Številka 2-4.
Izdaje in ureduje Srečko M a g o l i č.
Leto II. 1887.
Frak jednoletn
Janez Mehur, jednoletni prostovoljec si je nabasal možgane z vednostjo, katere prav za prav nikdar ni imeti hotel. Ali meni se zde vender potrebne, če hoče splošen vojak puško Warndlja samo jedno leto nositi, in da ž njo v vojnem nemiru celo dobro strelja. Doslej se je brigal Mehur s samimi ogli, v kojih so stale dobre špelunke, — ali v vajah jednoletnika je zašel v nepoznana matematična oprta in topokotna ogla, od trideset do štirideset in tudi več stopinj, akoravno mu niso mar bili, in ja nikoli v svojem življenji potreboval ne bo.
Naučil se je mnogo praznih latinskih besed, ne vede, čemu jih bode rabil; govoril in pisal je tudi francoski in naposled bil je tudi čvrst uniformovan, izvežban, kakor kak pudel.
Toda on, — trudi se pozabiti najhitreje to kramo in ljuska na plesih po stari navadi.
Zatorej smukne Mehur iz uniforme, če je le mo'goče, nasadi naočnike in tako vživa ponočno svobodo. Večkrat pri jednaki priliki mačka ujame, da se mora naslednje jutro kot mrzličen zdravniku predstaviti — Pri vadbenem maršu, če je le nekoliko vroče, utrudi se prvi, dasi v teleč-njaku nima razven nekoliko zmečkanega papirja, ničesa. — Toda nadalje zdi se mu ta naklada telečnjaka nekoliko nevarna, kajti major Hrustavec marsikdaj nos v kako teletovine vtakne, kedar svojo gardo „a la Napoleon" od zadej ogleduje. — Sreča, da doslej teletovino Mehurja še ni potehtal, sicer bi bila nje praznota že davno obelodanjena, a Mehur bi prišel v — luknjo!
ega prostovoljca!
Nekoč sedi Mehur v svojej celici, premišljujoč kako bi se teletovina pri prihodnjem maršu lehko in vender polno nabasala.
Gleda okoli sebe, iščoč le lehke stvari, katerih je tudi dovolj — kajti stanovanje je podobno sta-rinarski shrambi z največjo razvlako.
Zagleda svinjski mehur in zračno blazino, toda premišljuje, je-li spodobno to za domovino nositi, in ali bi bila dovolj varna. V tem zasliši bobnanje
Solnce kaže 41 stopinj gorkote, zatorej marš
—	silno potreben.
Mehur hoče zopet zmečkani papir v telečnjak nabasati ali neko predčutje, da mu major Hrustavec teletovino potehta, ga zadrži. Naglo zbaše noter par rdečih copat, turško kapo in črn frak,
—	vrh tega pa še vojaško suknjo in kapo; zapne jo, obesi čez ramo ter leti na veliko dvorišče vojašnice k razpostavljenemu polku.
Major Hrustavec, rdeč kakor rak, neprijazno semtertja hodi, kajti vročina je strašna, pa tudi konec meseca je bilo in v žepu majorja je bila velikanska suša.
Ginjen je marsikaterega v temno luknjo posljal, najprvo pa prostovoljce, kajti oni se mu zmiraj posmehujejo, kadar žalosten tava s suhim gol-tancem okoli polnili miz šampanjca, ter pogleduje okoli njih sedeče dobrovoljne prostovoljce s svetlimi obrazi. Včerajšnji jednaki slučaj je zbudil vso njegovo jezo, torej je tembolj pripravljen danes Mehurja v luknjo vtakniti.
Joj, nesreča! Mehurjev telečnjak je na levi strani za jedno luknjo krajši zadrgnen kakor na desni in očem majorja ne ubeži ta protipostavnost.
Ce pomislimo kako strašna prememba bi v celi armadi zavoljo jerlne v telečnjaku prenizko za-dregnene luknje nastala, — kar je vojvodski duh majorja Hrustavca takoj spoznal, umevno je, da ga je silno jezilo.
Na vsak način bi postala polkovna šala, ko bi major kot granata v zrak letel — Mehurja bi pa najmanjša škoda zadela. Toda žal, major ostane, okoli sprednje stranke štorkljaje, postavi se pred Mehurja, ter zaupije: ^Izstopite!"
Med tem pa se prične četa pomikati nazaj in pri oknih se prikaže nebrojno vojaških glav, kajti znano je bilo, da sedaj major Hrustavec prostovoljca vtakne v luknjo.
Mehur izstopi.
„Odprite!" zakriči major.
Počasi, zelo počasi odpir.t Mehur telečnjak.
»Odprite!" Major vnovič ukaže. Mehur se ozira, je-li mogoče ubežati; toda druzega ne vidi, kakor radovedne, škodeželjne obraze.
Počasi odpre svoj telečnjak in v njem se vidi vojaška kapa s suknjo.
Potem se vstopi pred majorja, pošiljajoč proti nebu srčno molitvico, da bi major telečnjak ne preiskaval nadalje. Toda moliti nevajen, mu tudi ta pot nič ne pomaga.
»Izložite!" zakriči major.
O, ubogi Mehur!
Počasi potegne iz telečnjaka kapo in pol suknje.
..Dalje!" zaupije major razdražen.
Joj, joj! Mehurček, nbošček, smiliš se mi.
V trenutku spremeni Hrustavec barvo — postane rdeč kot ogenj, in zopet zelen kot nedozorela češplja, kajti iz telečnjaka se prikaže zavratnik nesrečnega fraka.
»Tisoč hu . . . . hi! hi! ha! kaj pa je to?" zaupije major, gledajoč frak. Strmeč ga ogleduje, zagrabi za rokali, ter ga Mehurju moli pred oči.
Velikansk smeh pretrese dvorišče vojašnice.
„Kdo se tu smeja?" kriči Hrustavec in frak vrže na tla.
Vse utihne. Ni se smijal nihče, gotovo da ne. Kdo bi se li smijal tej nezgodi? Major frak z nogo odpahne in ukaže dalje izložiti. Ko se copate prikažejo, razljuči se major, malodane poči.
Toda zdaj ni več mogoče smeha zadržavati. „Tesar sem!" zaupije. »Žeblje, žeblje!"
Pobere nesrečni frak in ukaže ga pribiti na vrata vojašnice, kakor se ropna tica na duri skednja j pribije, — pod frakom pa se zibljejo rdeči copati. Z zadovoljnostjo ogleduje major Hrustavec to krasoto, obrne se in z jako dobrovoljnim obrazom pošlje ubozega Mehurčka v najtemnejšo luknjo.
Ko Mehur iz luknje pride in na vrata vojašnice pogleda, vidi le košček zavratnika in rokal kot ostanek nesrečnega fraka.
Gustelj.
Veharjev medved.
Na lov so lovci šli, Kot Nimrod srčni vsi : „Medveda vjamemo, Ce ga le najdemo!"
Streljali so ves dan, Pa strel je vsak zaman, Da zajci že skoro, Bežati nečejo.
In Veharjev Dragan Se zmisli tisti dan, Pa v gozd jo pocedi, Da zajca si vlovi.
Kot tele velik pes, Kot vrag je črn prav ves, Uhljači urnih nog, Pred njim bežijo v skok.
Ko prvi lovec ga, Zagleda strepeta: „Joj, medved!" in beži, Da se za njim kadi.
I drugi jo pocvre, Da zemlja trese se, In tretji, štrt.i spet, Vse, vse je vzel trepet.
Ko vsi tako beže, Dragan za njimi gre, »Joj, joj! zdaj bode stri Koga in ga požrl!"
In rado pripeti, Se kaj, kar čudno ni, Ce strah le prehudo, Pritiska na telo.
Doma še le oči, Odpro se jim, da ni Prav nihče kot Dragan, Bil medved tisti dan.
Od takrat pa Dragan V verige ukovan, Kesa se še sedaj, Da bil je medved kdaj.
Padarjev Šlik.
Duhovit razgovor.
Ljudmila, med barometrom in termometrom menda ni nobenega razločka, ker sta oba jednaka?
„Seveda je razloček, in še velik. Ali ne veš, da visi jeden med oknom, drugi pa zunaj okna?"
N a u d u š e 11 lovec.
Mož pripoveduje: »Prišel sem zvečer v mraku iz hiše in sem zaslišal v leskovem grmu, kateri je stal nekoliko korakov od hišnih vrat, nek šum. Ko postojim in očesi proti grmu obrnem, vidim, da se v suhem listji nekaj giblje. Kaj mislite, kaj je bilo? Zajec se je ravno iz svojega ležišča odpravljal na kosilo. Brez dolgega premišljevanja skočim hitro v izbo po puško in ko se vrnem, že zajec koraka počasi proti sosedovi detelji. Ko bi trenil je bila
puška pri lici in že sem videl zrno sedeti na zaj-čevih prsih, pa v trenutku, ko hočem sprožiti, se še le spomnim, da sem — slep.
Nabite grabi je.
Na nekem, ob gozdu ležečem travniku je grab-ljal kmet listje, ki je vsled hudega mraza drevji odpadalo ter travnik onesnaževalo. Po gozdu prikoraka tiho lovec, katerega kmet ne zapazi. Prišedši do velikega drevesa, tik katerega je rastel grm, se lovec ustavi, da bi kmeta, ki je bil le kakih dvajset korakov od njega oddaljen, nagovoril. Pa predno to stori, že skoči zajec izpod grma, ter se napoti iz gozda po travniku mimo kmeta. Ko ta zajca zagleda, vzdigne hitro grablje, ter pomeri nanj, kot bi ga hotel ustreliti. „Puf!" se zasliši in zajec mrtev leži. Kmetu padejo iz strahu grablje iz rok in kakor bi ckamnel, stal je na travniku. Zdajci se mu brez puške približa lovec, ki je bil izza debelega drevesa zajca ustrelil, ter prestrašenega kmeta resno nagovori: »Kaj ste storili, da ste zajca ustrelili; ali vam ni znano, da je to prepovedano!" Kmet, kateri še zdaj bolj prestrašen pred lovcem stoji, hoče se pregrehe opravičiti, ter pravi: »Prosim, gospod, ne zamerite mi; jaz nisem mislil, da bi bile grablje — nabite!"
Kako je na sveti.
Ko premišljujem svet hudobni, Srce mi nadeje si prazne; Donese kaj mi hudi, zlobni, Drveči čas oblike razne:
Love nekteri prazne pene — Bogastva si žele ostali; Ti sreče nimajo nobene — Naj z lučjo bi je še iskali!
Kar v čebrih štejejo ti zlate, — A ti ? — miserije so polni, Poglej, tam vidiš cestne brate, Ki zdravi so — a vender bolni.
Tam krvnega, glej, oderuha, Brez noža reveža on dere, Tam lačnega pa glej skopuha -—-
Skoz trebuh lahko se mu bere! * *
*
Ako izvedeli bi radi, Kako še kaj na tem je sveti: Jesen še bila ni v pomladi, Mraz v zimi je in toplo v leti.
Goriški pohajač.
M o d 11 o - p ra k ti č n a p es tu iij a.
Remiuiscence o petji.
Komičen govor. — Spisal Vinko Lapajne.
Slavna gospoda! Pregovor pravi: „Kdor ne ljubi žensk, petja in vina, ta je in ostane neumna živina. Kolikor besedij, toliko laži, kar ni teško dokazati, kajti baš kjer veliko pojo, tudi mnogo pijo in kjer mnogo pijo je posledica, da se nazadnje stepo, kar pa nikakor ni človeško, marveč
živinsko. Da se pa človeka živini primerja, ki pre- I več ljubi vince in nežni spol, imam sto dokazov. Kadar pride mož pijan domov, sprejme ga žena z besedami: pijana krava, neumen osel, kozel, bik, itd. sploh s celim živinskim konverzačnim leksikonom. Nikakor ne častna in človeška imena. Kolikokrat gtemo z opico spat in vstanemo z mačkom.
Baš tako primerja se človeka živini, ki uživa preveč ljubezen.
Toda ni namen dena!njega mojega govora razpravljati v čem sta si podobna ali ne podobna človek in živina.
To nalogo je že itak Darwin izvrstno rešil, tudi ni namen moj kritikovati petje, ker sam ljubim petje in petje blaži srce — imam tedaj blaženo srce — namen denašnjega mojega govora je bičati pevce, za božjo voljo bodete rekli, kaj pa so vam učinili, da jih tako sovražite? O veliko, mnogo! Jaz se le čudim, da ni pred menoj kdo drugi še tega zapazil. No, da vam, slavna gospoda, na kratko povem, že dolgo me bode v oči neznosna radovednost pevcev in njih laži. Dokazal vam bodem v nekoliko slučajih. Če je le kvartet skupaj, že začno nadlegovati občinstvo z prašanji. Jedva so se usedli za mizo, že zapoje jeden: Kje so moje rožice, Pisane in bele ?
Mislim, da poslušalce pač malo zanima, kje so njegove rožice. Dosti slabo, če nima druzih cvetic, kakor le pisanih in belih.
To še ni zadosti.
Ker pevcem nobeden navzočih ne ve pevedati „kje so njegove rožice^ nadaljuje:
Kje je hladen potok moj, Kjer sem se sprehajal.
Čudno! Po potoku se je tedaj sprehajal! Take čevlje bi pa le rad videl, s kojimi se lahko sprehaja po potoku. Da bi bilo prašanj že konec, pa pevec je preveč radoveden, da bi bil z dvemi prašanji zadovoljen. Praša še nadalje: kje je hladna senčica? kje je tista deklica? itd.
Moj Bog! deklic je dandanes dosti na svetu — poišče naj si jo! Sploh mislim, da poslušalci niso „Auskunttsbureaux". če hoče pevec vedeti, „kje je tista deklica" obrne naj se na Miillerjev „ Anoncenbure^ux" v Ljubljani, mogoče da poizve, „kje je tista deklica?" Jaz bi mu svetoval, naj gre na policijo, tam imajo „tiste deklice" vknjižene — mogoče, da jo še jedenkrat dobi.
Da, še celo luno nadlegujejo z prašanji. Oglase se zopet in prašajo:
Mila, mila lunica, Kje je mnja ljubica?
Ne le, da luna ne more odgovoriti na to pra-šanje, prašanje je celo pohujšljivo, posebno ako poje oče to pesem in so njegovi otroci navzoči. Jaz bi predlagal, da se ta pesem, ker je zelo po-hujšljive vsebine sploh odpravi.
Ne traja dolgo, ko se pevci oglase in popra-
šajo:
Kje so časi, kje so dnovi, Ko smo Slave mi sinovi, Vedno bili združeni ? '
Komično prašanje! Kakor bi bili res Slovani že kedaj združeni — in vedno združeni. Tedaj po noči in po dnevi ? Soproga takega »vedno združenega" moža bi pač malo veselja vživala.
Potem pa zapojo:
Težko je pač ločen biti, Dom in drage zapustiti, Tega, tega se bojim.
Vraga! saj ga nihče ne sili, da zapusti drage in domovino svojo; pa naj ostane doma. Če je oženjen ima itak doma zmiraj »črno vojsko".
Tedaj: Warum in die Ferne scliweifen, das gute liegt ja doch so nah' ?
Še bolj čudno je, kadar poprašuje petdeset do šestdeset pevcev:
Kje dom je moj?
In to prašanje ponavlja se nič manj nego sedemkrat. Ne vem, kaj bi takemu pevcu odgovoril. Tu sta le dva slučaja mogoča. Namreč, da je pijan, in ne zna domu, ali pa, da je pevec „najdenček" in ne ve za domovino. V obeh slučajih se ne more odgovarjati. Tudi tu lehko pomaga policija.
V vsako reč hočejo pevci nos vtikati. Tudi v družinsko življenje se vtikajo in svojo radovednost pasejo. Hočejo namreč tudi vedeti:
Kaj prinesla je nevesta Marku, Kaj prinesla njemu je za doto, Da ponaša ž njo se vsi pokrajini?
Kdo je ta Marka? In kdo je njegova nevesta? To je že babja radovednost! V prvič ne povedo, kako se Marka in njegova nevesta piše, v drugič pa tudi občinstvo presneto malo briga, je-li prinesla nevesta Marku veliko doto ali ne, da se tako ponaša.
Ker pa pevci ne dobe odgovora na omenjeno prašanje, so še tako prijazni in stavljeno prašanje sami odgovore tako:
Ni prinesla njemu krone zlate, Krone zlate, (zakaj ponavlja „krone zlate"? Gotovo jeclja.) Ne rumenih zlatov, svitlih rumenjakov, itd. Prinesla mu je lepšo doto: Dve nebeški zvezdi — mile oči, Svetlo zarjo — prenedolžno lice, Tiho luno — sladki mir domači, Žarko solnce — vedno vdano srce.
Tedaj mu je prinesla kar cel Bfirmament". Luno, solnce, zvezde in še zarjo po vrhu. Pa naj bi ne bil zadovoljen s tako doto? Jaz bi bil še bolj vesel „svit,lih rumenjakov". Krona zlata tudi ni napačna, — za silo se jo lehko zastavi.
Če mu ni prinesla več kakor le: prenedolžno lice in „sladki mir domači" je Marka res treba pomilovati. In celo „prenedolžno lice". Se nedolžna lica so redka, pa naj bi dandanes prenedolžna iskal.
Tudi je zelo smešno, kadar pevci zapojo:
Sem slovenska deklica, Minka mi je ime.
Pevci so v tem slučaji »slovenske deklice"? čudne deklice z brki in imenom Minka.
Ko so to pesem odpeli in si svoja ,,dekliška grla" s pijačo poplaknili, zapojo Fleišmanovo „Luna sije". Tudi v tej pesmi je kaj neumna kitica, glasi se:
Pred neznane, Srčne rane, Meni spati ne puste.
V tej kitici pa res zasluži baš prvo darilo. Je dino, to je verjetno, da bi pevec ako bi res imel srčne rane, (kar pa ne verujem) ne mogel spati doma, kajti kmalo bi nehalo biti njegovo srce in zaspal bi za večno. Moje mnenje je pa vse drugo, zakaj ne morejo spati doma in to je krivo »sladko vince" in pa vedno godrnjajoča »stara". Sploh se pa tudi srčne bolezni, če niso nevarne, ozdrave. V tem slučaji svetujem pevcu naj se poda h kakemu specijalistu za „srčne bolezni -' na Dunaj, če pa niso »srčne rane" krive, da ne more spati doma temveč bdenje, naj pa morfij vžije, pa bo kmalu zaspal. Ko so Fleišmanovo „Luna sije" odpeli, pojo nadalje še Hajdrihovo »Luna sije". Samo da bi poslušalci pomilovali »srčne rane" v obilnej meri.
Priloga „ROGAČIJ ' štev. 24.
Dalje pojo:
Ako spava, Naj bo zdrava.
Čudno! Ako ne spava, potem pa naj ne bode zdrava. Kaj pa, če bere kak francoski roman? Mora biti zavoljo tega bolna ? Seveda ni to nemogoče pri naših frajlcah, ki tako slastno bero francoske romane od: Zoba, Dumas pere et Fils i. dr., da se jim možgani zmešajo. Bila bi to taka zguba?
Še bolj kakor nežni spol opeva se »sladko, rumeno, čisto vince." Da, ko bi Šterna v Zagrebu in drugih židov ne bilo. Pa ti obrezanci že skrbe, da ni vince presladko in prezdravo. Zdravniki tudi morajo živeti. Jedva prideta dva pevca v gostilno, že zapojeta:
Vince brž na mizo dekle ti, Le naglo v klet poskoči.
Šmentaj! Tedaj iz gostilne naj poskoči v klet z jednim skokom! Ne poznam natakarice, ki bi mogla to izvršiti. Mogoče, ko bi se pri »Sokolih" učila telovaditi. Saj pa takrat poskoči, kadar hoče gost brez plačila pobegniti.
Kadar so pevci že »in dulce jubilo" zapojo tudi naslednjo pesem:
Kadar pa vinca ni, Takrat me vse boli?
To so pa zopet čudne bolečine? Moje mnenje je pa to, da večkrat rebra bole, kadar se preveč pije, nego kadar vinca ni. Se-li kmetje pri vinu ali pri vodi stepo? In kjer se stepo, tam ostanejo tudi nasledki v podobi marog različnih barv. Tedaj baš takrat, večinoma pivca vse boli, kadar je vina preveč. Kaj pa glavobol ? Se dobi od vode ali vina ? Zopet se oglasi drugi pevec in zapoje: En hribček bom kupil, Bom trte sadil.
Kaj pa denar! denar! Dostikrat še za pol litra vinca ni, pa še hoče hripček kupiti. Ni čudno, ako v takem slučaji natakarica
.... od njega proč oko, Proč obraz obrača mili.
Tudi vojaški stan pevci opevajo, kakor da bi vojakom res pečene piške in med v grlo silile. Pojo namreč:
Najprvi stan, vojaški stan, Vojak živi vesel v en dan, Saj cesar da pol hleba, In kar je treba.
Je pa res za zavidati vojaški stan. Sicer je pa pesem tudi glede „pol hleba" neresnična, kajti
vojak dobi na dan cel hleb. In če ga tudi dobi, je-li to taka sreča ? Kaj pa misli pevec z besedami: in kar je treba. Gotovo temnica in verige?
Smešno, zelo smešno je, kadar zapojo: Glejte že solnce zahaja, Skoro za goro bo šlo.
in že je tretja ura zjutraj.
In potem:
Čujte zvoniti,
Počivat zvoni. Čujte . . .
To pa že ni res. V Idriji zvoni vsako jutro ob tretjej uri, pa ne počivat, temveč rudarjem na delo.
Da pa ne mislijo iti pevci spat, dokaz je to, da koj drugi vstane in začne peti: Bom šel na planince, Na strme gore.
In ta pesem ponavlja se jeden večer po šestkrat, ne da bi jeden pevec ustal in res se podal na planince.
Celo abotna je naslednja pesem: Jaz in poliček se rada imava, Če naj sovraži in tepe cel svet. Midva se rada za mizo podava, Boga častiva in začneva pet.
Tudi ta pesem je polna neresnic. Že prvi stavek je aboten. Da je dosti ljudij, ki ljubijo poliček (pa le z vinom napolnjen) je res, da bi pa poliček koga ljubil, je zelo neverjetno. Ilustracija bi ne bila slaba. »Kako svet sovraži poliček in ga tepe." Sicer pa tudi še nisem slišal nikoli polička pet. Dalje pojo:
Mrtvi ne pijo ne vode ne vina.
To je pa res. gola resnica! Ta stavek moral bi se zapisati v zlato knjigo, da se ne zgubi. Tako kratek stavek in toliko resnic! Skoda da že vsak otrok ve, da »mrtvi ne pijo ne vina, ne vode."
Jeden, ki ga ima že dosti v glavi in v duhu že vidi ženo svojo sukati omelo in metlo je vsled tega žalosten in poje:
Ko zaspal bom v smrti, Ne kopijite jame, Na visoki Tatri Jamo mi skopljite.
To je tudi lepo protislovje. Sprva pravi, da naj ne kopljejo jame, potem pa zopet naj jo skop-Ijejo na visoki Tatri. Sploh pa je to grda zaprav-ljivost. Ni li pogreb v domačej zemlji že dosti drag, pa naj bi mrliča gor na visoko Tatro vlekli. Gotovo je pevec oženjen in hoče imeti v grobu
mir. Na visoko Tatro misli si, gotovo ne bo žena hodila za mano.
Zelo nerazumljiv je stavek v »Perici"
Prav spokoriti, dobro omiti, Grešniki, moramo svoje srce.
Srce umiti! Zopet kaj novega! Če je grešnik mrtev, potem itak ne pomaga srce umivati, če je pa še živ in mu hočem srce umiti, se pa spokoriti ne more, ker to operacijo nihče ne preživi. Tako neusmiljeni še španjski inkvizitorji niso bili, da bi svojim jetnikom pri živem telesu srce izpirali. Veliki grešniki morajo biti — — dostojanstveniki, ker se jim po smrti srce celo z balzamom namaže.
Dalje se v istej pesmi poje:
Milost bo sjala, srce nam vžgala, Da bo v ljubezni svetilo se.
Tedaj kadar je srce oprano, potem se sveti v ljubezni? To je pa izvrstna živa svetilnica. Najboljše svetilnice bi bile potem trcijalke.
Če je vino dobro, dogodi se mnogokrat, da je večina pevcev tudi že pod mizo. Tedaj vstane kdo ostalih nadmiznih pevcev in zapoje:
Visoko vrh planin stojim,
V veselji rajskem tu živim,
Tam dol (gotovo pod mizo?) ljudje prebivajo,
Veselje redko vživajo,
Obligatna pesem, ki se pred odhodom vedno zapoje, je tudi »Lehko noč". Tudi v tej pesmi se pevec debelo zlaže, ko poje:
Ker smo delo dokončali, Bomo tudi sladko spali.
Je-li to tako delo, ako se tri do štiri litre pod kapo spravi?
Kar pa pevec o sladkim spanji poje, je le iluzija. Ne le, da človek z vinapolnim žolodcem ne more dobro spati in ga dostikrat »mora" tlači, čaka ga doma druga »mora" v podobi žene, ki ga ne samo tlači, temveč do dobrega s kakim kuhinjskim orodjem potlači, da mu rane (pa ne srčne), koje je dobil »spati ne puste". Tedaj je »sladko spanje" v tem slučaji le bosa. Gotovo Vam je slavna gospoda, predavanje moje že predolgo in dolgočasno, zavoljo tega sklenem moje reminiscence z vošilom, da bi sladko spali.
Lehko noč!
Drznost.
Ti, Jože! Sinoči sem lopova, ki mi je že dalje časa kral, vrgel po stopnicah, da se je takoj ubil, in pomisli! — ta lopov me gre še tožit!
Molitev.
Pred Te pokleknem bitje večno, Oj ne zavrzi prošnje moje! Za ljudstvo prosim Te nesrečno, Ne krati milosti mu svoje!
Saj ljudstvo naše, ljudstvo verno, Ime v zastavi Tvoje nosi, Le Tebe ljubi neizmerno, In tebe le pomoči prosi.
Oj bitje večno vsemogoče! Ti ljudstvo naše v varstvo vzemi Ki v tujčevih se sponah joče — Le Ti z rokama je objemi!
Le jeden dih Tvoj je vtolaži, Le jeden migljej stre mu spone, Ti pota mu iz teme kaži, Da v brezdnu tujstva se ne vtone!
Ti mu sovrage vniči zlobne, Proklet naj bo, kdor je zatira! Naklepe vse zatri hudobne, Pod njimi da naš ljud ne umira!
Kdor tujščino mu v žizen sili, Ž njo skruni hram celo mu sveti, Kdor se v hinavskem skriva krili — Te, večno bitje! daj zatreti!
To prosim Te, oj bitje večno, To prosim Te vseh gospodarja! Da v ljudstvo naše zreš nesrečno, Da Tvoja je obsije zarja!
Goriški pohajač.
Društvo treznosti.
(Jakec Cuk, čevljar pride pijan domov, klobuk ima s črnim papirjem okrašen, rdeče oko in oteklina krasi njegov obraz, čevlje nese v roki, da ne bi se prebudila njegova žena Tonka, — tiho okoli sebe gleda in večkrat iz steklenice pije.)
„Danes sem se ga dobro naleze!, ter si veliko opico pridobil, če pride ta pred oči moje" stare, gotovo da mi vse člene pretiplje in šest metrov dolgo propoved čita. čujte, — moja stara je ženska da, to stoji — ženska umita, mlada, zatorej kakor pravimo „prva dobrota". Poprej je bila v nekej predilni. Tako lepo in priljudno je vila, da sem si mislil: „Jakec od te se pustiš oviti; in res — vi-jača se prične; -— vila sva toliko časa, da se na-motam in še-le skozi povojno žensko k pameti pridem" (pije).
„Ko bi le slečen bil, izbena vrata strašno škrip-Ijejo, kar je jako neprijetno, kajti moja stara ima zelo slabe čutnice, koj se zbudi in prestraši, — potem pa bije — bolj nego prepelica. "
„V kratkem jih zopet namažem, to se zna — izbine vrata" (pije in se strese).
„Brr! brr! hu! Pri srci mi je kakor da bi salo s kitovih jeter pil, kajti že poslednji vrček ni več drčal. Imel je ukus po petroleji in smolnici. Vender smo pili čvrsto, naposled se malo stepli in zopet pogodili. Pomen pijači je bila ustanovljenje društva treznosti. Pričetek ni bil slab, mislim pa, da so se med seboj jezili, ker so mene predsednikom imenovali."
„Večerja je bila — skoraj bi rekel — malo draga; — od dvajsetih goldinarjev ostal mi je samo jeden petak (Tonka med vrata stopi, brez da jo vidi in posluša) kojega sem v klobukovo pod-vlako skril, ker žena ima to grdo navado vsako jutro žepe, mošnjo in še druge pripravne kraje pregledovati. Kolikor najde papirja in srebra, to je za prodajalnico lišpnega blaga, sosebno za klobuke; meni revežu pak samo baker pusti." (Se pokrije s klobukom).
Tonka (urno pred njega stopi, ter ga po plečih udari): „To je dovelj, ti stara, nemarna, po-nočna veša!"
Jakec (škornji od strahu izpusti): „Au, au, joj, joj! Tega je še manjkalo."
Tonka: „Si-li vender tu? Da, da, zopet pijan ko miš. Fej! sram te bodi! Kakšen si, kako se ziblješ, kakor stara zibelka, — povej, kaj bo še s tega?"
Jakec: „ Morda celo meniš da ga imam pod klobukom?"
Tonka: „Ti sod, ti! Do polunoči te čakam in v takej pijanosti učakam."
Jakec: „Tebi je lehko govoriti, toda če bi bila toliko pila kot jaz, bila bi še v drugačnem stanji.
Povabljen v društvo treznosti me ondu predsednikom izvolijo, (potiplje oteklino), katero čast zaradi prevelike odgovornosti vender le vsprejel nisem. Zaradi tega se začno silno prepirati in ko vidim da se nobeden ne umakne, temveč kakor prilepljeni dalje sede — tiho m a toda hrabro, ob dveh popolunoči domu pobegnem."
Tonka: „Morda misliš kaj čuda da si storil? Poglej škornji, kaki sta. — Učenec si mora raniti vse prste predno ti jih očedi."
Jakec: „No, to pa res prav nič ne de, zato mu tudi jaz večkrat pomagam, pri naji je to vzajemnost."
Tonka (razdraženo): „No boš vselej zadnjo besedo imel, — hajdi naprej, spat se spravi!" (prime ga za ramo).
Jakec: „Ne dotikaj se me! Zmirjaj, kolikor ti je ljubo, ali — ne primi me. Jaz sem jaz, — Jakec, tvoj gospod in hišni predstojnik!"
Tonka (zbije mu klobuk z glave): »Lep gospodar, — še stati ne moreš, (pobere klobuk). Ogla-dim ti hrbet s klobukom, da boš mislil da je slonov rilec jeterna klobasa."
Jakec: »Tonka! Ne pokvari mi klobuka, sem ga daj, — lep poljub dobiš, najkrasnejšega plemena!"
Tonka: »Ne stiskaj skupaj ustnic, tvoj poljub bi se mi prilegel — kakor kravi jesih. Ali stvar se mi zdi vender sumljiva — koj preiščem klobuk, mogoče da kaj posebnega najdem v njemu."
Jakec (hitro): »Samo jeduo fotografijo imam v njem skrito, toda ne smeš je videti, ker je samo za odraščene (hoče ji vzeti).
Tonka: »To je krasna fotografija; baš prav, ker jutri dobim nov klobuk."
Jakec: »In ta velja pet goldinarjev?"
Tonka: „Da, če nimaš nič proti temu."
Jakec: „Kaj bi imel. Le mislim, da bo treba jednake fotografije drugikrat bolje hraniti."
Tonka: »Bogu zahvali, ker sem jo vzela in da ti rog ne stavim. Vse žene me pomiljujejo, ker imam takega grdega mrheža za moža!"
Jakec: »Prav imajo; moja zunanjost res ni lepa; ali čut, moje srce in notranjost, — vse je jako dobro in zdravo."
Tonka: »Potemtakem te dam o priliki obrniti. Stoj! zdaj še steklenico sem in hajdi spat!"
Jakec: »Kaj, steklenico? ne, te gotovo ne dobiš, kajti bila mi ni še nikdar vzeta, — ti imaš petak, jaz še malo bakra in (pije) prazno steklenico (jo vtakne v žep).	Gustelj.
Kratkoviden lov
e c.
vTk-
l.
r

/ j
| .

P - p e s e m.
Pastir poredne pure pase, Po pustem pašniku pogorja, Prost poskakava po prirodi prosti, Posedajo pernate ptice po peresji, Pastir popeva pesmice poskočne, Prav porogljivo poukava, Po puricah prav pridno pogledava, Puricam pastir premilo piska, Pastirčka pobožno poslušajo pure, Peroti pomahavaje pisane, -— Porednemu pastirju pastarica, Pasoča prasce poukava, Prasci pa pokrulijo prav po presičje, Potem pa pulijo prav pridno pičlo pičo.
Tega u e bo ustrelil.
Lovec: „ Niste li videli tu mimo zajca teči?"
Kmet: „Da, videl sem ga."
Lovec: „Ali je že dolgo?"
Kmet: ,0 svetem Martinu bo ravno sedem let."
Molitev skopulia.
O ! ljubi vsemogočni Bog, kateri oblačiš ptičke pod nebom in lilije na polji; oblači tudi mojo ženo in hčer!"
Kje je kava?
Neža je dolgo premišljala, kako je to, da * se zadnji čas toliko smlete kave porabi, naposled pa je vender zasledila svojega moža, ko si je v tobačnico tlačil smleto kavo namesto tobaka za njuhat, kajti bil je njuhanju že tako privajen, da ni zavohal tudi, ko bi mu nasul v tobačnico paprike.
P a j k i u polž.
Snidila sta se nekega dne pajek in polž. Nagovoril je pajek polža rekoč:
»Ljubi moj, povej, povej mi vender, kako je mogoče, da ves svoj čas bivaš v tako majhni in tesni hišici, kakoršno ti nosiš ? Poglej mene! Jaz bivam v lepih izbah in poslopjih; kaj, v časih pletem pajčevino svojo celo okoli kraljevih prestolov."
Pohlevno odgovoril je polžek: „Majhna je, toda moja je hišica, v katerej bivam."	M. H.
Dober spomin.
Pri gospej W. v spalni sobi so se zbrali sorodniki in več prijateljev in je bil tudi prvenec Lojzek, ljubljen deček dveh let.
Lojzek je bil pri materi na naslonjaču, ter se je ž njim igrala.
Mama ga praša: „Kje imam nos?"
Lojzek jo prime za nos.
„Kje imam oči?" — on jo potiplje na oči. „In lase moje, kje so te?" — Lojzek vstane in gre k mizi in pokaže s prstom na miznico. — Tableau!
L j u b e z li j i v ljubimec.
Ljubi in ljubica se sprehajata v samoti. Med raznimi ne baš važnimi pogovori, praša deklica mla-denča: „Kaj bi ti storil, ljubi moj, ko bi zdaj le prišel medved, ter me hotel požreti?"
»Draga moja! Kaj hočem druzega storiti, nego med tem, ko bi tebe hrustal, pobegnil bi jaz !"
Iz šole.
Učitelj: »Zakaj je morje slano ?"
France: »Ker so slaniki v njem."
V uradu.
Uradnik: „Koliko let imate, gospodična ?"
Gospodična: »Dvajset!"
U. : »Kako to, saj ste bili, ako se ne motim, rojeni šestdesetega leta, a sedaj je sedeminosemdeseto."
G. : »To je istina, a do sedmega leta se niti grehi ne štejejo."
M
vUreauj ' ve Velikih Laščah
Rešitvi
19. in 23. naloge v 6. oziroma 17. štev. »Rogača".
Št. 19.
(F. Meister v Poznanji ) (Doda naj se črni kmet d4)
Beli.
f2 — f4 De7 — e2f
1. . . .
2. De7
g4f
2. De 7 X g4f
Črni.
Le3 X f4 mat.
g5 X f4 mat.
kakor koli drugače mat.
Rešitev te naloge, ki bi se bila imela priobčiti v 9. številki, izostala je vsled pomote, katera se s tem popravlja.
Št. 23. (S. Lovd.)
Beli.
1.	Dh3 — b8
2.	Td2 X d3f
1.....
2. Sb2 — dlf
1.....
2. Sc7 — b5 ali
d5f
Na polji a5 ima stati mesto belega črn skakač, kar se naj blagovoljno popravi. Trijeh belih skakačev v jednej resnej nalogi itak ni dopuščeno postaviti.
Črni. Se5 — c4
mat. Sa5 — c4
mat. L ali D vleče
mat.
Rešitev uganke v 22. štev. ,,Rogača".
Enkrat eden je eden, Dvakrat dva je štir, Trikrat tri je pa devet. Povej, ali ni tako? Prav sta jo rešila gospoda V. Marzolini, dijak v Ljubljani in J. Kržišnik, modroslovec na Dunaji.
.Preveč naročnine za 1. 1887. so nam poslali naslednji čč. gg: Kovačič, učitelj v Ljutomeru 10 kr., Ličen Iv, v Rifenberku 15 kr., Pavlovič Vekoslav v Trstu 45 kr., Sket A. v Dramljah 70 kr., Sattler Josip v Halozah 80 kr., Stubelj Filip v Šmariji 1 gld. 50 kr., Šinek Rajko na Lošinji 17 kr., Vrančič Ivan v Litiji 5 krv dr. Kenda Josip v Vipavi 1 gld. 15 kr. Vinko La-pajne 1 gld. To smo vknjižili na naročnino za 1. 1888.
Naročnino za tekoče leto imajo še doplačati naslednji častiti naročniki: Atzelhuber H. 170, Bralno društvo v Železnikih 1'45, Bralno društvo v Selcih 1-70, Bralno društvo v Kranji —'20, Bralno društvo v Kozani —-65, Bantan J. 1-60, Beninger J. 1'60, Bralno društvo v Št. Jurji pri Kranji 1 '70, Bralno društvo v Žužemberku—'85, Bralno društvo v Gorjah —'20, Bralno društvo v Š. Viški gori 2 60, Bralno društvo v Središči 1-70,Bralno društ. v Begunjah 1-60, Bralno društvo v Betnjah —'80, Bralno društvo v Mali Nedelji 3"20, Bralno kmetsko društvo v Ribnici 1'60, Bralno društvo v Podgori 180, Cvetnič Z. —'20, Čitalnica v Postojini —'20, čitalnica v Ptuji —.20, Čitalnica narodna v Idriji 1 "70, Čitalnica v Gornjem Gradu —'20, Čitalnica v Metliki —'20, Čitalnica v Semiči 1'20, Čitalnica v Pulji 1'60, čitalnica v Šaleški dolini —-20, Čitalnica na Vrhniki 1"60. Čitalnica v Gorici —'20, Čitalnica v Kamniku —-20, Čitalnica v Št. Petru pod sv. Gorami 1-70, Čitalnica v Ormoži — "20, Čitalnica v Solkanu 1'70, Čitalnica v Kanalu 1"20, Čitalnica v Borovnici
170, Čitalnica v Črnomlji —"20, Čitalnica v Prva-čini 1.70, Derčar M. 1"70, Dekorti J. 160, Drobnič — -20, Dolinar Fr. 1 60, Farkaš A. 2"40, Freiham Fr. 1.60, Grossmann G. 1"70, Glovač, Rakek 1"60, Jeršinovic J. —'20, Jelocnik A. 1"50, Jazbec, Krško 1-60, Jerina V. 3 20, Juvančič J. 1'50, Hočevar J., Videm, 1'60, Korošec Iv. —20, Kump K. —"20, Hariž Fr. 1-70 Kralj D. —"20, dr. Lešnik J. 1"60. Legan Fr. 1'60, dr. Lebar J. 1"60, Lakner A. 1'70. Levičnik J. —'20, Loger J. 1.70, Munda J. —-20, Majzelj Josipina —.20, Mir A. 160, Mejač Andrej ml. —-20, Mlekuš T. 1"60, Mercina Ignacij 1"60, Novak M. —'20, Navratil Ivan —-20, dr. Omu-lec Iv. 1-60, Oblak Fr. 1*70, Ogriz. J. —-80, Pe-
terlin P. 160, Pernat J. l"60, Podkrajšek 1*60, Pod-studenšek A. 1"60, Plevnik Iv. 2'40, Plešner A. 1"60, Prosenik A. 160, Primšar J. 160, Potokar J. —-20, Perne F. 1"60, Pokora G. 1"60, Pokorn Jak. 1*60, Počivavnik V. - '20, Ravnik Jurij 1'60, Radivoj Jos. —"85, Remec Dragot.ina —-80, Stožir Fran —'20, Smolej Josip 1-60, dr. Samec 1'60, Sedej Anton 1-20, Tušek G. 1-60, Trobej Vekoslav 1-60, dr. Tur-ner ->--20, Vukšinič Davorin 1-60, Verč Fr. —'80, Vidergar J. 1"60, Hrašovec F. 1-70. Upravuištvo.
Zadnja (23.) številka »Rogača" je bila kon-fiiskovana, zato smo priložili denašnji štiri strani.
Vabilo na na;
m let
Z današnjo številko smo zaključili II. leto ila-strovanega zabavnega lista »Rogača". Zaključili smo je s zavestjo, da smo storili vse, kar nam je bilo s tako skromnimi sredstvi storiti mogoče, zato tudi upamo, da je »Roga č" po vsebini in obliki ugajal cenjenim naročnikom.
»Rogač" ostane, kar je bil, namreč i 1 u-strovan zabavni list. Programa niti oblike ne bode spreminjal. Prinašal bode kakor doslej : humoreske, pesmi in dovtipe, sosebno pa se bode ozira! na ilustracije, da bodo po mogočnosti dovršene, kar je bilo začetkoma seveda težavno in kdor ve, koliko stanejo ilustracije in kako težavno jih je prirejati, oprostil bode rad nekatere nedo-statke, katerih se bode v bodoče ogibal. Skratka: »Rogač" bode zvesto spolnjeval naložene mu dolžnosti, kar mu bode tem lože, ker so mu obljubili zvestobo vsi dosedanji sotrudniki, a pristopilo je v njih krog tudi dokaj novih veščih močij, katerih rokopise imamo deloma že v rokah ; tako da bo-demo v prvi številki začeli priobčevati daljši spis znanega pisatelja gospoda C—t—ča: »Slika iz življenja v nekem trgu na Slovenskem" in »Komedija zmešnjav, črtica iz življenja ameriškega; poljski spisal Henrik Sienkiewicz, prevel J. S—r. Dalje imamo več drugih krajših humoresk gospoda Vinko
'očbo „R°cjača". d, 1888.
Lapajne-ja in drugih, med njimi tudi nekoliko smeš-nic o slavnih naših »Ribničanih", katere bodo brezdvojno dobro došle vsem cenjenim naročnikom.
Kakor je razvidno iz omenjenega, bode »Rogač" priredil marsikatero veselo uro čitateljim svojim, ter jih povzdignil iz vsakdanjega življenja, iz vsakdanjih skrbij, v višave zadovoljnosti in radosti. Nadejamo se, da bode cenjeno občinstvo tudi vedelo cenifi njegov t rud, ter mu odzivljalo s prav mnogobrojnimi naročili. »Rogač" stoji:
vse leto 3 gld. 20 kr. pol leta 1 „ 70 „ četrt leta — „ SO „ Naročnina naj se blagovoli pošiljati upravništvu, rokopisi pa uredništvu »Rogačevem" v »Narodno Tiskarno" v Ljubljani.
Konečno zahvaljujemo se vsem dosedanjim cenjenim sotrudnikom in naročnikom na njih požrtvovalnosti, ter pozdravljamo srčno vse nove duševne in gmotne podpornike: Bog daj srečno novo leto! V Ljubljani, 25. dan decembra 1887.
Lastništvo in uredništvo.
„Rogač" izhaja 10. in 25. dali vsakega meseca na celi p61i velike četvorke ter stoji po pošti prejemali celo leto 3 gld. 20 kr., pol leta I gld. 60 kr., četrt leta S5 kr. ; za Ljubljano celo leto S gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta SO kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15 kr. — Naročnino in dopise sprejema lastništvo in uredništvo: Gradaške ulice štev. 16. v Ljubljani. — Tiska ,,Narodna Tiskarna" v Ljubljani.