POGOVOR Z EDIJEM BRAJNIKOM, BORCEM VOS
Trda pest narodnega odpora v Ljubljani
»Sovražnika /e treba udarlti tam, kjer je najbolj občutljiv, se pravi tudi vzaledju,« /e bilo sklenjeno na sestanku CK KPS; 16. avgusta pred štiridesetimi leti pa so ustanovili varnostno obveščevalno shjobo v Ljubljani, ki /e postala strah in trepet okupatorjev, naro-dnih izdajalcev in protirevoludonarnih sil v Ljubljani. Se pravi, fronta mora delovati tudi v mestu. Ta pa /e v resnici začela delovarti že v samem začetku okupacije, ko so se napredno misteči, zbrani okrog partije, začeli organizirano boriti proti oku-patorju.
»jClani SKOJ smo že julija 1941 or-ganizirali borbene skupine in se lotili akcij, ki so sovražnika že na začetku opozorile, da mu v Ljubljani ne bo lahko. Rezali smo žice, podirali dro-gove, napadali italijanske patrulje,« je naštel Edi Brajnik, nekdanji borec vamostne službe pa komandir skupi-ne, odgovorne za varnostno službno v Ljubljani, potem član kolegija VOS, člain eentralne komisije te služ-be in nazadnje tudi organizator var-nostno-obveščevalne službe na Pri-morskem.
- Se spominjate vstaje?
»Vstaja je bila proces, prva organi-zirana oborožena akcija pa je bila le sad vsega, kar se je prej pripravljalo. Seveda, spominjam se, kako je gore-lo na Rašici in kakšen strah je prev-zel Ijudi, čeprav še niso natanko ve-deli kam to pelje. Tesno nam je bilo pri srcih.«
Edi Brajnik-Štefan je bil takrat se-kretar aktiva SKOJ za srednje šole v Ljubljani, in policija je postala pozor-na nanj že 16. avgusta, potem ko so v Ljubljani zaprli vrsto skojevcev. Za-nimivo je, da je prav tistega avgu-stovskega dne zaplapolala rdeča za-stava na enem od drogov daljnovoda v Dravljah, kjer je bil naš sobesednik doma.
»Ko smo to naredili, smo se uma-knili v ilegalo. Sodili so mi v odsot-nosti, in sicer so mi za subverzivno dejavnost odredili kar 30 let ječe. Me-ne, seveda, niso nikoli dobili, pač pa so za to kaznovali očeta. Odsedel je mesec dni. Zal ga je leta 1944 ubila
črna roka,« je povedal Edi Brajnik, ki se med vojno ni vračal domov, ker je bila njihova hiša za žično ograjo.
Partijska organizacija ga je zadolži-la za varnostno službo, mu omogoči-la ilegalne dokumente in določila ile-galna stanovanja v Ljubljani. Nekaj časa je stanoval v neposredni bližini italijanske policijske postaje in se tam sestajal s tovariši, s katerimi je vodil politične in oborožene akcije v mestu.
»Najdlje, eno leto, sem prebil v bunkerju na Pleteršnikovi ulici sku-paj z Zdenko Kidrič in Vitom Kraig-herjem. Nihče, razen kurirke, ni ve-del za naše bivališče kamor so se ste-kale vse važnejše informacije in od koder so vodile niti v mrežo obvešče-valne službe, razpeto po vsej Ljublja-ni, saj je v njej delovalo več sto ljudi,« je pripovedoval nekdanji borec Šte-fan in nam pokazal originalne slike iz ilegalnih legitimacij, na katerih je bil včasih svetlolas, včasih skodran, dru-gič ravnih las, skratka, spreminjal je svojo podobo, da ga ne bi dobili v pest.
Bunker je bil v nekdanji greznici in tam prav gotovo ni bilo prijetno, saj je bilo tesno, primanjkovalo jim je zraka, a bilo je varno.
Podnevi so ljudje iz bunkerja in njihovi sodelavci hodili okrog po Ljubljani, nabirali inf ormacije, se tol-kli, delali preiskave pri sumljivih lju-deh, kaznovali izdajalce in sejali strah med okupatorje in njihove pri-vržence. Sestajali so se ria različnih krajih, največkrat v gostilni »Fortu-
na« na Vodovodni cesti. Imenovali so jo kar »Deseti brat«. 300 policistov je sodelovalo z OF, kar je bil edinstven primer v Jugoslaviji
- Ali ste vedno imeli orožje pri sebi?
»Orožje smo nosili samo ob oboro-ženih akcijah, ker smo praviloma morali hoditi okoli neoboroženi. Orožje so na dogovorjeno mesto no-sila dekleta in ga po akciji tudi odne-sla, da smo laže pobegnili. Pri tem niti ene same ženske niso dobili, kar pomeni, da so bile zelo iznajdljive in zanesljive.«
Tako se j^ v osirju sovražnikovega gnezda dogajalo najhujše in Ljublja-na, kakor je izjavil sam grof Ciano, je bila za Italijane praktično nepreho-dna. Nikoli niso vedeli za katerim voglom bo počilo. Padali so okupa-torji, padali so njegovi sodelavci od Natlačena do Erliha, Majdiča, šefa bele garde in šefov policije. Za nepo-sredne oborožene akcije je bilo v Ljubljani zadolženih okrog štirideset partijskih mož.
»Vendar bistvo VOS niso bile le oborožene akcije in zbiranje podat-kov,« je poudaril Edi Brajnik, »mar-več je VOS pomenil veliko več. Kaj takega, kot je bilo v Ljubljani, ni bilo nikjer v Jugoslaviji. Kar 300 policij-skih stražnikov in pripadnikov poli-tične policije v službi okupatorja je bilo dejansko povezanih z OF. Drug-je je vsa polifcija bivše Jugoslavije stopila na stran okupatorja, le v Ljubljani je sodelovala z nami. Sam pomočnik šefa policije, Vladimir Kante, je bil naš tesni sodelavec. Ta-ko smo vedeli za čas racij, za aretaci-je, za načrte okupatorja in podobno. Hkrati so nam naši sodelavci poma-gali reševati naše ljudi iz zaporov. Tako je lahko pobegnil Popit, Lesko-šek, Avbelj in drugi,« je našteval Edi Brajnik.
VOS je tako imel svoje ljudi v sa-mih vrhovih sovražnikove organiza-cije, od policije, štaba bele, plave gar-de do samega gestapa, ki je imel se-dež v Mikličevem hotelu. Ti sodelav-ci so sodili k specialni obveščevalni službi VOS. VOS je bil namreč razde-ljen v varnostno in obveščevalno službo.
Do leta 1943 je VOS deloval samo v Ljubljani, nakar so ga organizirali po vsej Sloveniji. Tako je moral Edi Brajnik iz Ljubljane. Preko žice je prišel v obleki pomočnika kurjača na lokomotivi in se tako pripeljal do No-vega mesta, od koder ga je vodila pot na osvobojeno ozemlje.
Na koncu smo ga še povprašali, s kakšnimi občutki se danes spominja teh davnih dni okupirane Ljubljane?
»Bilo je hudo. Živeli smo v nene-hnem strahu, v nenehni nevarnosti, napetosti in brez doma. Hkrati je bil to tudi čas herojev,« je zaključil svojo pripoved eden od stebrov VOS v Ljubljani, ki je sedaj tudi naš občan.
Albina Adamič