KRONIKA
KNJIŽEVNOST
ANTON INGOLIČ. GIMNAZIJKA. Ingolič je s svojim zadnjim romanom Gimnazijka skorajda razburil slovenske duhove, zlasti še mladi rod. Romanu na eni strani pritrjujejo, na drugi pa ugotavljajo, da tu mlada generacija še vedno ni prikazana v svoji najgloblji značilnosti. A naj bo tako ali drugače, eni ugotovitvi tu ni mogoče oporekati: z romanom je Ingolič dregnil v aktualen in pereč problem naše resničnosti, ga potem dvignil na dovolj visoko stopnjo družbene pomembnosti ter razširil v splošnejši prikaz sredine, ki take probleme povzroča.
Osrednja postava v romanu je tretješolka Jelka, ki na domači zabavi zanosi z neznanim fantom, gre med počitnicami v Pariz, se od tam \rne z otrokom v naročju ter končno, po nekaterih težavah doma in v šoli, postane gimnazijka zadnjega letnika. Fabula sama se razvija v okolju, ki ga pisatelj nedvomno dobro pozna, tudi za Jelkino postavo je čutiti, da stoji kar sredi njegovega spoznavnega kroga. Tako se okolje in glavna oseba spajata v enovit literarni organizem, se primerno dopolnjujeta oziroma se s potekom fabule neprisiljeno razhajata in spet združujeta. Celo Jelkina psihološka konstrukcija po usodni domači zabavi in med nosečnostjo ter po porodu je toliko ustrezno izdelana, da poraja občutek resnične dileme na važnem življenjskem razpotju. Skratka, ko človek spoznava Jelkine občutke v prvem času nosečnosti, se naravnost   zgrozi   ob   tej   tihi   tragediji   mladega   dekleta,   ob   tragediji,   ki   jih
648
danes tako pogosto srečujemo in mimo katerih hodimo tako ravnodušni. Samo: Ingolič uspešno vzdržuje sodoživljaje bralca le tedaj, dokler je enovitost okolja in Jelkinega čustvovanja ohranjena, kakor hitro pa se ves spusti v dekletovo obupavanje. se njegovo pisanje od te resnične tragičnosti hitro umakne v ruti-nirano leporečje. Zato Jelkino pripravljanje na samomor v Parizu ne prevzame več. četudi naj bi ta prizor oziroma razreševanje te dileme pomenilo odločilen vrh v dekletovi usodi. In tako je Jelkin obup pristnejši takrat, ko se ne izživlja sam v sebi. ampak se od bliže soočuje z življenjsko resničnostjo, s tisto, iz   katere  ta   obup  in  strah   pravzaprav   izvirata.
Ingoličev roman pa ni pomemben samo zaradi Jelkine zgodbe, četudi takšna, kot je. pomeni spričo svoje pereče aktualnosti eno od boljših pisateljevih pripovedi. Še zanimivejša sta v romanu splošno miselno ozračje, v katero je fabula zavita, ter moralna podoba družbe, iz katere se dviga dekletova tragedija. Ingolič se kaže kot na videz hladen in objektiven registrator različnih mnenj, pogledov in odnosov, v resnici pa ne more zakriti osebnega čutenju ob vseh tistih moralnih disonancah. ki se sproščajo in kažejo ob Jelkini zgodbi. Vzporedno z razvojem glavne fabule se torej kur sama od sebe pojavljajo nekatera vprašanja splošne človeške morale, ki so sicer ad hoc postavljena, so pa tako bistvena za obstoj človeške družbe in za počutje slehernega človeškega bitja, da v romanu dobivajo že širše humanistično obeležje. Kakšna je družba, s katero se mora spoprijemati mlado noseče dekle? Kakšni so ljudje, ki to družbo sestavljajo? Kako bodo na dekletov nesrečni prestopek reagirali ljudje iz njene najbližje okolice? Pisatelj ta vprašanja razrešuje ne po nekih naprej začrtanih teoremih, pač pa hodi iskat vzroke in posledice, nasprotja in soglasja v zakladnico svojega življenjskega spoznanja. Ta spoznanja so resnična, njegova in dovolj odkrito izražena. Pomenijo boljši del njegovega ustvarjanja in Gimnazijke še posebej, in so pristni izraz časa in razmer. Iz takšnih osnov po navadi rasejo dela trajnejše vrednosti. Sicer Ingolič le v spo-radičnih oznakah nakazuje svoj odpor do nehumanega okolja, a naslednji primer naj pokaže, da znajo biti njegove osti tudi določneje usmerjene. Da. punčka, jaz.« govori nekdanji partizan Krt jelki, sem capljal na mestu, moj bivši komisar s partizanskim imenom Dren pa se je vzpenjal navzgor. V vsakem pogledu. Vtem so začeli uvažati nove avtomobile in zidati moderne bloke, stolpnice in palače, pa tudi enostanovanjske vile. Najprej za tovariše na višjih, najvišjih položajih. Mi smo jih pa naučili šofirati. In razdelili so si državne avtomobile. Da. tudi moj bivši komisar, s katerim sva pred vojno delala v istem podjetju, mene pa je odslovil, kot so odslovili večino državnih šoferjev. In potem so stopali naprej po svoji poti. više in više, a čedalje bolj stran od svojih bivših tovarišev, od ljudskih množic, ki so jih včasih imeli stalno na jeziku, kakor imajo zdaj delovnega človeka in samoupravljanje, v resnici pa živijo zaprti v svoje klube in domove, obdane z obzidjem, in so daleč od ljudstva in tudi daleč od nas. svojih bivših tovarišev.« Tu seveda ne gre za to. koliko Krtova obsodba zadeva v živo družbene pojave, od kod izvira in komu je namenjena, ampak za dejstvo, da je Ingoličev etos v tem romanu intoniran na resnično človečnost, pa naj gre za socialne razlike v družbi ali pa za odnos okolice do takšnega moralnega primera, kot ga v romanu predstavlja dijakinja Jelka Stropnik.
Za roman so razen Jelke značilne še nekatere druge osebe, ki vsaka po svoje izražanje časovne barve, iz kakršnih je sestavljena naša sedanjost. Vsi ti
649
liki so dovolj nazorno izklesani, mislijo in čutijo samo v skladu s svojimi nameni in v skladu s stopnjo svoje etične razvitosti. Ravno v teh stopnjah pa so razlike med njimi tako velike, da se že zdi, kot da je Ingolič spet zašel v ostro ločevanje med dobrim in slabim, vendar jih je to pot z izkustvenim očesom življenjskega opazovalca postavil na trdna tla. Jelkina mati ni samo izjemna ženska z nenasitnimi materialnimi ter večvrednostnimi apetiti, ampak je predstavnica celega sloja, tistega, ki si gradi vile in vikende, svoje otroke pa prepušča dolgočasju, brezciljnosti in uživaštvu. Ljubezen se je pri tem sloju razčlovečila, se deformirala in degradirala v materialno pridobitništvo in v osebni, čisto osebni prestiž. In tako je Jelkiu spodrsljaj iz te miselnosti zelo logično izpeljan, morda celo bolj, kot je pisatelj to sam nameraval. Podoben etični negativ najdemo v Jelkini razredničarki Morani, samo da se ta razčlovečuje v drugo smer: v trdovratno nerazumevanje sodobnega sveta, v za-govorništvo takšnih moralnih norm, po katerih bi morali biti mladi ljudje še vedno samo pohlevne ovčice in nič več. Negativnost takšnih oseb je v romanu poudarjena s čisto nasprotnimi postavami, ki so ohranile svoj prvobitni etos, ki jih življenjska nenasitnost še ni dehumanizirala in ki pri njih naravni odnos do stvari še ni reduciran na graditev samo svojega prestiža. V to vrsto ljudi spadajo Jelkin oče, potem domala vsi Jelkini pariški prijatelji in ne čisto slučajno tudi francoska služkinja Franchon ter preprosta slovenska teta Katra. Ne čisto slučajno zaradi tega, ker preprostost, pa naj bo še tako starega kova. pisatelju očitno pomeni tisto vrednoto, ki najbolj zanesljivo izključuje možnost za katastrofo, kakršno doživlja naša gimnazijka. Ob Katri ali francoski služkinji se kar vsiljuje primerjava s preprosto deklo Jero v Milčinskega povesti Ptički brez gnezda. Za vse te tri postave veljajo čudovite besede, ki jih je pisatelj >Ptičkov« namenil Jeri: »Preprosta je bila in neolikana, ali imela je srce in vest; to dvoje več šteje kakor vsa tiskana modrost tega sveta.«
Vsa ta navedena razmerja v romanu so torej dovolj prepričljivo izdelana. Nazorno odkrivajo pisateljevo gledanje na naša družbenomoialna navzkrižja. So kot skrbno zorana njiva, ki je dovolj plodna za rast tragičnih individualnih zapletov. In če je Ingoličev prikaz današnje uživaške mladine lahko tudi problematičen, je njegovo oblikovanje družbene atmosfere, ki takšno uživaštvo spodbuja, pristen izraz pisateljeve osebne prizadetosti. Vrednost romana torej ni samo v aktualni zgodbi mladega dekleta, temveč morda še bolj v pisani druščini oseb, od sošolcev in profesorjev do ožjega sorodstva, ki do Jelkinega primera zavzemajo tako različna stališča.
Jože   Šifrer
650