Izhaja vsakega 5., 15. in 85. dne v meseca; če je na tak dan praznik, dan prej. — Posam. štev. 1 din.; letna naročnina 20 din., v zamejstvu 40 din. — Poštno-ček. rač. št. 17.785. Oglasi po ceniku. — Izdaja konz. lista, čigar predst. je Karel Škulj, župnik v Dol. vasi pri Ribnici. — Urednik Fran Radešček, Kočevje. Tiska tiskarna I. Pavliček, Kočevje. Ob dvajsetletnici Narodne vlade za Slovenijo V teh dneh listam po bratislavskih časopisih, s kakšnim prekipevajočim navdušenjem je sprejel slovaški narod končno uresničenje svojih zahtev: popolno samoupravo. Ob tej priliki podoživljam tiste srečne trenutke, ko smo slovenski vojni prostovoljci v Solunu zvedeli, da se je v Sloveniji ustanovila Narodna vlada s suvereno in izvršilno močjo za vse slovensko ozemlje. Zedinjena Slovenija, ta zanosna misel, je od leta 1848. ogrevala srca vseh rodov slovenskega naroda in pospešila njegov prerod, vzbudila narodno zavest in podne-tila idealno mladino k vztrajnemu ustvarjanju narodne omike in gospodarske osamosvojitve. Od časov panonskega kneza Kocelja preko korutanskih vojvod se je slovenska samobitna državnost poživila z ustanovitvijo Narodne vlade v Ljubljani. Po njej smo se preko Narodnega sveta v Zagrebu prostovoljno vključili v jugoslovansko državno skupnost, ne da bi se bili odrekli svojim pravicam, da svoje zadeve sami upravljamo. V jugoslovanski misli noben pravi slovenski domoljub ni iskal nadomestila za svojo narodnost. Tudi danes gre slovenstvo za tem, da se z jugoslovansko mislijo krepi in da v skupnih državnih mejah najde varno zavetje za vsestranski razvitek svojih sil. Slovenstvo nikoli ni bilo negativno, ampak vedno ustvarjajoče v vseh dobah in v vseh razmerah v okviru zunanjih danosti in notranjih dogajanj. Za naš slovenski narod dela časi Kdor je v pravu in pravici, se mu ni treba bati, da bi kaj izgubil. Boje se le tisti, ki si z nasilnimi sredstvi nabirajo premoč in zato skušajo ovirati prosto pot pravici do zmage. Češko-Slovaška je najpoučnejši zgled, da je tudi v državni politiki tri več kakor eden. Slovenstvo ni samo sebi namen; v njem je važno zgodovinsko kulturno poslanstvo na pragu Evrope. To poshnstvo je sovklju-čeno v jugoslovansko državno misel. Zgodovinski razvoj slovenstva je šel skozi slovansko misel v jugoslovansko državno skupnost. Po tej skupnosti, varujoč bitne osnovne samosvoje celice, se bomo prej ali slej — panj ob panju — znašli v skupnem slovanskem čebelnjaku. Kolikor večje bodo ovire, kolikor težje bodo žrtve, kolikor več bo preizkušeni, trpljenja in vretja, tem krepkejša in tem strnje-nejša bo nova doba slovanske skupnosti. Zato hočemo ostati vedno zvesti, zavedni narodni Slovenci, prepojeni s katolištvom, ki nas vodi po trdi verski samovzgoji odpovedi in žrtev v zdrav narodni idealizem, ki poraja junake in voditelje! V teh dejstvih je veliki pomen samobitne Narodne vlade zedinjene Slovenije in poroštvo, da bo tudi Jugoslavija, ko dozori iz vseh sestavnih delov-dokončno spoznanje, da brez medsebojne pravičnosti in spoštovanja ne more biti ljubezni in složnega ustvarjanja, našla v razdeljenem upravnem področju svojo veliko, enotno in močno prihodnost. Slovenci se z vso zvestobo in požrtvovalnostjo udeležujemo vsega državnega življenja in vprav s to svojo stvarjalnostjo približujemo vstajenje svoie — Narodne vlade. Odpadništvo Brezbrižnost za narodna, verska in druga javna vprašanja je do neke meje razumljiva, kolikor je to vsakemu posamezniku že vrojena in celo privzgojena lastnost, ki na njegovo siceršnjo osebnostno vrednost nima vpliva, vsaj neposrednega ne. Toda preleviti -se hote in vedoma v letih prebujene razsodnosti v čisto drugo občestveno okolje, pa najsibo versko ali narodnostno, tako dejanje nima nikoli opravičljivega nagiba, če ni pred tem bilo duševnih bojev skozi lepo vrsto let hudih preizkušenj in globokih razmišljanj. Odpadništvo ima v našem narodu svoje vidne predhodnike. V njih stopinje se na-vračajo navadno duševno manjvredni življi. Če je kdo postal Nemec, za narod končno ni bila taka nesreča; njegova izguba je celo bila v korist čistosti slovenskega narodnega značaja. Vse huje in kar je najbolj kvarno vplivalo na slovenski narodni značaj — je bilo nemčurstvo. To so bili Slovenci z nemškim mišljenjem prepojeni. Doba slovenskega preporoda je to grdo, ostudno svojat iztisnila iz slovenskega narodnega telesa in nemčurstvo usamila. Po vojni smo sodili, da bo te zalege polagoma konec. Pa ne; prelevila se je v jugoslovanske nacionaliste. Ko bi vsaj kar Srbi postali, naj bi že bilo! Nemčurstvo je bilo najbolj živo v Ljubljani, v industrijskih krajih in na štajerskem. In vprav na vseh takih gnezdiščih nemčurstva se je izkotilo jugo-slovenarstvo. Odtod tudi vse tiste težave, ki preprečujejo, da se slovenstvo ne more v sebi strniti in ne more priti do tiste narodne enotnosti, ki jo vidimo n. pr. pri Hrvatih in Srbih in ki jo v svojih narodnih težnjah tako nujno potrebujemo. Če se kljub temu slovenstvo razvija in se slovenska knjiga številčno in notranje bogati, je to izraz notranje moči slovenske samobitnosti. Nemčurstvo v svoji stari avstrijski obliki je zdaj menda samo še na Kočevskem, ki v novejšem času dobiva prizvok političnih napevov iz soseščine. Na Kočevskem je zlasti socialni in gospodarski nagib tako močan, da se manj zaveden Slovenec le iztežka ubrani, da ne bi postal izdajalec svojega rodu. Tako je skozi stoletja slovenska kri nemškega duha utelovljala in razdedinjala slovensko zemljo. In iz slovenskega občestva je ustvarjen na Kočevskem nemški človek. In zdaj je ta človek tu gospodar ne kot Slovenec, marveč kot Nemec in si le kot tak lasti pravico popolne priposestvovanosti ne v svojem, marveč v imenu nemške narodnosti. Če je odpadništvo že samoposebi nekaj protinaravnega, je le-to tem hujše, kolikor bolj se zalaga v tuje namene proti svojemu rodnemu narodu. Nemški človek je tu gospodar, Slovenec komaj bajtar. Nemec delo daje, Slovenec ga jemlje. Nemec reže kruh Slovencu, kateri se še ni mogel gospodarsko osamosvojiti. Če si zaveden Slovenec, boš za denar težko dobil orača, v zadrego prideš zaradi vodnjaka, tvoji otroci bodo po onih zapostavljeni, tudi preganjani — vse dotlej dokler se ne podaš ter se pokočevariš. Če razmišljaš, zakaj je na Kočevskem toliko odpadništva, se najprej spotakneš ob šolske razmere! So nemški, so tudi slovenski razredi; duh šolarjev, če že ne tudi učiteljev, je pa nemški, še marsikje popolnoma nemški. Saj otroci dobro čutijo, kakšne so učiteljeve želje. Večkrat si pa tudi slovensko zaveden učitelj ne more mnogo pomagati. Tudi tam, kjer je šola slovenska, otroci med odmorom ščebetajo med seboj kar po kočevsko; tisti slovenski otroci pa, ki bi hoteli takrat govoriti po slovensko, so zaradi javnega mnenja drugih odrinjeni ob stran, kakor da so le na pol ljudje ti „krojnerji". Tudi v cerkvi bi bilo dobro še mnogo spremeniti. Je že mnogo bolje, a želeli bi še več, dasi samo do meje pravičnosti. Res je, da si Slovenci na Kočevskem večkrat sami ne želijo slovenskega evangelija, slovenske molitve, slovenske pridige, ker se boje, javno pokazati, da so Slovenci. V mnogih krajih pa so Slovenci že toliko zavedni, da to hočejo imeti. So kočevske župnije, zlasti manjše, kjer se Slovenci sploh ne bi upali zbirati podpisov, da se vpelje slovenščina v cerkvi, ker je strah — in sicer upravičen strah — prevelik. Glede na to razumemo, da cerkvena oblast, tudi ko bi imela izvršno moč zakona v svojih rokah, ne bi mogla kaj več storiti za slovenstvo, dokler se v Slovencih ne prebudi narodna zavest in tista odločna možatost, da se ne bodo več dali ustrahovati od odpadnikov. K prebuji narodne zavesti pa mora pomagati tudi državna oblast s tem, da vsako nasilje že v kali prepreči. Nagajivost iz narodnostne mržnje naj bi se najstrožje kaznovala. Vsaj to naj se kar kratkim potem vpelje, da bo v vseh cerkvah na Kočevskem, kadarkoli se bere evangelij v nemškem jeziku, vselej ta prebran tudi v slovenščini. S tem se bodo odpadniki priučili k strpnosti, Slovenci pa k večji pogumnosti in značajnosti. Če so Slovenci morali stoletja poslušati v cerkvi nemščino, tudi Nemcem n e bo nič škodovalo, če sevjugoslavijinaučeslovenščine? O, kako žalostno je večkrat! Starši pred sto leti so bili trdni Slovenci, sin je že Nemec, poroči se z Nemko, otroci pa ne slišijo več slovenske besede iz očetovih ust. Kočevar poroči Slovenko, Slovenka pa temu na ljubo hiti, da čimprej postane popolna Nemka. Pride mlad slovenski par, se naseli na Kočevskem in mnogokrat se zgodi, da se ponemči. Otrok od takih staršev ne sliši več slovenske besede doma. Mladega dečka, mlade slovenske deklice se Kočevarji marsikje usmilijo, ga vzemo za svojega ter ga vzgoje; ne godi se mu slabo, le ko odraste, mu mora kdo drugi povedati, da se je prav za prav rodil kot Slovenec. Take so razmere danes, to ni bajka. Vendar je že čas, da smo Slovenci na Kočevskem zavednejši, saj nas ni malo. Brez dvoma nas bodo spoštovali tudi Nemci, če bomo zavedni. Dokler pa bomo sami bolj ljubili nemščino kot slovenščino, se nam pa po pravici vsak Nemec lahko smeje. Naj že vendar preneha narodno odpadništvo na Kočevskem I Naj Kočevar s Kočevarjem govori kočevsko! Ti pa govori z vsakomur edino po slovensko 1 Poravnajte naročnino in pridobite novih naročnikov „Kočevskemu Slovencu"! s,ran^» „Objektivnemu razlagalcu" slovenskih priimkov na Kočevskem. Pisec članka „Hrvaški uradniki so bili . . .u v št. 29. „Kočevarice“ nas dolži velike nevednosti, češ da smo šele v novejšem času proglasili za Slovence ali vsaj za njih potomce vse nositelje priimkov na -ič, ki po piščevem mnenju nimajo prav nič skupnega s Slovani! Ugotavljamo, da so rszni Mihiči, Miheliči, Jakliči, Pajniči in sploh vsi -iči zares Slovenci ali pa odpadniki slovenskega porekla. In tega ne vemo in ne trdimo šele od včeraj, temveč že od pam-tiveka. Lepa patronimika na -ič so izključna svojstvena posebnost skoraj vseh Slovanov. Pozivam vse nemške znanstvenike, katerim je mar do resnice, pa naj dokažejo, da je kje en sam neslovanski priimek na -ič! Abotna je trditev, da so hrvatski uradniki sla-vizirali nemška imena. Tako si upajo trditi tisti, ki so skozi dolga stoletja potujčevali slovenski živelj na teh tleh in ki celo še danes raznarodujejo slovenske otroke. Se nedavno je slovenskega očeta otrok v šoli izjavil: „Nočem biti Slovenka, kajti Slovenka biti je grdo!“ Se dandanes zahtevajo odpadniki od svojih otrok, da vpišejo nemščino za materin jezik, kljub temu, da je njihova mati Slovenka 1 Ženi-Slovenki prepovedujejo govoriti z lastnimi otroki po slovensko. Kaj pa priimki: Lesar, Lešič, Rožič, Kovač, Plut, Sever, Starc, Češarek, Lipovec, Majhen, Hribar, Noč, Tomič in dr., katerim iščejo potujčevale! prednike na Tirolskem, Švab-skem, Bavarskem ali pa tam kje v Turingi ji? Naj njihovi očetje ali stari očetje pokažejo svoje rojstne liste, pa bomo hitro ugotovili, da niso niti z Bavarskega, niti s Švab-skega, niti s Tirolskega, ampak da so doma iz Loškega potoka, Dolenje vasi, Rakitnice, Ribnice, Velikih Lašč, kratkomalo: z naše lepe slovenske Dolenjske 1 Pa tudi če kje naletimo na čisto nemški priimek, ne moremo trditi z gotovostjo, da imamo pred seboj stoprocentnega Nemca, kajti v germanizatorični vnemi so Slovencem dajali nemška imena: Rauscli je imel brata, ki se je pisal Jerovšek, Fichtenau se je pisal Jelovšek, Vozar je bil potem Waser itd. Dolga stoletja ste srebali slovensko kri in jo pretapljali v odpadniško, da pomnožite svoje pičlo, usihajoče številce. Iz naših lepih priimkov ste napravili prave pravcate spakedranke, da že ne govorim o krajevnih imenih! Dobro vemo, kaj hočejo janičarji doseči s potvarjanjem res- nice: zabrisati slovenski obraz, utajiti hočejo slovenski živelj, zato se poslužujejo laži, zato različne Stoniče, Kozle, Noče in tem podobne proglašajo za Franke ! V „Kočevarici11 često ponavljajo „dem Blute nach“. Nam je ta izraz dobrodošel. Mi Slovenci z vso upravičenostjo lahko trdimo, da je ta kot Dolenjske, ki ga navadno označujejo za kočevski otok, po krvi po veliki večini slovenski. Od nekdanjih nemških priseljencev je ostal le neznaten ostanek, drobec, tako da se ne more govoriti o kakem nemškem otoku zaradi par tisočev tistih Slovencev, ki so jih potujčili nasilno in samovoljno. Velika večina slovenskih priimkov in krajevnih imen priča, da so Slovenci bivali tod še pred prihodom Nemcev, da so se naseljevali sočasno z njimi, z eno besedo: slovenski živelj na tem ozemlju je bil že od nekdaj tako močan, da so Nemci od njih prevzeli šege, običaje, narodno nošo, svoje pesmi, način zidave hiš in gospodarskih poslopij in celo slovenski besedni zaklad. H koncu še eno besedo: nočemo spreobračati ponemčencev, kajti to bi bil Sisifov posel. Toda v obrambi slovenske krvi, v obrambi pred nadaljnjo asimilacijo nas boste našli složne. Nolli tangere! Poročajo Rakitnica. Še nam je v spominu veliki Slovenski dan v Kočevju, ki ga nikoli pozabili ne bomo. Ko smo se tisto jutro odpravljali, je bilo vse živo na potih in cestah in vse je valovilo proti Kočevju. Mi smo se vozili z avtobusom g. Riglerja. Pri nas so ostali doma le otroci in stari ljudje. Vedno bomo pomnili besede g. dr. Korošca, da kočevski Slovenci nismo več sami. Hvaležni smo g. svetniku Škulju, ki je po vztrajnem delu pripravil ta dan in nam poskrbel tudi za naše slovensko kočevsko glasilo. „Koč. Slovenca14 vsi radi beremo. Zdaj se na Kočevskem vse bolj pogumno gibljemo. Zdaj si več ne belimo glave, kje naj kaj kupimo, ker po „Kočevskem Slovencu" poznamo drug drugega in vemo, kdo je njegov naročnik in kdo ne. Vedno z veseljem pričakujemo Vašega lista in kar prav bo, če bo izhajal vsak teden. Predsedniku Slovenske Straže, g. Škulju, ki je naš bivši, pa tudi naš bodoči narodni poslanec, kličemo: Bog ga živi še mnoga leta 1 — Poročil se je g. Fajdiga iz znane gostilne pri Novi Štifti z gdČno Julijano Deak. Obilo sreče! Stara cerkev. Na državni cesti med Kočevjem in Staro cerkvijo se je v četrtek zjutraj pripetila huda avtomobilska nesreča. Ljubljanski Marušičev tovorni avto, ki ga je vodil vozač Grasi, je privozil, polno natovorjen, s Sušaka, nasproti pa mu je prihajal tovorni avto g. Kluna iz Ribnice, natovorjen z opeko. Zaradi goste megle sta vozača šele v zadnjem trenutku drug drugega opazila, Grasiju so pa zavore odpovedale in se je z naglim zavojem na desno hotel izogniti trčenju. Pri tem pa se je avto prevrnil pod cestni nasip in obležal precej poškodovan. Na kraj nesreče je prihitel cestar Jurjevič, kije poskrbel, da so avto dvignili in blago spet naložili. Na srečo je vozač odnesel zdravo kožo. Cesta na tem mestu je komaj 3*20 m široka in križanje dveh tovornih avtomobilov popolnoma nemogoče. Zato bi bilo nujno potrebno, da odločilni činitelji poskrbe, da se na tem odseku cesta primerno razširi. Dobrepolje. V zadnjem času pogosto prihajajo iz naših gozdovih divji prašiči, zlasti v hribovitih naseljih, in delajo veliko škodo na polju. Te mrcine so nedavno ponoči prišle kar v vas Predstruge, k hiši g. Lahkerja, ki stoji prav, blizu železniške postaje in poleg gozda. Na podu, kjer spita domača Lohkarjeva sinova z Riglerjem Jožefom, so le-ti zaslišali, da spodaj nekdo hodi in se oglaša nekam s čudnim glasom. Rigler je šel pogledat in poklical še tovariša, ki so osupnjeni opazili pri hiši dva večja ščetinarja, ki ju je mikala koruza, viseča s strešnega napušča, nista jo pa mogla doseči in sta jo kruleč odkurila nazaj v gozd. Prav zanimivo pa je, da se je tod tudi priklatil rejen medved. — Prebivalci se tudi pritožujejo zaradi jazbecev, ki tudi delajo veliko škodo, zlasti na koruzi. V Podklancih so zamašili vse jazbine in jazbeci so se preselili na hrib nad vasjo Podgoro, pa odondot spet napadajo polja. Pretekle dni je nastavil lovoc in posestnik g. Marolt Anton večjo leseno past in je ujel lepo rejenega jazbeca. G. Petriču pa seje posrečilo, daje nedavno ustrelil lepega divjega prašiča. Lovski pogoni pa menda ne zaležejo dosti; vsaj vidnega uspeha ni. — Na vrtu posestnika g. Hrena iz Zagoric je prav- kar v cvetju lani vsajena mlada jablana, ki se je tako zelo zakasnila. V splošnem pa v naši dolini letos sploh ni nobenega sadja, ker je vse pomorila aprilska pozeba. — Tudi pri nas se kaže in opaža živahna razgibanost med našim prebivalstvom zaradi bližajočih se volitev. Ni- Uredmkotra beseda Smo v volitvah. V volilnem gibanju se omlati največ prazne slame. „Koč. Slovenec" tega ne bo storil. Ker je slovensko in katoliško glasilo zanj ni stranke v Jugoslaviji, ki bi ji delal tlako. List je torej nepolitičen in to stališče hoče varovati tudi v tem volilnem gibanju. Zaradi namena, ki mu list služi, in ker je klicar slovenstva na Kočevskem, volitve ne morejo mimo njega, ne da bi tudi ob tej priliki poudarjal in branil svojo slovensko in katoliško smer. Volitve v zakonodajno zbornico so najbolj očiten izraz soudeležbe ljudstva na vodstvu države. Glas državljana, ki mu gre častna volilna pravica, je drobec tiste javne volje, iz katere se kuje življenje vsega občestva. Kako se bo to življenje kovalo, je to zadeva, ki spada v politične programe strank. Ti programi pa končno le toliko pomenijo, kolikor knjiga o umnem gospodarstvu. Slabemu gospodarju ne pomagajo nobena še tako ustrezna navodila, medtem ko bo dober gospodar iz pisanih napotkov le tisto izluščil, kar mu bo v korist in kar je primerno njegovim razmeram in okoliščinam. Za nepolitični list, kakršen je naš, je važno samo vprašanje: k d o bo v prihodnjih letih upravljal slovenske zadeve, ki je vanje vključena tudi katoliška stvar. Kdor z odprtimi očmi sledi utripom življenja slovenskega občestva, naj gre m i ž e na volitve, da ga ne premotijo nanovo prepleskane politične barve. Kdor pa je bil že prej -slep za dogajanja na slovenskem terišču, ta tudi zdaj ne bo spregledal, če ima še tako izbuljene oči v volilnem gibanju. Saj vemo, kako so živi hudiči z napuc-ljanimi kramarji jeftičevali po Slovenskem. Iz šolskih knjig so se trgala najlepša izrazila domoljubnih čustev nedosežnega pisatelja Ivana Cankarja, ki je čast in ponos slovenskega naroda. „Slovenija" je ob jubileju Franceta Prešerna ponatisnila najlepše njegove pesnitve in priobčila članke. slovenskih prešernoslovcev, pa je bila od prve do zadnje črke pobeljena. Divjala je „Orjuna", in neka telovadna organizacija še danes z nacionalistično utvaro mah slovensko samobitnost in katoliško vernost' slovenskega ljudstva in odmika mladino od slovenskih narodnih tal in od katoliškega verskega udejstvovanja. Zato noben slovenski glasne s m e i n n e more, da bi se izgubil v j e n e e s a r-s k o j utro vino. Enako žalostno je tudi pogorišče delavske dejavnosti in žrtev 1 Povsod v svetu, kjer je delavstvo mislilo, da v svojih stvareh samo odloča, je huje zasužnjeno, kakor pa v sklopu narodnega občestva. Voditelji socialistov vseh zvrsti so se „vljudskofrontili" z najhujšimi nacionalističnimi nasilniki in brezbožniki, ki jim je bitno na tem, da Slovenijo na vseh področjih oslabijo. V oslabljeni Sloveniji za delavstvo ne bo kruha. Zato bodi vsak delavski glas — slovenski glas, ki je hkrati proticentralistični glas! In Maček? Razumemo boj Hrvatov tembolj, čimbolj smo Slovenci. In vprav zato, ker smo Slovenci, ne bomo slabih slovenskega stališča z glasovi za hrvatski narodni program. Za slovensko stvar bo edino dobro poskrbljeno, če jo sami zastopamo na svojih tleh z vsemi slovenskimi glasovi. Smo bratje s Hrvati in Srbi, toda glavo in žep imejmo vsak na svojem. V praških „Lidovych Listych“ berem, da je bil dr. Maček nedavno v avdijenci pri knezu - namestniku Pavlu. To in še mnoge druge okoliščine pokazujejo, da bodo te volitve izredno pomembne s slovenskega, hrvatskega insrbskegana-rodnega stališča. Vsak glas v Sloveniji se bo tehtal po svoji slovenskosti. Številni tabori so valovili po vsej Sloveniji. Na njih so bile obravnavane vse težnje slovenstva. Centralizem pojema in slovenstvo se je pod Sto-jadinovič-Koroščevo vlado mogočno razvilo. Zametek samouprave Slovenije je na vseh področjih očiten in v polnem razmahu. G. dr. Korošec je danes, ko zavzema v Belgradu važno državniško mesto, enako slovenski, kakor je bil takrat ko je v policijskem spremstvu moral zapustiti Slovenijo. Slovenski dan v Kočevju dne 4. septembra t. 1. je g. dr. Korošec potrdil s svojo udeležbo in kočevsko slovensko ljudstvo je izpričalo svoje zaupanje in vdanost vsenarodnemu voditelju. Hkrati pa se^ je tudi jasno pokazala volja vsega kočevskega okraja, da bodi slej ko prej vodnik vsega našega ljudstva na tem ozemlju in tolmač ljudskih želja in potreb naš bivši dolgoletni narodni poslanec, g. svetnik Karel Škulj. Ob njegovi neupogljivi osebnosti, splošni priljubljenosti, njegovem zanosnem govorniškem daru, široki zasnovi zdrave ljudske zamisli, krepki volji in vztrajnosti, — se morajo razbiti vse morebitne zakulisne spletke, ki bi utegnile motiti zdravi nagon našega ljudstva na Kočevskem in v ribniški dolini, ki pojde strumno in enotno na volišče za — svojega gospoda Škulja! Ta preizkušeni parlamentarec vč, zna, hoče in stori — vse za svoje ljudstvo! kakega dvoma ni, da bo pri nas g. bivši nar. poslanec Škulj na celi črti zmagal. Draga pri Čabru. Banovina je končno le prispevala po osebnem zavzemanju g. svetnika -Škulja pri banu Ružiču 10.000 din za popravilo občinske poti Novi kot - Stari kot. Delo je bilo končano te dni in kolikor se je popravilo, se je dobro napravilo. Toda, kako naj zadostuje ta malenkostna vsota, če upoštevamo stanje naše občinske ceste, ki zanjo naša občina ne prispeva skoraj nič. Zato upravičeno pričakujemo nadaljnjo pomoč od banovine. — G. glavarju Draščiču gre pa splošno priznanje, ker si mnogo prizadeva za gospodarsko povzdigo teh krajev. — Že pred poldrugim mesecem nam je občinska uprava pobrala orožne liste za doplačilo banovinske pristojbine in jih še do danes — ko to pišemo — ni vrnila. Prizadeti prosimo občinsko upravo za pojasnilo, kako dolgo bomo še čakali, da se nam orožni listi vrnejo. Planina. Najvisja gora v Belokrajini je Mirna gora (1048 m). Na njej je sezidan lep planinski dom, last podružnice SPD v Črnomlju. Z vseh strani so poti označene, ker prihaja precej turistov, Slovencev, Hrvatov, Srbov in Nemcev. Pred 14 dnevi je bila označena pot iz Koprivnika na Mirno goro. Ker pa je planinski dom slovenski, seveda zagrizenost našim Kočevarjem ne da miru, pa so šli in del teh označb (markacij) uničili. Pa bodo zopet rekli, da nimajo nič proti Slovencem; mi pa vemo, da bi nas v žlici vode vtopili, če bi nas mogli. Njihovim besedam ne moremo nič več verjeti, da niso sovražni Slovencem; dejanja pokazujejo, koliko se sme Kočevarjem verjeti. Še celo o-značbe ob potih po Kočevskem ne puste v miru. Pišejo Nič novega. „Slovenija14 v uvodniku omenja, da je na Bledu družba dveh rejenih gospodov in še obilnejše dame gostolela v nemščini. „Vsi trije so bili seveda Slovenci,41 pravi uvodnikar, „za enega od njih vem, da je člen jugoslovanske telesno-vzgojne organizacije. Za te ne naj-dem opravičila. V tc vrste ljudeh tiči slovenska hlapčevska natura, ki jo je bičal Cankar. Kako bi ga v teh dneh krvavo potrebovali!11 — K temu nimamo kaj dodati, opozarjamo le na današnji naš članek o odpadništvu. Zveza fantovskih odsekov je imela nedavno svoj občni zbor. Ob tej priliki je g. dr. Gr. Žerjav napisal v „Slovencu11 nekaj misli, ki so vredne, da jih omenimo tudi mi. Najvažnejše v ZFO je vzgojno delo. Poleg prosvete, telovadbe in športa mora vzgoja dati tudi duha in moralne vrednote. Fantje se morajo vzgojiti v verne katoličane, narodnozavedne Slovence in zveste državljane Jugoslavije. Budno morajo stati na straži za ohranitev jezika in drugih narodnih svetinj. Narod mora živeti, rasti in zdrav ostati. Ne pozabiti bratov in sestra v zamejstvu! Obstanek, razvoj in srečna prihodnost slovenskega naroda je le v narodni državi, kraljevini Jugoslaviji. — To so bitne smernice, ki jih tudi „Kočevski Slovenec" neizprosno in dosledno brani in naglaša proti vsem tistim temnim življem, ki z desničarskim nacionalizmom ali levičarskim socializmom rušijo in ovirajo miren razvoj narodnega in državnega življenja. ^ tako! Belgrajska „Politika11 na zasmeh-Ijiv način poroča o nekem učitelju, ki je glede na svoje človeško dostojanstvo in ugled svojega poklica pogumno zahteval od kraj. šolskega odbora, da pri ogovoru rabijo „gospod učitelj11 in ne kar „učo" ali celo „daskale". — Če bel-grajsko časopisje ne bo razumelo svojega kulturnega poslanstva za svoje področje, je zastonj ves trud za kulturno zbližanje južnih Slovanov. Slovenci smo že davno preživeli dobo „šome-štrov11. Že v tem je dokaz, kako puhlo je tisto govoričenje o „narodnem edinstvu", dokler se najosnovnejši pojmi olike takole javno zafrkavajo tam doli — na jugu. Vdor komitov v Dobrudžo. Iz Konstanze poročajo sibiuskemu „Siid-Ost" (Romunija), da je četa komitov ponoči napadla hišo bogatega Turka Memi Adila v občini Turcsmil (okraj Durostor), pobila vso družino in odnesla za 200.000 lejov samih zlatnikov.