o p i s i, Iz Štajarske. V smislu § 18. postave z dne 4. febr. 1870. 1. se dele šole na Štajarskem z oziiom na povprečno ceno najvažnejšega živeža in na krajne razmere v 4 plačilne raziede. To razdelitev opravlja visoki c. kr. deželni šolski svet od 10 —10 let ne izključajoč poročil prejšnjega desetletja. Zadnja regulacija se je vršila 1. 1880., v smislu navedene postave ima se torej prihodnja regulacija vršiti 1. 1890. Učitelji I. in II. plačilnega razreda so večinoma mestni učitelji, učitelji III. in IV. plačilnega razreda pa na deželi, bodi si v vaseh, bodi si v trgih. Primerjamo li tržne cene po mestih s tržnitni cenami na deželi, najdemn bistveni razloček med obema kategorijama. Učitelj na deželi ima pniogo manjšo plačo, nego v mestu, ter mora za svojo manjšo plačo živež dražje kupovati, nego mestni, in vesel mora biti, če ga še dobi za dražjo ceno, čeprav še posebej plača pot. Isto razmerje vlada pri duševni hrani. V mestu gre učitelj za nekoliko novčičev v kavarno, kjer čita vse mogoče časopise; na deželi bi si jih moral za drag denar naročevati. Uvažujoč ta bistveni razloček tržnih cen in plačilnih razredov, povzdiga učiteljstvo IV. plačilnega razreda svoj glas, da bi se v 1. 1890. njih šole uvrstile v III. plačilni razred. Prvo se v tem oziru oglaša Šmarijskn-Rogatsko učiteljsko društvo, katero je v svojem zborovanji dne 1. oktobra t. 1. sklenilo obrniti se na sl. c. kr. okiajni šolski svet Šmarijski in Rogatski s prošnjo, da bi ista blagovolila pri vis. c. kr. dežnlnem šul.kem svetu posredovati to regulacijo. Prošnja obsega tržno ceno obeh okrnjev s potrebnimi dokazili in tržne cene inest na Štajarskem. A samo prositi in svoj glas povzdigovati, da, bi se reklo: »das sind Jammervogel«, ni dovolj, treba je tudi pii krajnem šolskem svetu, kot najnižjej inštanci praktično delovati. Krajni šolski sveti so namreč prvi kompetentni za časa regulacije sestavljati tržne cene svojega kra.ja; kajti po § 14. točka 1. postave z dne 8. febr. 1869. 1. spada določitev plače učiteljstva v njihovo področje. Posreči li se učitelju dobiti ali sam afi s posredovanjem drugih m6ž pri seji večino glasov za ta predlog in se protokoliran sklep, utemeljen z zadostnimi razlogi pošlje uradno višjim inštancam, po strani pa še učiteljstvo privatno prošnjo v obliki društvenih sklepov itd. na okrajne šolske svete, smemo se nadejati kakega poboljška. Pri nas na Štajarskem ima namreC podučitelj IV. plačilnega razreda le 440 gld., učitelj istega razreda 550 gld., III. plačilnega razreda pa prvi 480 drugi 600 gld. Poboljšek bi bil sicer neznaten, a če pomi.limo, da je pri nas vsled zel6 razširjene obrti in tigovine promet kaj živahen, vsled tega živež drag, nam je tak, če tudi neznaten poboljšek dvakrat »dobro došel«. In ker imamo pri nas na Štajarskem skoro v vsakem okraji svoje okrajno učiteljsko di uštvo, nadejati se je, da bodo temu primeru Šmai-ijsko-Rugatskoga učiteljskega društva sledila tudi druga društva; kajti gotovo nas vse na istej nogi čevelj žuli. Tudi na Českem je učiteljstvo istim potom doseglo, da se je IV. plačilni razred odpvavil. Mi bi bili zadovoljni, če se IV. plačilni razred vsaj odpravi tam, kjer učitelji s to plačo težko žive. R. K. Iz Leskovca. (Okrajna učiteljska konferencija za Krški šolski okraj). Običajna učiteljska konferencija za Krški okraj vršila se je v 3. dan avgusta t. 1. pod prvosedstvom c. kr. okr. šol. nadzornika g. Fr. Gaberšeka v šol.kem poslopji v Krškem. Navzočih bilo je 42 učiteljev in učiteljic. Kot gosta sta bila prisotna gdč. E. Clarici, učit. kandidatinja iz Ljubljano in g. I. Pretnar, nadučitelj v Srednji Vasi. Gospod c. kr. nadzornik otvori zborovanje točno ob '/29. dopoludne ter v svojem uvodnem govoru navaja pred vsem svoje imenovanje c. kr. okr. šolskim nadzornikom za Krški okraj in razlaga pomen in važnost učiteljskih konferencij. Zagotavljajoč, da bode z vzemi močmi deloval na to, da se šolstvo tega okraja povzdigne na ono stopnjo, katero je mogoče doseči v sedanjih razmerab, prosi učiteljstvo, da ga smatra za svojega svetovalca, prijatelja in vodnika ter da mu kaže zaupanje in ljubezen. Gospod nadzornik poudarja svojo popolno pravičnost in objektivnost pri presojevanji učnih uspehov učiteljstva ter vzbuja k vestneuiu izpolnjevanju učiteljskih dolžnosti, rekoč: Kdor izpolnuje vestno svoje dolžnosti, temu je vse lehko in njegovi uspebi so potem gotovo povoljni. Nato se spominja premilostljivega zaščitnika in jjodpornika šolstva, našega presvetlega cesarja Franca Josipa I., ki prav po očetovski čuva nad vsemi svojimi narodi, da bi bili vsi njegovi otroci deležni vedno večje omike. S toplimi besedami se spominja prebridke izgube preljubljenega cesarjeviča in ponosa vse Avstrije, nadvojvode Rudolfa, ki je bil uzoren prijatelj šolstvu. Dalje omenja g. predsednik, da je globoko sožalost nad to bridko izgubo izjavil v imenu vsega šolskega okraja potom g. c kr. okrajnega glavarja na višje mesto ter pozivlja zbrano učiteljstvo, da zakliče: »Bog ohiani, Bog obvari in krepčaj našega milega cesarja Franca Josipa I, na kar konferencija zakliče trikratno »Slava« in »Živiolc (Dalje prih.) Iz Postojine. (Zakasnjeno). Važno se nii zdi, da častitim gg. tovarišem povem, da nam je v minulem šolskem letu nemila smrt pobrala dva vrla moža in šolnika. V prvi polovici meseca junija 1.1. umrl je v Senožečah g. Karol Demšar. Pokojnik prišel je še prav mlad kot učitelj v Senožeče, postal potem, ko je bila šola razširjena, nadučitelj ter opravljal prav vzgledno to svojo službo do upokojeuja. Ljudstvo ga je sploh spoštovalo. Koj po njegovem upokojenji postal je župan Senožeški ter oskrboval jako vestno in mailjivo to častno mesto. Pokojnik bil je tudi 6 let okrajni šolski nadzoniik in potem pa zastopnik učiteljstva v okrajnem šolskem svetu. Mej učiteljstvom je bil jako piiljubljen in to po vsej pravici, kajti bil je jako pravičen nadzornik in neboječ zastopnik svojih tovarišev. Nikdar ni nikomur škodoval, pomagal pa vselej, kjer je le mogel. Njegovo človekoljubno delovanje priznal je sam presvili cesar ter ga odlikoval z zlatim križcem. Blag mu spomin ! V drugi polovici meseca junija preselil se je v boljši svet jekleni značaj in starosta učiteljstva v našem okraji g. Andrej Legat, učitelj v Budanjah. Ni izrazov, da bi mogel dovolj dostojno popisati značajno delovanje na šolskem in narodnem polji pokojnega Andreja. V šoli bil je nad vse marljiv in vesten učitelj, pa tudi zunaj šole bil je najboljši svetovalec pri prostem ljudstvu ter ga budil in dramil iz narodnega spanja. Nad vse laskavo in častno pripovedujejo o njegovem neumoniem delovanji njegovi nekdanji učenci iz Zagorja na Pivki, kjer je služboval celo 14 let, potem je bil pa prestavljen v Košano. Pa tudi tu ni imel miru, zopet so ga prestavili v Budanje, kjei- je ostal do prerane smrti njegove, zapustivši vdovo in nepreskrbljene otroke. Kakd zelo je bil preblagi pokojnik priljubljen pri ljudstvu in svojih kolegih, pričal je njegov veličasten pogreb. Izmej tovarišev zbralo se nas je 22 okoli njegove krste, ter ga spretnili k večnemu počitku, kojega je na tera svetu zaman iskal. Njegovega pogreba udeležili so se tudi malone vsi Budanj.ki občani s šolsko mladino in mnogo druzega ljudstva od blizu in daleč. Pokojnik živel je tudi v najlepši slogi in prijateljstvu s č. g. župnikom Budanjskim; to slišali smo iz prav modro sestavljenega govora č. g. župnika, v kojem se je poslavljal še jedenkrat od prerano umrlega učitelja Budanjske mladine. Saj pa tudi v prenatlačeni cerkvi niti jedno oko ni ostalo suho in kako bi bilo to tudi drugače mogoče, ker prišla je vsaka beseda iz dna srca in segala zopet v srce. — Če se je pri komu izpolnil pregovor: »Quem dii odero, m agistrum fecere«, gotovo se je pri g. Legatu. Za svoje trudapolno delovanje ni žel pozemskih plačil in slave, in tudi na njem uresničile so se besede, koje je imel slavni pedagog Tro tzen dorf na svojem nagrobnem suominku napisane, nanireč: »Leider ist es zuletzt in der oft undankbaren Welt der meisten Lehrer Lohn, dass sie arm sterben«. — Pokojnik je bil tudi prvi, ki je sprožil misel, da bi se postavil iz prostovoljnih doneskov Miroslavu Vilharju spomenik. In res postala bude njegova misel meso in kri in ne bode dolgo, ko bodo stal v metropoli notranjski krasen Vilharjev spomenik, ki bode pričal, kako slovenski narod čisla zaslužne svoje može. Blagi pokojnik! le uživaj zasluženo plačilo za svoj trud na zemlji, le uživaj mir, kojega na tem svetu nisi našel! V ogledalu tvojega delovanja v tej solzni dolini odseva ti v rajskih višavah prijazen obraz, znamenje blagega človekoljubja. Počivaj sladko ter radostno glej na nravne, neomabljive značaje, koje si s svojim vzgledom vzgojeval! Jakob Dinmik. Iz Predoselj nad KranjeiU. Slavni rojstveni god v 18. dan avg. našega presvetlega cesarja dobila je naša šolska mladež novo, krasno in dragoceno šolsko zastavo. Ob 3. uri popoludne zbrala se je šolska mladina, kakor tudi obilo občinstva na okrašenem kraji pred šolskim poslopjem z zastavo v prisotnosti krajnega šolskega sveta in mnogo gospode. Deklica nesla je na blazinicj svilnate trakove z zlatim napisom: »V spomin 40 1. vlade Njih veličanstva piesvetlega cesarja Fran-a Josip-a I. 1848—1888.« Pred šolo blagoslovil je zastavo preč. g. Josip Krčon, tukajšnji župnik in knezo-škofovski svetovalcc. Trakove pripela je visokorodna gospa baronica Evgenija Cojz-ova pl. Edelsteinska z Brda. Po blagoslovljenji govoiil je preč. g. župnik, ki je mej drugim rekel, da na.j se mladina vojskuje zoper vse svoje sovražnike, ki jo hočejo uže v mladih letih pokvariti in tudi zoper prirojeno hudo nagnjenje, zlasti zoper svojeglavnost, zoper lenobo, zoper razposajenost in zoper pohujšljive l.judi po vzgledu sv. Alojzija, čigar podoba je na zastavi in pod vaistvom preblažene in prečiste Device Marije, ki se vidi na zastavi. Potem sklenil je svoj govor z besedami: »Bog natn ohrani še mnogo, mnogo let preljubega cesarja!« kar so vsi navzoči trikrat ponovili. Tudi topiči so zagrmeli ter pevci zapeli cesarsko pesem. Zatem zahvalilo se je šolsko vodstvo visokorodni gospej Evg. Coiz-ovi kot kumici v imenu šolske mladine, ki je prevzela to častno opravilo. Omeniti mi je še, da šolska zastava je zares krasna in da blagorodna gospa A. Hofbauer v Ljubljani vso zahvalo zasluži, ker je tako lepo zastavo naši šoli oskibela. Zato pa tudi svetujemo vsakemu, ako kdo kaj enacega želi si naiočiti, naj se obrne do gospe Hofbauer v Ljubljani, kjer se mu bode vestno postreglo. France Gros, šolski voditelj. Iz Ljubljane. Imenovanje. Gospod okrajni glavar Josip Merk v Kranji je imenovan svetnikom deželne vlade in poročevalcem za administrativne in ekonomične stvari v deželnem šolskem svetu za Kranjsko. — Odlikovanje. Piesvetli cesar je z Najvišjim sklepom s 16. dne oktobra t. 1. ravnatelju na tukajšnji višji realki in šolskemu svetniku, dr. Ivanu Mrhalu (ki je upokojen) podelil vitežki križ Franc- Jožefovega reda. Čestitamo! — Slavnostna izročitev zlatega zaslužnega križcaumirovljenemuvodji gospodu Leopoldu Belarju vršila se je v 13. dan preteč. m. ob 11. uri v mestni šoli na Cnjzovi cesti, raz katero so vihrale cesarske, narodne in mestne zastave. Vsi učenci te mestne Ijudske šole nastavljeni so bili v veži, po stopnjicah in hodnikih kot živ špalii- miše pribodnjosti. Voditelj gospod Raktelj vzprejemal je goste, ki so se zbirali v lepo okrašeni dvorani, kjer so bili učitelji in učiteljice vseh ljudskih š<>1 Ljubljanskih, udje deželskega sveta, profesor Tomo Zupan, kanonik Zamejec in mnogo druzih odličnih gostov. Točno ob 11. uri prišel je gospod župan Grasselli v spremstvu magistratnega uradnika gospoda Laha. Gospod župan izrekel je v svojem govoru, da mu je velika čast, izročiti po naročilu gospoda deželnega predsednika barona Andr. \Vjnklerja kot načelnika deželnega šolskega sveta voditelju gospodu Belarju častno znamenje najvišjega odlikovanja. G. župan naglašal je dolgeletne zasluge slavljenca, potem pa pripel tnu odliko na prsi, želeč mu, naj bi dolgo vrsto let zdrav in vesel užival veselje na tern cesarskem odlikovanji. Voditelj gospod Belar se do solz ganjen zahvali na cesarski milosti, in prosi gospoda župana, naj na Najvišjem mestu blagovoli prijaviti to zahvalo za izredno počeščenje, ki mu je neizbrisljivo priznanje njegove skromne, a po najboljši volji zmirom vestne delavnosti. Konečno zakliče trikrat »Slava!« in »Živio!« Nj. Velečnstvu presvetlemu cesarju, kateremu vsi zbrani pritrde, na kar je zaorila cesarska pesen od tal do diuzega nadstropja iz več nego 400 grl naše nadepolne mladine. Na to poprime besedo mestni šolski nadzornik g. prof. Levec; v daljšem, jako zanimivem govora pozdravlja slavljenca, zahvalil se je v prvo g. županu Grasselliju, da je kot načelnik mestnega šolskega sveta, dal prvi povod Najvišjemu odlikovanju g. Belarja. Ta redka darmšnja slavnost navdaje učitelje z nekakim upravičenim ponosom. Veseli vse učitelje, da je odlikovan ljudskošolski učitelj, veseli jih pa še to, da je odlikovan mestni učitelj Ljubljanski. Kn je današnji gospod odlikovanec pred 41 leti nastopil prvo svojo službo v neznatnem kraji na Notranjskem, takrat pač ni mislil, kakšen lep napredek bode storilo ljudsko šolstvo v bližnji prihodnjosti. Toda kot vesten učitelj je imel redno pred očmi vse mnogovrstne dolžnosti svojega stanu, izobraževal se je sam in napiedoval, da so ga šolska oblastva naposled izpoznala vrednega poklicati ga za ucitelja v deželno stolno mesto. Ko je g. Belnr pred 27. leti prišel v Ljubljano, imelo ,je deželno stolno mesto okolu 30 ljudskošolskih razredov, letos jih ima 93! Število ljudsko šolo obiskujočih otrok je še 1. 1873. znašalo 2541 (1309 dečkov, 1232 deklic). 1. 1889. pa je bilo 4382 javne in privatne šole v Ljubljani obiskujočih otrok (2314 dečkov, 2068 deklic); njih število je tedaj v 12 letih poskočilo za dobrih 71^! Te številke bistveno pnjasnujejo velik napredek ljudskega šolstva v stolnem mestu Ljubljanskem, h kateremu je današnji odiikovanec pripomogel po svojih najboljših močeh. To delovanje njegovo pa je tudi na Nnjvišjem mestu našlo zaslužno priznanje, in ljudskega učitelja, za katerega se pred 40 leti nihče ni zmenil, krasi danes zlati zaslužni križec. Cesaska milost pa, ki je obsijala današnjega odlikovanca, razlija blagovoljne žnrke svoje tudi na vse učiteljstvo, posebno Ljubljansko. Vsi, ki ,_o udeleženi pri ljudskem šolstvu Ljubljunskem, se bodo hvaležne izkazali za to čast in vzgnjevčili pu gaslu pressetlega cesarja »Viribus unitis«, , mladino našo tako, da vzrastejo iz nje verni sinovi domovini, cerkvi in Avstriji! Govor šolskega nadzornika je bil z veliko pohvalo vzprejet, na kar se je zahvalil g. Belar šolskemu nadzorniku g. prof. Levcu za vsekdar izvrstno nadzorovanje mestnih šol, katero je bilo ljubeznjivo, dobrega pouka polno, in kateremu slediti je bilo vsekdar veselje učiteljstva. Zahvnli so slavljenec tudi gospodu deželnemu predsedniku baronu Winklerju, velikemu pospeševatelju ljudskega šolstva in mu zakliče »SJava«, vsem učiteljem, posebno onim II. mestne šole, katere prosi, naj bi podpirali njegovega naslednika voditelja gospoda Kaktelja jednako kakoi- njega. Ko se je g. Smerekar odlikovancu g. Belarju kot duhovnik še posebno zahvalil na izvistnem vodstvu, bila je slavnost končana in čestitali so odlikovancu še posamičniki. V sredo potem, t. j. v 16. dan t. m. so mestni učitelji in učiteljice v polnem številu praznovali odlikovanje g. Belarja še z lepim zabavnim večerotn, h kateremu je prišlo mnogo odličnih gostov. Vrstili so se govori, med drugimi najpred napitnica presvetlemu cesarju s trikratnim »Slava!«