16 Izvirni znanstveni članek MEDICINA - farmacija ANALI PAZU 11/ 2021/ 1-2: 16-29 Šolska prehrana v Sloveniji in v nekaterih evropskih državah School meals in Slovenia and some European countries Rok Poličnik 1,2 , Borut Benko 1 , Irena Simčič 3 in Jerneja Farkaš Lainščak 1,4,5 1 Nacionalni inštitut za javno zdravje, Trubarjeva 2, 1000 Ljubljana 2 Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana 3 Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Dunajska 104, 1000 Ljubljana 4 Splošna bolnišnica Murska Sobota, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Rakičan, 9000 Murska Sobota 5 Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana E-mails: rok.policnik@nijz.si, borut.benko@nijz.si, irena.simcic@zrss.si, jerneja.farkas@sb-ms.si * Avtor za korespondenco: Jerneja Farkaš Lainščak, jerneja.farkas@sb-ms.si Povzetek: Ponudba zdravih in uravnoteženih obrokov v šolah, poleg izobraževanja in ozaveščanja otrok o pomenu zdrave prehrane, predstavlja pomemben javnozdravstveni ukrep. Prispevek prikazuje opis sistema organizirane šolske prehrane v Sloveniji ter primerjavo s trinajstimi državami v Evropi. Slovenija sodi med države s preko sedemdeset letno tradicijo šolske prehrane. Področje je urejeno z zakonodajo, vzgojno-izobraževalni zavodi pa imajo zagotovljene človeške, finančne in prostorske vire, ki omogočajo načrtovanje, pripravo in razdeljevanje šolskih obrokov. Ureditev in pristopi zagotavljanja obrokov v času pouka se v Evropi razlikuje od države do države in so odvisni od različnih dejavnikov. Večina držav ima decentralizirano ureditev, kjer se odgovornost za zagotavljanje šolske prehrane prenese na ustanovitelja (lokalno skupnost) in vzgojno-izobraževalni zavod. Slovenija sodi med države, ki ima poleg celovite organiziranosti ukrepa šolske prehrane in subvencioniranja obrokov zakonodajno urejeno tudi strokovno spremljanje s svetovanjem, ki ga sistematično in usklajeno izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Ključne besede: šolski obroki; šolsko kosilo; prehrana; osnovna šola; otroci in mladostniki. Abstract: Offering healthy and balanced meals in schools, in addition to educating and raising children’s awareness on the importance of healthy nutrition, is an important public health measure. The article presents a description of the organized school meals system in Slovenia and a comparison with thirteen European countries. Slovenia is one of the countries with over seventy-year old tradition of school meals. The field is regulated by law, whereas educational institutions are provided with human, financial and spatial resources, which enable planning, preparation and distribution of school meals. The arrangements and approaches to providing meals during school hours vary from country to country in Europe and depend on various factors. Most countries have a decentralized arrangement where the responsibility for providing school meals is transferred to the founder (local community) and the educational institution. Slovenia is a country that, in addition to the comprehensive organization of the measure of school meals and subsidies for meals, also has a legally regulated professional monitoring with counselling, which is systematically coordinated throughout the country by the National Institute of Public Health. Key words: school meals; school lunch; diet; primary school; children and adolescents. 17 1. Uvod Šolska prehrana v današnjem času predstavlja čedalje pomembnejše javno-zdravstveno vprašanje, saj otroci precej časa preživljajo v šoli [1,2]. Šola poleg družine predstavlja eno bolj ključnih podpornih okolij, kjer otrok skozi proces izobraževanja pridobiva znan- ja in veščine za razvoj zdravih prehranjevalnih navad, hkrati pa mu šola zagotavlja obroke [3]. Raziskave so pokazale, da zdrava prehrana v šoli pozitivno vpliva na kognitivne sposobnosti, nižjo stopnjo izostanka od pouka, boljše učne rezultate [4] ter zmanjševanje neenakosti v zdravju [5]. Otroci, ki so izpostavljeni revščini in nekakovostni prehrani pogosteje trpijo za glavoboli, depresijo ter drugimi motnjami [6]. Ra- ziskave kažejo, da v obdobjih, ko šolske prehrane ni na voljo (npr. ob koncih tedna, v času počitnic ali v izrednih razmerah) [7], so lahko otroci izpostavljeni pomanjkanju hrane ali celo lakoti [8]. Dostopnost do nezdravih prehranskih izbir (nezdra- va ponudba iz avtomatov oziroma šolskih restavracij), neustrezen ritem prehranjevanja ter neprimerno ses- tavljeni obroki (preveč soli, sladkorja, maščob in en- ergije), v kombinaciji z ostalimi dejavniki življenjske- ga sloga (telesna nedejavnost in sedeč življenjski slog) [9], predstavljajo tveganje za zdravje [4,10] in razvoj kroničnih bolezni [4,11–14]. Dodaten izziv s katerim se sooča večina evropskih držav pri populaciji otrok in mladostnikov je tudi nedosledno upoštevanje preh- ranskih priporočil [15] in zavračanje obrokov, ki so pripravljeni skladno z načeli zdrave prehrane [15,16]. Vzrok omenjenemu pojavu so najpogosteje preh- ranjevalne navade, ki izhajajo iz družine. Slednje so posledica kompleksnih in medsebojno prepletenih de- javnikov, kot so: socialno-ekonomski položaj družine in stopnja izobrazbe staršev [9], dolžina spanja otroka [17], marketing nezdravih živil [18] itd. Večina evropskih držav se v zadnjih desetletjih sooča z nezdravimi prehranjevalnimi navadami otrok in porastom debelosti med otroško in mladostniško pop- ulacijo [19,20]. Znano je, da debelost v otroštvu pred- stavlja dejavnik tveganja za debelost v odrasli dobi [11,21], ta pa je odgovorna za nastanek metabolnega sindroma [12], sladkorne bolezni tipa 2, subkliničnih vnetij, dislipidemij, koronarne srčne bolezni, bolezni kostno-mišičnega sistema in različnih vrst raka (adeno- karcinom požiralnika, rak jeter, debelega črevesa, dan- ke, dojke (postmenopavzalno), ledvic, endometrija, ust, žrela, želodca, žolčnika, jajčnikov in prostate) (4,5,10). V Sloveniji se s prekomerno hranjenostjo sooča 13,2 % dečkov in 18,2 % deklic, z debelostjo pa 4,3 % dečkov in 6,2 % deklic v starosti 5 let [23,24] ter 9,2 % mladost- nikov in 5,6 mladostnic v starosti 15 let [23]. Evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je v letu 2006 pripravil univerzalna navodila glede razvoja politik prehrane v šolah [4]. Raziskava Joint Research Centra (JRC) je v letu 2014 pokazala, da ima večina evropskih držav vzpostavljene politike na področju spodbujanja zdravega prehranjevanja v vzgo- jno-izobraževalnih zavodih, čeprav se pristopi in obseg ukrepov od države do države precej razlikujejo [25]. Namen prispevka je pregledati stanje na področju ureditve organizirane prehrane v osnovnih šolah v Slo- veniji in v nekaterih evropskih državah. Cilj prispevka je celoviteje predstaviti ureditev in izvajanje sistema šolske prehrane pri nas ter izvesti primerjavo organi- ziranosti z nekaterimi evropskimi državami. 2. Metodologija Ureditev šolske prehrane je kompleksno področje, ki se med državami zelo razlikuje. V članku smo želeli prikazati pregled organizacije sistemov šolske preh- rane od zakonodaje, smernic, sofinanciranja obrokov ter implementacije na ravni šole (šolske kuhinje, ose- bje, zagotavljanje obrokov, ipd.). Pri pripravi prispe- vka smo izhajali tudi iz predpostavke, da so evropske države zaradi naraščujoče problematike debelosti v zadnjem obdobju naredile premike v smeri vlaganja in razvoja sistemov organizirane šolske prehrane. S pomočjo bibliografskih baz podatkov Web of Sci- ence [26] in Scopus [27], do katerih smo dostopali pre- ko Mrežnika Narodne in univerzitetne knjižnice [28], smo izvedli poizvedbo prispevkov s pomočjo iskalnega niza: »meals AND lunch AND diet AND primary school AND school meal system«. Enote iskalnega niza so bile usklajene z MeSH terminološkim slovarjem. Pri iskan- ju smo se omejili na prispevke, ki so bili objavljeni med januarjem 2010 in junijem 2020, in so vključevali države članice Evropske skupnosti (ES). Z namenom pokritosti vseh držav ES smo v obeh bibliografskih bazah dodatno izvedli poizvedbo na način, da smo vključili še iskalni niz »school meal« in ime posamezne evropske države. Za opis nacionalnega sistema organizirane šolske prehrane smo uporabili spletno stran Pravno-informacijskega siste- ma Republike Slovenije [29] ter spletne strani Ministrst- va za zdravje, Ministrstva za izobraževanje, znanosti in šport in Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Prispevke v slovenskem jeziku smo iskali s pomočjo bib- liografskih baz COBISS+ in Digitalna knjižnica DLib z iskalnim nizom »šolska prehrana AND organizirana šolska prehrana«. Poizvedba je bila opravljena med 15. majem in 30. junijem 2020. V članku smo se omejili izključno na osnovne šole. Vsi prispevki, ciljani na predšolsko vzgojo in sredn- ješolsko izobraževanje ter prehranjevalne navade in prehranski vnos otrok in mladostnikov, so bili iz na- daljnje analize odstranjeni. V nabor podatkov, ki je pomemben za sistematični pregled literature, smo vkl- jučili podatke posameznega prispevka, ki vključuje: vrsto raziskave, državo, okolje raziskovanja, čas izved- be in namen raziskovanja. ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 18 ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 3. Rezultati 3.1 Opis vključenih raziskav S pomočjo mednarodnih bibliografskih baz smo skupaj pridobili 131 prispevkov, ki smo jih vključili v analizo v kolikor so bili usmerjeni v sistem šolske prehrane. V nadaljnji analizi smo se osredotočili na 18 prispevkov, ki so bili skladni s cilji našega članka, dve mednarodni projektni raziskovalni poročili, ki sta se osredotočali na pregled prehranskih politik in politik krepitve zdravja v šolah [25,30] ter poročilo evropske enote Eurodyce o organizaciji šolske prehrane v nekat- erih evropskih državah [31]. V Digitalni knjižnici DLib smo našli skupaj 11 virov, ki so se osredotočali na ka- kovost šolske prehrane v Sloveniji, in ne na opis ter iz- vajanje šolske prehrane. V sistemu Cobiss+ smo našli 50 virov, ki se prav tako niso ciljano omejevali na opis nacionalnega sistema šolske prehrane. Za opis sledn- jega smo se omejili na zakonodajo ter spletne strani ustanov, ki so pristojne za šolsko prehrano. Pričakovali smo bistveno več prispevkov s poglobljenimi opisi in izvajanjem sistemov na ravni šol. Na osnovi zbranih prispevkov smo pripravili pre- gled sistemov organizirane šolske prehrane v Sloveniji in trinajstih evropskih državah s poudarki na izvajanju v praksi (npr. mesto priprave in razdeljevanja obrokov, vrste obrokov, vključevanje osebja za načrtovanje in pripravo obrokov, lociranost šolskih kuhinj, način sub- vencij obrokov ipd.). Ugotovili smo, da se zelo malo prispevkov osredotoča na opis sistema šolske prehrane z vidika izvajanja [25,31–36]. Slednje je največkrat vsebovano v uvodnem delu prispevkov, ki so sicer primarno usmerjeni na druge vsebine (npr. analizo in kakovost šolske prehrane, cenovni vidik, zmanjševan- je socialne neenakosti, zadovoljstvo uporabnikov z obroki, izobraževalni vidik, krepitev prehranjevalnih navad, evalvacijo obrokov itd.) [6,16,37–44]. Po nam dostopnih podatkih so bili v obdob- ju od 2014 do 2016 opravljeni trije mednarodni pre- gledi, ki so se osredotočali na različne vidike pomena šolske prehrane v Evropi [25,30,31]. V letu 2014 je bil na zahtevo Visoke skupine Evropske Komisije za prehrano in telesno dejavnost s strani Joint Research Centra opravljen sistematični pregled (mapiranje) politik šolske prehrane v 30 državah članicah ES, vkl- jučno z Norveško in Švico. Pregled kaže, da vse omen- jene države razpolagajo s politikami šolske prehrane, čeprav se ureditev (npr. obvezujoča oz. prostovoljna raven) razlikuje od države do države (Slika 1) [25]. Poročilo o pregledu organiziranosti šolske preh- rane v nekaterih evropskih državah je v letu 2016 izda- la tudi enota Eurodyce iz Poljske [31]. Tretji pregled stanja nad politikami z vidika zmanjševanja prob- lematike otroške debelosti pa je bil opravljen med let- oma 2015 in 2017 v okviru projekta Joint Action on Nutrition and Physical Activity (JANPA), ki pa se je usmeril na ukrepe in dobre prakse držav na področjih zmanjševanja dostopnosti do nezdravih prehranskih izbir, omejevanja marketinga nezdrave hrane ter manj na strukture in ureditev sistemov organizirane šolske prehrane [30]. 3.2 Šolska prehrana v Sloveniji V Sloveniji imamo podobno, kot v nekaterih skandi- navskih državah preko 70-letno tradicijo šolske prehrane. Prvi poskusi skrbi in družbene odgovornosti za prehrano in zdravja otrok segajo v obdobje po drugi svetovni vojni, ko so bile sprva uvedene mlečne kuhinje. Po letu 1949 pa je bil sistem šolske prehrane postopno vzpostavljen v obliki, kot ga poznamo danes. Uredba o ustanavljanju in delu šolskih kuhinj iz leta 1949 je med drugim predvide- vala kazenske sankcije za lokalno skupnost, ki ni zagoto- vila pogojev za ustanovitev šolskih kuhinj (zagotovitev prostora, osebja, inventarja in živil) [45,46]. Politična ureditev pred osamosvojitvijo Slovenije je poudarjala ideologijo pomena družbene prehrane in socialnega na- predka [47], na tem področju pa je bila zagotovljena tudi zakonodaja [48–51]. Kljub temu, da je po letu 1990 prišlo do prelomnega obdobja in pobud za ukinitev oz. privat- izacijo šolskih kuhinj, se je sistem šolske prehrane ohra- nil v skladu s prvotno idejo. Slovenija tako sodi med države z urejenim sistemom šolske prehrane, kjer imata na nacionalni ravni ključ- no vlogo zdravstveni in izobraževalni resor. Smernice zdravega prehranjevanja so predvidene z zakonom, in so za vzgojno-izobraževalne zavode v Sloveniji obvezujoče [49]. Pripravijo se v sodelovanju med stroko izobraževal- nega in zdravstvenega sektorja, potrdi pa jih Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje [49]. Vključujejo vzgojni vidik, ki je vezan na izobraževanje o zdravi prehrani ter zdravstveni vidik, katerega cilj je usmerjen v kakovost ponudbe obrokov [52]. Sistem orga- nizirane šolske prehrane v Sloveniji je obsežen, saj je bilo Slika 1: Ureditev sistemov (politik) šolske prehrane v državah EU28, na Norveškem in v Švici [25]. 19 v šolskem letu 2019/2020 v osnovnošolsko izobraževan- je v Sloveniji vključenih 190.156 otrok in mladostnikov iz 821 osnovnih šol (vključno s podružnicami) [53], ki v času prisotnosti v šoli lahko zaužijejo tudi med 20 in 70 % priporočenega dnevnega energijskega vnosa [44,54]. V devetdesetih letih preteklega stoletja je bila preh- rana otrok v osnovnih šolah urejena z novo področno zakonodajo. Krovni akti so: Zakon o osnovni šoli [50], Zakon o šolski prehrani [49], Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja [48], z vidika ure- janja subvencij pa ima pomembno vlogo tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev [51]. Slednji ureja subvencioniranje glede na materialni položaj posamezni- ka, o višini subvencije za posamezne učence pa odloča- jo centri za socialno delo [51]. Zakonodaja določa, da morajo vzgojno-izobraževalni zavodi zagotoviti pogoje za skladen otrokov telesni in duševni razvoj, česar pa ni možno zagotavljati brez kakovostne prehrane in pravilne- ga odnosa do prehranjevanja. Slovenija je Zakon o osnovni šoli, ki zagotavlja os- novo šolske prehrane sprejela leta 1996 [50]. Sledn- ji določa, da je osnovna šola za vse učence v dneh, ko poteka pouk, dolžna organizirati vsaj en obrok dnevno (navadna dopoldanska malica), kot dodatno ponudbo v okviru ekonomskega programa, pa lahko zagotavlja tudi ostale dnevne obroke (zajtrk, kosilo, popoldanska malica) [50]. Po podatkih strokovnega spremljanja šolske preh- rane, ki ga je skladno z določili Zakona o šolski prehrani izvajal Nacionalni inštitut za javno zdravje v obdobju od 2009 do 2019 (N=424 osnovnih šol), je povprečno 83 % šol zagotavljajo dopoldansko malico, 62 % kosilo, 20 % popoldansko malico in 11 % zajtrk (Slika 2). Podobne podatke kaže tudi revizijsko poročilo Računskega sodišča Republike Slovenije, ki navaja, da je v šolskem letu 2016/17 od 178.662 vpisanih učencev malico prejema- lo 175.760 (98,4 %), kosilo pa 139.874 (78,3 %) osnov- nošolskih otrok [55]. V letu 2010 je bil sprejet Zakon o šolski prehrani, ki ureja organizacijo šolske prehrane za učenke in učence, pravico učencev do subvencije za šolsko prehrano, višino subvencije, pogoje in postopek za dodeljevanje subvenci- je in nadzor ter opredeljuje pogoje za doseganje kakovo- sti obrokov preko smernic za zdravo prehranjevanje [49]. Sistem organizirane šolske prehrane v Sloveniji je to- rej kompleksen, saj posega tako na področja zagotavljanja človeških (kuharsko osebje, računovodstvo, organizatorji prehrane) in infrastrukturnih virov (šolske kuhinje in jedil- nice), kot na področja subvencioniranja, javnega naročanja, zdrave prehrane in prehranskega izobraževanja. Ustanovi- telji javnih osnovnih šol so lokalne skupnosti, ki so dolžne v ustanovitvenem aktu opredeliti spremljajoče dejavnosti med katere sodi tudi organiziranje prehrane [48]. Šola je dolžna določiti prispevke za materialne stroške za prehra- no učencev, država pa iz proračuna zagotovi sredstva za subvencioniranje prehrane [48]. Stroški obrokov so delno financirani s strani države (nacionalni program), delno pa jih pokrijejo starši (ekonomski program) [44]. Prednost šol v Sloveniji je tudi, da imajo poleg in- frastrukture za izobraževanje, zagotovljeno tudi primerno okolje za skladiščenje in pripravo hrane ter razdeljevan- je obrokov. Zakonodaja med drugim omogoča, da šola v soglasju s svetom šole, nabavo, pripravo in razdeljevanje šolskih obrokov prenese na drug vzgojno-izobraževalni zavod, izjemoma na zunanjega ponudnika (drugi javni zavodi ter izjemoma zasebna podjetja ipd.) [49], čeprav je primerov prenosa dejavnosti na zunanje izvajalce v praksi malo (Slika 3). Eden izmed pomembnejših ciljev Zakona o šol- ski prehrani je zagotavljanje enakih možnosti otrokom iz manj vzpodbudnih okolij [49], kar pomeni, da se iz državnega proračuna zagotovi sredstva za subven- cioniranje ene malice in kosila dnevno [49]. Po po- datkih poročila Računskega sodišča Republike Slo- venije je v šolskem letu 2016/17 delno subvencijo za malico prejemalo 104.006, za kosila pa 45.826 otrok, 100-odstotno subvencijo za kosilo pa 32.347 otrok. Od leta 2014 se je za 8 % povečal delež otrok, ki uži- vajo šolsko kosilo [55]. Zakon o šolski prehrani predstavlja tudi velik doprinos za javno zdravje, kar se odraža v določilu prepovedi nameščanja prodajnih avtomatov za dis- ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH Slika 2: Povprečno število dnevno ponujenih obrokov v osnovni šoli (2009-2019) (N=424 šol) (Vir: Strokovno spremljanje šolske preh- rane 2009-2019, NIJZ) Slika 3: Delež šolskih kuhinj v okviru šol in zunanjih ponudnikov (cateringov, drugih šol in vrtcev) (N=451 šol) (Vir: Strokovno spremljanje šolske prehrane 2009-2019, NIJZ) 20 tribucijo hrane in pijače v prostorih in površinah, ki sodijo v šolski prostor. Slednje je ključnega pomena tako z vidika prehranske vzgoje otrok, saj otroci ob zagotovljeni šolski prehrani ne potrebujejo dodatne ponudbe hrane iz avtomatov. V osnovnih šolah v Slo- veniji tako od leta 2010 dalje ni nameščenih prodajnih avtomatov na površinah, ki sodijo v šolski prostor. V primeru neupoštevanja določila zakon za vodstva šol predvidene denarne kazni. Nenazadnje so cilji Zako- na o šolski prehrani tudi v zagotavljanju kakovostne šolske prehrane, ki vpliva na razvoj otrok, razvijanje zavesti o pomenu zdravega prehranjevanja, v kultu- ri prehranjevanja ter v vzgoji za odgovoren odnos do sebe, zdravja in okolja. Strokovni temelj zdravstven- emu vidiku šolske prehrane zagotavljajo smernice, ki upoštevajo strokovne usmeritve in navodila za izbor in nabavo živil, načrtovanje jedilnikov, količinske normative, način priprave obrokov ter časovni okvir za ponudbo obrokov [49]. Prva strokovna navodila za načrtovanje in pripravo šolskih obrokov v Sloveniji so bila uveljavljena pred štirimi desetletji [56], sodobne prehranske smernice pa so bile v okviru implementacije prvega nacional- nega programa prehranske politike [57] sprejete leta 2005 [58]. V tem obdobju poteka prva revizija smer - nic, katere proces vodi in usklajuje NIJZ. Slovenija je tako imela napredna navodila za iz- vajanje šolske prehrane že pred letom 2005, saj so že tedaj poudarjala pomen ustrezne prehrane in prehran- jevalnih navad za zdrav telesni in duševni razvoj otro- ka, naslavljala pomen zdrave prehrane v celodnevni šoli, dietno prehrano, vključevanje jedilnikov, ki so oblikovani na osnovi prehranjevalnih navad otrok, spremljanju prehrane s strani zdravstvene službe. Navodila so poudarjala tudi pomen kulture prehranje- vanj in pomen ustreznosti okolja, kjer so obroki post- reženi in zaužiti. Navodila so vključevala 20 vzorčnih jedilnikov, porcijske normative, podatke o energijski in hranilni vrednosti ter 119 receptur, ki so zagotavlja- le bruto in neto količine živil za pripravo jedi. V sklopu navodil so bili vključeni delovni normativi v šolskih kuhinjah, ki so bili osnovani na raziskavi med šolami. Glede na razpoložljiv čas, ki so ga imeli takrat zapos- leni v kuhinjah ter glede na razvoj živilske in prehran- ske stroke v zadnjem obdobju je mogoče ugotoviti, da so takratni recepti pogosto vsebovali npr. koncentrate za pripravo pečenk, juh in omak, nekatera odsveto- vana živila (npr. barjene klobase, drobovina ipd.) ter so priporočali postopke toplotne obdelave [56], ki jih današnje smernice odsvetujejo [58]. Glede na to, da so v Sloveniji ustanovitelji osnovnih šol lokalne skupnosti [48], so šole neposredno odgov- orne za izvajanje šolske prehrane. Na nivoju vzgoj- no-izobraževalnega zavoda mora biti prehrana urejena s pravili, v katerih se opredeli natančnejše postopke (npr. evidence, nadzor nad koriščenjem obrokov, čas ponud- be obrokov, način prijave in odjave na obroke ipd.). S pravili urejajo tudi ravnanje z neprevzetimi obroki [49], kar predstavlja pomemben vidik pri zmanjševanju odpadkov hrane in skrbi za ranljive skupine ljudi (npr. brezdomci, socialno-ekonomsko ogroženi itd.). Pred- nost decentralizacije šolske prehrane je v tem, da se šole z jedilniki lahko bolj približajo lokalnim prehranjeval- nim navadam otrok, okolju in tradicionalnim jedem, hkrati je kuharju pri pripravi jedi prepuščena možnost kreativnosti in prilagajanja lokalnim navadam. V zadnjem času je v šolah opažen trend rasti po- treb po zagotavljanju prilagojenih obrokov za otroke s posebnimi prehranskimi potrebami. Povečalo se je predvsem število otrok z dietami, ki niso nujno medicinsko utemeljene in predstavljajo veliko časov- no breme in nenazadnje odgovornost za kuhinjsko osebje vzgojno-izobraževalnih zavodov. Z namenom ureditve tega področja je Zdravniška zbornica Slo- venije leta 2018 sprejela priporočila, ki predvidevajo seznam medicinsko utemeljenih diet, in so predvsem namenjena zdravnikom pri predpisovanju in zagov- arjanju strokovnih odločitev ob neupravičenih zahte- vah po predpisovanju medicinsko neutemeljenih diet [59]. Skladno z zakonodajo je šola dolžna prilagoditi otrokovim zdravstvenim potrebam le malico, ostale dnevne obroke pa zagotavljajo v skladu s svojimi zmožnostmi [49]. V praksi običajno otrok prejme vse dnevne obroke, ki so prilagojeni njegovim potrebam. 3.3 Pregled ureditve šolske prehrane v nekaterih ev- ropskih državah Švedska sodi med države z daljšo tradicijo ureditve šolske prehrane, kjer vsak učenec (7-19 let) [37,60], vključen v javno šolo [16] dnevno prejme brezplačno šolsko kosilo, katerega strošek se krije iz državnega proračuna. Brezplačna šolska kosila je Švedska uvedla leta 1946, sprva kot ukrep preprečevanja podhranjeno- sti [38]. Področje šolske prehrane na Švedskem ureja Zakon o izobraževanju iz leta 1997 [36,38]. Dopol- nitev zakona v letu 2011 vključuje določilo o pomenu hranljivosti šolskih obrokov, čeprav se nadzora nad tem ne izvaja [36]. Za zagotavljanje obrokov so zadolžene lokalne skupnosti, obroke pa zagotavljajo na različne načine (npr. lastne kuhinje ali večji ponudniki, ki pripravlja- jo obroke na nivoju občine in jih dostavljajo do šol) [60]. Leta 2013 je švedska agencija za hrano sprejela prehranske smernice na prostovoljni osnovi, ki določa- jo, da naj šolski obrok vključuje eno ali več toplotno obdelanih jedi, zelenjavo, mleko in vodo za napitek ter kruh z namazom [38]. V zadnjem času so šole začele otrokom ponujati tudi zajtrk in malice. Velik poudarek prehranskih smernic je osredotočen na vključevanje lokalno pridelane hrane, trajnostni razvoj ter skrb za ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 21 okolje (npr. priporočilo glede manjših količin mesa v šolskih jedilnikih ter zmanjšanje odpadkov hrane za 50 %). Kakovost spremljanja šolskih obrokov se izvaja na ravni šole s pomočjo validiranega spletnega orodja, ki vključuje šest elementov: organizacijo šolske preh- rane, ponudbo obrokov in izobraževalni vidik šolske prehrane, trajnostno oskrba s hrano, izbiro, prehransko kakovost ter varnost hrane). Orodje uporablja 40 % šol na Švedskem [61], omogoča pa (samo)spremljanje in pridobitev povratne informacije s katerimi lahko vpli- vajo na sprotno izboljšanje kakovosti ponudbe [36,61]. Raziskava, ki se je osredotočila na primerjavo kakovo- sti obrokov pred uvedbo (leta 2011) in po uvedbi za- kona (leta 2013) je pokazala, da se kakovost ponudbe na Švedskem postopno izboljšuje, čeprav strokovnjaki ob tem poudarjajo, da ni možno vseh učinkov pripisati izključno spremembi zakonodaje [39]. Švedski model šolske prehrane umešča uživanje šolskih obrokov tudi v kontekst izobraževanja in preh- ranske vzgoje. Prehrana predstavlja pomemben peda- goški potencial, preko katerega se otroci učijo zdravega prehranjevanja, kulture prehranjevanja in socialnega vidika prehranjevanja [38,40]. Smernice spodbujajo, da učitelj zaužije obrok skupaj z otroci, čeprav se tudi to v praksi sistematično ne izvaja po vseh šolah [40]. Podobno kot na Švedskem, zametki sistema šolske prehrane tudi na Finskem segajo v začetek 20. stoletja. Leta 1913 je začela država finančno spodbujati brez- plačne obroke otrokom iz neprivilegiranih družin, leta 1943 pa so zakonodajno obvezali občine, da poskrbi- jo za brezplačen obrok za vse osnovnošolske otroke. Slednje je bilo sistemsko postopno uvedeno po celotni državi do leta 1948 [35,62,63]. Od leta 2004 dalje je ukrep šolske prehrane postal del uradnega učnega načr- ta [63], osnovne in srednje šole pa so dolžne vsakemu otroku zagotoviti brezplačen obrok, ki ga sestavlja top- la jed, solata, kruh in mleko [35] in vsebuje eno tretjino dnevnih prehranskih potreb [35]. V podporo izvajanja ukrepa so bila leta 2017 sprejeta tudi nacionalna preh- ranska priporočila [62]. Na Finskem se šolska prehrana izvaja decentrali- zirano. Šola je v sodelovanju z občino dolžna zagotavl- jati ponudbo šolskih obrokov. Za spremljanje in eval- vacijo sistema so odgovorne občine [35], prav tako se s strani občin zagotavlja finančna sredstva (v višini 75 % iz občinskega, 25 % sredstev pa iz državnega pro- računa) s katerimi se krije stroške kuharskega osebja, kuhinjske opreme in transporta [63]. Šole imajo lastne kuhinje možno pa je, da občina z javnim razpisom poišče zunanjega ponudnika [62]. Topel šolski obrok na Finskem vključuje pester nabor jedi, ki vključuje- jo krompir, riž, testenine, ribe, belo ali rdeče meso ali zamenjave za meso (npr. jajca, stročnice), napitke (mle- ko, napitke na osnovi rastlinskih virov ali kislo mle- ko), polnovreden kruh, margarino. Ponudniki obrokov morajo zagotavljati, da se jedilniki ne ponavljajo pre- pogosto (npr. rotacija jedilnikov na 6 tednov) [62]. Za spremljanje kakovosti ponudbe obrokov je odgovorna šola, ključna merila spremljanja pa so opredeljena s smernicami. Spremljanje kakovosti obrokov (energijs- ka in hranilna sestava, vprašalnik za samospremljanje) je vključeno v vse faze oskrbe s hrano (od načrtovanja jedilnikov in receptov, nabave hrane do priprave jedi in serviranja obrokov). Načrtovanje in izvajanje zag- otavljanja brezplačnih šolskih obrokov na nacionalni ravni spremlja nacionalna strokovna skupina (National Nutritional Council) [62]. V kolikor pouk traja več kot tri ure od kosila, so otroci upravičeni do brezplačne popoldanske malice, malice pa šole oziroma pogod- beni zunanji ponudnik zagotovijo tudi kot dodatno ponudbo, ki je plačljiva. Dietni jedilniki so omogočeni le na podlagi zdravniškega izvida [62]. Podobno kot na Švedskem je tudi na Finskem sistem šolske prehrane povezan z izobraževalnim vidikom, preko katerega se izvaja prehranska vzgoja (kultura prehranjevanja) [62] in trajnostni načini ravnanja s hrano (lokalna oskrba, manj odpadkov hrane ipd.) [63]. Na Islandiji je osnova za šolsko prehrano opredel- jena v zakonu, ki ureja področje izobraževanja. Šolske obroke finančno pokrivajo starši, delno pa so zag- otavljajo tudi subvencije s strani občin. Pričakuje se, da otroci dopoldansko malico prinesejo od doma, ki jo zaužijejo med 9. in 10. uro dopoldan, kosilo pa imajo otroci zagotovljeno v šoli [64]. Norveška v primerjavi z ostalimi skandinavskimi državami, ki imajo vzorno urejen sistem šolske preh- rane, tovrstnega sistema na nacionalni ravni ni nikoli vzpostavila. Prav tako ima le malo šol na Norveškem šolsko kuhinjo in jedilnice. Večina otrok (95 %) pri- naša s seboj hladne obroke (norv. matpakken), ki jih otroci zaužijejo v času kosila. Le ti navadno vsebujejo kruh, namaz in sir [65]. Tudi na Danskem šolska preh- rana ni urejena na sistemski ravni, saj otroci v 85 % hrano prinašajo od doma [66]. Šolski obroki pri otrocih v starosti 7-10 let v 75 % običajno vključujejo sendvič z rženim kruhom, medtem ko je taka sestava šolskega obroka pri starejših otrocih (11-14 let) zaznana le v 50 %. Nameščanje avtomatov v šolskem prostoru je na Danskem prepovedano [67]. Madžarska nima urejenega sistema šolske preh- rane, čeprav si država v zadnjem času prizadeva za vzpostavitev zakonodaje na tem področju. V šolah, kjer zagotavljajo šolske obroke, država omogoča sub- vencijo glede na stopnjo socialne ogroženosti posa- meznika. Najbolj ogroženi otroci imajo na voljo brez- plačne obroke. Večino kuhinj je v lasti občin, ostale pa v lasti zunanjih ponudnikov. Nacionalna raziskava o sistemu šolskih keteringov (Canteen Panorama), ki so jo opravili leta 2017 (N=139 osnovnih šol) je pokazala, da so šole v 100 % otrokom zagotavljali topel obrok, ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 22 72 % šol je bilo vključenih v shemo šolskega mleka in 95 % v shemo šolske zelenjave in sadja. 88% učencev se je prehranjevalo v šolski restavraciji (kantini), 44 % osnovnih šol pa je imelo možnost prodaje prigrizkov otrokom [34]. Italija ima decentraliziran sistem izobraževanja, kar vpliva tudi na tamkajšnji sistem šolske prehrane. Podatki italijanskega Ministrstva za zdravje kažejo, da ima približno 73 % osnovnih šol urejeno oskrbo z obroki (lastna kuhinja oziroma zunanji dobavitelji), 50 % pa jih zagotavlja zdrave prigrizke (npr. sadje in jogurt). Večina javnih šol sklene pogodbo z zunanjim dobaviteljem prehrane. Zakonodaja iz leta 1999 določa, da mora vsaka osnovna šola pripraviti izobraževalni načrt, ki vključuje tudi vsebine kulture prehranjevan- ja in lokalnih posebnosti. V ta okvir sodi tudi izbira zagotavljanja šolskih obrokov (šolska kuhinja ali zu- nanji dobavitelj). Izvedba javnih razpisov za dobavi- telje prehrane je v pristojnosti občin. Večina občin (67 %) izbere dobavitelje šolskih obrokov preko javnih razpisov, 18 % pa zagotovi obroke iz lastne kuhinje. Preostanek občin se poslužuje javno-zasebnega part- nerstva. Občine navadno zagotavljajo subvencije za šolsko prehrano. Za kakovost obrokov skrbi občinski dietetik, k sodelovanju glede kakovosti ponudbe šol- skih obrokov pa so povabljeni tudi starši otrok (npr. nenapovedani obiski staršev, ki lahko ocenijo velikost porcije, higienske razmere, rok trajanja surovin ipd.) [68]. Izvor sistema šolske prehrane na Portugalskem sega v leto 1970. Sistem zagotavljanja šolske prehrane se glede na stopnjo izobraževanja izvaja v sodelovanju med šolo, občino (decentralizirano v vrtcih in osnovnih šolah) in državo (centralizirano v srednjih šolah). Sub- vencioniranje je zagotovljeno po razredih (A, B, C) glede na stopnjo ogroženosti posameznika. Otroci, ki jih glede na socialno ogroženost razvrstijo v razred A prejmejo 100 % subvencijo, otroci iz razreda B 50 %, otroci iz razreda C (najmanj ogroženi) pa obroke v cel- oti plačajo sami [6]. Šole zagotavljajo kosila, v prime- ru popoldanskega pouka pa tudi večerjo [31]. Nekatere šole iz svojih finančnih virov zagotavljajo dodatek k šolski prehrani tekom dopoldanskih in popoldanskih odmorov, pri čemer subvencijo namenijo predvsem nabavi kruha (z maslom, sirom ali šunko), dodajajo pa še živila (mleko, sadje in zelenjavo) iz shem EU. Posa- mezne šole imajo lastne kuhinje in osebje za pripravo obrokov, medtem ko druge vzpostavijo sodelovanje z zunanjimi dobavitelji [6,31]. Nemčija ima šolsko prehrano organizirano decen- tralizirano. Zakonodaje na tem področju nima urejene, kar vodi v različne prakse prehranjevanja v šolah med zveznimi deželami [41]. Občina v sodelovanju s šolo določi ponudnika, ki bo šolo oskrboval z obroki. Do subvencioniranih šolskih obrokov so upravičeni le otroci, ki prihajajo iz družin z nizkim socialno-ekon- omskim statusom [31]. Potreba po zagotovitvi sistema šolske prehrane v Nemčiji se v zadnjih desetih letih povečuje predvsem zaradi podaljševanja pouka [41]. Šolska prehrana v Združenem kraljestvu je orga- nizirana decentralizirano [36]. Zaradi porasta debe- losti med populacijo otrok in mladostnikov v zadnjih dvajsetih letih, je bilo Združeno kraljestvo prisiljeno ukrepati tudi na področju šolske prehrane. Navkljub temu, da začetki šolske prehrane v Angliji segajo v leto 1879 [33], je začelo leta 1980 področje močno stagnirati. Tamkajšnja vlada je razvrednotila oskrbo s šolsko prehrano, prehranske smernice pa niso bile več obvezne. Do leta 1990 je prehrana v šolah upadla za 40 %, ponudba zunanjih ponudnikov pa je bila izredno nizka. Obroki so vsebovali veliko maščob, soli in slad- korja. Vlada je kot odziv na zaskrbljujočo situacijo leta 2001 sprejela zakonodajo, ki zagotavlja bolj zdrave izbire v šolah. Leta 2005 so sprejeli nova obvezujo- ča prehranska priporočila za šolsko prehrano. Vlada je istočasno vzpostavila iniciativo »School Food Trust«, katere namen je bil zagotoviti upoštevanje nacionalnih prehranskih priporočil; povečati delež šolskih obrokov; zmanjšati neenakosti v zdravju med otroki; ter spodbu- diti izboljšanje znanja in pridobitev veščin za zdravo prehranjevanje. V iniciativo za bolj kakovostno šolsko prehrano se je vključil tudi Jamie Oliver s kampanjo »Feed me better campaign«, s katero je želel približati otrokom zdrave obroke. Za vzpostavitev oblike šolske prehrane je odgovorno vodstvo javne šole, pri čemer je dolžno upoštevati navodila ministrstva, pristojnega za izobraževanje [69]. Šole lahko otrokom zagotavlja- jo hladne ali tople obroke (npr. šolsko kosilo), lahko pa ob tem zagotovijo tudi zajtrk in malico. Avtomati s hrano so omogočeni, nimajo pa posebnih priporočil za obroke, ki jih otroci prinašajo od doma (38). Od sprejema nove zakonodaje septembra 2014, vsi otroci stari od 4-7 let ter otroci, ki prihajajo iz socialno-ekon- omsko ogroženih družin, prejemajo brezplačno šolsko kosilo [31,36]. Obrok zaužit v šoli naj bi pokril 30 % dnevnih energijskih potreb [70]. Francija ima decentraliziran sistem šolske preh- rane. Osnovne šole so v pristojnosti lokalnih skupnosti, od katerih je odvisen izbor tipa zagotavljanja šolskih obrokov. Slednje vpliva na to, da se šolska prehrana ra- zlikuje od občine do občine [31]. Obroke zagotavljajo zunanji ponudniki, ki se določijo na občinski ravni [42], nekatere šole pa obroke pripravljajo v šolskih kuhin- jah, kjer imajo zaposleno kuharsko osebje [31]. Pogod- ba je lahko sklenjena z zunanjimi dobavitelji samo za pripravo obrokov, lahko pa za celotno vodenje šolske prehrane, vključno z upravljanjem prostorov, osebja, fi- nančnega vidika itd. Glede zagotavljanja šolskega obro- ka otrokom se starši odločajo sami. V primeru, ko je otrok prijavljen na topel obrok, ga mora zaužiti v šoli. V primeru otroka z alergijo je mogoče hrano prinašati od doma [42]. Obroki morajo biti pripravljeni skladno ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 23 z nacionalnimi prehranskimi smernicami iz leta 2011, in morajo vključevati od 4 do 5 različnih jedi. Velikosti porcij se mora razlikovati glede na starost otroka. Za otroke, ki prihajajo iz socialno-ekonomskih ogroženih družin, država zagotavlja subvencijo, sicer pa so za os- tale otroke šolski obroki plačljivi [31]. Sistem šolske prehrane je na Slovaškem organi- ziran decentralizirano, šolske restavracije so zagotovl- jene s strani lokalnih skupnosti. Delovanje ponudnikov ureja zakonodaja s področja izobraževanja. Ponudniki zagotavljajo tako prehrano za učence, kot za zapos- lene, možno pa je pripravljati tudi obroke za zunan- je odjemalce, če to odobri financer ter regijski jav- no-zdravstveni inštitut. Imajo dva tipa kuhinj: lastne šolske kuhinje ter razdeljevalne kuhinje. Za kakovost šolskih obrokov je zadolženo kuharsko osebje. Obroki so za otroke delno plačljivi, starši plačajo ceno živila, lokalna skupnost pa pokrije stroške osebja ter stroške, ki nastanejo s pripravo hrane [31]. V Španiji področje šolske prehrane predvideva zakonodaja, ki ureja splošno izobraževanje. Šolske restavracije so del organizacije dela v šolah, vključno z načrtovanjem, razvojem in spremljanjem. Šole imajo lahko lastno kuhinjo ali pa jim obroke zagotavlja zu- nanji dobavitelj [31]. 4. Diskusija Zdrava prehrana ugodno vpliva na duševno, social- no in fizično blagostanje otroka, razvoj samozavesti in pozitivne samopodobe, prispeva k boljšim učnim sposobnostim, lažjemu spremljanju pouka ter posledič- no boljšemu odnosu med učiteljem in otrokom [4]. Šol- ska prehrana predstavlja enega izmed ključnih ukrepov s katerim lahko vplivamo na dolgoročno zdravje posa- meznika, hkrati s tem pa istočasno s sporočili o pomenu zdrave prehrane vplivamo na doseganje večjega število otrok, mladostnikov, staršev ter različnih deležnikov. SZO je primarno kot odziv na porast debelosti ter ostale zdravstvene probleme otrok v evropski regiji (zobno zdravje, sedeč življenjski slog, slabe prehranjevalne na- vade), pozvala države k implementaciji ukrepov šolske prehrane in oblikovala orodje za vzpostavitev prehran- ske politike na nivoju šole. Implementacija prehranskih ukrepov v šolah naj bi temeljila na skupnosti, učnem načrtu, upoštevanju šolskega okolja in prehrani v šoli ter vključevanju zdravstvene službe [71]. Vsak izmed sistemov šolske prehrane, ki ga ima vzpostavljenega posamezna država, je unikaten ter odvisen od zgodovinskih, tradicionalnih, kulturnih in političnih ozadij države [38]. Sistemska ureditev šolske prehrane se tako posledično razlikuje od države do države [72], ključne razlike pa se kažejo pred- vsem v: organiziranosti in geografski ureditvi države (centraliziran, decentraliziran sistem), zakonodaji in prehranskih priporočilih (obvezna oziroma neobvez- na), sistemu izobraževanja (dolžina pouka in dnev- ov v katerih poteka pouk), razpoložljivosti človeških (npr. zaposleno kuhinjsko osebje v šoli), prostorskih (šolske kuhinje, zunanji ponudniki) in finančnih virov (možnosti subvencij), načinov in praks zagotavljanja obrokov (npr. lastna kuhinja, zunanji ponudnik, pri- našanje hrane od doma, nabava hrane v kiosku v šoli oziroma na prodajnih avtomatih), vključevanju loka- lnih dobaviteljev hrane (lokalno kmetijstvo), številu dnevnih obrokov ter vključevanju različnih deležnikov (npr. staršev otrok ipd.) [68,72-74]. Različni dejavni- ki tako onemogočajo oblikovanje enotnega modela šolske prehrane za vse države [71]. Literatura kaže, da je najpogostejši razlog za vz- postavitev sistemov prehrane v šolah socialna skrb za ljudi, bodisi zaradi revščine, ki je bila v preteklosti prisotna zaradi posledic vojn, bodisi zaradi sprememb, povezanih s podaljševanjem delovnega časa in pouka ter slabih prehranjevalnih navad in porasta kroničnih bolezni v sodobnem času. Cilj uvedbe brezplačnih obrokov na Švedskem v preteklosti je bil predvsem izenačiti status žensk ter razbremeniti ženske iz delavs- kega razreda. Otroci, ki prejemajo dnevni obrok v šoli tako niso odvisni od svojih staršev v času, ko so v šoli, staršem pa zaradi tovrstnega sistema ni potrebno prip- ravljati obrokov, ki bi jih otroci prinašali s seboj v šolo. Od uvedbe sistemov šolske prehrane je ta izenačeval otroke različnih socialnih razredov, saj so vsi prejemali enako kosilo ne glede na ekonomski in socialni položaj [75]. Otrokom, ki prihajajo iz socialno-ekonomsko ogroženih družin predstavlja delno ali v celoti subven- cioniran šolski obrok pomemben prispevek h kakovosti njihovega življenja [43]. Podobno vlogo ima omenjeni sistem še danes, čeprav se mu pridružuje tudi širši vidik t.j. vidik izobraževanja ter skrbi za zdravje. Šolska prehrana ima poleg zadovoljitve občutka sitosti, užitka in zadovoljstva ter potreb po energi- ji velik pomen za zdravje (ustrezna hranilna sestava obrokov, ustrezna živila), trajnostni razvoj (manj odpadkov hrane, trajnostna pridelava hrane), izo- braževanje (krepitev zdravih prehranjevalnih navad, seznanitev z novimi okusi, čustveno izražanje, kreativ- nost in samostojnost), razvoj socializacije (medvrst- niška interakcija, navezava stikov), počitka in kulture prehranjevanja (prijetno vzdušje in prostor), hkrati pa je to lahko pomembno izhodišče za izogibanje sploš- no poznanim mitom, da je družbena prehrana slabša in manj kakovostna od tiste, ki jo uživamo v domačem okolju [38]. Sistemi šolske prehrane poleg navedenega lahko pozitivno vplivajo na zdravje otrok (predvsem socialno ogroženih), v širšem smislu pa imajo vpliv na: varovanje okolja, razvoj okolju in naravi prijaznih ter trajnostnih oblik kmetovanja, krepitev lokalnega gos- podarstva (nova delovna mesta), ozaveščanje ljudi o pomenu odpadkov hrane itd. [36,74]. ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 24 Ne glede na tip ureditve je šola okolje, kjer naj bi imel otrok s prehrano pozitivne izkušnje, pozitivno zavedanje, da uravnotežena prehrana ugodno vpliva na njegovo zdravje ter, da ga hrana, ki je pripravljena in ponujena v skladu s prehranskimi priporočili, na- siti [62,76]. Zadovoljstvo otrok s šolskimi obroki je predpogoj za izboljšanje njihovega prehranskega sta- tusa [36]. Istočasno je izrednega pomena tudi, da šola, poleg zdrave ponudbe obrokov spodbuja zdrav ritem prehranjevanja in zdrave prehranjevalne navade preko učnega načrta, ki ga ustrezno spremlja in vrednoti [62]. Pomembno vlogo pri tem naj bi predstavljal tudi pred- met gospodinjstvo ter učenje praktičnih veščin priprave hrane [77]. Raznolikost držav tako vodi v ekstremno heterogenost in neprimerljivost ukrepov na področju politik šolske prehrane. Večina študij, ki so opravljene na tem področju, ne vključuje socialno-ekonomskih učinkov, čeprav se kaže, da ima šolsko okolje pomem- ben vpliv na razvoj prehranjevalnih navad in s tem na zdravje otrok [72,73]. Glede na poročilo Evropske komisije imajo vse države članice EU (vključno Norveška in Švica), sk- ladno s priporočilom SZO [4], vzpostavljene ukrepe za spodbujanje otrok in mladostnikov k zdravemu načinu prehranjevanja. Belgija in Združeno kraljestvo imata zaradi politične ureditve vzpostavljene regijsko prilagojene politike (Belgija za Flandrijo in Valoni- jo, Združeno kraljestvo pa za Severno Irsko, Škotsko in Wales) [25]. Pod pojmom ukrepi za spodbujanje otrok in mladostnikov k zdravemu načinu prehranje- vanja so mišljene različne aktivnost, ki na kakršen- koli način spodbujajo zdravo prehrano. V ta segment sodijo sistemski ukrepi (npr. zakonodaja, sheme šols- kega sadja, zelenjave in mleka, smernice zdrave preh- rane), prakse priprave in ponudbe obrokov (npr. šolske restavracije, zunanji/notranji ponudniki obrokov, avtomati s hrano), izobraževanje kadra, ki skrbi za pri- pravo in razdeljevanje obrokov, omejevanje marketin- ga nezdrave hrane ter nenazadnje izobraževalni ukrepi, ki so del učnega načrta. Največ evropskih držav cilje politike šolske prehrane usmerja v izboljšanje prehrane otroka (97 %), v vzgojo za zdravo prehranjevanje (94 %) in v preventivo pred debelostjo (88 %), le man- jši delež politik držav (< 30 %) se z vidikom šolske prehrane osredotoči tudi na podporo staršem, krepit- vi lokalnega gospodarstva, kmetijstvu ter izboljšanju prisotnosti otrok v šoli [25]. Skoraj 90 % držav v ponudbi obrokov najpogosteje zagotavlja kosilo in malico, nekoliko manj tudi zajtrk (65 %) in večerjo (47 %). Večina držav ima v svoji za- konodaji in priporočilih zahtevo, da so obroki zaužiti v šoli pripravljeni v skladu z načeli zdrave prehrane. Večina evropskih držav (> 90 %) določa prehranska priporočila na nivoju živil (skupin živil), dve tretjini držav pa ima opredeljena tudi priporočila na nivoju en- ergijske in hranilne sestave za kosila [25]. Tri četrtine držav, kot podporo pri izvajanju prehranskih smernic, opredeljuje starosti prilagojeno velikost porcij (t.i. por- cijski normativ). Recepture v svojih politikah šolske prehrane opredeljuje 47 % držav. Države kot so Franci- ja, Nemčija, Madžarska, Italija in Belgija (Flandrija) vzpostavljajo mesečne jedilnike (20 dni), kar vpliva na pestrost in raznolikost ponudbe jedi [25]. Posebnosti so tudi nordijske države, ki uporabljajo enotna preh- ranska priporočila, ki so pripravljena v sodelovanju med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško, Švedsko, Ferskimi otoki in Grenlandijo [78], samo izvajanje za- gotavljanja obrokov pa se tudi pri njih zelo razlikuje [36,79]. Raznolikost ureditve sistema šolske prehrane je povezana tudi z raznolikostjo v vrednotenju kakovosti šolskih obrokov in merjenju učinkov šolske prehrane. Posledica je nepoenotenost kazalnikov spremljan- ja prehrane, kar predstavlja dodatno oviro pri oce- ni učinkovitosti sistemov šolske prehrane med posa- meznimi državami [25,36]. Evalvacija in merjenje učinkov šolske prehrane na otroke in njihovo zdravje predstavlja problem tudi v državah, ki imajo zgledno vzpostavljene sisteme (npr. Švedska) [16,37]. Raziskav, ki bi se osredotočale na zagotavljan- je ustreznosti šolskih obrokov z vidika energijske in hranilne sestave je malo, poleg tega avtorji tudi pri tovrstnih raziskavah uporabljajo različne metodologi- je raziskovanja (kvalitativni in kvantitativni pristopi). Raziskave so izvedene v različnih sezonah in okoljih, vključujejo različen obseg in starostne skupine preis- kovancev, upoštevajo posebnosti v tradiciji prehran- jevanja ter vključujejo različne oblike zagotavljanja obrokov (šolska kuhinja, zunanji ponudniki, avtomati s hrano, prinašanje hrane od doma…) itd. Slovenija po nam znanih podatkih nima celovi- to opisanega sistema šolske prehrane, kar je ključna prednost tega prispevka. Poudariti je treba tudi nekat- ere omejitve našega članka. Glede na pregled literature ugotavljamo, da so raziskave, ki opredeljujejo sistem šolske prehrane ter kakovost ponudbe šolskih obrokov relativno redke. Posamezne države trdijo, da je ukrep šolske prehrane v njihovi državi zadovoljiv, vendar primanjkuje objektivnih študij, ki bi ponazorile učinke v ožjem smislu t.j. vpliv šolske prehrane na zdravje otrok. Trenutni projekti, ki so bili usmerjeni v oceno in pregled prehranskih politik na nivoju šol ponujajo odlično izhodišče, čeprav je v literaturi premalo dobrih praks, ki bi zagotavljaje globlji vpogled v sistem šolske prehrane posamezne države in učinke na populacijo. ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 25 5. Zaključki Sistem šolske prehrane je v literaturi prepoznan kot pomemben ukrep držav, ki poleg simbola blagostanja predstavlja tudi skrb za zdravje otrok in mladostnikov. Navkljub temu, da je učinkovitost sistemov šolske preh- rane zaradi organiziranosti, kompleksnosti, neustreznega monitoringa ter pomanjkanja evalvacij relativno slabo raziskano področje, je potrebno poudariti, da je ukrep šolske prehrane ključnega pomena za otrokovo zdravje. Države si zaradi globalnega problema nezdravega živl- jenjskega sloga, in s tem povezanih bolezni, prizadevajo za vzpostavitev in udejanjanje politik šolske prehrane, ki bi čimbolj podprle cilje za zmanjševanje kroničnih ne- nalezljivih bolezni. Glede na to, da se organiziranost izo- braževalnega sistem med evropskimi državami razlikuje- jo, se slednje odraža tudi na raznolikost sistemov šolske prehrane. Pri tem je izrazito pomembno, da se koncepti šolske prehrane vzpostavljajo ob upoštevanju okolja in potreb v državi, kulture in s tem povezanih prehranskih navad ter nenazadnje dobrih praks ostalih držav [36,73]. Poudariti je treba, da je na prehrano otroka potrebno gle- dati celovito, saj je zagotavljanje obrokov v šoli le eden izmed elementov, ki vplivajo na otrokovo prehranjevanje, upoštevati pa je treba tudi vnos hrane, ki jo otrok zaužije izven šole. Pri izvajanju ukrepa šolske prehrane je zato ključna vključitev in sodelovanje različnih deležnikov (šola, starši, zdravstveni sistem na primarni ravni in drža- va). Kljub prizadevanjem držav je eden izmed skupnih problemov predvsem zavračanje šolskih obrokov s strani mladostnikov. Skladno z navedenim je pomembno, da države na eni strani vztrajajo na ukrepih, ki omogočajo umik t.i. »motilcev« iz šolskega okolja (npr. avtomatov, neustrezne ponudbe živil v šolskih kantinah), na drugi pa omogočijo ponudbo, ki je zanimiva za otrokova čutila. Ob tem je treba omeniti tudi sodobne načine priprave hrane, redno usposabljanje kuharskega osebja, pomen iz- gleda hrane na krožnikih ter nenazadnje razvoj pametnih tehnologij (npr. računalniško načrtovanje in vrednotenje obrokov), ki bi omogočale učinkovitejšo spremljanje im- plementacije prehranskih smernic na nivoju šole, države ter širše na nivoju Evrope. Zahvala Projekt »Analiza prehranske sestave obrokov v os- novnih šolah in testiranje učinkovitosti računalniškega modela v podporo implementaciji smernic za zdravo prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih v Sloveniji, V3-1902« sofinancirata Javna agencija za ra- ziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrst- vo za zdravje iz državnega proračuna. Zahvaljujemo se tudi dr. Mateju Gregoriču iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje za posredovanje podatkov strokovnega spremljanja šolske prehrane s svetovanjem. Literatura 1. Mozaffarian, D.; Afshin, A.; Benowitz, N.L.; Bittner, V.; Daniels, S.R.; Franch, H.A.; Jacobs, D.R.; Kraus, W.E.; Kris-Etherton, P.M.; Krummel, D.A.; et al. Pop- ulation Approaches to Improve Diet, Physical Activity, and Smoking Habits: A Scientific Statement From the American Heart Association. Circulation 2012, 126, 1514–1563, doi:10.1161/CIR.0b013e318260a20b. 2. Cummings, P.L.; Welch, S.B.; Mason, M.; Burbage, L.; Kwon, S.; Kuo, T. Nutrient Content of School Meals before and after Implementation of Nutrition Recommendations in Five School Districts across Two U.S. Counties. Prev. Med. 2014, 67, S21–S27, doi:https://doi.org/10.1016/j.ypmed.2014.03.004. 3. Bertin, M.; Lafay, L.; Calamassi-Tran, G.; Volatier, J.-L.; Dubuisson, C. School Meals in French Second- ary State Schools: Do National Recommendations Lead to Healthier Nutrition on Offer? Br. J. Nutr. 2012, 107, 416–427, doi:10.1017/S000711451100300X. 4. Food and Nutrition Policy for Schools. A Tool for the Development of School Nutrition Programmes in the Eu- ropean Region; World Health Organization. Regional Of- fice for Europe: Copenhagen, Denmark, 2006; pp. 4–8;. 5. Vieux, F.; Dubois, C.; Duchêne, C.; Darmon, N. Nu- tritional Quality of School Meals in France: Impact of Guidelines and the Role of Protein Dishes. Nutrients 2018, 10, 205, doi:10.3390/nu10020205. 6. Cardoso, S.G.; Truninger, M.; Ramos, V.; Au- gusto, F.R. School Meals and Food Poverty: Chil- dren’s Views, Parents’ Perspectives and the Role of School. Child. Soc. 2019, 33, 572–586, doi:10.1111/ chso.12336. 7. Headey, D.; Heidkamp, R.; Osendarp, S.; Ruel, M.; Scott, N.; Black, R.; Shekar, M.; Bouis, H.; Flory, A.; Haddad, L.; et al. Impacts of COVID-19 on Child- hood Malnutrition and Nutrition-Related Mortality. The Lancet 2020, S0140673620316470, doi:10.1016/ S0140-6736(20)31647-0. 8. Harvey, K. “When I Go to Bed Hungry and Sleep, I’m Not Hungry”: Children and Parents’ Experienc- es of Food Insecurity. Appetite 2016, 99, 235–244, doi:10.1016/j.appet.2016.01.004. 9. Gebremariam, M.K.; Vaqué-Crusellas, C.; Anders- en, L.F.; Stok, F.M.; Stelmach-Mardas, M.; Brug, J.; Lien, N. Measurement of Availability and Accessibil- ity of Food among Youth: A Systematic Review of Methodological Studies. Int. J. Behav. Nutr. Phys. Act. 2017, 14, 22, doi:10.1186/s12966-017-0477-z. 10. Fiscal Policies for Diet and Prevention of Non- communicable Diseases; World Health Organization: Geneve, 2015; p. 36;. 11. Freedman, D.S.; Khan, L.K.; Serdula, M.K.; Dietz, W.H.; Srinivasan, S.R.; Berenson, G.S. The Relation of Child- hood BMI to Adult Adiposity: The Bogalusa Heart Study. Pediatrics 2005, 115, 22, doi:10.1542/peds.2004-0220. ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 26 12. Kim, J.; Lee, I.; Lim, S. Overweight or Obesity in Children Aged 0 to 6 and the Risk of Adult Metabolic Syndrome: A Systematic Review and Meta-Analy- sis. J. Clin. Nurs. 2017, 26, 3869–3880, doi:10.1111/ jocn.13802. 13. European Food and Nutrition Action Plan 2015 - 2020.; World Health Organization. Regional Office for Europe: Copenhagen, Denmark, June 2014; pp. 1–7. 14. Cancer Prevention Recommendations Available online: https://www.wcrf.org/dietandcancer/can- cer-prevention-recommendations (accessed on 19 May 2020). 15. Adolescents’ Dietary Habits Available on- line: https://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_ file/0006/303477/HBSC-No.7_factsheet_Diet.pdf%- 3fua%3d1 (accessed on 20 July 2020). 16. Osowski, C.P.; Lindroos, A.K.; Barbieri, H.E.; Becker, W. The Contribution of School Meals to En- ergy and Nutrient Intake of Swedish Children in Re- lation to Dietary Guidelines. Food Nutr. Res. 2015, 59, 27563, doi:10.3402/fnr.v59.27563. 17. Córdova, F.V.; Barja, S.; Brockmann, P.E. Conse- quences of Short Sleep Duration on the Dietary In- take in Children: A Systematic Review and Metanal- ysis. Sleep Med. Rev. 2018, 42, 68–84, doi:10.1016/j. smrv.2018.05.006. 18. Tackling Food Marketing to Children in a Digital World: Trans-Disciplinary Perspectives. Children’s Rights, Evidence of Impact, Methodological Chal- lenges, Regulatory Options and Policy Implications for the WHO European Region; World Health Orga- nization. Regional Office for Europe: Copenhagen. Denmark, 2016; 19. Afshin, A.; Forouzanfar, M.H.; Reitsma, M.B.; Sur, P.; Estep, K.; Lee, A.; Marczak, L.; Mokdad, A.H.; Moradi-Lakeh, M.; Naghavi, M.; et al. Health Effects of Overweight and Obesity in 195 Countries over 25 Years. N. Engl. J. Med. 2017, 377, 13–27, doi:10.1056/NEJMoa1614362. 20. Garrido-Miguel, M.; Cavero-Redondo, I.; Álva- rez-Bueno, C.; Rodríguez-Artalejo, F.; Moreno, L.A.; Ruiz, J.R.; Ahrens, W.; Martínez-Vizcaíno, V . Preva- lence and Trends of Overweight and Obesity in Euro- pean Children From 1999 to 2016: A Systematic Re- view and Meta-Analysis. JAMA Pediatr. 2019, 173, e192430, doi:10.1001/jamapediatrics.2019.2430. 21. Gupta, N.; Misra, A.; Goel, K.; Shah, P. Childhood Obesity in Developing Countries: Epidemiology, De- terminants, and Prevention. Endocr. Rev. 2012, 33, 48–70, doi:10.1210/er.2010-0028. 22. Diet, Nutrition, Physical Activity and Cancer: A Global Perspective. Continuous Update Project Ex- pert Report 2018.; 2018; 23. Sedej, K.; Lusa, L.; Battelino, T.; Kotnik, P. Sta- bilization of Overweight and Obesity in Slovenian Adolescents and Increased Risk in Those Entering Non-Grammar Secondary Schools. Obes. Facts 2016, 9, 241–250, doi:10.1159/000445382. 24. Sedej, K.; Kotnik, P.; Stefanija, M.A.; Grošelj, U.; Čampa, A.; Lusa, L.; Battelino, T.; Bratina, N. De- creased Prevalence of Hypercholesterolaemia and Stabilisation of Obesity Trends in 5-Year-Old Chil- dren: Possible Effects of Changed Public Health Pol- icies. Eur. J. Endocrinol. 2014, 170. 25. Storcksdieck genannt Bonsmann, S. Compre- hensive Mapping of National School Food Policies across the European Union plus Norway and Switzer- land: First-Time Mapping of European School Food Policies. Nutr. Bull. 2014, 39, 369–373, doi:10.1111/ nbu.12109. 26. Web of Science Available online: http://apps. webofknowledge.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/WOS_ GeneralSearch_input.do?product=WOS&search_ mode=GeneralSearch&SID=C3TQP5cVgGjO9nMZ- VEO&preferencesSaved= (accessed on 30 July 2020). 27. Scopus Available online: https://www-scopus-com. nukweb.nuk.uni-lj.si/search/form.uri?display=basic (accessed on 30 July 2020). 28. Narodna univerzitetna knižnjica Mrežnik Available online: https://mreznik.nuk.uni-lj.si/ (accessed on 30 July 2020). 29. PIS Pravno informacijski sistem. Available online: http://pisrs.si/Pis.web/pravniRedRS#. 30. Joint Action on Nutrition and Physical Activity - JANPA Available online: https://janpa-toolbox.eu/ index.php (accessed on 15 June 2020). 31. School Meals in Europe. Report by the Polish Eu- rydice Unit; Foundition for the Development of the Education System: Warshaw, 2016; p. 22;. 32. Nelson, M. The School Food Trust: Transforming School Lunches in England: Transforming School Lunches in England. Nutr. Bull. 2011, 36, 381–389, doi:10.1111/j.1467-3010.2011.01914.x. 33. Evans, C.E.L.; Harper, C.E. A History and Re- view of School Meal Standards in the UK. J. Hum. Nutr. Diet. 2009, 22, 89–99, doi:10.1111/j.1365- 277X.2008.00941.x. 34. Kiss, A.; Popp, J.; Oláh, J.; Lakner, Z. The Re- form of School Catering in Hungary: Anatomy of a Health-Education Attempt. Nutrients 2019, 11, 716, doi:10.3390/nu11040716. 35. Sarlio-Lähteenkorva, S.; Manninen, M. School Meals and Nutrition Education in Finland: Finn- ish School Meals and Nutrition Education. Nutr. Bull. 2010, 35, 172–174, doi:10.1111/j.1467- 3010.2010.01820.x. 36. Lucas, P.; Patterson, E.; Sacks, G.; Billich, N.; Evans, C. Preschool and School Meal Policies: An Overview of What We Know about Regulation, Im- ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 27 plementation, and Impact on Diet in the UK, Sweden, and Australia. Nutrients 2017, 9, 736, doi:10.3390/ nu9070736. 37. Eustachio Colombo, P.; Patterson, E.; Elinder, L.S.; Lindroos, A.K. The Importance of School Lunches to the Overall Dietary Intake of Children in Sweden: A Nationally Representative Study. Pub- lic Health Nutr. 2020, 23, 1705–1715, doi:10.1017/ S1368980020000099. 38. Osowski, C.P.; Fjellström, C. Understand- ing the Ideology of the Swedish Tax-Paid School Meal. Health Educ. J. 2019, 78, 388–398, doi:10.1177/0017896918798421. 39. Patterson, E.; Elinder, L.S. Improvements in School Meal Quality in Sweden after the Introduc- tion of New Legislation—a 2-Year Follow-Up. Eur. J. Public Health 2015, 25, 655–660, doi:10.1093/eu- rpub/cku184. 40. Persson Osowski, C.; Göranzon, H.; Fjellström, C. Teachers’ Interaction With Children in the School Meal Situation: The Example of Pedagogic Meals in Sweden. J. Nutr. Educ. Behav. 2013, 45, 420–427, doi:10.1016/j.jneb.2013.02.008. 41. Heide, K.; Brettschneider, A.-K.; Lehmann, F.; Lage Barbosa, C.; Haftenberger, M.; Perlitz, H.; Pa- telakis, E.; Richter, A.; Mensink, G. Utilization of School Meals. Results from the Nationwide Nutrition Survey EsKiMo II. Ernahrungs Umsch. 2019, 66, 92–99, doi:10.4455/eu.2019.017. 42. Vieux, F.; Dubois, C.; Allegre, L.; Mandon, L.; Ci- antar, L.; Darmon, N. Dietary Standards for School Catering in France: Serving Moderate Quantities to Improve Dietary Quality Without Increasing the Food-Related Cost of Meals. J. Nutr. Educ. Behav. 2013, 45, 533–539, doi:10.1016/j.jneb.2013.02.004. 43. Dubuisson, C.; Lioret, S.; Dufour, A.; Cala- massi-Tran, G.; Volatier, J.-L.; Lafay, L.; Turck, D. Socio-Economic and Demographic Variations in School Lunch Participation of French Children Aged 3–17 Years. Public Health Nutr. 2011, 14, 227–238, doi:10.1017/S1368980010002144. 44. Gregorič, M.; Pograjc, L.; Pavlovec, A.; Simčič, M.; Gabrijelčič Blenkuš, M. School Nutrition Guide- lines: Overview of the Implementation and Eval- uation. Public Health Nutr. 2015, 18, 1582–1592, doi:10.1017/S1368980014003310. 45. Hadžić, N. Šolske kuhinje. Obz. Zdr. Nege 1956, 3, 69–101. 46. Lunaček, S. Šolske mlečne kuhinje in zdravje otro- ka. Obz. Zdr. Nege 1955, 2, 141–143. 47. Politična knjižica Družbeni plan gospodarske- ga razvoja Jugoslavije od 1996 do 196; Časo- pisno-založniško podjetje “Ljudska pravica”: Lju- bljana, 1961; 48. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI); V ol. Uradni list RS, št. 16/07-uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09-popr.65/09-20/11, 40/12-ZUJF, 57/12-ZP- CP-2D, 47/15, 46/16, 49/16-in 25/17-ZVaj; 49. Zakon o šolski prehrani; 2013; V ol. Uradni list RŠ, št. 3/13 in 46/14 in 46/16 – ZOFVI-K; 50. Zakon o osnovni šoli; Vol. Uradni list RS, št. 81/06-uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12-ZUJF, 63/13 in 46/16-ZOFVI-L; 51. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS); V ol. Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12- ZUJF, 57/12-ZPCP-2D, 14/13, 56/13-ZŠtip-1, 99/13, 14/15-ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16-odl. US, 51/16- US, 88/16, 61/17-ZUPŠ, 75/17, 77/18 in 47/19); 52. Simčič, I.; Poličnik, R.; Hlastan Ribič, C.; Gre- gorič, M.; Pograjc, L.; Kljajič Garbajs, L.; Kresal Sterniša, B.; Zobec, U. Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih; 2010; p. 18;. 53. Demografsko in socialno področje. Available online: https://pxweb.stat.si/SiStatDb/pxweb/ sl/10_Dem_soc/10_Dem_soc__09_izobrazevan- je__01_09513_splosni_pregled/?tablelist=true (ac- cessed on 27 July 2020). 54. Toth, G.; Dolinšek, N.; Gregorič, M. Strokovno spremljanje prehrane s svetovanje v vzgojno-izo- braževalnih zavodih v letu 2018; Nacionalni inštitut za javno zdravje: Ljubljana, 2019; pp. 1–33;. 55. Revizijsko Poročilo. obvladovanje debelosti otrok; Republika Slovenija Računsko sodišče: Ljubljana, 2018; 56. Trček, A. Jedilniki za učence celodnevnih osnovnih šol ter šol s podaljšanim bivanjem; Centralni zavod za napredek gospodinjstva Ljubljana. Odsek za preh- rano: Ljubljana, 1983; 57. Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010; (Uradni list RS, št. 39/2005); 58. Gabrijelčič-Blenkuš, M.; Pograjc, L.; Gregorič, M.; Adamič, M.; Čampa, A. Smernice zdravega preh- ranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od prvega leta starosti naprej); Ministrstvo za zdravje: Ljubljana, 2005; Vol. 2005;. 59. Avčin, T.; Benedik, E.; Berce, V .; Borinc Beden, A.; Dolinšek, J.; Kamhi Trop, T.; Koren Jeverica, A.; Marčun Varda, N.; Orel, R.; Poredoš, T.; et al. Pri- poročila za medicinsko indicirane diete 2018. 60. Swedish Food Agency School Lunches Avail- able online: https://www.livsmedelsverket.se/en/ food-habits-health-and-environment/maltider-i-vard- skola-och-omsorg/skola?AspxAutoDetectCookie- Support=1 (accessed on 7 September 2020). 61. What Is SkolmatSverige? Available online: http:// www.skolmatsverige.se/in-english#results-to-date. 62. National Nutrition Council Eating and Learning Together - Recommendationa for School Meals; Na- tional Institute for health and Welfare: Helsinki, Fin- ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 28 land, 2017; 63. Pellikka, K.; Manninen, M.; Taivalmaa, S.L. School Meals For All. School Feeding: Investment in Effective Learning - Case Finland; Helsinki, Finland, 2019; 64. Juniusdottir, R.; Hörnell, A.; Gunnarsdottir, I.; Lag- strom, H.; Waling, M.; Olsson, C.; Talvia, S.; Olafs- dottir, A.S. Composition of School Meals in Sweden, Finland, and Iceland: Official Guidelines and Com- parison With Practice and Availability. J. Sch. Health 2018, 88, 744–753, doi:10.1111/josh.12683. 65. Rutledge, J.G. The Surprising Lack of Lunch: Gen- der and Food in Norway. Food Cult. Soc. 2015, 18, 151– 166, doi:10.2752/175174415X14101814953765. 66. Sabinsky, M.S.; Toft, U.; Andersen, K.K.; Tetens, I. Development and Validation of a Meal Index of Di- etary Quality (Meal IQ) to Assess the Dietary Quali- ty of School Lunches. Public Health Nutr. 2012, 15, 2091–2099, doi:10.1017/S1368980012001012. 67. European Commission School Food Policy Coun- try Factsheets. Denmark Available online: https:// ec.europa.eu/jrc/sites/jrcsh/files/jrc-school-food-pol- icy-factsheet-denmark_en.pdf (accessed on 15 July 2020). 68. Maietta, O.W.; Gorgitano, M.T. School Meals and Pupil Satisfaction. Evidence from Italian Primary Schools. Food Policy 2016, 62, 41–55, doi:10.1016/j. foodpol.2016.04.006. 69. The School Food Plan Available online: http:// www.schoolfoodplan.com/the-plan/ (accessed on 16 July 2020). 70. Example Menus for Early Years Settings in En- gland; London, 2017; 71. Food and Nutrition Policy for Schools. A Tool for the Development of School Nutrition Programmes in the European Region; World Health Organization. Regional Office for Europe: Copenhagen, Denmark, 2006; pp. 4–8;. 72. Micha, R.; Karageorgou, D.; Bakogianni, I.; Trich- ia, E.; Whitsel, L.P.; Story, M.; Peñalvo, J.L.; Mozaf- farian, D. Effectiveness of School Food Environment Policies on Children’s Dietary Behaviors: A System- atic Review and Meta-Analysis. PLOS ONE 2018, 13, e0194555, doi:10.1371/journal.pone.0194555. 73. Kovacs, V.A.; Messing, S.; Sandu, P.; Nardone, P.; Pizzi, E.; Hassapidou, M.; Brukalo, K.; Tecklenburg, E.; Abu-Omar, K. Improving the Food Environment in Kindergartens and Schools: An Overview of Poli- cies and Policy Opportunities in Europe. Food Policy 2020, 101848, doi:10.1016/j.foodpol.2020.101848. 74. De Laurentiis, V.; Hunt, D.V.L.; Lee, S.E.; Rog- ers, C.D.F. EATS: A Life Cycle-Based Decision Sup- port Tool for Local Authorities and School Cater- ers. Int. J. Life Cycle Assess. 2019, 24, 1222–1238, doi:10.1007/s11367-018-1460-x. 75. Fogelholm, M. New Nordic Nutrition Recommen- dations Are Here. Food Nutr. Res. 2013, 57, 22903, doi:10.3402/fnr.v57i0.22903. 76. Alfaro, B.; Rios, Y.; Arranz, S.; Varela, P. Under- standing Children’s Healthiness and Hedonic Percep- tion of School Meals via Structured Sorting. Appetite 2020, 144, 104466, doi:10.1016/j.appet.2019.104466. 77. Slater, J. Is Cooking Dead? The State of Home Economics Food and Nutrition Education in a Ca- nadian Province: Is Cooking Dead? Int. J. Consum. Stud. 2013, 37, 617–624, doi:10.1111/ijcs.12042. 78. Nordic Council of Ministers Nordic Nutrition Rec- ommendations 2012; Nordic Council of Ministers: Copenhagen. Denmark, 2012; 79. Waling, M.; Olafsdottir, A.S.; Lagström, H.; Wergedahl, H.; Jonsson, B.; Olsson, C.; Fossgard, E.; Holthe, A.; Talvia, S.; Gunnarsdottir, I.; et al. School Meal Provision, Health, and Cognitive Function in a Nordic Setting – the ProMeal-Study: Description of Methodology and the Nordic Context. Food Nutr. Res. 2016, 60, 30468, doi:10.3402/fnr.v60.30468 ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH 29 ŠOLSKA PREHRANA V SLOVENIJI IN V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH