Železničar — že tretji rod
Kdo bi bolje vedel, kakšne spremebe so v povojnih letih doživele naše železnice. kot tisti. ki jc tudi sam sodeloval pri njih in je tako rekoč vsa svoja delovna leta preživel z njimi.Marijan Flis je eden ti-stih. ki ni nikoli mogel zapu-stiti želcznice. Prišel je in ostal. Žc njegov oče je bil žc-lezničar. prav tako ded po materini strani. Tako se je tudi on po končani nižnji gi-mnaziji vpisal na železničar-sko prometno šolo in se leta 1950. ko mu je bilo osemnajst let. zaposlil kot vlakovni od-pravnik v Zaprešičit). V na-slednjih letih jc služboval po raznih železniskih postajah vse do.Litije. dokler ni leta 1955 prišel v Zalog. v današ-nji tozd za promet, kjer dela še sedaj.
»Delo je bilo takrat težje kot danes,« se spominja. »na-prave so bile zastarele, v mo-dernizacijo nismo vlagali sko-raj nič. Veliko ur smo takrat napravili tudi brezplačno. Malerial za gradnjo avtomo-bilske ceste Ljubljana — Za-greb sino na primer vozili za-stonj. Ko sem prišel v Zalog, smo imeli le 55 postajnih lirnv v dolžini 28 kilometrov. Danes imamo 80 tirov, ki me-rijo skupaj okrog 56 kilome-trov. Ali pa če primerjamo število signalov prej in dane.s: takrat je bilo le sedem glavnih signalov, zdaj pa jih je 135. povrhupaše 192 drugih. Tudi krctnice je bilo takrat treba prestavljati ročno.«
Danes je seveda vse druga-če. Ročnega dcla je veliko manj. Marijan Flisvepoveda-ti, kako je potekala modcrni-zacija postaje v Zalogu. Zdaj kretnic ni treba več prestav-ljati ročno. Dovolj je-fe pritisk na gumb v stolpu, iz katerega kretničar lahko opazuje vse dogajanje na tirih.
Potera najin pogovor pre-skoči na popoldnc. ko bo Ma-rijan Flis odšcl v klinični cen-tcr na dializo. Leta 1969 so mu namrcč na vsakoletnem zdravniškem preglcdu odkrili obolenje na lcdvicah. Tisti-krat je sicer že delal kot glavni vlakovni odpravnik. Toda potem nočnega dela ni zmo-
Marijan Flis
gel več. Pr stavili so ga v ra-čunovodstvo. kjer je danes vodja tega sektorja.
Na dializo hodi trikrat te-densko. seveda le popoldne. sa j je dopoldne redno zapo-slcn v podjetju.
»Dializa traja kar šesl ur,« je povedal. »Vsako popoldnt, ko je ura šliri si trije, ki smo skupaj v sobi, skuhamo kavo. Seveda že vse prej pripravi-ino. Jaz prižgem kuhalnik. sosed pa zakuha kavo. Tako čas hitreje mine. Čim začneš enkrat opazovati uro, potem se kazalci ne premaknejo ni-kamor več.«
Delo na železnici je bilo vedno nevarno. Tako je kl jub modernizaciji še danes. Prav
premikači so morali lctos za-četi nositičelade. Spominjase dogodka iz leta 1954. k(i jc sam leza las ušcl poškodbi ali celo smrti.
»Bilo je na postaji v Trbov-Ijah. ko smo opremljali loko-motivo z vodo in premogom. Naš vlak |e bil na tiru številka dve. zraven pa je bil lir štev. šest. Bilo je ponoei, pa tudi hrup je bil velik. S peto sem stal na tirnici proge šest. Kar začutim, da se nekaj premika. Ozrem se in zagledam odbijač vlaka. Še isti trenutek sem tudi odskočil. Zadnji trenutek — drugače...«
Marijan Flis vzame v roke knjižico Parna vleka in po-kaže na lokomotivo:
»Tole.« pravi, »je serija 36. Težka lokomotiva, izdelana že leta 1919. Vozila je predv-sem na gorskih progah. na primer proti Postojni. naj-večjo hitrosl pa je imela 70 ki-lometrov na uro.«
In še jih našteva: serija 06. pa 53. 25, 29. hitre in poča-sne. za gorske ali ravninske proge. p>a take. ki so imele ve-liko zalogc vode in premoga. Vse jih pozna. Ve. kdaj so prenehale voziti in kaj se je potem zgodilo z njimi.
V vseh tozdih Železniškega gospodarstva se v teh dneh pripravljajo na slovesnost ob 60-obletnici velika stavke že-lezničarjcv na Zaloški ccsti. Tudi v tozdu za promet Zalog bodci organizirali več priredi-tev. Pngostili bodosvojc upcv kojence in borce. jitn pokaza-li. kaj so novega naredili v teh letih. se pomerili v kegljan ju s krajani Zaloga, 15. aprila pa bodo podelili zlate značke vsem tistim delavcevm. ki so že trideset let zaposleni pri žc-leznici. Med nagrajenci bo tudi Marijan Flis.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN