Leto 1926/27
Oktober
.................................................inim.....inim.................................................min.....ilium.....mm......hiiiih-hiiiih......iiiiim-uiniM.....iiiiiih<«
Frančišek, naš bratec...
Ote mu je bil bogat kupec in mati iz grofovske družine. V tistih časih je bilo zlo na svetu. Človeška srca so tkali v mreže pajki: zavist, lakomnost, nasladnost. In sin Frančišek, mladi vitez, si je izbral za nevesto revščino; njegova duša, polna vedre miline, je zagorela v ognju, prižganem ob plamenu, ki večno gori iz samega Srca Jezusovega.
Ogrnil si je meniško haljo in med brezdomci je poiskal to-varišije, med zapuščenimi, ki so tavali v zmotah in bedi. Ljubezen, ponižnost, dobrota so bile zvezde v svetniški glorijoli asiškega beračka. In je hodil po naseljih umbrijske ravnice in oznanjal prizanesljivost, mir, pokoro. Z živo besedo je učil, da je vse iz božje roke, iz ljubezni Stvarnikove : sestra grlica na dvorišču in bratec martinček na skali in zvezde na nebu in cipresa ob potu. In kadar je pozlatilo zvečer solnce cerkvico na Porcijunkuli in bajtice Frančiškovih bratov okoli nje, tedaj je on dvignil lice proti bakrenim oblakom in odprl roke: „Solnce, naš gospod brat!u
Sestrice lastovice so frfotale okrog svetnikove glave.
Tako je bil dete v svoji nedolžni ljubezni, da je z njenim čarom reševal duše ljudi, in tako je bil v njej velik, da je utrjal temelje Cerkvi, ki so jih glodale tiste dobe.
Vsi oni, ki jim je odpiral oči in srca, so se zbirali ob njem v redu Manjših bratov in redu sester Klaris in še v Tretjem redu.
Njegovo delo rojeva sad za večne čase!
Letos pred sedemsto leti je umrl, in vsi blagi ljudje na vesoljnem svetu, ki poznajo nauk Kristov, obhajajo z veseljem ta spomin na Frančiška Asiškega, serafskega svetnika.
Ogrejmo se ob njegovi ljubezni do Boga in stvarstva tudi mi!
A. žužek.
17212078
J a n. P u c e I j :
Kako je sveti Frančišek pridigal pticam.
Ko je šel nekoč sveti Frančišek po poti, je povzdignil oči in videl nekaj dreves ob poti, in na njih je sedela skoraj neštevilna množica ptic. Temu se je sveti Frančišek začudil in je rekel tovarišem: »Počakajte me tukaj na poti, jaz pa grem popridigat svojim sestram pticam.«
In stopil je na polje in začel pridigovati pticam, ki so bile na zemlji, in takoj so prišle ptice, ki so bile na drevju k njemu, in vse so obstale mirno, dokler ni sveti Frančišek nehal pridigati. Pa tudi potem še niso odletele, dokler jim ni dal svojega blagoslova. In sveti Frančišek je hodil med njimi, tako da se jih je dotikal s svojo haljo, pa se nobena ni genila zaradi tega.
Govoril pa jim je sveti Frančišek takole: »Ve moje sestre ptice, ve morate biti Bogu, svojemu Stvarniku, zelo hvaležne in ga morate vedno povsod hva-
liti, zakaj dal vam je prostost, da letate, koder hočete; tudi vam je dal obleko, dvakratno in trikratno. Hvaležne mu morate biti, ker je ohranil vaš zarod v Noetovi ladji, tako da se vaša vrsta ni zmanjšala. Tudi mu bodite hvaležne za živi zrak, ki ga je on za vas odločil. In povrh vsega: ve ne sejete in ne žanjete, in Bog vas hrani in vam daje reke in studence v pijačo. Daje vam gore in doline v pribežališča, in visoka drevesa, da stavite ondi svoja gnezda, in čeprav ne znate ne tkati ne šivati, Bog vendar oblači vas in vaše otročiče. Tako vas torej res zelo ljubi vaš Stvarnik, ko vam izkazuje toliko dobrot, in zato se varujte, sestre moje, greha nehvaležnosti in si vedno prizadevajte, da boste hvalile Boga!«
Ko je sveti Frančišek izgovoril pticam te besede, so vse ptice odprle svoje kljunčke in začele stegovati svoje vratove in razprostirati svoje peruti in spoštljivo pripogibati svoje glavice in kazati s kretnjami in petjem, da jim je napravil sveti Frančišek največje veselje. In sveti Frančišek se je skupaj z njimi veselil in radoval in se silno čudil nad toliko množico ptic in nad prelepo njihovo raznovrstnostjo in nad njihovo pazljivostjo in zaupnostjo. Zato je v njih pobožno Hvalil Stvarnika.
Ko je pa končal pridigo, je naredil sveti Frančišek nad njimi znamenje križa in jim dovolil, da se razidejo. In potem so se vse te ptice dvignile v zrak s čudovitimi spevi. Razdelile so se potem po znamenju križa, ki ga je bil naredil nad njimi sveti Frančišek, na štiri strani: en del je odletel proti vzhodu, drugi proti zahodu, tretji proti jugu, četrti pa proti severu, in vsako krdelo je odletelo prepevaje čudovite speve.	('z Fioretti di san Francesco XV.)
Priredil J. F. S.:
Za večno krono.
Igrokaz v treh dejanjih z živo sliko.
II. DEJANJE.
Zelo bogato in razkošno opremljen salon v Mantovi. Če mogoče: oklepi, orožje, opreme vitezov in plemičev, vmes palme in drugo južno rastlinje.
!. prizor.
Alojzij, Rudolf, Hugo Goldoni.
(Alojzij sedi ob strani in čita knjigo. Rudolf sedi prevzetno v stolu s pre-križanimi rokami. Hugo sedi na mizi in igra kitaro, poje pesem. Hugo in Rudolf pijeta vino.)
Rudolf (odstavi čašo in se smeje): Tako, bratec Alojzij, pij z nami! Vsa Mantova je praznična, le ti si čudak. (Pije in da bokal Hugonu.)
Hugo (odvrne bokal Alojziju): Ne daj se prositi. Oče želi, da se veseliš z veselimi. Ali si ježa pojedel, da gledaš tako kislo v knjigo? (Z Rudolfom se smejita.)
Rudolf: Gotovo računa, koliko časa bo potratil pri konjski dirki. (Smeh.)
Hugo (položi prst na nos): Zdaj vem! Tuguje — odtod tako žalosten obraz.
Rudolf: čemu neki tuguješ?
Hugo: Mladi vojvoda Vincencij praznuje danes svojo poroko z lepo Ele-onoro, hčerko starega vojvode iz Toskane. Včasih je z njo vsak dan občeval v Toskani. (Drži nagajivo prst na nosu.)
Rudolf (se posmehuje in zvito ogleduje Alojzija): Aha, že res! Kaj misliš ti?
Hugo: Ljubosumen je, drugega nič. (Smeh.)
Alojzij (pogleda oba resno, nato proseče, in čita dalje).
Rudolf: To je res dobro! Tu tiči torej zajec! Kdo bi si bil mogel kaj takega misliti o mojem bratcu?
Hugo (zaničljivo) : Te pobožne pa že moramo poznati. Će ga je tudi Vincencij prehitel in mu pregovoril dekle, še vseeno lahko vidi poslanstvo slavnostne igre, ki se bodo danes igrale v čast njegovemu oboževanemu plamenu. (Bučen smeh.)
Alojzij (se zamišljeno dvigne): Bog vama odpusti, kakor vama jaz odpuščam. (Odide.)
Hugo (gleda za Alojzijem nekoliko užaljen): Oho, temu se pa človek hitro zameri.
Rudolf: Stavim kupó falernca, da gre zdaj spet v jezuitski kolegij opravljat duhovne vaje svetega Ignacija.
Hugo: Ne razumem, da najde knežji sin nad takim početjem svoje veselje.
Rudolf: Mi marsikaj ne razumemo. Njegova pokora je tako velika kot njegova pobožnost in ponižnost. Brat-laik pri jezuitih, ki mu streže, mi je pravil, da se čudi, kako more živeti ob tako pičli hrani. Ali še upa oče na najin vpliv, da bi ga pregovorila! Zdi se mi, da bo najino prizadevanje najbrž zaman. In krona mejnega grofa?
Hugo: To dobiš ti! Pazi, čez čas boš itak uvi del, da imam prav!
Rudolf (se dvigne): Pridi, pojdiva na slavnostni prostor.
Hugo: Tako je, zlati prijatelj, Naužijva se življenja v vseh oblikah. (Odideta roko v roki.)
2. prizor.
Alojzij, p. Ahil.
(Vstopita vtopljena v prijeten razgovor.)
P. Ahil (šaljivo): Tako, te pompozne dirke, vseh kratkočasnosti, ki valovijo in donijo tu zunaj, se noče moj Alojzij v ničemer poslužiti in nič vedeti o tem? Pomisli, pozneje ti bo morda kdaj žal, pa kesanje bo prepozno.
Alojzij: Nikdar, dobri, skrbni oče! — Kaj mi koristijo vse veselice, vse prijetne ugodnosti za večnost?
P. Ahil: Glej ta krasni svet, veličastno solnce na nebu! Smeji se naši bogati, srečni deželi. Poslušaj petje veselih ljudi; poglej, kako se naslajajo ob jedi in
pijači s stoterimi šalami. Vse, vse---ti pa se hočeš vsemu odtegniti in
zakopati v naš tihi samostan, ki nudi le brezpogojno pokorščino?
Alojzij (prime patra za roke in motri ga željno): Da, oče, to bo moje življenje. Le predolg mi bo čas, preden bom dosegel zaželjeni cilj.
P. Ahil: In oče?
Alojzij: Zdaj sem še v njegovi oblasti. On mi odločuje in zapoveduje. Pomisli pa naj, da je Bog tisti, ki me kliče, ki me vabi v Jezusovo družbo. Če se protivi mojemu poklicu, se s tem protivi svojemu Bogu.
P. Ahil (ko se oba počasi izprehajata) : Njega jezi le tvoja preostra pokora. Govoril je o tej zadevi z zdravniki, ki naj bi te* odvračali od posta.
Alojzij (se smeji): Predober in preveč skrben je moj oče. On ve, koliko mi koristijo taka mala zatajevanja. — Da bi mogel in znal Boga tako ljubiti, kot zasluži!
P. Ahil: Verjemi, velikega in srečnega te hoče napraviti že tu na zemlji
Alojzij: Tisti je velik, ki zaradi Boga vse žrtvuje in vse zapusti.
P. Ahil: Tako govori knežji sin 16. stoletja?
Prejšnja, Jakob, dva otroka.
Jakob (vodi otroka, ki nosita polne predpasnike cvetic): Le pojdita, le pojdita, otročička, k vajinemu prijatelju in dobrotniku, kamor vaju tako mika. (Odide.)
Alojzij (zelo ljubeznivo napram malima): Peter, Lucija, vidva me iščeta?
Otroka (mu dasta cvetic): Prinašava ti cvetic!
P. Aliil (opazuje v ozadju s prekrižanimi rokami ta prizor): Kako ljubka slika!
Alojzij: Lilije prinašata, moje ljubljenke? To je lepo, zelo lepo. (Da jima roke in pogladi ju po kodrastih glavicah.)
Alojzij (pokaže na cvetice): Te nežne cvetice, častiti oče, mi nadomeščajo knežjo krono.
P. Ahil: Blagoslovi te Bog in tvoj otroškočisti razum! (Odide.)
Alojzij (sede na stol in pritegne k sebi otroka): Tako, moja mala, zdaj se bomo spet razgovarjali, kajne?
Otroka: Seveda, pa še kako rada!
(Jakob vstopi.)
Alojzij: Jakob, kakšnih novic prinašaš?
Jakob: Dvorjan naznanja svoj obisk. Tudi Rudolf je pri njem.
Alojzij: V božjem imenu! (Jakob se oddaljuje z otrokoma.) Zdaj pa lepo domov. Zahvaljujem vaju za krasne cvetice, jutri bomo naprej kramljali. Ostanita pridna! Bog vaju blagoslovi, moja ljuba! (Otroka mu poljubita roko in odideta.) (Zase): Še bodo silili vame, da bi me odvrnili od mojega sklepa. Z vsemi očmi preži svet na dušo, ki se hoče posvetiti Bogu.
4.	prizor.
Alojzij, Rudolf, Franc del Turco.
Alojzij (pozdravi del Turca): Gospod dvorjan, kaj vas je napotilo k meni?
Del Turco: Z vašim očetom sem govoril. Iskal vas je. Pravkar je govoril z vašim spovednikom, patrom Ahilom.
Alojzij: Dobri oče! Koliko skrbi si napravlja po nepotrebnem!
Del Turco: Vse zaradi vas. Uprav neljubo mu je, ker vas ni našel na veselici.
Alojzij: Mnogo večje veselje sem doživel, ker sta me obiskala dva revna otroka.
Del Turco: Že res — toda vse o pravem času in kadar je na mestu. Ne odtegujte se očetovi želji. Dajte svetu, kar mu gre!
Alojzij (resno): Kaj pa daje svet Stvarniku?
Rudolf (hitro stopi med njiju): Tega mi danes, na dan naše proslave, nočemo vedeti. Oglej si, kar danes razkazuje in nudi Mantova. Vsi mladi pleme-nitaši so navzoči. Po cestah kar mrgoli viteških vpreg, ki se med seboj kosajo v dragocenem orožju in obleki. Neverjetne vsote so že stavljene na najboljše konje.
Del Turco: Naš mladi prijatelj Hugo Goldoni, ki mu je vaš oče zelo naklonjen, je tudi navzoč in zelo razvnet.
Alojzij: Pa čemu vse to? Kaj koristi to za večnost? (Oba delata že ne-potrpežljive kretnje.) Moj načrt ostane neomajen, trden. Z veseljem se odpovedujem svetu, ki ga znate vi tako živo slikati in ščititi. Stremim le po tihem samostanu.
Rudolf (del Turcu): Tako govori vedno, pa naj govorimo o dobrem ali o slabem.
Del Turco: Ali mislite, da je ta načrt všeč vašemu očetu? To bo še vojska med vama!
*
Alojzij (razvnet): Krona, za katero se bojujem, je vredna več kot le vročega boja.
Del Turco: Očetu moram sporočiti odgovor. (Oba odideta.)
Alojzij (srčno): Da, več ko vročega boja je vredna krona večnosti, po kateri stremim z vsemi silami in močmi. Moj Bog, s tvojo milostjo sem zaznal za svoj sveti poklic; zato mi pomagaj dalje! (Poklekne pred Marijino sliko): In ti, Brezmadežna, ljubljena mati Marija! Ti si moja priprošnjica, moje upanje. Ljubim te, najmilejša Gospa in vladarica! Tebi podarim po Jezusu, tvojem Sinu, vse svoje upanje, vse — samega sebe. Pomagaj mi v boju za večno krono, o Mati usmiljena, ljuba Mati, pomagaj v boju, pomagaj mi k zmagi. Amen.
5. prizor.
Alojzij, Hugo Goldoni.
Hugo (vinjen, stoji razkoračen, roke v bokih, se spusti v bučen smeh; Alojzij se mirno dvigne): Ha-ha-ha-ha! Glej ga no, glej pobožnjaka! Tu kleči in moli, ko se zunaj ves svet od same zabave postavlja na glavo.
Alojzij (zelo vljudno); Dobro, da vsaj jaz stojim še na nogah.
Hugo: Povej mi vendar, kaj se godi letos s teboj, da se umikaš vsaki zabavi? Lansko leto si vsaj še prijezdil na cslu k dirki in se pridružil — seveda med gledalce visoke gospode. No — nekaj, tudi to je bilo nekaj.
Alojzij: Takrat sem imel ozire do dejanj, ki jih ti zasramuješ. Ljudstvo raja in se smeje — pa vedi — jaz se tudi smejim svetu.
Hugo: Poslušaj! Prišel sem s trdno vero, da ugodim naročilu tvojega očeta. Dovesti te hočem nazaj k pravi pameti — slišiš? Bodi spet naš, pojdi z menoj! (Hoče zagrabiti Alojzija za roko, toda ta se mu previdno in počasi izmuzne.) Razumeš? Torej pojdi — ali pa nisi odslej več moj prijatelj!
Alojzij (proseče): Pusti mi svobodno voljo, Hugo! Ne predpisuj mi, kakor tudi jaz tebi ne!
Hugo: Ti tedaj nočeš?
Alojzij: Ne! Posvetil sem se samo Bogu.
Hugo: Neumnost! Ob priliki take prireditve? Tukaj v Mantovi, kjer so bojne slutnje nakopičile znake zmage in bogastva; v kraju, ki razgrinja toliko pestrosti in veličine. Tvoje srce pa ostaja popolnoma ravnodušno. Ali nameravaš ztežati iz sveta?
Alojzij: Take izgube so moj dobiček.
Hugo (se jezno prestopi): Seveda! Izguba knežje krone — ali bo to tuđi tvoj dobiček?
Alojzij: S to izgubo še nisem predrago plačal pravice, da služim Bogu in njegovi Cerkvi.
Hugo (ostro): Razumi, kdor hoče. Moje potrpljenje je izčrpano.
Alojzij: Prosim, govoriva o čem drugem.
Hugo: Ne, izpolnil bom le svojo voljo — ali pa se razideva kot sovražnika. Najnižji uslužbenec tvojega očeta bi se zahvalil za tako početje, tako življenje, kakor živiš ti. (Jakob vstopi.)
Alojzij: Bodiva prijatelja, Hugo!
Hugo: Da, pod pogojem, da se udeležiš prireditve.
Alojzij: Čemu neki? Dovoli mi, da ostanem tu v miru.
Hugo: Ali je to tvoja zadnja beseda?
Alojzij: Prosim, dovoli mi, da ostanem.
Hugo (vrže proč rokavico): Dobro, ločiva se kot sovražnika. Samo en nasvet ti bom še izrekel. Deni v svoj grb oslovsko glavo! (Z zaničljivim posmehom odide.)
Alojzij, Jakob.
Jakob (gleda jezno za odhajajočim; Alojzij si za hip zakrije obraz z roko): Taki nastopi z mojim gospodom so mi pa odveč. Oslovska glava v grbu bi najbolje pristojala tebi, grof Goldoni, in nikomur drugemu.
Alojzij (prijazno): Ne jezi se zaradi tega, Jakob.
Jakob: Človek se ne more zatajiti, če gleda tako vnebovpijočo krivico.
Alojzij: Koliko krivic je pretrpel Zveličar!
Jakob: Kaj takega prenese le svetnik — mene kar duši v grlu. Ne morem več trpeti tega grofa, razuzdan človek je. (Hodi divje okrog.)
Alojzij: Kar Bog dopusti, je vselej v naše dobro. Vsako ponižanje je v našo slavo.
Jakob: Ali se spominjate, kako sirovo vas je napadel, ko ste vrgli v ogenj oni pohujšljivi viteški roman, ki vam ga je posodil?
Alojzij: Od tedaj mi ni nihče več posodil take knjige.
Jakob: Vi ste tudi napram Lovrencu mnogo predobri. V Rimu živi pohuj-šljivo življenje in obrekuje slavno hišo Gonzaško. Kot star, zvest služabnik tega ne odobravam. Boli me.
Alojzij: Vidiš, to je ravno vzrok, da podvojiva molitev za njegovo spreobrnjenje.
Jakob (zmaje z glavo in odhaja): Ne pridem mu do kraja. Le svetniki znajo biti tako potrpežljivi. Moj Alojzij je že eden izmed njih. (Odide.)
7.	prizor.
Alojzij, p. Ahil.
P. Ahil (vstopi živahen in da Alojziju roko): Mir s teboj! Prinašam ti veselo novico.
Alojzij (vesel): Smem vedeti? Moja je, moja slabotna molitev znabiti uslišana?
P. Ahil: Deloma že. Govoril sem z očetom. Čeprav s težkim srcem, sva se končno le sporazumela. Sprijaznil se je z mislijo, da se boš odpovedal kroni. (Alojzij ganjen razprostre roke.) Ne dovoli ti pa vstopiti v jezuitski red . . .
Alojzij: To je rekel?
P. Ahil: Ljubše mu je, da dosežeš visoke duhovske časti, postaneš kardinal, nikdar pa ubog redovnik.
Alojzij: Moj Bog, zahvaljujem te! Pripravil si očeta, da razumeva položaj. Zato sem mu neizmerno hvaležen. Polagoma bo že še naprej dovolil. Led je prebit.
P. Ahil: Toda imela bosta nove boje.
Alojzij: Bog me poglablja v moj poklic, njemu ostanem zvest. Molite zame, prečastiti, molite zame mnogo, mnogo.
P. Ahil (s povešenimi rokami): Povej mi samo to, moj sin! Kako si prišel do tega, da si si izvolil ravno naš revni jezuitski red?
Alojzij: Čital sem spise vašega Petra Kanizija.
P. Ahil: Blagoslov ti je naklonila dobra knjiga. Da bi se res mladina vselej osrčevala za dobre knjige!
Alojzij: Zaupanje, ljubezen do Boga in molitev mi je pomagala. — Čital sem z veliko vnemo indijska pisma, v katerih poročajo jezuiti, misijonarji, o svojih uspehih. Iz njih veje pravi duh apostolske marljivosti in gorečnosti.
P. Ahil: Odtod veselje, s katerim poučuješ ob nedeljah revne otroke v veri?
Alojzij (prisrčno): Navadno sprejemam za to dragoceno plačilo, nežne cvetke (pokaže nanje), simbol nedolžnosti, ki jih tako ljubim. — Ali naj po-iščem očeta?
P. Ahil: Kakor želiš, moj sin! (Oba odideta.)
Jakob (prinese večročen lestenec in ga postavi na mizo. Zagrne okna z zastori, pospravlja in govori): Noč bo! Na nebu svetijo že prve zvezde. Slavnostni prostor je razsvetljen s tisoč lučcami v najrazličnejših barvah. Glava marsikaterega udeleženca je pa že tudi razsvetljena. Siromašni Hugo seveda ni izvzet. Mrzim tega širokoustneža, to blestečo gos. Tu doli prirejajo razkošne pojedine, kjer se ponujajo s sladkim sadjem in paštetami, v steklenicah kuhanimi kapuni, ribami in divjačino — vse v zapravljivi ošabnosti. Gostje nezmerno jedó in pijó, zapravljajo imetje in svojo čast. — Moj ubogi mladenič pa živi — v nasprotju z onimi — v sredah, petkih in sobotah zgolj ob kruhu in vodi. Tako zadošča Bogu za grehe drugih. Potem naj mu pa ne bodo osorni? Pfuj, tak svet! (Stopi bolj v ospredje.) Župnik jih je pravilno ožigosal preteklo nedeljo, ko je rekel, da takih požeruhov in oboževateljev konj ne more rabiti ne država, še manj pa Cerkev. To niso možje, ki smo jih potrebni v naših resnih časih. Bog pozove rešitelje svojemu ljudstvu iz puščave, od pluga in iz skednja, pa ne od razkošja, ničemur-nosti in lenobe. (Pogleda ven.) Grof prihaja, njegov obraz je resen. (Hiti urejevati.)
9.	prizor.
Jakob, don Ferdinand.
Don Ferdinand (nervozno): Kje je Alojzij?
Jakob: Oprostite, ne vem, gospod grof.
Don Ferdinand: Pojdi in poišči ga, ker želim takoj govoriti z njim.
Jakob: Dobro, gospod grof! (Gre boječe k vratom.) Dovolite svobodno besedo staremu služabniku.
Don Ferdinand (prijazno): No?
Jakob: Mladi grof Goldoni je — (požira) — ne smem izreči, kar mislim.
Don Ferdinand (svareče): Le ne preglasno! Ali si jezen nanj?
Jakob: In še kako! Da bi smel, kar želim in nameravam! (Napravlja pesti.)
Don Ferdinand: Kaj se je zgodilo?
Jakob: Z našim mladim gospodom, plemenitim Alojzijem, je pretrgal prijateljstvo, ker ta ni hotel v to razbrzdanost.
Don Ferdinand: Delal je po moji želji.
Jakob (vzhičen, razburjen do skrajnosti): Rekel je, da naj si vzame Alojzij oslovsko glavo v grb. Pri tem se je pa smejal kakor satan.
Don Ferdinand (prepaden): Tako, tako!
Jakob: Sam bo jutri sličen bolj opici s svojo pijano glavo, ki bo velika kot zrela buča. Privoščim mu to, temu lahkoživemu patronu. (Odide.)
10.	prizor.
Don Ferdinand (premišljuje): Sovražim to vest. Sin mojega najboljšega prijatelja se prepira z mojo rodbino? Vendar, res je lahkomiseln patron. Naš zvesti in vdani Jakob ima prav. Alojzij se močno razlikuje od njega, toda sovraštvo mrzim. Da bi to ne bilo prišlo, kaj bi dal!
(Zastor pade.) 'I' o, 'S^
V. Kosmäk — Jož. Gruden:
Rejenka.
(Nadaljevanje.)
Dolga zima je minila. Sneg po polju se je začel tajati, in neko popoldne je prišel dedek z veselo novico: »Škrjančki so že tu!«
»Kje?« je vprašala Anica.
»Na polju.«
Čuvaj je prijel deklico za roko in jo peljal za hišo na kraj, odkoder je bilo videti na polje. Solnce je zagrelo, kadarkoli je posijalo izza sivih oblakov, in visoko v zraku, pod samimi oblaki, so trepetali majhni, majčkeni ptički pa prepevali čudovito pesem Gospodu zmeraj z enako vnemo, z neumorno pridnostjo, kakor jo prepevajo od začetka sveta, in je še ni konec in je ne bo, dokler bo stal svet. O ta pesem škrjančeva, podoba nebeške sreče! Zmeraj si enaka in vendar večno lepa! Otrok, ki te sliši prvikrat, vriska s srcem in grlom, in kmet, ki te je že stokrat in stokrat poslušal, obrača svoj oslabeli pogled v nebo, in solze veselja se mu bleste na velih licih, kadarkoli te spet zasliši.
Čuvaj je pokazal s prstom v nebo in rekel: »Vidiš tamle one ptičke?«
»Vidim,« je rekla Anica.
»In slišiš, kako lepo pojo?«
Anica je nagnila glavo pa poslušala. Nepopisno, srčno veselje se ji je razlilo po obličju, tako da je jecljaje vzkliknila: »Oj, joj!«
»Vidiš, to so škrjančki in tako hvalijo Boga od jutra do noči. Poglej, tamle je eden padel na zemljo; ali si videla?«
»Videla, videla. A zakaj je padel?«
»Bolela so ga že krila od letanja po zraku in grlo od prepevanja. Zdaj si na tleh nekoliko odpočije, potem se pa spet dvigne in bo iznova hvalil Boga.«
»Jaz bi takega ptička tudi rada imela.«
»O, tega pa ne! Škrjančka ne sme nihče ujeti in zapreti v gajbico!« je zapretil dedek s prstom. »Iz kletke bi ne mogel letati v sinje višine in prepevati Bogcu, in Bogec bi se jezil, da ima enega pevca manj! A vedi, Bogca ne smemo jeziti!«
»Ne smemo jeziti!« je zašepetala Anica boječe za dedkom in se zagledala z velikimi očmi v nebo — in z neba je kanila sveta vera v njeno nedolžno srce.
Solnce se je večkrat pokazalo in grelo topleje. Sneg je popolnoma izginil s polja, in pot pred hišo je bila že suha.
Anica se je cele dni igrala na solncu s sosedovimi otroki.
ßlizu je bival krojač Košir. Koširjevi so imeli dečka Francka, ki je bil za leto starejši od Anice, in deklico Marjetico, ki je bila za dve leti mlajša. Potem so imeli tudi malega Jožka, a tega so še pestovali. S Franckom in Marjetico se je Anica najrajši igrala.
Neko popoldne so delali klet.
. »Anica, prinesi mi žlico, bom kopal glino. A ti, Marjetica, boš nosila to ilovico na pot.«
Anica je prinesla kovinasto žlico, in Francek je kopal, da mu je lil pot s čela. Deklici sta zajemali nakopano glino v prgišče in nosili na cesto. Pes je sedel pri njih in jih gledal. Ko je videl Francka, da grebe, se mu je zahotelo, da koplje še on, pa je pomagal s šapami.
Otroci so od veselja zavriskali: »Glejte, glejte, Perun nam pomaga!«
»I, kaj pa delate to?« se je oglasil za njimi ded. V roki je imel vrbovo vejo.
»Klet delamo.«
»Ste že pridni,« jih je pohvalil ded. »Ali nekaj lepšega vam pokažem. Sedite semkaj k meni, pa vam bom naredil piščalke.«
Starec je sedel na hišni prag, razrezal šibo na tri dele, te dele obtolke) ter pri tem pritajeno zapel: »Sleci se, piščalka, pa bo iz tebe lepa, bela, gola kost.«
Otroci so gledali na deda, in oči so jim žarele od veselja.
Ko so bile piščalke narejene, je dal dedek najdaljšo Francku, srednjo Anici, najmanjšo pa Marjetici. Vsaka piščalka je imela drugačen glas, in to je bilo otrokom najbolj po volji. Piskali so vsi trije hkrati, in Čekalek se je od veselja smehljal.
»Nisem mislil, da znate tako lepo,« jih je hvalil. »Tako pojo kakor orgle.«
Otroci so skakali od veselja ter stekli v vas, da bi se ponašali pred drugimi otroki z lepimi piščalkami. A iznenadili niso nikogar: dečki so tako-rekoč že po vsej vasi piskali, da je šlo kar skozi ušesa. Zbralo se jih je najmanj trideset. A ko je videl Francek toliko tovarišev, se je spomnil, kaj mu je rekel Čekalek, da namreč piščalke pojo kakor orgle. Nagovarjal je druge dečke: »Veste kaj, pojdimo zapiskat k cerkvi.«
Njegov nasvet je bil sprejet z največjim veseljem. Ubrali so jo k cerkvi, pokleknili pred glavna vrata na stopnice pa piskali.
To vam je bila čudna godba, brez vseh pravil, brez vse harmonije. Toda Tistemu, ki vidi v vsako srce in ki je tudi vedel, da piskajo otroci v svoji preprosti nedolžnosti, da bi mu napravili veselje — Tistemu je bila ta godba ljubša kakor vse najkrasnejše skladbe godbenih mojstrov.
«r * *
Naslednjo soboto je prišel Čekalek iz gozda in prinesel polno naročje rakitovih mladik. Vzel je seženj dolgo palico in privezaval na njo mladike z rdečim trakom.
»Kaj pa bo to, dedek?« je vprašala Anica.
»To so mačice. Jutri jih boš nesla v cerkev.«
»V cerkev?« se je čudila deklica.
»Sedi k meni, da ti povem.«
In starček ji je začel pripovedovati, kako je šel Jezus iz Betanije v Jeruzalem na praznik, da bi se dal tam križati, in kako je v Betfagi zasedel oslico, in ljudje so lomili veje, mu jih stlali na pot in ga pozdravljali: »Hozana sinu Davidovemu!« in kako so ga z veliko slavo spremili v Jeruzalem.
Anica je poslušala z vso dušo, in ta dogodek se ji je zde} silno lep. Na cvetno nedeljo je vzel nočni čuvaj Anico s seboj v cerkev k sveti maši. Nesel je butaro prvega cvetja in zelenja, prevezano z rdečim trakom. V cerkvi je sedel v zadnjo klop, posadil Anico zraven sebe in ji je dal butaro, da jo je držala. Pred klopmi je pa stala mladina, in vsak deček je držal lepo ozaljšano butaro, in vse so bile vsaj po dva sežnja visoke.
Ko je bila cerkev že polna, je prižgal cerkvenik sveče na oltarju. Iz zakristije je prišel župnik in blagoslovil butare. Nato je šla procesija okoli cerkve. Čekalek je peljal Anico za roko, in dete je vse začudeno gledalo in naposled pocukalo deda za rokav:
»Dedek,« ga je vprašala v otroški preprostosti, »kje pa je Jezus na tistem osličku?«
Čekalek se je nasmejal in je rekel:
»Bodi tiho; on je zdaj že v cerkvi. Vidiš, zaprli so za njim. Ko odidejo,
bodo spet odprli vrata, in midva pojdeva v cerkev.«	(Nadaljevanje.)
* *
*
Si d:
Grozd.
Maih i
ina sva, a grozd je velik, hruška pa je sladka; pot do doma je še dolga in ne ravno gladka. Ko pa v grad domov dospeva, to bo gostovanje ! Po večerjici okusni počivanje in dremanje
in potem vso nočco sladke sanje.
Gorski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra.
9. Kako je na luni.	(Nadal.evanje.)
ašim popotnikom se je godilo kakor Noetu, ko je stopil po vesoljnem potopu prvikrat na opustošeno zemljo. 2e so prišli iz ravnine na hrib, kamor so se bili napotili. Zvedavo in skoraj v strahu so se ozirali nekaj časa naokrog. Strahoto jim je še zlasti povzročala strašna tema, ki so jo opazovali na nebu, kljub temu, da so blestele na njem neštete zvezde in je sijalo svetlo solnce, ki pa ni dajalo prijetne toplote, dasi je kazala ura najugodnejši čas za toploto, to je: drugo uro popoldne. Ravno narobe! Vsem trem potnikom se je zajedel v kosti — dasi so imeli na sebi kožuhe in suknje iz gumija — tak mraz, da so kar koprneli od prezebanja. Le z največjo težavo je mogel zapisati profesor v vednost očetu in Peterčku te-le besede:
»Če je ne bomo prav kmalu pobrali odtod, bomo zmrznili. Zdaj je namreč temperatura šele 75° C pod ničlo; ko pa bo solnce zašlo, se bo površje lune takoj ohladilo na 200° C pod ničlo. Razumete torej lahko, zakaj je vse površje lune tako razdrapano in zakaj niso tudi ravnine — tako zvana morja — niti izdaleka tako gladke kot na naši zemlji. Vse to prihaja od velike spremembe med vročino in mrazom. Vidita povsod polno jam, žrel in kotlin. Večji del površja lune je pokrit z visokim gorovjem, ki dosega in celo presega najvišje gore na zemlji. Oblika tega gorovja je pa docela drugačna kakor na zemlji. Prevladuje skoro izključno okrožna oblika majhnih žrel. Okoli teh žrel so pa ravnine, ki jih obkrožuje spet po več tisoč metrov visoko gorovje v širjavi od sto in še več kilometrov. Število takih vidnih kotlin in žrel je tu neznansko veliko. Cenijo jih na stotisoče. Nasprotno je pa razmeroma le malo gorovij, ki bi imela obliko kakor gorovja na zemlji. Vsa gorovja na zemlji je namreč oblikovala voda. Na zemlji najdemo povsod globoko zarezane, prostrane doline, koder se pretakajo reke in se stekajo potoki, ki prihajajo iz manjših stranskih dolin. Te doline se pa spet razcepijo v grape in jarke, ki segajo visoko v gore. Na mesecu pa ni vodà, zato tudi ne dolin in jarkov kakor na naši zemlji. Gorovje tu ni nič izoblikovano, temveč se strme gore neznansko divje in raztrgano dvigajo kvišku neposredno ob globokih žrelih. To so žrela, katerih dno je včasih na tisoče metrov pod bližnjo okolico. N a luni ne šumlja nobena vodica, ne pihlja noben vet ri č, ni oblačka na nebu, ampak se razprostira nebo popolnomi črno čez in čez. Tudi sence v našem pomenu na mesecu ni, temveč vlada na senčni strani gora črna noč. Delovali so pa na luni svoj čas ognjeniki, podobni onim na naši zemlji, in so zapustili na celem površju svoje sledove! Morebiti je bilo kedaj na luni tudi živalsko, človeško ali drugo življenje — tega ne vemo. Vemo pa, da je zdaj mesec mrtev in da nam kaže, kakšen konec preti tudi naši zemlji.«
Brala sta Peterček in oče te vrstice profesorjeve, in Peterčku je prišlo takoj na misel, kaj je bral v Zgodbah svetega pisma o koncu sveta, ki ga je Oospod Jezus popisal takó: »Kmalu po stiski tistih dni bo solnce otemnelo, in luna ne bo dajala svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in nebeške moči se bodo gibale. Znamenja bodo na solncu in luni in zvezdah, in na zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in valov.«
Iznova je obšel Peterčka prečuden strah ob tem spominu, in silno je spet zahrepenel po lepi zemlji. Proseče je zapisal pod profesorjeve besede to svojo željo: »Stric! Vrnimo se rajši na zemljo! Tam doli je tako lepo, in name čaka mamica v skrbeh.«
Kot da hoče brž ugoditi Peterčkovi želji jo pocedi stari profesor nizdol po hribu, in sicer ravno na nasprotni strani, kot so prišli nanj — torej na oni strani, ki je ni obsevalo solnce, ampak je bila več ali manj gosta tema. Ne smete se čuditi, ako čujete, da jo je stari profesor pocedil. Izginil je namreč tako hitro, kot da ga nese veter. Pa ne le on, ampak tudi Peterček in oče sta jo ubrala za njim, kar se je dalo.	(Nadaljevanje.)
Mladinski novičar.
Ta je bil pa kavelj! To, kar zdaj povem, se sicer ni zgodilo v Sloveniji, ampak daleč v starem in slovečem mestu Würzburgu, pa je vseeno vredno, da se zve. Te dni sta se bila namreč splašila konja, vprežena v težak voz, pa sta drvila naravnost proti reki Meni. To je opazil enajstletni deček neke vdove, Brust po priimku, pa je skočil zadaj na voz, preplezal zaboje in vreče, pograbil povodce ter dosegel z vsem naporom, kolikor ga je zmoglo njegovo telo, da sta se ustavila konja tik pred strmim bregom. Vsakdo je moral občudovati pogum tega odločnega fantiča in njegovo prisotnost duha.
Tudi deklice so včasih junaške, če je sila. Ni še dolgo temu, ko se je tam pri Parizu zgodilo to-le: V nekem stanovanju je nastal ogenj opolnoči, ko staršev še doma ni bilo. Devetletna deklica je prva opazila nesrečo. Hitro je potegnila dva mala bratca iz postelje, pa odhitela z njima po že gorečih stopnicah dol. Nato je šla in zbudila še druge ljudi. Na ta način je rešila petnajst ljudi, ki bi se bili morda zadušili.

Modrost v pregovorih domačih in tujih.
Mož.
Tisti je mož, ki sebe vladati zna. Moža spoznaš po njegovih prijateljih. Moža spoznaš po govorjenju. Kakršen mož, taka beseda. Moža ne smeš meriti z vatlom. Majhen mož dela včasih veliko senco. Tak kot moder mož velja, ki o pravem
času govoriti zna. Tudi umen mož se včasih spotakne. Umen mož in zlato je povsod v čislih. Umen mož in staro orožje se le v sili rabi. Moder mož nikoli ne pravi: Bi ne bil
pričakoval ! Najrazumnejši mož se lahko kaj od norca nauči.
Mož, ki hoče, stori več ko deseteri, ki morajo.
Pri starem možu išči svètov! Mož brez volje je čoln brez vesla. Mož moža le enkrat goljufa. Mož brez brade, konj brez grive. Mož ni človek, dokler ga žena ne krsti. Mož je glava ženi, žena krona hiši. Mož-beseda brez premisleka — preseda.
Reki.
Bodi mož! Mož - beseda biti. Cel mož.
Pravi mož na svojem mestu. V za-mož dati = omožiti.
Drobiž.
Ena izmed grozot indijskih goščav.
( Konec )
Ženske so v smrtnem strahu izprevi-dele vso nevarnost, ki je pretila njim in njih malim otrokom. Ker niso videle ni-kake druge rešitve, so se z nadčloveškim pogumom zagnale proti zverini, in začel se je neenak, brezupen boj na življenje in smrt. Razkačeni tiger je pričel biti in hlastati na levo in desno, in v naslednjem trenutku sta že ležali na tleh dve ženski, ki jima je pregrizel vratove, dočim se je mati dojenčkova obupno borila še za
trenutek, dokler se ni tudi ona zgrudila z otrokom.
Zver je nato mirno počepnila, zgrabila v svoje šape mrtvo truplo dojenčkovo ter ga pričela mesariti.
Deček pa, ki je bil z drugimi vred v koči, a ga zver k sreči ni opazila, je porabil zmešnjavo, ki je trajala med borbo, se skrivoma izmuznil na prosto, stekel proti vasi in jo v trenutku spravil na noge s svojim poročilom. Toda preden so ljudje oboroženi prispeli do koče, je zver že izginila. Trupli dveh žensk je napol požrla, ostanek dojenčka pa je odnesla s seboj.
Profesorja Rock, ki se je s puško v reki pridružil zasledovalcem, je ta prizor, ki se mu je nudil v koči, nepopisno pretresel: »Sledimo in uničimo zverino takoj brez odlašanja!« je ogorčeno vzkliknil.
»Ne!« je odvrnil glavar tamošnjih do- , mačinov. »Zver bomo uničili, toda ne & tem, če jo zasledujemo!« Profesorju je nato razložil, kaj je bil povod, da se je zver priplazila tako blizu vasi: profesor jo je namreč s svojo četo, kateri je sledila, privabil do koče, kar je imelo za posledico ta žalostni dogodek. Vlada Združenih držav je sicer prišla do dragocenega semena, toda na račun življenja štirih nedolžnih domačinov. Obrnil se je potem glavar k zbranim domačinom, jim dal nekaj kratkih navodil, nato pa nadaljeval :
»Tiger je zdaj okusil človeško kri in se ne bo nikoli več zadovoljil z mesom, ki mu ga nudijo gozdovi. Skril se bo nekje v grmovje v bližini naše vasi in bo neprenehoma prežal na nas. Toda ujeli ga bomo — bila nam sreča mila — ujeli ga bomo prav kmalu! Zver bo spet postala gladna, in ker vé, kje je pustila ostanke svoje hrane, se bo kmalu spet povrnila semkaj, da v tej koči dokonča svoj obed. In tukaj ga bomo dobili, morebiti prej, nego se zasvita jutro.«
Nato je modri glavar uredil vse potrebno, da je pretvoril kočo v past za krvoločno zverino. V zemljo so zabili močne kole in spletli umetno zanko, tako da bi se žival, kadar bi spet prestopila mala vrata, morala dotakniti skrivne
vrvice, izprožiti malo kljukico in zapreti s tem sama za seboj vrata. Ostanke nesrečnih žensk so torej zbrali in jih postavili v najoddaljenejši kot koče, pred nje pa postavili ograjo, tako da bi tiger sicer lahko videl meso, toda doseči ga ne bi mogel.
A tigra dotično noč ni bilo. Očividno je dovolj utešil svojo lakoto in je mirno prebavljajoč zadovoljen zaspal kje v gozdu. Domačini so se prihodnjega dne skrbno izogibali koče, da ne bi vzbudili kakega suma zverini. Ko pa je pretekla naslednja noč in so se zasledovalci v zgodnjih jutranjih urah približali koči — je bil tiger ujet.
Grozno je rjul in se zaletaval v stene — strahovita je bila njegova besnost. Domačini pa niso čakali na profesorja, da pride s svojo puško, ampak so tigra skozi odprtine med koli toliko časa zba-dali s sulicami, da se je končno onemogel zgrudil na tla.
Strah in trepet vse okolice, velika »betičasta noga«, je postala neškodljiva. Krvoločna zver je povzročila dokaj gorja, a končno je tudi za njo prišel konec.
Koliko sladkorja pojedo ljudje? Po mednarodni statistiki o porabi sladkcrja na svetu pojedo največ sladkorja v Ze-dinjenih državah. Še pred 100 leti je porabil vsak ameriški državljan le pol kilograma sladkorja na leto, danes ga pa porabi 40 kg. Na Angleškem pojé vsaka oseba 38 kg sladkorja letno, na Francoskem 17 kg, v Nemčiji pa 27 kg. V Rusiji je pojedel vsak človek pred vojno 12 kg sladkorja, danes pa le še 2 kg. Najmanj sladkorja v Evropi pojedo Italijani, namreč le 6 kg na osebo. Braziljanci in Japonci pojedo le po 5 kg na osebo, Kitajci pa samo 2 kg.
Potrpežljivo drevo. V Transvaalu v Južni Afriki so limonino drevo obrezali tako, da so mu pustili samo tri veje: na eno vejo so vcepili oranžo, na drugo trto, tretjo so pa pustili kot citrono. Drevo je rodilo vse tri sadove; najprvo dozorijo oranže in citrone, nato trta. Tudi listje je barvano na tri vrste.
Zlato. V mestu Titzroy v Avstraliji so podrli vse hiše, ker so prišli na sled zlati žili, ki gre skozi mestne kleti; dobili so že veliko zlata.
Leopard. Afriški glavar Murigo je šel na lov na leoparde. Streljal je na veliko zver. Dva spremljevalca sta mislila, da je leopard mrtev, in sta šla k njemu; pa ni bil. V nastalem boju je Murigo, mož nadčloveške moči, leoparda dobesedno zadavil.
1. Rešitev vrhov v 1. štev.:
Beri črke po višini vrhov in dobiš: Visoko vrh planin stojim.
2. Rešitev napisa v 1. štev.: Lakota je hud mojster.
3. Rešitev skrivalice v 1. štev.:
Beri črke po številu lističev in dobiš: Med je muhe smrt.
4. Rešitev lestvice v 1. štev.:
D			D
v	e z J u		v
e			e
I	1 1 i	r	i
m			m
A	g 1 a 1 t		a
š			š
r	o 1 p i a		r
0			0
k	o 1 1	e	k
i			i
v d A i	Pl 1| i		v
			j
	t 1 e 1 n		e
			m
A	z 1 « 1 j		a
n			n
j	u 1 1 j i		j
e			L
Dve imaš roki v dajanje, dve imaš toki v jemanje.
1. Obelisk.
		a		
	a	a	a	
a	a	a	a	a
c	č	č	e	e
e	e	e	e	S
S	g	g	h	i
i	i	i	i	j
k	k	k	1	1
1 1
o o
P r
s
u u
p
r
s v
I m	n
o o	o
P	r
r	r
t u
v v
Soglasnik, fekočina, južno sadje, rabi čolnar, moško ime, uslužbenec, dobiš na pošti, skupina ljudi, te čaka nazadnje,
bog pogan. Slovanov, ozka pot med hribi,
r kaznilno orodje, U težka palica, v škodljiva žival.
V Rimu stoji pred cerkvijo svetega Petra velik koničast kamen — obelisk mu pravijo. Komu v čast je postavljen, bo povedal napis na našem obelisku v srednji vrsti, ako črke prav razpostaviš.
2. Posetnica.
3. Spreminjevalnica.
Spremeni kočo mimogrede v del stanovanja in nazadnje v hišo. Spremeniti pa smeš vselej samo.s križcem zaznamovano črko.
koča
— — -j- — (del stanovanja) hiša
4. Vladarski grb.
Povejte, kaj dela ta deček?
Kak napis dajo te črke?
5. Rebus.
Rešilci in imena rešilcev — ki se sprejemajo le tekom 10 dni po izidu lista in se objavlja le imena onih rešilcev, ki
bodo rešili vse zagonetke — v prihodnji številki.	'