V N AS I LJU - PROPAD
V poročilu jugoslovanskega izvršnega sveta o notranji politiki, ki je bil predložen zvezni skupščini v Beogradu (glej str.8.!), je med drugim rečeno,da bo izvršni svet proučil in predlagal nove zakonske in druge predpise s področja zdru zevanja in zborovanj, odnosov med Cerkvijo in državo in drugih, ki so važni za razvijanje političnega življenja. Pri tem bi si lahko mislili - sodeč po prete = klih izkušnjah - da gre tu samo še za eno frazo več, ki jo uporablja sedanji re= žim, v resnici bo pa ostalo vse še vedno po starem. Tako mišljenje je docela u = pravičeno, zlasti še, ker se zdi nemogoče pričakovati od komunistov, da bi se i= skreno zavzemali za svobodnejše politično izživljanje vseh državljanov, tvegajoč Pri tem svojo lastno absolutno nadmoč pri sprejemanju in sprovajanju političnih sklepov.
Po drugi strani pa smo zadnje čase slišali in videli gotove znake, da so ko munisti, tako jugoslovanski kot drugi, prišli do točke, ko so pričeli dvomiti v pravilnost dosedanje prakse in dosedanjega sprovajanja marksističnih načel v živ Ijenje. Revolucionarni dogodki v vzhodni Evropi so dokazali, da se človeške na= rave ne da trajno ukleniti v nek sistem, kakor tudi, da se te narave ne da zraču fiati na kosu papirja, kot se zračuna potrebni materijal za novo hišo. To spozna-fije komunistov ni lahko prizadelo. Vsa materialistična doktrina se je naenkrat za majala in znašla pred nepremostljivim^- pred nevidnim sovražnikom, katerega so ko munisti doslej stalno omalovaževali. Se več - zanje taka stvar kot človeška nara va ni obstojala - ni mogla obstojati. Marksistični nauk temelji na materializmu, Pri čemer je duh samo produkt materije, a materijo je možno obvladati in nadzoro vati. Človeško naravo se torej da podrediti, "izgraditi" in preusmeriti, ako se vrši nanjo dovolj močan pritisk v obliki zastraševanja in privilegijev. Dogodki v Sovjetski zvezi in za tem na Poljskem in Madžarskem' so pa pokazali, da je ta teorija zasnovana na pesku.
Že med vojno smo opazovali v Sovjetski zvezi nekatere pojave, ki so kazale, da se komunistom ni posrečilo niti zastrašiti niti pridobiti širokih mas držav= Ijanov. Ko so Nemci uspešno prodirali proti Moskvi, so komunisti zaigrali na ču= st Veno struno in dovolili večjo versko svobodo ter čaščenje nekdanjih ruskih na= cionalnih herojev ala Suvorov. Po Stalinovi smrti in Hruščevem govoru na kongre= su sovjetske kompartije je sledila omejitev moči tajne policije in postopna uki= fiitev taborišč za prisilno delo. Na Poljskem so prišli v vlado tudi nekomunisti in prišlo je do novega razmerja med Cerkvijo in državo, a kardinal Wyszynski je pred kratkim prišel v Rim po svoj rdeč klobuk. Iz Kitajske se sedaj čuje o nekek stiriurnem govoru Mao Tse-Tunga, v katerem se je ta komunistični voditelj izre = kel v korist stavkanja, češ da delavske stavke najprepričljivejše kažejo na več= je napake v gospodarstvu. Tito se je na zasedanju Socialistične zveze (KT 212) iz dal, da je bilo stanje v Jugoslaviji za časa vstaje na Madžarskem tako kritično, da je bilo potrebno "spregovoriti, da bi se ljudje pomirili", medtem ko je baje v svojem prvomajskem govoru obsodil maščevanje nad pristaši predvojnih režimov.
Bilo bi zgrešeno misliti, da je sedaj že napočila zadnja ura komunističnim režimom in da je osvobojenje zasužnjenih narodov za vogalom, toda zdi se, da se pričenja doba, v kateri bodo ti režimi poskušali vse, da se izognejo ponovitvi ka ke madžarske vstaje in še vkljub temu ostanejo na oblasti. Največji adut, ki so ga doslej imeli in na katerem so vse gradili - organizirano nasilje - se je izka zalo za neučinkovito in za skrajno nevarno njihovemu obstoju..A če so izgubilita fidut - kaj potem še ostane?
Urednik
FRAN ERJAVEC:
OB ŠTIRIDESETLETNICI MAJNIŠKE DEKLARACIJE
Kot vsi narodi, tako imamo tudi Slovenci v svoji politični zgodovini več jako važnih mejnikov. L.1848. je naša dunajska mladina sprožila misel zedinjene in avtonomne Slovenije, toda zanjo so se zavzeli le še graški Slovenci in pešci ca koroških rodoljubov, dočim jo je ostala domovina bolj ali manj zavestno od = klonila. L.1865* so poskušali slovenski politiki na svojem mariborskem posveto= vanju ustvariti nekak slovenski nacionalnopolitični program, toda njihovi skle= pi, temelječi na nenaravnem "zgodovinskem pravu", so ostali mrtvo rojeno dete. Konec 1.1870. se je vršil v Ljubljani prvi jugoslovanski kongres, a ker so se hr vatski udeleženci kmalu nato pomirili s Pešto, je ostal skoro brez vsakega odme va. Tako bi lahko naštel še par podobnih dejanj iz naše politične zgodovine, ki so pa ostala vsa bolj ali manj le pljusk v vodo.
Prvo, vprav zgodovinsko dejanje naše politične zgodovine je bila šele "maj niška deklaracija" 1.191?., ki niti ni ostala zgolj dejanje,.temveč je sprožila tudi gibanje, kakrš ih naša zgodovina doslej še ne pozna. Sploh smo poznali Slo venci do tedaj eno samo resnično narodnopolitično gibanje, to je "tabore"(l868
-1871).
Kako je prišlo do majniške deklaracije in kakšne posledice je imela pri nas, sem že pred tridesetimi leti očrtal v svoji "Zgodovini katoliškega gibanja na Slovenskem", a kako je ona neposredno nastala, sem opisal 1.1924. v "Ilustrira= nem Slovencu".
Lahko bi trdili, da je majniška deklaracija zasvetila na slovenskem nebu kot meteor. Slovenci smo spričo svoje narodne ogroženosti že izza dobe ilirizma bolj ali manj težili k slovanskemu jugovzhodu, vendar so se te težnje izražale skoro vedno le v obili poudarjanja naše "vzajemnosti" predvsem s Hrvati, a zla sti od balkanskih vojen dalje še s Srbi. Tej vzajemnosti smo dajali predvsem kul turno vsebino, le sporadično smo jo poskušali brez kakih konkretnih rezultatov prenesti še na politično področje. Slovenci smo bili v habsburški monarhiji pač proneznaten politični činitelj in nemško-madjarska hegemonija je bila premočna, da bi mogli resno upati na kake uspehe. Nobenega dvoma pa ni, da nam je dajalo že samo poudarjanje naše vzajemnosti z ostalimi Jugoslovani v vseh časih mnogo moralne opore v našem obupnem boju z brutalnim nemškim prodiranjem na Jadran.Pr vi in edini, ki so zapisali na svoje prapore revolucionarni program jugoslovan= skega političnega zedinjenja, so bili zadnji dve leti pred prvo svetovno vojno "preporodovci", dijaška mladina, vendar je morala spričo danih okoliščin vsa te danja naša javnost smatrati njih težnje le za - lepo mladostno zanešenjaštvo.
Prva svetovna vojna je pa že takoj v svojih početkih razgalila vso amoral= no nemško brutalnost. Nobenega dvoma ni bilo več, da bi postali ravno mi Slovcn ci v primeru nemške zmage prva žrtev te brutalnosti. Kdor je znal preceniti te= danji položaj, je vedel, da je napočil za nas Slovence, kakor dotlej še nikoli v naši zgodovini, trenutek življenja in smrti. In ta trenutek je pri nas pač naj globlje doumel Janez Ev.Krek. On je bil bolj romantik nego politik, zanesenjak in narodni tribun ter organizator, mož večjega čustva in vere nego hladne prera čunljivosti. On se je prvi med nami jasno zavedel, kaj nas čaka v primeru nemške zmage, zato je šel že v mesecih največjih nemških vojnih triumfo na pot,da or= ga	našo obrambo. Predobro se je pa zavedal, da smo Slovenci sami zanjo
mnogo, mnogo prešibki,zato je napel poslednje svoje življenske sile, da po eže v trdno skupno fronto vse Jugoslovane in doseže vzajemnost še z ostalimi nenern= škimi avstrijskimi narodi, zlasti s Cehi.
In rezultat teh naporov je bila majniška deklaracija. Krek sam (in tudi ne dr.Korošec) pri njej sploh ni neposredno sodeloval in tudi ostali "Jugoslovan = ski klub" v dunajskem parlamentu, kakor mi je ponovno potrdil tudi rajnki dr.Ko rošec, sam niti ni sanjal o tem, da bo postala deklaracija tak simboličen revo lucionarni čin. Zasluga gre za to v prvi vrsti A.B.Jegliču, najvecjemu škofu, kar jih je sedelo na ljubljanskem škofijskem sedežu. Mirno lahko trdimo, da je postala le njegova zasluga, da je zajelo deklaracijsko gibanje dobesedno ves slo venski narod v domovini, a v dunajskem parla entu je sijajno vodil ves boj dr. Korošec, ki si je bil ravno tedaj zbral ves tisti veliki politični kapital, od katerega je živel potem do svoje smrti.
Vsebina majniške deklaracije je znana. Ako izločimo "hrvatsko državno pra= vo", o katerem si menda formalistični Hrvatje sami niso prav na jasnem, kaj naj prav za prav vsebuje, in pa našo združitev "pod žezlom habsburško-lotarinške di nastije", kar je bila v tedanjih okoliščinah pač neizbežna taktična koncesija,
je šele omogočala propagando za deklaracijo, potem izraža ona dve.osnovni i= de ji, in sicer:
1.	da se združi vse slovensko-hrvatsko-srbsko ozemlje monarhije v "samostoj no državno telo", in
2.	da tvorimo Slovenci, Hrvatje in Srbi "enoten narod".
Šlo je za biti ali ne biti
Kot sem že poudaril, je bila zahteva po politični združitvi le slovensko-hrvatsko-srbskega ozemlja monarhije neizbežna koncesija tedanjim vojnim okoli = scinam, zato je Čisto navadna demagogija,, ako se danes nad tem še kdo spotika.
£e po nekaj mesecih deklaracijskega gibanja ni mislil na to nihče več resno in so začeli vsi tedanji naši politični predstavitelji ob vseh slovesnih izjavah tu di zavestno- opuščati to omejitev. Vsem, prav vsem- je postalo že- pozimi 1.1917-• čisto jasno, da gre naš boj za popolno ločitev od habsburške monarhije in za . 2edinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov, brez ozira na katere koli politič=' ne meje, v "samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega gospodstva tujcev in osnovano na demokratični podlagi".
Druga osnovna ideja, ki jo poudarja deklaracija, je’ta, da smo Slovenci,Hr vatje in Srbi "enoten narod". Kakor je dovolj znano, je zastopal majhen del Slo vencev to misel že izza ilirizma, toda velika večina našega'naroda z vsemi naši Ni vodilnimi kulturnimi ideologi na čelu so to misel odklanjali in se izrekali 2a ohranitev naše slovenske narodne individualnosti, docim pa prepleta vso hr = vatsko politično zgo ovino izza ilirizma tudi močno poudarjanje srbskohrvatske= ga narodnega edinstva. S tem pa Slovenci seveda prav nikoli in v nobeni obliki aismo pokazovali kakršnega koli nasprotovanja političnemu zedinjenju vseh Jugo= Slovanov, temveč smo zastopali le stališče:, da hočemo tudi v primeru političnega Zedinjenja ohraniti svojo nacionalno individualnost, ne se pa vtopiti v srbohr= Vatstvu.
V tem pogledu pome.nja torej ■majniška deklaracija za nas Slovence vsekanor Veliko nedoslednost, pravi prelom z našim dotedanjim stališčem. Zlasti prav vse tedanje Krekove (in tudi dr.Koroščeve) izjave naravnost podčrtujejo tudi "narod n° edinstvo" Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kdor je sam doživljal tiste čase,prav dobro ve, da tedaj tega "narodnega edinstva" tudi prav nihče ni -osporaval,tem =
več so vsi ustno in.pismeno prisegali nanj'. Eden najostrejših nasprotnikov "na=
^đnega edinstva" je bil vedno n.pr. Ivan Cankar, a ko sva se med vojno ■ nešteto krat razgovarjala o tedaj edino aktualnem deklaracijskem gibanju, se tudi on nad tem "edinstvom" nikoli ni spodtikal, pregloboko se zavedajoč, da nam gre za vse, z'd- biti ^n ne biti.
Danes nam pomenja geslo o "narodnem edinstvu" le še anahronistično frazo, toda upam si trditi, da nas je prav ta fraza tedaj morda - rešila. Samo vprav °stentativno poudarjanje "narodnega edinstva" je moglo ob prvi svetovni vojni na Gili strani roditi tako mogočno in enotno revolucionarno osvobodilno gibanje od S°če do Drine, na drugi strani pa tudi "velike zaveznike" prisiliti, da so pri= Qtali na naše osvobojenje. Vsak partikularizem in "separatizem" bi nas mogel te daj obsoditi na smrt v Italiji in v ostanku Avstrije, kar nam pač dovoljno doka 2uje žalostna povojna usoda koroških in primorskih Slovencev. Otročje je trditi, med prvo in drugo svetovno vojno tudi primorski in koroški Slovenci niso iz= Sinili, kajti neutajljivo dejstvo je, da je po drugi svetovni vojni rešila vsaj večino že smrtno zadetih primorskih Slovencev le Jugoslavija, a ostanki Sloven= cev, ki so še ostali pod tujim gospodstvom, se vzdržujejo le z moralnim opira = ri0&m na Jugoslavijo.
Ako rezimiramo vsa navedena dejstva, potem moramo pač priznati, da pomenj e ^hjniška deklaracija najmogočnejšo nacionalnopolitično manifestacijo vse sloven politične zgodovine in da smo se Slovenci pod njeno zastavo rešili v Jugo = plavijo. V zvezi z njo bodo ostala rudi imena Janeza Ev.Kreka, dr.Korošca in ško *^ A.B.Jegliča nesmrtna v naši politični zgodovini.
Pomen majniškg deklaracije pa celo daleč 'presega zgolj slovenski okvir.Ona "amreč ni pognala/vseh Slovencev pod skupno politično zastavo v vprav legendar= j11 ^°j za. naše osvobojenje, temveč je njena osnovna ideja mobilizirala sploh vse ^vstro ogrske Jugoslovane od Soče do Drine (izvzemši le oportunistično hrvatsko 'srbsko koalicijo) ter jih nato vodila .v skupen boj za naše zedinjenje» Dalje ne
biti prav nobenega dvoma, da je moglo le gibanje, ki ga je sprožila maj ni-«ka deklaracija, dati realne temelje tudi krfskemu paktu, ki bi ostal brez tega Ubanja zgolj platonična manifestacija, viseča v zraku in bi se realistični Pa=
šič najbrž sploh ne podajal na krfsko konferenco, vsaj v taki obliki ne.Inkonč no je poraenjal tudi 1.december le logično posledico in zaključek veličastnega deklaracijskega gibanja.
Glede na vsa ta dejstva pomenja torej dan 30.majnika 1.1917. za. nas Slo = vence pač enega najsvetlejših dni vse naše zgodovine in smo zato tudi dolžni spo štovati njegov duh in spomin nanj.
Nedopustno je obračati in potvarjati duh in smisel takega zgodovinskega do kumenta. Ne morem se seveda spuščati v brezvestno demagogijo, drzna falzifici= ranja notoričnih dejstev in prostaška hujskanja, ki jih pisari že več let neki. M.Geratič, a nerazumljivo mi je, kako se je mogel podati na pot takega potvar= janja tega duha celo bivši glavni urednik "Slovenca" v vodilnem slovenskem emi grantskem koledarju in to celo v oddelku, ki nosi naslov "Dokumenti in razpra= ve". Tam ne beremo tega naj znamenitejšega našega zgodovinskega dokumenta le v popolnoma potvorjeni reprodukciji, temveč mu avtor podtika tudi smisel, ki ga on nikoli ni imel. Iz vsega njegovega pisanja namreč izzveni poskus prikazati deklaracijsko gibanje kot borbo za "lastno narodno državo" (namreč slovensko) in da "nam zgovorno priča vse tedanje zadržanje dr.Antona Korošca in med Slo = venci vodilne Slovenske ljudske stranke", da Slovenci tedaj nismo imeli "nobe= ne volje, da bi se stopili v en narod z ostalimi južnimi Slovani".
Ne gre tu za vprašanje, ako smo gledali Slovenci 1.1917-18 naš slovenski odnos do jugoslovanstva dovolj realistično ali ne, toda nihče nima pravice sa= mozavestno potvarjati naših naj znamenitejših zgodovinskih dokumentov, kajti kar trdi tu pisec, kratko in malo ni res. Zgodovinska dejstva govore namreč ravno nasprotno. Ravno dr.Korošec in Krek sta bila najglasnejša apostola jugoslovan= skega narodnega edinstva, a tedanji podpredsednik SLS je šel tako daleč, da je bil celo p oti zgolj upravnemu zedinjenju slovenskega^ožemija, torej proti ze= dinjeni Sloveniji, in je predlagal, naj se slovenska Štajerska priključi - Hr= vatski. Vsi, ki smo tedaj že aktivno doživljali deklaracijsko gibanje, vemo,da ni bilo niti enega Slovenca, ki bi mu bila prišla samo na misel kaka samostoj= na slovenska država, ravno razna podjetja iz območja SLS so najbolj hitela pre krščevati se v "jugoslovanska" (niti eno pa ne v "slovensko") in v vsem narodu je odmevala tedaj edino le zahteva po slovensko-hrvatsko-srbskem zedinjenju in po Jugoslaviji, v kateri smo vsi in po pravici gledali edino možnost naše slo= venske narodne rešitve.
Knjižni trg:
BIKA ZA ROGE?
Večkrat sva ob mojih obiskih na "Petrovem dvoru" razgovarjala z g.Večesla vom Vilderjem o jugoslovanstvu in o Jugoslaviji in nekajkrat se je najin razgo vor zaključil z njegovo izjavo, da Jugoslavija ni možna brez jugoslovanske na= rodnosti, in z mojim tomaževskim molkom. Res, razgovori so bili vse prekratki, improvizirani, skakala sva s predmeta na predmet, da bi me moglo mnenje tega sta rega, izkušenega in predvsem iskrenega moža prepričati. Zato sem s tem večjim zanimanjem vzel v roke njegovo pravkar izdano knjigo (Večeslav Vilder: BIKA ZA ROGE. Založba "Demos", London 1957* 200 strani. Cena 15/6 odn. / 3 (poštnina vključena).)
Priznati moram, da me tudi to pot avtor ni prepričal, čeprav je njegovuknji ga v dobrem^delu posvečena prav temu istemu vprašanju, temu istemu njegovemu zaključku. Se vedno ostajam mnenja, da je Jugoslavija možna kljub več naciona= lizrnom in da ni predpogoj njenega obstoja samo ena, jugoslovanska, narodnost. Sodeč po sebi in po stotinah več ali manj poznanih slovenskih vrstnikov ne vi= dim razloga, zakaj bi naša slovenska narodnost ne bila združljiva z jugoslovan skim državljanstvom. In zakaj naj bi obstojala recimo nevarnost, da bi se srb= ski nacionalizem laže sprevrgel v nacizem kot pa jugoslovanski nacionalizem. V tem ne vidim etniško ali politično vprašanje; to je vprašanje morale.
Toda kljub temu bi bilo zelo krivično in zelo škodljivo trditi, da Vilder jeva knjiga ni koristne. Prav nasprotno! V njej mrgoli drobnih, a velikih mi = sli. Prepredena je z obilico podatkov o dobi, ko je nastajala in se krepila ju goslovanska ideja, o dobi, ko je ta ideja - narodna ideja je bila to! - pripe Ijala do ustanovitve skupne države? "Leto 1918. ni začetek nekega poskusa, am= pak je srečni zaključek razvoja in napora južnih Slovanov od 13.stoletja 19.stoletje, da po modernih pojmih naroda neki nacionalizem ustvari gotovo dr= žavo." Ta knjiga po svojih podatkih postavlja na laž vse tiste naše male Fuhre=
rje, ki potvarjajo preteklost, da bi si prigrabili če že ne sedanjost pa vsaj bodočnost.
Daši je knjiga pisana lahko, s kratkimi, jedrnatimi poglavji, jo je treba brati počasi, ker je treba ob njej razmišljati. Avtor namreč ni hotel na pisati zgodovino našega razvoja, ampak nanizati vrsto misli, svojih in drugih, ki bi čitatelje silile, da se zamislijo v naš zgodovinski razvoj in da ga gle= dajo ne le zgolj po tem, koliko ministrov so imeli Hrvati v beograjski vladi, t ampak iz drugih, vsestranskih vidikov; da ga gledajo v luči mednarodnega razvo ja skozi dve stoletji, razvoja, ki ni dopuščal pigmejske politike, vaškega po= litikan, stva, medsebojnih sporov in debatiranja o tem, ali smo en ali več naro dov.
Prepričan sem, da se bodo čitatelji znova vračali k tej knjigi, da bodo ob tem ali onem poznanem ali pozabljenem dejstvu razmišljali o svojih dedih in o= Setih, ki so živeli, da bi uresničili skupno idejo.
Knjiga je predvsem po svoji vsebini posvečena Srbom in Hrvatom, zato se S]o vencev dotakne le mimogrede. Tega knjiga nič ne skriva in mi je razumljivo. To da vzbuja se mi občutek, da avtor ne bi bil tako trden, kot je pri Srbih in Hr vatih, če bi istočasno v celoto jemal tudi Slovence. Poglavje o enotnem knji = žnem jeziku bi pač bilo drugačno: prehuda bi bila t .ačiti v srbskohrvatski knji žni jezik, ki je brez dvoma eden, slovenski njižni jezik in iz obojega ustvar= jati ali imeti neko skupno knjižno jugoslovanščino. Ne le, da noben srbski oča slovenščine ne razume, ker se je pač nikdar ni učil, ampak slovenščina povzro= ca težave tudi večini inteligentov. Zmotno je zaključevati na podlagi dejstva, ker	Slovenci razumemo - če že ne pišemo ali govorimo pravilno - srbohrvat
ski, da gre torej za en književni jezik. Resnica je, da se' je vsak slovenski o= trok moral v ljudski šoli učiti srbohrvaščine (in prav je bilo to) in daje vsak slovenski fant kje na jugu države pri vojakih okušal lepote srbsko^hrvatsk.ega izrazoslov. To znanje nam je pač dala šola in vaja. Toda sam jezik ni odlo= Silen faktor za obstoj neke narodnosti; tudi ozemlje, zgodovina, tradicije, dr Sava in podobno ne. G.Vilder sicer precej na široko razpravlja o tem kriteriju in pri tem navaja mnoge tuje mislece, toda v praksi je obveljalo, da je odloču joč- faktor samo zavest o obstoju naroda in o pripadnosti temu narodu. Ako se je n.pr. ob ljudskem štetju 1953-leta skoro en milijon ljudi izreklo za Jugoslova ne, potem ni dvoma, da so se zavedali te narodnosti;' čisti nacizem bi bil, če t>i kratili k murkoli pravico, da se smatra za Jugoslovana. Kot svoboden človek ina na to pravico! Toda prav tako bi bil nacizem, če bi kdo meni kratil pravi= co, da se smatram za Slovenca, pripadnika slovenskega naroda. Ta narodnost pač živi v moji zavesti, tako kot se bo morda moja hči, rojena v Veliki Britaniji, smatrala za Angležinjo, če bodo različni vplivi močnejši od vpliva njenih sta sev, vplivi, ki bodo oblikovali njeno zavest.
Via facti je ta zavest postala tisti odločujoč faktor, 'ki ga je treba upo stevati, čeprav je bila zavest naših dedov in očetov pred petdesetimi ali samo ■tridesetimi leti bolj jugoslovanska kot pa slovenska. Danes prevladuje pač slo venska in je potem čisto vseeno, kateri činitelji so vplivali na to oblikova = nje. Ali je morda drzno predvidevanje, da se je podobno zgodilo tudi pri Hrva= tih in Srbih? S tem seveda ni rečeno, da bo vedno pri tem ostalo. Razvoj v Bo= sni bi kazal, da gre tam že za presnavljanje v širši, jugoslovanski pravec in je prav verjetno, da bo Bosna odločila usodo srbskohrvatskega "spora" in s tem Usodo Jugoslavije, kot sluti tudi sam avtor g.Vilder. Ali kakor ni pred deseti Ni leti neki Bošnjak enostavno vedel, ali naj bi vstopil v srbski ali hrvatski študentovski klub, ko smo ustanavljali skupno federativno jugoslovansko študen tovsko zvezo. Počutil se je■"Jugoslovana", pa je na naše presenečenje in nanek nepristojen protest, da vendar ni jugoslovanskega naroda, v obupu vzkliknil:
"Pa kaj sem potem, če ne Jugoslovan, ko pa mi je bil oče Hrvat in mati Srb kinja!?"
Stvar smo rešili tako, da smo ga izvolili za prvega tajnika skupnega jugo slovanskega kluba...
"Kaj moramo storiti?"
V zaključnem članku "Kaj moramo storiti?" povzame g.Vilder svoje misli.Te bi bile v zgoščeni obliki:
- TcJto kot človek tudi narod ne octloča sam o svoji usodi. Bolj vpliva na oblikovanje značaja ali mentalitete gotovega naroda klima kot pa zemljepisni po l°žaj; pa življenske izkušnje tudi,- Kot ne gre kriviti za vso nesrečo druge , tako tudi ni prav zanašati se samo na druge. Ne varati sebe, ne lagati sebi!
-Od razdelitve na dva imena (Srbi in Hrvati), brez skupnega teritorialnega na= živa, sta se rodili dve izključujoči se propagandi, dva nacionalizma, na enefe istem etniškem ozemlju. Tu je izvor in vzrok strasti sovraštva. - To naše glav no zlo nas onesposablja za državo brez sile in strahu. Tujci ne razumejo,da za radi "spora" zapuščamo osnovo, ki so nam jo ustvarili dogodki 1918.- Vsako na= šo skupno nesposobnost v prvi Jugoslaviji pri vladanju in oponiranju smo obar= vali s srbsko ali hrvatsko trobojnico. V povojih ustvarjanja svobodne državne skupnosti po tolikih stoletjih suženjstva in odvisnosti smo vzroke vsake narav ne težkoče iskali in našli v tistem, kar je nesrečo še povečalo. - Tako smo se "razočarali". Prve posledice so: pokolji, kri, komunistična samovlada, politič na tiranija, gospodarski bankrot. - Da pridemo ven iz takega duševnega stanja je treba najprej revidirati našo pisano in legendarno zgodovino. Pripovedko in legendo potrebujejo samo narodi -v svojem začetku. - Bosna in Hercegovina pred= stavijata očiten dokaz možnosti in poraza dveh propagand: nacionalistične srbske in hrvatske, Preko 900*000 Bosancev se je izjavilo pri štetju za "Jugo= Slovane". - Stare in velike države omejujejo danes svojo suverenost v korist velikih blokov. Suverenost države ne odloča o usodi naroda v njej. Nasprotno, ta suverenost čuva tiranske režime pred intervencijo. Mi mali nerazviti narodi pa bi morali zahtevati intervencijo bilo Združenih narodov ali Evropske unije, če bi se v naši deželi poja il režim, ki bi teptal človeške pravice. -Tudi men taliteta naroda se spreminja. Niti Angleži niti Francozi niso bili ono, kar so danes. Toda "zaukazano jugoslovanstvo" po 6.januarju 1929* je upropastilo ide= jo jugoslovanstva. Na srečo je ostalo samo ime Jugoslavija. - Kot se je Jugo = slavija mogla roditi in doseči priznanja od vsega sveta samo na osnovi izjav = Ijenega enega nacionalizma pod skupnim ime om Srbov, Hrvatov in Slovencev,tako se more tudi obdržati brez sile, če vsi ostanejo zvesti ideji, ki jih je rodi= la. - Nova država ni bila leta 1918. obremenj na samo zaradi razdelitve na ime na (Srbi, Hrvati itd.), ampak tudi zaradi pomanjkanja političnega ravnotežja. Srbija je z dinastijo, vojsko, diplomacijo in z moralnim kreditom vojaških zmag prevzela vlogo Prusije, toda brez potrebne upravne' sposobnosti. Poleg vseh trzavic in težkoč je v tistih tri in dvajsetih letih do druge svetovne vojne ven dar država stopala po poti uravnoteževanja moči in odnosov. - Zdaj smo vsi ize načeni, "enakopravni" v zlu in nesreči, ni več višjih in nižjih, ni državlja = nov prvega in drugega razreda...
Tu je Večeslav Vilder najboljši: "Zdaj smo vsi enaki!..." In iz te skupne nesreče, iz ravnotežja na vse strani, more vziti tretja Jugoslavija. Toda tose ne bo odločalo v emigraciji. 0 tem bodo odločili novi rodovi, ki v domovini "ra stejo brez nas" in proti nam. Iz tega vidika se mi zdi Vilderjeva knjiga neko= liko preveč emigrantska. Zakaj toliko govori emigraciji, kot da bi ji pripiso= val bogve kako vlogo? Nikdar je ne bo imela in je ne bo odigrala. V tem pa tu= di vidim ves up za boljše odnose med Hrvati in Srbi.
Toda onim, ki se drže napisa na Apolonovem templju v Delfiju, - " nothi s'auton" - "Spoznavaj samega sebe", - tistim emigrantom bo Vilderjeva knjiga dragocen pripomoček.
Knjigo, ki je pisana seveda v latinici ter okusno in dobro vezana, je mo= goče naročiti pri založbi Demos (Dunster House, Mark Lane, London E.C.2.) ali pa pri avtorju (V.Vilder, 93 Peter's Court, Porchester Rd., London W.2.); v A= meriki pa med drugimi tudi pri Dušanu Horvatu, 198 Balsam Ave.S., Hamilton,Ont. Canada.
Ako bo knjiga BIKA ZA ROGE uspela materialno in moralno, namerava g.Vilder objaviti tudi svojo drugo knjigo o Stjepanu Radiču in Svetozaru Pribičeviču, o "dveh misijonarjih - dveh tragikah". To delo je Klic Triglava napovedal že kon cem leta 1955j ko je objavil izvleček o dr.Antonu Korošcu ob petnajstletnici njegove smrti.
D.P.
(ds :	1.MAJ V BEOGRADU
l.maj so v Beogradu proslavili kot običajno z veliko vojaško parado, kate ri je prisostvoval Tito in predstavni^ ki diplomatskih misij v Jugoslaviji.Po leg običajnih vojaških enot so pri pa= radi sodelovala tudi jet-letala in tan ki sovjetskega in angloameriškega tipa,
T-3^, Shermani in Patoni.
Kot so poročali nekateri angleški ča sopisi je Tito v svojem prvomajskem go vor izjavil, da je nepravilno maščeva ti se nad pristaši prevojnih režimov. Titovega govora nisem mogel zaslediti v jugoslovanskih časopisih, ki so mina razpolago, kar je izredno čudno. Zato o prednjem ne morem obširneje poročati.
RAZGLEDI
SPOMLAD.- Čudo prečudno - toda emigrantski časopisi so letos zelo malo pisali o 2?.marcu! Ta predmet, ki se pojavlja vsake spomladi skupno z vijolicami in drugi rai spomladanskimi cvetlicami, je postal, kot izgleda, dolgočasen in nezanimiv za smigrante. človek ima vtis, da se razprava o 27.marcu nadaljuje edino še med g. ßragiso Cvetkovičem (proti) in g.Radojem Kneževicem (za). G.Cvetkovič še nadalje neutrudljivo izdaja svoje DOKUMENTE 0 JUGOSLAVIJI, v katerih poveličuje kneza Pav la in brani svojo vlogo. Preteklega decembra je izdal dokumente št.9.i katerim je dal naslov "Trideset let od smrti Nikole Pašiča". G.Cvetkovič smatra namreč sebe za šefa srbske radikalne stranke in Pašičevega naslednika, enako kot smatra tudi dr.Milan Stojadinovič sebe za edinega in pravega šefa radikalne stranke ter na = slednika Nikole Pašiča. G,Cvetkovič napada v svoji brošuri predvsem generala Si= ®oviča in g.Kneževiča, dva izmed glavnih "pučistov",in ju naziva: "dva neotesa= ha balkanska primitivca", "moralna pokvarjenca", in "dva lahkomiselna človeka,ki sta pripravljena za zlo in laž". Svoječasno so me poedini čitatelji RAZGLEDOV kri tizirali, da uporabljam ostre besede, toda te prav gotovo niso bile niti približ ho take kot jih uporablja bivši predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije!
G.Radoje Kneževič odgovarja na nekatere Cvetkovičeve trditve v februarski številki PORUKE, glasilu. Jugoslovanskega Narodnega Odbora. Z ozirom na to, da g. Kneževič ni bil predsednik vlade v predvojni Jugoslaviji, uporablja v tem svojem °dgovoru še kar dostojne izraze. 0 čem je govora v tej razpravi? Iskreno pri = 2ham, da se mi je docela nemogoče znajti - kakor se najbrže ne bodo mogli tudi ^hogi drugi ljudje. Prednje beležim samo zato, da si ne bi kdo mislil, da se de= tata o 25. in 27.marcu zares nikjer več ne vrši.
■ÜjRBI NA OKUP!" - To je geslo, ki se enako pojavlja od časa do časa. Le več kot ^eset let se vrše v srbski emigraciji napori, da bi prišlo do tkzv. "združevanja Sl>bskih sil", ki bodo letos dovedli do tkzv. SRBSKEGA KONGRESA v Ameriki, ki naj °i - kot upajo - dokončno ustvaril "vsesplošno" srbsko predstavništvo v emigraci ji. V marčni številki RAVNOGORSKEGA BORCA je ob tej priliki objavljena daljša raz Prava, ki analizira dosedanje poskuse Srbskega centralnega odbora, Srbske narod he odbrane, Srbskega narodnega saveza in Ameriško-kanadske pravoslavne škofije, bu bi vsaka za sebe - namesto vse skupaj - poskušala zbrati vse Srbe... Sloven= °i smo gotovo v mnogo boljšem položaju od Srbov: pri nas imamo samo Slovenski na hodni odbor (na čelu z dr.Krekom), ki hvala B0gu ne kaže nikake znake življenja,
Pa zato tudi ne padajo tako težke in žaljive besede kot v srbski emigraciji, v Kateri mnogi poedinci želijo zbrati okrog sebe vse ostale Srbe. - RAVNOGORSKI BO KAC napravlja tale zaključek: "... zdi se nam, da je svobodno združevanje sil, ^boljšimi izgledi za enotno in hitro akcijo ter na široki osnovi - ki prehaja °isto srbski okvir - aktuelnejše in da ima^.boljše izglede na uspeh". Izgleda, da iflia RAVNOGORSKI BORAC v tem pogledu prav. čas slovenskih in drugih "narodnih od= Dorov" je minil. Prvotna ideja, da bi najpreje prišlo do posebnih slovenskih,srb sKih in hrvatskih "narodnih odborov", ki bi nato med seboj razgovarjali, se je, ^ilo povedano, izkazala za nepraktično,
M Podobno mišljenje podaja tudi pariška NAŠA REČ v svojem marčnem uvodniku: Danes se znova veliko govori o združevanju srbske emigracije’ v glavnem po sta= hem geslu 'Srbi na okup!'. Pri tem se misli na predstavništva, centralne odbore hh komiteje! Poedinci in grupe so iz te vrste politike skovali že poklic, toda poklicno združevanje zaradi združevanja ni do danes prineslo srbski emigraciji in ^rbski stvari na splošno še nobene koristi! A da niti ne govorimo o borbi proti itu! Politika združevanja se je, kot je že izkušnja pokazala, stalno zaključeva a s politiko novega razcepa in razbijanja odnosov in sil... Združevanje je da = Jes možno, potrebno in koristno samo okoli neke politike jasnih ciljev,smele tak ike, pravilnega ocenjevanja mednarodnih in notranjih odnosov in možnosti, kakor hdi dobrega poznavanja nasprotnika... Nam je danes najbolj potrebno združevanje °krog politike osvoboditve. Brez nje ni mogoče v emigraciji napraviti ničesar več ^ga in resnejšega. Vse ostalo spada v področje pečanja na daljši ali krajši rok."
B. SIMONIČ
Klic TRIGLAVA izhaja vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. Letna naročnina znaša odn. 6/- četrtletno, protivrednost v drugem denarju. Za letalsko dostavo je P°trebno posebno doplačilo. Vse dopise in naročnino za KLIC TRIGLAVA naslavljaj= 6 na: BM/TRIGLAV, London, W.C.I.- Postal in Money Order-ji ter čeki naj nosijo am° ime KLIC TRIGLAVA. Vsaka druga oznaka ustvarja včasih velike težave.
JUGOSLOVANSKA KR03IKA
Združene države so dale Jugoslaviji dva milijona dolarjev pomoči za vzdrže= vanje madžarskih beguncev.
Pred dnevi so Jugoslovani vrnili v . a džarsko večje število otrok, katerih po vratek so baje zahtevali njihovi starši, ki so še na Madžarskem. Predstavniki ZN (Združenih Narodov) so skušali repatri= acijo zakasniti, da bi natančneje pre= verili pisma staršev, za katere menijo, da so bila pisana pod pritiskom.
V	poro ilu zveznega izvršnega sveta
o notranji politiki, ki je bilo predlb= ženo narodni skupščini, se trdi, da so skušali "razni sovražno usmerjeni ele= menti izkoristiti v propagandi proti so cialistični izgradnji in naši družbeni ureditvi nekatere mednarodne dogodke,ki zaostrujejo odnose v svetu ali nekatere gospodarske težave, na katere zadeva na ša dežela in ki jih moramo premagovati."
"Zadnje čase se je povečala tudi dejavnost nekaterih tujih obveščevalnih služb in njihovih središč, naperjena, proti naši državi. Tudi del katoliške duhovščine zlorablja vero in verski čut državljanov v politične namene ter sku= ša pri tem širiti narodno in versko ne= strpnost. K temu škodijivstvu nedvomno prispeva tudi stališče Vatikana in nje= gova propaganda proti naši državi,"pra= vi poročilo in dodaja:
"Politika Zveznega izvršnega sveta bo tudi v prihodnje usmerjena na nadaljno demokratizacijo in krepitev državnega in družbenega sistema in zakonitosti v deželi. Zato bo Zvezni izvršni svet nied drugim proučil in predlagal nove zakon= ske in druge predpise s področja združe vanja in zborovanj, državi janstva, tiska, prekrškov, odnosov med Cerkvijo in drža vo in drugih, ki so zlasti važni za raz vijanje političnega življenja."
V	Jugoslaviji izhaja okrog 700 dnev= nih in periodičnih listov. Zveza novi= narjev šteje ilizu 1900 .novinar jev in pom žnega novinarskega osebja. Na nedav nem kongresu novinarjev v Zagrebu je predsednik Zveze izjavil, da je potreb= no povečati naklado periodičnih časopi= sov, ker imajo dnevniki zelo malo čita= teljev na vasi. Kar se tiče delovanja novinarjev, je predsednik rekel, da je "tisk v socialistični družbi neodvisen in samostojen, toda deluje na sociali^ stičnih pozicijah"."Najvažnejša dolžnost novinarjev je spremljati in spodbujati
graditev socializma v Jugoslaviji,hkra ti pa tudi kritizirati vse tisto, kar jo zavira."
V začetku maja je predaval na london ski univerzi'o renesansi v južnoslovan ski glazbi profesor ljubljanske Akademi je za glazbo dr.Dragotin Cvetko.
Italija je odobrila Jugoslaviji k.re= dit v znesku 30 milijonov dolarjev za nakup industrijske opreme. Rok odplači la poteče v petih letih.
Zveza trgovinskih zbornic je ukinila dogovorjene najvišje odkupne cene za živino. Pooblaščene gospodarske organi zacije in kmetijske zadruge lahko zdaj kupujejo živino od proizvajalcev po trž nih cenah.
Število govoje živine je v primerja= vi z januarjem 1956. padlo za 6%, šte= vilo ovac za 7%, število prašičev pa za 18%. Edino število konj se je dvig= nilo za 1%. V Sloveniji je število pra šičev že lani padlo za 11$ in se je od tedaj zvišalo le še za 1$. K temu je nedvomno pripomogel povečan izvoz živi ne in mesa. Lansko leto so izvozili n. pr. 10.154 vagonov proizvodov živinore je, medtem ko so 1.1955« izvozili samo 7160. Zaradi naraščanja števila trak = torjev imajo sedaj v Jugoslaviji odveč okrog 25.000 konj.
Čeprav se mnogo govori o atomskem ra ziskovanju v Jugoslaviji, je res,da še vedno nimajo specifičnih atomskih na = prav in laboratorijske opreme v inšti= tutih, manjkajo pa tudi strokovni ka = dri'za uporabo radioaktivnih izotopov. Zato se izsledki s tega področja še ne uporabljajo v industriji. Prihodnje le to bo začel obratovati prvi jugoslovan ski poskusni reaktor v Vinči.
Delo za uničenje malarije v Jugosla= viji, predvsem v Makedoniji in na Koso vu in Metohiji, je bilo po vojni dokaj uspešno. Leta 1953« so imeli le 796 ma laričnih bolnikov. Toda lani se je šte vilo ponovno povzpelo na 3239« V Beo = gradu se je nedavno vršila mednarodna konferenca o malariji, ki so se je ude • ležili predstavniki Albanije, Bolgari= je, Grčije, Romunije, Turčije in Jugo= slavi je .________________•_______(ds)
BM/TRIGLAV LONDON, W.C.I.
KLIC TRIGLAVA izdaja SLOVENSKA PRAVDA. Njeno mišljenje predstavljajo samo oni prispevki, ki so podpisani od izvršnega odbora.