OH, fi šmtiifaiti leiiinf Tomažek je ubog, kakor cerkvena miš, a je zato postaven mladenič, lepega obraza, pravi »fant od fare«. Ima pa tudi to prednost, da zna jako lepo dekletom na srce pihati. Da ga bo pa Tomažek ravno za letošnji predpust tako užgal, tega bi res nihče ne pričakoval. Hodil je namreč neki Evici iz« pod tujefarnega zvona na Hrvaškem tako dolgo na srce pihat, da mu je »djevojčica« nekega lepega dne izjavila: »Tomažek, treba bo, da se vijenčamo (poročiva), da ne bodo prej zvedeli drugi ljudje, kaj meni teži srce.« Fant je sicer nekoliko debelo pogledal, a se je udal. Takoj po novem letu sta bila na oklicih. Na nevestinem domu so vse potrebno pripravili za gostijo. Dopeljali so pet veder vina, seveda »direktora«, zaklali »prasca«, pa tudi puranov, rac, kokoši in gosi, vsakih po en par, je moralo svojo glavo položiti na žrtvenik gostije. Težko pričakovani dan poroke je napočil. Z godbo na čelu, veselo vriskajo. so se podali od »direktora« navdušeni gostje proti farni cerkvi. Med potjo šepnc Tomažek čisto po tihoma nevesti na ubo: »Draga moja Evica, jaz nimam niti pare v žepu. Vendar bi bilo lepše, da jaz v farovžu poravnam račun za poroko.« Nevestica mlada, zelo rada, da le Tomažeka ima, ga milo pogleda ter mu skrivaj stisne v roko petnajst kovačev. Ko se ta vesela družba cerkvi približa, se naenkrat ženin in njegov spremljevalec zmislita, da morata iti na stran, zagotavljajoč, iia prideta takoj nazaj. Kake pol nre so še gostje nekako potrpežljivo čakali. A ko mine ura in dve uri ter se začne mračiti, se jim je začelo svitati, da jih je »ovaj pro....i Štajarac« nabrisal. V divji jezi z zobmi škripaje so se gostje vrnili na dom neveste, kjer so na iezo tri dni in tri noči jedli, plesali in pili tor se pri kapljici ruinega »direktora« zaklinjali in priduševali. Ako ovaj prok š.tajarski maerarac još jedan put dojde na našu zemlju, bude si u cekaru nesel glavo kuči!«