246
Hajduška nevesta.
Hajduška  nevesta.
4^Vatica vesela Sedem zim je prela; Prejo je motala,
V  platno jo je tkala; Platno je belila, Delala si krila;
Pa še je ostalo Platna jej ne malo.
Niti njene preje Znatno so močneje, Kot predo predice, Njene sovrstnice. Katica si platno Tka močneje zdatno, Kot tik Kolpe struge Tkajo platno druge.
Ko stoje ob Kolpi
V  mnogobrojni tolpi Deklice in žene
In pero si štrene, Katica se tudi S prejo, s platnom trudi, A zavistno gleda Vsaka jo soseda.
Ko gre v praznik k maši, Zro jo bogataši:
V  zastorju platnenem, In v opleču njenem,
V  robači so zobčki In nabrani robčki, Čarape na nogah
Vse so v zlatih progah.
Kadar mine maša, Mnog snubač jo vpraša; Ona de ponosno, Trdo, neizprosno: »Kaj so meni mari Snubci v naši fari; Grajskega snubača Čakam, ne berača.«
Kate k oknu seda In čez Kolpo gleda, Kdaj dospo Hrvati Snubit jo bogati. A pri tem vse v eno Suče se vreteno Katici v desnici, Nitka pa v levici.
Kar zazre na reki Brode: »Kdo so neki Lepi ti junaki, Vrli korenjaki? Niso pač domači! Kaj če so snubači?«
V  kotu male hiše Mizo brž pobriše.
K njej dospo možaki, Štirje so junaki
V  viteški obleki, Kdo, odkod so neki? Brž po vino teče, Kokota jim speče. Ko gosti junake, Misli ima take:
»Ali so junaki Viteški Bošnjaki? Ogrski huzarji? Hrabri Graničarji? Ali kdo bi bili Ti junaki čili —?« Da se pa ne vara, Brzo jih pobara:
»He, junaki lepi, Kakovi so sklepi Tii sem vas prignali K moji koči mali?« Družba vsa mu migne: Naj mladenič dvigne, Naj se podivani Tam na mize strani:
»»V Bosni mi globoki Grad stoji visoki, Ondi stara mama Z mano biva sama; Ona je želela, Ona mi velela, Naj dobim nevesto, Družico si zvesto.
Došel je čez meje Glas od tvoje preje, Da je platno tvoje Lepe bele boje, In da vse prekaša, Kar dekleta vaša Tu si ga natkajo,
V  doto ga imajo.
Cul sem o imenju, Tvojem bogatenju; Cul o tvojih zlatih, Krilih prebogatih; Cul sem o miloti Tvoji in lepoti — Ni mi dala mati, Več doma ostati.
Nima kdo ji presti, Moram te dovesti; Mati in grajščina Nima me za sina, Ce ne vedem zvesto Sabo te nevesto — Nudbe nimaš bolje! Voli proste volje!«« —
Katica vesela, Kaj da bi začela Sama nič ne znade, Brž roko mu dade: Prstane zmenita In se zaročita. In potem so pili, Noč se vso gostili . . .
Ko že kokot poje, Ženin druge svoje Spomni brž k odhodu, Dol zneso naj k brodu, Kar nevesta vzeti, Sabo če imeti Platna in perila, Vsa najlepša krila.
Katica pa teka, Kot jej ženin reka, Shrambe vse odpira, Zlate ven pobira; Platno lepo belo Nosijo pod selo Ženinovi drugi K brodu, h Kolpe strugi.
Brod stoji ob strani, Kjer možje so zbrani, Platno in slanina, Sode tri je vina, Skrinj devet perila, Vsa najlepša krila, Vsi rumeni zlati V torbah so med svati.
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 6.                                       247
Ženin brod odveze, Drugi v roko seže: »Tu po travi hodi Gor in dol ob vodi! V drugo priveslamo, Da te odpeljamo: Danes v taki gneči Bila bi ko v ječi.«
Katica zdaj todi Gor in dol mi hodi, Čaka, da jo veslo V drugo bo odneslo: Sanja o poroki, Raja že v snuboki. Sanja o sobanah, Grajskih že dvoranah.
Kate pade v travo, Prime se za glavo, Bridko, bridko joče: »Je li to mogoče!« — Kate hodi k maši, Zro jo bogataši; A nikdo ne bara, Če ga v zakon mara?
Ko si to ustvarja, Sije dneva zarja; Ženin pa čez strugo Kliče svojo drugo: »Katica, ne plakaj, Name nič ne čakaj! Mi smo zviti čuki, Bosenski hajduki!« -
A. Hribar.
Ljudska  osveta.
(Povest. ~ Spisal Podgoričan.)
VI.
ojan,  Marko  in   Vid   so   si obrisali znoj z obraza ter se nekoliko ohladili in s čevljev strkali prah. »Vstopimo v imenu  božjem   in   poskusimo!   Ne ustrašita se in pogumno mu glejta v obraz«, veli Bojan.
»Jaz mu jih že povem, ako se bode kaj usajal! Ne zamolčim mu pa nobene«, pravi Vicl.
Bojan ga resno pogleda. »Vid, z medvedom ni zdravo plesati, ker se ne ve, kdaj ga dobra volja mine. Ako me hočeš slušati, molči rajši pred grajščakom in pusti, da samo jaz govorim. Le jedna napačna beseda — pa
Tega ulovite špana, Denite ga u tamnico, Neka  tuli,  neka cvili, Nama nek se brada masti!
Narodna pesem.
pridemo vsi trije v luknjo, in potem je vsega konec«
»No, bodem pa molčal, naj nam reče, kar hoče, ako bi pa nam vendar kdo kaj hotel, ne bodem se kar tako udal, ampak udaril bodem z vso močjo.«
»Le, če se ti bode kdo dal.«
Prišli so do gradu. Ozirali so se po oknih, da bi morda ugledali Alenčico ali očeta. Toda nič. Pri bližnjem vodnjaku sta dve ženski prali, in na ka-meniti klopi je vznak ležal hlapec in trdo spal. — Ko ugledata ženski pri-šlece, ozreta se po hlapcih; ko vidi spečega, zavpije starejša, velika ženska:
»Jošt, vzdigni se!«