gobelina. Zelo rada
hodi na sprehod. Rada se vozi s kolesom. Zelo rada ima tudi rože. Mamica rada skuha kaj dobrega. Včasih ji tudi jaz pomagam. Včasih me skrega ali pa mi kaj naroči. Takrat sem zelo jezna. Ko me jeza mine, vidim, da je imela mamica prav.
Na koncu bom napisala, da imam zelo rada svojo mamico.
Tina Cestnik, 3.b
MEDOBČINSKO TEKMOVANJE V NOGOMETU
V sredo, 6.5.1998, smo se igralci nogometnega krožka zbudili s tremo, saj nas je čakal turnir v malem nogometu. S prihodom v šolo smo počistili igrišče, pripeli mreži na gola, skratka, igrišče je bilo pripravljeno na tekmovanje.
Preoblečeni v šolske drese, smo se segrevali za dvoboj proti OS Dornava. Ti so bili očitno že segreti. Na igrišče je prišel sodnik in igra se je pričela. Ob igrišču je bilo polno učencev iz naše šole, ki so glasno “navijali” ter spodbujali nas, nogometaše. Trener naše posadke nas je igralce znova in znova popravljal v načinu igranja ter nas seveda za dober napad, oziroma obrambo tudi pohvalil. Med kratkim igranjem pa so nasprotniki prešli v vodstvo. Nastalo je veliko razočaranje. A igra se je znova pričela in z njo tudi prekršek. Tomaž je “streljal” zelo močno. Igra se je nadeljevala, kakor tudi zadetki. Sodnik je s piščalko oznanil konec igre in gledalci so bili “v zraku”, saj smo zmagali 4:2.
Nastopil je trenutek, ko so na igrišče stopili naši drugi nasprotniki, OS Mladika. Ti so bili zelo dobri, saj smo z njimi igrali neodločeno, torej 2:2.
Po tej najtežji tekmi smo čakali rezultat OS Dornava ter OS Mladika. OS Dornava nam je naredila veliko uslugo, saj smo se uvrstili na medobčinsko tekmovanje v malem nogometu. Igrali so 3:3.
Nastopil je 7.5.1998. Začelo se je medobčinsko prvenstvo. Prvi tekmeci so bili igralci OS Olga Meglič. Te smo premagali s težkim trudom, 4:2. Od navdušenja so gledalci naše igralce kar dvigali in spodbujali.
Z nami so se pomerili nogometaši OS Gorišnica. Te smo premagali kar s 7:0. Se vedno smo podporo dobivali od naših gledalcev.
Na vrsti so bili igralci OS Videm. Te smo porazili s 5:1. Zadetki so se vrstili drug za drugim. Gledalci so ostali do konca tekmovanja z nami. Pri podelitvi pokalov je največji pokal pripadal nam. Čestital nam je ravnatelj ter marsikdo med gledalci. Za šolo smo se borili: Tomaž
Petek, Peter Vogrinec, Ivi Vogrinec, Matej Majcen, Marko Drevenšek, Tadej in Matjaž Rozman, Peter Zupanč, Peter Štrafela, Stani Šijanec, Miha Sori, Andrej Mlinarič ter Uroš Intihar. Treniral nas je Damjan Vogrinec. Tudi gledalci in gledalke so svojo nalogo dobro opravili.
Peter Štrafela, 6.a
Sandi Burjan, 8.b
NA JELOVICAH
Moj dedek in babica sta imela zelo velik gozd. Sedaj, ko ati reče, da me bo peljal na Jelovice, takoj vem, da gremo podirat drevje za drva. V gozdu imamo več vrst dreves: kostanj, hrast, bukev, topol, brezo in smreko. V gozdu raste praprot, šmarnice, trava in gobe. Komaj čakam jesenskega dne, ko začne zoreti kostanj. Nabiramo ga vsak dan, da ga doma spečemo.
V gozdu živijo živali, katerim pa je gozd dom. V našem gozdu živijo srne, zajci, fazani in divjih prašičev ne zmanjka, čeprav jih lovci streljajo. Gozd je zelo pomemben za ljudi in živali, saj če ne bi bilo gozda, bi živali izumrle, ljudje pa ne bi mogli predelovati lesa.
Mateja Cartl, 2.r.
RAZMIŠLJANJE V JESENSKEM JUTRU
Jesen, jutro - sta samostalnika, ki nam bolj ali manj popestrita življenje. Jesen je zelo lep letni čas. Jutro pa je, kot vsako jutro, vsaj zame, zelo zaspano jutro!! Zjutraj se na listih kar šibi jutranja zarja. Vse se svetlika in počutiš se kot prerojen.
Jutro! Ura je osem, jaz pa še v postelji: ”Raje pojdi v naravo in še ujemi sončne žarke. Kmalu bo zima in takšne priložnosti ne bo več,” mi je govorilo srce. Tega nasveta sem se oprijela in se odpravila v gozd.
S kolesom, starim kot Zemlja, prispem do gozdička. Okrog mene je polno starih, mladih, visokih in malih, golih dreves. Sončni žarki prihajajo veselo skozi redke krošnje. Pisani listi z jutranjo zarjo, ki je tako čista kot rosa, odpadajo z dreves. V zraku se veselijo in lebdijo, nato pa padejo na tla. Tam se jim življenje konča. Vse to me je spomnilo na mojega dedka. Kako me je lovil, se mi smejal in pripovedoval dogodke. Nekega dne pa je vse to minilo, saj je dedek umrl. Za njim sem potočila mnogo solza. Njegovo življenje se je končalo tako, kot življenje lista. Najprej se nekje rodi, raste in se veseli, nato pa jeseni odpade in se mu življenje konča.
To jutro je bilo kot iz pravljice. Vse je bilo pisano in podoba narave je naredila name tak vtis, kot še nikoli. Ko se spomnim, kako listi vsako leto odpadajo, me kar stisne pri srcu. Kot da bi z njimi sočustvovala, pa jim ne morem pomagati.
Vendar mora biti tako. To je življenje, ki je kot sklenjeni krog.
Sandra Kiselak, 7.b
PLES JESENI
Ko sredi jeseni vejam listje odpade, začne se ta pravi jesenski nam ples.
Plodovi, živali brž pohitijo, da tegale plesa ne zamudijo.
Na ples je povabil kostanjček ježico, a ježek odhitel je po veverico. Listki so rdeči z rumenimi plesali, drugi pa zraven so se jim smejali.
Ko bila družba je vsa zbrana, zaigrala godba je g. črička Pana. Peli in plesali pozno so v noč, zjutraj pa zaspali, kakor mi ponoč'.
Vsako leto jesen tak ples priredi, na katerem se zabavajo prav vsi.
Monika Cestnik, 5.a
JESEN
Kdaj drevesa rumenijo?
V	jeseni.
Kdaj lastovice odletijo?
V	jeseni.
Kdaj kostanji dozorijo?
V	jeseni.
V	jeseni
jabolka, hruške dozorijo, ptice selivke odletijo, veverice pa si lešnike nabirati hitijo in si zalogo naredijo,
da dolgo zimo preživijo.
Monika Gmajner, 5.b
IMEL SEM SREČO
Sreča se me drži že od malega. Moj najsrečnejši dan je bil, ko sem našel rožni venec z zlatim križcem. Večkrat sem našel kaj denarja. Lansko leto sva šla z bratom na morju okoli otoka. Našel sem veliko rakovičjo ščipalko, velik plovec in več školjk. Zdaj pa dovolj takšne sreče.
Imel sem tudi srečo, da sem imel tako dobro babico. Ustregla je vsaki moji muhi. Večkrat med tednom sem šel k njej in dedku. Tam sem gledal risanke in jedel pečene žemlje. To sem jedel za zajtrk skoraj vsak
dan u letu, razen v soboto in nedeljo. Večino tedna sem bil pri babici. Večkrat sva tudi šla pohajkovat na Ptuj. Vedno mi je kaj kupila. Umrla je za rakom na pljučih.
Sreča pride, a enkrat tudi odide. Tista sreča pa se me še kar drži.
Boštjan Korošec, 5. a
Vesna Mesareč, 8.a
SOLA V NARAVI
V sredo zjutraj smo odpotovali v Simonov zaliv. Zraven nas so se peljali učenci OŠ Žetale. Ustavili smo se v Lomu, kjer smo pomalicali in nato nadaljevali pot. Končno smo se pripeljali v Izolo. Videli smo morje. Šli smo v hišice. Tam smo zložili prtljago v omare. Šli smo v bazen, kjer smo se razvrstili v dve skupini: na plavalce in neplavalce. Zvečer smo igrali nogomet, med dvema ognjema in pisali dnevnik. V četrtek smo šli v pristanišče v Izolo. Odpeljali smo se v Piran. Tam smo si ogledali beneško hišo, Tartinijev spomenik in akvarij. Odpeljali smo se nazaj v Izolo. Zvečer je bil spoznavni večer. Peli smo pesmice, nastopali smo. V petek smo telefonirali domov. Ko je bila ura tri, smo odšli na trg, kjer smo različno nakupovali. Bilo je veliko ljudi, ki so se pogovarjali po italijansko, ker se učijo italijanski jezik v šoli. Zvečer smo fantje igrali nogomet, deklice pa med dvema ognjema. Zmagali smo šest proti nič. V soboto smo šli v disco. V ponedeljek smo pripravili potovalke. Popoldan je pripeljal avtobus. Ko smo prispeli na Hajdino, smo bili vsi veseli, da smo spet doma.
Miha Vidovič, 4.r.
POŽIREK ČISTE VODE
Voda je vir življenja, brez katerega ne more živeti nobeno živo bitje. V naravi jo najdemo v trdem, plinastem in tekočem stanju. Je zelo zdrava. Zdrava pa je samo, če je čista. Zato moramo preprečiti onesnaževanje okolja. Največji onesnaževalci so škropiva in tovarne. Posledice so kisli dež, gnojnica in razni strupi. Najbolj čista voda je v izvirih potokov, rek in v podtalnici. V preteklosti so imeli vodo v studencih in je bila čista kakor biser. Takšno vodo bi morali imeti še danes, toda napredek človeštva vodo onesnažuje še bolj. Zato pazimo na naravo, da ne uničimo še delčka tega bisera, čeprav je že malo kalen.
Tibor Ules, 5.b
TRGATEV
Zjutraj se zbere množica trgačev. Vzamejo škarje in gredo obirat grozdje. Brentar nosi polno brento v stiskalnico. Grozdje v stiskalnici stisnejo in ven priteče sladek mošt. Klopotec preganja škorce v vinogradu. Škorec dela škodo v vinogradu. Vinogradnik stiska grozdje in ven priteče sladek mošt. Sod mora biti čist za vrenje mošta.
Davorin Breg, 2.r.
NAŠ SADNI VRT
Doma imamo triindvajset sadnih dreves. Vsako pomlad jih redno režemo in škropimo. Imamo breskve, jabolka, slive, hruške, višnje in češnje. Vsaka ima svoj čas cvetenja in zorenja. Ko cvetijo, se cvetovi razlikujejo po obliki in barvi. Od cvetja je odvisna dobra letina. Vsak dan hodim gledat sadna drevesa, kako cvetijo. Sadna drevesa so vsak dan lepša. Najbolj sem vesel v jeseni, ko sadje dozori. Ko mama in ata obirata sadje, jima pri delu tudi pomagam. Sadje napolnimo v zaboje in jih odnesemo v shrambo. To je prostor, kamor damo sadje, da se ne posuši in segnije. Ljudje imamo sadje radi, ker je dobro in zdravo.
Martin Čelig, 2.r.
TRAVNIKI
V deželo je prišla pomlad. Ozeleneli so travniki. Po dežju, ki je opral sivino in prah, so vsi tako lepo zeleni. Na travnikih cvetijo rožice, najdemo lahko tudi različna zelišča.
Dobri gospodarji kosijo travo spomladi, poleti in rano jeseni. Otroci se radi igramo na travnikih. Srečni smo, ker imamo veliko prostora.
Miroslav Korenjak, 2.r.
RAZMIŠLJANJA UČENČEV OB ILUSTRACIJI
Narava nam je dala vse, a le malo tega bogastva ljudje' vidimo, slišimo, občutimo. Na Zemlji je mnogo sovraštva, a tudi ljubezni.
Ko ptički pojo, ko tiste rož’ce cveto, ko tisti travniki zeleno, oh, kako je lepo.
Prijatelj prijatelju poda roko, tudi to je lepo.
Klavdija Auer, 8.a
Ptička sinička nad oblaki leti, se tam ustavi, kjer Drava bistri.
A žalosten vrabček v kletki sedi in čaka na dneve, ko svoboden, vesel, nad oblake vzleti.
Mateja Sagadin, 7.b
Kanarček se je pretihotapil v hišo in v kletki zagledal sebi podobnega ptiča. “Ali te ni strah živeti v kletki?” ga je vprašal. Ta mu je odgovoril: “To je moj svet. Če se nanj navadim in se počutim svobodnega, lahko shajam z življenjem. Prednost je, da imam dobre lastnike.”
Gregor Hajšek, 8.b
“Dve ptici. ”
Bili sta tam sami, ubogi, osamljeni duši. “Dve ptici. ”
Bili sta skupaj, a nikoli dovolj, bili sta oddaljeni kot dve izgubljeni duši. “Dve ptici. ”
Le kaj ju je ločilo, le kaj?
Nekdo, ki ju prizadel je hudo.
“Dve ptici. ”
Barbara Karanovič, 8.a
Je ptička živela na koncu livad, najlepše je žvrgolela, ko je prišla pomlad.
Živela je srečno, a ta sreča ni trajala večno.
Zgodilo se je to, kar zanjo najhuje je bilo.
Svobodo prelepo ji vzel je nekdo, ki hotel je občudovati njeno plemenito lepoto.
Sedaj živi tam, ujeta, žalostna, sameva, veselja v njej več ni, je le še bolno srce.
A ostal ji je nekdo, nekdo, ki večno ljubil jo bo. Ljubezen bo premagala to zlo, da ona kljub vsemu srečna bo!
Sanja Muršec, 8.b
Nekega dne je na dvorišče ob hišici priletel samec. Zletel je na okno in v kletki zagledal prelepo papagajko. V trenutku se je zaljubil vanjo. “Dober dan, moja ptičica,” jo je osvajal. Papagajka, fina in razvajena ptica, se je obrnila vstran. Ptič je vztrajal: “Zaljubil sem se vate,” in ponavljal te čarobne besede. “Vzel bi te za ženico, v gozdu bi si zgradila prijeten dom.” Tedaj je papagajka le odgovorila: “Saj bi šla s teboj, a sem zaprta, nisem svobodna!” Ptič je razmislil in se odpravil k delu. Kletko je s kremplji odprl, vratca so se odprla in že sta bila v gozdu. Čez nekaj dni so se vse živali veselile ptičje svobode.
Sandi Bur jan, 8.b
Nebo je prekrito z jasnimi oblaki, sonce toplo sije, pokrajina se ogreje.
A naenkrat nebo prekrijejo temni oblaki, vse je temnejše, tiho in mrtvo.
Nekje v daljavi vidim belo ptico, njene peruti so nežne, tiho in mogočno leta.
A temni oblaki jo uničujejo, jo požirajo vase...
Naj ji vendar nekdo pomaga!
Njena zadnja želja je samo up, upanje...
Bo preživela?
Suzana Fridl, 8.b
Pomladno sonce se je prebudilo in ptičke na piano privabilo.
Svobodno po zraku letijo, se toplejših dni veselijo.
Na okence ptiček sedel je, lepo pesem zapel je.
Skozi okno lepo ptičko zagledal je, v njo v trenutku zaljubil se.
Ptička žalostno čivkala je, svobode želela si je.
Ptiček to občutil je, k njej skozi okno poletel je.
Zdaj opazil ga je gospodar in zaprl ga je k njej.
Živela sta srečno do konca dni, saj ljubezen nikoli ne splahni.
Vika Klaneček, 8.b
Če nimaš svobode, trpiš. Če jo imaš, prav lepo živiš. Ptice potrebujejo svobodo, da lahko krmarijo v nebo. Človek prav tako!
Simona Slameršek, 8.b
Ptičke vesele, vsaka svojo pesem so pele. Pesem zlila se je v eno, ko ptiček izgubil je ženo.
V zlati kletki ujeta bila ljubezni je ožeta. Ljubezen njena mila v kletki je usahnila.
Katja Zupanič, 8.b
Kaj je lepše kot svoboda?
Nič, saj svoboda je kot voda.
Nihče ni reki ukazal, kod naj teče, nihče velel potoku, kje se v reko naj izteče.
Andrej Ornik, 7.h
KDAJ SEM SE POČUTIL(A) NESVOBODNO?
ko sem nedeljo preživela pred zvezki, ko nisem smela na plesne vaje za valeto.
Sanja Muršec, 8.b
Simona Slameršek, 8.b
ko sem bil v bolnišnici in nisem smel na hodnik.
ko sem imela hišni pripor.
ko sem se učil, zunaj pa je sijalo toplo sonce.
ko me starši niso pustili na ribolov.
Gregor Hajšek, 8.b Nina Šibila, 8.b Marko Cartl, 8.b Joži Šlamberger, 8.b
KDAJ SE POČUTIM SVOBODNO?
... ko se zabavam s prijatelji in prijateljicami. ...ko imam prosti čas.
...ko grem na trening. ... ko so počitnice.
...ko grem v naravo.
Nina Met ličar, 6. a Robi Nahberger, 6. a David Pogačar, 6.a Denis Križanec, 6.a Maja Korošec, 6.a
MOJA ZGODBA
Rodila sem se 18.9.1986 v mariborski bolnišnici. Ob rojstvu sem bila velika in težka deklica, saj sem tehtala 4 kg. Takrat sem kot dojenček preživljala slinasto obdobje. Bila sem zelo navezana na dudo, brez katere sem bila samo ob trenutkih spanca ali ko sem jedla.
Pri enajstih mesecih sem bila prvič na morju. Ker sem bila še dojenček, še nisem poznala olike. Po plaži sem se plazila po širih ter jedla pesek in vse, kar sem našla v njem. Pri enajstih mesecih sem shodila. Vesela sem bila svojih prvih korakov, saj sem sama lahko začela stikati med stvarmi. Ko sem bila stara eno leto, sem dobila torto, na kateri sem prvič pihala svečko. Hitro sem odraščala, naučila sem se veliko iger.
S tremi leti sem odšla v vrtec, kjer sem imela prijazne vzgojiteljice in prijatelje. Ati in mamica mi pravita, da sem bila do petega leta zelo trmasta deklica. Predvsem v trgovinah z otroškimi igračami sem znala z jokom vztrajno in trmasto izsiljevati. Velikokrat se je splačalo, saj mi je predvsem ati za prenehanje jokanja kupil kakšno punčko.
Igrivo in brezskrbno življenje se je končalo s prestopom šolskega praga. Takrat sem začela glavo polniti z učenostjo. Tudi v šolskih letih sem
imela prosti čas, vendar ne toliko kot v vrtcu. Za dosego odličnega uspeha sem marsikdaj morala namesto igre vzeti v roke šolsko knjigo. Moje otroštvo se mi zdi zelo zanimivo in polno otroških radosti. Zdaj sem že v petem razredu in se z veseljem spominjam dni, ko sem kot predšolska deklica zganjala norčije.
Katja Merc, 5.a
PRI ZOBOZDRAVNIKU
Nekega dne me je začel boleti zob. Z atijem sva odšla k zobozdravnici. Najprej mi je pogledala zobe, nato pa mi je začela “vrtati”. Vendar bolečina ni minila, zato so mi zob izpulili. Nato sem hodil vsak dan k zobozdravniku, da so mi menjavali trak. Čez štirinajst dni mi je bilo končno boljše. Zobozdravnika se ne bojim, zato ga bom še naprej redno obiskoval.
Matej Soršak, 3.a
Samantha Kos, 3.a
UGASNILA JE LUČ
Nekega dne, ko je ugasnila luč, sem se prestrašil. Zaletaval sem se v zidove in otipaval po stenah, kje sem. Priznati moram, da me je bilo zelo strah, čeprav nisem strahopetec. Začel sem iskati baterijsko svetilko. In ko sem jo že nekaj časa iskal, je nekdo potrkal po vratih. Vprašal sem, kdo je. Ampak čez nekaj minut ni bilo niti glasu več. In postajalo me je še malce bolj strah. Tisti trenutek se je zabliskalo in zagrmelo. Čez eno uro in pol se je prižgala luč in televizor.
Tako sem sam doma preživel aprilski muhasti deževni večer.
Matjaž Podhostnik, 3.b
NADLEŽNE MUHE
Nekega popoldneva je muha priletela na zid. Srečala je prijateljice in je malo pokramljala z njimi. Z njimi se je dogovorila, da bodo imele koncert na levem ušesu deklice Nine.
Naslednji dan priletijo vse muhe na zmenjen kraj. Tedaj so začele: “Bbbzzz, bz, bbzzzzzz, bbzzzzzz... ”
Ko to Nina sliši, udari po svojem levem ušesu. A zaman. Muhe koncert nadaljujejo: “Bbzbzbzbzb, bbbzzzzzzzzz...” Nina se še enkrat udari po levem ušesu. Spet zaman. Muhe spet nadaljujejo svoj koncert. Nina še tretjič močno zamahne. Vse muhe naenkrat: “B..., b,... zm, zm.” In z muhami je konec.
Anita Bubnjar, 3.a
MOJA NEZGODA
Neke deževne nedelje sem plezal čez vrtno ograjo. Po mokri ograji mi je spodrsnilo in padel sem na betonski robnik. Na nogi sem dobil močan udarec. Rana ni bila velika, vendar se je čez teden dni stanje poslabšalo. Starši so me peljali k zdravniku. Zdravnik nas je poslal v bolnišnico, kjer so mi pod narkozo rano očistili. To je bila moja prva operacija. Sedaj je moja noga spet čila in zdrava.
Tadej Klep, 3. a
BABICA PRIPOVEDUJE
Moja babica se je rodila pred 64. leti v Spuhlji pri Ptuju. Njeno otroštvo je bilo težko. V osnovno šolo je hodila na Ptuj. Njena šolska pot je bila dolga, saj je vsak dan pešačila do šole in nazaj.
Vsako jutro, preden je šla v šolo, je morala na pašo s kravami. Ko so bile krave site, se je hitro umila, oblekla in se je že odpravila proti šoli. Po končanem pouku je morala brž domov, saj jo je doma čakalo delo. Doma je morala pomagati svoji mami pri vsakdanjih opravilih v hiši in na polju. Ko se je pričelo nočiti, je šla babica pisat domačo nalogo in se učit. Če pa ni bilo zvečer časa za učenje, si je pripravila zvezek za zjutraj, ko je šla z živino na pašo. Dnevi otroštva moje babice so bili vsak dan enaki in težki, a vendar se jih zelo rada spominja.
Tamara Galun, 4.r.
Amadeja Pernat, 6.a
JAZ SEM ČAROVNICA
Sem zelo prijazna, a včasih tudi hudobna čarovnica. Čaram, čaram in začaram, kogar hočem.
Nekoč, pred sto leti, ko še vas ni bilo na svetu, sem čarala tako, da je riba slona pojedla in človek kačo pičil, a potem sem začarala, da je bilo vse v redu in prav. Rečem samo: “Hokuse pokuse, jaz sem čarovnica Maja, coplarija coplaro.” Pogledala sem v knjigo, ki je bila zelo prašna in naenkrat sem skočila v njo. Ne vem, kaj me je prijelo. Čez nekaj časa pa sem skočila iz knjige in sem bila takšna kot zdaj. In v tisto knjigo več ne skočim.
Maja Ojsteršek, 4.r.
Tamara Korošec, 5.a
SPOMINI
Bila je lepa sobota. Z atijem sva odšla v Mačkovce, kjer je motokros proga. Ko sva prispela, se je ati hitro oblekel in peljal na start. Zmagal je Sašo Krajgelj, ati je bil peti. Ko sva se že z atijem odpravljala, je prišel k nama zmagovalec. Vprašal je, če bi se še jaz peljal s krosarjem. Peljal sem se.
Bilo je zelo zelo dobro.
Davor Ules, 4.r.
Niko Glažar, 3.a
KDOR KNJIGE RAD BERE, CEKIN S TAL POBERE
Ko sem se rodil, nisem vedel ničesar o knjigi. Moja prva knjiga je bil plišasti medo z imenom Bučo. Ob njem sem se učil, kje imam nos, usta, ušesa, roke in noge. Nadaljeval sem s pobarvankami. Delal sem smešne črte, ki niso bile ne ravne ne okrogle. Bile so čičke čačke. Počasi sem napredoval, a nisem poznal barv. Hiša je bila črna ali zelena, včasih tudi plava. Točno sem si zapomnil, da je reka prav tako modra kot nebo. Črk nisem poznal do male šole. Tam sem res dobil prve knjige z velikimi črkami in slikami. Začel sem z ata in mama. Sedaj čitam knjige, ki so že precej težke. Čitam za domače branje. Tisto je najtežje brati, kar moraš. Raje prebiram kratke povesti, tako da sem čimprej gotov. Šolskih knjig ne berem rad. Niso mi preveč všeč. Včasih si preberem kaj iz časopisa. Rad rešujem križanke, čitam iz računalnika, a najraje se še vedno učim z mojo prvo knjigo.
Aleksander Korošec, 5.b

J
Mojca Lešnik, 6.b
ŽIVALSKE UGANKE
S skupnim imenom mu pravimo velika mačka. Odrasla žival meri več kot tri metre. Ima močne kremplje in zobe, mišičasto telo ter izvrstna čutila. Večina jih živi v Aziji. V senci grmičevja se lahko neopazno približa zebram, žirafam in drugemu plenu. Zelo rad ima vodo. Med hranjenjem pogosto pije. Dnevno potrebuje povprečno 18 kg mesa. Mladič ima ob rojstvu svetel vzorčast kožuh. Po nekaj mesecih se pojavijo črne in oranžne proge.
(DRAPOEL)
Estera Habjanič, 5.a
Je sesalec, zver iz rodu psov, ima nizke noge, dolg, košat rep, dobro razvita čutila za vid, sluh in vonj. Lovi ptice, zajce, poljske miši in kokoši. Živi po gozdovih in poljih. Lovijo jo zaradi krzna.
(ACISIL)
Mojca Intihar, 5.a
Drobcena, urna živalca se največkrat skriva po gozdovih in hostah. Njena košata dlaka je pogosto rdečkaste barve, na trebuščku pa se ji pokažejo bele lise. Ob pogledu na njene očke lahko razkrijemo pravo
prijateljstvo do človeka. Vendar se ob dotiku naše roke prestraši in jo plašno pobriše svojo pot. Ne pozna zimskega spanja, ker pa misli za prihodnost, si pred mrzlo zimo nabere zaloge hrane. Je zelo pridna, včasih pa se ji pokaže tudi zahtevnost. V zimskih časih je zadovoljna tudi s kakšnim drevesnim duplom, v katero se lahko zateče. Najraje se prehranjuje s storži.
(ACIREVEV)
Katja Merc, 5.a
Preselimo se v Afriko, kjer pozno popoldne sonce močno pripeka in segreva tla, da bi po njih le stežka hodili. Nič čudnega, da so se skoraj vse živali preselile ob kakšno rastlinje in reke, da bi se dodobra osvežile. Tudi čreda nekih neodgovornih in razigranih mladičev se je odpravila na osvežitev. Ko so namakali svoje gobce v reko, ne vedoč, da zadnjič okušajo bogastvo narave, se je iznenada, kdo ve od kod, dvignil velik požrešnež, zgrabil žrtev, jo povlekel nazaj v vodo in jo požrl. Ostale uboge živali so odbežale od reke smrti, kjer prebiva velik, rjavo zelen požrešnež, čigar gobec se ne zapre niti takrat, ko plava pod vodo. Vedno je pripravljen, da prikrajša kakšno žival za življenje.
Nato se s polnim želodcem povzpne na kopno, kjer se posonči, zadovoljen z ulovom. Le kdo je ta gospod nemil’, ki živi v teki Nil?
(LIDOKORK)
Monika Cestnik, 5.a
Pravijo, da najlepši ptič je, s svojim velikim barvastim repom košati se, a glas prav strašen je.
(VAP)
Sandi Korošec, 5.b
V brlogu živi, pozimi spi, lačen je za tri, ko se zbudi.
(DEVDEM)
Evgen Pulko, 5.b
Kaj je to?
Je v vodi doma, u vodi umre.
Je zvita,
saj ribiča skoraj vedno spozna.
(ABIR)
Samanta Dudaj, 5.b
Ta zapis pripada živalim, ki so meni najbolj všeč. So različnih vrst in barv, od belih do črnih. Veliko vrst jih ne poznam, vem pa, da so še danes za nekatere življenjskega pomena. Spadajo v skupino goveda, mi pa jih najraje jahamo.
(JNOK)
Suzana Steiner, 5.b
P 7 rT?
Polona Zupanič, 5.b
. • -fr
m—
Katja Merc, 5.a
Najdihojca iz Hajdine - literarno glasilo OŠ Hajdina Leto 1998 - junij
Urednici: Majda Korošec in Silva Hajšek Likovno opremila: Romana Kiseljak Računalniška obdelava: Dejan Lah Tiskanje naslovnice in vezava: PP PE Tiskarna Ptuj Izdajatelj: OŠ Hajdina
Naklada: 150 izvodov



■












Domoznanski oddelek
371
NAJDIHOJCA
1997/1998
373.3(497.12 Hajdina)
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
6002163,1
COBISS Q
5
S
Tj
KNJIŽNICA IVANI