Poštnina plačana t gotovini
ŽIVLJENJE
IN SVET
Na koncu svete
Štev. 19.
Tedenska revija
Ljubljana, dne 9. novembra 1928
Leto II.
Knjiga 4
Nikolaj Suranyl
Slučaj
(Iz madžarščine prevel dr. M. Robič)
Dva in dvajset let mi je bilo, ko sem se omožila. Moj mož Gabor* je bil star že štirideset let. Da je to velika razlika v starosti? Mirno trdim, da ne. V zakonu bodi moški ne samo mož, ampak tudi oče svoji ženi. Ni večje nesreče, nego če se zveže dvoje neumnih, prepirljivih, nestrpnih in sebično zaljubljenih otrok razgrete domišljije: iz tega lahko nastane samo ljubezen, ne pa sreča. Dobro pa je, če je žena jako mlada. Ženska se že brez tega hitreje postara, moški pa se v domišljiji medtem zmeraj bolj pomlaja. In potem... priznajmo, nam ženskam je potrebno, da tega. kogar ljubimo, občudujemo in se ga tudi bojimo. Potrebno je, da nas naš tovariš ne ljubi samo. ampak da se tudi spozna, kako je treba ravnati z nami. Zaključi naj našo vzgojo na onem polju, kjer jo začnejo naše dekliške prijateljice, čita-nje romanov in domišljija. Treba je, da je moški zadosti moder in izkušen, da nas razume: tedaj je manj nevarnosti, da bi postala iz nas nerazumljena žena.
Toda ne gre za to. O tem sem začela govoriti, kakšno vlogo ima v človeškem življenju slučaj. Ne mislim onih velikih, odločilnih, usodnih nujnosti, ki odločajo o rojstvu, bogastvu ali uboštvu, o lepoti ali grdosti človeka s svojim vmešavanjem, stoječim izven naše volje. Ne. Vlogo majhnih slučajev mislim, ki vplivajo na vsak korak, tako rekoč neopazno na potek človeškega življenja in ki, posegajoč drug v drugega ali drug drugega uničujoč, vnašajo v našo usodo tragedije ali komedije.
Nu, da nadaljujem, kjer sem prekinila. Moj mož Gabor je b;l upravitelj velike graščine Večji del leta smo stanovali v Budimpešti, poletje pa smo morali prebiti v vcsprimski županiji, da je mogel Gabor osebno voditi gospodarska dela. Gabor je bil krasen človek, resen, pameten, sijajen, veličasten mož, toda nekoliko strog, osoren in nasilen. Mene je silno ljubil, a že kot ženin je bil jako ljubosumen in tega niti tajil ni. Če sem ga vprašala, iz kakšnega povoda je ljubosumen, je "izjavil mirno, toda z glasom, ki ne trpi ugovora da prvič zato, ker pozna ženske, drugič pa, ker
•) GabrLel
ve. kolika je nevarnost za žensko sploh, če je lepa, in tretjič, ker sem tudi jaz ženska in tudi jaz lepa.
In zato se mi niti ni bilo mogoče hu-dovati nanj, čeprav mi je povzročalo globoko in pekočo bol, da me ne smatra za izjemo in da tako dobro pozna lepe ženske.
Res. omeniti moram, da mi je, ko sem bila še dekle, dvoril ob istem času z Gaborjem tudi mlad baron, ki je tudi meni jako ugajal in ki ga je Gabor sovražil iz dna srca. Ko me je Gabor zasnubil, je tudi baron izjavil, da bi me vzel za ženo. Ne vem. ali bi ne bila s svojo dva in dvajsetletno abotno glavo izbrala barona, če ne bi bili moji roditelji za Gaborja. Nu, predolgo bi bilo vse to natančno pripovedovati, važno je, da sem postala Gaborjeva žena in po poroki sem mu morala obljubiti, da se bom v mejah pristojnosti, a dosledno izogibala barona. Gabor je bil ponosen, energičen, drzen, da celo ošaben mož, toda nasproti meni ni prikrival svoje ljubosumnosti; rekel je, da zato, ker me ljubi. In prav ima: ljubezen se začne tam. kjer ljubosumnost, zaupanje pa tam, kjer si upa moški to priznati.
V prvih dveh letih Gabor ni imel povoda, da bi bil name resno ljubosumen. Srečna sva bila in niti predstavljati si nisem mogla, da bi moglo biti drugače. Gabor je mnogo delal, mnogo potoval, jaz pa sem bila mnogo sama; živela sem tako, kakor druge bogate, mlade in slavljene dame: plesala sem, se vozila z avtom, gojila šport, potovala — otrok nisem imela — silno sem ljubila Gaborja, bila ponosna nanj in se ga jako bala... To je bilo moje življenje; barona v teh dveh letih nisem videla nikjer.
Spomladi tretjega leta pa ... in tu se prične velika,- mogočna, zla, blazna vloga Slučaja. Sedaj nastopi. — niti ne nastopi, ampak prikrade se, šine nevidno in lokavo, kot tat „se priplazi na oder slepi in nori Velmož in vleče odslej na konopcu mene in vsakogar, kdor je v tem komadu po njegovi samovolji brezdelen in prestrašen statist.
Dobila sem majhen katar sapnika in zdravniki so mi priporočali morje. Odločili smo se, da pojdem v Nico.
Prav, tudi mama pojde z menoj; moja mati se je le težko odločila, da ostavi očeta na posestvu. Torek smo določili za dan odhoda. Prejšnjo nedeljo pa si je oče izpalinil nogo v gležnju, odšel je v sanatorij in odložila sem svoje potovanje za teden dni. To je bilo koncem februarja in Gabor se je odo-čil, da si vzame tri tedne dopusta; tudi on si je zaslužil malo odmora.
Naslednji teden je umrl grof. majo-ratski gospod, in Gžbor se ni mogel ganiti.
Že je bilo pri tem, da ostanem tudi jaz, ko me je obiskala neka moja starejša prijateljica, cesarska in kral.eva kanonisa*. in mi naznanila, da odpotuje prihodnji teden v Opatijo. Gabor se je razveselil in je prosil Lujzo, da bi me vzela pod svoje varstvo. Dva dni pozneje sem že sedela v vlaku.
Tako se je zgodilo, da sem hotela potovati meseca februarja s svojo materjo v Nico in sem mesto tega prispela dvanajstega marca z Lujzo v Opatijo. Tako se ie priplazi'a nema oseba slepe usode na oder in dejanje je drvelo potem bliskovito po tračnicah, ki jih je položil slučaj, katastrofi naproti.
Prav v trenutku ko sva prispeli, je delil v hallu hotela Štefanija napitnino visok, vitek gentlemen v športni obleki in tako se ie osobje komaj zmenilo za naju. On je bil. Da. Baron. Pravkar se je odpravljal na Reko, da bi odpotoval na Dunaj. Opazil naju je, pozdravil in rekel, da že dva dni trati tukaj čas. da se je do smrti dolgočasil in sedaj jezno pospravil svoje stvari, da bi zapustil to strašno puščobo.
Priznam, da mi ie postalo tesno pri srcu. Kolika sreča, da ta tič ravnokar odhaja! Kaj bi se bilo zgodilo, če bi on tu stanoval in bi bila primorana Gabor-ju pisati kdo je v moji družbi Ali pa bi mu naj bila to prikrila? Tak strah me je obšel pri tei misli, da me je dušilo.
Baron se ie poslovil, midve pa sva odšli v najine sobe.
Zvečer pri večerji se je pojavil pri naši mizi z bleščečo eleganco, smehlia-joč se, z rožno, mladostno drznostjo. On. Da. Baron.
—	Kaj, torei niste odpotovali?
—	Nisem blazen. — se je zasme;al lahkomise'no in vendar otroški ljubeznivo. — Sedaj je to najkrasnejša točka sveta.
* Dama olemiškeea ustanovne«a zaveda.
Čutila sem, da moram nekaj ukreniti. Morda bi ga bila morala prositi, da bi odpotoval baš iz ozira na mene. Prosila sem Lujzo za svet. Lujza, cesarska in kraljeva kanonisa, je resna in moralič-na in strogih predsodkov. Zaupno sem ji vse povedala. Lujza se je protivila temu, da bi barona odslovila.
—	Tako — je rekla — bi le samo sebe ponižala, ker bi priznala, da je tvoja zakonska zvestoba poleg barona v nevarnosti; drugič pa bi osmešila tudi Gaborja z njegovo ljubosumnostjo.
—	Kaj naj torej storim? — sem vprašala Lujzo.
—	Nič.
—	Ali naj pišem Gaborju?
—	Povzročila bi mu le nepotrebne skrbi.
—	Toda če postane baron vsiljiv?
—	Mu že preženeve veselje do tega.
Toda nisve mu ga mogli pregnati.
Bili sve tako nedostopni in osorni, kakor le zna biti cesarska in kraljeva kanonisa. Zaman. Baron je bil ljubezniv in predrzen in nama je neprestano dvoril.
Po dveh dneh sem že prejela njegovo pismo, v katerem me je imenoval z mojim dekliškim imenom in me prosil, da bi se kakorkoli osvobodila stare »Stiftsdame«. (Tako je pisal in zato si Lujzi nisem upala povedati o pismu.) Drugi dan sem mu dala čutiti, da se hu-dujem nanj. Samo za trenutek sva ostala med štirimi očmi. Skoroda se je razjokal in tako prosil odpuščanja. V ostalem je zagrozil, da se ustreli.
—	Tega ne delajte — sem rekla — toda odpotujte odtod!
Obljubil mi je. Toda ni odšel. Vendar se nama ni pridružil nikoli več, samo oddaleč me je neprestano zasledoval s svojimi koprnečimi pogledi.
Od Gaborja sem dobivala vsak dan pismo. Pisma so bila kratka, mrka, skoroda osorna, v brzojavnem slogu spisana poročila o očetovem, materinem in lastnem zdravju, o grofovem pogrebu, o novem gospodarju in o tem, da si prizadeva pridobiti večji zakup, ki ga mika s svojimi ogromnimi dohodki. V enem svojih pisem mi ie pisal, da upa po dvajsetletnem zakupu izplačati vla-stelinstvo osmih tisočev oralov z gotovino. »Meni bo tedai že šestdeset let. tebi pa samo štiri in štirideset, tebi na liubo se trudim in na liubo najinih otrok, če mi usliši Bog mojo najbolj vročo željo.« Tak ton so imela njegova pisma.
samo sklep je ovajal zaljubljenega moškega: Brez tebe ne morem živeti, krasna moja!
Zelo so me osrečevala ta pisma, toda šesto pismo je bilo tako, da mi je zastalo srce. V pismu je stalo to-le:
»Ljuba Bella, danes sem Vam poslal hranilno knjižico, glaseoo se na petdeset tisoč kron. s čimer sem, mislim, zadostil enkrat za vselej vsem svojim obveznostim. Denar pošiljam seveda za malega Gabija in lepo prosim, uporabljajte samo obresti. Gabi bo šele za ena in dvajset let polnoleten; želim, da bi mu s to glavnico zagotovili eksistenco. Srečen sem, da sem mogel končno urediti najino zadevo, ki mi je povzročala v mojih sedanjih razmerah umljivo mučne skrbi. V ostalem sem naprosil svojega prijatelja notarja, naj Vas obišče in vzame od Vas izjavo, s katero se odrekate vseh zahtev nasproti meni.«
Tako je bilo v pismu. Jasno je, da je zamenjal Gabor meni namenjeno pismo s pismom, ki ga je hotel poslati svoji nekdanji ljubici.
Lujzi tega nisem upala povedati. Sramovala sem se. Mislila sem, da se mi bo. osramočeni, bedni ženi, smejal ves svet. Štiri in dvajset let mi je bilo in zdi se mi, da sem bila brezumno zaljubljena v svojega moža in brezumno ljubosumna nanj. Vrgla sem se na posteljo «1 bridko zaplakala. Ne. Ihtela sem in vpila. Preklinjala sem sebe in Gaborja. Celo Svoje uboge starše sem proklinjala, češ, zakaj so me silili h Gaborju in zakaj niso dovolili, da bi postala baronova žena!
Baron! V svojem slepem srdu sem zahropla ob tej misli. Baron! Baron me ljubi in srečen bi bil. če bi me mogel ločiti od Gaborja in vzeti za ženo. O Bog, kako silno maščevanje, kako sladko zadoščenje bi mi bilo in kako strašna kazen zanj, podleža, ki ima triletnega sina s pocestno punčaro, za njega, ki želi skrbeti s tako ganljivo očetovsko ljubeznijo za svojega sina in ki mi je v petih pismih pisal, da ne more in noče živeti brez mene ...
Niti trenutek nisem pomišljala. Pisemski papir, pero! Sedla sem in pisala:
»Andrej! Vaša sem. Proti Gaborju vložim tožbo za ločitev in postanem Vaša žena! Sovražim Gaborja in ljubim Vas*«
Tu se je nekoliko ohladila kri v meni. Moj Bog, kaj bo, če pridrvi na to pismo Andrej k meni in... saj sem še vendar Gaborjeva žena in mrzim prešuštvo. In nočem postati baronova ljubica, ampak žena... Nekaj minut sem se borila sama s seboj, potem sem pa nadaljevala: »Andrej! Paziti moram na svoj dobri glas, sedaj še bolj kot doslej. Zato Vas prosim, zapustite takoj Opatijo, da me ne kompromitirate. Idite domov na Dunaj, tam Vas bo že čakalo moje drug« pismo.«
Da, tako je brezhibno — sem mislila sama pri sebi in odposlala pismo po hotelskem groomu.
Po eni uri se je oglasil telefon. Baron je bil. Rekel mi je, da stori tako, kakor želim. Ze je pripravljen za odhod, avto ga čaka tu pred hotelom, če ga hočem osrečiti, naj stopim k oknu in mu za-vihtim s svojim pajčolanom v slovo...
Nič mu nisem mogla odgovoriti. Grlo mi je stiskalo neko strašno čuvstvo: bol, maščevalnost in obup očitanja vesti.
Baron me je milo prosil, naj mu kaj odgovorim, jaz pa sem zaibtela v telefon in odložila školjko. Baron je odpotoval. Eno uro pozneje je prispel Gabor. Čim sem zagledala njegov resni, žs£ lostni in moški obraz se mi je takoj omehčalo srce.
—	Strašno me boli. neizreono trpim odtedaj, — to je bil Gaborjev pozdrav in videla sem, da mu je iz milega rjavega očesa kanila solza. Grozno ;e, če se solzi odrasel, krepek, silen mož. Hipoma me je minila vsa jeza in vsa maščevalnost. Kot da mi je Bog v tem trenutku izmenjal dušo. Hipoma sem razumela, da Gabor... ej, saj ie bil Gabor že štiridesetleten, samski in človek in moški in kdo ve... in naj bo kakorkoli, ljubila sem Gaborja neizreč-no, neskončno, nadčloveški, blazno.
Padla sem mu okoli vratu in jokala kakor otrok. Zvečer sva šla skupaj v jedilnico. Na stopnicah je Gabor pripomnil:
—	Ali veš, srce moje, da bi te bi! danes ali jutri na vsak način preseneti')?
Nenadno se me je polotil neki lesigu* ren, slutnji podoben strah in jecljajoč sem vprašala:
—	Torej nisi prišel zavoljo pisma? Gabor ni opazil moje preplašenosti
— Pač... zato sem dirjal s prvim vlakom, da te pomirim ... toda tudi sicer je bil to moj namen... tudi mladi grof pride sem na odmor, prišel bi bil žnjim ... morda jutri... ali najkasneje pojutrišnjem ...
Hipoma mi je prišlo na misel, kaj bi bilo, da Gabor ne zamenja pisem... baron se plazi tu okoli mene... Gabor pride nenadoma in zagleda barona... sveta nebesa!... Gabor bi bil mislil, da sem jaz poklicala barona sem... in Gabor mi je prepovedal, da bi... Gabor je brezumno ljubosumen in v ljubezenskih rečeh nezaupen, ni ga mogoče prepričati ... konec ie, za večno je konec .. zavoljo bednega slučaja je za večno konec moje sreče... Slučaj, slučaj!
Sedaj sem torej hvalila Boga za drugi slučaj, da je Gabor zamenjal onih dvoje pisem. Temu slučaju se mi je zahvaliti, da baron že ni več tu...
V	trenutku mi ie prelete'o vse to možgane in oprijela sem se Gaborieve roke, da nisem omahnila na stopnicah...
V	hallu je vzel vratar, čim me je zagledal. s predala za ključe dvoje nisem ;n mi jih izročil s ponižnim pok'onom. Gaborjevi pozornosti ni ušlo, da sem dobila pošto, dasi je raztreseno in s plemenitaško malomarnostjo gledal preko vratarjeve glave. Jaz pa sem snožnala z enim samim pogledom velike zmedene, šiHaste črke gornjega pisma. Nimam moči. da bi stvar podrobno opisala. Se sedaj, po ppt in dvajsetih letih, se me loteva omedlevica. če samo pomislim na to. Pet in dvajset let }e dolga doba v ženskem življenju: med
^ (em sem se postarala, se pokorila za vse svoje grehe, ki sem jih storila hote ali nehote proti Bogu in liudem. Sedaj se lahko smehliam marsičemu, kar me Je nekdaj spravilo v jok. toda o tistem se mi še sedaj mnogokrat sanja. Ko se prebudim, mi pokriva pot vse telo. Da, tedaj sem čutila, da je konec, konec vsemu. moii ljubezni, sreči, pošteniu, življenju: hladna groza smrti mi je šjnila preko g'ave. v trenutku sem pretrpela vse muke na smrt obsojenih. Spoznala «em pisavo, da. gornje pismo je pisal baron, v njem ie nodrobno odgovoril nn moie pismo. Jasno sem videla, da ie im°i vratar dvoje nisem v rokah, d^oie e-naVih velikih pisem, takšnih, kakor je Gaborjev nisemski papir. Moenče ie — sem mislila. — da je spodnje r'W) res sedmo Gaborjevo pismo ... Toda
vse to je spreletelo mojo dušo s smrtno otrplostjo najstrašnejše groze, obupa in samozaničevanja in nezavestno, kakor z nagonsko refleksivno kretnjo sem hitro vtaknila pismi v svoj retikul. Po vsem telesu sem trepetala, toda Ga-borju sem sledila v jedilnico nazven otrpla, odločna, z otopelostjo samomorilcev.
Sedla sva.
Gabor je spregovoril:
—	Pismo si dobila?
—	Da.
—	Od koga?
Meni je bilo tedaj že precej vse eno, kaj se zgodi z menoj. Ce Gabor zahteva pismi, mi je tako in tako umreti... Mirno sem čakala, kaj se bo zgodilo, tako rekoč me že ni bilo več, samo radovedna sem bila, ali je Bog pripravljen storiti zame čudež.
Gabor ni opazil, da sedi poleg njega umirajoči človek pri mizi, okrašeni s cvetjem. Ponovil je vprašanje nebrižno, tiho, medtem ko je čital jedilni list.
—	Od koga je pismo?
Ne vem, kaj mi je vdahnilo, pod vplivom kakšne zasedenosti mi je prišlo na um, ne vem, katera nebeška ali peklenska sila mi je dala moč, toda pogumno in ravnodušno sem odgovorila:
—	Tvoje je!
Gabor se je nasmehnil:
—	Pokaži!
In segla sem v svoj retikul. Nisem vedela, kako sem vtaknila pismi v torbico, z naslovom navzgor ali obratno. Odpreti si je nisem upala, ker sem se bala, da bi Gabor pogledal tja in opazil tujo pisavo. Zaprla sem oči in na slepo izvlekla eno pismo. Potem sem se obrnila proč in položila pismo pred Gabor-ja. Ne bila bi se čudila, če bi v tistem trenutku osivela. Ne bila bi se čudila in ni mi niti bilo mar, če bi me zadela kap in bi se mrtva zgrudila s stolca. Bil je zame trenutek, kakor da bi mi zdirjal ropotajoči vlak preko telesa in bi vedela, da me kolesa vlaka pogazijo do smrti. Niti mislila nisem, da mi še lahko reši življenie slučaj, ta vsemogočna, svet gibajoča, o človeški usodi odločujoča velesila. Odvrnila sem svoj pogled in blesteče razsvetljena dvorana je pred mojimi očmi potemnela kakor slepa in prazna grobnica. Nič nisem videla ne čutila, samo iz silne daljave sem slišala, da je nekdo tiho zanirmral:
—	Res Je moje. Shrani ga, po večerji ga lahko prečitaš.
Mislila sem bila. da moram umreti, in sedaj mi je vrnil čudež sladko, lepo, ljubljeno življenje. In mislila sem, da tudi v tej sreči takoj umrem. Ne. Takoj sem zopet zadobila zavest in v trenutku sem bila gospodarica same sebe. Okre-nila sem se k možu im sem smehljajoč se rekla:
—	Ne. Če dovoliš, ga prečitam sedaj.
In odprla sem zavoj in se poglobila
v čitanje Gaborjevih modrih, sladkih, očetovski resnih in zaljubljenih vrstic, vse do onega: ne morem živeti brez tebe, krasna moja...
Čutila sem, da so se mi orosfle oči,
To je slučaj. Vsemogočni gospod nad življenjem in smrtjo.
... Po vsem tem bržkone že nikogar ne zanima, kaj je bila vsebina baronovega pisma. Abotno in bedasto upiranje zakonu... toda v takšnem tonu in s takšnim namigavanjem kakor da bi bilo to poslovilno pismo zadnji neprijetni akord starega ljubezenskega razmerja.
Res bi bila morala umreti, ako bi bila onega večera potegnila iz svojega reti-kttla slučajno izmed obeh pisem ravno to.
Največji jubilejni dar v češkoslovaški
Na predvečer desete obletnice če* škoslovaške samostojnosti so objavili praški listi naslednjo kratko vest:
«Prvi češki pesnik Otokar Brezina, ki je nedavno skupno z vsem naobra* ženim svetom proslavil svoj šestdeseti rojstni dan, je poklonil praškemu dru« štvu «Svatobor». ustanovljenem 1. 1862 za podpiranje čeških književnikov, svojo veliko jubilejno državno nagrado v znesku 100.000 Kč, ki mu jo je pred par tedni podelilo ministrstvo za pro* sveto. To je največje darilo v češko« slovaški republiki.®
Socijalni položaj češkega književni* ka ni bil nikdar ugoden. Tudi Otokar Brezina je izšel iz siromašne sredine. Skromni jaromeržiški učitelj, ki se je proslavil s svojimi petimi pesniškimi zbirkami in s knjigo filozofske proze po vsem svetil in tako postal kandidat Noblove nagrade, je končal svojo ka* rijero kot vpokojen ravnatelj meščan* ske šole, živeč samo za svojo umetnost, za svojo filozofijo in za svoje knjige. Pokojnina ravnatelja meščanske šole ni velika in veliki pesnik je zares skro* men človek, ki mora izhajati mesečno z dva do tri tisoč kronami.
Otokar Brezina, ki je v svoji mla* dosti izkusil mnogo bede, nejevolje in ponižanja, ni pozabil v dobi svoje naj« večje slave onih, ki so med češkimi književniki ostali manj znani in celo siromašni. Otokar Brezina, pesnik sa* mosvoje filozofske globine, je vedno znal ceniti tudi tako zvane drugovrstne književnike in njihov narodni značaj za visoke ljudske sloje. In baš iz tega
Otokar Brezina
umevanja visoke funkcije češkega lite* iata in žurnalista — oba «poklica» sta se na Češkem pod pritiskom razmer pogosto spajala v eno, ali pa sta se medsebojno dopolnjevala, kar najde* mo v dobi nacijonalnega dela tudi na Slovenskem — je vznikla čisto njego* va ideja: spominjati se onih, katerih se mora narod vedno spominjati!
Kako velika je pesnikova nesebična gesta, dokazuje tudi dejstvo, da se j.e v jubilejnih dneh med vsemi bogatim} korporacijami spomnila samo ena in* stitucija češkoslovaških žurnalistov z vsoto 100.000 Kč in kupila za isto vso* to postelje za bolnico usmiljenih se* ster!
Zor Ivo
Pravilno dihanje in nj
Človeški organizem potrebuje za svoje življenje dvoje vrst hrane in sicer: trdno in zračno. Žal, da je pri nas malo komu znano, da je zračna hrana neprimerno važnejša od trdne. Da to dokažem, navajam to-le razmotrivanje: človek lahko vzdrži brez trdne hrane več ur, da celo dni in tednov. Saj je vendar hotel že marsikdo ugajati občinstvu, da je stradal rekorden čas. Naravnost kot fenomen pa se občuduje človek, ki zdrži, ne da bi kaj dihal, preko pet minut. Jasen dokaz torej, koliko važnejša je zračna hrana od trdne.
Mnogo jih je, ki mislijo, da je dihanje eno izmed tistih dejanj človeka, ki jih organizem kar motorično, podzavestno opravlja. »Saj vendar vsak človek pravilno diha. Če je pri takem dihanju preživel najdelikatnejšo življensko, t. j. otroško dobo, ga tudi sedaj na stara leta ne bo vrag vzel,« mi je trdovratno oporekal nekoč tovariš, ki sem mu o tem pravil. Toda njegovo mnenje je že v temelju napačno!
Današnji civilizirani ljudje ne dihajo pravilno. Če rečeš komu, naj globoko diha, bo pazil ta samo na kolikor mogoče dolg vdih. Mnogo važnejšega izdiha, ki mora biti daljši od vdiha, pa niti ne pozna. Ne samo to, da se proces v pljučih nepravilno in nepopolno vrši, tudi mišičevje, ki služi izvedbi izdiha, se ne razvija pravilno; zato pa imajo ljudje udrta prsa in izbočene trebuhe! Razlikujemo namreč prsno in trebušno dihanje. Za vsako posebej je potrebna neka skupina mišic, da se dobro izvrši. Tako pridejo v pošitev: prsne in žagaste mišice, sprednja, ravna, zunanja in notranja trebušna mišica ter prečna trebušna mišica.
Ljudje so sami zakrivili — morda tudi motorično in podzavestno — da je njih dihanje napačno: pričeli so se ne-prirodno oblačiti. Številna opazovanja raznih raziskovalcev prirodnih narodov so pokazala, da ljudje, ki žive domala goli vse svoje življenje pod milim nebom, sploh ne poznajo raznih bolezni kot so n. pr. gluhonemost, razne defor-mitete hrbtenice in bolezni dihalnih organov, ki so pri nas čisto običajne!
Kakor sem že omenil, je izdih mnogo važnejši od vdiha. Zaradi tega mora
m pomen za zdravje
trajati tudi daljšo dobo kot vdih. To je lahko izvedljivo in sicer na ta način:
Med hojo ali tekom pazi, da spraviš dihanje v isti takt kot korakanje. Ko to dosežeš, tedaj štej korake in vdihaj med tem, ko n. pr. trikrat prestopiš, izdihuj pa v teku petih korakov. To razmerje seveda ne bo ostalo vedno isto, ker zavisi od vrste obremenitve organizma in od vitalne kapacitete pljuč, ki se s pravilnim dihanjem polagoma znatno zveča. Da dihamo v taktu s hojo, je potrebno tudi z drugega stališča. Sunki, ki jih prestreza naš organizem med tekom, znatno ovirajo pljuča v njihovi funkciji. Če pa tem sunkom prilagodimo dihanje, omenjenih motenj ni več, človek se ne zadiha.
Mnogo boljši bi bili naši športni rezultati, če bi polagali več pažnje na dihanje. Kajti le notranji organi, zlasti dihala, so tisti činitelj, ki odločuje o naših športnih uspehih, in ne mišice, ki so naši volji samo orodje!
Mišice so le aparat, stroj, ki ga moraš pravilno dimenzijonirati, da služi svojemu namenu. Mišičevje pa si zgradimo s premišljenim, nepretiranim utrjevanjem (treningom).
Tudi dihanje skozi nos je velikega! pomena, če vemo, kdaj in kako se ga je treba posluževati. Naš nos je nekaka prirodna varnostna naprava pri našem organizmu. Služi predvsem kot filter in ogrevač za zrak, ki ga vdihuje-mo. Poleg tega pa se izvrši v nosu nekaka preizkušnja vdihanega zraka, da se organizem reflektivno zavaruje pred raznimi bakterijami, v kolikor mu je to pač mogoče. Pri nižjih temperaturah je neobhodno potrebno, da dihamo skozi nos toliko časa, dokler se dihala ne ohlade počasi do tiste temperature, ki vsaj povprečno zadostuje, da zaradi mraza ne nastane vnetje. To pride zlasti pri smučanju v poštev! Ko pa so dihala pripravljena na mraz, lahko brez skrbi dihamo tako, kot zahteva od nas organizem.
Veliko napako delajo ljudje tudi s tem, da govore mnogo dalj časa, kot jim to dopušča dihanje. To opazujemo zlasti pri temperamentnejših ženskah. Dobe se torej nekatere, ki hočejo vse v »eni sapi« povedati, ko je stavka konec, pa odpro usta in sunkoma poteg-
✓
nejo vase nekaj zraka, pri čemer jim uhajajo včasi »neznani« glasovi. Takoj nato pa zopet prično regljati, dokler se sredi stavka zopet ne zadihajo in so tako prisiljene ponovno k prej opisanemu aktu. To je seveda jako utrudljivo, še bolj pa nezdravo! Kdor pa je podvržen tej napaki, naj ne obupa. Z glasnim čitanjem, upoštevajoč točno inter-punkcije, se to lahko odpravi.
Na tem mestu naj tudi obrazložim, zakaj med delom ali med telesnimi vajami, ki zadržujejo pljuča v respiraciji, ne smeš govoriti. Čestokrat slišimo v kaki telovadnici, kako opominja telovadec tovariša, naj ne govori, pa morda še sam ne ve zakaj; pač zato, ker je druge tako slišal.
Kadar izvajamo omenjena dejanja, tedaj je v pljučih velika množina zraka pod večjim pritiskom, ki je v mirujočem stanju enakomerno porazdeljen po alveolah.*) Če se v takem položaju zasmejemo ali spregovorimo, se specifični pritisk v enem delu pljuč zveča, v drugem pa zmanjša, kar močno obremenjuje prožnost pljuč. V kritičnejših primerih zadostuje samo malenkostna izpremeimba specifičnega pritiska, da poči kaka žila — in pljučna krvavitev nastopi. Enako tudi sapnik pod prevelikim pritiskom odpove, ker se često zaradi napetih vratnih mišic ne more odpreti njegova zaklopka.
Nikaka posebna umetnost ni, prilagoditi dihanje delu, ki ga trenutno opravljaš. Z malenkostnim vežbanjem dosežemo ^ kratkem nadoblast tudi nad dihali in trud, ki smo ga imeli pri vež-banju, se obilo poplača. Obratno pa ima nepravilno in delu neprilagojeno dihanje, zlasti za človeka, ki je prisiljen k težkemu delu v slabih, nehigijenskih prostorih, jako zle posledice. Najrazličnejše bolezni ga napadajo, katerim bolj in bolj podlega njegov slabo odporni organizem, dokler s tuberkulozo ne dobi vstopnice za oni svet . . .
Velevažno je pravilno dihanje tudi v raznih bolezenskih primerih, ker si z njim lajšamo mučni položaj. Pri slabostih v želodcu, pri glavobolu in pri podobnih lažjih obolenjih, igra veliko vlogo sveži zrak, ker globoko dihanje izredno blagodejno vpliva v takih primerih. Enako je dihalna gimnastika, zlasti če je zvezana še z zračno kope-Ijo, eno najboljših sredstev zoper nespečnost.
• Pljučni mehurčki.
Seveda je treba dihalne vaje izvajati popolnoma po prirodnih zakonih dihanja. — Kako pričnemo dihalno vajo?
Najprej dodobra izpraznimo pljuča, nato pa polagoma vdihajmo, pri čemer v mislih enakomerno štejemo; zdaj ta-koj in brez vsake pavze preidemo v izdih, ki mora trajati tako dolgo, da so pljuča popolnoma prazna, da ne moremo ničesar več izdihniti. Dolžino izdiha lahko kontroliramo zopet s štetjem. Šele sedaj naj nastopi kratka pavza in nato zopet vdih. Načelo pnrodnega dihanja je torej: izdih — pavza — vdih — izdih — pavza — in zopet vdih! Tega zaporedja posameznih delov dihanja ne smemo pod nobenim pogojem zamenjati. Največja napaka pa je, če se napravi pavza med vdihom in izdihom!
Ako se hočemo prepričati, ali je to pravilo dobro, tedaj opazujmo otroka ali živali, ki še popolnoma nepokvarjeno slede prirodnim zakonom. Seveda ne smemo primerjati svojega dihanja tudi po intenziteti z dihanjem nebogljenega dojenčka ali n. pr. odraslega konja. Dočim je dihanje otroka, jasno, znatno šibkejše kot naše, presega dihanje konja v tem oziru človeka.
V vsaki življenski dobi diha človek drugače. Pa tudi od trenutnega duševnega razpoloženja to zavisi. Dete diha hitro, tresoče in lahno, tako da se je-dva opazijo posamezne faze dihalnega akta. Otrokova vitalna pljučna kapaciteta je pač majhna. Doraščajoč, zdrav človek diha pa nasprotno krepko in im-pulzivno, vendar pa je dihanje slabokrvnih, dasi v tej dobi, skromno, nezdravo. Odrasel človek diha razvoju svojega duha odgovarjajoče globoko in umerjeno. — Kakor vidimo, je dihanje nekaka uredba, po kateri lahko starši in vzgojitelji sklepajo o otrokovem zdravstvenem stanju.
Zelo zanimiva je soodnosnost (kore-lacija), ki jo opazujemo pri človeku, med dihanjem in istočasnimi duševnimi doživetji.
Tako je naše dihanje pri globokem, abstraktnem premišljevanju jako malenkostno, zaradi česar pljuča ne dobe normalne množine kisika. Ker to vpliva, kaj pa, tudi na ves živčni sistem jako neugodno, se počutimo po takem duševnem delu celo fizično utrujene. Zdravstveno stanje tekom takega stu-diranja torej ni naravno, zato moramo •tako delo vsakih 20 do 30 minut prekiniti, da se vzravnamo, globoko zadi-
hamo in se morebiti pri daljšem studi-ranju, tudi malo pregiblljemo. Jako umestno bi bilo, da bi vsak človek, ki je uklenjen v tako delo, poznal nekatere, tako enostavne švedske vaje, ki pred vsem drugim razširjajo prsni koš in tako pospešujejo respiracijo. Če se v taki pavzi človek nekoliko pretegne, kakor pravimo, potem lahko tako študira tudi po več ur, ne da bi njegov organizem pri tem trpel kako škodo.
Kadar nas tarejo skrbi, ali kadar smo otožni, dihamo vedno počasi in ne-sigurno. Nasprotno pa je naše dihanje tudi razburjeno in neredno, če smo mi razburjeni. A v tihi, tajinstveni okolici, v gozdni tišini ali v gorski samoti se naše dihanje pomiri, postane enakomerno in globoko. To je torej ono, kar nam dajejo gore in gozdovi in kar imenujejo ljudje — poživilo. In kadar se umiri dihanje človekovo, tedaj se umiri tudi njegova duša, organizem je ves miren — in to mu dobro de, ker se spočije.
Tudi v nadaljnjih doživetjih človekove psihe zasledujemo, da je vsako čustvo v tesni zvezi z dihalnim aktom. — V upanju n. pr. ali v pogumu, dovaja-
mo organizmu zadostno množino zračnega kisika, včasi celo potencirano, zato smo v takem primeru vedno svetlo-gledni in razsodni. V žalosti dihamo skromno. Zato nas organizem sam prisili k respiraciji in tedaj vzdihnemo. Slično, toda še bolj malenkostno dihamo v grozi. V takem primeru pa prejme organizem tako malo potrebnega kisika, da često odpovedo celo mišice, to pa zlasti pri »šibkem spolu«. — Kadar človek zazeha, tedaj se je njegovega organizma zaradi kakršnegakoli vzroka polastila zaspanost. Ves dihalni aparat se odtegne izpod nadzorstva duše, zato dovaja organizmu premalo kisika, ta pa ga za svoj obstoj neobhodno potrebuje, pa nas prisili, da za-zehamo. Sličnih pojavov zasledujemo v človeškem življenju nešteto. Nihče bi dihanju ne prišteval take pomembnosti!
Kakor lahko po vsem tem sklepamo, je respiracijska muskulatura popolnoma podvržena naši volji. Torej lahko s krepko voljo vplivamo posredno na vsa duševna razpoloženja in jih naravnavamo tako, da so našemu zdravju v korist in prospeh!
Ad. E. Vz.
Sugestije in vzgoja
Veda o sugestijah tvori danes eno najzanimivejših panog modernega du-šeslovja, kateri se posveča od dne do dne večja pozornost. Kot prva se ie ie okoristila moderna medicina. S pomočjo sugestij zdravijo danes zdravniki z največjim uspehom razne bolezni, pri katerih so ostala dotlej vsa druga sredstva brezuspešna. Z neumorno marljivostjo se nadaljujejo raziskavama teh iudežnih pojavov naše duše; iščejo se nova pota. kako bi se mogle uporabiti in izkoristiti te tajinstvene sile naše duše v še izdatnejši meri v splošno korist človeštva.
Dočim je deležno dobrote čudodelne zdravilne moči sugestij razmeroma le malo število ljudi, delujejo iste v drugi obliki nič manj čudodelno in neprestano na nas vse. Pod vplivom sugestij se razvija nežna otroška duša in vzgaia doraščajoča mladina; sugestije nam oblikujejo naš značaj, nam krepijo ali pa tudi slabijo samozavest, voljo in zdravje ter v pravem pomenu be-
sede soodločajo usodo našega življenja. Tako vesoljno delovanje sugestij je za človeštvo brezdvomno še večjega pomena ko njih zdravilna moč in baš zaradi tega je treba posvetiti tej ogromni sili naše dušč tudi s te strani, predvsem pa iz vzgojevalnega stališča posebno pozornost in važnost.
Kaj so sugestije?
Vsakemu izimed nas je še iz šolske dobe v spominu nalezljivost smejanja, čim se je pojavil smeh v eni klopi, že se je razširil z naravnost nevzdržno silo po vsem razredu, ne meneč se za učiteljeve ukore. Ako zazeha v dolgočasni družbi eden, mu bodo kmalu sledili vsi ostali, eden za drugim. Odrasel človek ne more ostati vesel med žalostnimi. toda ne mogoče zaradi vzroka žalosti, ki mu ie lahko tudi neznan, ampak zaradi simptomov afektov. Med nasprotniki povzdigne bojazljivost enega, borbenost in odločnost drugega itd. Sugestiven vpliv godbe, gotovih gibov itd. je vsakomur znan.
s
Ako vstopimo v kak prostor s predsodkom, da vlada tam poseben vonj, ga bomo gotovo čutili, četudi v resnici ne obstoja. V čisti vodi, kakor tudi v jedilih lahko okusimo povsem tuj okus, ako smo prejeli sugestije, ki so nam vzbudile take predstave. V domišljiji bojazljivih oseb se izpreminjajo v temnih prostorih pod vplivom samote in strahu najpreprostejši predmeti v prave pošasti, ki zavzemajo vedno straš-nejše in stvarnejše ter žive oblike.
Sugestije lahko zavzamejo tudi večji obseg ter razširijo svoj vpliv na cele množice. Vpliv takih sugestij je neprimerno večji od navadnih tujih sugestij. Množestvenim sugestijam podležejo tudi najintehgentnejše osebe ter morejo pogaziti vse temelje logike. Vodstvo množic v verskih, narodnih ali političnih zadevah temelji v bistvu na vplivu takih sugestij.
Izmed vseh sugestij pa so avtosuge-stije najmočnejše. Razlika med tujimi sugestijami in med avtosugestijo je ta, da nastanejo tuje sugestije vsled zunanjih, tujih vplivov, avtosugestije pa imajo svoj izvor v naši domišljiji ter se pojavljajo same od sebe. Vsaka tuja sugestija mora postati najpoprej avto-sugestija, ker šele potem ima svoj vpliv in učinek.
Učinek sugestij nastopi navadno takoj, čim jih oseba sprejme. Njih vpliv pa je v splošnem le prehodnega značaja in se razblini prej ali slej sam od sebe. Marsikdo, ki je kupil pod vplivom prepričevalnih in lepih besed zgovornega trgovca kak predmet, za katerega ni imel niti potrebe niti uporabe, se je potem prehitro zavedal, da je postal žrtev njegove spretne zgovornosti — njegovih sugestij. Dober govornik si pridobi v mnogih primerili mahoma srca vseh poslušalcev in jim vcepi mnenja, ki so bila pred trenutkom ravno nasprotna njihovemu naziranju.
Ako pa so bile sugestije posebno intenzivne, zlasti pa ob neprestanem ponavljanju enakih sugestij, postane njih vpliv lahko tudi trajen; sugestije se vkoreninijo v podzavest in od tam delujejo v dani jim smernici neprestano na nas. V teh lastnostih sugestij leži tudi njih nepregledna vrednost ne le kot zdravilno sredstvo, ampak tudi v službi vzgoje.
Začnimo pri otroku. Vsa vzgoja temelji na sugestijah in obstoja v neprestanem ponavljanju istih. Otrok sprejme
predstave, ki mu jih damo, brez vsake presoje, ter si jih prilasti, ne da bi jih preizkusil glede njih smotrenosti ali pravilnosti, saj tega itak ni niti zmožen. Otroku, ki je n. pr. padel, ali se je kako drugače malo udaril ali poškodoval, položi mati svojo roko na boleče mesto, ga nežno pogladi ter mu prepričevalno zatrjuje, da ga ne boli več, da mu je odvzela bolečine itd., in bolečine izginejo zares iz zavesti otroka. Katera mamica se še o tem ni sama prepričala?
Velik sugestiven v^liv leži zlasti v vzgledih. Vsak človek, posebno pa otrok napravi silno rad to. kar vidi pri drugih. Moralni pojmi, ki vladajo med stariši in vzgojitelji se prenesejo suge-stivno na otroka.
Ce je vzgoja dobra in razumna, so sugestije ugodne. Otrok se smotreno pripravlja za bodoči boj v življenju. Pretirano strahovanje, stalne grožnje, plašenje. pa tudi preobzirna. raznežu-joča vzgoja, neumestno pomilovanje itd. so slabe sugestije, ki uničujejo otroku samozavest in voljo, mu izpodkopa-vajo odpornost ter resno ogražajo njegovo bodočnost.
Veliko krivico prizadenejo pogosto stariši nevede svojim otrokom s tem, da jih imenujejo ob vsaki priliki hudobneže. lenuhe i. dr., če se le količkaj pregreše v eni ali drugi reči. S tem jih lahko obremenijo za vso bodočnost. Otrok si bo mislil, da je res lenuh, ne-ubogljivec ali kar že, in posledice takih predstav ne bodo izostale. Otrok se bo začel tudi temu primerno preobrazovati in obnašati. Mnogo bolj pametno bi bilo, da izrazi mati v primeru, da jo je otrok n. pr. enkrat nalagal, s primernimi besedami svoje začudenje, češ, saj vendar pozna svojega ljubljenca kot odkritosrčno dete.
Tudi obljube so končno avtosugestije. katerim smo vnaprej določili čas njih izvršitve. Zaradi naše vzgoje smo se priučili, da moramo to, kar obljubimo, tudi izpolniti. Ko pride čas izvršitve dane obljube, se spomnimo na njo. četudi smo se med tem nemoteno ukvarjali z drugimi mislimi.
Tako igrajo sugestije, vzbujene v otroku, za vse življenje velikansko vlogo.
Najplodoviteiši vir vsake sugestije je ponavljanje. Njih delovanje na našo podzavest lici kapljici vode, ki izdolbe
tudi trdi kamen, če kaplja neprestano nanj.
Vpliv sugestij ne obstoja torej samo v tem, da ustvarja v naši domišljiji nedolžne in neškodljive prehodne predstave. Pod vplivom sugestij se oblikuje ves naš značaj, samozavest in volja in « tem v zvezi nič manj tudi naše zdravje in blagostanje. Vpliv sugestij na nas je mnogo večji, kakor si moremo to sploh predstavljati.
Neprestano je otrok v območju vpliva najrazličnejših sugestij — dobrih in slabih. Otrok naj sprejema kolikor mogoče veliko in pogosto dobre sugestije. Škodljivim sugestijam pa je treba zo-perstaviti njim docela nasprotne sugestije, ki razkrajajo njih vpliv.
Kakor že omenjeno, se poglobijo sugestije iz zavesti v podzavest. Tam se skrijejo, živijo pa dalje in delujejo neprestano na nas. Vsaka ponovna sugestija stopnjuje silo prvotno sprejete sugestije. Tako se zbirajo in množijo v nas te nam doslej le malo znane duševne sile, ki pa igrajo v našem življenju naravnost odločujočo vlogo.
škodljive sugestije, kakor n. pr. predstave strahu, lastne manjvrednosti itd. lahko povzročijo še drugo, mnogo hujše zlo. Take sugestije izzovejo v nas težke notranje duševne konflikte, ki morejo povzročiti najtežje motnje v duševnem, pa tudi v fizičnem življenju dotič-nega.
Kakor sugestije, tako se pogreznejo tudi vse zatrte misli, želje in nagoni iz zavesti v podzavest — (izrinjeni kompleksi). V podzavesti se razvijajo dalje, si iščejo novi izhodov ter dobivajo svoje posebne oblike v sanjah, nagonih in dejanjih.
Psihoanaliza stremi za tem, da dože-ne take zatrte in izrinjenje misli, želje in nagone, jih spravi zopet do zavesti bolnika ter ga tako ozdravi pred njimi.
Število jezikov
Ameriški znanstvenik dr. Schurrer je leta in leta proučeval, skupljal ter izpisoval po* datke, da bi dognal, koliko jezikov se go* vori na vsem svetu. Ugotovil jih je 2976, torei nekaj več, nego dosedanji raziskoval« ci. Od teh jih je 860, ki so po vsem videzu povsem samostojnega izvora, namreč 48 v Evropi, 153 v Aziji, 424 v Afriki in 117 v Oceaniji.
Vzgoja, ki navaja otroka k odkritosrčnosti in zaupanju v stariše in vzgojitelje, je najučinkovitejše obrambno sredstvo napram vsem sličnim duševnim. podzavestnim konfliktom. Nevšeč-ne misli, želje ali nagone, ki se porajajo v otroški duši, ne smemo zatreti in udušiti s silo! To lahko rodi le navidezen uspeh. Izrinjene misli se skrijejo v podzavest, odkoder si iščejo novih izhodov. Lahko sicer mirujejo tudi daljšo dobo, a sila. ki je v njih vezana, se ne izgubi... Najneznatnejši tak pojav že lahko znatno omaja duševno ravnotežje.
S spretnim prigovarjanjem je treba izbrisati take misli, odvrniti otroka od njih, ali pa jim dati polagoma drugo smernico. Otroška duša naj ne hrani ni-kakih prikritih tajnosti, ki so pogosto posledica pretirane vzgoje, stalnih pre-tenj i. dr. Le tako ostane otrokova duša vedno kristalno čista, zdrava, vesela in vsikdar pripravljena za sprejemanje dobrih in koristnih sugestij. V otroku se razvije samozavest, ki mu kmalu nudi potrebno odporno silo, da more sam uspešno odvračati škodljive sugestije.
Že iz teh skromnih zapiskov more vsak spoznati, kako dalekosežen je vpliv sugestij, kako ogromna je sila naše duše.
Seveda, dokler se vršijo tajinstvena delovanja naše duše v okvirju vsakdanjosti, se za to niti ne zmenimo. Strmimo pa kot pred pravim čudežem, če nam predoči kdo ravno iste pojave pod nekoliko spremenjenimi okolnostmi. Omenim tu n. pr. poskuse sugestivne-ga vplivanja, ko prepreči sugestor poskusni osebi s samo besedo svobodno gibanje roke ali noge, ko je poskusna oseba krompir za sladko pecivo, pije vodo za vino, ter se opijani itd. Povsod pa se manifestira ena in ista sila, to je sila sugestije ali sila domišljije.
Stara pošta
_ Švedski zgodovinar, dr. Baath, je dognal, da je na Švedskem delovala redna pošta že pred 650 leti. Papeška bula iz 1. 1262. po* šilja apostolski blagoslov novi pošti v Stockholmn, ki jo je ustanovil državnik Birger. Redni poštni promet se je vršil med Rimom in Stockholmom preko številnih ce» linskih mest. Opravljali so ga zlasti potu* joči redovni1-'
Na »strehi sveta"
Največji ledenik na zemlji je dobil ime po ruskem raziskovalcu
V pamirskem pogorju se stekajo gorski sistemi Tientsava, Kvenluna in Himalaje, stikajoč se z gorskimi venci Hindukuša Pamir je turškoitatarska beseda in pomeni pust, hladnim vetrovom izpostavljen svet. Kirgizi mu pra» vijo tudi Ban i Dunjah, t. j. ^streha sveta*. Prebivalci teh krajev so poleti kirgiški nomadi, ki se pozimi umaknejo v nižine Že v 19 stoletju so obi' skale te kraje številne ekspedicije. Vodili so jih Rusi: Fedčenko, Mušketov, Severzov, Kostjenko, Gršimajlo in drugi. Mimo njih so raziskovali Pamir tudi Angleži, Švedi in Danci ter nemški azijski potnik Filchner. Opis, ki ga priobčujemo, je iz peresa glavnega ruskega državnega pravdnika Kri' lenka, ki je obenem predsednik ruskega planinskega društva.
Po 350 km ježe na konju smo 15. avgusta dospeli do prvega taborišča. Raz-jahali smo, zakai ježa nam je postala nevarna. Nadaljevati smo morali peš — itn biti pripravljeni, da preživimo naslednji mesec v ledenih gorah.
V taborišču nas je že pričakoval vodja nemškega deia ekspedicije prof. Rickmers. Pri njem je bil naš topograf Dorofejev. Nemški alpinisti in geodet Fiirsterwalder z asistenti so nas čakali v drugem taborišču. Sedai smo bili 3500 m nad morjem — taborišče, ki je ležalo pred nami, pa je bilo še 700 m više. Od njega smo bili oddaljeni celih 15 km.
Pot v drugo taborišče je držala čez ledenik Tarimas, ki prav za prav ni samo ledenik. Poznamo tudi reko istega imena. Tanimas obsega cel venec ledenikov, ki doslej sploh niso bili zaznamovani na zemljevidih. Po sredi teh ledenikov se vlečejo gorski vršaci 7000 metrov nad morjem. Vsi so pokriti z ledom in se vidijo na prvi pogled nepremagljivi in nedostopni. Širina tega sistema znaša okrog 100 km. Ali so v tem sistemu kakšni prehodi in prelazi? Govorilo se je o dveh. Kje sta, tega ni vedel povedati nihče.
Govorilo se ie že tudi o tem, da je človeška noga prehodila oba prelaza. Kdaj se je to zgodilo, o tem molči zgodovina. Na karti sta bili mesti zaznamovanj s križi. Poleg križcev je stala opazka: Nekdanji prelazi. To in nič več. Mnogi učenjaki, med njimi celo Koršenevskij, ki je veljal v očeh strokovnjakov za znanstvenika resne kvalifikacije. so trdili, da živi v bližini teh dveh prelazov še neznano ljudsko pleme, ki ne trpi tujca na svojem .ozemlju. Domneve so vedele povedati, da so ti ljudje naseljeni med rekama Jasgule-mom in Vančo.	-
Začrtali smo si nalogo popolnoma jasno:
1.	Vse doslej neznano ozemlje v bližini Tanimasa je treba raziskati in vrisati v karto vse vršace, ledenike in reke.
2.	Najti moramo prehod čez gore in ugotoviti prelaze.
3.	Pojasniti moramo končnoveljavno bajko o divjem plemenu, da se spozna, kaj je na stvari resnice.
To je bil naš načrt in smoter. Kako ga bomo izpeljali, to je bilo poglavje zase.
Že pred našim prihodom so skušali nemški člani ekspedicije prodreti skozi gore v planinskem naskoku. Kadar pa se jim je posrečilo doseči ta ali oni vrh, vselej so naleteli na led, ki ni dovoljeval nobenega prehoda naprej. Ledeniki 'So jim zapirali nadaljnjo pot.
Posvetovali smo se s prof. Rick-mersom in smo sklenili, da se razdelimo na več skupin. Prvi oddelek je vodil Korbunov, vodia tajništva sovjetskih komisarjev v Moskvi. Prvi naskok se nj obnesel. Moral se je vrniti in raziskati neznane predele z južne strani. Tam je imel več sreče.
Ostali udeleženci ekspedicije, ki so ostali tostran gorskega venca, so se tudii razdelili na male skupine in so se trudili, da bi dobili zvezo s tovariši na oni strani. Točka, kjer naj bi se sestali obe skupini, je bila vasica Ubaginj, onstran Tanimasa.
Začel sem se pomikati z nosači proti drugemu taborišču. Kako majhnega it» neznatnega sem se čutil pred zevajo-čimi prepadi, ki so se časih odpirali v podobi 30 do 40 m globok h žrel! Kamor sem pogledal — povsod sam led. Take pokrajine se oko težko privadi. če zdai pomislim na vse, kar sem doživel, se moram smejati samemu
sebi. Zdaj se seveda čutim varnega, ker ne zija pred menoj noben prepad.
Ampak takrat!--Bilo je drugače
In v duši sem trepetal, posebno, če sem moral splezati na ledeno skalo ali če sem moral korakati kilometre daleč po zaledenelih stezah, kjer je bilo komaj prostora za človeško nogo.
Šest ur in pol smo korakali in smo napravili 14 km. Šele zdaj se nam je od daleč nasmehnilo toli zaželjeno taborišče! Nemci, ki so se v njem naselili, so nas pozdravili zelo prijazno in gostoljubno. A kakšni so bili! Zadnjič smo se videli v Moskvi, v poslopju Znanstvenega društva. Takrat so bili vsi dobro rejeni, gospodje iz »boljših krogov«. Tukaj pa so se mi videli ka-
kor strahovi, ki so se vrnili z onega sveta . . . Imeli so ožgane obraze, iz katerih so štrleli nosovi, visela lica z olupljeno kožo, bili so kosmati in divje zaraščeni, da sem jih težko spoznal. Že tedne in tedne se nismo umili. Nu, zadnjj teden smo se tudi mi morali odvaditi vode . . . Planinsko solnce je tako neusmiljeno palilo naše obraze, da smo se morali odreči blagodejnostim civilizacije. Koža na obrazu nam je razpokala, mestoma jo je pokrila skorja in dan na dan smo se morali rnazati, da nas ni solnce popolnoma ožgalo. Izgledali smo kakor pobeljeni s kredo.
Odtod smo se z Nemci odpravili na daljno pot. Korakali smo vštric Tani-tnasa. Izprva ni imela reka ca sebi nič
HIMALAJSKI LEDENIKI
posebnega. Šele spotoma so se pokazale težave, v pravem stanju. Nad nami so visele ogromne mase ledu. Bila je podoba, 'kakor da nismo pred njimi niti trenutek varni življenja. Čestdkrat se je reka izgubila v ledu — nekaj sto metrov naprej pa je zopet prihrumela na dan z demonsko silo. Na našem nadaljnjem pohodu smo ugotovili, da se je reka razširila v temno gorsko jezero, ki je merilo poldrugi kilometer v dolžino in pol kilometra v širino. Par sto korakov dalje se nam je odprl pogled na ogromno ledeno polje, ki se ni dalo pregledati. Pozneje smo se uverili, da meri polje 10 km v širino in 70 km v dolžino! To ie bil Fedčenkov ledenik.
Na to ime smo ga krstili mi, v spomin na slavnega rojaka. To je zdaj največji ledenik, ki je nanj stopila človeška noga. Pravijo pa. da obstoja ledenik, ki je še večji od tega — v Himalaji. Ker pa nismo drugega videli, nismo mogli razpravljati, kateri je večji. Zemljepisne karte ga zaznamujejo kot ozek, 15 km dolg pas, ki se vleče južno od Altin-Masarja.
S tem srno dosegli zaželjeni smoter. Odkrili smo Fedčenkov ledenik. Prvi del našega pohoda je bil pri kraju. Pred nami so se dvigali v žgočem solncu strmi venci Tanimasa. In vendar še nismo smelj zavrisniti. Naš končni cilj je bil še pred nami.
Demant, cilj in hrepenenje človeške nečimurnosti
Trditev, Ha so mehki grafit, ki tvori glavno sestavino naših svinčnikov, goreči premog — »črni demant« v poetični primeri pesnikov — in pravi deniant v bistvu ista snov, bo vzbudila med mnogimi našimi čitatelji podo-bno neverno zmajevanje z glavo, kakor če bi jih skušal kdo prepričati, da sta železo in zlato enakovredni kovini. In vendar: kar je res, ie res. Vzemi katerokoli knjigo o rudninah v roke in boš zvedel, da sestojijo tako grafit kakor premog in demant iz istega kemičnega elementa ogljika, ki tvori tudi glavno sestavino vseh rastlinskih in živalskih organizmov na svetu in neštetega števila tako zvanih organskih kemičnih spojin. V grafitu, premogu in bleščečem demantnem kamnu se očituje ogljik v svoji najčistejši obliki, samo pot. kako je prišel do te oblike, je bila v vseh treh primerih različna.
Kako nastaja demant
Tu nas ne zanima vprašanje grafito-vega in premogovega postanka. To bi bila snov za poseben članek. Kar se pa tiče demanta, je treba, na žalost, povedati, da se je znanosti prej posrečila njegova umetna izdelava nego rešitev vprašanja o njegovem nastajanju v naravi. Stari so domnevali, da je koncentrat tiste ognjene in žarke energije, ki treska z bliski iz nebeških oblakov v zemeljska tla. Novodobne teorije so ga
skušale razlagati kot kristalizacijski produkt ogljikove prvine pod vplivom ogromnih temperatur in tlakov v raz-taljenih ognjiščih pod zemeljsko skorjo. S pomočjo takšnih temperatur (3000 do 4000° C) in tlakov (20—25 atmosfer) so pridelali učenjaki v posebnih električnih pečeh demantne kristale. Naj omenimo kar na tem mestu, da se to umetno pridelovanje ne izplača, ker je zvezano s takšnimi stroški in ker so umetno ustvarjeni demanti tako majhni, da so stokrat večji naravni kristali še vedno stokrat cenejši od njih. Šlo je samo za teoretičen uspeli, za potrdilo domneve, da sta tudi pri naravnem nastajanju sodelovala ogromna temperatura in ogromen pritisk. A najnovejše teorije so se po vsej priliki najbolj približale rešitvi stare zagonet-ke.
Opazovanja učijo, da je ležišče dragocenih ogljikovih kamnov razen v naplavinah predvsem v neki geologični zemeljski tvorbi, ki jo imenujejo znan-. stveniki »-modra zemlja«. Ta zemlja napolnjuje ognjeniškim žrelom podobne rove ali razpokline. ki vodijo iz zemeljske notranjosti na površino in ki so nastale v pradavnih časih, ko je vrela raztaljena tekočina na dan. Drugi pravijo, da so te razpoke nastajale zaradi tega, ker se je zemeljska skorja pod vplivom ohlajevanja stegovala v vodoravni smeri Naj bo tako ali tako, dejstvo je, da so se razpoke polnile
z rastlinjem in drugimi organskimi predmeti, ki so padali od zgoraj, dež je lil v razpoke in pod vplivom žareče magme, organskih rastlinskih snovi ter vode se je tvorila »modra zemlja«. Ker so pa organske snovi sestavljene pretežno iz ogljika, se je ta pod silno vročino magme in silnim pritiskom vodne pare kristaliziral v demante.
Nu, navzlic tem ostroumnim teorijam lahko mirno priznamo, da vemo prav malo več sigurnega o nastajanju de-mantov nego stari, ki so jih smatrali za zgoščene bliske. Da so jih pa znali ceniti že prav tako pravilno kakor mi, posnamemo iz spisov starorimskega naravoslovca Plinija, ki jih imenuje »atribut kraljev«, intpa iz staroindijske pripovedke, ki pravi, da je nosil že pradavni junak Karne 5000 let pred našim štetjem znameniti dema-nt Koh-i-noor na vsakem bojnem pohodu s seboj.
Indija je bila sploh prva dežela, kjer so se ljudje lotili pridobivanja deman-tov. Sele v prvi polovici 18. stoletja se ji je pridružila Brazilija, a v drugi polovici prejšnjega stoletja so odkrili prva ležišča v Južni Afriki, ki dobavljajo danes 9 desetink vse svetovne demant-ne produkcije. Tako so pridelali v predlanskem letu v Južnozapadni Afriki za 520.000 karatov kraljevskega dragulja (1 karat tehta eno petinko g), v Južnoafriški uniji 3,202.112 karatov, v belgijskem Kongu 1,258.000 karatov, v angleškem Zlatoobalskem ozemlju 417.000 karatov, v Britski Guayani (Južna Amerika) 190.000 karatov, v Braziliji 50.000 karatov, v bivši nemški Vzhod-noafriški koloniji 7000 karatov, na Borneu 5000 karatov, v Indiji, Avstraliji, Arkansasu in v portugalski Angoli pa še" manj. Toda ta produkcija narašča od leta do leta, tako da se je Britski demantni sindikat v Londonu, ki razpolaga z več nego 90% vse svetovne demantue produkcije, ustrašil padajočih cen in jih skušal v povojnih letih na umeten način dvigniti s tem, da je znatnemu delu produkcije zaprl pot na trg. Toda ta umetni način podraževa-nja se mu slabo obnaša in se mu bo še manj, ker odkrivajo vedno nova in bogatejša ležišča demanta. Tako je pred kratkim prišla vest, da so našli silno bogata demantna polja in sicer resnična polja na površini zemlje, v naplavinah Južne Afrike, Brazilije in otoka Bornea. Računajo, da tehtajo vsi demanti skupaj, kar so jih našli do danes, nič manj nego 200,000.000 karatov
(800 stotov), kar bi značilo v našem denarju 60—70 milijard dinarjev vrednosti. Glavni konsument so danes Ze-dinjene države, ki so importirale samo 1. 1926. za 3„200,000.000 Din demantov!
Kako pridobivamo demante
Tam, kjer leži dragoceni kamen v mehki naplavini, ga očistijo zemlje z rešeti in izpiranjem z vodo. Kjer leži v ttrdih vulkanskih plasteh pod zemljo, nakopljejo najprvo te plasti kakor v kakšnih premogovnikih. Nakopane plasti puste ležati na prostem, da se razkrojijo in nato pričnejo z izpiranjem. V modernih demantnih poljih in rudnikih se vrši to čistilno delo seveda z velikanskimi in kompliciranimi strojnimi napravami, ki jih človeški duh neprestano izpopolnjuje. Najprvo odstranijo z velikimi rešeti najdebelejše ma-lovredne primesi. Potem izperejo drob-nejši peščeni ostanek z vodo, ki jo morajo včasi napeljati iz velike daljave in celo iz morja do najdišča. Nato prere-šetajo materijal z manjšimi siti, a z velikimi elektromagneti. ga očistijo vseh železnatih primesi. Med rešetanjem so se vlegli demanti zaradi svoje večje teže na dno sita. Ta sita pridejo v zadnji, strogo zaprt prostor, kjer jih prevrnejo na mize. Spodaj je mokra, spri-jeta peščena pogača, a na njenem vrhu se bliščijo demantni kristali. Te poberejo in jih shranijo v kovinaste pu-šice. Ni jim treba sedaj nič drugega, nego da jih obrusijo. Iz celih gričev zemeljskega materijala so pridelali z napornim dolgim delom morda za nekoliko sto karatov drobnih kristalov, kajti takšna najdba, kakor je bila najdba 3024 in tri četrtine karatov težkega in doslej najtežjega demanta »Cullinana« v Južni Afriki, se posreči morda vsakih sto let enkrat. Ni čudno potem, da ta zadeva v svoji končni obliki nekaj velja in da si jo more privoščiti edino dolarsko baronstvo v Ameriki in kar se po ostalem svetu z njim lahko še meri.
Roentgenovi žarki
Škotska Narodna galerija hrani že nekaj let sliko, ki se pripisuje Francu Halsu. To je portret moža z žametnim klobukom na glavi in s čašo v roki. Te dni so jo pre« iskali (z žarki X in dognali, da sta kozarec in pokrivalo pozneje prislikana Obenem se je ugotovilo, da je avtor Vcrdonak, a ne Hals.
—
P. Š.
Vozili se bomo kakor bogovi
Zanimivosti z mednarodne zrakoplovne razstave v Berlinu
Kdo se danes z berlinskih ulic še ozre na številna potniška letala, ki krožijo nad mestom? Brnenje njih motorjev je že davno del pouličnega vrvenja in izpopolnjuje življenje velikomestnega prometa. Fantastične slike dnevnikov in knjig iz predvojne dobe so postale gola resničnost. Ko vidiš vse to se ti zdi povsem enostavno, samo po sebi umevno. Kar bi pri nas pomenilo senzacijo, je tu samo dovršitev nečesa neobhodno potrebnega. Kar bo jutri dograjeno, to je že danes staro, ker so že objavljene nove ideje in boljši osnutki.
Kljub temu je zanimanje za zrako-plovno razstavo ogromno.
Razstava je nameščena v štirih velikih paviljonih na Kaiserdammu v za-padnem mestu, kjer stoje na razstav-
nem prostoru veliki avtomobilni paviljoni in radio-palača.
Prvi paviljon zavzema nemško zra-koplovstvo. Tu so razstavljena orjaška letala: »Romar« tvrdke Rohrbach, Blau-Wal. konstrukcija švicarskega in-ženjerja Dornierja in Junkersovo veliko letalo G 31. Blau-Wal tvrdke Dor-nier je po eleganci linije najimpozant-nejši. Trup tega vodnega letala je podoben mali torpedovki, dolg in širok je kakor železniški voz mednarodnih vlakov in se tudi po razvrstitvi sedežev in njih udobnosti ne razlikuje dosti od njih Na krilih, ki so nameščena nad trupom, so pritrjeni štirje Gnom-Rhone-Jupiter motorji s skupno 2000 k. s. in navzkrižnimi vijaki. Letalo nosi poleg posadke štirih mož še 19 potnikov.
LETALO «BREMEN»
t
Vodno potniško letalo »Romar« tvrd. Rohrbach s tremi BMW-motorji (Bay-rische Motorenwerke) ki je bilo šele pred kratkim dograjeno, ima prostora za 12 oseb in 4 pilote, od katerih sta dva radiotelegrafista. Letalo ima namreč visoko anteno in oddajni aparat. T/n p. ki je izdelan v obliki čolna, ima
druga v drugo in je v tem trenutku dinamični problem najbolj zamotan in zato računu le težko dostopen.
Največje razstavljeno letalo za start na kopnem (suhozemni tip) je Junker-sov G 31 za 14 oseb s tremi motorji z navzkrižnimi vijaki. Trup, čigar notranjost si lahko ogledaš. je razdeljen v
■
LETALO, ki vozi potnike med Dunajem in Trstom
sidro in krmilo. Tanki za bencin so vdelani v krila, ki so ob trupu do 60 cm debela in vise prosto.
Ti dve vodni letali sta zanimivi zlasti po tem, kako obe tvrdki rešujeta problem stabilitete pri dvigu. Letalo ima namreč na vodi povsem drugo sta-bilitetno os kakor v zraku, pri dvigu iz vode, oziroma pri pristanku pa prehaja
dva dela, v jedilnico in malo spalnico. Oboje naliči spalnemu oziroma jedilnemu železniškemu vozu. Izdelava tega letala, ki je popolnoma iz duraluminija ja nad vse precizna in visoke kvalitete Zato se nemški letalni promet vrši po večini s temi letali. Istega tipa je tudi razstavljeno letalo »Bremen«, ki je prvo preletelo Atlantski ocean v zapadni
V_ RESTAVRACIJI OBIČAJNEGA POTNIŠKEGA LETALA
smeri. Ostale podatke tega letala, ki ga je lastnik liunefeldt podaril nekemu ameriškemu muzeju, ne navajam, ker so bili itak že objavljeni.
Vsa ostala razstavljena letala najrazličnejših tvrdk, kakor Albatros, Heinkel, Focke-VVulf, Baumer in Arado ne dosegajo gori omenjenih proizvodov niti po kakovosti, nosilnosti ali hitrosti in so po večini tudi manjšega tipa. So sicer mnogo cenejša, vendar je ravno v letalstvu danes zahteva »safety first« odločilna, kajti nič ne škoduje razvoju aeronavtike bolj kakor pad in nesreča. Zračni promet danes še ni rentabilen, v Nemčiji na pr. doseže kritje stroškov komaj 30 odstotkov; izvidniška služba kakor varnostne naprave in pa le delna izraba letal povzročajo prevelike stroške. Število potnikov in preletenih kilometrov pa stalno narašča. Zanimivi so v tem pogledu proračuni, predloženi zadnjemu občnemu zboru Lufthanse (Zračna prometna družba), iz katerih sledi, da bo zračni promet dosegel rentabilnost v desetih do dvanajstih letih, ako se bo razvijal v današnjem pravcu in ako se upošteva tehnični napredek v tem času.
Letalstvo kot šport je tudi danes še slabo razvito. Različne tvrdke razstavljajo mala lahka letala kot Klemm, Es-penlaub in Raab-Katzenstein. znan po svojih načrtih raketnega letala. Najcenejše letalo velja 5200 nemških mark, torej približno toliko kakor štirisedežni avtomobil, vendar so obratni stroški visoki.
V istem paviljonu so razstavljeni tudi motorji tvrdk Siemens, Merzedes-Benz, Argus in BMW. Značilno je, da leži bodočnost v zračno-hladilnem sistemu, ker je hlajenje cilindrov z vodo zvezano z večjo težo in z manjšo sigurnostjo v obratu. Pri zračno hlajenem motorju, ki ima cilindre nameščene vretenčasto okoli ojnice, je danes nerešen samo en problem, ki je konstrukcijskega značaja; ti motorji se sedaj še ne morejo graditi za poljubne efekte. Do danes najmočnejši motor te vrste s 600 k. s., ki }e tudi razstavljen, je zgradila tvrd-ka Siemens, ki ima licenco za gradnjo Rhone-Onome motorjev, ki so bili prvi tesra sistema.
Splošno pa se opazi, da so že skoro pri vseh letalih, ki so v prometu, zlasti kar jih je Junkersovega tipa, stari motorji zamenjani z novimi na zračno hlajenje.
To bi bilo nemško letalstvo.
Zanimiv je vstop v drugi paviljon, ki ga zavzemajo inozemske tvrdke. Na prvi pogled se tu vidi vpliv dveh šol: nemške in francoske, ki gresta povsem različna pota. Nemško šolo predstavljajo konstrukcije inženjerja ' Junkersa, njegovi nizki-enokrilci (krila pritrjena prav nizko ob trupu), vsi iz duraluminija in s prostimi krili, ki se nosijo sama. Po tej poti gre sedaj deloma tudi še ostala nemška industrija, kar se kaže ravno v tem. da dvokrilci prepuščajo mesto enokrilcem. Na drugi strani francoska smer tvrdke Farman, ki je največje francosko podjetje. Šele v zadnjih letih je bil dovršen novi tip, v prvi vrsti prometnih limuzin. Dvojna krila niso več nameščena na sprednjem delu trupa tik za motorjem ali za pilotno kabino, temveč so pomaknjena za kaki dve petini v dolžini trupa nazaj, tako da moli trup daleč naprej in naliči letalo v zraku nekako divji raci, ko leti s stegnjenim vratom. Letal tega tipa še ni dosti v prometu in rezultati obratovanja še niso povsem objavljeni.
Tudi ostali aparati francoskih tvrdk so dvokrilci, kar je tipično za francosko zrakoplovno industrijo. Tvrdka Ble-riot je razstavila svoj aparat »Nunges-ser-Coli«, s katerim sta Costes in Le Brix obletela zemljo razven Pacifika ir. pri tem preletela 57.000 km. Tvrdka »Potez« kaže letalo, kakršno je pri nas v prometu med Zagrebom in Beogradom. Razstavljeni so dalje še aparati tvrdke Nieuport in Delage.
i Za Francijo je najmočnejše zastopana Italija z različnimi prometnimi letali. Zelo zanimiv je mali hidroplan tvrdke Macchi. ki je to leto postavil nov svetovni hitrostni rekord.
češkoslovaško, ki ima tudi dobro razvito zrakoplovno industrijo, zastopajo tri tvrdke: Letov, ki sledi v svoji konstrukciji Farmanovemu tipu, dalje Avia in Aero. Škodovi zavodi pa razstavljalo motorje.
Anglija je razstavila ma'o, po večini le svoje male aparate, med njimi znani Moth-tip. ki ima motor za 100 konjsk;h sil in velja 13000 nemških mark (172 tisoč dinarjev), torej tudi ni dražji od luksuznega avtomobila.
Razstavili sta dalje tudi Rusija in Belgija. Rusija med drugim zelo praktično sanitetno letalo, ki ima stojalo na kolesa, ali pa na smuči.

V ostalih paviljonih, kakor tudi v stranskih prostorih, so razstavljeni najrazličnejši pomožni aparati, kakoT spli-nači, ležaji, motorji, vijaki, stavbni deli itd.
Zelo obsežen in morda najzanimivejši del razstave je del z različnimi navigacijskimi aparati, varnostnimi napravami, o organizaciji zrakoplovnega prometa in o statistiki.
Priporočil bi vsakemu, da si v bodočnosti ogleda slične prireditve, ker bo tudi pri nas slej ko prej zračni promet postal vsakdanjost. Koristno bi bilo, da bi se pri prihodnji tekmi modelov, kakršna se je vršila te dni v Ljubljani kot nagrada za prvenstvo določil obisk take zrakoplovne razstave.
Obisk v sovjetski tovarni gumija
Za obletnico boljševiškega prevrata, poglavje iz knjige »drvečega reporterja» Egona Ervina Kischa «Carji, popi, boljševiki».
ob Črnem morju, v subtropskih pokra« jinah sovjetske unije, poskušajo sedaj nasade kavčukovih plantaž, toda uspeh se utegne pokazati šele v nekaj letih.)
I.
Produkcijski rekord, ki ga je dosegla rusko«ameriška tovarna gumastih iz« delkov Trougelnik v Ljeningradu „ bil: sto tisjč parov galošev na dan. Pomno« žimo to število z dnevi leta in pomisli« mo, da znaša življenska doba normah nega gumastega čevlja dve leti, pa smo sredi v bilijonih! K sreči je bilo to šte« vilo samo enkraten bravurni uspeh; če bi bilo normalno dnevno delo tolikšno, tedaj bi bil moral imeti povprečno vsak prebivalec petih svetovnih delov deset parov galoš Konkurenca ie hotela tu« di živeti — «Provodnik» v Rigi, «Boga= tyr» v Moskvi in ameriški obrati — vsekakor pa je bilo ogromno število nog, ki so drsale po zemeljski skorji zavarovane z gumijem, žigosanim z rdečim trikotnikom, ki je bil varstvena znamka in ime to-varne. Sedaj je pri« stavek vzet med r.avodnico: «Rdeči tri« kotnik«. «Krasnyj trougolnik« je naj« večji obrat v kemijski industriji Ru« sije.
II.
Sirovina za vse delavnice v tovarni je zgoščen (koaguliran) sok, ki je bil odvzet zarezanim gumijevim dreve« som. Iz gozdov na obalah reke Ama« zonke prihaja v kroglah in kepah ter kolačih v povojnem stanju «P?ra», najboljša znamka divjega kavčuka; po« glavitn? količina potrebe, devetdeset odstotkov, pa je plantažni gumi iz Cey« Iona, Sumatre, Malaje in Sundskih oto« kov. Tovorni parniki privažajo preko Londona in Liverpoola v ljeningrajsko pristanišče (in če je to zamrzlo, " Rc« val ali Murmansk) toliko sirovine, da se je porabi pri delu dnevno približno pet« deset tisoč ruskih pudov. (Pri Batumu
III.
Prva stopnja manipulacije: pralnica. Vsi komadi se vržejo iz dospelih za« bojev v podzemske cisterne, v vodo, skozi katero se spelje para. Štiri in dvajset ur morajo biti v nji, preden se zmehčajo, da jih je lažje očistiti pri« mesi, nezaželjenega pasažirja, ki se je pripeljal za visoko voznino iz tropske dežele čez Veliko Britanijo v Rusijo. — Pri divjem kavčuku je često do šti« rideset odstotkov drevesne skorje, pe« ska, zemlje, potvorb.
IV.
Zdaj se stisne gumi med valjarji. Grob zobat valjar se zagrize z močjo petnajstih konjskih zobovij v razno« barvne, raznooblične raznovrstne ko« made ter jih stisne z močjo petnajstih konjskih teles, dokler ne ostanejo sle« dovi zobov enakomerno drug pri dru« gem. Na gladkih valjarjih se zdela ma« terijal v neskončen trak, tanko guma« sto kožo, ki se razdeli v tri metre dol« ge kose in obesi za štiri, pet dni v su» Silnico.
V.
Pri napravah za gnetenje in mešanje imajo opravka možje s pripeto pošast« no plinsko masko; prinesli so kože iz sušilnic ter jim dodajajo žvepla, glad« čine, krede in drugih primesi, ki na« pravijo pri poznejšem vulkanizacij« skem procesu gumasti predmet odpo« rcn proti kemijskim vplivom, proti lu« či in visokim temperaturam. Star dela« vec — brez plinske maske — prihiti za
opazovalcem, češ, naj zabeleži, da je on (stari delavec brez maske) tu še iz« za časa, ko se je še primešavala guta« perha; tega sedaj ni več, gutaperha se rabi le še za podmorske kable, sicer je delo sedaj boljše nego prej. To naj se blagovoli zabeležiti. Zgodi se.
y, kalandru dobi gumi podobo poli* rane plošče. Ta gre v širokem traku v prirezovalnico, kjer se prirezavajo po šablonah komadi, tako n. pr. zgornji deli in podplati za galoše sto različnih fason (izmenjujočih se po modi čev* ljev) in tri in tridesetih velikosti. Z iz« jemo gornjega lista, ki se izdela z ro* ko, se deli izrezujejo s stroji; vsak če« velj sestoji iz nič manj ko dvajsetih delov, ki jih treba sestaviti v naglici brez oddiha.
V dolgih dvoranah konfekcije stoji štiri tisoč delavk; rdeče naglavne rute se majejo v prostoru kakor otroški ba« lončki. Gibi brnijo z neosebno pravil« nostjo v sekanem ritmu stroja, dasi nimajo žene napraviti le enega prije« ma, nego imajo obaviti celotno čevljar« sko delo. S kovinastim kopitom pred seboj, čez katerega potegnejo podlogo in čevljevo kapico, prilepijo in zvijejo ostale dele trdno ob notranji podplat na zvezni trak s podložnim blagom; tri kapice in zaplato za ojačenje čev« Ijevega sprednjega konca, vmesno pod« logo, jetmenček za pritrjevanje zapo« ne, izpolnjevalni podplat, ostroge, zgor« nji del in pravi podplat spravijo s kla« divom na pravo mesto, da izgotovijo čevelj, in tako sedemnajst do dvajset parov dnevno. Intenzivno delo po ko« madih. Nobenega trenutka torej noče« jo izgubiti, nič. ne šarijo: hite, da brzo ppravijo svoj posel.
ym.
Tračnice gredo skozi dvorano, vozič« ki se vozijo po njih, ki se na njih na« loži sto do sto petdeset parov kopit. Sivi sirovi galoši so napeti čez kopita. Na dvigalih se spuščajo navzdol v dvo« rano za končna dela.
IX.
Tu so možje, ki delajo; vsak dvigne iz došlega vozička enega izmed težkih prečnih drogov z desetimi kovinastimi kopiti in začne galoše lakirati z lane« nim oljem in terpentinom; — tako, se« daj so rjavi ter se lahko peko ob 135 stopinjah, da postanejo črni, to se opravlja v starih pečeh za vulkanizaci«
jo ali v novi dvorani, kjer stojita nad kompresorji dva neizmerna kotla. Elek« trično dvigalo odpre pokrova, vozički se zapeljejo na tračnicah globoko v kotla; petnajst vozičkov ima prostora v enem kotlu, štiri tisoč parov guma. stih čevljev se lahko vulkanizira hkrati
X.
Na skladiščnih policah se suše še dva dni; nato se odberejo po vrstah, spra« vijo v pare, žigosajo z rdečim troogel« nikom, zabijejo v množinah po 50 pa» rov v zaboj in razpošljejo. Izbrakira« no, izločeno blago pride v razstavni lo« kal, ki ga morajo delavci vsak dan po« sečati, da spoznavajo pojavljajoče se napake.
To je oddelek za galoše. Toda še dru« gi oddelki so v tej tovarni za gumaste izdelke, — najbolj mnogostranski na svetu. Ena panoga proizvodov, zapu« ščajoča bizarne vtise, je panoga
XI.
medicinskih utenzilij in brezšivnib predmetov. V bobnu, čigar izložba je steklena, vidimo poditi se sto rok, člo« veških rok, razprostrtih rok, pet pr« stov in ročni sklep, roka ob roki, z be« snečo naglico: to so lesene forme za rokavice kirurgov. Posoda z gumasto raztopino v bencinu se je hidravlično dvignila in spustila doli ter zapustila na formi tanko plast, bencin med rota« cijo izhlapi in ostane le tanka epider* mis — rokavica, brezšivna, da se ne bi izgubil pod njo tipni čut prstnih kon« cev.
XII.
Enaki morajo biti preparati, ki na« stanejo nad steklenimi cevmi v sosed« nih bobnih: ti stekleni cilindri, vsi enako široki, morda toliko, da bi jih mogli objeti s palcem in kazalcem, se vrtijo, da postane na njih gumast me« hur. Potem ko je bil na njem s prstom zavit majhen rob, se kožice vulkanizi« rajo v posebni omari s klorasto«žveple« no soparo ter potresejo z riževim pu« drom; častitljive matrone in mlada de* kleta preiščejo vsak kos glede nepro* pustljivosti in sicer tako, da ga neko« liko napihnejo. Druge delavke ga raz« tegnejo čez lakirano leseno paličico, preizkusijo, ali ni v prozorni materiji kake primesi in ga pogladijo z gibi prst« nih koncev, ki se premikajo gor in dol; nato ga zvijejo in zamotajo v majhne, četverokotne ovoje. Tisoč ducatov je dnevni izdelek tovarne.

Gumasti sesalniki za dojenčke se vr« tijo v steklenih napravah za potaplja? nje, — večna potreba, saj otroci vedno prihajajo na svet. V prihodnjem pro« štoru nastajajo balončki za deco, (ki se razpošiljajo, nenapolnjeni s plinom,) žoge, plavači in druge gumaste igrače; ogrevači in ledenjače, zračni zglavniki In «duše» za nogometne žoge imajo skupno rojstno sobo.
XIV.
Higijenske brizgalke se zlepijo iz treh do štirih delov; mehur se napolni 2 ogljenčasto«kislim amonijem, ki iz« hlapi med vulkanizacijo v kotlu, in gu« mi se pritisne na formo tako, da nasta« ne votla hruška s trdno okroglo obliko; garnitura, ustje iz trdega gumija, ši« roko približno kakor prej omenjene steklene cevi, se zmontira na njo. Mleč« ni sesalniki, gumaste gobe za umivanje, jrigatorji, brizgalke za mrčes, gumaste banjice, vse predmete, ki leže izdelani v izložbah drogerij ter tvorijo tajnosti postelje, bolniške sobe ali kopalnice,
lahko vidiš tu nastajati, razgaljene vsa* kega misterija.
XV.
Dvajset tisoč glavnikov dnevno iz« deluje oddelek za trdi gumi; kakor je nekdaj želel neki francoski kralj, da bi imel vsak podložnik v nedeljo svo« jo kuro v loncu, tako želi sovjetski re« žim, da bi imel vsak kmet ob mejah Mandžurije in v gorah Armenije svoj lastni glavnik. Od majčkenih ventil* skih cevčic za kolesa do mogočnih, osemnajst palcev debelih sesalnih cevi za bagre, vse to se poraja v sto raz« ličnih oblikah v oddelku za cevi: pri« tisne cevi za pnevmatične inštrumente in za železnice, zavore, cevi za brizgal« ne in njihova ustja za požarno bram« bo. Kraljestvo kač. Proizvajanje po« gonskih jermenov iz gumiju podobne pavolaste snovi zaposluje le malo ljudi.
XVI.
Produkcija in potreba: Trikrat toli« ko pnevmatike, zračnih cevi in obro«
čev kakor pred vojno jc treba izdelati, .................................
RUSKE MOTORNE SANI «ZAGE», ki morejo prevoziti 120 km na uro —
razstavljene v Berlinu
kajti uvoza ni več. Se manj zadostuje produkcija galošev, dasi je izgubila svoj izvoz, izvzemši v Perzijo in Tur« čijo, kljub temu, da proizvaja nekda* nje konkurenčno ter provincijalno pod« jetje, a sedaj fuzijonirano in rezidenč« no podjetje, — tovarna Bogatyr v Mo« skvi, za polovico več nego 1. 1914. Na stotine ljudi je v vsej Rusiji po več ur nastavljenih pred prodajalnami «Re« sinotrusta«, da bi si nabavili galoše, in na sejmih plačujejo do šest rubljev za par, ki stane «službeno» tri in pol rub« ija, razmeroma manj nego v miru, ker je proglasil najvišji gospodarski svet galoše za neobhodno potrebščino. Pro« dukcija torej daleč ne krije konzuma. Zakaj? Vsaka kmečka dekla, ki je ho« dila nekoč bosa, mora imeti sedaj ga« loše. Zakaj? «Ker so po revoluciji z razširjenjem kulture porasle tudi za« hteve,» pravi mož levice, — «ker se je kmet naučil v času inflacije, da je raje sprejel njemu tudi najmanj po« trebno blago nego denar«, pravi mož desnice. Bodi kakorkoli, — produkcija sedemdeset tisočev parov gumastih čevljev dnevno ne zadostuje več. Tre« ba je znižati obratne stroške, da bi mo« gli nakupiti več sirovin in treba je ra« cijonalizirati obrat, da dosežejo zvi« Sanje produkcije. Kakor v vseh veli« kih obratih Rusije, se tudi tu priprav* Ija prehod k elektrifikaciji; uvajajo se turbine, katerih najvišji pritisk naj se porabi za proizvod sile, odparivanje pa za vulkanizacijo: inženjerski biro izde« luje preoblikovalne načrte.
XVII.
O reformah v proizvodnji se govori in sklepa kolektivno v vsaki izmed se« demnajstih obratnih celic. Obratni svet vsega podjetja šteje sedem in dvajset članov, trinajst žena in štirinajst mož, šestero izmed obratnih svetnikov je oproščenih tovarniškega dela.
XVIII.
Skupno število delavcev znaša šest« najst tisoč pet sto; med njimi jt šest tisoč žena. Komunistično organiziranih je dva tisoč dve sto delavcev, od štiri tisoč mladoletnih je tri tisoč kotnso* molcev, t. j. članov komunistične mla« dinske intprnacijonale. Vsi delavci pri« padajo strokovni organizaciji kemikov, ne glede na to, ali so izučeni kovinarji, pisarniški nameščenci ali lesni delav« ci; v Rusiji obstoji kakor v Angliji si* stem industrijskih zvez, dočim so v
Nemčiji delavci istega obrata organi« zirani v različnih strokovnih udruže« njih — sistem zvez po strokah. Dva odstotka od dohodkov dobivajo stro« kovne organizacije. Razen tega pripa« da večina delavcev raznim dobrodeb nim in agitacijskim zvezam. V «Mo« pru» ljudski samopomoči za revoluci« jonarne prvoboritelje, ki podpira zla« sti družine na Balkanu umorjenih in pobitih ter v inozemstvu zaprtih ko* munistov, je vpisanih štirinajst tisoč" trougolnikovcev, toliko jih je tudi v «Smički«, udruženju, ki hoče premo« stiti nasprotja med deželo in mestom ter delati za notranjo skupnost indu* strijskega in kmetiškega proletarijata. Podjetje «Trougolnik» ima tudi kul« turni patronat nad rusko obmejno po« stajo Sebeš v pokrovski guberniji in nad Ijeningrajskim saperskim bataljo« nom. V organizaciji «Mati in dojenček« je tri tisoč pet sto delavk iz obra« ta, v zvezi »Otroški prijatelji« enajst tisoč mož in žena, v oskrbi invalidov štiri tisoč in v <»Aero«radio«chimu», gi« banju za pospeševanje letalstva, radija in za obrambo proti bodočim plinskim vojnam, štirinajst tisoč.
XIX.	' ,
Osem sto trideset pisateljev je v to« varni, ne manj. Posebno udruženje jih veže: delavski korespondentje. Oni tvorijo redakcijske kolegije (tukaj lito« grafiranih, v manjših obratih z roko pisanih, v mnogih velikih obratih pa tiskanih) stenskih časnikov, od kate» rih ima po pet delavnic enega, in ted« nika, ki izhaja za ves trougolnik. Oni pišejo priložnostna in stalna poročila za strokovni list, za mladinski list, za strankin dnevnik «Ljeningrac'sk?ja Pravda«; razpoloženjske črtice, humc* reške, predloge ter napade, proti ka« terin ima napadeni pravico do poprav« ka in priziva na ljudsko sodišče, ne pa do obrambe v okviru obrata. Institucija «Rabkor«a» je povzročila v Rusiji po« sebno novotarijo v javnem življenju, časnik ni več samo organ izdajatelja in urednikov, nego mora dati mnogo prostora, najmanj eno stran velikega formata rabkorom (odnosno selkorom, vojankorom ali molkorom, t. j. delav. skim, kmetskim, vojaškim ali mladin« skim korespondentom). V tisku Unije izide dnevno dvajset tisoč takih poro« čil: dve sto petdeset tisoč delavskih in kmečkih korespondentov je v vsej dr« žavi; vsak delavec, ki je kdaj poslal
kakemu listu prispevek, se sme šteti k cehu. V redakcijah se članki prirede, malo, večinoma le stilistično izpreme« ne ter postavijo v stavek; honorar znaša petdeset kopejk do enega rub« lja za vrstico. Zavrnjeni članki se de« loma vrnejo, deloma izročijo pristoj« nim komisarijatom, da so le«ti vsak dan obveščeni o razpoloženju, sodbah in pritožbah delavca v okvirju svojega resorj^. Često ta gosposka redakciji rokopis vrne, da ga priobči. V podjet« ju Trougolnik imajo rabkori poseben lokal, kjer urejajo stenske časopise ali imajo po delovnem času ure za pogo« vore.
XX.
Delavske mezde: Povprečni dohodek znaša tri rublje petdeset za delavnik, dva in osemdeset rubljev v mesecu; v to kalkulacijo so vključene tudi visoke plače trgovskih konzulentov, špecijali-stov, inžerijerjev in zlasti petih imetnikov osebnih pogodb: tehničnega ravnatelja, voditelja fabrikacije. voditelja strojnega oddelka, voditelja laboratorija in komercijalnega šefa. V strojnem obratu zaslužijo delavci do dve sto rubljev v mesecu, v večini drugih delavnic imajo akordno mezdo: delavke galošev, zaščitnih sredstev in sesalnikov pridejo na osemdeset do sto osem« deset rubljev. Štiri sto petdeset mlado« letnih do osemnajstih let pripada »Fabzauč-u«, tovarniški šoli: štiri ure teoretičnega in štiri ure obratnega pouka, pri katerem opravljajo delo, plačano vsaj s šestnajstimi rublji.
XXI.
Štirje tedni dopusta, izvzemši nekatere stranske obrate kakor mizarstvo, za katere je normiranih le štirinajst dni. Delavke galošev so imele doslej samo štirinajst dni dopusta toda zahtevale so, da dobe namestu steklenice mleka, ki so ga dobivale vsak dan, dvojno mero dopusta, v kar je strokovno udru« ženje privolilo. »Delo na akord — delo umor«, to se skoro rima, tudi če se de* lajo za patrona, tudi če so na razpolago sanatoriji, ugodnosti za nosečnost in matere - dojilje, bolniška oskrba in otroška vzgoja; tudi če ima klub, gledališče radio, kino, godbo in izposoje-valne knjižnice blizu in zastonj, bi vendar moral akordni delavec brez izdatnega dopusta v krajšem ali daljšem času duševno in telesno shirati.
Po prevratu je bila telesna preiskava pri tovarniških izhodih odpravljena, ker je star socijalistični predsodek smatral to metodo pretipavanja nevredno človeka, dasi je težko bolj ponižujoča nego venerološki generalni pregledi pri vojakih, nego iskanje mrčesa pri izseljencih, nego preiskave kovčegov na carinskih mejah, nego preizkušnja bankovcev ob lini, nego hišne preiskave ter stotine drugih policijskih in vojaških mer ,ki niso bile nikoli predmet načelnih protestov. Poizkusili pa so se zato po revoluciji zavarovati pred tatvinami na drug način, zlasti z natan« čno dodelitvijo surovega materijala in s primerjanjem njegove teže z oddanim poluproizvodom. To pa je dovedlo do tega, da so posamezni tatovi kradli s sosedovega stojišča, zlasti v dobi meščanske vojne, ko so imeli glavniki, bla« go, čevlji cene, ki jih ni bilo mogoče zmoči. Sedaj se je upeljala lastna kontrola in sicer tako, da je bila zopet upe-ljana vizitacija po komandantih — tako se imenujejo vratarji pri tovarniških vratih — in da so jim bili osumljenci še posebej označeni. Vratar preizkusi vsakega moža, ki zapušča poslopje, s prijemom: neka žena stori enako z delavkami Pogoj je bil, da se ima vsakdo podvreči tej preiskavi, vendar se je tudi to izjalovilo: pet ali šest špecijali-stov, zanašajočih se. da jih ni mogoče pogrešati, je stavilo ultimat in morali so dobiti poseben izkaz, ne glede na to, ali so jim ustregli radi ali neradi.
Tako skušajo v Rusiji korumpirati vsak sklep; ljudje s prestola vržene plasti so sovražni novemu redu, nadomestila ni hitro dobiti, duhovna in gospodarska blokada ovira svoboden delovni trg, inozemski kapital industrij« skih kreditov, vendar ne bo dal, da bi Rusi dokazovali njegovo nepotrebnost in škodljivost, in tako gospodarijo v inteligenčnih poklicih še često ljudje, ki bodo pritrdili duhu novega hotenja šele tedaj, ko bo prodrl kljub njihovemu odporu.
Ameriška naobrazba
Neka newvoršk"a smotra piše: «Don Juan, krasni film velikega umetnika Johna Barrymora, je navdahnil dolgo novelo fran« coskemu romanopiscu Prosperju Merimee« ju. To delo ni brez vrednosti, čeprav ima le nekoliko zveze z Barrvmoravim proiz« vodom.» Merimče je že pokopan od 1. 18701
X. M. Stanjukovlč
»Jastrebova" katastrofa
Povest starega mornarja
—	Pri moji veri, takrat pa smo misli« li na Boga, Vaše visokorodje! Naš sta« rejši častnik je bil sila pogumen: nič ni poznal strahu, venomer je godrnjal in nalagal mornarjem kazni. Nu, tistikrat je tudi njega prijelo. «Bratci,» je pravil, »golobčki moji«. Čisto drugače je govoril; poznalo se mu je, da se mu vidi .smrt malce resnejša, nego če ubogemu /nornarčku nateza noge. Ona te vse drugače nategne, pa naj brcaš, kakor hočeš. Sploh smo takrat vsi izgubili upanje, ali da povem naravnost: vsi smo obupavali jn po glavah se nam je podila misel, da nam bo vsem konec v Nemškem morju. Od sile mizerno je to morje, Vaše visokorodje! Ondi je, so pravili, vedno lepo vreme. A ne veš odkod — zdajci se privali brez vsakega reda in pravila nekakšen blazen val in premetava ladjo z boka na bok. Tako zibanje niso mačje solze. Še močnemu človeku vzame pogum. Jaz sem videl v svoji mornariški službi vsa morja in oceane, ali hujšega od tega morja ne najdeš . . . Nu, pa je Gospod uslišal molitve pomorščakov in se je usmilil. Mnogi so celo živi ostali... Res da, tudi naš kapetan, Leontin Fedorovič Bjeloboro-dov — nemara ste izvolili slišati o njem. Vaše visokorodje? — bil je svojeglavem a dober človek. Takrat se je izkazal ... Ni prenesel pogube »Jastreba«, daj mu Bog nebeško kraljestvo!
In Ivanič, s katerim sva ob vročem poletnem delu sedela v hladni drevesni senci na graščini mojega prijatelja, bivšega pomorščaka, kjer je bil ta starec nočni čuvaj — je snel čepico, da se je pokazala kakor ščip bela glava ter se je pobožno prekrižal.
—	Naš «Jastreb« se je potopil v morskem prelivu, Vaše visokorodje! — je nadaljeval Ivanič. «PIitva ožina ... on« di je mnogo plitvin in skalovja. Tudi obrežje je nizko. Pozabi] sem. kako se ta preliv imenuje . . . Stara pamet. Vaše visokorodje . . . Zdi se mi tako nekako .. . kot rak . . .
—	Skagerak, — sem se spomnil.
—	Da, tako, tako . . . Pluli smo ondi v pozni jeseni, z razpetimi jadri... o solncu ni bilo niti sledu . . . vreme je bilo rezko . . . Zvečer smo spustili poslednje jadro. Nenadoma pa vzroje va-
lovi, postajajo vse silnejši in kot bi podivjali, uprav pobesneli... Vstajajo ka« kor silni velikani in se zaganjajo v »Jastreba« ... Ali naša lupinica je bila trdna, saj so jo stoprav tisto poletje zgradili in poslali iz Kronštata na daljno triletno plovbo, škripala je, se gugala na valovih in smuknila zdaj pa zdaj gladko po velikanovem hrbtu. Nu, valovi ji niso mogli do živega, naj so si še tako prizadevali. Samo besneli so in rjoveli ter se penili okoli nas ... Pa smo se mornarji, ki tisto noč nismo imeli službe odpravili k počitku. Stopili smo pod krov. obesili postelje in se veselili, da lahko po utrudljivem dnevu spimo do polnoči. Kaj pa da, utrujen človek se vleže in — zaspi. Kako dolgo sem spal, ne vem — zdajci se je nekaj zgodilo z mano, da bi bil kmalu zletel z ležišča, čul sem grozovit tresk. »Jastreb« se je stresel in se ustavil. V tem hipu so tudi vsi tovariši poskakali z ležišč." Tedajci se oglasi od zgoraj skozi luknjo boots-manov razburjeni glas: «Urno vsi na krov.« Mi smo se že brez tega na hitre roko oblačili in je drug za drugim planil po stopnicah. Vseh se nas je polastil strah. Razumeli smo, kaj se je zgodilo: «Jastreb» je obtičal v plitvini. Napol brez pameti sam skočil na svoje običajno mesto — k jamborovemu košu —-in sem zrl v morje. Kakšna groza! Noč je bila temna, morje je vse na okrog divje bučalo in veter tulil po jamborih. Poveljnik nam je velel skozi rog: »Mladeniči, razpnite jadra!« A glas mu je bil takšen, kakor da se ne bi bilo zgodilo nič posebnega ... Od sile trd je bil Leontin Fedorovič, Vaše visokorodje! A kakor je bil odličen pri plovbi, tako je bil dober nasproti mornarjem. Nikogar ni trpinčil, in 'če je kaznovalr je vedno postopal kakor sodnik ... Ah bili so med nami taki, ki so poniglavo vzbujali njegov srd in nas gnali v nevo-ljo . . . Tako je bilo. Vaše visokorodje! — je dodal starec zamišljeno.
Umolknil je in vzdihnil. kakor bi ga prijelo sočutje z ljudmi, ki so gnali v nevoljo in je nadaljeval:
— Mi, ki smo imeli opraviti z jambori, smo brž zlezli kvišku. Trudili smo se, da bi čim preje razvili jadra . . . Potlej smo zlezli na krov ... Takrat so že
odmevali topovski streli... Potemta* kem dajemo znamenja za rešitev ... In mornarčki že stoje pri vseh sesaljkah in črpajo vodo iz notranjih ladjinih delov . .. A vode je vedno več in več . . . In naš «Jastreb» se niha in buta ob kamenje, venomer buta . . . Tesno nam je postalo pri srcu, Vaše visokorodje . . . In vendar smo imeli vsaj to upanje, da bomo izčrpali vodo in se do jutra kakorkoli prebili . . . potem pa . . . nemara je v bližini obrežje ... in sploh se kakorkoli rešimo... Nu, tako smo se vsi vrgli k sesaljkam . . . Niti mraza nismo čutili... A kapitan nas je venomer bodril: «Ne dajte se, dečki!* je pravil. Tako smo se tolažili do jutra, ko pa se je zdanilo, smo spoznali, da je z nami križ pa amen!
Voda je segala že do zgornje palube; čez zadnji del so se prelivali valovi. A burja se ni hotela pomiriti in zmanjšati; krog in krog ni bilo videti drugega kot vzburkano, pobesnelo morje . . . Valovi so se neugnano podili in premetavali, a iz njih se nam je režala — smrt. Iz topov so še streljali . . . izstreljevali so zadnje naboje, zakaj dohode v skladišča pod palubo je voda zaprla. Kapitan in častnik, ki je imel službo in krmilar — vsi so stali na imostiou. Leontin Fe-dorovič je bil bled kakor smrt; to noč se je čisto postaral . . . Tesnobno je zrl okoli sebe. In tudi vsi drugi smo gledali tesnobno. 2e smo pustili sesaljke in jeli
pripravljati čolne in vezati vrvi. Kaj naj bi se trudili z vodo, ko je že prodrla tudi na sprednjo palubo . . . Valovi so se jeli zaganjati v nas same . . . Zbrali smo se na^ ladjinem kljunu, ki je stal nekoliko višje, ker je «Jastreb» zadel ob skalo in se s sprednjim delom dvigni. A tudi sem je segla voda. Zdaj smo se vsi prijeli za roke in se držali, hoteč se skup« no rešiti ali poginiti. Nekateri so od strahu pred smrtjo splezali na jambore ... A smrt je bila povsod in je ne-nehoima zrla iz vode . . . Obupno smo čakali: zdaj pa zda.i se bo «Jastreb» raztreščil in strmoglavil v morje. Mi z njim ... Duhovnik je jel žebrati molitve za umirajoče . . . Torej so nas že pripravljali na smrt... A ni še končal, kar ga oplazi mogočen val in splavi v morje. Izginil je . . . In mnoge, ki niso mogli splezati višje, je splavljalo in so izginjali pred našimi očmi. Strahoten je bil pogled na vse to in vsakemu je po glavi rila misel, koliko minut mu je neki štetih — dolgo ne bo nobeden čakal. Nekateri so molili, drugi jokali; zopet nekateri so sedeli kakor blazni z izbuljenimi očmi. Dva mornarja sta od obupa sama skočila v vodo, da se ne bi zaman mučila. Veliko trpljenje in hudo preizkušnjo nam je poslal Gospod . . . Dolgo je že od tega, ali če se spomniš, ti postane tako tesnobno .. . Včasi se človeku zazdi še v sanjah, da znova preživlja te uire in ko se vzdrami, ga obliva
LETALO TIPA «JUNKER» (K članku na strani 592J
mrzel pot. Nekaj ljudi se je rešilo, toda zdravo pamet so izgubili za vedno. Oh. kakšne bridkosti smo morali1 takrat gle-iati, Vaše visokorodje! . . . Nevarna je mornarska služba! ... Ni ji enake na svetu. Na kopnem si človek celo v najhujšem kako pomaga — ali tu, kjer je okoli ujega sama neskončna voda? . . . Mislim, da ne bi noben ruski človek šel prostovoljno k mornarjem. Ni li na kopnem drugače? Tu imaš travo, pa gozd, Pa polje in vse polno cvetlic . . . Zares lepo. Midva sediva tukaj-le v hladu. Vaše visokorodje, in čutiva zemljo — majčico. Vonjave, ki prihajajo od cvetlic . . . In ptičica. — kako ljubko poje in hvali Boga ... In žuželka brenči... In ondi le nese mravljinji delavec sla« rno . . . Skratka: blagoslov, pravi blagoslov! — je rekel Ivanič.
In njegove majhne, še vedno živahne, iskre oči so se ljubeznivo ozirale okoli sebe. In zgubano. mršavo, orumenelo obličje ie bilo ganjeno . . .
Vzel ie iz žepa širokih hlač maihno pipo, jo nabasal in z užitkom nekajkrat potegnil, nato pa je nadaljeval:
—	Ali bi še govoril kaj o morju? Saj ga je samo sleparstvo!
—	Kako sleparstvo? — sem vprašal, ker nisem razumel, kaj je hotel Ivanič povedati.
—	Nu tako, sleparija, kakor na primer pri tukajšnjem oskrbniku, — je pristavil starec bolj potihoma. — Ali jaz mu dobro vidim v karte in vem, kako je prebrisan. Poznamo te, tovariš, poznamo!
In Ivanovičev malo prej ganjeni obraz je poprijel zlohnp poteze in oči so se mu zaiskrile. Takoj sem razumel, da ima Ivanič neki neprijeten obračun z oskrbnikom.
—	Včasi je morje polno ljubezni . . . tako vabljivo in gostoljubno... še ne zgane se ne ... Le zaupaj mu! Vsak hip si lahko v strahu. Nekoč v starih časih, ko so plavale po njem lesene lade, si imel v nesreči še kako upanie, da se rešiš; odkar pa so prišle toli hvalisane nove ladje, zadostuje, da treščijo ob kamen, pa nimaš skoro več časa, da bi bil skočil na palubo, tako hitro te potegne na dno.
Ivanič se ie jel hudovati nad nov.ofa-rijami; šele ko sem ga nežno opomnil, je nadaljeval svojo povest.
—	Tako smo tedaj sedeli vsi premrzli in lačni in čakali . . . Tik mene je čenel novinec, rojak iz iste vasi Akiraka Ko»
strikov. Dečko je obupa] do kraja. Jokal je kakor otrok ... A bil je dober, iskren fant; samo mornariško življenje mu ni nič kaj prijalo, zato je češče dobil kako brco od častnika in bootsmana. Mnogo bridkega je izkusil in je rad potožil o tegobah mornariške službe; morilo ga je hudo domotožje in hrepenenje po kopnem. Hoteč potolažiti rojaka, sem mu pravil: «Bog da, da priplove mimo kaka trgovska ladja — ne boj se. pride pomoč . . . sigurno pride! . . . Tudi burja, bratec, že ponehava. In «Jastreb» ne buta več tako močno ob skalo . . . Boš videl, da se bo držal še nekaj časa!« In ko sem mu tako priliva.] nadeje, sem zrl v daljavo in — glej, na obzorju so se pojavila jadra in bilo je videti, da ladja plove naravnost k nam. Tudi ostali so io videli in smo kakor na povelje vzkliknili vsi hkrati trikrat «Hurra!»... Veselje nas je prešinilo, kaj pa da. Zrli smo tja polni upanja krilili z robci in prapori, da bi nas opazili . . . Akimka bi bil v tem hipu skoro prišel ob pamet. Zdaj je jokal, zdai se smejal in hkrati ves drgetal od mraza . . . Takoj smo opazili, da se bliža briga in brzi z vsemi jadri naravnost k nam ... In plapola angleški prapor! Zopet zavpijemo vsi iz polnega grla: hurra... Glej, vendar je rešitev blizu . . . Radostno se križam. Tudi kapitan vpije izpod velikega jadra
—	splezal je tja z mostička, ker je bil mostiček že pod vodo: »Čestitam, otroci, pomoč se bliža!« In zopet vsi: hurra!... Tako gromovito in veselo, da tega niti popisati ne morem ... In spet mahljamo vsi z robci. Briga je bila že čisto blizu in se je usmerjala k »Jastrebu«. Ze smo videli kapitana in pomorščake. Dih nam ie zastajal od veselja. Čakamo: vsak hip bodo spustili z brige čolne. Naš kapitan kliče v. njihovem jeziku: »Bliže, bratec, bliže. Reši nas!« ... In kai porečete. Vaše vfsnko-rodje: kaj je storil ta Anglež? . . . Pre-plu] je nekai sežnjev mimo nas, se obrnil in odbrzel dalje. Kmalu nam je. tepec. izrinil izpred oči . . . Vsi smo samo vzdihnili. Oh. ko bi mogel tisti kapitan čuti. kako smo ga preklinjali in psovali, tega nsa . . . Kakšnega psa? . . . Oorši je od psa . . . Celo najbolj divja zver se usmili svojega bližnjega, toda ta . . . So taki lopovi na svetu, so! Ne pomagajo potaoljaiočemu se . . . Kako more Bog trneti takšne satane na svetu?!.. Kako da ie mogel tisti kapitan še dalie živeti? Da se mu niso niegovi možje
—	Angleži uprli in ga prisilili, da poma-
ga ljudem, ki so taki kot oni sami . , » Kje jim je bila človeška vest?!
Ivanič je ogorčeno umolknil; očividno je po dolgih življenskih izkušnjah in v pozni starosti ohranil vero v človeško vest in se čudi, kako je mogoče, da
včasi vest pri ljudeh docela izgine. ★
—	Nu. Ivanič, pripovedujte dalje! — sem ga prosil, ko se je malo potolažil.
—	Dalje, Vaše visokorodje, je bilo samo trpljenje. Zdaj smo izgubili vsako upanje. Mislili smo: tudi če ne utonemo, bomo poginili od gladu. A čolnov ni bi« Jo: vse je odnesla voda, samo kapitanov čoln je kakor po čudežu ostal. Kam pa naj veslamo z njim ob takem vremenu? .. . Čeprav je veter nekoliko utihnil, je morje še vedno močno valovalo. Kapitan je klical s svoje strani: halo, fcdo bi šel v čoln in odplul na obrežje, da zaprosi pomoči? Obala je bila — kot se je pokazalo pozneje — kakšne tri milje daleč. Prostovoljcev je bilo precej, vendar so jih izbrali samo sedem pod vodstvom mladega mičmana . . . Kako tako so spustili čoln na morje. Odbil se je ob valove in nam kmalu izginil izpred oči . . . Mislili smo, da se je potopil. Tedaj se je znočilo. Bila je 'iasna noč z mesečino. Sam Bog varuj vsakogar pred tako nočjo kot je bila raša. Kaj vse smo preživeli! Nekaterim se je od gladu in žeje bledlo in so v vročici poskakali v morje. Drugih pa se ie lotila zverinska besnost . . . Vsak je hotel, da bi bil višje nad drugim in tako smo se grizli za zadnji prostor, ki nas ie držal nad žrelom smrti. Moj sosed Akimka je zblaznel do kraja. Stiskal se je, revež, k meni, držeč se mu> koma za vrv, mi je široko odprtih oči Govoril nezmiselnc, nesovisle besede. Nenehoma je govoril; počasi sem raz« umel, da beseduje o vasi. o njeni lepoti in da kliče konja s pašnika . . . Tako živo je videl vse pred seboj. Skratka: še večja žalost ti je stiskala srce, ko si Ka poslušal. Videl sem, da je fant izgubljen in mi je bilo žal zanj. Vzel sem ga za roko — bil sem močan in vešč mornar, Vaše visokorodje — in sem ga po« teknil kvišku v koš. Komaj sem ga dobil gori. Tja so pa prilezli drugi fantje ln polegli drug na drugega, da bi se bili ogreli. Kakor skladovnica klad so ležali v košu. Tja sem položil Akimko tn se še sam vlegel nanj. Tako bo revežu vsai topleje . . . Počasi je jel pri-
hajati k sebi; ni se mu več bledlo in je zaspal.
,— In vi, Ivanič, ste tudi zaspali?
—	Nisem mogel, Vaše visokorodje... Ni mi bilo spanca in strahovito se mi je hotelo jesti... A najbolj žeja . .. Zdelo se mi je, da bi bil vse dal za en sam po-žirek vode ... In "endar sem vse to še nekako prenesel, zakaj bil sem močan takrat, hrust, da malo takih. Nu. niti jaz se nisem tolažil z upanjem; mirno sem čakal smrti. Mislil sem:
—	Drugi umirajo. Mar sem jaz kaj boljši. Ko pride vrsta na me, se preko-balim v morje.
In vendar se mi je hotelo živeti
Na košu je ležal poleg mene višji mornar Jegorov. Bil je grd pijanec in v vinjenosti ni poznal ne brata ne Boga. Dostikrat so ga že kaznovali zavoljo tega, tepli in klofutah, a moža se ni nič prijelo: komaj ie stopil na breg, že se ga je nakresal do nemoči. Bil pa je sicer nadarjen, vesel fant. ki je imel srce na pravem mestu. In vrhu tega spreten mornar. Le-ta mi je rekel:
—	Veš, Ivanič, zakaj ne bi hotel umre* ti?
—	Zakaj? — sem ga vprašal.
—	Zato, — je odvrnil, — ker sem prase. Denar sem zapravi] in ne dobo-de hčer niti počenega groša po meni. A hčer je brez matere, brez nadzorstva; živi pri botri, ki si sama komaj zasluži skorjo vsakdanjega kruha. Kdo se bo usmilil male Dunjke. če se je niti oče ni usmilil? Poginila bo, še preden se bo razcvela!
—	Najdejo se dobri Ijudije, — sem rekel — in se je usmilijo!
—	Kako bi se, če lastni oče! ... A' glej, Ivanič. Če bi se bil po kakem čudežu rešil, zdaj bi pustil pijančevanje in bi ves denar pošibal hčerki. — Glejte, Vaše visokorodje, kdaj se pijanec spametuje: ko ima smrt pred nosom.
—	Nu, in je ostal živ? — sem vprašal.
—	Živ... Še danes živi v Kronštadtu.
—	Kako pa, ali je držal obljubo?
—	In kako držal, Vaše visokorodje! čudil sem se, kje je ta mož vzel karakter? ... Hči je napravila iz njega čisto drugega človeka... Nu. toda na »Jastrebu« je bil strašen... Dolgo potem je ležal v kronštadtski bolnici. Zmešala se mu je pamet. Šele čez šest mesecev so ga lahko poslali v okrevališče...
—	Nu, pripovedujte, Ivanič, kako ste se rešili!
—	A, pri tistem čolnu sva ostala... Bog naj poplača vrlim mornarjem: niso se dali, tudi mičman ne ... Dopluli' ^o tja, skočili na obrežje in povedali novico ... A mi nismo takrat niti mislili nanje. Kdo bi bil še stavil kak up na tisti čoln?... Vsi smo bili preverjeni, da tovarišev ni več na svetu in smo samo čakali, da tudi nas vzame... Tako je minila druga noč... Zdanilo se je... Morje se je pomirilo in solnčece je posijalo... A mi smo bili kakor obsojeni... Tudi jaz sem se jel vdajati . . . Oslabil sem . . In žeja me je izmučila.. Samo to sem slišal, kako vpije kapitan z nečloveškim glasom, da naj mu dado vodo in da je on spravil ljudi v pogubo. Vpije ubogi Leontij Fedorič in konec. Tudi njega je pobralo. Mnogi so vpili, vzdihovali, stokali in klicali smrt. Ne morem vam niti opisati, Vaše viso-korodje. tega strahotnega krika in vika. Ko se tega spomnim, me postane strah... Dobro. Kričal je kapitan uro ali dve, pa je utihnil .. In zopet se je oglasil: tako bridek, žalosten je bil njegov glas: »Odpustite bratje!« In videl sem: spustil se je z velikega jadra in padel v morje. Val ga je odnesel in pokopal. Bil je ves krvav, so pravili mornarji, ki so ga videli z bližjega. Večna luč naj mu sveti, golobčku... Dobričina je bil.«
Ivanič se je prekrižal in nadaljeval:
—	In prav tedaj, ko je končal kapitan, sem ugledal jadra na obzorju. Mislil sem: privid, ka-li . . . Tudi drugi so v teh dneh češče videli jadrnice... toda ne... zdaj so jo vsi ugledali in kmalu je Sila na poti k nam. Zopet smo vpili »hurra«, a zdaj je bilo komaj čuti naše glasove ... Zares, nismo zmogli toliko moči, da bi bili pošteno zavpili. Vsi smio bili pri zadnjih silah in smo že klicali smrt; namestu tega je prišlo življenje . . . Ladja je res prihajala k nam. Prišli so Švedi in so nas jeli snemati kakor pre-zeble ptiče ter odnašati na krov. Jaz sem se, Vaše visokorodje, razjokal od veselja. Nisem zmogel ne besede; venomer sem ihtel in plakal... Slekli so nam mokro obleko, nas zavili v odeje in položili na palubo. In njihov doktor ie hodil z ranocelnikorn od tega do onega ter je vsakemu kanil nekaj kapljic ruma, nato pa mu da! še gorko juho. Malo. po žličkah so nam jo dajali: ne smemo toliko hkrati, so nam rekli ... In koj so nas srečno sonvili na kopno in namestili po hišah v njihovem majhnem mestecu. On-
di smo ostali sedem dni. potlej so nas prepeljali v Kronstadt. Samo da mnogih ni bilo. 175 nas je krenilo z »Jastrebom«; 100 nas je ostalo . . .
—	In »Jastreb«?
—	Potopil se je. Kmalu po naši rešitvi se ie znova dvignil vihar in vzbur-kal morje. Tisto noč je morje tudi »Jastreba« požrlo. Zjutraj ni bilo več spomina nanj, le neke ostanke so ribič: opazili v bližini mesta, kjer se je zgodila katastrofa.
Ivanič je umolknil in si je jel znova basati pipo.
Takrat se je na koncu drevoreda pojavil sam graščak, Peter Petrovič, visok, mršav. še čil starec.
Ko se je približal je Ivanič vstal.
—	Sedi, Ivanič. kar sedi! — mu js velel dosluženi pomorščak.
In obmivši se k meni. me je pobaral:
—	O čem sta se menila z Ivaničem?
—	Pripovedoval mi je o katastrofi »Jastreba«.
—	Da ... to so bili strašni dnevi. Nikdar iih ne pozabim! — je zamišljeno prioomnil Peter Petrovič.
—	Ali ste bili tudi vi na «Jastrebu«?
—	Bil. Takrat sem bil mičman in izza tistega časa sva z Ivaničem tovariša .. . Takrat sem spoznal, kakšen mož je . . . Sigurno vam ni povedal, kako je mnoge rešil pred smrtjo?
—	Ne! O sebi ni pravil ničesar . . .
—	Nu, da. Poznam ga predobro, našega Ivaniča. Tudi mene je rešil... S težavo sem se drža! na vrveh, pa me je potegnil v koš ... Pa ne samo mene, tudi druge . . . Zakaj pa nisi o tem pripovedoval, kaj? — ga je dobrodušno vprašal Peter Ivanovič.
—	Kam bi prišla, če bi pravil vsako neumnost, vaše visokorodlje! — je odvrnil Ivanič.
To rekši je vstal in odšel po drevoredu.
Trepanacija
Znani starinoslovec dr Nihlen iz Stock-holma je preiskoval nedavno najdena okostja z Gotlanda in dognal, da so predniki Vikingov že pred 5000 leti trpeti hude bnle-čine od protina. Revmatizem so imeli vsi, tako tudi gnile zobe in druge kostne bolezni. Vendar pa so že spretni kirurgi ume H s kremenom vrtati lobanje in omenjeni arheolog sklepa, da so vobče operiranci srečno prebili trepanacijo. A če se divimo ročnosti prazgodovinskih ranocelnikov, kaj naj porečemo o vztrajnosti bolnikov, ki so jim veščaki brez mamila Počasi z ostrim kremenom rezali črepino?
Emil Adamič
Od Ljubljane do
Ambicijozna skupina domačih dile« tantov je v gledališču izvajala preteklo sezono opere «Seviljski brivec«, «Tru« badur«, «Grgano» in «Traviato». Or« kester, sestoječ tudi le iz starozagor« skih meščanov, šteje nad 20 ljudi, zbor pa nad 40. Posebej pa obstoji v Stari Zagori še simfonični orkester (35 lju« di), ki daje redne koncerte, na kate« rih predava in razlaga koncertna dela g. g. Bersenjev. Po svoji glasbeni ži« vahnosti konkurira Stara Zagora s So» fijo in vse to po zaslugi Bersenjeva«
črnega morje
rožnatih esenc polastila družba s to« varnami in to, kar kupiš kot tujec v Plovdivu ali Sofiji v parfumerijah, še davno ni čisto in pristno rožnato olje. To dragocenost ti more kdo podariti, seveda le v gramih; samo v takem pri* meru lahko veruješ, da je pristno. Pa že najbrž ponarejeno stane gram 40 do 50 dinarjev. Koliko bi stal tedaj kilogram? Bolgare smatrajo za najod« ličnejše evropske parfimerje; izdeluje« jo nešteto domačih, visoko cenjenih dišav.
P LOV DIV.: j
Neumorno delavni mož je iz prepro« stih tiskanih programov ustvaril naj« močnejše razšjjrjen bolgarski glasbeni list.
Stara Zagora nima mnogo zanimivo« sti. Hitro smo si jih ogledali. Tu v bli« žini so se prej začenjali znameniti rož« ni vrtovi, ki so segali do Kazanlika, do vznožja Balkana. Rožni grmi pa usi« hajo in jih skušajo pomladiti. Glavno središče pridelovanja rožnega izvleč« ka, olja, masla in voska je sedaj Ka« lofer in Karlovo. Ako hočeš videti kra« soto teh rožnatih poljan, moraš priti sem v juniju. Takrat, ko kmet sam de« Btilira dragoceno dišavo, morda lahko kupiš pristno blago, četudi ne za maj« hen denar. Sicer pa se je industrije
t čez Marico
Pred slovesom od gostoljubne Sta« re Zagore me je g. Bersenjev seznanil s svojim sosedom, starim, častitljivim upokojenim generalom Vlčevim, ki se je v ruski službi udeležil osvoboditelj« ske vojne. Starček piše memoare o ti« sti junaški dobi. Njegove iskrene be« sede, ko sem se poslovil od njega, so bile: «Dragi moj gospod, povejte vsa« kemu svojemu slovanskemu bratu, ki ga srečate, da bomo le v odkritosrč« nem in poštenem zedinjenju dosegli upoštevanje in respekt Evrope.«
Okoliški kmetje so se zgrinjali v mesto na mesečni sejem, ko smo se od« pravljali na kolodvor. Žepske v pe> strih nošah z raznim tovorom, moški na oslih, na okornih lestvičnih vozo«
vih, pred katere so bili vpreženi težki, temnobarvni bivoli, Turki, cigani, ne* pregledna množica.
In zopet ni nihče izmed nas vedel, kdaj odhaja vlak proti Plovdivu. Ča* kali smo nanj več kot eno uro. Ker so sejmarji in drugi potniki prihajali v Staro Zagoro, skoro nihče pa iz nje, smo končno vendar le ujeli vlak, v ka* terem je bilo dovolj prostora. G. Ber* senjev nam je naročil pozdrave sofij* skim prijateljem, dal nam priporočil« na pisma, vabil ljubeznivo na skoraj* šnje svidenje. Trikratni zvonec in po* maknili smo se proti Plovdivu.
Od začetka še hribovita pokrajina se proti Cirpanu, ki je vsled potresa izmed vseh ostalih prizadetih krajev trpel najbolj, vedno bolj razširja in preide ob prehodu čez sedaj skoro usahlo Marico v široko in plodovito plovdivsko oo^e. Tu so bogate riževe žetve, pa tudi malarija tu malokateremu prizanese. Po svoječasni okupaciji teh krajev sj Rusi hoteli zatreti malarijo s tem, da so zabranili nasade riža. Toda malarija navzlic temu ni ponehala. Bo'garskemu kmetu je bilo več do žvenketania srebrnih novcev v žepu, ki jih ie izkubil za prodani riž. kakor pa za šklepeta-nje zob pri malaričnih vročinskih napadih.
Plovdiv. Krasen, obsežen kolodvor, ves obdan z lesenimi podporami. Tudi njemu ni prizanesel potres. Pre-J kolodvorom prostran, dolgočasen. p:ašen trg. Kmalu stopiš na orientsko tlakovane mestne ulice. Ni pa skoro .liše. ki bi ne kazala žalostnih sledov težke potresne nesreče. V mestnem vrtu baraka pri baraki. Vse razdejano Le nekatere hiše na zapadni strani glavne ulice so ušle katastrofi. Napotili smo se v ozko. stransko ulico h komponistu in pianistu Angelu Bukorešlijevu. Sprejel nas je prijazno v svojem, sedaj napoi razrušenem domu. Vnovič sem poslušal razgovor o spornem ritmu bolgarske in makedonske «Račenice«. Celo. dolgo vrsto zanimivih, zlasti vokalnih kompo7i-cij je napisal »ponos Plovdiva*. z Bu-korešlijev. Poio jih po vsej njegovi domovini. toda v svoii nerazumljivi skromnosti ne mara. da bi se ni;gova dela tiskala. Razširjena so le v prenisih. Študiral je še pri Skuherskem. Dri Knit-thi itd. v Pragi. Bil je dober miiNMi Bezenška. Ukvarja se dan na dan s svojim cerkvenim zborom poučuje ne-broi učencev klavir, a tudi on re pije
vina, ne kadi in ne je mesa. Spremil nas je v mesto, ga razkazal, po obedu v restavraciji «Pariž» pa zopet pohitel za svojim utrudljivim poslom. Daleč vidni znak Plovdiva je sedem njegovih sije« nitnih skal, med katere je mesto zidano in znameniti, stari turški časovnik, sa-hat-tepe ter nebet-tepe. Potres ie vsem turškim džamijam obglavil minarete. Krasna, seveda sedaj močno poškodovana moderna poslopja, pa zopet nizke, zanemarjene hišice z odprtimi delavnicami domačih, pridnih obrtnikov. Mesto ima svoj geto, svoj turški, svoj grški del, svojo vrvečo in drvečo pestro množico naroda.
Splezal sem na strme skale, kjer sto« letja stoji sahat*tepč in odkoder je ši« rok razgled na mesto in okolico. V glo« boki, temni, v skalo vsekani kleti, kjer so imeli Turki zalogo orožja, smo se okrepčali s hladilnim sadnim sokom ter se menili o davnih turških časih. Bolgari govore o bivših svojih gospo* darjih z uvaževanjem in dobrohotnost* jo. Spominjajo se na nje, kot na viso* ke, plemenite dostojanstvenike in ari* stokrate, ki so, z redkimi izjemami de* lili pravico nepristransko, ki so «raji» dajali velike svoboščine in ki jih niso ovirali pri njihovem kulturnem delu. Mnogi bolgarski inteligenti govore tur* ški jezik, nižji narod pa še dandanes občuje turški med seboj. Sofijski pev« ski zbor, ki je pod vodstvom Pavla Štefanova priredil nedavno koncertno turnejo v Carigrad in Štefanov ni mo* gel prehvaliti turške gostoljubnosti in zanimanja turške inteligence za prire* jene koncerte. Vendar se čimdalje bolj izgubljajo sledovi turškega režima. Bolgari pridno čistijo turških primesi svoj književni jezik, v narodni pesmi se proučuje in izločuje turški element, džamije se rušijo, minareti padajo, ev» ropska mentaliteta, evropska moda iz* podriva orijent.
Žal smo mogli v velikomestnem Plovdivu, po svoji obsežnosti in števi* lu stanovalcev drugem bolgarskem me« stu, ostati le nekoliko ur. Hitro sem skušal v parfumski trgovini največjega bolgarskega, prav za prav armenskega fabrikanta rožnega olja Papazjana ku* piti gram zaželjene dišave. Toda pro* dajalec je tako skakal s cenami, da sem svojo namero takoj opustil. Po» zneje sem spoznal, da bi plačal za kap* Ijo dvakrat toliko, kakor v Sofiii.
Brzovlak nas je ob 3. popoldne od* peljal dalje proti Ihtimanu, mimo zna«
menitih radioaktivnih kopališč do naj* višje točke Vakarel. Vse te pogorske bolgarske železne ceste so čuda želez« niškogradbene tehnike. Bolgarija ima v svoji, čez 3000 km dolgi železniški mreži, izvrstno občevalno sredstvo, s katerim se lahko ponaša pred vsem svetom. Na novo se gradi sedaj želez« niška zveza med Sofijo, Zlatico, Kar« lovim, Kaloferjem do Kazanlika. Zdi pa se mi, da vse te železnice služijo bolj strategičnim namenom. Od Vaka« rela se železnica strmo spušča v sofij« sko ravan. Že se vidi Vitoša in na jugu za njo rodopsko gorovje. Tu in v do« lini Marice je središče tobačnih plan« taž. Fabrikacija «tjutjuna», pa tudi «ki« brit«, vžigalic, je v privatnih rokah pod državno kontrolo. Tovarne, izmed ka« terih so najznamenitejše Bauer. Kartel in Tomasjan, izdelujejo samo cigarete in tobak za pipe. Odprtega cigaretnega tobaka razven pri pridelovalcu « kmetu ne najdeš, ker je prepovedan, istotako ni v Bolgariji cigar razven importira« nih, ki pa so zelo drage. Vsi cigaretni izdelki so izvrstni, v lepih škatlicah po 20, 40 in. 100 ter so izredno poceni. Za 20 cigaret najboljše vrste plačaš osem dinarjev. Tujec pa v Bolgariji kadi lahko še cenejše. Ako se v Sofiji na monopolskem uradu legitimira kot tujec, more kupiti poljubno množino cigaret brez banderola, brez državnega davka, ki je višji, kakor je vreden fa« brikat sam. Tobak je ena izmed naj« važnejših industrijskih bolgarskih rast« lin.
Ob vznožju gole, visoke Vitoše sta« roslavna Sofija, ali bolje Sofja. S te« žavo smo si priborili mesto na tram« vaju, edinem v Bolgariji. Utaborili smo se v skromnem hotelu «Viena». Sofijo opisovati nima pomena. Podobna je s s-'ojimi ulicami, parki, javnimi in par« tikuiarnimi poslopji vsakemu drugemu velikemu evropskemu mestu. Avtomo« bili, tramvaj, trgovine, restavranti, ki« nematografi, godba, vse tako, kakor pri nas. Le semtertam nenadoma sto« jiš pred ostanki turškega gospostva. Tako opaziš edino preostalo turško džamijo z minaretom v Sofiji. V drugi je historični muzej. V predmestjih pa še srečaš marsikaterega, četudi že ev« ropski oblečenega Turka. Spoznaš ga po izraziti, ostri orijentalski fiziogno« miji in po molitvenem rožnem vencu, ki ga rad nosi v roki. Ob 11. uri zvečer v »sladkarnici» «Car osvoboditelj«, kjer se zbira ves sofijski umetniški
svet, nismo našli nikogar. Le s težavo smo pri zaspanih natakarjih restavra« cije «Balabanov» izprosili večerjo. So« fijski meščani hodijo zgodaj pod ode« je. Enako smo storili tudi mi. Tudi na« slednji dnevi, ki sem jih preživel v Sofiji, so me prepričali, da tu ni nika« ke romantike več, da jo je izpodrinil praktični, trezni duh trgovca in velika delavna agilnost meščana. Vse je novo in po zapadnem okusu, lepo, čisto in snažno. Tovariša sta me vodila vedno po enih in istih ulicah, mimo carskega dvora do sobranja in nazaj. Moral sem si zopet in zopet ogledati zares krasno katedralo, trg Osvobojenja s spomeni« kom Carju Osvoboditelju, konzulate, nedokončano univerzo, parke itd.
Obiskal sem sofijske muzike, 'gg. Bobčevskega m Cankova, dirigenta opere, slepega Stojanova, ki ga, žal, ni« sem našel doma, ujel na cesti Kam« burova, zaman iskal in pričakoval rav« natelja glasbene akademije Georgije« va, ki je imel predsedovati 12. kongre« su muzikalnega sojuza, poslušal petje v raznih cerkvah in šel v opero. Pri« jazni in postrežljivi operni tajnik gosp. Kosta Todorov nam je opetovano na« kazal svobodno ložo tako za opero «Lakme», kakor za Mozartov «Beg iz saraja«. Obe operi je dirigiral g. Had« zijev.
Zasilno gledališče je le majhno, sta« ro, sedaj na novo prezidano in razšir« jeno, pa bo v kratkem gotovo in sofij« sko prebivalstvo bo lahko ponosno nanj. Navzlic žarki vročini sta letos igrali opera in drama celo poletje, ker je uprava hotela izkoristiti že plačano najemnino do 1. septembra. Publike je pri vsaki predstavi mnogo. Drama in opera igrata v istem poslopju šestkrat tedensko — tudi s popoldanskimi predstavami. Orkester šteje točno 50 ijudi. Solistični ansambl šteje med svo« je člane prav izvrstne ženske glasove. Glavna opora jim je ga. Milkova Zolo« tovič, ki je gostovala z izrednim uspe« hom tudi že v Ljubljani, dva prilično dobra tenorista in več prav odličnih basov. Operni zbor je izredno močan, prav posebno pozornost pa vzbuja mo« ški zbor, ki mi je po predstavi zapel čudovito lepo mnogo bolgarskih umet« nih in narodnih pesmi. Pripravljal se je na turnejo po Evropi, da bi s čistim dobičkom priskočil na pomoč po po« tresu trpečim rojakom. No, «višja si« la» jih je pridržala doma. Direktor Stojčev je sijajen organizator. On je
- dos —
inicfjator vseslovanskega gledališkega kongresa, ki se ima "vršiti v Sofiji. Le« tošnji operni repertoar je obsegal med drugimi operami «Evrejko», «Lovce na bisere«, «Beg iz saraja«, domači operi «Gergana» naestro Atanasova, «Tahirbegovica» maestro Hadži Geor« gijeva, «Nižavo» itd. «Tahirbegovica» pride menda letos v repertoar praške« ga narodnega gledališč^. Priporočal bi jo najtopleje tudi naši operi, ker bi ž njo pridobila privlačno, sila pestro, na« cijonalno melodično južnoslovansko opero. Nemalo so se čudili dirigenti z direktorjem vred, ko sem jim pripo« vedoval o modernem ljubljanskem opernem repertoarju, o «Treh oranžah«, o «Salomi», o Mozartovem ciklu.
Bil sem tudi pri pomočniku načel« nika kulturnega oddelka pri ministr« stvu prosvete. Z načelnikom oddelka g. A. Balabanovim sem se seznanil po« zneje. Tu sem zvedel, da mi je nakazal bilet prvega razreda za brezplačno po« tovanje po Bolgariji. Zal sem vsled ne« točno označenega datuma mojega prir hoda dobil ta dragocen bilet šele po svojem povratku v Ljubljani. Razven tega je ministrstvo mojemu spremlje« valcu naklonilo za lažje izpolnjevanje tovariške dolžnosti izdatno podporo. To izredno kavalirstvo napram slovan« skim gostom zasluži tudi pri nas po«
snemanje. V ministrstvu sem srečal g. Dobri Hristova, ki me je povabil k se« bi v gosti. Toda, ako bi sprejel vse lju« beznive ponudbe, ako bi posetil še odaljeni, znamenti Rilski monastir, pa bi še danes ne bil doma. Vroči sofijski trotoar me je jel peči pod nogami. Po« zdravil sem še pismeno kongres bol« garskih glasbenih delavcev v imenu vseh slovenskih glasbenih institutov, vseh naših pevskih zborov, vseh naših glasbenikov ter mu želel pri ustanav« ljanju vseslovanskega glasbenega so« juza najlepši uspeh, deputaciji, ki se mi je prišla zahvalit za pozdrav oblju« bil, da se drugo leto zopet vrnem in sem se v spremstvu g. Gajdarova, od« pravil na kolodvor. Vlak je zavozil na dolgo pot proti Ljubljani. V Drago, manu so mi naši in bolgarski obmejni «organi» pretipali telo in dušo, driigi dan zvečer pa sem bil zopet doma v Ljubljani.
(Konec)
Naša naslovna slika
Z Aljaske so te dni prišla poročila, da preti ruski ekspediciji, obstoječi iz petih Rusov in petdesetih Eskimov, ki je morala pred dvemi leti pristati na Vranglovem otoku (v sibirskem ledenem morju), strašna smrt lakote. Parnik. , ki je pred tedni odplul iz pristanišča Nome (Aljaska) in ki je vozil s seboj tudi letalo, se je moral vrniti, ker se ni mogel zaradi ledu približati otoku.
Slika prikazuje Vranglov otok, ki je brez vsake zveze z ostalim svetom.
Današnia umetniška priloga
Današnji številki smo priložili izvrsten posnetek «Ribnika v Tivolskem parku v Ljubijani» po originalu nam že znanega mojstra Silvana.
»ŽIVLJENJE IN SVET' stane celoletno 60 Din. polletno 30 Din. četrtletno 15 Din. mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se vri upravi. Liubliana Prešernova ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 2." tir - FRANCIJA mesečno 3 franke. CFAKOSLOVASKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 Hrošev. AMERIKA in ostalo ino«
7"m<:tvn 1 in no' J","ria na '"'o
Urejuje Božidar Borko. — Izckia za konzorcij Adolf Rihmkar — Za »Narodno tiskarno d d.» kot tiskarnam Fran Jezer še t. — Vsi v Ljuhlisni.
Ribnik v Tivolskem parku v Ljubljani
Foto SšJvan