DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava:	Trst, ulica	S. Anastasio 1-c - tel.	2-30-39
Goriško	uredništvo:	Gorica,	Riva Piazzutta	št. 18.
CENA:	posamezna	številka	L 25. — Naročnina:
mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi:	Trst štev.	11-7223,	Gorico štev.	9-18127
Leto VIII. - Štev. 22
Trst - Gorica 28. maja 1954
Izhaja vsak petek
Še vedno Svobodno tržaško ozemlje
Večkrat smo že obračali pozornost Amerike in Anglije na dejstvo, da ne bo razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja zbližala I-talije in Jugoslavije, ampak še boli poglobila njun razdor. In tudi če bi si točasni vladi v Rimu in Beogradu podali pod vplivom skupne obrambe Zapada začasno roke in razkosali STO, bi ta nasilna delitev vrgla kamen večnega razdora med italijanski in jugoslovanske narode. Kajti STO je etni&mo mešano ozemlje; v coni A kakor v coni B žive pomešani med seboj Italijani ter Slovenci in Hrvati. To je kričeče dejstvo, ki opozarj t, Italijo in Jugoslavijo, toda tudi A-meriko in Anglijo: Kakor koli že presečete to Ozemlje, zadenete ob živo meso Italijanov, Slovencev in Hrvatov.
V	polovici XX. stoletja, v sredi Evrope, so narodi in he vlade oni. ki tvorijo države in nosijo državno misel. In zlasti v vojni je odločilna za zmago in poraz volja o-boroženih ljudskih množic in javnega mnenja. Kakor ne bo italijanski narod šel brez gneva v duši preko izgube italijanskih mest v coni B, tako ne bodo preboleli jugoslovanski narodi izgube Trsta ir{ cone A.
Po treznem pretehtanju vseh či-niteljev za in proti STO, prihaja polagdma tudi italijanska javnost do edino možnega logičnega sklepa, da se mora ohraniti kot nevtralen most med obema državama- neodvisno vsaj STO, ki je bilo s Trstom glava in srce nekdanje Julijske krajine. Jugoslovanski narodi so se že leta 1952, ob zasedanju londonske konference med Italijo Anglijo in Ameriko, izrekli z vso odločnostjo za STO.
Zato sta italijanska in jugoslovanska javnost dolžni storiti korak naprej in pravočasno opozoriti svoji vladi na usodepolruo nevarnost, M bi jo razkosanje STO prinesin s seboj za mir med Jugoslovani in Italijani. Kajti to razkosanje bi tudi, vkljub vsem garancijam, po osmih letih zopet načelo meje, ki sc bile s tako težavo postavljene z mirovno pogodbo med Italijo in Jugoslavijo.
Tudi italijanske iredentistične stranke cone A, od socialnih demokratov do demokristjanov, so se končno prepričale, da' je delitev STO škodljiva za interes italijanskega naroda. Zato so pretekli teden poslale odposlance k novemu italijanskemu političnemu svetovalcu pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu, da sporoči rimski vladi ■njih odpor proti razkosanju in voljo za celokupnost in združitev o-beh con STO. Časopisi niso prinesli, ali pomeni ta ohranitev celokupnosti Ozemlja po mišljenju iredentističnih strank tudi ohranitev STO v smislu ‘ mirovne pogodbe. Ali omenjeni predstavniki tržaških strank so pač tako stvarni in trezni, da ne morejo pri današnjem stanju tržaškega spora več pričakovati, da bi se moglo celo STO izročiti Italiji. Da bi se pa bile o-menjene italijanske stranke izrekle proti delitvi STO, samo da pomirijo svoje pristaše na tem Ozemlju in si 'ohranijo naklonjenost volivcev za bodoče, si ne moremo mihliti. Zato, ako je bil korak preti delitvi STO resen in odkritosrčen — in do nasprotnega dokazu nimamo razloga, da bi v to dvomili — moramo sklepati, da nadaljnji logični korak italijanskih iredentističnih strank ne more biti kot pristanek na ohranitev STO v smislu mirovne pogodbe. Za to se borimo mi Slovenci in italijanske strajike za neodvisnost že od leta 1947 naprej.
Edinole ohranitev STO in povrnitev k mirovni pogodbi bi odstranila med Italijo in Jugoslavijo spor. ki je zan-adi delitve Ozemlja nastal. Jugoslavija se je oklenila cone B ker je Italija po 20. marcu 1948 zahtevala zase obe coni. Ako se Italija odreče STO, ne bi več Jugoslavija imela razloga zahtevati zase cono B v nasprotju z mirovno pogodbo. Z darancijami za spoštovanje nedotakljivosti STO in njegovega statuta ne bi smelo biti niti Jugoslaviji, niti Italiji težko likvidirati tržaški spor in pričeti novo politiko medsebojne strpnosti, spoštovanja in miru. To si želi in od njiju pričakuje ogromna večina prebivalstiM STO brez razlike narodnosti. Nad prestiži vlad stoje dobrobit in bodočnost narodov.
Dr. JOSIP AGNELETTO
Težaue azijskega sporazuma
V	zadnji izdaji našega lista smo v kratkih obrisih popisali kameni-to pot, ki vodi k obrambi azijskega področja. Na tej .poti pa se pojavljajo še druge težave, ki jih n.; moči prezreti in ki veljajo tudi za ostala področja zavezniške strategije.
Pomanjkanje resničnega poznavanja azijske celine, njenih ljudstev, njihove miselnosti, načina medsebojnih povezanosti, verskih in svetovnonazorskih nasprotij je po vseh neazijskih deželah izredno veliko. Te pomanjkljivosti so prav v teh časih za .zahodno diplomacijo z azijskimi ;zastopniki na enakopravni podlagi še prav posebno občutene.
Morda bi se mnoga nerazumevanja — in verjetno tudi mnoge u-tvare — lahko pravočasno izločile, če bi za diplomatsko mizo na mesto diplomatov sedeli gospodarstveniki, ki so leta in leta na Srednjem in Daljnem vzhodu kupčevali s tamkajšnjimi narodi. Ti ljudje, bogati .na izkušnjah in v živem stiku s prebivalstvom bi vsekakor z mnogo manjšimi napori ustvarili pr-trebne človeške stike, ki so prvi pogoj medsebojnega razumevanja. Velika Britanija je stoletja pošiljala na azijsko celino ne samo vo jake in uradnike, pač pa tudi gospodarske pionirje vseh vrst. Zato tudi razpolaga z mogočnim kadrom temeljitih poznavalcev Azije. Znanje teh ljudi o posebnostih dežel in narodov nam morda odkrije o-preznosti, s katerimi angleška politika obravnava politična vprašanja na tem področju. Odkriva pa nam tudi skepso, s katero Angleži spremljajo napore >za povezavo ju govzhodnih azijskih držav v učinkovito obrambno skupnost.
Tak poizkus imajo v mislih, ka cor znano, Združene države, in vendar verjetno ameriška diplomacija ne razpolaga s strokovnjaki, ki 'bi se lahko postavili z izkušnjo solidnih poznavalcev azijske miselnosti^ To izvira iz okoUščjne diplomatske kariere do prea 1 kim v Združenih državah niso smatrali za1 »business«, pač pa prej za nekako športno zadevščino za imovite sloje, ki so z zmogljivostjo -lastnega žepa predstavljali svojo bogato domovino v ituji.ni. Z izkušenimi praktiki trgovskih .navad, ki segajo prav do najintimnejših globin človeške duševnosti, zunanji minister Foster Dulles na žalost ne razpolaga.
Poznavalci azijskih razmer sodijo, da vsebuje ameriški načrt za azijsko zvezo načelno pogreško,
, da , ~ 1
krat-
azijske dežele v skupno vrečo. Filipine z Japonsko, Formozo ali Ii dijo s Pakistanom in Južno Korejo vpreči v skupni voz je najmanj
— čarovnija. ■ Taka politika zasleduje lahko najboli. plemenite cilje in jo lahko opravičujejo najboljše težnje, stvarno ji manjkajo trezni realistični temelji. Manjka ji glob lje spoznanje daleč v zgodovino segajočih nasprotij, ki izvirajo iz sovraštva, medsebojnega nerazumevanja, verskih predsodkov in na cionalnih ljubosumnosti. Vse to zastruplja ozračje med temi narodi že od nekdaj in tudi današnji čas tega verjetno ni odpravil.
Južni Korejci gotovo sovražijo Rdečo Kitajsko, vendar prav nič manj ne sovražijo tudi Japonske, ki jim je polnih štirideset let ne prstano puščala kri. «Syngman Rhee je gotovo navdušen zagovornik jugovzhodnega azijskega sporazuma, vendar niti za trenutek ne preneha z 'budnim očesom motriti svojega japonskega soseda. Tudi Filipini so se izrekli za pakt. Medtem pa želijo z uresničenjem počakati, dokler se z Japonci ne pogodijo o plačilu vojne odškodnine. Formo-za An Japonska sta si kljub ameriškemu posredovanju še vedno v laseh zaradi nekaterih nekdaj ki tajskih otokov, ki so jih zasedli Japonci. Japonci v splošnem ne u-živajo zaupanja ostalih narodov, ki ne morejo pozabiti, da so Japonci v preteklosti stalno hlastali po tujih ozemljih.
V	ostalem pa so azijski narodi enotni nasprotniki zahodnega kolonializma. V tem oziru je treba Fosterju Dullesu priznati izredno modre odločitve, ki stremijo za y-svobojenjem in osamosvojitvijo indonezijskih držav. Kljub nedvoumni zanesljivosti Vietnimcev za zahodno demokracijo, poročajo nepristranski opazovalci, da je padec Dien Bien Phuja izzval med njimi določene škodoželjnosti.
Kako močne so te razpoke, potrjujejo prav o.dločn» protikomunistične vlade Pakistana, Ceylona in Burme, ki so 'Skupno z vladama Indije in Indonezije, ki se tako radi spogledujeta s Sovjeti, soglasno po stavile zahtevo ,da Združeni narodi sprejmejo Rdečo Kitajsko v svo je vrste.
Iz vseh teh komaj površno nanizanih dejstev izhaja, da kaže mozaik bodočih azijskih konstelacij
— kakor ga predvideva načrt ame riškega zunanjega ministra — številne razpoke. Te razpoke so o-pazne že na samem površju. V globini pa so temelji tega mozaika
ker spravlja vse nekomunistične tako razkosani s prastarimi kul-
Ljudska demokracija w praksi
Kflko je z demokracijo v T tovi Jugoslaviji nam lepo kaže članek o delovanju komunistov v Jaren:-ni v Slovenskih goricah, ki v e-nem izmed svojih podnaslovov lepo in jasno pove »KOMUNISTI PREDLAGAJO, VOLIVCI IZGLASUJEJO«, prvi torej sklepajo, drugi pa samo pridno potrjujejo. Kako se to doseže, pa nam prikaže ž..; teh par značilnih odstavkov, ki jih povzemamo iz omenjenega članka:
»Komunisti so povsod med vaščani, zato sproti začutijo probleme, ki se začno porajati, ter znajo zadeti žebelj na glavo, kadar jo treba odločiti, kaj naj razpravljajo na svojem sestanku, na zboru volivcev ali na konferenci SZDL.«
Bolj iskreni kot tako re,s ne morejo biti; komunisti vohajo, komunisti odločajo o čem se bo sploh razpravljalo in, seveda, samo komunisti tudi predlagajo in takšni enotni predlogi tudi prodirajo. 7,a vsak slučaj je vendar za njimi UDB-a, <ki je prav te dni slavi' i svojo desetletnico, in ves državni aparat. A poglejmo še dalje, članek je namreč res poučen!
»(Na sejah občinskega ljudskega odbora zavzemajo komunisti - odborniki enotna stališča, ki jih sprejema ves odbor. Zbori volivcev so razmeroma pogosti (lani jih je bi-
lo	pet) in dobro obravnavajo probleme občine, le to ni prav, da jih ljudski odbor sklicuje šele p>o svojih sklepih.«
Ubogi volivci se torej sestajajo zato, da zvedo za že storjene sklepe ‘ljudskega odbora in jim ploskajo, ne pa zato, da toi na njih šele razpravljali o tem, kaj naj se stori In ker ljudski odbor zopet sklepa samo tako, kakor komunisti »enotno predlagajo«, je torej koncem koncev komunistična celica tisti dirigent, ki vodi ta demokratični
ustroj. Toda komunisti se ne zadovoljujejo samo 4 vplivom v političnih organizacijah in organih. V članku namreč beremo:
»V vasi imajo kulturnoprosvetno društvo s pevskim zborom, dramsko sekcijo in ljudsko univerzo Borbo naprednih idejnih vplivov proti zaostalim vodijo v društvu komunisti z razpravami o programu društvenega dela.... Značilno je, da se borijo komunisti za zmago naprednih idej v kulturnopro-svetnem društvu brez hrupa in prerekanja, ker si znajo zagotoviti večino in tako demokratično zmagujejo. Podobno delajo komunisti tudi v gasilskem društvu, kamor so poslali pred leti svojega dobrega člana, ki so ga gasilci izvolili za poveljnika.«
Takšna je torej .titovska ljudska demokracija v praksi. Da ne gre za osamljen primer, temveč za pravilo in nekakšen ideal, kateremu, se je treba približali, je razvidno iz zaključka, s katerim »Ljudska Pravica - Borba« hvali takšno delovanje:
»Organizacija Zveze komunistom v Jarenini torej dobro obvlada družbeno dogajanje v občini in n: odtrgana od množic, ki povzemajo njene pobude. Jareninski komuni s ti so našli pravilne metode dela, ki bi jih lahko s pridom povizele mnoge druge organizacije ZK.«
Da je v takšnih razmerah nekaj izrednega in da je treba jareninske komuniste posebej pohvaliti če so dovolili, da je bil letos za gasilskega poveljnika izvoljen nekdo drugi, ne pa njihov član, je več kakor razumljivo. Toda, kdor si cb takih razmerah š« upa široko-ustiti o demokraciji, svobodi in podobnem, ta ima pa tudi kaj čudne pojme ali pa kosmato vest. Najbrž kar oboje!
turnimi in verskimi nasprotji, z različki mišljenja in s skoraj nepremostljivimi trdovratnostmi azijskega ponosa, ki deli plemeni in kaste med seboj, da je .tudi za še tako spretnega političnega računarja malo izgledov, da bi vse te najrazličnejše faktorje postavi! na skupni imenovalec.
Glede najnovejših političnih problemov je pred kratkim ameriški vrhovni poveljnik sil Združenih narodov .na Daljnem vzhodu, general Hu.ll, s polno pravico izjavil, da nima .nobenega strahu pred bodočnostjo jugovzhodne Azije, »v kolikor se bodo narodi svobodnega sveta odrekli razlikam mnenj«. Ta modra politika, ki meri predvsem na odpravo kolonializma, nosi v sebi močne tvarnosti sodobnega diftia in volje; v kolikor pa lahki utrdi tudi same temelje širokega sporazuma, ki jih razjeda nezadovoljstvo, .bo pokazal čas.
Odločna volja azijskih narodov, da se končno osvobodijo vsake o-blike kolonializma, in po izboljšanju izredno nizke življenjske ravni, se bo obrnila proti zahodni demokraciji ali pa proti komunizmu. To bo odvisno predvsem od odločnosti in preudarnosti Zahoda. Na tem vprašanju in ne na vprašanjih Koreje ali Indokine se bo odločila usoda Azije. Morda bodo sedanji porazi zahodnega sveta tako v In-doki.ni kot v Ženevi prispevali k iztreznjenju Evrope in končno odprli oči .tistim, ki tega še nočejo ali ne morejo uočiti ,da leži danes usoda Evrope v Aziji.
Ne pozabljamo
in zato ponavljamo
Pravijo,
da je treba soditi resnično vrednost demokracije po položaju, ki ga v njej uživajo manjšine, tako poli* učne, kakor socialne in narodne.
Na Tržaškem pa
25 odstotkov prebivalstva slovenske narodnosti sploh nima nobene besede, kje šele zastopnika, pri uradih in ustanovah, ki odločajo o njegovem življenju;
11 let po kapitulaciji italijanskega fašizma so še vedno v polni veljavi skoro vsa zakonska določila, s katerimi je fašizem skušal izbrisati vse, kar je v teh krajih slovenskega;
9 let po zaključku svetovne vojne, ko so v drugih državah že pozabili na poražene totalitarizme, v naši coni »Svobodnega« tržaškega ozemlja Slovencem še vedno niso povrnjene niti tiste drobtinice lastnine njihovih nekdanjih kulturnih in gospodarskih usta« nov, ki še vedno materialno obstojajo;
7 let po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo so šte<= vilni domačini, nt-kdanji begunci, katere je od doma pregnalo fašistično nasilje ter so se po vojni vrnili v rodno mesto, v njem še vedno bolj brezpravni ka* kor razni tujci. Ni rešeno vprašanje njihovega dr* žavljanstva, nimajo pravice na zaposlitev, zaprte so jim javne službe in onemogočeno jim je javno udej> stvovanje.
Vse to pod upravo
velikih zahodnih demokracij, na tisti strani železnega zastora, na kateri bi morala posebno tu, na meji, veljati tudi v dejanju in ne samo v besedi načela demokracije, pravice in svobode.
Pismo iz Mfashingtona
Ugleden prijatelj našega listq nam je poslal obširno in zanimivo pismo o najnovejšem političnem razvoju v Združenih državah. Upamo, da nam bo oprostil, če tu ponatiskujemo najzanimivejše odstavke njegovega dopisa. Uredništvo
Washington, 9. maja 1954.
I.
Pišem to poročilo dan po padcu Dien Bien Phuja. Nam, ki smo že v prvi svetovni vojni stali na francoski strani, se je kar dobro zdelo, ko je francosko ime zopet zažarelo v vojaški slavi. Ameriški tisk poudarja, da je to sicer poraz, toda poleg tega je vendar to tudi pomemben protikomunistični uspehi junaško dejanje, ki kaže, da je še vedno dovolj plemenitih ljudi, k so pripravljeni doprinesti največje žrtve za ohranitev naše civilizacije. Ameriški tajnik za zunanje zadeve, Dulles, je ob povratku iz Ženeve izrekel pomembne besede: »Pogosto so prav izgubljene bitke bile povod za končno zmago.«
•Pri Dien Bien Phuju pravzaprav ni bilo ničesar dokončno izgubljenega. Dulles pripravlja z veliko doslednostjo in energijo nekakšno azijsko sestro atlantske obrambne, organizacije NATO (Atlantski pakt). To bo Južno-azijska zveza, ki bo verjetno obsegala vsa pomembnejše zahodne sile, Pakistan, Siam, Indokino in še katero izmed novih držav v J.užni Aziji. To bo učinkovita protiutež komunističnemu vplivu v Aziji. Sedaj, ko ta zveza še ni organizirana, je čas seveda najtežji. V ostalem pa bo te dni nastopila v tamkajšnjih krajih doba poletnih deževij in vojskovanje bo postalo nemogoče.
Dullesov položaj
Dulles ni bil po svojem povratku iz Ženeve sprejet v Washingtonu kot, poraženec. Vodilno vlogo v zunanji politiki Združenih držav ima KnowIand, senator ia Kalifornije. In lahko je opaziti, da stoji Knov/-land, ki je zastopnik republikanske stranke v Kongresu, čvrsto za Dui-lesom in njegovo politiko. Prav ia ko tudi predsednik Eisenhower odločno podpira Dullesova stremljenja. iZaradi tega so vse govorice o morebitni Dullesovi demisiji prazne Dulles sedi trdno na svojem položaju, kar moramo samo pozdraviti, kajti Dulles predstavi j'i jamstvo, da bodo Združene države nadaljevale svojo energično proti-kornunistično politiko. Spričo malodušnosti, ki jo kažejo na nekaterih mestih v Evropi, je to izredno nujna zadeva.
Moskovski upi, da bi ameriško »prosperity« vendar že enkrat vrag vzel, so zopet splavali po vodi. Tu ni nobenega gospodarskega nazadovanja, Se manj krize, temveč navadno prilagojevanje izpremenje-
nim pogojem, kakršni so nastali po prenehanju sovražnosti na Koreji. Ameriški gospodarski tisk ponosno zatrjuje, da se bodo posli, po e-nem letu rahlega popuščanja zopet povzpeli naravnost navzgor. Cim bo ta razvoj enkrat pričel, bo tudi trajal skozi vse prihodnje polletje in morda še delj. Splošno sodijo, da bo .lato 1955 leto prave gospodarske konjunkture, čeprav ne .bo tako velika, da. bi izzvala dviganje cen in mezd. Kako majhno je .bilo lanskoletno popuščanje, sklepamo lahko iz statističnih podatkov, ki kažejo, da je n. pr. po biranje davkov nazadovalo samo za 0,3 odstotka, potrošnja pa je bila samo za 1 odstotek izpod vrhunca ki ga je dosegla leta 1953.
»Samostojen Trst"
Kako dolgo ga bomo smeli še ta ko imenovati? Usoda tega mesta je pač še vedno velika mednarodna neznanka. Iz uglednega vira sem zvedel, da so titovci postali n. pr. tako krotki ,da si sploh ne Upajo niti omeniti, da obstoja neka mirovna pogodba, ki določa pravni položaj Svobodnega tržaškega ozemlja Tito, za katerega smo tu mislili, da bo zahteval oi cone A vsaj Skedenj, Zavije in Milje, kjer je prava luka Trsta, se naenkrat zadovoljuje samo še s Koprom. Koper, ki je bil v starih časih nekakšna izgonska postaja narodnih slovenskih sodnikov, ki so jih pošiljali tja, da »uživajo« v pomanjkanju vsake osnovne udobnosti je tako vstopil v mednarodno politiko. Na vsak način pa je predlog Koprskega koridorja, katerega naj bi iztuhtal ameriški poslanik na Dunaju, Thompson, skup^ no s svojimi pomagači v Londonu, kaj slaba rešitev. Končno je to
prava potegavščina. Petnajst kilometrov od Kopra leži križišče Her-pelje Kozina. Velike sile naj bi torej zgradile »ogromne komunikacije« v dolžini celiih 15 kilometrov, kajti od Herpelg— Kozina že vodi železniška proga, ki veže Istro s Slovenijo. Tako naj bi .za 15 kilometrov železniške proge in kakšno popravilo prav tako dolge ces.e prodali svoje koristi v Trstu in
60.000	slovenskih tržaških rojakov! Poleg tega je koprska luka popolnoma neuporabna za večje ladje in bi njena normalizacija stala o-gromno denarja ter bi trajala dela dolga leta.
Upajmo torej,'da .bo koprski načrt prav tako izginil v arhiviu novorojencev, kjer se je nabralo že toliko nenaravne in izumetničene navlake, za katero odgovarjajo razni zahodni »državniki«, ki nočejo videti samo -tistega, kar je naravno in popolnoma v duhu našega časa: Svobodnega tržaškega o-zemlja. Vkljub vsemu pa vam rečem, da še vedno nismo izgubili vere, upamo, da bo pamet končno zmagala in zato priporočam tudi vam, da vztrajate in se borite do konca!
V	slučaju, da pride do italijan-sko-jugoslovanskega sporazuma, bo vendar treba predložiti sporazum Varnostnemu svetu Združenih m i-rodov. Tam bo zagrmela So v jeti ja in obdolžila zapadnjake, da rušijo mednarodne pogodbe, ki so podlaga mednarodnega reda. Ni izključeno, da bi Anglo-Američani poskušali izvesti sporazum na prikrit način. Pa tudi v tem slučaju ne •bodo izostale sovjetske strele. Ali bodo s tem podprli borbo proti svetovnemu komunizmu, je pa drugi vprašanje, ob katerem bo še marsikoga glava bolela....
De Valera se poslavlja
De Valera, prvi borec za. Irsko •neodvisnost in tako rekoč ustanovitelj neodvisne Republike Irske, ki mu dolguje .irski narod vse svoje pridobitve zadnjih dveh desetletij, bo, kakor vse kaže, 2. junija moral izročiti ministrsko predsed-ništvo opoziciji. Dvaindvajset let mu je irski narod vedno znova potrjeval njegovo funkcijo in stranka Fianna Fail, kateri pripada, je na vseh volitvah prejemala absolutno večino glasov. Samo med leti 1948-51 ga je začasno zamenjal Costello, vodja glavne opozicijske stranke Fine Gael, ki je z nekaterimi manjšimi političnimi skupinami sestavil koalicijsko vlado. Zdaj pa je videti, da ne gre več samo za začasni umik. Na zadnjih volitvah je namreč De Valerova stranka še vedno dobila največ poslanskih mandatov, »kupno 64, toda opozicija jiii je dobila 80.
Tako se y demokratičnih državah na miren način menjavajo vlade, ne da bi se izaradi tega polnili zapori ali pa vršila nasilja. Zakon jiolitike pač pravi, da se vsak na oblasti obrabi in velika prednost demokratičnega sistema jfi prav v tem, da omogoča reden in miren odvzem oblasti političnim skupinam, ki so izgubile zaupanje naroda.
De Valera je pameten človek, katerega tudi največje zmagoslavje ni zaneslo tako daleč, da bi ga pripravilo k podiranju mostov, ki naj mu v trenutku potrebe in po zahtevi naroda omogočijo nemoten odhod z oblasti. Nedvomno je imel več kakor samo eno priložnost, da bi uveljavil nekakšen enostrankarski sistem. A tega ni storil in zato je ostal velik, tako v očeh svolh pristašev .kakor v očeh svojih nasprotnikov.
VESTI z GORIŠKEGA
Gospodarska kriza
pred gorlškim občinskim svetom
'Na seji v petek 21. t. m. se je goriški občinski svet ukvarjal s predlogom posebne komisije, izvoljene iz svoje srede, glede rešitve gospodarske krize na Goriškem, a-
li	bolje irečeno v Gorici.
V	svojem uvodu podaja komisija .netočne in stvarnosti neodgo-varjajoče zgodovinske vzroke, ki naj 'bi krizo bili zakrivili.
Naglašali so., da je mesto izgubi-
lo	četrtino svojega predvojnega obsega in deset tisoč prepivalstva, cedotno svoje gospodarsko zaledje; tak« soške elektrarne, gozdove, i-drijski rudnik, cementarno v Anhovem, žage in druge manjše industrije. Sprejelo pa je 4400 istrskih izseljencev ali »ezulov«. Od
1.	1948 sem se število brezposelnih vedno bolj dviga in je doseglo 12 tisoč enot, od teh 4245 je leta 1952 bilo mladincev brez prve zaposlitve.
Ce se ustavimo pri tem uvodu, opazimo takoj, da poročilo pretirava, kajti soške elektrarne, idrijski rudnik, anhovska cementarna, gozdovi, žage in druge manjše in dusitrije iz ozemlja, ki je bilo priključeno k Jugoslaviji, vse to m-tn" opravka z goriško .gospodarsko krizo, ker te gospodarske tvorbe niso spadale v področje in območje goriške občine. Kvečjemu bi vse to lahko vzeli v poštev v okviru celotnega pokrajinskega gospodarstva, katerega krize pa ti izpadi prav gotovo niso povzročili, ali pa so vplivali za zelo nizek odstotek.
Komisija je previdno zamolčala enega glavnih vzrokov gospodarske krize v mestu, to je slovensko ljudstvo iz ozemlja, ki je spadal;} in končno tudi prišlo k Jugoslaviji. Vse slovensko gospodarstvo iz tega ozemlja je težilo na Gorico, ki je živela od njega. Italijanski kapitalisti, ki so se po prvi svetovni vojni zajedli v slovenski svet niso Gorici pomagali prav nič, ker so mastne dobičke spravljali na varno v. notranjost države.
Bogata Brda, Vipavska, Tolminska, Kobariška, Bovška, Idrijska, Cepovanska in spodnji Kras, to so bili življenjski viri Gorice. Trideset do štirideset tisoč slovenskih kmetov se je 13., 14, in 15. septembra 1947 prišlo hkrati v Gorico poslovit od svojega ljubega mesta. Pokupili so vse, kar je bilo v trgovinah, in pošteno tudi' plačali!
Naslednje leto, ko teh Slovencev, toliko zaničevanih in tlačanih »ščn-vov« ni bilo več, se je kriza pričela pojavljati in se št! ni ustavila.
Da l5i zajezili moč še tistih Slovencev, ki so v Gorici ostali, so italijanski voditelji poklicali v mest nič manj kot 4400 istrskih Italijanov, ki danes obtežujejo njeno gospodarstvo. Sama komisija ugotavlja to resnico. Kot da niso dolžna vsa italijanska mesta sprejet’ sorazmerno število teh izseljencev!
Zdaj jočejo, vpijejo in moledujejo pri vladi. Kličejo na pomoč iz zadrege, v katero so se sami spravili.
Naivno jim v notranjosti verjamejo, saj so kraji in mesta v notranjosti republike v neprimerno slabšem položaju od našega. Tudi tam je Italija, tudi tam mora država pomagati! Pa ne jočejo tako, kot naši domači italijanski voditelji in predvsem ne lažejo!...
Stiiri tisoč štiri sto istrskih izseljencev je mnogo, če pomislimo na že itak slab gospodarski položaj Gorice in Goriške na splošno!
Keko pa mislijo ti gospodje kri-zc rešiti? Prav na kratko: tri milijarde lir moledujejo za. neke zgradbe, zahtevajo ohranitev carine prostega pasu (.zona franca), denarne olajšave za potrebe industrialcev in rokodelcev, ustanovitev obmejnega pasu za prosto ma-
lo	trgovanje obojestranskega prebivalstva; obnovitev kmetijske š ile, vrnitev červinjanskega okraja, zgraditev neposredne železnice Gorica - Cervinjan; obnovitev železniškega prometa Gorica - Ajdovšč1-na, zgraditev vzpenjače na Kalvarijo- in neke davčne olajšave.
Iz tega je razvidno, da je komisija sicer pokazala dobro voljo pri reševanju gospodarske krize, če bo vlada dala denar!...
Ni pa zadela v jedro bolezni in ni našla pravilnega in učinkovitega zdravila, ki' .bi edino lahko v kali krizo odpravilo.
Denarna pomoč se v enem samem letu izčrpa! Druge olajša,ve, ki jih komisija išče, pa kvečjemu utegnejo preprečiti še hujšo kri7o, ne pa jo odpraviti!
Vrnitev červinjanskega okraja, je ■Slovenska demokratska zveza predlagala že leta 1947. Pa so jo italijanski voditelji zaradi tega obdolžili avstrijakantstva!...
iPri tej priliki pripominjamo, d;i je tudi trbiški okraj nekoč spada! pod Gorico. Zakaj ne bi zahtevali tudi tega nazaj ali pa vsaj drug •bogat okraj v zameno?,
Goriška pokrajina potrebuje najmanj kakih pet milijard lir na leto, da svojo gospodarsko krizo lahko trajno odpravi.
Carine prosti pas (zona franca) se je sprevrgel v dobiček skupini-c' največ kakih deset oseb, na sto-trideset -tisoč prebivalcev Goriške ali na štiriinštirideset tisoč prebivalcev goriške občine. Pa naj bo že tako ali tako, carine prosti pas gospodarske krize niti ni rešil, niti ni njenega stalnega naraščanja zaustavil!
Zato je treba poseči zlu radikalno v jedro in ga odpraviti! Edino učinkovito zdravilo pa najdemo samo v uveljavitvi deželne avtonomije s posebnim statutom, kot ga čl. 116 ustave predvideva, in katero so zopet goriški italijanski voditelji preprečili iz 'bojazni ali iz sovraštva do Slovencev, katerim zanikajo še tiste jezikovne pravice, ki jih ustava sama priznava v svojem 6. členu!
Posebna deželna avtonomija, k' jo je Goriška za časa Avstrije že koristno preizkusila, bi prinašala
stalne finančne vire, ker bi skoro ves davek, ki ga dežela odnosno pokrajina plačuje, ostal tu, doma, za domače potrebe!
Furlanski svet .za preučevanje deželnih zadev je leta 1948. izdal osnutek statuta naše deželne avtonomije, ki .bi temeljil na osnovah statuta posebnih deželnih avtono--mi! na Tridentinskem in v Poadiž ju, v Valdaosti, na Sardiniji in v Siciliji.
Ta osnutek statuta predvideva sledeče finančne vire: devet desetin vsega davka na premično bogastvo (Ricchezza mobile); devet desetin zemljiškega davka ter davka na stavbe in poljedelske dohodke; odstotek splošnega dohodninskega davka (IGE); odstotek dohodkov od loterije, monopola in drugih taks; davek na električno energijo; posebna državna denarna pomoč za izredna dela in potrebe.
Vse. to bi pripomoglo k izboljšanju našega gospodarstva in blaginje. Treba je le dobre volje in nobene rnržnje do Slovencev v Italiji!
Kdor je proti taki deželni avtonomiji, povzroča gospodarsko krizo in jemlje delo in kruh delovnim ljudem!
Pokojnina slepim
Da bi omogočili civilnim slepcem stalno pokojnino 15 tisoč lir na mesec, je posebna vladna komisija nakazala vire za kritje 5 milijard, kot bi znašale te pokojnine na leto. To vsoto bi dobili iz poviškov na kinopredstave (5 odst. na, vstopnini, ki presega 300 lir), na cene v prvovrstnih hotelih in restavracijah ter na stavah Totocal-cio, ki bi stal 105 namesto dosedanjih 100 lir.
Davni natečaji
Ministrski svet je odobril predlog, s katerim je odpravljen predpis, da morajo biti predloženi številni dokumenti pri vsakem javnem natečaju. Zato bo odslej zadostovala izjava, podpisana od notarja ali občinskega tajnika, da ima prosilec vse pogoje, ki jih zakon določa. Le zmagovalci natečajev bodo kasneje morali predložiti zahtevane -listine. S tem .bo znatno olajšano delo raznih uradov in bodo tudi znatno znižani stroški za natečaje, saj stane vsak papir najmanj sto -dve sto lir.
: ;••• ji
Rehabilitacije
Senat je sprejel osnutek zakona, po katerem bodo uradno rehabilitirani vsi, ki so bili obsojeni z naivec do enega leta kazni in je poteklo že pet let od odslužene kazni.
Odpusti delaustua »Iržiču
V	Tržiču se je vršilo dne 20. t.
m. ob 21. uri zborovanje Delavske zbornice FIOM zaradi nameravanega odpusta iz dela tisoč delavcev, ki so zaposleni pri Združenih jadranskih 'ladjedelnicah, CRDA.
Govoril je sam podtajnik Delavske zbornice, g. Lorenzon. Prikazal je nevarnost, ki preti, in podal predloge, po katerih bi bilo mogoče rešiti sedanji položaj.
Posebno kritiko je naslovil na vlado samo, ki ni še z ničemer, razen z besedami, prišla na pomoč v tem sporu.
Socialdemokratska sindikalna organizacija UILM je pa izdala lepak in ga razširila med delavstvo
V	njem pojasnjuje svoje stališč-’, češ da poseg oblasti ne bo moge! spremeniti položaja, če se bo ravnateljstvo upiralo. Zato predlaga, da je najboljše odložiti sindikalro akcijo ih se pbgajati. z ravnateljstvom. Eventualni sporazum naj tvori te-ile točke:	suspenzija nai
traja največ tri mesece, vajenci ne smejo priti v poštev, suspendirani delavci morajo še nadalje prejemati družinske doklade ter določitev vsote, ki naj jo delavci dobe ob ponovnem-, nastopu na delo za utrpljeno škodo.
Sele če bi poskus ureditve sporr z ravnateljstvom propadel, na.j bi prišlo do sindikalnega gibanja.
Pomladanska paša
Iz Beneške Slovenije
Dne 5. t. m. je umrl v St. Petru Slovenov g. monsignor Anton Bertom.
Nadiškim Slovencem je bil pokojnik dobro znan, saj se je ne-
I IZ SLOVENITE
NEZAPOSLENOST
V	Kranjskem okraju, kjer je industrija močno razvita, saj je nad 700 podjetij in 1000 obrtnih obratov, postaja vprašanje zaposlovanja vedno bolj težavno. Posredovalnica za delo je sicer v zadnjem letu poskrbela zaposlitev 1382 osebam, a je še vedno veliko število nezaposlenih, zlasti ženi in mladine. .Podjetja se namreč otresajo ionske delovne sile in delovni kolektivi, ki vodijo podjetja, nič ne sočustvujejo z nezaposlenimi ženami, ki imajo mnogo otrok to so brez dela.
CENA OSKRBOV ALNINE
V	LJUBLJANSKIH KLINIKAH
Svet za zdravstvo ln socialno politiko Slovenije je odobril novo ceno oskrbovalni ne v ljubljanskih bolnišnicah. Ta cena znaša sedaj povprečno 1.118 din na dan.
Povprečna mesečna plača delatv-ca pa znaša okrog 6.000 din.
PROPADANJE OBČINSKIH PODJETIJ
Na seji gospodarskega sveta v Ljubljani so v februarju razpravljali o stanju socialističnih občinskih podjetij. Ugotovili so porazna dejstva.
Od 12 občin, katere so pretresali, kar 8 »zelo slabo gospodarijo z občinskimi podjetji. Zaradi poneverb ali naravnost povedano, zaradi kraje, dela vrsta teh podjetij s ta-
ko občutno Izgubo, da jim bo nujno treba finančno pomagati ali jih ukiniti. V posebno kritičnem položaju so gostinska podjetja. V Domžalah znaša izguba gostinstva 82-’ tisoč 727 din in tudi ,Meso' Domžale dela z izgubo, ekonomija je v likvidaciji, pekarna - Domžale’ p3 ima že nekaj let stalno isti dobiček: 26.800 din.... Ce bi odpravili deficitna podjetja, bi s tem samo okrepili privatni sektor, zato je bolje tem podjetjem s finančno podporo omogočiti nadaljnje obratovanje....«
»Tudi v Komendi je gostilna deficitna; zadnja dva upravnika sta zaključila pred sodiščem zaradi kraje. V Litiji so šivalnico že ukinili; v Logatcu mizarska delavnica ne izpolnjuje že plačanih naročil; v Lukovici zaradi izgube predlagajo likvidacijo gostilne; v Stični pa hočejo osnovna sredstva čevljarske delavnice prodati na dražbi, da bi poravnali račune.«
Tako poroča »Ljubljanski dnevnik« v eni svojih februarskih številk.
BREZVESTNO IZKORIŠČANJE GOZDOV
Končno so se oblasti le prepričale, da njihove kmetijske zadruge »nič kaj dobro ne gospodarijo z lesom«.
Doslej so, po uradnih podatkih, te zadruge dobivale največ dohodkov — 80 odstotkov — od trgova-
nja .z lesom. Toda, da se prepreči popolno uničenje slovenskih gozdov, so sklenili, da bodo odslej le v izjemnih primerih dovolili seč njo gozdov. Tako bodo morali tudi kmetje kriti svoje davčne obveznosti z dohodki od kmetijstva in živinoreje in ne več od gozdov.
ZENSKA DELOVNA SILA
V	kovinski in elektroindustriji v Sloveniji dela 25.560 delavcev in uslužbencev, od ite.ga je skoraj 6600 žend. Visoko kvalificiranih je 3,2 odts. žena, kvalificiranih je pa
20,1	odst. Te kvalifikacije so predvsem v elektroindustriji.
NOVA CESTA RADOVLJICA - LESCE Koncem oprila so izročili prometu moderno asfaltirano cesto Radovljica - Lesce. Prej je bila ta cesta zelo ozka in do skrajnosti iztrošena, sedaj je pa lepa, široka in dobro asfaltirana.
DELAVSKA NASELJA
V	LJUBLJANI
V	Ljubljani živi 3100 delavcev v 67 lesenih pritličnih .barakah, ki so last raznih gradbenih podjetij. Poleg omenjenih delavcev živi tam še 370 žena in 203 otrok. Slednje število raste in tako postajajo higienske razmere vedno slabše. Tudi moralna stran je obupna, ker vlada nemoteno kvar.topirstvo, Pijančevanje in prostitucija....
umorno trudil, da bi zabrisal vse, kar je slovenskega.
Govori se, da bo prišel na. njegovo mesto sedanji duhovnik iz Landerja.
Priznanje dela
V nedeljo 23. t. m. je bilo svečano odlikovanje dolgoletnih uslužbencev pri zasebnih podjetjih. Med odlikovanci je tudi g. Franc Polh, ki je že celih 32 let pri podjetju »Pecile« v Gorici.
Čestitamo!
SPOMINI GORIŠKEGA SLOVBJsCA
Pred petintridesetimi leti
Razpisi mest za držam uradnike
Ministrski svet,je napovedal razpis za 42 tisoč mest državnih uradnikov. Od teh je razpisanih 7500 mest za -učitelje.
Podrobna navodila bodo objavljena v Uradnem listu.
Boj • orožjem za Koroško se je bližal koncu. V nemški ofenzivi od
2.	- 6. majnika. 1919 so bile slovenske čete uničujoče poražene. Pri Guštanju je padel 6. maja nadporočnik Malgaj; pri Apačah je padel poročnik Kranjc, pri Smarjeii v Rožu častnik Jurca. Dne 7. majnika ni stal na Koroškem noben, oborožen slovenski vojak več.
Ravno tri tedne pozneje se je začela jugoslovanska ofenziva, 28. majnika ob štirih zjutraj. Vodil jo je general Krsta Smiljanič. Posameznim oddelkom so .poveljevali: general Majster, Ji prodiral s svojimi Štajerci preko Košenjaka nad Dravogradom v Labudsko- dolino in dalje na St. Pavel in St. Andraž. Dalje:	general	Ljubom:r
Marič ki je prodiral proti Guštanju, Črni, Pliberku, Velikovcu. General Milenkovič, ki je prodiral proti Železni Kapli, Celovcu, 6. majnika je vkorakal v Celovec. Polkovnik Sa.va Tripkovič je prodrl preko Ljubelja v Borovlje, v Rož.
Dr. Steinacher popisuje v svoji -knjigi:	»Feuerbrand	in	Kaernten«
(Požar na Koroškem), kako so se pogovarjali nemški koroški vojaki pred jugoslovansko ofenzivo. Prvi je rekel: »Anton, stvar se mi ne dopade. Pred nami se zbira nevihta. Diši po napadu.« Drugi mu je odgovoril: »Naj le pridejo; pustimo jih, da pridejo.« A prvi, že star in izkušen vojak, mu je odgovoril:	»Niso	samo	Slovenci,	ki
pripravljajo napad na nas, marveč pravi srbski poljski regimenii Ali veš, kaj to pomeni, srbski regimenti? Ti tega ne veš, odk^d naj, bi tudi vedel! Srb, posluša;. Srb je nenavadno hraber vojak 2'ivi več kot skromno, je kos največjim naporom in je zelo, zelo hraber.«
»Nič ne de«, je rekel novinec, a smejal se ni več.
Dne 6. junija 1919 so vkorakalo jugoslovanske čete v Celovec. Steinacher piše v, imenovani knjigi: »Od treh strani so prodirali Slovani proti Celovcu. Na čelu svojih čet je vkorakal redoljubni: in pravični polkovnik Milenkovič v mesto, pešci, topničarji e svojimi gor skimi topovi, ki so imeli že pet let vojne za seboj. Na Zmajevem trgu (Novi trg) iso taborile rujave postave Makedoncev.«
Tako kmet kot živina nestrpno čaka ob koncu zime, da narava zopet zaživi in pride lepa, zelena pomlad.
Letos je zima vladala precej ?r do in neobičajno dolgo. Pomlad je tako prišla z veliko zamudo in sc bo kmalu umaknila vročemu poletju. Ko je gmajna ozelenela, so kmetje po Krasu kaj radi gnaii svojo živino na skope kraške pašnike med grmovje in kamenje, kjer preživljajo večino lepih dni.
Vse to je dobro in zdravo, a pozabiti ne smemo na nevarnost, ki jc. nudi pomladanska paša in sploh prehod iz suhe na svežo, zeleno krmo. Vsak kmet ve morda iz lasi-ne izkušnje, kako .usodne so lahko posledice preobilnega krmljenja .goveje živine s svežti ali celo mokro deteljo. Na kraških pašnikih imamo pa še drugo, večjo nevarnost pomladi. Poganjki in mlado listje hrastovega grmičevja in drevja, ki ga živina rada obira, ko ji primanjkuje druge sočne in boljše zelene krme, lahko povzroči težko zastrupitev, če ga le preveč poje. Zastrupitev je nevarna, ker nimamo nobenega uspešnega zdravila in je torej pogin neizogiben. Edini pripomoček je pravočasna preprečitev ,nadaljnjega zavživanja teh nevarnih zelenih lističev, ki vsebujejo velike količine čreslovine, ki je baje pravi vzrok te zastrupitve. Bolna živina nima mrzlice, nasprotno, telesna toplota' je pod normalo. Niti ne kaže kakih vnetih organov. Je pa otopela, brez volje do dela ali hrane. Mleko do bi poseben grenak okus in tudi, količina mleka je nižja.
Prav tako so nevarni tudi krompirjevi poganjki, krompirjevi o-lupki, steblo in zeleni listi, ker vsebujejo precejšnjo količino šolanima. Ta strup ni sicer tako nevaren, a ima to lastnost, da se v živalskem telesu počasi kopiči in ta -ko lahko povzroči, tudi majhna količina, sčasoma resno zastrupitev. Ta zastrupitev se izraža, v živali med drugim is sledečimi znaki: najprej je živina zapečena, pozneje jo mudi pa griža. Nima nobene vo-
lje do hrane, iz ust se ji cedijo vlil-ne sline in končno se začne napenjati.
Tudi tu moramo skrbno paziti, da takoj prenehamo s tako hrano, čim smo opazili kak prvi znak.
Posebno so nevarni tisti zelenkasti krompirji, ki rasejo na površini njiv in jih zemlja ne pokriva. V.sa nevarnost pa k sreči tiči le v olupkih.
Korošci v Sorici
Pretekli petek 21. t. m. je. na Placuti v Gorici nastopila skupini koroških 'Slovencev in priredila veseloigro »Nevesta iz Amerike«.
Prireditev je odlično uspela* in je bila tudi dobro obiskana. Želeli bi si še več takih kulturnih obiskov.
Vincenc Schumy (Sumi) piše v svoji knjigi »Kargpf um Kaemtens Einheit und Freiheit« (Boj za e-notnost in prostost Koroške; »prostost Koroške« seveda v nemškem smislu; cela knjiga je pisana v nacionalnem nemškem duhu; izšla je na Dunaju 1. 1950): »Potrebno je ugotoviti, da so se obnašale sro-ske čete v Celovcu vseskozi korektno.«
Imenovana Steinaoherjeva knjiga ima mnogo slik. Med drugim’ tudi sliko: jugoslovanske čete vkorakajo v Celovec in sliko:	jugo-
slovanski generali sedijo na klop: na trgu v Celovcu. Knjiga je izšla
v	Berlinu 1. 1937, natisnjena v 30 tisoč izvodih, a se v knjigotrštvu ne dobi več.
Vsi o Doberdob)
Dekleta iz Rupe ponovijo v nedeljo 30. t. m. v Doberdobu ob 4,30 popoldne igro v treh dejanjih »VAR VARA«, in sicer v občinski dvorani.
Vabljeni vsi!
Rimu - ta vzgled
Nekega dne se je, Dumas s praznimi žepi vrnil s potovanja. Po prihodu na postajo je zato izvo-ščku naročil, naj zavije proti stanovanju prijatelja, kiparja Caina, da bi mu izvlekel nekaj drobiža. Caina ni našel doma, zato se je Dumas s svojo prošnjo obrnil na Cainovo ženo, ki ga je sprejela z veliko ljubeznivostjo.
»Oh, kako mi je neprijetno«, je dejala gospa, »moj mož mi je pustil en sam cekin za gospodinjsko potrebe. Vem, da je to zelo malo, vendar, če vam morem ustreči....«
»Kar sem s cekinom«, je odgovoril Dumas in ,ga vtaknil v žep. Pri odhajanju je na omari jedilnice opazil nekaj steklenih posod, napolnjenih s kumaricami. »O, kako lepe kumarice!« je vzkliknil Dumas. »Pa so tudi dobre!« je odgovorila gospa Dumasu. »Dovolite, gospod Dumas, ali vam smem ponuditi eno posodo?«
»O, zelo ste ljubeznivi, gospa.«
Gospa Cainova je poklicala služkinjo in ji izročila posodo s kumaricami, naj jo nese do voza, ki je čakal pred vrati na slovitega pisatelja.
Medtem ko si je belila glavo, kako naj sedaj brez denarja pripra-
vi	možu kosilo, se je služkinja z žarečim obrazom vrnila — s cekinom y roki. Dumas ga ji je daroval za napitnino.
Takih gospodov danes menda n: več .na svetu.
Ce bi Rim posnemal velikega francoskega pisca, bi bila v Gorici kriza kmalu odpravljena.
DROGERIJA
9NT0N PODGORNIK
ummmmammmmmmammmmmmammmmmmmmmmmmm
Prodaja na debelo in na drobno
GORICA Trg De Amicis, 12 na Kornu Telefon št. 3009
jamb r e Ha 1251J
EDINI ZASTOPNIK ZA GORIŠKO
ALDO MEROLLI & C. MOTOFORHTURE
GORICA - ULICA GARIBALDI 5 - TEL. 2723
PRODAJA Z MALIM PREDPLAČILOM, OSTALO PA ODPLAČILA DO 23 OBROKOV
Oblačno ureme na političnem obzorju
Pričakovanja in upanja na ženevski konferenci izginjajo druga za drugo. 'Potem, ko je vprašanje mirne združitve Koreje zašlo v slepo ulico, so dogodki zadnjih dni pokazali, da je tudi pomirjenje v Indokini naletelo na komaj premostljive zapreke. Komunisti ,bi u-stavili ogenj le pod pogojem, da bi jim bila zajamčena polastitev oblasti v Vietnamu, Laosu in Indokini £ pomočjo volitev, ki bi jih' sami vodili z ognjem .in1 mečem — ka-toor je njihova navada. Prav zato odklanjajo vsak mednarodni nad-zor nad volitvami.
V te njihove špekulacije, ki bi pomenile popolno kapitulacijo pre 1 komunistično zavojevalnostjo, se. Združene države, Francija in Velika Britanija ne spuščajo, čeprav st kažejo med tremi zahodnimi silami različni odtenki moči tega odpora. Po vsem izgleda, da je Francija pripravljena na časten umik iz Indokine. Tudi Anglija smatra, da bi izguba Indokine še ne ogra-žala njenih koristi v toliki meri, da bi mogla opravičiti vojno z Bdečo Kitajsko. V Združenih državah pogledi tudi še niso povsem ustaljeni.
Tako je Zahod na tem, da prepusti komunizmu nadaljnjo pošto janko, če se v zadnjem trenutku ne opogumi in se z jasnim čelom postavi komunizmu po robu.
Evropska varnost
Ob preučevanju azijskega vprašanja pa ni mogoče prezreti evropske varnosti. Evropo ograža 40<} rdečih divizij, ki jih Moskva lahko pripravi za napad v 30 dneh. V primerjavi s 40 divizijami, ki jih NATO lahko postavi, izgleda položaj precej mršavo, posebno še, če ■upoštevamo, da imajo te divizijo municije komaj za 19 dni....
V zmešnjavi diskusije o indoki-itajskem problemu so razpravo o ratifikaciji Evropske obrambne skupnosti v francoskem parlamentu znova odložili. V resnici Laniel ni tvegal postavljati tega vprašanja pred narodno skupščino v zavesti, da bi to pomenilo konec njegove vlade. Nič čudnega ni, če se v takem vzdušju celo Zahodna Nemčija pričenja spogledovati i Vzhodom. Pred kratkim je Adenauer sam priznal, da z vzpostavi-
Žsneea brez politihs
Rusi imajo francoskega kuharja, ki obvlada vse zagonetke rusk-; kuhinje. Naj navedemo nekaj specialitet: Kroupnik (juha z ješprenč ■kom in telečjimi ledvicami), bara-nina (juha z zeljem, pivom, sme tano in telečjimi prsi), sa-lijenska (goveja juha a pridatki različnega mesa, raca, gnjat, kapare), Gouli Blac de Saumon (topla pašteta z ribjim mesom, rižem in čebulo) sakous kis (topla predjed, pečeno z ribo, mesom, jajci in sirom).
* * *
Delegacijo rdeče Kitajske je že od samega začetka nadlegovalo važno načelno politično vprašanje. Ali člani delegacije lahko posečajo dve edini kitajski restavraciji v Ženevi, ki ju tudi razvajeni gosti prištevajo med najboljše lokale? Obe restavraciji pripadata namreč lastnikom, ki so navdušeni pristaši generala Cang Kaj-šeka.
* * *
V	vili, kjer stanuje Cu En-lai, zunanji minister Rdeče Kitajske, so preuredili vse higienske naprave, predvsem WC. Pravijo, da so se nevidni skrbniki resno bali, da so med skrivnostmi WC naprav morda skriti — peklenski stroji.
Američani stanujejo v najmodernejšem hotelu »Hotel du Rhone«, k! ima nad 200 sob. Vsak delegat ima svojo tajnico, kar v sosedni sobi.
tvijo diplomatskih odnosov z Mo-.
skvo ne 'bo mogoče večno odlašati. Prav nasprotna stremljenja pa kaže Vzhodna 'Nemčija, kjer so pred kratkim ponovno znižali živilska obroke. Notranje prehranjevalne težkoče y_ tej deželi, ki hlapčuje komunizmu, so toliko značilnejše spričo dejstva, da je bilo prav to ozemlje žitnica, ki je prehranjevala vso Nemčijo, danes pa niti samo sebe ne more preživljati. To so komunistične gospodarske pridobitve!
Indijska zavojevalnost
Indijska vlada, ki je nasproti komunistični nevarnosti na Vzhodu sumljivo slepa in gluha, ne izpust' nobene priložnosti, da ne bi na zatožno klop postavljala kolonializma. Medtem pa sama s polno jSaro veselo in z vso svežino goni svojo lastno zavojevalnost. Z vojaško intervencijo si je priključila indijsko države, ki so pod britanskim gospostvom uživale obširno samoupravo. V najnovejšem času si je Nehru prilastil tudi Kašmir. Sedij so na vrsti francoske posesti Pon-
dicheri. Indijska vlada zahteva vrnitev teh področij takoj in brez pristanka zainteresiranega prebivalstva.
Združene države
Odločitev Najvišjega zveznega sodišča v Združenih državah, da je ločite.v belih in črnskih otrok v javnih šolah po ustavi nedopustna, *e doživela po vsej Ameriki velik odmev. Piri tem bodo prizadete tiste države na jugu Združenih držav, v katerih je še danes ta ločitev v veljavi. Sedaj grozijo v teh državah, da 'bodo javno šolstvo sploh odpravili in da bodo dopuščali samo zasebne šole. Te bodo lahko sprejemale take otroke, kakršne bodo same hotele.
Vendar tudi to izogibanje sodne odločitve ne bo verjetno našlo prt Najvišjem sodišču milosti, saj je prav s svojo pogumno odločnostjo dokazalo, da je v današnjih časih vsako rasno razlikovanje nedopustno. iS tem je Najvišje zvezno sodišče praktični enakopravnosti napravilo največjo uslugo.
„Kamikaze“ niso hoteli umreti
V	francoščini je nedavno izšel prvi evropski prevod zbirke zad njih pisem, ki so jih pisali svojcem piloti japonskih vojnih letal, ki so bili določeni, da se s sitrojero in tovorom razstreliva zalete v svoj cilj. Pisma je zbral in uredil triintridesetletni poročnik francoskega! bataljona na Koreji, Jean Larteguy, ki je dolgo ležal ranjeii po bolnišnicah na Japonskem. Zamisel za to delo pa se mu je porodila ob razgovoru z enim izmed redkih srečnih »pilotov samomorilcev«, ki je 'Ušel svoji usodi s tem, da ni izvršil prejetega ukaza, temveč se je spustil na odljuden otok
v	Tihem oceanu-, kjer so ga odkri-
li	šele šest mesecev po zaključku vojne.
Knjiga, ki nosi naslov »Glasovi, ki prihajajo iz morja«, je pomembna iz dveh razlogov: prvič, ker zanika umetno ustvarjen mit, da so to bili prostovoljci. Dejansko pa jo šlo za ljudi, ki so se morali pokoriti ukazom, izdanim na osnovi tajne okrožnice .glavnega stana japonskih oboroženih sil, po kateri so za te naloge izbirali slabše pi-
SOVJETSKI MILITARIZEM
Prvega maja 1954 v Moskvi. Vojaška parada na Rdečem trgu. S trdim pruskim korakom, ki ga je že Mussolini poskušal posnemati, pa se je sprevrgel v karikaturo, korakajo čete moskovske garnizije pod zvoki vznešene vojaške godbe. Sledijo bataljoni vojaških akademij, oddelki vojne mornarice, topniške enote, slovita tamanska gar-dijska divizija, bataljoni graničarjev in kadeti vojaških šol Suvoro va in 'Nahimova. S hruščem in truščem se valijo sivozeleni oklepni orjaki, kolone motoriziranega težkega in lahkega topništva, oddelki raketnih metalcev in najmodernejšega protiletalskega topništva. Pod nebom vriščijo letala vseh vrst, oci najhitrejšega LA - 16 nočnega lovca do najnovejšega štirimotornega reakcijskega 'bombnika.
'Na tribuni Lenin - Stalinovega mavzoleja se zraven Malenkova razvrščajo Hruščev, Kaganovič, Mi-kojan in ostali kremeljski mogočniki;, nadalje maršali Budjenij, Zu-kov, Vasivljevski, Vorošilov, Bul-•ganin in admiral Krznecov. V tem času niso zaviti v vojaške plašče brez okrasja, kot pred 25 leti.... Letos so se sovjetski maršali predstavili v novih uniformah, v vojaških jopičih zahodnega kroja z odprtim ovratnikom, belo svileno srajco z jeklenosivo kravato. Glavo pokriva nekdanja caristična o--krogla čepica.
Ta prvi maj je prava modna revija. Do sedaj so ti gospodje ob svečanih priložnostih nosili kovin-skosive vojaške ulanke s širokimi epoleatmi in visokim, trdim, ozkim z .zlatom vezanim ovratnikom. Tako uniformo nosijo danes generali. Vojaška elita je obuta v visoke lakaste škornje s srebrnimi ostrogami. ‘Na levi strani jim visi sablja s srebrnim košarastim ročajem in z rdečim portpejem. Jopiče in u-lanke zapenjajo zlati gumbi. Prevezani so s službenim trakom iz zlatega brokata, čepice so načičkane z zlatom.
Sovjetski maršali in generali tvorijo .posebno elito, ki je prežeta z izrazitim duhom kaste. Njihov položaj je posebne socialne zvrsti.
Po boljševiški revoluciji so kmetom in delavstvu zabijali v glave da je z zlatom obšita plast častnikov in uradnikov najbolj osovražena klika pokvarjene buržuazije. Častnika Rdeče armade zunanje takrat ni bilo moči razpoznati. V začetku sploh ni bilo činov, naslovov in znamenj. Z leti pa se je mnogo tega izgubilo. Kar je leta
1917 petrograjski delavski in vojaški sovjet s svojim prvim dnevnim poveljem odpravil, so nasledniki zopet vpeljali:	nazive, čine,
obvezno pozdravljanje in vse tisto: kar so z revolucijo zavrgli in ka' je takrat opravičevalo in omogočilo ,da so se dokopali oblasti.
Za maršale so uvedli posebno skupino plač. »Navadni« maršal prejema mesečno 10.000 rubljev, glavni maršal 15.000 rubljev in »maršal Sovjetije« 20.000 rubljev. Generalni major na evropskem zasedenem ozemlju, n. pr. na sovjetskem področju Avstrije prejema letno v našem denarju približno sedem in pol milijonov lir ali mesečno 625.000 lir. Navadni vojak, redov ali po rusko »rjadovoj«, prejema na dan po 1 rubelj, po treh letih službe pa malenkost več. Maršal torej prav toliko kot bataljon navadnih vojakov. Poleg tega oa prejme v »brezrazredni državi proletarcev« vsak maršal primeren kos zemlje, na katerem mu sezidajo vilo. Maršalom je vstop v vojaške prodajalne odprt, lahko pa se postrežejo tudi pri »Jelisejevu« v Moskvi, kjer jim je na razpolago astrahanski kaviar ali jastog iz Beringovega morja. »Rjadovoj« se mora pač zadovoljiti s čajem in kašo.
Značilna za novo rdečo aristokracijo je nadalje okoliščina, da se morajo otroci višjih častnikov poročiti »stanu primerno«. Zukov. Vasiljevski, Konjev, Malinovski a-
li	kdor koli iz tega kroga, vsakdo ima še svoje posebne ekstravagance. Nekateri igrajo polo ali tenis, drugi so strastni lovci, zbiratelji umetnin itd. Nekdanji caristični konjeniški narednik in sedanji, mairšal Budjenij je strasten ljubitelj konj in ima celo vrsto kobilarn, ki mu letno prinašajo težke milijone. Počitnice preživljajo ti gospodje v krimskih letoviščih.
Častniške menze so posebne za generale, posebne za štabne častnike, posebne za kapitane in posebne za poročnike in podporočnike. Domovi za višje častnike ■-o razkošni in v njih strogo pazijo na etiketo. Življenje po teh domovih se v ničemur ne razlikuje od nekdanjega življenja carskih častnikov. Tudi sovjetski častniki radi posedajo pri »grafinčiku« (kristalna steklenica z vodko) in prepovedujejo o svojih doživljajih v polku. Tudi rdeči častniki proslavljajo rojstne dneve in napredovanja pri »čonki«. Steklenico araka, žitnega žganja zlijejo v kovinasto
posodo, tekočino prižgejo, dodajajo velike količine sladkorja in gasijo »sveti ogenj« s steklenicami krimskega sekta.
Sovjetski maršali in generali po veliki večini ne mislijo več po komunistično, pač pa po vojaško, patriotsko. Imajo najmodernejše topove in letala in se na te stvari tudi nekaj razumejo — in imajo tudi oblast. Ti ljudje, ki so jim poklonili vse mogoče predpravice, izhajajo večinoma, kot n. pr. Zukov in Cujkov iz siromašnih razmer in se imajo prav sovjetski vladavini zahvaliti za svojo današnjo slavo in razkošje. Postali so bogataši. Zakaj naj bi to vladavino prekucnili...?
Vladimir H n
lote Jcer jih ni bilo škoda. Drugič pa je to eden izmed najbolj pomembnih prispevkov, ki nam v vsej odvratnosti prikazuje surovost in tragičnost vojne. Skoro vsi ka-rnikaze ali »živi torpedi«, kakor .ic) jih tudi imenovali, so bili študentje. Vsi so se zavedali svoje usode in njihovi zadnji stavki, s katerimi so se obračali na svojce, so bili polni težkih obtožb. Nekdo n. *>r. piše: »Sem človeško bitje in zato imam občutek, da sem izgubil vsako vrednost, kakor konji, ki jiii bodo ubili zato, ker niso več le pi....« Drugi poudarja:	»Ne	umi-
ram prostovoljno, ne umiram .brez, kesanja. Vse, kar delam, delam zadnjikrat. Padajte, padajte češnje-
vi	cvetovi, za koga boste vendar cveteli, ko se bo odtrgalo moje življenje?« In nihče ne more ostati ravnodušen, ko prečita naslednji zaključek nekega tretjega pisma: »Mi, kamikaze, smo samo roboti, mi smemo samo molčati. Vidim, da moja smrt nima več nobene vrednosti. Kot robot v letalu bom jutri odšel v napad. Toda na zemlji sem bil človek, ki so ga pretresala čustva in strasti. Ne .bojim se smrti! Oprostite mi te moje neurejene misli .Neko bitje, prevzeto svobode, bo jutri zapustilo ta svet. O-prostite. mi mojo .nevljudnost!«
Knji,ga »Glasovi, ki prihajajo iz morja« (v izvirniku: Jen Larteguy »Ces voix qui nous viennent de la mer«) se tako dostojno pridružuje zbirkam zadnjih pisem borcev za svobodo, ki so že izšle v mnogih državah, oziroma zbirki zadnjih pisem branilcev Stalingrada, ki je pred meseci izšla v Zahodni Nemčiji. Vsa ta dela so globoko človeška in vsebujejo eno samo veliko obtožbo proti nasilju v vojni.
HudomuSni ponarejevalec
Zgodilo se je seveda v deželi neomejenih možnosti, v Združenih državah. Nikomur ne priporočamo da bi potegavščino posnemal. Našim sodnikom manjka namreč — po dveh vojnah in številnih reve-
POGUMNA ZENA
Prvi častnik oceanskega parnika »Aquitania« je opravljal na kirovu svoj nočni pregled. Iz enega od rešilnih čolnov je molel čop. Častnik st. je zgražal nad malomarnim spravljanjem vrvi. Potegnil je za čop, nenadoma pa prestrašen od tegnil roko. Rentajoči levji mladič, ki se je prav tako prestrašil kot častnik, jo je skokoma pocedil po krovu. Častnik je prijel za levji rep. Ves iz sebe je oddrvel v kapitanovo kabino in javil: »Lev na krovu!«
Pomorskega kapitana ni lahko vznemiriti. »Najbrž je to kužek markize dUarcourt«, je zagodrnjal skeptično.
»G6spod kapitan, menda ;bom znal razlikovati leva od psa!« je pripomnil prvi častnik užaljeno.
Godrnjaje si je kapitan oblekel jopič uniforme in odšel na krov. Tam se mu je nudil ganljiv prizor. Trije mladi levi so se igrali med rešilnimi čolni in v enem izmed čolnov je v mesečini dobro vidno ležala orjaška levinja in o-pazovala igro svojih mladičev. Za kapitana in častnika se ni zmenila.
i»To ne igre«, je dejal kapitan z odločnostjo. »Tega ne trpim pod nobenim pogojem.... Ce to opazijo potniki, 'bo nastala najsijajnejša panika. Levov ne moremo trpeti na kirovu. Poskrbite, prosim, za takojšnjo odstranitev zveri!« Tako je dejal in odšel v svojo kabino.
Prvi častnik se je pošteno spotil, kako naj staro levinjo pregovori, da bi se s svojim spremstvom umaknila v .svoje prostore? Občevanja z levi se na pomorski šoli niso učili.
anoiiiiniiminiiiiiniiiniimmmnimtHttiiRinniiiiiiimfliiiiinmtiniinitmniiniimiinRmnniniir
XV.
Lombardi si po 1. 568 osnujejo svoje kraljestvo še po vsej Italiji. Lahko vzamemo to kot poslednji poizkus preostalega slovenskega življa v Italiji, da se reši pred [popolno romanizacijo. Slovenski se je strnjeno govorilo najbrž le še v odročnejših predelih, kar nam potrjuje dejstvo, da lombardsko kraljestvo v Italiji ni obsegalo obale z obeh strani Genove, tudi ne mesta Perugie in okolico, prav tako ,ne obale z obeh strani Ravennc: tudi Rim z okolico, Neapelj in vsa južna Italija s Sicilijo ji nista več pripadali. Najpomembnejša mesta srednje in južne Italije ,ter njih išiirša okolica so 'morala biti v VI stoletju torej že popolnoma potuj-čenai, kajti v nasprotnem slučaju bi bili njih prebivalci Lombarde v njih težnjah brezdvomno podpirali.
Iz gornjih primerov razvidimo, da .pri omenjenih narodih, kakor sicer še pri mnogih drugih, ni šlo za njih narodno ime, temveč le za nazive, katere1 so oni dajali v raznih dobah svojim vojakom oz. oboroženim silam. Da so se isti nazivi pojavljali v različnih deže-
Končno se je odločil, da 'bo stopil do gospe Le Bouedec, ki je v salonu prvega razreda s svojo hčerko -Henriko igrala patienco. -
»Oprostite gospa, vaši levi se pre ganjajo po krovu. Kapitan lepi lepo prosi....«
»Ze spet Suzi!« Gospa Le Bouedec je nervozno stresala sivo gls-vo. Henrika je zdrvela na krov in Suzi pošteno oštela. Pet minut nato je bila Suzi s svojim mladičem Sultanom in obema mladicama, Dijano in Strelo, srečno za rešetkami obširne kletke. V tej kletki je levja družina potovala iz Afrike v Le Havre. Od tam bo nadaljevala pot v živalski vrt v Spa v Belgiji
Težko bo slovo. Obe ženski lovita visoko divjad po puščavah in žunglah Afrike. Ne s puško, pač pa z mrežami in pastmi. V tek i zadnjih treh let sta polovili nad tisoč levov, opic, nojev, krokodilov, orjaških želv in tropskih ptic vseh vrst za evropske živalske vrtove.
Madame Le Bouedec ima že sedem križev. 2e trideset let živi in lovi zverjad v Kamerunu.
V	svoji leseni hišici v Timbuktu ob robu puščave ni zredila sam-) svoje hčerke, pač pa tudi na sto in sto levjih 'dojenčkov s steklenico mleka, prav toliko ali pa še več mladih šimpanzov in ostalega drobiža. S pigmejci - domačini, ki so po navadi do ljudi skrajno nezaupljivi, vzdržuje prijateljsko razmerje. Povpraševanje po afriških živalskih redkostih je v Evropi tako veliko, da je madame Le Bouedec prepričana, da vojne ne bo.
lucijah — potrebna porcija hudomušnosti. Zgodba izgleda kot duhovita izmišljotina in vendar ni. Njen junak ni popolen poštenjak, ker je ponarejanje bankovcev kaznivo -v vseh civiliziranih državah. Tudi na ameriških dolarskih bankovcih je natisnjena pripomba, ki strastnim posnemalcem zapeljiviii slik na bankovcih kvari veselje. Pripomba namreč s težko kaznijo preti vsaki konkurenci, ki bi hote* la tekmovati z državno tiskarno bankovcev.
Mister Sharper je pripombo gotovo z vso natančnostjo prebral in grešil. Z veliko spretnostjo j'.' izdelal kar cel kup ponarejenih dolarskih bankovcev, ki so bili za las podobni pravim. Večina ljudi sprejema bankovce s polnim zaupanjem in se ne meni ali so pristni ali ponarejeni. Tako pa ne postopajo ljudje, ki imajo že po poklicu opravka z denarjem. Ti ljudje si temeljito ogledujejo bankovce, ki jim jih ljudje prinašajo. E-den takih pikapolončarjev je zasačil Mr. Sharperja pri nečednem poslu Kljub temu se Mr. Sharper ni prav nič razburjal pred sodnikom.
»Ponarejevali ste bankovce«, je sodnik pričel s strogim naglasom. »Vaše oporekanje je otročje. Tu ležijo dokazi:	ponarejeni bankovci
in klišeji, ki so jih našli na vašem stanovanju.«
Mister Sharper je smehljaje odgovoril: »Kljub temu vztrajam pri svoji trditvi, - da bankovcev nisem ponarejal. Ce hoče kdo nekaj potvoriti, mora original tudi točno ponarediti. Poleg tega mora ljudi., Jci jim je bankovec izročil,, tudi o-slepariti....«
Sodnik je postal nestrpen: »To ste vendar storili!«
»Nikakor! Vzemite, prosim, bankovec v roko in prečitajte si besedilo!«
Prinesli so povečevalno steklo in gospodje so z vso skrbnostjo jpo-skušali razrešiti besedilo. Najprej je sodnik obstrmel, nato pa prasnil v smeh. Smejal se je državni tožilec, smejali so se porotniki in z, njimi tudi radovedni poslušale'. Naslednjega jutra se je pri čitanju, jutranjih izdaj smejala vsa Anve-. rika.
Po ameriških zakonih so Mr. Sharperja oprostili, kajti na tistem mestu, ki v lepih okraskih naznanja zakonito opozorilo, da je ponarejanje državnih papirjev kaznivo s težko kaznijo, je bilo na Shar-perjevih bankovcih natisnjeno tole:	»Ta bankovec je ponarejen.
Kdor ga sprejme za pravega, je norček!«
Od tu in tam
•Znanstveniki menijo, da bi jegulje lahko spravile svet v resno nevarnost. Te ribe preplavajo namreč na svojem ženitovanjskem potovanju izredno dolge poti. Razvijejo se v globinah oceanov, dora-ščajo v sladkih vodah, tudi zelo daleč od morja, nakar se odrasla zopet vračajo v oceane, kjer zaključijo svoj življenjski krog. Ce bi bil vlak takšnih jegulj n. pr. v bližini kakšnega tihomorskega otoka, na katerem vrše poskuse z a-tomskimi bombami, bi se navzel radioaktivnosti. Posamezne jegulje bi nato te smrtne žarke raznesle po vsem svetu.
Vsekakor pa Evropa vsaj zaenkrat ni ogrožena. Zemljevidi, na katerih so označena običajna potovanja jegulj, namreč kažejo, da tihomorske jegulje iz okolice Bikin-skih otokov nikdar ne potujejo delj kot do Bornea, Avstralije in Iles de la Societe.
9 9 9
Japonska vlada je sklenila, da ■na poštnih znamkah ne smejo tiskati cesarjeve podobe. Lizanie takšnih znamk bi namreč predstavljalo grobo žalitev Njegovega Ce-asrskega Veličanstva.
iimiiinnuiiiiiuiuNmuiuiuHiiHiiiuiiiiHiuiiuaimiiiiiiiuuiuitttiii
mn
KDO JE PRVI POSELIL PRIMORSKO
lah, še ne pomeni, da so se ti »narodi« selili, pač pa, da so narodi, ki so govorili isti jezik, poimenovali pod enakimi pogoji svoje borce na isti način.
-Prisotnost Keltov, Ilirov, Ostro-gotov, Hunov, Avarov (Obrov) ter Lombardov na naši zemlji bi mogla zbegati tujca, ici ne umi slovensko, toda nas ne. Za nas samo vemo, da smo bili v začetku najprej »Avstrijci«, potem »Italijani« potem zopet državljani države SHS, Jugoslavije in zopet kaj drugega. Slovensko ime se. skoraj nikjer ni omenjalo, pa smo vkljub temu bili in ostali Slovenci, do-čim so tuje označbe prešle v pozabo.
Zgodovinarji imajo čudne navade: delajo zmedo, kjer je vse jasno kot na dlani. Oglejmo si nekaj primerov. Vse se namreč v življenju narodov in držav ponavlja; kar velja danes, je veljalo tudi pred 2 in več tisoč leti. Vkljub
vsem kulturnim stikom in vojnami med narodi se le-ti zelo slabo poznajo. Kaj ve o nas Anglež, A-meričan, Francoz, se lahko prepričujemo iz njihovega dnevnega časopisja.
Meni osebno se je v visoko omikani Švici pripetilo, da sem moral izobraženim ljudem objasniti, da je glavno mesto Češkoslovaške Praga in ne Budimpešta. Drugi so trdili, da je to mesto prestolnica Jugoslavije, tretji pa, da je Bukarešta. Veliko truda me je stalo, da sem prepričal nekatere, da so Belorusi narod, ki govori svoj posebni .ruski jezik ter da Rdeči' Rusi niso rdečekožci, temveč da so jim nadeli ta naziv vsled njihove »rdeče« vlade. Vse Ruse v emigraciji pa imenujemo Bele Ruse* zaradi njih opozicije do politično rdečih Rusov. Neki 'Učitelj za Jugoslavijo sploh ni vedel, pač pa za Srbijo; dodal je, da so se v šoli učili le do Balkanskih vojn. Drugim je bilo
•zopet nerazumljivo, da- imamo tudi pri nas gore, reke in jezera, mleko, sir in vseučilišče. Mislili so, da je to le v Švici. Dodal sem, da i-mamo pri nas celo tovarne čokolade, pa niso verjeli.
Tako in podobno je bilo v vseh časih. Kakšno je bilo sitrmljenje, postavimo Angleižev po prvi svetovni vojni, ko so se »nenadoma« »pojavili« »novi« narodi kot Poljaki, Cehi, Jugoslovani i. dr. ter »ne-znanokam izginili« Avstroogrci!
Mi dobro vemo, da Avstroogrci tedaj niso »izumrli«, temveč da so ostali tam, kjer so že nekaj dobrih stoletij, usidrani, na Avstrijskem in na Madžarskem. Tujcem se bo mogoče zdelo neverjetno, da govore eni nemško, drugi pa temu popolnoma -tuj jezik. Kar je tega dvoglavega naroda pri nas bilo, u-radnikov, vojakov, orožnikov, u-čiteljev in trgovcev, se je izselilo, ker njih prisotnost pri nas ni bila več upravičena. Mi tudi vemo, da
se nismo priselili 1918. leta iz »ruskih -močvirij«, kakor tudi ne Hrvati in prečanski Srbi, Cehi Slovaki, Poljaki, Latvijci in Litaivci. Vsi ti narodi so se končno mogli otresti tujega jarma, nadeti si svoje lastno domače narodno in državno ime ter uvesti- svoj narodni ■uradni jezik, kar je pač cilj vseh narodov in njih osnovna pravica katero ne more nihče odrekati.
Državna pripadnost (državljanstvo) in narodna pripadnost sta namreč dva različna pojma, ki so le včasih krijeta: kadar so vsi člani ene države istega jezika.
Za* je popolnoma napačno pisati zgodovino določenih držav brez ozira na sestav njenega prebivalstva v različnih dobah.
Ce smo torej našli po raznih kotih Evrope po več narodov, ki so v raznih dobah nosili isto im? (Kleti, Iliri, Goti, Volči, Galci, -Ru-teni itd), me pomeni, da so se le-ti preseljevali križem po Evropi,
MMNBHNMINNNHNMMMMMNMMMMMMMi temveč, kakor že omenjeno, da so narodi, ki so govorili isti jezik, poimenovali pod enakimi pogoji iste prilike kajpak z istim imenom. V kolikor pa se da v zgodovini zaslediti z vso točnostjo in gotovostjo, da se je »neki narod« izselil, potoval, vrnil se in »utonil v morju domačinov« pomeni, da so ta pohod napravile le njegove vojne sile, ter da so se po končani vojni vrnile domov, kjer so res ,zopet »utonile«, to se pravi, vojaki so zopet postali civilisti. Nikoli pa niso mogle potovati z njimi cele rodbine in ves imetek, pač pa le nekaj žen v posebni vojni službi kot bolničarke, kuharice in pomožne sile, kakor se dogaja to še danes; kakor vidimo, ženska vojna služba prav gotovo ni izum moderne dobe. Kar pa so imele take vojske na pohodih s seboj živine in vozov, je služilo le v prehrano vojakov in za prevoz tedanje »municije«, prav tako kakor se danes vijejo za vsako vojno e-dinico pomožne čete, vojni uradnički, kuharji, duhovniki, zdravniki, 'bolničarji, bolničarke in celo potujoča gledališče itd. itd.
(Se nadaljuje)
VESTI s TRŽAŠKEGA
Pogovor z gruščihom, hi je obiskal Soujetijo
Ali veste morda, kdo je gruščik? Ne? No, potem ,-pa le povprašajte enajstorico moskovskih romarjev iz Trsta. Res je, da stojijo pred novo univerzo v Moskvi — kakor dokazuje fotografija v »Delu« — tako osamljeni kot glas vpijočega v puščavi, s. tem pa še ni rečeno, da ne bi vedeli, kdo je gruščik. Morda so moskovski meščani bolj boječi pred zahodno okužbo kot Centralni odbor sovjetskih sindikatov, ali pa so zaradi varnosti tržaških romarjev ustavili ves promet po 'ulicah. Na vsak način so v Moskvi do tujecv izredno pozorni, fotografiranje pa verjetno tudi ni vsakdanji dogodek. Naj bo že kakor koli, gruščik je živ inventa.-sovjetskih, taborišč.
Po naše so gruščiki nekaki prevozni delavci. Nekdo, ki sicer ni bil med izbranimi .moskovskimi romarji, pač pa je v domovino socia-Jizma prispel proti svoji volji ir na »povabilo« MDV, mi je pred dnevi tudi .nekaj povedal o svojem obisku v 'Sovjetiji. Reči moram kar odkritosrčno in brez vsake samohvale, da je bil ta moj razgovor vse bolj .zanimiv od »(Pogovora s tržaškimi delavci, ki so obiskali Sovjetsko zvezo« in ki ga je za »Delo« prikrojil tov. M. D. Le poslušajte, prosim, in sodite! Moj gruščik je takole pripovedoval.
V Sibiriji sem pripadal nekaj časa skupini gruščikov. Pri slabih prometnih zvezah, ki vladajo v tej deželi, pomeni ta jetniški poklic: neprestana potovanja, in od .tega časa dalje znam tudi jaz prepevati »Pesem o Sibiriji«....
Po Sibiriji potuje preprosti človek najprijetnejše kot — vohun! O tem sem se prepričal tako-le. V glavnem mestu Zahodne Sibirije v Novo Sibirskem sva z ruskim narednikom nakupovala razne pisarniške potrebščine. Preveč obložena nisva bila, ker sva po raznih državnih trgovinah nabrala kom? j deseti del tega, kar so nam naročili. 'Proti večeTU sva .bila z narednikom na kolodvoru, da se z vlakom vrneva domov, v 900 km oddaljeno taborišče. Moj narednik me je pustil 'samega, da se informira, kdaj odpelje vlak. Cez dobro uro se je vrnil v družbi petorice
Otroška baletna prireditev
Gojenke baletne šole gdč. Tatjane Akinfijeve nastopijo
v četrtek 27. maja ob 20.30 v Avditoriju ZVU.
Na programu so baleti, pantomime in folklorni plesi. Vstopnice dobite na sedežu Slov. dobrodelnega društva v Machiavellijevi ulici 22-11 ter pri vseh odbornikih društva.
miličnikov MDV. Vsa šestorica je preklinjala, da se je kar kadilo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? E? dini vlak, v katerem lanko poi-u-jejo vojaki, odpelje šele naslednje jutro. To je pomenilo vso noč po-leževati po mrzlem cementnem tlaku kolodvorske čakalnice, brez rublja v žepu in zato tudi brez ne-obhodne vodke.
»Cto djelajem?« so se spraševali miličniki. Eden izmed njih z mongolskim obrazom je končno dokazal od kod je doma. »Cemu pa i-mamo 5 seboj tega zahodnega imperialista?« je spregovoril in ms prijazno sunil pod rebra ter me zavlekel malo stran od ostalih. »Pazi, .bratec, ali bi ti bilo všeč voziti se z „modrim ekspresom”, kaj?« Seveda sem veselo prikimal, pri ■tem pa pristavil: »Za vojake in jetnike je taka vožnja vendar prepovedana....« Mongol se je ugriznil v ustnico in dejal: »Ničevo prepovedano, če se boš obnašal, kakor je potrebno.« Seveda sem napravil še bolj neumen obraz, kakor je to pri meni v 'navadi. Na vsak način mi ■je moral Mongol stvar podrobnejše razložiti.
Na kratko. Nastopiti moram kot angleški vohun ,ki ga spremlja šest NKV miličnikov po najhitrejši po ti v Sužensk, 900 km oddaljeno naselje, kjer leži tudi naše taborišče. Korajžno torej na pot; zakaj bi si človek enkrat ne privoščil potovanja v »modrem ekspresu«........
Na kolodvoru je. puhal ekspres, ki .vozi iz Moskve čez Čeljabinsk v smeri Kras-nojarska, .Irk-uitska v Vladivostok. Manjka samo še minuta do odhoda. V dolgih skokih smo skakali čez peron. Jaz z zvezanimi rokami na hrbtu, za menoj dva miličnika s pištolo v rokah, ostali štirje s puškami v rokah in z nasajenimi bajoneti.
Prometniku je padla piščalka, iz ust. Dva miličnika sta me hotela z vso silo poriniti v vagon. Vendar se. je sprevodnik temu energično upiral. Prepovedano! Vlakovodja in prometnik sta prihitela z dolgimi koraki. Cemu ta zakasnitev vlaka? Tako postopanje stane železniške uradnike v Sovjetiji nekaj let prisilnega dela. Naprej!
Strahovita nevihta medsebojnega zmerjanja. Osem mož je na tem, dp se spopadejo na življenje in smrt. Sam pa stojim tu kot politi mucek s pevešeno glavo in z rokama na hrbtu. Končno je odločil vlakovodja: »Angleškega polkovnika, vohuna, lahko vzamemo s seboj in stražnike seveda tudi.«
Nekaj sekund zatem smo srečni vsi v vlaku. Jaz sem seveda glavni “junak za sovjetske potnike. Končno so a lastnimi očmi lahko občudovali resničnega vohuna. Drugače slišijo o njih le v »Pravdi« in na sestankih partije.
V kotu vagona sem moral stati * obrazom, obrnjenim proti steni. Dva moža a naperjeno pištolo sta mi delala družbo. Vse oči potnikov
Slovenski filmi v Trstu
V nedeljo 23. t. m. ob 9. in 11. uri so v kinu Auditorium predvajali slovenski film »Vesna«. Skoda, da ni bilo tudi popoldanskih in ve černih predvajanj. Objektivna kritika mora fil&kemu delu priznati dostojno kvaliteto, za tržaške Slovence in posebno še za tiste, ki so vsaj nekaj let preživeli v Sloveniji, pa je film naravno pravo razodetje. Znani obrazi igralk in i-gralcev iz oderskih desk so stopali na platnu med nas in nam zvesto razkrili morda že malo zabrisano sliko ožje domovine. Ni naš namen spuščati se v podrobno kritiko. To bodo storili morda tisti, ki so za to poklicani. Želimo samo, da bi film našel gostoljubje tudi še i» drugih dvoranah v predmestjih in na podeželju. Slovenske filme ki bodo sproščeni političnih tendenc, bodo Tržačani vedno sprejemali z zanimanjem, saj je filmska umetnost tudi del narodne kulture.
skega doma, kjer bodo nastopili gojenci instrumentalnega oddelka, godalni, kvartet in godalni orkester.
Vabimo starše in prijatelje mladine k udeležbi.
Produkcija gojencev SPM
Prva produkcija gojencev Glasbene šole bo v petek, dne 28. maja t. 1. ob 20.30 v dvorani v ulici Machiavelli 22-11.
Vljudno vabljeni starši gojencev in po njih vpeljani gosti.
II. javna produkciji gojence« Glasbene Sole SPM
bo v soboto, dne 5. junija 1.1. ob 80,30 v dvorani Avditorija Ljud-
IZ SLOVENIJE
DESETLETNICA UDB-e
Ob desetletnici ustanovitve U-prave državne varnosti je ibil notranji - policijski minister Al. Ran-kov.ič odlikovan .z redom Junaka socialističnega dela.
Izredne zasluge ministra Rank.v viča so v glavnem naslednje: »Ze prva tri leta po vojni je bila domovina očiščena vseh ostankov j-stašev, belogardistov in četnikov na čelu z Dražem Mihajlovičem, odkrita so bila številna vohunska središča, sovražne organizacije.... Domala ves izdajalski aparat je bi' kaznovan.... Važno vlogo je odigrala državna va*nost tudi po letu 1948, ko je skušala sovjetska obveščevalna služba ustvariti pri na? državo v državi....«
ZUNANJA TRGOVINA SLOVENIJE Zunanja trgovina Slovenije je v letošnjem prvem trimesečju precej zaostala za predvidenim planom Glavni vzrok je menda devizna politika.
Po uradnih podatkih se pa kljub temu v Sloveniji uravnoveša trgovinsko bilanca. V prvem tromeseč-ju lani je presegal uvoz za preko 300.000 ton izvoz ali za skoro 20 milijard din. Letos pa presega iz voz za 80 tisoč ton uvoz ali za preko 7 milijard din.
sem čutil na hrbtu.
Cez deset minut so se miličniki v legli in zaspali, vsa šestorica. Ni mi preo s tajalo drugega, kakor da sem se vsaj vsedel in po nekaj minutah sem tudi sam zaki-nkal.
■Nič ne vem, koliko časa sem spal. Nenadoma so me silovito prebudili: (/Bratec, vstani! Postavi se hitro v kot! Bližamo se postaji. Zopet moraš postati vohun, če ne nas bodo treščili iz vlaka...!«
Vohuni so v Sibiriji najmanj tako cenjeni kot zahodni romarji v Mostovi!
POZOR!
Dogaja se, da osebe, ki se predstavljajo kot policijski agenti, prihajaj^ k Slovencem, tudi k članom SDZ po Informacije politične narave.
Opozarjamo občinstvo, da nihče ni dolžan pojasnil nikomur, ki pride v njegovo hišo. Če oblast hoče informačije, naj poedlnca pokliče v svoje urade, zato da bo vsaj vedel, katera .policija" se zanj zanima.
Ljudje naj vedo, da organi policije nimajo provice vstopiti v privatno stanovanje, če nimajo pooblastila od preiskovalnega sodnika.
Zato vabimo vse naše člane in Slovence sploh, da ne dajejo ni-kakih informacij političnega značaja nikomur, posebno pa ne osebam, ki se ne legitimirajo in ki za to nimajo posebnega PISMENEGA DOVOLJENJA SODNIJSKE OBLASTI. Dovoljenje policije ne zadostuje.
TRŽAŠKI PREPIHI
Nepotrebni jubilej
V prvi polovici tega meseca so v Titovi Jugoslaviji slavili klavrni jubilej — desetletnico -ustanovitve proslule tajne policije »Ozna«, ki so jo kasneje po sovjetskih vzorih prekrstili v »U-DB«-o. Vse diktatorske vladavine so se v preteklosti pred javnostjo sramovale na-silniških ustanov ia jih celo zanikale. Prav tako je bilo tudi z »Ozno«. Nihče je v začetku ni i-menoval, poglavarji pa so jo tajili, kakor so. pred mednarodno javno >t-jO tajili obstoj koncentracijskih taborišč. Danes jim je v ponos.... Sčasoma se človek tudi na sramoto privadi....
Policijski minister Stefanovič je ob »proslavi« razglasil, da js »UDB«-a polovila 1137 »tujih agentov«, 365 »teroristov« in »vohunov«, 7877 »provokatorjev« in še kaj. Povedal pa ni, koliko stotisoč državljanov je spravila v zapor samo zato, ker so si z varčevanjem in delom nekaj prihranili, ker niso dan in noč ploskali nasilniškemu režimu, ker so »razžalili« razna rdeča veličanstva, ker so ob koncu vojne še imeli po kak par dobrih čevljev, 1» kako obleko, plašč itd. Povedal tudi ni, koliko tisoč nedolžnih državljanov je »UDB«-a pobila brez preiskave, brez sodnika in brez zagovornika. Nič tudi m: govoril o srednjeveških mukah in trpinčenjih, ki so si jih izmislili jugoslovanski zvesti posnemalci Berje in njegovih prednikov.
Take »proslave« v Titovi Jugoslaviji so odveč. Vsaka četrta družina ima svoj živ ali mrtev spomenik »UDB«-e. Tudi SDZ ga i-
Dne 8. maja 1954 je preminul v Opatiji dr. Djuio Cervar, odvetnik in -bivši istrski deželni posla-
:c.
Pokojnik je .bil rojen leta 187*5 v Tinjanu pri Pazinu kot sin kmečke družine in pranečak pokojnega velikega istrskega škofa Juraja Do-brile. Dr. Cervar je študiral univerzo v Zagrebu in na Dunaju. Odvetniško pisarno ie otvoril v O-patiji, ki je -bila v onih letih pred prvo svetovno vojno 1. 1914 gospodarski' in turistični center cele I-stre. Dr. Cervar je bil človek velikih potez, agilen in odločen. Dosti gospodarskih načrtov in. gospodarskih ustanov za. podvigo .narobnega gospodarstva istrskih Hrvatov je imelo v dr. Cervarju svojega pobudnika.
Pokojnik je bil narodnjak - demokrat, odločen in, neustrašen. Med prvo svetovno vojno je bil .interniran od avstrijske policije v Gradcu. Ko je prišel po vojni fašizem na krmilo, je moral dr. Cervar zapustiti Opatijo in se preseliti na Sušak.
Po zadnji vojni se je vrnil v O-patijo, kjer ga je po dolgi ibolezni doletela smrt. Njegov brat, župnik in bivši deželni poslanec Sime Cervar, je moral leta 1911, potem ko je bil nečloveško od fašistov trpinčen, zapustiti svojo župnijo v Zrenju pri Oprtlju v Istri in se preseliti v Dutovlje, kjer j.e našel v sl-oveniski kraški zemlji svoj večni počitek.
Dr. Djuro Cervar je spadal v mlajšo generacijo hrvatsko-sloven-skih-istrskih narodnih borcev pred prvo svetovno vojno, ki so hodiii po stopnjah nepozabnih dr. Laganje, Spinčiča, Mandiča, Stangerj-i Dinka Trinajstiča. Spadal je med može, kot dr. Ivo Zuccon, dr. Po-ščič, Andrijčič, Flego, Jenko, Josip Valentič, Josip Pangerl in druge. Njegovo -ime ostane v politični zgodovini istrskih Hrvatov in Slovencev ki 'So v onih časih delovali in se borili v skupnem hrvatsko-slo-venskem Političnem društvu za I-stro.
Slava njegovemu spominu; njegovi obitelji pa naše globoko sožalje.
sko prireditvijo pričeli kot prvi šempolajski šolarji. Otroci so nam zapeli, deklice in dečki, kar dobro' deklamirali in telovadili so in končno še zaigrali dve enodejanki. Kdo ■bi mogel zahtevati še več? Seveda so se borili tudi s temi izvenšol-skimi uveljavljenji, kakor se borijo z 'računstvom, branjem, pisanjem, domoznanstvom itd., pa, saj so vendar otroci. Uveljavili so se in pokazali, da so prevrgli že marsikatero oviro in samo to je važno, ker so dokazali, da bodo pometali tudi še z drugimi zaprekami, s katerimi jih bo življenje gotovo -bogato obdarilo. Vsem, uč:-teljstvu in- otrokom, vse priznanje!
V Šempalaju so pričelj...
Šolsko leto se s hitrimi koraki bliža svojemu zaključku. Slovenske šole so ostale zveste svojemu izročilu, da zaključijo šolsko delo s primerno prireditvijo in s tem pokažejo, da se šolsko delo ne o-mejuje na učenje in poglabljanje učne snovi, pač pa da obsega vse duhovne dobrine, ki pospešujejo duhovno rast slovenske šolske mladine. Na teh prireditvah pravzaprav ocenjuj« javnost šolsko delo starši pa zorenje svojih otrok. Oh takih priložnostih prihaja povezanost šole z domom do svojega praktičnega iziraza.
V nedeljo so s priložnostno iol-
Spominsha proslava v Nabrežini
Pevsko društvo »Avgust Tanče« v Nabrežini priredi na bink-oštno nedeljo, dne 6. junija 1954 ob It’, uri proslavo v spomin učitelju in pevovodji »Avgusta Tanceta« v kinodvorani v Nabrežini.
Nastopi mešani pevski zbor »A. Tanče« z umetnimi in narodnimi pesmi pod vodstvom g. Franja Fa-■brisa. Sodeluje .tudi nabrežinska godba pod vodstvom g. Josipa Devetaka. Na -sporedu so tudi recitacije, baleti ter solospevi s sprem-1 jevanjem klavirja.
Obvestilo dvolastnikom
Področno kmetijsko nadzorništvo obvešča dvolastnike is Trsta, Kou-konela, Opčin, Trebč, Padrič, Gro-pade, Bazovice, Doline, Boljumca. Gročane, Ricmanj, Drage, Krogelj, Mačkovelj, Boršta, Velikega Rečna, Cola, Fernetičev, Mavhinj, Sem-polaja, Sesljana, Male Trnovce in Zgonika, da dvignejo obnovljene dvolastniške knjižice za leto 1954 na sedežu nadzorstva v ulici Ghe-ga št. 6-1.
ma. Fouche, Himmler in Berja niso pozabljeni, in pozabljeni ne bodo njihovi vajenci....
Spomladanske nevšečnosti
O pomladi letos pač ne moremo govoriti. Statističarji in vremenoslovci nam sicer dan ih noč zagotavljajo, da je povprečje dežja tudi letos v primerjavi z drugimi -leti —• normalno. V resnici ne vemo, •ali nas v, teh atomskih časih za pušč‘a spomin — dosedaj .so se s to čednostjo postavljali .samo naši ideološki in narodni nasprotniki — ali se moti statistika. Vsi vemo, da smo do konca maja. preživeli menda vsega tri sončne dneve....
Vendar je pomlad tu. Čutimo jo v kosteh prav tako dobro kot v razpoloženju. Nekaj ni in ni v re-, ■du! Ko smo z dobrimi prijateljskimi nasveti brez uspeha pri kraju, se radi obračamo do zdraviika. -bodis-i v kavarni ali gostilni, kar jo cenejše, ali pa v ordinaciji. Tudi zdravnik skomigne, dvakrat z rameni in — spomlad je vsega kriva. Ta nam streže <z utrujenostjo, naveličanostjo i® -brezbrižnostjo — v kolikor to sami želimo seveda.
Prehod iz mrzlega v toplejši let-nl čas prinaša mnoge nevarnosti našemu zdravju, posebno če smo pri tem malomarni. Tako mi je razložil to stvar učeni zdravnik in me skrbno poučil o prehrani, vita-i minih, oblačilih itd. Mnogo tega nam pripovedujejo tudi naši pregovori, ki so se spočeli in oblikovali v'trdih bojih človeka z n a-, ravo.
iZdi se mi pa, da bi morali tudi svojemu lastnemu razpoloženju v tem času jaosvetiti nekaj nege. Vsakdo menda ve, kako občutno vpliva razpoloženje na naše telesne organe. Slaba novica povzroča pri nekaterih glavobol, pri drugih želodčne krče, pri tretjih revolu cijo v trebušni votlini, srčno tesnobo itd.
Pri .naših tržaških iredentistih so Papagosove izjave povzročile možne prelive in so jih komaj sproti mašili s čokolado in rižem. Tržaškim športnikom sta obe nogometni zmagi na oni strani nad Angleži sapo zaprli, janež in kumina sta s silo odpirala zapackane ventile. Slovenski film Vesna smo moraii uživati tešče, ker je vesna pač po mlad — in kaj je pomlad, smo že povedali. Naši kominformisti ne vedo, kaj .bi v -teh »spomladanskih dneh« z vodikovo .bombo. Ko so najglasnejše kričali proti njej, je zagrmeila iz samega Kremlja še hujša, še močnejša od vseh dosedanjih in tudi njim je sapo zaprlo. Zato pa se je Vidali lotil — spominov. V »Delu« je napisal v klasični slovenščini o. Marka Pohlina svojo od.isejo po širokem svetu. 'Tudi njega razganja pomlad in zato spušča vse tisto, česar so ga obtoževali trockijsti, ameriški in tne-hikanski policaji na žive in mrtve slovenske nacionaliste, ki mu zapirajo sapo, pa so pri tem ponosni prav tako ,na njegova psovanja, kakor je — kadar pravi — on ponosen na tuje -klevete. Da, da pomlad je huda reč!
Da bi se le že kmalu prikazalo
sonce in pozdravilo glavobole, želodčne krče, trebušne zmede in o-stale spomladanske nevšečnosti. Mladičem pri »Delu« pa bi nujno svetovali, da se ogledajo za slovenskim dijakom z malo maturo, da bo prevajal Vidalijeve spomine. »Uredniki« itak nimajo časa. da bi se naučili pošteno vsaj enega jezika, ker so prezaposleni z. ideološkim delom, ki itak živi in kraljuje brez slovnice, pravopisia in zbornega izrekovanja in uresničuje materializem....
Iz »kulturnega doma“ v »kulturni sklad-
Ze večkrat smo v »Demokraciji* v imenu mnogih naših čiteteljev spraševali, kaj je s skladom za -kulturni dom, za katerega so prispevali mnogi naši člani in prijatelji. Odgovora ni bilo. V nedelj ski številki »Primorskega dnevni, ka« pa je na drugi strani zabliščal mnogo obetajoči naslov »Kulturni sklad« Radovedno smo prebrali dolgo in obsežno propagandno čtivo .za — kulturni sklad. V kratkem, nabirali bodo denar po me-stji in deželi in ga .uporabljali za. »vzdrževanje in podpiranje kulturnih in drugih prosvetnih organizacij do najširših možnosti«. Izbrali so seveda odbor z odvetnikom dr. Fontunatom Mikuletičem na čelu. O skladu za »kulturni dom« ni se veda nobenega glasu. Verjetno so se partijski skladi spričo barantanja posušili, naj si zato vsak pomaga, kakor ve in zna. Za nas to ni novost; od rojstva dalje se nam je tako godilo, za razvajence fc t težje....
Odgovorni urednik:
Dr. Prof. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu
Obvestilo
Sporočamo cenjenemu občinstvu, da 'bo v soboto 29. t. m. popoldne otvoritev že znane gostilne pri Silvestru, po domače pri Stropovih, v Nabrežini na- trgu.
Točila se bo pristna domača kapljica poleg mrzlega prigrizka „ — Vabljeni!
ZOBOZDRAVNIK Dr. STANISLAV PAVLICA
se je preselil v ul. Rittmeyer, 13 in sprejema od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813
Mizarji | kmetovalci V podjetnih! i
Deske smrekove, macesnove in trdih lesov, trame in var-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEA
TRST
Vlala Sonninoi 2 4
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICI! - JEDILNICI -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Tel. 32
m
Cormons - prov. Gorizia
Prispeli so najboljši hladilniki sveta!
Izdelek največje angleške tovarne LEC je v celoti (tudi s hladilno napravo, ki je najvažnejši del) izdelan po dolgoletnih izkušnjah izključno v LEC-ovih tovarnah!
Električni hladilnik LEC je izviren izdelek, nedosegljiv v -trajnosti, liniji in ceni!
Grajen je za Vas; LEC Vam bo prihranil mnogo denarja in Vam bo ob vsaki priliki nudil svežo hrano in Vas s tem ohranjal pri najboljšem zdravju. Zapomnite si: LEC mora v vsako gospodinjstvo!
Naročila f takojšnjo dobavo — tudi z obročnim odplačevanjem — sprejema tvrdka
G. KERŽE
TRST - Piazza S. Giovanni 1 - Tel. 35019