Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Cena mesečno: za tuzemstvo 2 S, v inozemstvo 5 S. — Posamezna številka 50 grošev
Leio V.
CELOVEC, 8. aprila 1949
Številka 14
Atlantska pogodba podpisana
332 milijonov ljudi lahko sleda z zaupanjem v bodočnost
V ponedeljek zvečer so podpisali v Washingtonu zastopniki desetih zapa-dnoevropskih držav, dalje Kanade in Združenih držav Sev. Amerike takozva-no Severnoatlantsko obrambno pogodbo. S to pogodbo se obvezujejo podpisane države k dvajsetletni medsebojni pomoči v slučaju napada.
Med neposrednimi gledalci pri svečanem podpisu je bilo 1500 diplomatov, visoki ameriški državni uradniki in člani Kongresa. Najvažnejše prizore te slavnosti so prenašali v svet s televizijskimi aparati, potek svečanosti pa so prenašale vse ameriške radijske postaje v več kot 40 jezikih po vsem svetu.
Razen sedmih držav, ki so prvotno tvorile Severnoatlantsko zvezo, to je Združenih držav, Kanade, Velike Britanije, Francije, Holandije, Belgije in Luksemburga, so podpisale pogodbo še Italija, Norveška, Danska, Islandija in Portugalska.
Svečanost je otvoril z nagovorom ameriški zunanji minister Dean Ache-son. Acheson je navzočim predstavil vsakega zunanjega ministra. Svečanost je zaljučil z nagovorom predsednik Truman. Rekel je med drugim: „Kar smo tukaj storili, je dejanje dobrega sosedstva. Podobni smo skupini družinskih očetov, ki živijo v istem kraju in sklenejo, da bodo izrazili svoje skupne interese z ustanovitvijo društva za medsebojno obrambo. Pogodbo je sicer lahko razumeti, toda če bi obstajala že leta 1914 in 1939, bi preprečila napade, ki so dovedli do dveh svetovnih vojn.“
Predsednik Truman je govoril nato o dolžnosti vsake države-članice Združe-
Italija hote pomagati Jugoslaviji
Italijanski zunanji minister grof Sforza je govoril 1. aprila v Washingtonu o Severnoatlantski obrambni pogodbi. Po njegovem mnenju se bo mogoče sporazumeti z Jugoslavijo glede tržaškega vprašanja. Sforza se strinja s tem, da ostane Trst glavno mesto dela združene Evrope. „Niti Srbi, niti Hrvati se niso posebno brigali za Trst, samo Slovenci ga zahtevajo“, je izjavil Sforza. Politika Italije pa je, da si ne razbija glave preveč s političnimi sistemi, ampak da gospodarsko pomaga Jugoslaviji.
Konec uprave UNRRA-e
31. marca t. 1. se je končalo poslovanje Uprave Združenih narodov za pomoč in obnovo, ki je bolj znana pod imenom UNRRA. UNRRA je bila ustanovljena novembra leta 1943. — Namen UNRRA-e je bil pomagati obnovi držav, ki so posebno trpele med vojno. V ta namen je UNRRA potrošila skoraj 4 milijarde dolarjev, od katerih so prispevale Združene države skoraj 12%. V UNRRA-i je sodelovalo 48 držav.
Čeprav je UNRRA nehala uradno poslovati kot organizacija že 30. junija 1947. leta, je njena likvidacija trajala do 31. marca 1949. Preostalo je še 30 milijonov dolarjev, ki jih bo sedaj dobil Mednarodni sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF).
Zanimivo je pri tem omeniti, da so bile večjega dela pomoči UNRRA deležne ravno Sovjetska zveza in druge vzhodnoevropske države.
nih narodov za obvarovanje mednarodnega miru in varnosti. „Današnja svečanost,“ je rekel predsednik Truman, „predstavlja novo svečano priznanje te dolžnosti.“
Britanski zunanji minister Bevin je rekel med drugim: „Ta pogodba je viden dokaz odločnosti skupine enako mislečih narodov, da se ne bodo nikdar borili drug proti drugemu. Dasiravno se imenuje ta pogodba Severnoatlantska pogodba in naj bi veljala za atlantski prostor, moram še enkrat poudariti, kar sem pred kratkim rekel v spodnji zbornici: ta pogodba ne zmanjšuje niti naših interesov niti naše odločnosti, da podpremo tudi druge narode, ki niso soudeleženi pri tej pogodbi, pa nas veže z njimi dolgoletno prijateljstvo in povezanost.“
Ameriški zunanji minister Dean Acheson je izjavil: „Zbrali smo se tukaj, da izvedemo svečano delo. Vsem, ki si želijo miru, služi Severnoatlantska pogodba kot zatočišče in kot vrelec moči, kot najbližja pomoč v težavah. Za one pa, ki hočejo napadati, pomeni ta pogodba opozorilo. Če bi bilo nemogoče preprečiti tak zločin, potem gorje tistim, ki bi ta zločin izvršili!“
Francoski zunanji minister Schuman pa je izjavil, da je udeležba Francije pri Severnoatlantski obrambni pogodbi združljiva z načeli rusko-francoske pogodbe. Francija ostane na podlagi ob-
Smešnica, da je svet razdeljen na tri dele: na Vzhod, Zapad in Jugoslavijo, je sedaj že stara. Vprašanje je le, ali je mogoče, da se tak položaj obdrži? Propaganda Kominforma, ki jo širijo njegovi pristaši iz Trsta, Dunaja, Ankare, Carigrada in od drugod, poizkuša na-.praviti vtis, da je sedanja igra za Tita končana. Ali je to res ? Tega vtisa v Beogradu ni.
Na zunaj ni opaziti v Beogradu danes nobenega znaka o jezi in skoro pretiranem izzivanju, s katerim je Beograd odgovoril na resolucijo Kominforma lansko poletje. Dasiravno je narod nesrečen v mnogih ozirih, slabo oblečen in slabo hranjen ter začuden nad splošnim svetovnim položajem, vendar še vedno prevladuje stara srbska trdoglavost. Priznati je treba, da Tito danes ni več tako popularen. Mnogi mu očitajo, da je slabo vodil jugoslovansko zunanjo politiko, toda za Srbe in, Bosance pomeni na vsak način še neko sentimentalno vrednost kot veliki voditelj v osvobodilni borbi; toda velika razlika je med kritiziranjem starega heroja in uporom proti njemu. Sicer je res izgubil malo na prestižu, toda propadel še ni.
Tak je v glavnem položaj v Srbiji. Ne da bi Kominf orm ne imel uspeha — imel ga je- Na eni strani vlada nezadovoljstvo zaradi gospodarskega položaja, na drugi strani vlada nezadovoljstvo zaradi „izolacije“ Jugoslavije. Narod, katerega so več let pitali z idejo, da je Stalin izvor vsega znanja in za katerega po meni Sovjetska zveza kot velika socialistična država privlačnost, je nemiren in zaskrbljen.
Na neki novi 'kolektivni kmetiji v
rambne pogodbe z Rusijo obvezana za obrambo proti nevarnosti s strani Nemčije. Soudeležba Francije pri Severnoatlantski obrambni pogodbi pomeni samo izgraditev sistema starih in novih prijateljskih zvez.
*
V Washingtonu so že pričeli s pripravami za izvedbo Severnoatlantske obrambne pogodbe. Takoj po podpisu pogodbe se je vršila prva seja, katere so se udeležili: ameriški zunanji minister, britanski zunanji minister in zunanji ministri Francije in Beneluških držav. V poročilu, ki je bilo izdano po seji, je bilo rečeno, da so se razgovarjali zunanji ministri zapadnoevropske zveze z ameriškim zunanjim ministrom o vprašanjih, ki so za te države posebnega pomena. Dopisniki so mnenja, da so se razgovarjali o,ameriškem načrtu za vojaško podporo Zapadnoevropski zvezi.
Od dvanajstih zunanjih ministrov, ki so podpisali Severnoatlantsko pogodbo, se je 5. apr. deset udeležilo otvoritvene seje Organizacije Združenih narodov. Samo zunanja ministra Italije in Portugalske sta bila odsotna, ker ti dve državi nista članici Združenih narodov. Glavna skupščina Združenih narodov, ki se je pričela 5. aprila, bo poskušala rešiti vse one točke dnevnega reda, katere ni mogla rešiti v teku trimesečnega zasedanja, ki se je vršilo lansko leto v Parizu.
Vojvodini sem govoril pred nekaj dnevi z nekim starim kmetom, ki se je boril kot partizan tri leta in bil petkrat ranjen. On je bil star srbski vojak, ki je po nekaj kozarčkov „rakije“ (žganja) rekel: „Mi pripadamo Vzhodu in ne Zapadli. Rusi so naši pravi zavezniki.“ Vprašal sem ga: „Kaj pa je s Titom?“ — „Tito je v redu. In mi ne bomo nikdar proti njemu. Toda Tito in Sovjeti se morajo sporazumeti,“ mi odgovori. Tako mišljenje je v Srbiji zelo razširjeno. Za tisoče državnih uradnikov bi bilo življenje lažje, če bi se Sovjeti in Tito sporazumeli in bi videli jasno pot pred seboj, ne pa da še nadalje slepomišijo in delajo neumne pripombe glede tega, da sta Stalin in Kominform dve različne stvari.
Ali je torej nemogoče, da pride do sporazuma med „Titovo kliko" in Moskvo? Ali mislijo na to ali ne? Voditelji komunistične partije Jugoslavije n. pr. Moša Pijade, trdijo, da bodo Moskva in ostale ljudske demokracije uvidele svojo napako — ali priznale svoj greh — takrat, ko bo uspela jugoslovanska petletka. V beograjskih diplomatskih krogih ne izključujejo .možnosti, da bo Moskva lepega dne izpreme-nila svoje stališče, pri tem pa še tudi premišljujejo, kdo bo nasledil sovjetskega poslanika v Beogradu, Lavrenti-jeva, in kakšno navodilo bo dobil iz Moskve. Mnogi Jugoslovani vidijo dober znak tudi v odločitvi Češkoslovaške, ki namerava tudi letos še naprej vzdrževati gospodarske odnošaje z Jugoslavijo v istem obsegu kakor preteklo leto. To je velika razlika od jugoslovansko-sovjetskih trgovinskih odnošajev, kate-(Nadaljevanje na 3. strani)
Boj proti Atlantski zvezi
Znani ameriški list „Christian Science Monitor“ piše o sovjetski ofenzivi proti Atlantski obrambni zvezi in pravi, da se je boj proti njej začel zdaj zares. Sovjeti so odprli vse jezove svoje propagande in ni dvoma, da bo ta propaganda na določene ljudi v Ameriki in v Evropi tudi vplivala. Sovjeti bi zlasti radi Amerikancem in ljudem v zahodni Evropi dopovedali, da pomeni Atlantska obrambna pogodba izzivanje na vojno, ker draži in ogroža Sovjetsko zvezo. Če se hočeta torej Amerika in Evropa izogniti novi vojni, se morajo narodi upreti tej obrambni zvezi ter onemogočiti njeno izvajanje. Sovjeti si ne žele ničesar bolj, kakor da bi ljudje v Ameriki in Evropi res začeli misliti tako.
Spričo te propagande in spričo vsega, kar nam bo še prinesla, je prav, da ne pozabimo na naslednja dejstva:
1.	Če bi sovjetske podložnice po nalogu iz Moskve ne bile oboroževale in podpirale grških komunističnih upornikov pri njihovih prizadevanjih, da bi vrgli demokratično ter pravilno izvoljeno grško vlado, bi Amerika ne bila prisiljena pomagati Grčiji tako, kakor ji pomaga. Zaradi te pomoči, za katero so povod dali Sovjeti sami, je Sovjetska zveza začela silovito napadati Ameriko ter jo dolžiti, da se ne meni za Združene narode, dasi so ravno Sovjeti bili tisti, ki so Združenim narodom doslej vsak učinkovit nastop onemogočili.
Skratka, Sovjetska zveza je hotela imeti proste roke, da bi strmoglavila grško demokratsko vlado, hkratu pa preprečiti, da bi zahodne države Grčiji pomagale ohraniti se neodvisno.
2.	Sovjetsko zvezo so povabili, naj bi se pridružila Marshallovemu načrtu, in udeležila se je tudi prvega sestanka, na katerem so se dogovarjali, kako bi izvedbo tega načrta organizirali.
Sovjeti pa so že tretji dan to konferenco zapustili, brž nato pa ustanovili znani Kominform, katerega glavna naloga je boj proti Marshallovemu načrtu v državah, nad katerimi Sovjeti nimajo besede. Ker so Sovjeti spoznali, da se ne morejo v zahodni Evropi polastiti oblasti ali onemogočiti obnove z rovarjenjem od znotraj, hočejo to obnovo zavirati, če že ne preprečiti, s pritiskom od zunaj.
Skratka, Sovjetska zveza bi bila rada dobila proste roke tudi v zahodni Evropi, kakor je poskušala v Grčiji. Zaradi tega je .storila vse, da bi preprečila sodelovanje med 16 državami, ki so članice Marshallovega načrta. S tem je hotela onemogočiti njihovo obnovo, da bi ne mogle kljubovati njenemu političnemu pritisku.
3.	Sovjetska zveza zdaj Atlantsko obrambno pogodbo označuje kot „svetovno zaroto proti sebi“. Vsi tisti Ameri-kanci, ki spadajo med očete Atlantske ga sporazuma, so že na seznamu tistih, ki jih boljševiška propaganda prišteva med vojne hujskače.
Skratka, Sovjetska zveza bi rada zahodnim narodom preprečila, da bi se združili za skupno obrambo, ki naj jim zagotovi obnovo, gospodarsko stalnost in mir.
Združene države so morale začeti pomagati Grčiji, ker jo je ogrožala in skušala spraviti v svoj jarem Sovjetska zveza. Morale so zasnovati Marshallov načrt, ker je Sovjetska zveza hotela svoje politične načrte v zahodni Evropi uresničiti z onemogočanjem obnove ter z vzdrževanjem gospodarskega nereda in iz njega izvirajoče splošne nezado-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Hevamost v Jugoslaviji ?
Sovjetska zveza in Tito
(Alexander Werth)
ffmiitieni
FRANCIJA
Zadnje francoske volitve v pokrajinske svete so izzvale v svetovnem tisku precejšen odmev. Na splošno prevladuje mnenje, da pomenijo volilni izidi nekako osebno zma.go sedanjega ministrskega predsednika Queillea in nič manj osebni poraz komunističnega voditelja Thoreza. Thorez je malo pred volitvami povsem jasno in nedvoumno povedal, kaj bo storila njegova stranka, če bi sovjetska vojska vdrla v Francijo. Francoski volilci so pa sedaj prav tako jasno in nedvoumno odgovorili Thorezu in komunistični stranki s tem, da so ji dali manj kakor štirideset mest od 1705. Po drugi strani pa je sedaj popolnoma jasno, da francoski narod zaupa predsedniku vlade in njegovi politiki. Tolikšnega zaupanja najbrž še sam ni nikoli pričakoval. Francoski narod priznava sedaj svoji vladi, da je dosti storila zanj. Uravnovesila je proračun, ustavila inflacijo, pospešila obnovo, odpravila draginjo in pomanjkanje.
Volitve pa so potrdile še eno resnico, ki jo pogosto prezremo. Ne drži namreč, da bi si narodi v Evropi, razočarani nad neodločno demokracijo, želeli takšne ali drugačne močne roke — levičarske ali desničarske diktature. Francoski komunisti, ki se z vsemi silami ogrevajo za diktaturo boljševiškega kova, so dobili pri teh volitvah tako malo glasov, da so bili celo njihovi največji nasprotniki presenečeni. Pristaši generala De Gaullea, katerih cilj je najbrž diktatura drugačnega kova, pa so odnesli tudi dokaj manj glasov, kakor pa so upali. Francosko ljudstvo je svoje zaupanje in skrb za državno politiko dalo zmernim strankam, brž ko je spoznalo, da so te brez nasilja in brez odprave temeljnih svoboščin dale državi gospodarsko stalnost in vse, kar iz nje izvira.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Te dni se šele zares začenja sodna razprava proti 11 prvakom ameriške komunistične stranke, ki so obtoženi, da so pripravljali zaroto proti sedanjemu demokratičnemu redu v Združenih državah.
Kdor bi še dvomil, da ameriško sodstvo ni svobodno in da ne daje obtožencu najširših možnosti za obrambo in za dokazovanje nedolžnosti, se je o tem lahko prepričal ravno pri procesu proti komunističnim voditeljem. Osem tednov so lahko oni in njihovi branilci samo izpodbijali pristojnost in zakonitost porotnega sodišča, ki bo odločalo o njih. Trdili so, da porota ni pravilno sestavljena, ker v njej manjka ročnih delavcev, ubožnejših ljudi, žensk, zamorcev, članov komunistične stranke in Židov. Vsi ti ugovori so se izkazali za prazne in zdaj se bo razprava zares začela.
Njen pomen ne bo toliko v ugotovitvi, ali je krivih ali nedolžnih 11 ljudi, temveč ali je kriva ameriška komunistična stranka v celoti. Ti obtoženci niso navadni pristaši komunističnega nauka, marveč voditelji partije. Če jih bo sodišče spoznalo za krive, da so zavestno oznanjali in zagovarjali, da je treba s silo vreči sedanjo vladavino Združenih držav in da so v ta namen organizirali posebne skupine, bo s tem obsojena tudi partija. Zaradi tega bo razsodba odločila, ali je komunistična stranka politična stranka v smislu veljavnih zakonov, ali pa je navadno zločinsko zarotniško združenje. Posledice te razsodbe bodo daljnosežne ne samo za bodočo usodo ameriške komunistične partije, temveč vsega bodočega političnega življenja.
ŠVEDSKA
Najvažnejše bojišče, na katerem se danes odigrava spopad med komunističnim totalitarizmom in demokracijo, so nedvomno tovarne, podjetja in delavnice. Mrzla vojna, ki danes divja v Evropi, se v veliki meri odloča tam. Tako sodi tudi posebni dopisnik Scripps-Ho-wardovih listov v Stockholmu, ki opazuje ta boj v skandinavskih državah, «lasti na Švedskem.
Malokdaj prodre kak glas o tem v
pregled |
svet, to pa zlasti zaradi tega, ker komunisti ta boj v skandinavskih državah izgubljajo. Skandinavski komunizem je prav v tovarnah dobil smrtni udarec. Prvič se je nekje v Evropi zgodilo, da so komunisti bili-med delavstvom prisiljeni iti v obrambo in se vrh tega neprenehoma umikajo. Njihovi nasprotniki dobivajo vedno večji pogum ter jih dan za dnem potiskajo z njihovih, doslej navidez nezavzetnih postojank v delavskih strokovnih organizacijah in drugod. Prisilili so jih, da morajo odgovarjati na nevšečna vprašanja, da morajo z nemogočimi razlogi zagovarjati in opravičevati svojo in sovjetsko politiko, s čimer se seveda smešijo. In kadar se kako politično ali ideološko gibanje osmeši, je doigralo.
Danes imamo v sleherni tovarni na Švedskem poseben akcijski odbor za propagando proti komunizmu in za boj proti njegovim nosilcem. Ti odbori imajo dve nalogi: vzgojno in borbeno. Komunistična načela in komunistično propagando razčlenjujejo in zavračajo od točke do točke ter dokazujejb njeno zmotnost in zlaganost. Namesto da bi čakali, kdaj bodo komunisti vrgli med delavstvo nova gesla in začeli z novo gonjo za to ali ono trenutno potezo sovjetske politike, jih rajši prehitevajo in oni napadajo.
Vse to delo opravljajo švedski delavci sami. Zanj so se dobro organizirali'in prevzeli iz komunistične taktike vse tisto, kar se je komunistom dobro obneslo. Neprenehoma izdajajo letake, objavljajo stenske časopise,'sklicujejo mitinge, organizirajo propagando od človeka do človeka. Kjer koli zalotijo kako komunistično celico, ustanove proti njej antikomunistično celico, ki delo prve skrbno zasleduje in ga na vsak korak sproti pobija.
SOVJETSKA ZVEZA
Komunistični tisk v Sovjetski zvezi že več mesecev divje napada vodilnega boljševiškega gospodarskega strokovnjaka Evgena Vargo, ki je včasih veljal celo za Stalinovega zaupnega svetovalca v gospodarskih vprašanjih.
Vargo dolže, da ni marksistično pravoveren, ker ne zna biti dovolj neizprosen do kapitalizma ter ne mara prerokovati njegovega bližnjega zloma.
Vsa sovjetska politika namreč temelji na nauku, da je polom kapitalističnega sveta neizogiben in da se bo komunizem zaradi tega lahko prikopal do oblasti s pomočjo velike in odločilne gospodarske krize, ki mora v kratkem nastopiti.
Varga kot stvaren znanstvenik pa ni bil o tem marksistično-leninističnem evangeliju tako prepričan. Drznil si je celo sovjetsko javnost svariti, naj se na to preveč ne zanaša, ker so se med vojno tudi kapitalistične države naučile, da je mogoče gospodarske krize preprečiti ali vsaj omiliti s primernimi državnimi posegi v zasebno gospodarstvo.
Toda udarili so po njem tako silovito, da je zdaj le odnehal ter izvedel previden strategični umik. V uradnem glasilu boljševiške partije je pred kratkim priobčil pismo, v katerem se bolj ali manj zagovarja in brani. Odločno zanikuje, da bi užival simpatije zahodnih kapitalistov in da bi zagovarjal Mar-shalov načrt. Pravi tudi, da ni nikoli dvomil o možnosti, da bi v Združenih državah izbruhnila gospodarska kriza.
Vendar je iz vsega pisma videti, da je ta njegov umik in zagovor kaj previden. V svojih izjavah se namreč odkrito ne odpoveduje prav nobeni svoji trditvi. Zlasti ne preklicuje svojega večkrat poudarjenega prepričanja, da bi različni politični in socialni sistemi po drugi svetovni vojni vendarle mogli živeti drug poleg drugega in celo sodelovati.
Vargo je zaradi njegove krive vere najbolj preganjal predsednik sovjetskega državnega odbora za petletni gospodarski načrt, Nikolaj Voznesenskij. Gotovo je bil to nasprotnik, ki se ga je bilo treba bati. Mesto, na katerem je bil, mu je dajalo oblast in vpliv gospodarskega diktatorja v sovjetskem imperiju.
Voznesenskij je Vargo zmerjal kot
zmedenega in nerazsodnega človeka, ker si je upal trditi, da so v Združenih državah med drugo svetovno vojno razni odbori za vojno izdelavo, za določanje cen, za sestavljanje raznih načrtov igrali podobno vlogo, kakor jo ima v Sovjetski zvezi državna komisija za načrtno gospodarstvo.
A Varga se ni vdal niti tako mogočnemu nasprotniku, kakor je bil Voznesenskij.
Pred kratkim pa je svet in Vargo presenetila vest, da so tega sovjetskega gospodarskega diktatorja na lepem odstavili. Niso nič povedali, zakaj, toda utegnilo bi biti prav zaradi tega, ker se je pri svojem delu in pri svojih načrtih preveč zanašal na tisto, kar bi se po marksističnih pričakovanjih in napovedih moralo v kapitalističnem gospodarstvu zgoditi. Toda krize, na katero je računalo v Sovjetski zvezi vse, kar je uradnega, ni bilo in je noče biti. Čas vedno bolj dokazuje, da je imel prav previdni in stvarni Varga, ne pa pravoverni in neizprosni Voznesenskij.
Morda utegnemo v kratkem doživeti, da se bo partijska linija tudi glede tega čez noč prevrgla. Tedaj bo Varga tisti, ki bo veljal za njenega uradnega ozna-jevalca, Voznesenskij in njemu podobni pa bodo šli v pozabljenje ali celo kam drugam.»
Danes meni, jutri tebi — to je edino pravilo, ki ga pozna od dneva v dan se spreminjajoča taktika in politika komunizma. — („San Francisco Cronicle“.)
JUGOSLAVIJA
Sovjetska zveza in njene satelitske države so popolnoma na tiho umaknile svoje veleposlanike in poslanike iz Jugoslavije. Ta ukrep, katerega so izvedle nekatere 'države že pred nekaj tedni, smatrajo za začetek ostrejšega napada s strani Kominforma na Jugoslavijo.
Po odpoklicu veleposlanikov in poslanikov bodo ostali v Jugoslaviji samo še vršilci poslov diplomatskih zastopstev vzhodnoevropskih držav.
Odpoklic veleposlanikov pomeni diplomatski bojkot, ki je podoben onemu Združenih narodov napram Francovi Španiji. Razlika je samo v tem, da je sovjetski neuraden.
Naknadno je tudi Jugoslavija napadla Severnoatlantsko pogodbo pretekli teden.
TURČIJA
Turški zunanji minister Sadak je izjavil pretekli teden, da se bo Turčija v slučaju napada branila z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago. Glede Severnoatlantske obrambne pogodbe je Sadak izjavil, da se mu ne zdi popolna. V teku svojega razgovora z ameriškim zunanjim ministrom se Sadak ni razgo-varjal o sklenitvi te pogodbe, pač pa o mednarodnih vprašanjih. Sadak je poudaril, da se odnošaji med Turčijo in Sovjetsko zvezo niso nič izpremenili.
VELIKA BRITANIJA
Britanska vlada je koncem marca objavila seznam blaga, ki ga je mogoče uporabljati v vojaške svrhe in zato pošiljanje tega blaga v vzhodnoevropske države ni dovoljeno. Ta odlok stopi v veljavo 8. aprila t. 1.
ŠPANIJA
Na predvečer desete obletnice konca španske državljanske vojne je imel general Franco radijski nagovor španskemu narodu. General Franco je v tem govoru potrdil svoj namen ostati na vladi. Rekel je, da ne bo nikoli zapustil svojega mesta.
AVSTRIJA
Trenutno se vršijo med avstrijskimi zastopniki in zavezniškimi oblastmi pogajanja, ki bodo povzročila pomembne spremembe v sistemu racioniranja živil. Nakup nekaterih živil, ki so v zadostni meri na razpolago (krompir, koruzni zdrob, stročnice, ovseni kosmiči in kava) ne bo več vezan na nakaznice in teh živil zato tudi ne bodo več omenjali na živilskih nakaznicah.
To bi pomenilo, da odpade tudi objavljanje kalorij. Nadalje bodo maja ali junija določili količine osnovnih živil (moke, kruha, zdroba, mleka, sladkorja, masti, olja in klobas), ki bodo ostale poslej neizpremenjene.
Boj proti Atlantski zvezi
(Nadaljevanje s 1. strani)
voljnosti. Atlantsko obrambno zvezo pa so morale Združene države pripraviti, ker je Sovjetska zveza napela vse sile, da bi onemogočila izvedbo Marshallovega načrta.
Če je Amerika morala poseči v evropsko politiko, so tega krivi Sovjeti, ki bi radi podjarmili v,so Evropo. Tega pa Združene države zaradi lastne varnosti ne smejo pustiti.
V luči teh dejstev je treba torej zdaj presojati najnovejši sovjetski boj proti Atlantski obrambni pogodbi. Upajmo, da bo to odprlo oči tudi tistim redkim, ki jih rdeča propaganda še slepi. Če se Sovjeti proti Atlantski obrambni pogodbi tako zagrizeno bore, ipora to vsemu svobodnemu svetu dokazovati, da je pogodba nekaj dobrega, nekaj takega, kar bo koristilo svobodi in zagotovitvi miru na svetu.
Drobne novice |||
Ravnatelj urada za mednarodna vprašanja dela je mnenja, da je pravi cilj Sovjetske zveze in evropskih komunističnih strank zasužnjenje sindikalnih organizacij zapadne Evrope. Podpori, ki so jo dali ameriški delavci Evropskemu obnovitvenemu načrtu in pobijanju komunistične propagande, pa je uspelo prepričati evropske sindikalne organizacije, da je komunizem nekaj čisto drugega kot enostavno skrajna oblika socializma in da je tisto, za čemur komunizem stremi, nekaj popolnoma drugega kot ustanovitev demokratične družbe.
#
Lani so Američani naložili v razne banke in hranilnice za 8 milijard dolarjev prihrankov. Skupaj s temi prihraniti imajo Američani naloženih sedaj že 163 milijard dolarjev prihrankov.
*
Triindvajset vlad je priporočilo 27 oseb za člane podkomisije Združenih narodov za svobodo obveščanja in tiska. Komisija Združenih narodov za človečanske pravice se bo sestala 11. aprila, da izbere izmed teh 27 predla-gancev 12 oseb, ki se bodo udejstvovale kot zasebni svetovalci Združenih narodov pri vprašanjih, ki so v zvezi s širjenjem informacij potom tiska, radia in filma.
*
Sovjetski radio je sporočil, da je poslala sovjetska vlada vladam Združenih držav,. Velike Britanije, Francije, Belgije, Holandske, Luksemburga in Kanade spomenico, v kateri protestira proti Severnoatlantski obrambni pogodbi.
Sovjetsko protestno spomenico smatrajo v uradnih londonskih krogih le kot propagando, ki vsebuje zelo malo novega. Vsebino te protestne spomenice je moskovski radio objavil, še predno so jo izročili vladam zapadnih držav. Če bo pogodba o zavezništvu med Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo še ostala v veljavi, je odvisno od Sovjetske zveze. Londonski opazovalci vsekakor opozarjajo na dejstvo, da je britanska vlada svoj čas zaman predlagala Stalinu, naj bi podaljšali to pogodbo od 20 na 50 let.
V	Londonu izjavljajo, da je sovjetska vlada sama povzročila sklenitev Severnoatlantske pogodbe s tem,-ker je zopet stopila na klasični Leninov in Stalinov nauk o delitvi sveta v dve polovici, ki sta si sovražni. S tem je namreč povzročila obžalovanja vredno napetost med Vzhodom in Zahodom.
#
V	Veliki Britaniji so s 3. aprilom uvedli poletni čas. Preteklo nedeljo so pomaknili kazalce vseh ur za eno uro naprej.
Kakor poročajo, je vojaški ataše češkoslovaške misije v Berlinu polkovnik Butina odstopil in odpotoval v za-padno Nemčijo.
Prvi tajnik madžarskega poslaništva v Rimu, Forbath, je podal ostavko in zaprosil italijanske oblasti za dovoljenje za bivanje v Italiji.
Tudi madžarski konzul v Milanu se ni hotel vrniti na Madžarsko in je zato odstopil.
Kremi hoče obvladati svet
Iz govora W. Churchilla v Bostonu
voriti: To se je zgodilo vsled tega, ker se bojijo prijateljstva z Zapadom bolj kot Aeprijateljstva in ker ne morejo dopustiti, da bi obstajal prost in prijateljski odnos med civilizacijo Zapada in med državami, ki so pod sovjetskim vplivom. Ruski narod ne sme izvedeti, kaj se dogaja zunaj in svet ne.sme izvedeti, kaj se godi v notranjosti sovjetskega področja. 14 mož Kremlja terorizira na stotine milijonov ljudi in hoče obvladati svet. Oni imajo občutek, da morajo za vsako ceno obdržati ta položaj.
Njihov namen ni ohranitev Sovjetske zveze, ampak njih samih.“
Winston Churchill je zaključil svoj govor s sledečimi besedami:,„Ves svobodni svet pa se združuje z neko naglico, ki bi drugače najbrže še dolgo časa ne prišla v poštev. Od vseh teh združenj mi je pa najljubše prijateljstvo med Britanskim kraljestvom in Združenimi državami. Nikar pa ne podcenjujte moči Velike Britanije. Pustite nas skupno korakati k izvedbi našega poslanstva in naših dolžnosti in pid tem se bojmo samo Boga.“
Bivši angleški ministrski predsednik in sedanji voditelj opozicije Winston Churchill je imel v četrtek svoj govor pod naslovom: „Dvajseto stoletje in njegove naloge“.
V naslednjem podajamo nekaj izvlečkov iz njegovega govora:
„Ker se nam ni posrečilo uničiti boljševizma ob njegovem rojstvu in pritegniti Rusijo za vsako ceno v demokratični sistem, se sedaj zbirajo nad nami težki črni oblaki.“
„14 mož v Kremlju hoče obvladati svet. Jasno je, da bi bila Evropa že nekaj časa pod sovjetsko komunistično nadvlado, in prav tako je tudi jasno, da bi že padale bombe nä London, če ne bi imele Združene države tako strašnega orožja, kot je atomska bomba. Sovjetski državniki se bojijo prijateljstva z Zapadom bolj kakor njegovega sovraštva, mi sami pa ne občutimo nikakega sovražnega mišljenja napram ruskemu narodu.“
Churchill je nadalje izjavil, da po njegovem mnenju vojna ni neizbežna, vendar pa ne smemo izgubiti niti upanja niti potrpljenja. Nadalje je poudaril, da so v teku mnogoštevilna koristna gibanja in da so se pred pritiskom komunizma združili na svoj način vsi svobodni narodi, tako, kot še nikdar po-preje.“ Mi ne pričakujemo od Sovjetov nič drugega kot dobro voljo in dostojno obnašanje. Ruse smo posvarili, če pa mora biti živčna vojna, tedaj hočemo mi jasno objasniti, da so naši živci močni in da nam jih krepi prepričanje, ki prihaja iz naših src.
Najvidnejši znak 20. stoletja je izredno visoko število ljudi, ki imajo možnost udeleževati se življenja v vsej njegovi pestrosti in bogastvu, kar je bilo v prejšnjih časih pridržano samo nekaterim ljudem. Ta razvoj se mora nadaljevati in mi upamo, vedno bolj, da se nam to bo posrečilo. Če hočemo privesti široke plasti narodov k mizi izobilja, moremo to doseči samo potom neutrudljivega izboljšavanja tehnične proizvodnje in z dviganjem duhovnih sil narodov. Celo v teli težkih časih upam, da se nam bo ta načrt posrečil."
Churchill je med drugim nadalje izjavil: „Vprašati se moramo, zakaj so Rusi namenoma tako delali, da se je ves svobodni svet obrnil proti njim? Gotovo ne vsled tega, ker ne bi imeli nič zmožnih mož! Zakaj so torej tako delali? Na to vam hočem jaz odgo-
rk'
Churchillov govor, katerega je imel v Bostonu v Ameriki, so prenašale vse radijske postaje v Združenih državah in je imel velik odmev. Churchillovemu govoru je prisostvovalo 13.900 ljudi, med katerimi so se nahajali najodličnejši znanstveniki vsega sveta, ki v svojem upanju, da bodo slišali nekaj znamenitih Churchillovih izjav, niso bili razočarani.
Svetovna gospodarska vprašanja
Znani britanski pisatelj novel Aldous Huxley kakor tudi John Rüssel sta skupno izdala knjigo, v kateri izražata svoje mnenje glede prehranjevalnih vprašanj in vprašanj, ki sp tičejo naraščanja prebivalstva. O teh vprašanjih^ so razpravljali številni znameniti možje, člani UNESCA, v knjigah, katere je izdal urad za pereča vprašanja.
Pisatelj Huxley izjavlja v svoji knjigi: „Naj se zgodi karkoli, naslednja polovica stoletja bo čas, ki bo poln največjih gospodarskih in političnih nevarnosti.“
Huxley je nadalje mnenja, da ne bo začelo število prebivalstva padati prej, dokler ne bo doseglo števila 3-000 mili-
jonov. (Trenutno število prebivalstva znaša 2.200 milijonov.) Huxley nujno priporoča uvedbo nadziranja pri razmnoževanju prebivalstva. Huxley nadaljuje, da razpolaga svet trenutno s 4.000 milijoni oralov zemlje, ki so na razpolago za pridobivanje živil.
Izračunali so, da je potrebno dva in pol orala, da se preskrbi en človek z zadostno množino hrane. Novelist končno poudarja, da bi atomska vojna uničila predvsem vse možnosti za obdelo-
vanje zemlje. Razjedenost tal bi uničila vsako tako možnost.
V nasprotju s Huxley-em je pa John Rüssel mnenja, da bi 1,6 orala zadostovalo za prehrano enega človeka. Po njegovem mnenju ne obstaja, razen v nekaj predelih Afrike in pa v Indiji, nika-ka nevarnost pomanjkanja živil. Rešitev vprašanj, ki se tičejo prehrane, in vprašanj, ki se tičejo gibanja prebivalstva je, kakor on domneva, samo v skupnem mednarodnem sodelovanju.
Nevarnost v Jusosiaviji ?
(Nadaljevanje s 1. strani)
re so zmanjšali na eno osmino prejšnjih, ali s Poljsko, katere so zmanjšali na eno tretjino, ali z Rumunijo, Madžarsko in Albanijo, s katerimi Jugoslavija sedaj praktično nima trgovinskih odnošajev.
Nastaja vprašanje, ali Češkoslovaška res potrebuje tako močne trgovinske odnošaje, ali pa ,so ti odnošaji le nekaka „odprta vrata“ Vzhodnega bloka. Ali ni to mogoče zaradi tega, ker se Moskva boji, da bi bila Jugoslavija pahnjena v roke Zapadu za vedno, če bi ukinili trgovinske odnošaje še med njo in Češkoslovaško? Vkljub kričanju ko-minformističnega tiska, da se je to že zgodilo, hoče Vzhod podvzeti ukrepe proti temu.
Na drugi strani pa je mogoče, če Moskva še ni odločila drugače, da ti trgovinski odnošaji med Češkoslovaško in Jugoslavijo ne izpremenijo sedanjih odnošajev med Jugoslavijo iz Vzhodom, razen če trgovinske odnošaje med Vzhodom in Jugoslavijo lahko na ta način obnovijo — ako se bodo Jugoslovani obnašali, kakor je treba. Toda oni se ne „obnašajo tako, kakor bi bilo treba“. Nenaklonjenost Vzhoda se zato izraža na mnogo načinov: vzhodne države nočejo več sprejemati jugoslovanskih vajencev, odklanjajo vse športne in kulturne zveze, vtihotapljajo protidržavno propagando v Jugoslavijo po diplomatskih uradih, zmanjšujejo trgovinske odnošaje, poljsko čitalnico v. Beogradu so uporabljali za propagando o blagostanju poljskega naroda, dokler je jugoslovanske oblasti niso končno zaprle i. t. d.
Vzhod je pričel voditi proti Jugoslaviji še ostrejšo „hladno“ vojno kakor proti Zapadu. Vprašanje je, ali bo ostalo le pri gospodarskem in besednem boju. V prihodnjih člankih hočem pokazati, da Jugoslavija, dasiravno rešuje težavni gospodarski položaj, ni izgubila poguma. Važno pa je tudi, da gospodar-


< ■ -:r:t
punt
igg Zgodovinska povesi
^ 5piso! d p Ožbolt J launig
(Nadaljevanje)
20.
Andrej in Tomej sta tudi prišla domov. Tomej je odločil, da gre drugi dan 'na Reberco, Andrej pa je že medpo-toma izvedel, da mu je mati hudo zbolela, vsled česar ostane doma, v ponedeljek pa gresta zopet na delo. Zvedela sta tudi, da lovijo fante k vojakom; prvotno sta se prestrašila, a bila sta takoj mirna, saj njima kot rudarjem nič ne morejo.
Andrejeva mati Klara se ni mogla več ustavljati vsem hudim udarcem, ki so jo zadeli v zadnjem času. Že prej slabotnega zdravja, se je v jeseni pri spravljanju poljskih pridelkov prehladila, začela je pokašljevati, ni se mogla več vzdržati, vleči se je morala v posteljo, katere ni več zapustila.
Andrej je sedel ob postelji in stregel svoji materi, jo tolažil in jo skušal s tem in onim razvedriti. Žalostno ga je gledala skrbna mati, saj je slišala o vojni in da iščejo vojake. Bala se je za sina, zakaj slutila je, da pisar ne bo miroval. Anka je v kuhinji pripravljala večerjo. Nič kaj ji ni šlo od rok, preveč
! je imela skrbi in otožne misli so ji napolnjevale glavo in ji težile srce. Ravno je že imela pripravljeno večerjo, da jo postavi na mizo, ko odpre nagloma vrata birič Hudopisk in zaloti Anko, ko hoče ravno iti v sobo.
„Dober večer, Anka, srečno naključje, da te najdem tu.“
„Kaj pa je,“ vpraša Anka preplašena, ker ni nič dobrega slutila.
„Ali je Andrej doma?“
Ko Anka to potrdi, nadaljuje Lukej: „Reci mu, naj takoj zbeži, uloviti ga hočejo med vojake!“
„Kako to veš?“ vpraša Anka in se cd strahu opoteče in nasloni vsa bleda na zid.
„Bil sem trenutek pri Mažarju, veš, na en frakeljček tistega zelenega, ki človeku tako dušo pogreje, ko slišim v drugi sobi smeh in govorjenje. Bila sta Robert in Fanika. Prvi se je krohotal in rekel: Sedaj imam ta dva ptička, sedaj gresta k vojakom, ta oholi Andrej in njegov Špan, sedaj njima pokažem, kaj sta storila meni, že jutri sta na varnem. Zasmejal se je škodoželjno, Fanika pa za njim. Hitro sem smuknil iz sobe, češ, povedati ti moram. Saj tebe in Andreja sem imel vedno rad. S tvojim bratom sva spila marsikatero merico in tudi ti si mi sešila marsikatero srajco, zato te svarim: Molči! Saj veš, jaz sem uradna oseba in molčati moram kakor grob, a to sem tako slišal izvenuradno — zato pa ti lahko povem.“
Rekši, že smukne pri vratih ven v temno noč. —
Andrej, ki je sedel v sobi in slišal ne-
ko govorjenje, je odprl vrata in zapazil Anko, ki je vsa trepetala. Povedala mu je takoj, kar ji je ravnokar sporočil birič Hudopisk, in ga milo prosila, da naj se skrije, ker mu preti velika nevarnost.
Na prošnjo svoje sestre se je Andrej nazadnje vdal, da gre drugi dan zgodaj od doma in se skrije za en dan v turških jamah v Tabrih, drugo noč pa zbeži čez gore v Solčavo, kjer počaka tako dolgo, da minejo nabori in je zahtevano število vojakov polno. Tiho je zavžil svojo skromno večerjo, nobeden ni spregovoril nič; saj pred materjo, ki je bila vedno bolj slaba, si brat in sestra nista upala nič omeniti, da bi je preveč ne razburila.
Po večerji se je hitro splazil iz sobe in šel k Tomeju, da mu pove o preteči nevarnosti.
„Ne bojim se ničesar,“ zatrdi Tomej; „nobena peklenska sila nima do mene pravice. Čemu pa so postave? Jaz sem rudar in se ničesar ne bojim; naj le pridejo, pa jim pokažem, kaj je moja pest.“
„Če te pa le premagajo, kaj pa potem?" ga opozori Andrej.
„Ah, kaj, če me prisilijo, pač grem, saj moja sreča je itak že zbežala, nimam nič več iskati tukaj!“
Vse Andrejevo prigovarjanje, da bi bežal ž njim čez gore, je bilo zastonj-Tomej bo ostal pri tem, da gre jutri na Reberco in se po božji službi razveseli v krogu tovarišev, kakor vsako leto.
(Dalje prihodnjič).
ski polom ni prišel tako hitro, kakor je Moskva upala. Zima je bila izredno mila, in čeprav so Rusi jeseni predvidevali popolni gospodarski polom v Jugoslaviji in splošno lakoto, se to v glavnem ni uresničilo in prehranjevalno stanje, dasiravno še vedno slabo, ni slabše, kakor je bilo pred šestimi meseci.
Čeprav je Titu uspelo rešiti narodnostna vprašanja v Jugoslaviji, pri čemer so predvojne vlade odpovedale, vseeno ne uživa podpore vseh narodnostnih skupin. Hrvati n. pr. se niso znali sporazumeti s trdotami življenja v prvem obdobju petletke, kakor so se to znali Srbi, razen tega pa tudi niso tako hrabri. Macedonci pa so nahujskani proti Beogradu. Ker Moskvi ni uspelo uničiti Jugoslavije gospodarsko in politično, jo hoče sedaj mogoče uničiti na podlagi narodnostnih razlik, kar je bila vedno ranljiva točka v jugoslovanski skupnosti. To bo glavno vprašanje v Jugoslaviji tb leto. To nas privede do dveh novih vprašanj. Prvo, ali se čutijo Sovjeti zmožni uničiti edinost v Jugoslaviji — zlasti še v Macedoniji? Drugo, ali oni to želijo in če ne, ali ni sedanje obdobje „mrzle“ vojne le živčna vojna proti Beogradu? Pa recimo to malo drugače: ali je življenjsko važno, da se razbije edinost v Jugoslaviji s ciljem, da odstranijo „Titovo kliko“? Se vam ne zdi, da bi bilo „zdravljenje“ hujše kakor „bolezen“?
Vrnimo se k vprašanju, zakaj sta se Moskva in Jugoslavija pravzaprav sprli? Tito je imel do neke mere prav, ko je lani decembra rekel, da vzrok spora ni različno razlaganje marksističnega nauka ali osebna antipatija do tega ali onega jugoslovanskega voditelja. On je poudaril, da je Moskva bila užaljena zaradi hitrice, s katero je Jugoslavija pričela svojo petletko za industrializacijo države, namesto da bi čakala na to, da pride na vrsto za Poljsko in Češkoslovaško in bi medtem pošiljala Vzhodnemu bloku živež in surovine. Nekaj resnice je v tem tolmačenju, toda obstajati mora še nek drug vzrok za spor.
Eden izmed glavnih, če ne najvažnejših vzrokov za spor med Moskvo in Beogradom je po mojem mišljenju vojaškega značaja. Jugoslovanska vojska je in ostane neodvisna, v glavnem izvež-bana za gverilo in zelo slabo oborožena in ni nikakršen del rdeče armade; ima le navadno opremo. Vendar je dejansko pod nadzorstvom Sovjetov. To je vojska, ki bi bila v slučaju vojne zelo malo koristna Sovjetski zvezi — vsaj v začetku — pa najsi jo uporabijo ali za napad ali za obrambo. Vzemimo slučaj, da bi dobro oborožena vojska kake zapa-dne države vdrla v Jugoslavijo. Jugoslovanska vojska ji v stanju, v kakršnem je danes, ne bi mogla zaustaviti njenega napredovanja skozi Hrvaško v Madžarsko. Dokler je Tito na oblasti, rdeča armada ne bo dobrodošla na jugoslovanskih tleh. Ravno tako bi Sovjetska zveza našla jugoslovansko armado slabo oboroženo, če bi jo hotela uporabiti za napad na Italijo.
Jugoslavija se razlikuje od Poljske in Češkoslovaške, ker ni neposredni sosed Nemčije. In v slučaju napada s strani Zapada ne bi bilo mogoče vzbuditi v njej protinemško čustvo, kakor je to slučaj pri Čehih in Poljakih. Teoretično predstavlja Jugoslavija eno izmed najnevarnejših strateških vprašanj za Vzhod. Sovjetska zveza pravzaprav hoče imeti v Beogradu vlado, ki bi dovolila rdeči armadi reorganizacijo jugoslovanske vojske in ki bi se tudi ne upirala, če bi v slučaju potrebe rdeča armada zasedla posebne položaje v Sloveniji in zapadni Hrvaški.
POVEST OD DANES
To je povest, ki se je zgodila v času, ko ga ni bilo človeka, ki bi ne bil organiziran v kateremkoli društvu zapisane ljubezni, usmiljenja in dobrote.
To je povest od danes.
Kdor nima matere, si želi od vsakega človeka, ki ga sreča, dobrote. Želi si jo in jo pričakuje, četudi pravi, da je ne.
Želela si jo je tudi uradnica Anča. Sama je bila dober človek, pa je niso mogle vsakdanje izkušnje prepričali, da vsi niso taki. Ko pa ji je to dokazal še fant, ki jo je kar na lepem zapustil v vsej njeni dobroti, je omahnila. Glejte, takrat ni, ko ji je umrla mati. Ko pa se je obrnil od nje človek, kakršnih je danes ves svet poln, ni mogla več. Skozi vse noči je široko gledala v temo. Ni bilo solze. Le nepopisna bolečina je butala od senc do srca in spet nazaj. Nekega jutra ji je ohromelo levo oko.
Šla je v službo. Ni mogla delati. Pa je le delala. Čudno so jo gledali drugi. Rekel ni nihče ničesar. Delo je pa postajalo le pretežko. Zeleni in rdeči kolobarji so se delali ha belem papirju. Oko se ni zaprlo ne podnevi, ne ponoči. Odprto je strmelo, da ga je bilo groza pogledati. Začelo se je vnemati.
Uradni zdravnik!
Šla je Anča k njemu.
„Vi,“ je rekel od pisalnika kar čez rame, ne da bi dekleta pogledal:
„Vi, pred tednom si je vaša koleginja zaželela iti na bolezenski dopust. Se pri vas kar dogovorite?“
„Prosim,“ je rekla užaljeno. „Poglejte moje oko.“
„Gospodična, nič ne bom danes'pogledal. Vložite prošnjo za uradno zdravniško komisijo. Kadar bom v to komisijo pozvan, vas preiščem. Nasvidenje!“
In je šla. Na stopnišču je preštela, koliko denarja ima v torbici in se je napotila k specialistu.
„Kaj pa toliko časa čakate! Tu imate list za bolnico. Da se vam oko popravi, ne obljubim.“
Nazaj v urad.
„Gospod šef, imam list za bolnico. Napišem še prošnjo za dopust in prošnjo za uradni komisijski pregled. Jutri grem.“
„Neusmiljeni ste, gospodična. Sredi dela! Koga naj dobim? Potrpite do konca meseca, da zaključite.“
„Ne morem.“
„Sploh pa, dokler ne dobim pravega zdravniškega spričevala, vas ne pustim.“
Anča je ostala. Vsak dan je povpraševala, če jo že kličejo na pregled. Prošnja je obležala v šefovem predalu. Anča je delala kot v omotici. Bolečina ji je butala od senc do srca in spet nazaj. Oko je strmelo kot mrtvo.
Zadosti je bilo.
Vstala je in šla k ravnateljstvu. Gospodje ravnatelji pa ne sprejmö kadar koli. Oglasiti se morate preje pri tajniku.
Torej k tajniku.
Potrka, vstopi in obnemi. Izza mize se dvigne ogromen mož. Sive dolge obrvi groze kot huda ura.
„Želite?“
„Gospod, povejte mi, kako naj. Ne znam in ne vem se obrniti.“
Tedaj se je zgodilo tisto čudo: Veliki gospod je spregovoril mehko in dobrotno:
„Sedite in povejte, kaj vam je.“
Anča je povedala svojo zgodbo.
Leopold Turšič:
Tj.0i'('njiUa
Včasih nad ravnino savsko hud vihar se razdivja — prvi se nam iz viharja solnčni Sveti Jošt smehlja . ..
Smej se, smej se,' Sveti Jošt, nam v težkega življenja dni, naj vihar meglo razganja, sonce v dušah vžigaj ti!
Sonce in ljubezen vročo do teh zdravih rodnih tal — božji srd naj ga zadene, kdor bi se jih sramoval!
„Revica! — Čakajte!“
Odšel je in se spet vrnil.
„Sem vas javil ravnatelju. Vstopite -in mu vse povejte.“
V usnjatem stolu je sedel lep človek. Poslušal je kot spovednik. Obraz pa mu je ostal brezizrazen.
„Ja,“ je dahnil in potem pustil Ančo dolgo čakati.
„Ja, če bi imeli ljudi za nadomeščanje! Pojdite «nazaj v službo in počakajte, da pride od zdravnika poziv. Če ne morete delati, pa samo sedite. Na mestu morate ostati! Klanjam se!“
„Kaj je,“ je vprašal dobri tajnik, ki je na hodniku čakal.
„Nič. Čakati moram.“
„Ne!“ je zavpil velikan. „Počakajte me!“
Odprl je vrata k ravnatelju. Prišel je ven. Nič ni rekel. Šel je po hodniku na drugi konec. Tam je spet izginil v neko sobo. Vrnil se je. Tekel je po stopnicah. Anča je čakala. Prišel je nazaj. V roki je držal tisto zadnjo prošnjo. Oblekel je suknjo.
„Zdaj pa pojdiva, gospodična!"
„Kam?“
„V bolnico. Iz ljudi, ki trpe, se nihče ne bo norčeval. Pojdite!“
Šla je.
Zdravnikom je rekel: „Tu ste vi, to je prošnja, tu je ona. Poglejte jo. Napišite spričevalo in jo sprejmite."
Bilo je, kot je rekel.
Potem sta stala ob vratih — ona majhna, drobna, bedna, on pa velik in spet velik.
„Vaša dolžnica sem, gospod. Kako naj dobro povrnem?“
Stisnil ji je roko:
„Nič, mala, samo v dobrem spominu me ohranite.“ In je šel.
Odkar je Anča izgubila mater, dotlej še ni čutila dobrote sveta. Kako naj pozabi!
To je povest od danes. Sliši se kakor pravljica. Pa ni. Je resnična. Če hočete, vam velikega gospoda pokažem. Kot huda ura mu srše obrvi, pod njimi pa dobrotno sijejo oči — prav take, kot jih je imela moja mama.
Poslednjikrat jih je
pokrižala . . .
V naši vasi je živela! O njej smo vedeli le, da je mati deseterih otrok, da je skrbna gospodinja, da je tiha in mirna soseda, ki se nikoli z nikomer ne prepira. Še tega nismo vedeli, da je že teden dni za hudo pljučnico bolna —
Pa je pozvončkljalo! „Z Bogom gredo!“ smo sosede hitele na prag in se vpraševale: „Kdo je neki v vasi bolan?“ Pridružile smo se duhovniku, ki je nesel Najsvetejše in ga spremljale do prve hiše v vasi — do druge — do tretje ... Na veliko začudenje smo zagledale na pragu Novljanove hiše jokajoče otroke, ki so pokleknih, da jih je duhovnik z Najsvetejšim blagoslovil.
Stopili smo v hišo. Na postelji je v zadnjih vzdihih ležala Novljanova mati. „Mir bodi v tej -hiši“, je rekel duhovnik, a ustnice štiriinšestdesetletne bolnice se niso premaknile.. -. Odstranili smo se, da je lahko nemoteno uredila račun s Bogom in prejela zadnjo popotnico.
Medtem je oče Novljan ves strt stopil na prag in se zazrl doli po vrtu in stezi, ki je vodila na cesto, ter vzdihnil: „Jih še ni! — Toneta, Jožeta in Franceta — še ni------. Pa sem brzojavil že
včeraj, naj pridejo. Vem, niso mogli! Pa bodo prišli — — Jože služi, France
je pri vojakih, Tone je oženjen ------
Mati jih mora še živa dočakati! Ne sme umreti prej, da jih še enkrat pokriža!“ je dodal s presunljivo bridkostjo.
Novljanovi materi se je poslabšalo. Hropla je in le od časa do časa odprla oči, vprašujoče pogledala moža, ki je bil nad njo sklonjen, premaknila ustnice, kakor da hoče nekaj vprašati — — —-„Mama, saj pridejo, saj že gredo najini
sinovi--------,“ ji je dahnil na uho ter
ves zbegan pogledal proti durim in spoznal, da jih še ni, in se bal, da jih ne bo.
Videli smo, da bo življenje bolnice vsak hip ugasnilo in pričeli smo moliti molitve za umirajoče. Vrata se odpro in v hišo stopijo trije sinovi umirajoče ma-tehe: najstarejši Tone, najmlajši Jože in France... V trenutku spoznajo, kako je z materjo, pretresljivo zajokajo in se zgrudijo k njeni smrtni postelji. — Mati, kakor že iz večnosti, odpre oči, se trudno nasmehne, dvigne roko in pokriža prvega — s težavo drugega — pri tretjem, najstarejšem sinu pa ji roka zastane na sinovem čelu ali bolje: v sinovih laseh--------
Vsi smo pretreseni obnemeli in vsi prevzeti sledili — skoraj pobočno sledili — temu družinskemu obredu: materinemu poslednjemu blagoslovu-------
in se zavedeli šele, ko je oče vzkliknil: „Otroci, mama je mrtva----------!“
Res, mrtva je bila — mrtva s srečnim materinskim smehljajem na ustnih, z roko na sinovem čelu; mrtva med svojimi dragimi — -----
Od ust do ust je šlo: „Kako dobri sinovi, da pokleknejo pred svojo mater, da jih pokriža! — Moj sin, ne vem, če bi pokleknil,“ je ta in ona soseda rekla.
Pa se oglasi žena, ki je v vasi oprav-Ijala babiško službo, in rekla: „Ne recite samo: kako dobri sinovi! Recite raje: kako dobra mati! O, to jaz vem, kako je bila dobra. Pri vsakem otroku sem bila pri njej in videla njeno globoko-verno in vdano trpljenje. Ko je otrok prijokal na svet, ji je mož prinesel kro-pilček z blagoslovljeno vodo, jaz pa otroka, da ga je s svojo materino roko prvič pokrižala. In ko ga je vzela v naročje, da ga je nahranila, ga ni nikoli pozabila pobožno pokrižati in tiho zmoliti zdravamarijo, češ: ,Pred jedjo mora vsak kristjan moliti!* Zjutraj in zvečer in ko so otroci šli v šolo, ko so odhajali v svet in domov prihajali, pa čeprav so bili že veliki — jim ni bilo nikoli odveč poklekniti pred mater, da jih je pokrižala -------!“
Tiho smo se spogledale. Taka torej je bila! Pa niti najbližje sosede nismo vedele, da je Novljanova mati tako dobra žena —■ —. Pretiha, preskromna je bila in nikoli nismo imele prilike videti prisrčnih vezi, ki so vezale to verno družino.
Zdaj smo razumele, zakaj ni mogla umreti! O, slutila je — njeno materino srce je čutilo, da bodo sinovi prišli — In vedela je, da jih mora še pokrižati —* poslednjikrat pokrižati-------
DOGODEK
Tiste dni je bilo zares hudo. Ona je legla v otroško posteljo in ni imela nikogar, ki bi ji bil rekel, naj bo pogumna. Mož se je pusto držal in taval okrog voglov. Stara mati je krotila šestero otrok, se jezila in ropotala s posodo po ognjišču.
Prišla je babica. Vsi hkrati so jo zagledali na pragu. Velika je bila, da je pokrila ves prostor v vratih. V otrocih je vstalo čustvo, kot vstane, kadar zaslišijo posebno hupo reševalnega avta, kadar zdrči mimo hiše po cesti. Svoje poglede so zapičili v podolgovati kovčeg.
Martinek je bil najstarejši otrok. Hodil je v prvi meščanski razred v bližnje mesto. Natančno se je še spominjal, kdaj je to žensko poslednjikrat videl. Takrat je zajokalo v hiši in je potem jokalo vse dni, vse dni, dokler ni najmlajše otroče shodilo. In zdaj ko je shodilo, je spet tu. Ujezilo ga je. Sunkoma se je obrnil, se zaletel v vrata spalnice in zavpil v sobo:
„Mama! Kaj išče ta ženska pri nas?“
Mati se je s postelje zazrla vanj. Ničesar ni rekla. Težko je požrla slino.
Fant pa je trmasto stal med vrati in čakal. Premlad je bil, da bi razumel, prevelik, da bi ne razumel. Zaloputnil je vrata ter mrmral v veži mimo babice:
„Dovolj nas je že. Jaz se moram učiti in ne bom pestoval, ne poslušal joka."
„Takle je,“ je potarnala stara mati.
„Martine, hej, na mleka!“
„Nočem!“ se je zadrl, vzel svoj nahrbtnik in izginil.
„Smrkavec!" se je razjezila babica.
Starka je pogledala za fantom. „Saj ima navsezadnje prav. Kaj ni že dovolj drobiža? Človek nima nikoli počitka.“
Babica jo je ošvrknila s sovražnim pogledom:	„Zdaj vem, zakaj je fant
tak. Videla sem očeta za hlevom in slišala sem vas. Zdaj vem. Uboga Kristina!“ Potrkala je na vrata in je bila prva, ki je začela: „Bog daj srečo!“
*
Kakor grešnik je prišel opoldne sin iz šole. Ni prišel v hišo. Sedel je pred pod in se naslonil na kolena. Babica ga je zagledala skozi okno in prišla k njemu. Stala je pred njim molče — velika kakor gora. Dvignil je glavo. Oči so spraševale: Kaj je, kaj je, a ni premaknil ust.
„Martin, ti si mamo hudo razžalil."
Molk.
„Boš moral to popraviti."
Globoko je povesil glavo.
„Če ti umre? In ti si se tako poslovil od nje. Ne boš imel sreče, fant, ne boš je imel. In da ti povem: Nikoli še nisem slišala sina tako govoriti z materjo. Ali te ni nič sram?“
Dvignil je glavo in videti je bilo, da se bo pognal veliki ženi za vrat in ji zaprl besedo. Pa ni skočil. Ona pa je popustila :
„Slišiš, povej mi no, zakaj si sploh hud na mamo?“
„Na mamo?"
„O, kaj te nisem morda slišala zjutraj!“
Odprl je usta, pa ni ničesar povedal.
„No?“
„Če bi bil hud nanjo, pa bi ji ne prinesel pomaranče.“
„Pomarančo si ji prinesel?“
„Prinesel, ja!“ Razvezal je nahrbtnik in jo pokazal:
„Kaj ni to pomaranča? Malice si nisem kupil zato.“
Babica je umolknila. Smehljaj ji je prešinil obraz in taka se je vrnila k materi. Fant pa je hodil, hodil po vrtu in gledal v tla.
Naenkrat v hiši krik.
Planil je v vežo: „Kaj je? Kaj se je zgodilo mami?“
Stara mati ga je zavrnila.
*
Proti večeru je velika gostija sklicala vse otroke, naj pridejo pogledat novo sestrico. Zadnji je prišel Martine. Z levico je v hlačnem žepu tiščal pomarančo, z desnico je prijel mamino roko. In ko jo je skrbelo, kako se bo družinica brez nje nocoj spravila spat, je spregovoril fant:
„Bom jaz, mama!"
ia doka ueijo
Da se vtihotapi v kakšno hišo v Bro-oklynu vlomilec, se zgodi vsak dan. Da vtakne tam nekaj vrednot v svoje žepe, tudi to se je že zgodilo. Ultramoderna pa je majhna dogodovščina zadnjega tedna. Neki vlomilec je odkril v neki sobi televizijski sprejemnik, zavrtel gumb, vsedel se je v naslonjač in zasledoval program z veliko napetostjo.
Medtem pa je edini prisotni hišni stanovalec, neki stari bolni mož, ki je ležal v sosedni sobi v postelji, zaslišal sumljive šume. Prišel je do vrat, videl vlomilca ter ga pozval, naj takoj zapusti hišo. „Pustite me no, da bom videl do konca oddajo,“ je rekel naš mož ter se obrnil zopet k televizijskemu sprejemniku. Stari mož je odtaval nazaj v svojo spalnico in telefoniral policiji. Ko je ta prišla končno čez 10 minut, je vlomilec še vedno ves zaverovan sedel ob televizijskem sprejemniku. Bil je izredno nejevoljen. Ne zaradi tega, ker je videl policijo, temveč zavoljo motnje. Upirajoč se je pustil odvesti ter je pri tem grozeče mrmljal: „Sredi tega odličnega programa...“
Vera in nevera
M.	: „Ali verjameš, da imamo slikarja, ki je v kotu nad posteljo tako naravno naslikal pajčevino, da jo je dekla tri ure ometala, in ker je ni mogla omesti, je od prevelike utrujenosti omedlela?“
N.	: „že verjamem, da imate takega slikarja; a da bi imeli tako deklo, tega pa ne verjamem.“
J. G.!
Moj sosed Jernej \ krili
Kdor z živino lepo ravna, mu tudi Bog svoj blagoslov da.
Naš Jernej je imel pred leti po par Volov, dve kravi srednje vrednosti ter po štiri do pet repov mlade živine, ki se je doma povrgla. V sedmih debelih povojnih letih je vso to živino lahko še razmeroma dobro spravil v denar, četudi ni na plemensko rejo, dobro krmo in urejen hlev bogvekaj porajtal. Česalo je bilo pri njem že od nekdaj v časteh, hribovska krma sama po sebi sladka in če jo je bilo v sušnih letih nekaj manj, je pač zrezal za krmo še vso slamo, fižolovko, koruzovino in kar je bilo še drugega količkaj užitnega, četudi ne ravno redilnega. V skrajni sili, če so svisli samevale že prazne na zmladlet, je odrinil kravo ali telce na semenj in pač prodal za vsako ceno. Ko je čul o premovanju v bližnjem kraju, je tudi sam nagnal tja svoje plemene telice, pa so mu jih zapored zvrgli in zmajevali glave nad njegovo rejo. Tudi v selekcijsko zadrugo je silil, pa niso hoteli sprejeti njegovih krav. Začetkoma se je sicer le jezil nad pristranostjo komisije, toda odje-njal dolgo ni in gospodaril po starem kopitu naprej, kakor je to od nekdaj bilo na njegovi domačiji.
Toda sila kola lomi. In ko so za debelimi prišla suha leta ter je od narave bistre pameti Jernej uvidel, da za tako živino reš ne izkupi prav nič več, si je končno le vzel korajžo ter na nekem premovanju vprašal izkušenega stro-kovnjaka-gospodarja, kaj komisiji ne dopade na njegovi živini. Pa mu je ta pokazal razliko med lepo živino ter njegovo in dal potrebne nasvete. In Jernej ni dolgo razmišljal, temveč prodal kilavo telce ter obredil bušasto kravo za mesarja in kupil eno najlepših premo-vanih brejih krav za drag denar. Mesto osem glav jih je stalo sedaj pri jaslih samo pet in v nekaj letih je imel samo .prvovrstne krave. Dočim so prejšnje njegove sivke in belke tehtale po štiristo do petsto kilogramov, so sedanje vse po šeststo in čez. Namesto voli redi štiri krave, ki so ponos gospodarja in kras hleva, zravgn pa še mlade bikce in telice, ki mu jih ni treba vsiljevati mesarju, ampak je to vse le prvovrstna plemenska živina, ki vedno lahko najde kupca.
Lepo blago še najde tudi v krizi dobrega kupca, to mu je najvažnejše gospodarsko pravilo. Lep bik mu ni nikdar predaleč in tudi skočnina za takega nikoli previsoka. Prebister je, da bi se otepal za nekaj denarjev, ker ve, da se mu zato vračajo stotaki. Teleta sesajo pri njem, oziroma dobivajo mleko do dvanajstega tedna in še črez. Zato pa tudi imajo po starših krepko telo, po reji pa polnost života, da se človeku kar srce smeji, ko jih pogleda. Nikjer ni vdrtih hrbtov in grdih vampov, ki že v mladosti tako grdo kazijo živino.
Danes vodi Jernej tudi rodovnik in mlečno kontrolo ter je čislan član selekcijske zadruge.
Redi le toliko živine, kolikor je moreš dobro prehraniti, to je njegovo drugo gospodarsko pravilo. Hlev šteje sicer manj živine kot svojčas, toda reja te je tako odlična, da ji je skoro tesneje kot prej pri večjem številu. In vendar je gospodarski donos živinoreje vse drugačen. Za svojo plemeno živino dosega najvišje cene in mu ni treba manjvredne živine cijaziti po vseh semnjih in na-pajati gobezdavih mešetarjev za posredovanja. Njegov hlev je priznan, posamezni kupci in nakupovalne komisije se radi oglašajo pri njem, četudi vedo, da je pri kupčiji trd kot kremen.
Njegov hlev je na zunaj priprost, starinski, že čez sto let star, toda znotraj je vse svetlo, skrbno zbeljeno, popoda-no, z žlebom za odtok gnojnice in nizkimi jasli. Staroverske gare so že davno skurili.
Vsa njegova družina, ki streže živini, ravna z njo izredno prijazno, zato pa je tudi živina krotka in dobrohotno seže z raskavim jezikom po obiskovalcu, ker pač misli, da so vsi ljudje dobri. Ko mora živina od hiše v svet, so vsi Jernejevi v skrbeh, če bo na novem domu za-
njo dobro poskrbljeno, in kar težko se poslavljajo od nje.
Takšen je torej sedaj moj nekdaj tako starokopiten sosed kot živinorejec! Skrben in vesten, ki se zvesto ravna po navodilih umne živinoreje, zraven pa tudi velik prijatelj živine.
V naših slovenskih krajih je živinoreja najzanesljivejši gospodarski donos. Le kadar kaj prodamo iz hleva, pride večji znesek denarja v hišo. Res redimo mnogo živine, povprečno kar preveč, saj so naši sejmi polni buš, suhih rebrastih krav, vampa,ste juničadi, toda kako malo je vmes lepe živinel Koliko kupcev, ki hočejo res lepo živino, prehodi semnje in semnje, ne da bi našli kaj prida. Redimo manj, pa zato lepo živino, ki bo naš ponos, pa tudi zanesljiv vir četudi ne velikih, pa zato rednih in kolikor toliko odgovarjajočih dohodkov. Ne šte-
vilo, ampak kakovost nam bodi cilj reje! Moj sosed, Jernej je resničen kmetovalec iz naše sredine, dandanes poznan kot napreden kmetovalec v pravem pomenu besede, zato se tudi s krizo dobro otepa in ji bo najbrž zavil vrat. Res je, da je sedanjo gospodarsko stisko povzročila cela kopica mednarodnih, političnih, kapitalističnih, tehničnih, gospodarskih in še drugih činiteljev ter se z njeno rešitvijo zaman ubijajo najbolj prebrisane glave. Toda zavedati se moramo, da je razmotovanje tega vozla v nas vseh, v našem tihem in vztrajnem delu, v naši močni volji. Ne čakajmo, da nam drugi jutri prinesejo na mizo rešitev krize s črtanjem dolgov, izbrisom davkov, tiskanjem novih bankovcev itd. Taki rešitvi bi sledila druga, morda še hujša gospodarska zasužnjitev, polom še tistega dobrega, kar smo si v suhih letih ustvarili. Predvsem si pomagajmo sami in tudi Bog nam bo pomagal! Naši pridnosti, vztrajnosti in razumnosti bo tudi Bog dal svoj blagoslov, to naš Jernej ob vsaki priliki še prav posebno poudarja.
ZEVI V DOMU:
Velika noč \ kuhinji
Danes se bomo pogovorile o velikonočnih jedeh. Najvažnejše so seveda potice. Dobre potice so ponos gospodinje in veselje cele družine, le da ni tako enostavno narediti reg dobre potice.
Pa se pritožuje ta in ona: „Toliko dobrega sem dala notri, pa je bilo vse skupaj trdo in pusto, sosedova ni porabila niti polovico toliko masla in sladkorja, pa je imela take potice, da jih je bilo veselje pogledati, kaj šele jesti.“ Vidite, ni vse, če se da dosti dobrot v potice, paziti je treba tudi na pravo razmerje. Če damo v testo več masla in sladkorja, težje vzhaja in zahteva temu primerno več kvasu. S sladkorjem je pri testu sploh dobro varčevati, ker sladko testo prej zarumeni in nas morda celo zapelje, da potico prekmalu vzamemo iz pečice. Če je pa bilo dovolj dolgo v pečici, je na površini zažgana. Jajca testo zelo zrahljajo, posebno rumenjaki, beljaki pa sušijo, če se potice kihalu ne porabijo. Upoštevati moramo tudi, da je za orehovo potico potrebno manj mastno testo kot za rozinovo, ker orehi že sami na sebi vsebujejo maščobo in bi bila potem potica pretežka. Če pa rabimo za obe potici isto testo, pa pripravimo za rozinovo bolj izdaten nadev. Potice naj bodo dobro vzhajane, predno jih damo v pečico, ki naj bo samo srednje močno segreta. Izvežbana gospodinja bo kar z roko poskusila pravo vročino, neizkušena si bo pa pomagala s koščkom papirja, ki ga bo dala v pečico. Če je papir čez dve minuti svetlorjav, bo kar pravšen za potico. Paziti je pa treba, da je toplota enakomerna. Če prezgodaj popusti, se potica sesede in nastanejo tiste luknje, ki nam povzročajo toliko jeze in slabe volje. Če je pečica sploh preslaba, se potica preveč dvigne in se potem tudi sesede. Torej ravno prav naj bi bila, to je vsa umetnost.
Testo za potice. Presej v primerno skledo 1 kg lepe bele moke in jo za pol ure postavi na toplo. Medtem pripravi kvašček iz 5 dkg kvasu, kavne žličke sladkorja, 4 žlic mlačnega mleka in 2 žlic moke. Kvašček umešaj, da je gladek in ga postavi na toplo, da vzide, ali pa ga stresi v luknjo, ki si jo naredila v moko in ga z moko pokrij. V pičlem y2 1 mleka stopi 12 dkg presnega masla, 1Ö dkg sladkorja, 2 jajci, 2 rumenjaka, malo vanilije in limonove lupinice in žlico ruma. Vse dobro razžvrkljaj, vlij med moko in stčpaj s široko kuhalnico vsaj četrt ure, da se delajo ipehurčki in se testo loči od žlice in sklede. Potem naj testo na toplem vzhaja, da ga bo še enkrat toliko. Potem ga razvaljaj, namaži z nadevom, tesno zvij in daj v model za potico. Tukaj ga parkrat prebodi z dolgo iglo in malo potlači z roko, da odstraniš zrak, ki je med zvijanjem morda prišel v potico in bi tudi lahko povzročil luknje. Potice naj potem pokrite in na toplem še enkrat vzhajajo. Pečejo se 1 uro do 1 uro in i/j. Ko misliš, da je pečena, jo do dna prebodi z iglo in če je ta popolnoma suha, jo brez skrbi vzemi iz pečice. Dobro je, da je ne streseš takoj iz modela, ker prehitra
sprememba temperature škoduje. Počakaj, da se malo izkadi in izhlapi, potem jo pa previdno stresi, najbolje na sito, da se more od vseh strani enakomerno hladiti.
Orehov nadev: 40 dkg orehov zmešaj z 12 dkg drobtin, 12 dkg sladkorja, žlico medu, 12 dkg rozin, 4 dkg presnega masla, kavno žličko cimeta in jA 1 mrzlega mleka. Postavi na štedilnik, da dobro prevre, postavi pokrito na hladno in ohlajeno uporabljaj.
Nadev za rozinovo potico: Vmešaj, da dobro naraste, 12 dkg presnega masla, 3 rumenjake, 16 dkg sladkorja z vanilijo ali limonovo lupinico. Dodaj trd sneg 3 beljakov in pest drobtin ali olupljenih in zmletih mandeljnov. Pomaži testo s tem nadevom in ga potresi z 1 kg zbranih rozin.
Janjček ali kozliček. Nobeno meso ni za veliko noč tako okusno kot janjček ali kozliček. Če je družina velika in sredstva na razpolago, se speče cel v pečici ali na ražnju. Ker je meso zelo nežno in vsebuje precej vode, se mora v pečici pridno polivati. Nekateri ga pa tudi ovijejo s tankimi rezinami slanine. Za manjše in skromnejše potrebe ga pa ocvremo, ko smo ga razdelili na lepe koščke, ga operemo, zbrišemo in nasolimo. Potem te koščke, dobro povaljamo v moki, nato jih obrnemo v raztepenem jajcu, ki smo mu dodali za pol jajčne lupine vode in kavno žličko olja. Ne da bi pustili odcediti, jih potem bolj na rahlo povaljamo v lepih svetlih drobtinah. Potem koščke nekoliko otresemo in ocvremo v masti. Koščki naj v masti plavajo, ker se drugače na dnu primejo oziroma zažgo. Mast naj bo toliko vroča, da zacvrči, če pomočimo mokre vilice vanjo. Če so koščki večji, se morajo seveda dalj časa cvreti kot manjši. Da se prepričamo, če so že dobri, jih prebodemo z nožem, če je sok, ki nato izteče, bel, so dovolj ocvrti, če je pa še krvav, jih damo pa še malo v mast. Preveč ocvrti pa niso dobri, ker potem ni meso samo trdo, temveč zgubi tudi na okusu.
Nadevana Janč ja pleča. D vem jan-čjim plečam pustimo pri mesarju izločiti kosti, jih zbrišemo in zunaj in znotraj nadrgnemo s soljo. Za nadev skuhamo v slani vodi 30 dkg na kocke zrezanega krompirja in ga pretlačimo. V 3 dkg presnega masla prepražimo 5 dkg sesekljane šunke, dodamo krompir, ščep popra in .sesekljanega peteršilja in v vroče zamešamo i surov rumenjak Če je pregosto, dodamo še malo belja ka. Ko se nam nadev ohladi, ga natlači mo v plečka; odprtino pokrijemo z re zino slanine in zaigličimo z zobotrebci V primerno kozico narežemo 15 dkg ju hine zelenjave, položimo na to plečka in polijemo z 2 žlicama vroče masti. Potem porinemo v pečico in med pridnim polivanjem pečemo 1 uro. Nato plečka zrežemo na lepe rezine, na zelenjavo pa potresemo žličko moke, dodamo malo paradižnika in zalijemo z juho ali vodo. Omako potem z zelenjavo vred pretlačimo čez pečenko in postrežemo.
Kako naj presajamo sadna drevesa?
S pomladjo je prišel tudi pravi čas za presajevanje mladih dreves na njih stalna mesta, če nismo tega že v jeseni storili. Angleški časopis „Amateur Gardening“ daje k temu nekaj nasvetov.
Izkopati moramo jamo, ki mora biti tako velika, da lahko ležijo korenine v njej razpostrte. Tla jame morajo biti v sredini nekoliko dvignjena, tako da stoji drevo na najvišjem mestu, korenine pa padajo ob straneh lahko navzdol. Ni potrebno izkopati zelo globoke jame, kajti drevo posadimo tako globoko, kot je bil prej v drevesnici. Kako globoka naj bo jama, vidimo na deblu, kjer so gotovo še kaki sledovi zemlje. Mesto, kjer je bilo drevo cepljeno ali kjer ima cvetne nastavke, naj leži najmanj 10 cm nad zemeljsko površino. Na novo presajenim moramo dati trdne opore. Pripomniti pa moramo, da ne damo presajenemu drevesu gnoja kar v izkopano jamo, temveč kasneje in sicer je najbolje, če primešamo temu gnoju nekaj slame. Če sipljemo gnoj med korenine, je možno, da razkrojevanje gnoja še ni končano. S tem pa obstoja nevarnost, da se nadaljuje to razkrojevanje gnoja med koreninami, ki zaradi tega odmrejo.
Če smo drevesa jeseni tako pozno sadili, da niso mogle korenine več rasti, nastaja vprašanje, če jih smemo obrezati. Nekateri sadjarski strokovnjaki so mnenja, da naj v tem slučaju obrežemo vrh (krono) drevesa. S tem bi obdržali ravnotežje, ker se je pri presaje-vanju tudi ploskev korenin zmanjšala.
V izvedbi se je pokazalo, da lahko sprejme zmanjšana površina korenin samo določeno količino hrane iz zemlje. Radi tega ne rastejo drevesne korenine in mladike enakomerno. Če ne obrežemo vrha drevesa, se do konca poletja korenine krepko razvijejo, vendar pa nima drevo skoraj nobenih mladik, če mu pa obrežemo vrh, porabi drevo vse sile za poganjke cvetov in mladik. Ima pa slabo razvite korenine, ki se tudi naslednje leto še ne okrepijo.
Iz tega razvidimo, da izgube drevesa na rasti eno leto, če jih presajamo spomladi, pa naj uporabljamo pri tem ta ali oni način. Če pa nismo drevesa obrezali, a hočemo kljub temu imeti zdravo drevo, ga moramo obrezati naslednjo zimo. Pustiti moramo samo dobro nameščen brstič v dveletnem lesu. Vsekakor se drevo na ta način zdravo in krepko razvija.
Vrl x zgodnji pomladi
V marcu mora pač vsaka skrbna gospodinja že vedeti, kak.o in kaj bo na vrt posejala, ako hoče imeti od njega res kaj koristi. Niti ped zemlje ne sme ostati nepo,sejane. Tudi zgodnjih setev ne sme opustiti, če je vrtiček še tako skromen in majhen. Saj prve sveže ze-lenjadi tako nestrpno pričakujemo. Kako veselih obrazov se usede družina k jedi, ko postavi gospodinja na mizo prvo, tako težko pričakovano svežo solato. In tako zadovoljnost in veselje more gospodinja pričarati v družino tako poceni! V marcu nadaljujmo s setvami. Zgodnji grah in krompir posadimo. Presajajmo tudi prvo solato. Koncem meseca sejemo v zavetne lege zgodnji fižol, presadimo prve kolerabce, zgodnje zelje, ohrovt (seveda, če smo sadike vzgojili v toplih gredah). Vrtne rože odkrijemo, pa jih pustimo še nekaj dni na tleh. Sejemo razne cvetice. Vrt je treba pred kokoši dobro zaščititi.
Radar v naii službi
Danes služi takozv. radar tudi trgovskim ladjam in z njegovo pomočjo ugotavljajo med drugim tudi nahajališča kitov. Radarske naprave za ugotavljanje minskih polj uporabljajo danes pri iskanju žebljev v gradbenem lesu ter kovinastih predmetov, ki so zašli v želodec goveje živine.
NEKAJ O -USTIH
. Ker izhaja beseda iz ust, se ustavi naš pogled na njih. Marsikdo, ki ne vidi najlepših oči in najbolj plemenite oblike nosu, še prevelikih ušes ne, pa ti pove takoj, da imaš usta ,,do ušes“. Nič ti ne pomaga, ako imaš oči kakor zvezda Danica, nos kakor boginja lepote in ušesa kakor pomirjena, če imaš pa ,,usta po strani“. Kosmetika veleva: Ni lepega obraza brez lepih ust. Lepo oblikovana usta, žareča v barvi zdravja, so poglavitni del človeške lepote, s svojim prijetnim gibanjem oživljajo obraz in dopolnjujejo lepoto drugih delov.
Vsako pačenje ust, vsako nepotrebno raztezanje in kremženje žali oko. Z enim gibom ust izpremeniš obraz, posebno še v joku ali smehu. Poglejmo otroka: angelski je njegov obrazek — dokler ne joče, jok pokvari obraz najlepše ženske, če se ne joče samo z očmi, nego tudi s kremženjem ust. Tudi smeh je nevaren lepoti. Dr. Klenke omenja gospo, ki je imela usta kakor Venera. Ta lepa usta so bila privlačna tudi v govorjenju in pri jedi. Kakor hitro pa se je zasmejala, je raztegnila usta preveč in obraz se ji je spačil. Ne smemo se preveč smejati, kajti preveč smeha škoduje ustom in licu, koža se nabira pod očmi in ob nosu ter ustne mišice se raztegnejo. Vesel smeh je res nekaj lepega, toda duhoviti ljudje ne izbruhnejo v krohot in uživajo smešni dogodek zmerno. Paziti je treba pri otrocih, ki se tako radi spakujejo in si g tem kvarijo obraz. Mati, če pustiš otroku, da se bo za vsako svaritev grdo kremžil, narejal šobo, povešal spodnjo ustnico, se trmasto kujal, mu boš s tem pomagala, da si bo spačil poteze v obrazu, da se bo tega navadil in mu bo kasneje celo v poklicu škodovalo. Kakšen govornik pa bo taka kremža, kak uradnik. kaka služkinja, kakšna žena? Kdo ga bo gledal?
Barva ust. -— „Bleda usta ima •— v slabi koži je“, nas sodi svet; še hujša sodba je, če so usta ,,kar plava“. Usta nam povedo, ali smo zdravi ali ne. Lepa, čista rdečica oznanja zdravje, zamolkla, ki se preliva v rjavkasto ali modrikasto, vzbuja pomisleke. Prenežna rdečica, ki je lastna dekletom nežne polti in slabotnega zdravja, opominja starše k pa-žnji. Bledične deklice imajo trajno bleda usta; tu je treba zdravnika in okrepitve krvi. Navada barvanja ustnic je sicer zelo stara, vendar ni bila še nikdar tako razširjena kakor v zadnjih letih. Barvane ustnice so naravnemu okusu zelo zoprne, pravzaprav ni niti snažno, nadevati si na ustnice plast barvnega mazila, higijenično pa tudi ni.
Odprta usta. — V izkopaninah so našli neko leseno napravo in niso vedeli, kam z njo. Profesor, ki je bival nekoč med Indijanci, je pojasnil, da je to naprava, ki brani otroku, da bi spal z odprtimi usti. V našem visoko kulturnem času pa hodi dosti otrok in odraslih z odprtimi ustmi okrog. Ne glede na zdravje je zoper pravila lepote, če imaš odprta usta, kar daje najbolj duhovitemu obrazu bedast izraz. Odprta usta slabo vplivajo na možgane in pljuča, spanje z odprtimi usti je brez pokoja.
Izust diši. — Iz najlepših ust te lahko preseneti in odbija slaba sapa. V našem času, ko živi toliko ljudi v zaprtih, zakajenih in zasmrajenih prostorih;
Vedno pereče je vprašanje, če je močnejši mož — kot je splošno mnenje — ali žena. Lahko bi navedli mnogo za potrditev mnenja, da bi morale ženske odstopati moškim sedeže v tramvaju, avtobusu itd. in obratno. To mnenje so zagovarjali nedavno v Ameriki pri razgovoru, ki ga je pričela chikaška univerza. To' mnenje pa je tudi v skladu z najnovejšimi znanstvenimi dognanji. Po mnenju znanstvenikov je žena vse kaj drugega, kot pa „šibki spol“. Znanost ima danes vse razloge, da lahko upravičeno označi ženo za „močnejši spol“. Moški se mnogo lažje utrudi in ujezi, kar dokazuje manjši odpor in potrpe-
ko toži vse o slabem stanju zob, pljuč in prebavil, ni ftič čudnega, če imajo slab duh. Dostikrat prihaja slab duh iz grla zaradi bele prevlake na jeziku. V hudem nahodu diši iz nosu in grla, pri jetrnih boleznih, pri pokvarjenem želodcu, pri legarju (tifusu) in pri drugih nalezljivih boleznih se nabere toliko smrdeče navlake v ustih bolnika, da mu de silno težko. Za izpiranje ust je zelo dober topel kamilični ali žajbljev čaj. Tudi limonov sok ali okisana voda pobere nesnago iz ust. Kdor čuti, da'mu diši že dlje časa iz grla, mora k zdravniku, kajti vse kapljice in pijače, ki so proti slabi sapi, pomagajo samo, če so pripravljena za tisto bolezen, iz katere izvira neprijetni duh. Dehteče kapljice, ki jih je dobiti po drogerijah, pomagajo samo za hip. Duh po česnu se
Ka*dar čitamo v časopisu, da je avtomobilski dirkač ponovno tvegal svojo glavo, ko je skušal doseči nov rekord v hitrosti, često dvomimo, ali imajo ti nevarni podvigi kak praktičen pomen, ali jih narekuje le želja po dogodivščinah in da žele vozači ugajati oboževalcem blazne brzine.
Avtomobilski strokovnjak pa nima teh misli. Stalna tehnična izboljšanja, ki olajšujejo delo poklicnim vozačem avtomobilov, imamo prav po zaslugi teh nevarnih poizkusnih voženj, ki jih izvajajo avtomobilski dirkači. Skoraj vsako izboljšanje karoserije, zavor, krmila ali motorja je plod preizkusnih voženj na dirkališčih.
„Jaz bom umrl pri veliki eksploziji," je dejal nekoč Sir Malcolm Campbell, mož, čigar ime je pomenilo skoraj isto kot „brzina“. Toda Campbell se je zmotil. Preživel je letalsko nesrečo, počila mu je zračnica pri avtomobilu, ko je dirjal z brzino 472 km na uro, ušel je živ viharju v afriški puščavi, pa je končno le umrl na svoji postelji star 63 let. Njegov največji strah je bil vedno, da ne bi postal žrtev avtomobila.
Sir Malcolm Campbell je prvi pritegnil pozornost sveta na odlično proizvodnjo britanskih avtomobilov. On je tudi prvi leta 1925 dosegel brzino 228 km na uro. Leta 1929 je izboljšal svoj rekord na 330 km na uro. In njegov zadnji rekord bi dosegel 478 km na uro, namesto 472 km na uro, če mu ne bi počila zračnica.
To se je zgodilo malo pred začetkom vojne. Campbell je obljubil ženi, da ne bo več dirkal, čim bo dosegel hitrost 457 km na uro in je tudi držal svojo besedo. Zgradil pa je svetovno znan motorni čoln „Modra ptica“, s katerim je dosegel leta 1939 svetovni rekord 21S km na uro.
Približno v tistem času je Campbellov naslednik Plohn Cobb prvič skušal potolči hitrostni rekord na zemlji, ter je nato dosegel še več uspehov v Veliki Britaniji. V avgustu leta 1939 je Cobb potolkel rekorde na 5 in 10 km ter na 5 in 10 milj ter je dosegel hitrost 498 km na uro. Z istim avtomobilom je 'Cobb dosegel sedanji svetovni rekord 600 km
žljivost z ozirom na življenjske težave.
Predvsem pa govori statistika jasno. Po statistiki moških je moški nagnjen k boleznim skoraj še enkrat bolj kot ženska. Povprečno življenje moža je 65 let, žene pa 70 let.
To*so trde in za moške skoraj ponižujoče ugotovitve. Možje, ki so se do sedaj smatrali za „močni spol“, pričenjajo sedaj uvidevati, da prevladujejo tako v fizičnem, kot v gospodarskem pogledu — žene. Moški je po svoji sestavi šibkejši kot ženska v vseh obdobjih življenja od rojstva do smrti. Isti pojav opazujemo tudi v živalskem svetu.
zgubi iz ust, če prežvečimo nekaj zrn žgane kave. Tudi požirek močne kave pomaga.
Ustnice rade razpokajo od mraza ali notranje bolezni. Mazanje s smetano, medom ali oljem hladi pekočino. Varovati se je treba strupenih mazil, prahu, tobaka. Krvava razpoklina se zalepi najlepše z mrenico pravkar ubitega jajca. Grinte in lišaji se naselijo radi pod nosom ali ob kotu ustnic. To je od notranjih bolezni, lahko se pa tudi nalezejo. Grintava oseba naj ne poljubuje otrok. Zelo dobro mazilo je iz loja, žajblja in arnike. Grinte in lišaje je treba hitro pozdraviti. Če se lišaj zanemari, se razpase in razje usta. Ker je lišajev več vrst in je nekatere prav težko odpraviti, je treba vprašati zdravnika za svet.
na uro v Salt Flazsu v ameriški zvezni državi Utah. Pri nekaterih poizkusnih vožnjah pa je dosegel celo 614 km na uro.
Cobb je dosegel v 10 letih vse svoje rekorde z »dvomotornim avtomobilom „Railton“. Avtomobil se imenuje po svojem graditelju Reidu Railtonu. Vozilo je izdelala tovarna Thomson & Taylor v Broklandsu v Angliji. Motorja je dobavila tvrdka D. Napier in sin, avtomobilske plašče pa je izdelala tvrdka Dunlop iz Birminghama. Ta tvornica ima edina na svetu avtomobilske plašče za hitrost čez 457 km na uro.
Inženirji raznih držav so študirali avto „Railton“, da bi odkrili tajnost njegovih uspehov. Toda tehnične podrobnosti njegove zgradbe nimajo nobene tajnosti. Pač pa je tu velikega pomena boljša kakovost materiala, iz katerega je izgrajen stroj ter do podrobnosti izdelan načrt za njegovo gradnjo.
Samo z veliko natančnostjo in z izkušenostjo mnogih let se je posrečilo britanskim inženirjem in konstrukterjem zgraditi najhitrejši avtomobil na svetu.
UVEDBA SEKSUALNEGA POUKA NA ANGLEŠKIH ŠOLAH
V bodoče se bo vršil na vseh šolah v Angliji seksualni pouk za učence vseh stopenj in sicer njih starosti primerno. Do tega sklepa so prišli britanski vzgojitelji in londonski mestni svet.
S tem je ukinjen odlok, ki je izšel v maju 1914 leta, s katerim so prepovedali vsak pouk o seksualni higijeni na vseh ljudskih in višjih šolah.
Glavni namen te nove naredbe je v tem, da ta pouk ne bo ostal osamljen med drugimi predmeti. Vsi učitelji, že od otroškega vrtca naprej, bodo imeli sedaj možnost razpravljati o seksualnih vprašanjih v okviru učnih ur ali pa izven njih ob priložnostih, ki bodo nudile snov za tak razgovor. Ta odlok temelji na spoznanju, da je koristnejše, da razložijo ötrokom na lep in čist način naravne pojave seksualnega življenja, še predno stopijo v duševno tako nevarno pubertetno dobo.
Da olajša učiteljem izvajanje te nove naloge, pripravlja ministrstvo za pouk izdajo knjižice, v kateri bi bili za-popadeni končni izidi vseh vzgojnih poizkusov od leta 1935. naprej. V novi knjižici bodo podani tudi nasveti, kako naj pripomorejo tej novi smeri v pouku na šolah do uspeha.
Včasih je pa le dobro Jecljavec (prijatelju): „Mhi jhee ... rhes hhudo, hker jjj . .. hec .. Jjam, tho ppp .. .phot mhi jhe pa pri... pri... šlo ppp ... rav: PP-phomisli! .. . Thisti mhesar Mmuhatevž, vv... veš, mhe jhe vpp ... rašal, kho ... kho ... liko hočem zz... za khonja. Pp ... pa pa mhed.... them, kho sem se mhatral, dd. .da bi rhe .. .rhe . . . kel dhe ... dim ... vet tisoč dni.. .dhinarjev, mhi jhe, hhoteč mhi pppomagati, žže pho .. .nudil dhe .. dhe... set tisoč.“
„ALGINAT“ NOVA ANGLEŠKA TKANINA
Še pred nekaj leti ni bilo prijetno nositi volnenega perila, ker je bilo izdelano iz nekoliko hrapave volne. Mnogo žena in mož je zato raje nosilo iz razlogov, ki niso bili samo estetičnega značaja, v zimski sezoni perilo iz bombaža ah svile ter s tem tvegalo prehlad.
Danes pa so izdelovanje volnenega perila že tako izpopolnili, da imamo na razpolago tkanine iz mehke in prijetne volne, ki je tako prosojna kot svila.
Te, na novi način izdelane volnene tkanine, ki se ne krčijo pri pranju in katere lahko barvamo z najbolj kočljivimi barvami, postajajo lahke in tople in nudijo idealno blago za izdelovanje osebnega perila popolnoma nove vrste. Izdelovanje takih tkanin je omogočila iznajdba umetnega tekstilnega vlakna, ki se pridobiva iz neke alge in ki so ga imenovali „alginat“. V Veliki Britaniji so dosegli s kombinacijo tega vlakna z volnenimi vlakni izredne uspehe; novi izdelek je boljši od izdelka čiste volne.
Tkanine, izdelane izključno iz „algi-nata“, so podobne umetni svili in niso zelo trpežne; zato se tekstilna industrija ne zanima dosti zanje. Če pa se uporabljajo vlakna „alginata“ skupno z volno in se tako dobljeni izdelek opere v neki milni raztopini, se vlakno „alginata“ kemično razkroji in pusti kot ostanek nek lahki material, luknjičav in volnat. ki se ga lahko primerja z na^fi-nejšimi tkaninami.
To tekstilno blago je posebno primerno za izdelovanje ženskega perila; lahko se pere in suši in zavzema malo prostora, kar je gotovo v današnji dobi letalskih potovanj upoštevanja vredna prednost.
GASILSKE ČELADE IZ STEKLA
Splošna obnova, ki je dan za dnem v teku tudi v Veliki Britaniji, je zajela pred kratkim tudi gasilce, ki so znani po svoji strokovni izurjenosti in izkušenosti. Napredek, oziroma izpopolnjevanje se tiče novih čelad, ki so jih londonski in nekateri drugi gasilci dobili za preizkušnjo.
Gasilske čelade morajo v modernem času odgovarjati nekaterim takim zahtevam, ki so posledica splošnega razvoja. V prvi vrsti morajo vzdržati več kot deset tisoč voltov električne napetosti, zelo visoko vročino, ki jo daje plamen plina, poleg tega pa morajo prestrezati udarce težkih in ostrih predmetov.
Marsikoga bo mogoče začudilo, toda ugotovili so, da ima vsa ta svojstva steklo, iz katerega so tudi nove gasilske čelade. Če bodo nove čelade zadovoljivo prestale preizkušnjo, bodo stare čelade iz medenine, plute in usnja kmalu izginile.
Nove čelade, ki so iz posebne steklene tkanine, se tudi zadosti ločijo od drugih civilnih pokrival, tako da bo sedaj odpadel tudi eden izmed razlogov medeninastih čelad, ki so jih uvedli med drugim tudi zaradi tega, da je bilo mogoče ob požaru takoj ločiti gasilce od gledalcev.
TEŽAVE NA PALOMARJU V KALIFORNIJI
Orjaški daljnogled, ki so ga nedavno namestili v zvezdami na Mount Palo-marju v Kaliforniji (USA), še ne nudi znanosti svojih izrednih zmožnosti, ki jih od njega pričakujejo.
Zaradi netočne izdelave ima refleksno (odbojno, odsevno) zrcalo s premerom 5 m na zunanji strani od robu protuberanco (majhno vzboklino) le za 7,9 stotisočinke milimetra, kar pa povzroča izvine v odbitih slikah. Poleg tega se zdi, da zrcalo ne reagira (ni občutljivo ) povsod enako na toplotne spremembe. Ob robu se bolj krči ali širi kakor pa v sredini. Tako nastanejo spet brezštevilne spremembe in nepravilnosti na krivini zrcala, kar tudi povzroča nejasne in premaknjene slike. To drugo napako skušajo odstraniti na ta način, da se namesti ob robu zrcala vrsta ventilatorjev za vzdrževanje stalne temperature. Protuberanco pa bodo skušali odstraniti s 36 mehaničnimi napravami, takozvanimi mišicami. To so zelo zapleteni aparati, ki podpirajo ogromno oko kot protiutež težnosti in ga točno usmerjajo v določeno smer. . To orjaško oko tehta 13 ton. (USIS)
Žene - močnejši spol
Najhitrejši avtomobil na svetu
H. MARKERT
ŽVABEK PRI PLIBERKU
Nimamo radi, če kdo vedno govori, še prej pa se naveličamo trajnega molka. Zato se spet enkrat oglašamo. Naše vasi ležijo mirno in sanjavo v ravnini ob Dravi in naše hiše se vzpenjajo vstran od sveta po obronkih svetomeške in ko-melske gore in zato pri nas tudi ni hrupnih, vznemirljivih vesti, kot prihajajo iz mest. Vendar nam daje od časa do časa glas zvona na znanje, da se vrste tudi pri nas spremembe, žalostne, kadar stojimo ob novih grobeh, vesele, kadar se ustanavljajo nove družine in se obnavljajo naši domovi — povod, da se oglasimo k besedi.
Medtem ko v naši srenji že nad pol leta ne pomnimo nobene poroke, se je oglasila ,,bela žena“ kar ponovno tudi v novem letu pri nas. Tako smo nesli dne 20. januarja k zadnjemu počitku blago-pokojno Marijo Kolter, dolgoletno gospodinjo Movrčeve kmetije na Dobrovi in vzor slovenske krščanske matere in vzgojiteljice. Nenadno nas je zapustila dne 2. II. Zofija Vidmar, rodom iz Vo-grč pri Pliberku. Na Svečnico je prišla še v cerkev in v tisti uri, ko moli cerkev zahvalni spev ,,sedaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru“, je tudi ona zatisnila, zadeta od kapi, oči za ta svet. Nazadnje nas je zapustila Liza Rebernik, ki smo jo spremili dne lY. t. m. k zadnjemu počitku. Naj mirno v Bogu počivajo, preostalim pa naše iskreno sožalje.
Nadejali smo se, da se bomo mogli po prenehanju zapornega pasu še prosteje gibati preko Drave in nam bo na razpolago most, ki drži pri žvabeški elektrarni čez Dravo. Na ta način bi mogli dnevno z avtom na Velikovec in Celovec, dočim imamo južno od Drave le trikrat na teden to možnost. Žal se naš up ni uresničil, pač pa se da v posameznih slučajih doseči dovoljenje za prestop preko dravskega mosta. Tako bomo morali pač ostati večkrat doma, saj „ljubo doma kdor ga ima“.
LOČE
Komaj je prispela med nas razveseljiva vest, da letos ne bo uveden polletni čas, že nas vznemirjajo nasprotni glasovi. Mi smo mnenja, da je za delo na vrtu in za okrepitev zdravja v mestu tudi po „starem“ dovolj časa.
Sicer pa si lahko vsak sam napravi poletni čas, če hoče — celo dvojno! Sprememba časa pomeni vsekakor važen poseg v človečanske pravice, kar bi zlasti mi podeželani občutili kot nekako diktaturo mesta. Za nas podeže-
lane je normalni čas takorekoč zlati čas. Dolgo traja, predno se naši trudni udje „navadijo“ na spremembe, saj nam vlak in avto navadno „uideta“. Ne manjka nam pa tudi sotrpinov, ki zjutraj radi vstajajo po ,.starem“, zvečer pa bi radi šli počivat po „novem“. Tako nastaja nepotrebna gospodarska škoda, razni sicer nepotrebni domači spori in prepirčki glede točnosti naših sicer že zelo šepavih ur, slaba volja, zdehanje, itd. Zato se čudimo, da se nihče ne zgane za zlati normalni čas!
V ameriških časopisih večkrat čita-mo razne pozive na svoje bralce, da se izjavijo o tem ali onem manj ali bolj zapletenem problemu. To je tudi edino
pravilna in demokratična pot, ki vodi do slehernega državljana.
Pri nas ta pot še ni v modi, pač pa gremo ob nedeljah navadno v domačo gostilno, kjer med štirimi stenami in za pečjo rešujemo raznoteri zapleteni material. Toda ti naši pogovori ostanejo med zidovi in naša današnja demokratična širša javnost le redko zve za vsa naša demokratična načela in za naše uganke. Zadnjo nedeljo smo ugibali o najbolj „uhrnih“ in najbolj radodarnih v naši fari, kdo najbolj brezskrbno živi, kdo je imel dosti blaga in denarja, ko so bile še „pike“ aktualne in istih ni rabil, katero bomo izvolili pri prihodnjih volitvah za kraljico lepote, katero za kraljico mode in katera ima najbolj nabrano „kikljo“, najdaljši plašč in najlepše noge. Vidite, take skrbi in posvete imamo pri nas. Nikakor torej nismo ravno med zadnjimi.
Pismo
Nekoč se je zaljubil mlad dijak v kmečko dekle. Že pri prvem sestanku jo je povabil, naj pride v mesto, da bosta šla v kino. Dekle mu je na kratko odgovorilo, naj prosi očeta za dovoljenje. Dijak res prosi njenega očeta za dovoljenje, kar mu oče tudi dovoli. Drugi dan pove dekletu, da je oče dovolil, toda ona mu odgovori, naj pripelje prijatelja, katerega pozna tudi ona, da ji bo ta lahko povedal, koliko sme dijaku zaupati. Tudi to je storil ubogi revež. Pripeljal je prijatelja, katerega je tudi ona poznala. Ponovno jo je potem zaprosil, naj gre zvečer z njim v kino. Zopet mu je dekle odgovorilo: „Očetovo dovoljenje, prijateljeva pohvala, tudi to je še premalo. Pripelji svoje sorodnike, da jih povprašam, kaj si in kaj boš!“ Do uše.s zaljubljeni in globoko razočarani dijak ji res pripelje vrsto svojih sorodnikov, prijateljev in znancev in vpraša dekle, če bo mogoče sedaj ustregla njegovi prošnji. Sedaj šele reče dekle: „Pošten si, pameten si, zaupam ti. Če ne bom imela druge prilike, bom šla prihodnjič s Teboj.“ Tako nekako se glasi ta pripovedka ...
In vidite, tako se je zgodilo tudi meni. Vso zimo sem bil brez posla. Končno sem dobil delo pri nekem stavbenem podjetju v Celovcu.. Polir me je poslal najprej na borzo dela, kjer sem dobil polo, katero mi je podjetje izpolnilo. To je bilo prvi dan. Drugi dan, ko sem prinesel to polo nazaj, mi je uradnik rekel, naj mu prinesem še dovoljenje za tukajšnje bivanje. Ker sem dve uri oddaljen od mesta, sem prinesel to dovoljenje tretji dan. Ko sem to dovoljenje predložil uradniku, me je ta vprašal, kje imam svoj življenjepis. Nemalo sem se začudil. „Kaj je mar treba življenje-
£ dežele
piša za službo, kjer nosiš malto?“ Hočeš, nočeš, iti sem moral spet domov in napisati svoj življenjepis. Četrti dan sem mu prinesel svoj življenjepis. Toda sedaj mi je rekel, kakor ono dekle .svojemu oboževalcu: „Mogoče drugi teden! Bomo videli, kaj bodo drugi sklenili? Pridite pogledat, tekom enega tedna bo prošnja v najboljšem slučaju rešena in podjetje bo imelo tudi brez vas še dosti delavcev.“
Sem izučen kovač in imam vsa spričevala. Toda vse kaže, da bodo izučeni delavci morali delati na polju, saj se nas pri stavbenih delih branijo. Ljudje, katerih poklic je obdelovanje zemlje, pa delajo pri raznih podjetjih, veliko število jih je pa še brez vsakega dela. Vsaj izučenih delavcev naj bi oblast ne silila delat na polje, saj je za strokov-nega delavca že itak dovolj velik udarec, da mora nositi malto, namesto da bi vršil svoj poklic.
Kako pa je s plačo na kmetih? Ko sem se lansko leto mudil na kmetih, je nek kmet tožil, da nima delavcev. Sam je moral žagati drva in opravljati še druga dela. Ponudil sem se mu ter ga vprašal, koliko dni mu moram delati, da si prislužim en voz drv. Drva bi zase tudi sam nažagal v prostem čajsu, samo na dom naj bi mi jih on pripeljal. On pa je rekel, da mi jih ne more dati niti sedaj niti prihodnjo jesen, češ da ima že vsa naprej obljubljena. Kakor sem ga razumel, bi jih jaz lahko samo kupil od njega, razen tega bi mu moral pa še pomagati pri vsem delu.
Zato se brezposelni tako težko in neradi odločijo za delo na kmetih, ker nikakor ne zaslužijo toliko, kolikor raztrgajo obleke in obuvala pri delu, da ne govorimo o drugih potrebnih rečeh.
NEDELJA, 10. aprila:
7,15 Jutranja glasba.
17,10 Pregled radijskega sporeda za prihodnji teden.
19,30 Slovenske narodne pesmi s plošč.
PONEDELJEK, 11. aprila:
7,15 Zenska ura in jutr. glasba. 16,00 Pouk slovenščine za nemško govoreče — 10. ura.
17,10 Poročila.
TOREK, 12. aprila:
7,15 Gospodarska ura in jutranja glasba.
17,15 Poročila.
SREDA, 13. aprila:
7,15 „Domači zdravnik“ in jutranja glasba.
17,10 Poročila.
ČETRTEK, 14. aprila: 7,15 Zanimivosti. 17,10 Poročila.
19,30 Polurna oddaja.
^ETEK, 15. aprila:
7,15 Misli ob Kristusovem trpljenju.
*1 ^7 "t	1 o
SOBOTA, 16. aprila:
7,15 Pregled svetovnega tiska. 17,10 Poročila.
ftadti Jfokdiut - BBC
(Poročila v slovenščini in srbo-hrvaščini)
(Oddaja vsak dan na srednjem valu 267 m in na kratkih valovih: 41 m, 30.96 m in 25 mj popoldansko oddajo prenaša tudi postaja »Alpen« land« na 339 m.)
6,45— 7,00 poroč. in koment. v srbo-hrv.
14.45—	15,00 poroč. in koment. v srbo-hrv.
20.45—	21,15 poroč. in koment. v srbo-hrv. 21,15—21,30 poroč. in koment. v slovenše.
Radia fost - mäaia II.
(Slovenske oddaje)
Dnevne oddaje: 7,30 do 8,00; 11,30 do 14,30; 17,30 do 24,00.
Nedeljske oddaje: 7,30 do 8,30; 9,30 do 14,30; 16,30 do 24,00.
Poročila dnevno ob: 7,45; 12,45; 19,45; 23,15.
Postaja oddaja ha valu 318,8 met.
KLEMEN HABJAN:
I S: K CEVI
G Al J ©TI
(Izviren roman)
2.
Nazadnje se je odločil za prostor pred previsom. Breg je bil tam močno upognjen proti žejanski strani. Za. hle-vec dovolj prostora. Tudi seno in steljo bi lahko spravil.
Jerč meri, stokrat premeri stokrat popravi. Lapuh in srobot sta stlačena, razločno je videti pot, ki gre od mostu ob vodi. Ljudje majejo z glavo. Kaj vraga išče tam doli? Jerč pa ne reče besede. Molči, kakor da je mutast.
Jerčevko že skrbi, da se možu ni zmešalo. Tišči doma, tudi pije manj in še ponoči vstaja. Dvakrat je šla prav nalašč v Retje k Alešu, da mu je vse povedala. Aleš je prišel domov in vrtal v očeta. Ničesar ni izdal.
,,Vse je še v glavi. Zato sem tak. Ko se bo začelo, bo boljše.“
Nič ni hotel povedati.
Polona ga je nekajkrat presenetila, ko je nekaj risal. Zvedavo je zrla v čudne črte. Vselej se je zadrl nad njo.
„S poti mi pojdi.“
Stari Jerč je bil v svojem svetu m ljudje so se počasi privadili na njegovo Vsakodnevno pot ob vodi.
Tudi Sebenak je postal pozoren.^ Vselej, kadar je videl prihajati Jerča, je stopil k oknu in oprezoval.
„Kam ga hudič nosi?!“
Jerču ni ušlo, da ga Sebenak^opa-zuje. Nalašč je še dlje meril, nalašč postopal in se razgledoval. Zgodilo se je celo, da se je pri Jerču oglasil Uleš.
Jerčeve oči pod nizkim čelom so se smejale.
„Kaj pa ti pri meni, Uleš? Nisem te še videl pod našo streho.“
Ulešu je nerodno.
„Slišim, da nekaj meriš, Jerč.“
Jerč nekaj časa samo kima.
„Svinjak bom naredil.“
Zarežal se je, da je Uleša streslo. Se na cesto je slišal Jerčev smeh.
Zdaj je tudi Sebenak postal nemirnejši. Kar naprej je oprezoval za Jerčem.
„Ko bi Jerč ...“
Ni upal misli odviti do konca. Čuden strah mu je sedel v srce. Poznali so ljudje Jerča, takšnega mlinarja ni bilo daleč naokoli. Prav iz Retenj so hodili ponj, da jim je klepal mlinske kamne. Tako kot Jerč ni znal nobeden.
Sebenaka grize. Rad bi stopil do Jerča, toda slišal je že, kako je naredil z Ulešem. Z njim bi nemara še slabše opravil.
Ljudje so skušali ujeti Jerča pri žganju. Toda zaman. Najsi je bil še tako pijan, povedal ni ničesar. Kar gledal jih je in se smejal.
Tudi Sebenak je nazadnje poskusü. Jerč je pil pri Bijolu. Sebenak se je mimogrede pridružil Jerčevemu omizju. Dolgo je molčal. Jerč je bil pijan, toda
se je previdno otepaval vprašanjem radovednih sosedov.
Sebenakove oči so visele'na Jerčevem obrazu. Tedaj se je Jerč kakor vzdramil in zapičil pogled v Sebenaka.
„Ti, ti,“ je jecljal pijano. „Tudi ti se me bojiš. Goljuf! Predobro mero jemlješ, polič namesto litra.“
Sebenak se je splašil. Ni pričakoval teh besedi. Omizje je bruhnilo v smeh.
„Preveč nikar ne govori, Jerč.“
Beseda ga je udarila.
Tedaj je Jerč zrasel. S tacovsko roko je mahnil prek mize, da je se Sebenak pri priči sesedel. Na mah je bila gostilna prazna. Tudi Jerč je vstal in jo mahnil proti Žejam. Ko je prišel do bajte, je stopil še do brega. V temi je spodaj šumela voda, toda skalnato streho je še bilo videti v temi.
Sneg je začel naletavati dober teden pred božičem. Bil je suh, da se je kar medel pod nogami. Voda je upadla. Izza bajte je gledal Jerč na skalo sredi vode. Ljudje so ji pravili konj in po njej so videli, koliko je narasla voda ob dežju ali koliko se je ob suši ponižala.
Jerč gleda v konja. Voda sega komaj do prvega roba. Nizka je. Izpod neba kar naprej sneži. Povsod je že za tri prste snega, le pod skalnim pomolom je prijazno suho. Včeraj je gledal.
S porogljivimi očmi gleda proti Sebe-naku. Po tistem, ko ga je mahnil, sta se nekajkrat srečala. Sebenak ga ni pogledal. Jerč ve, da mu Sebenak ne bo nikoli odpustil.
, Zima Jerča ni umirila. [Vsak dan
sproti je šel k skali in jasno je bilo videti gaz od mosta proti vodi.
Nekega dne je nenadoma pričel meriti trame za bajto. Meril je, govoril sam s seboj, zdaj pa zdaj stopil na rob brega in gledal proti skali.
Žena se ni mogla več zmagati.^
„Vorenc, kaj vendar namerjaš? Saj boš ponorel.“
Prvič, da so se Jerču pred ženo nasmehnile oči. Že je hotel povedati, pa se je nenadoma premislil in skrivnostno dejal:
„Ne bo ti treba več delati. Zgarala si se od večnega dela.“
Več ni mogla zvedeti, toda vsaj malo se je pomirila.
Zimske dni je Jerč prečepel v šupi, kjer je imel orodje. Prekladal je cima-rake, malarine in puntake, risal po starem papirju, pa se nenadoma zmislil in odšel na breg za bajto. Njegovo življenje, poslednja najtanjša misel je bila ujeta na skalni pomol.
*
Pomlad se je pričela z veliko vodo, ki se je valila pod bregom kot spenjeno blato. Močna odjuga je talila sneg po gorah in pomladno deževje je žlagalo vse dni po zemlji, ki je bila podobna vzhajajočemu testu. Zmrzlina je popuščala.
Potlej se je dež unesel in voda se je pričela jasniti. Kurjic je bilo pod bregom vse belo. Jerčevi škornji so jih mečkali vsak dan.
Ko so zacvetele velikonočnice, so ljudje vedeli, da bo Jerč zidal. Aleš je pustil službo in se vrnil v bajto.
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
„Ob koncu smučarske sezone“
ji	j* ;3	d j	Ji j«	||:7 j	* J9 jlU	P' M	
12				
NX				
	ix!-1	N UH ® i	1 p:	X X	
		1 i si Isis sr i	j X:	X	
2?	[ ;	Mi28 i i2v mmmw™ r	; '''i! 	|x]x	
				
57 mmmm
ppl..ix].ix Ix
F7.1.F't‘H xlx
mFT^l........P"P'
wm*i...rf”!..
.....!.:xpt";i.r:
!i"PxFT-!.ixrE
p ;pj J M:x]^"l.
w'\ T lxp'1.: "P
is''t.184 i n~"
*) ; :
z; :	2-
:42	:43 ;44
■	:	iX
ixP4
;	:	G
:55
!X! J
fö ; ti4
i6-'
! Ki
FT i
i i
68 : l! „xw :
'* '}.ixp ;.'<• ^
.r"Mx-8‘_t i‘; ;w
■ "rp< hV ..:.:xp'
90 :.........'01
;	;
X
’ i«"
i |X f2
pH
:
...•.....|....s;
X x ix x 101 i
I..P']....r:
i i ci i
mw” i i i ;xi
xF'i.j.r-i
i i si i i I- ;	^ Ei
Ml
Pazite! — V naslednjo križanko je vpletenih 12 imen, ki se nanašajo na smučarski šport.
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1 največja smuška skakalnica na svetu; 7 shod, zborovanje; 12 plod, kal; 13 vrsta pesnitev; 14 neka denarna enota; 15 delno, v omejeni količini ali obsegu: 18 človeku koristna bitja; 21 otok v Egejskem morju; 22 svetovni prvak v smučarskih skokih, dosegel najdaljši skok na skakalnici pod 1 vodor.; 23 glasen, vpijoč; 25 Verdijeva opera; 27 večje časovno razdobje; 28 živalska končina; 30 izkop, vdolbina; 32 član srednjeveškega divjega naroda; 34 kovina; 35 kretnja, znak; 38 počiva, sniva; 40 Pregljeva drama iz svetopisemskega življenja; 43 osebni zaimek;
7® let
v s užbi vrstnarstva in pol edelstva
Veletrgovina s semeneni
Josef
Heubefonig
Celovec - Heupl. 6 - Tel. 27-17
45 spomladanska cvetlica; 47 lepo vedenje ; 48 časovni veznik; 49 kratica angleškega naslova; 50 nekdaj, v preteklosti ; 53 brezpravno ljudstvo; 54 vrsta psa; 56 vzklik; 57 kot pri 25 vodoravno; 59 oblika ženskega imena, naslov znane Aškerčeve pesmi; 61 izraz pri kartanju; 62 javen, opazen; 63 zdravniške kratice za nevarno pljučno bolezen; 66 razpis, javno poizvedovanje; 67 kot pri 35 vodoravno; 68 star v angleščini; 70 pojav ob nevihti; 71 pod, temelj (3. sklon množ ); 73 označka za kazensko taborišče; 74 časovni veznik; 75 sumnja, nezaupanje; 78 sorodnik; 79 kratice neke francoske politične stranke; 80 zemeljsko bogastvo: 81 bojni voz, oklopnjak; 83 del noge; 85 vpad; 87 električna enota; 89 drugo ime za Perzijo; 90 moški glas; 92 barvilo i tujka) ; 95 rodbinsko ime dveh najboljših norveških smuških skakalcev (Sigmund in Birger); 97 zgodovinsko polje v južni Srbiji; 99 spodobno vedenje; 101 kraj, kjer je največja smuška skakalnica v Avstriji.
Navpično: 1 kratica pri naslavljanju; 2 nedelaven; 3 neka celina; 4 nekdaj; 5 glaVno mesto Koroške; 6 starogrško živalsko božanstvo; 8 del sod-nijskega postopka; 9 ime modernega tujskega hotela v bližini skakalnice pod 1 vodoravno; 10 običaj, „železna sraj-
Pri Jerču so se misli vseh zgnetle v en sam klobčič.
Mlin!
Ko sta Jerčeva dva pričela delati pot proti skalnati strehi, je Uleš prišel k, Sebenaku-
„Zidal bo.“
„Mlin,“ je topo dejal Sebenak.
Jerčeva dva pa sta grizla v grmovje, požigala, kopala, nasipavala in tlačila. Meter za metrom, dovolj široko za dva voza. S tajselni bodo lahko vozili, če bodo hoteli.
Jerč in Aleš oba sta zagnana, da ju ni moči ustaviti. Škripanje Sebenakovih vreten ju podžiga. Še Jerčevka pride včasih pogledat, čeprav je skoraj vse delo na polju padlo nanjo in reva komaj zmaguje z najmlajšimi. Moževa misel je sedla tudi vanjo in sedaj vidi samo še škropotajoča kolesa, ki ženo težke kamne. Na stroške skoraj ne misli. Še Jerč je pozabil nanje.
Cesta je bila narejena, svet zravnan. Ob vodi, kjer naj bi stala bajta, je napravil Jerč kamnit zid. Da bi voda, če bi močno narasla, ne bila naravnost pred prag.
Ko sta malicala pod skalnato streho in trgala s tacastima rokama kruh, sta oba gledala proti Sebenaku.
„Zgrizel bi se, Sebenak, če bi se mo-
gel,“ krhne Jerč. „Vem, da gleda skoz okno.“
Aleš se smeje.
„Tudi Ulešu ni boljše.“
„Kakor da sva ju midva pobotala. Prej sta si bila večkrat v laseh.“
Jerč in Aleš garata kakor vola. Do trde teme. In še v temi se ne moreta odtrgati od vode. Ujeta sta v njen šum kakor začaranca.
Mlin!
Vrte se kolesa, v debelih kapljah od-letava voda od lopat, vretena cvilijo, vrte se kamni, ropotajo stope, v grodu se seseda žito, bel prah visi v zraku.
„Hudiča!“ zakolne Jerč.
In kakor da Aleš v temi vidi očetove misli, votlo izdavi.
„Potlej bo Sebenak mlel samo še na eno kolo. In Uleš nemara tudi.“
Jerč ne odgovori. Toda Aleš ve, da oče niso pozabili na grunt, ki ga je kupil Uleš. In tudi na Sebenaka ne, ki je prinesel nesrečo. Niso jedli belega kruha, pa bi ga lahko, ko bi zrasli v mlinu.
Ko se vračata v temi, oba strmita v svetla okna Sebenakove hiše. Videti so kakor prestrašene oči, ki se bojijo nečesa hudega.
In v temi ugane Aleš, da oče stiskajo pesti, ki so krvave od robatega kamenja.
Dela ne zmanjka. Vsak dan vidi Jerč kaj novega, kar bi bilo potrebno popra-
ca“; 11 psevdonim, pod katerim je pisal Ivan Cankar; 16 znan ljubljanski vse-učiliški profesor; 19 dva enaka soglasnika; 20 poškodba; 24 znana Gogoljeva komedija; 26 drugo ime za smuči; 29 geometrijsko število; 31 moško ime; 33 dolina na italijanski strani, kjer prebivajo Slovenci; 36 znan smuški skakalec, Monakovčan; 37 duhovska oseba; 38 zimskošportni kraj in letovišče v Švici; 39 „obleka“ nekih domačih živali; 41 mesto v Padski nižini; 42 pevska nota; 43 sedež vida; 44 znana vzhodno-tirolska smučarska družina; 46 zagledam; 51 skrajšano žensko ime; 52 najboljši slovenski smučarski skakalec, (ime in priimek); 54 nasprotje od noči; 55 moško krstno ime; 58 kolikokrat?; 60 označka za neko kemično prvino; 64 graditelj „mamutske“ skakalnice pod 1 vodoravno: 65 mednarodna' označka za „diplomatski zbor“; 67 gonilno sredstvo; 69 kratica Cankarjevega krstnega imena; 72 zdravila; 73 grad na Gosposvetskem polju; 75 zimskošportni kraj v Švici; 76 moško ime; 77 odstavljeni grški partizanski general; 79 kosilo, obed; 82 posvečena posoda; 84 starorimsko hišno polbožanstvo;	86
notranjščina trebuha; • 88 plemiški naslov; 91 vzklik; 93 „oni“ v francoščini; 94 molčeč, miren; 96 nada; 98 osebni zaimek v množini; 100 časovni veznik.
Nefiwafea autemoMska uinava na Sunaju
Dunajski velesejem d. d. javlja, da se bo vršila letošnja mednarodna avtomobilska razstava na Dunaju na prostoru Rotunde v času od 8. do 15. maja. Razstavljeni bodo domači in inozemski izdelki osebnih in tovornih avtomobilov, motornih kles, dvokoles, gum in priti* klin.
imiiiiniiiiMiiimnmiiiiiiiiiimiiNiiiiiiiiiiimiimiimiiitiimiiiiiimmf
Naznanjam, da prevzamem popravila
cerkvcMh orgel
Jamčim za najboljšo izvedbo tozadevnih naročil
SCHELANDER MARKO,
orgelski mojster
Poreče ob Vrb. j. — Pörtschach a/W. S. 206	1065
MALI OGLASI
l!lllllllll!l|lll!l!l!ll!llll)llll!llllllllllllllllll!>!llllllllllll!l!llllll!llllllllll!lllll!!l!llll!l!IIIIIIH!liilll
Čevljar z izpitom, srednjih let, vajen vseh čevljarskih del, želi premestiti službo. Naslov v upravi „Koroške Kronike".	1066
Kaj še dobite na nakaznice za 52. dodelitveno dobo
Opravičeni so prejeti:	600 a	PŠ moka	Testenina |	Margarina ali umetna mast	Osta'a mast			J 250 D	1 200 q
Odrezki nakaznic:		1250 a	250 a	500 0	200 a	300 5	400 0		
i Navadni potrošniki nad 18 M		13	14	16	17				18
2 Mladina od 12—18 let		13	14	16	17				18
3 Otroci od 6—12 let	13		14				20	24	18
4 Otroci od 3—6 let	13				19			24	18
5 Otroci do 3 let								24	18
H Delni samooskrbovalci z ma-									
slom nad 18 let			1 H						
? Mladina od 12—18 let		113	114						—
8 Otroci od 6—12 let	113		114			|		124	—
» Otrocr od 3—6 let	113					* I		124	—
10 Otroci do 3 let								124	
11 Delni samooskrbovalci z me-									
som in mastjo nad 18 let									
12 Mladina od 12—18 let		213	214						
13 Otroci od 6—12 iet	213		214					224	
14 Otroci od 3—6 let	213							224	
15 Otroci do 3 let					!			224	
16 Delni samooskrbovalci z me-									
som, maslom in mastjo		O lo							
17 Mladina od 12—18 let		313	314		1				
18 Otroci od 6—12 let	313		314		1			324	
19 Otroci od 3—6 iet	313							324	
20 Otroci do 3 let								324	
26 Krušna nakaznica za samoosk	411					1			

vila. Včasih pride pomagat celo Lojz. Pa ne za dolgo. Tudi njive je treba obdelati. Same ženske ne zmorejo vsega.
Z zoro pričenjata. V hrbtu jima poka, ko vlačita debele kamne k vodi. Toda Jerč in Aleš vidita samo eno: mlin.
Ko je bil prostor zravnan, ga je Jerč z mezečimi očmi presojal. Kdo bi si mislil, da bo tako širok?
Tudi Aleš gleda.
„Bajto bi postavili lahko pred mlinom, oče. Manj stroškov bi bilo. Kovač bi trdo držal zemljo, čeprav ni nič vredna.“
„Sam premišljujem,“ kima Vorenc. „Nisem mislil, da bo toliko prostora. Za mlinom bi nam nagajalo in še pot bi bilo treba napravljati. In Kovača poznam. Ne spustil bi pri ceni.“
Spet merita. Kar na korake. Najprej Jerč potlej še Aleš.
„Če jo postavimo do sem, je še za dobršen voz prostora.“
Jerč znova meri.
„Lepše bi bilo tako. Kovač naj kar sedi na svojem svetu.“
Potlej pričneta klesati. Vse ostre ro-biče pod skalnatim napuščem zgladita, popravljata in klešeta. Prah jima seda v usta, da ga čutita med zobmi kakor ostro moko. Toda ne obstaneta. Vsak dan od zore do mraka.
Tlek-tlek-tlek.	.
Gor do bajte se sliši udarjanje kladiv. Udarci bijejo ob Sebenakova okna kakor porog.
Sebenak sluti, da obetajo maščevanje. Za vse, kar je stari Sebenak storil Vorenčevemu očetu.
Jerči ničesar ne pozabijo.
Sebenak ve. Že takrat, ko je po očetu prevzel posestvo in mlin, je s čudno grozo srečaval Jerčevega Vorenca. Nekaj je bilo v njegovih očeh, kar ga je plašilo. Čokata Vorenčeva postava je skrivala nezlomljivo silo, kateri se ni moglo ničesar upirati.
Kar je oče zgubil, bo sin popravil.
Nihče ni več dvomil, da bo Jerč postavil mlin. Kakor so ljudje spočetka zmajevali z glavami, tako so si zdaj na skrivaj šepetali:
„Ni neumen. Zavoljo skalnatega na-pušča si bo prihranil marsikaj stroškov. Ena stena mu že stoji. Noben zidar bi ne napravil take.“
Jerč govorjenja ne posluša, še k mari ga nima. Ob nedeljah se prav nalašč postavlja pred cerkvijo, da morata Sebenak in Uleš mimo njega.
V Jerču je mogočna volja in tiha sreča. Pripravil je trpljenje ’ Sebenaku in Ulešu. Počasi ju bo mučil, da se bosta zvijala kakor deževnika. Vse jima bo povrnil, kar sta stara prizadela očetu.
(Dalje prihodnjič)
„Koroška Kronika« Izhaja vsak petek — Cena za naročnike mesečno: za tuzemstvo 2 S v inozemstvo S S - Uredništvo lista je v Celovcu Tel. 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu. Völkermark-et Ring 2S/1 Tel 3651/96 - Mesečno naročnino je treba plačati v naprej
Tiska: Tiskarna „Cannihia“ v Celovcu.
Völker msI k'ei «'ng 25/
— Rokopisi se ne vračajo.