JOŠKO GLOBEVNIK
Jež in vrana.
Basen.
apazila je nekoč v pozni jeseni vrana ieža, trkljajočega se po listnatem bregu navzdol. ,,Ehej, stričko, ehei! Kai pa vendar delate?" mu zakriči z bukove veje.
,,Ali ne veš, da se bliža zima? Spat grem," ji odgo-vori )ež veselo. ,,Da bom pa imel pozinii mehko posfe-Ijico, se valjam zdai tukaj, da prinesem kolikor mogoče listja domov."
,,ln kako dolgo boste spali, striček?" vpraša vrana, ,,Prespal bom vso zimo, tetka," odgovori iež. ,,Prespal vso zimo?" se začudi vrana. ,,Torej vi zime niti ne po-znatc? O, blagor vara, stričko, tisočkrat vara blagor, da ie ne poznate! Ker ne poznate zime, tudi gladu in mraza ne poznate. Medtetn, ko bo$t* vi sladko spali, bomo me zmrzovale in stradale. Zavidam vas!" .
In vrana krakajoč odleti.                                                               ,
1«8