27
Ogled po svetu.
Kmetiški stan na Rusovskem.
Spisal E. Dupre de St. Maure, prevodil J. Z—6. *).
v
Živel sem nekaj časa na grajšinah rusovskega pleme-nitnika, ki so bile sto verst deleč od Petrograda. Dan po mojem dohodu bila je nedelja. Potem ko smo v domači kapelici pri maši bili, smo se odpravili v bližnjo vas na sprehod. Pot do tje je skozi lipov drevored ob bregu neke vode peljala. Pridši v vas, smo obiskali več stanovanj, ki so bile viditi prijetne in čedne, in kmetje so pozdravljali svojega gospoda s serčnim spoštovanjem. Njih odkritoserčni obrazi niso kazali ne naj manjše boječnosti, in vidilo se jim je sploh, da so zadovoljni in srečni.
Žene so bile v nedeljskih oblekah, in marsiktera izmed njih je prav nališpana bila. „Vidite" — pravi gospod #** k meni — »moji kmetje ne kažejo ubožtva v opravi. Sicer so nas popisovali že mnogi nezanesljivi popotniki, da smo trinogi, ki svoje pravice po krivičnem rabimo v ožemanje svojih podložnikov; pa veči del ti toživci niso ne sami tega opazovali ne s svojimi očmi vidili. Naše šege in navade se ne dajo pozvedovati po velicih cestah ali pa samo v velikih mestih; pa vendar take tiskane obrekovanja vedno veliko pripomorejo k lahkovernosti bravcev". Nadaljevanje teh premišljevanj so ustavili trije starčiki s sreberno-belimi bradami, ki so nam prišli naproti in nas spoštovaje pozdravili. Čudil sem se nad pristojnostjo, in moj spremljevavec mi je rekel, da so to možje občnega Lsoseskinega ali srenj -skega) svetovavstva, ki grejo ravno v zbor.
„Starost (starašina) ima v zboru pervi sedež in je ob enem tudi glavar čez vas. Njegova pravičnost in previdnost mu zagotovljate priglasje vsih mojih kmetov. Mi imamo sicer pravico volitev tacega starosta ovreči, pa le redko jo rabimo, ker se vedno le naj boljši zmed prebivavcov za starosta volijo. Čeravno sem jez posestnik vasi, ima vendar ta starost več govoriti v njej , kakor jez. Ker mene skoro nikoli tukaj ni, sem starostu izročil braniti moje pravice, in nikoli mi zaupanja v napak ne oberne. Potem ko skliče nektere izmed naj starejih mož iz vasi k sebi, predseduje vsako nedeljo občinskemu zboru, kije zbran v srenj-ski hiši. Njegova naloga je poravnavati razpertije in jih varovati pravdanja;   naznanjevati vsaki družini kraj dela in
*) Našel sem ta spis — „ulomek Dupre'-ove potve po Rusii" — v Dobrovsky-ga „Slavinuu in njega resnico že to poterjuje , da ga je Dobrovskv v svoje delo vzel, ki je tudi sam po Rusii potoval, kar bi sicer gotovo ne bil storil, ako bi bil on iz druge strani rusovskega kmeta spoznal.                                          Pis.
28
kako imajo delati čez teden; on odločuje prepeljavo in prodajo pridelkov na tergih; odbira novince, kolikor jih vlada tirja za armado itd. V sosebno važnih zadevah se tudi na posvetovanje vabi pop (duhovnik). Vse, kar se je sklenilo, zapiše pisar v bukve in nadzornik se podpiše".
„V velikih vaseh, kakor je ta naša tukaj, so zdeljeni še tudi drugi vradi med starostmi iz vasi, ki morajo na pravico paziti. Vsaka stotna hiša ima svojega stotneka („sotskiu) in vsaka deseta svojega desetnika (desjatskiuj. Ta poslednji naznanja stotneku, kar se je zgodilo, ta pa pove to starostu, kteri s svojimi odborniki („wybornyu), ki jih tudi kmetje volijo, razsodbe sklepa. Da bi ti kmetiški porotniki kakošno krivico komu storili, se pač skorej nikdar ne sliši; tako zvesto vodi njih razsodke le dobri namen in vest za pravico1'.
„Okrajni glavar (izpravnik) nima pravice se mešati v zadeve srenjskega svetovavstva, ki ima pred očmi le blagor vasi in prisednikov. Izpravnik rabi svojo oblast samo v pregreških zoper občne deržavne postave; drugekrat je pa veljavnost storostova zadosti, da se policijni red v vasi ob-derži".
Kadar kmet zboli, se oskerbljuje z vsim na naše stroške, in njegovi ženi in otrokom se ni bati, da bi pomanjkanja terpeli; srenjski svetovavec zmanjšuje delež pri delu, ki je spadalo na to rodbino in skerbi za nje živež. Ob času rekrutbe vedno tiste mladenče voli, ki so znani kot naj bolj nesposajeni in so tedaj pripravniši za vojaški stan , kakor za mirno obdelavanje polja. Mnogokrat je ta potreba, ki se je toliko boje , zares sreča za vas, da se tako svojih nesposajencov znebiu.
„Pri vsi spravnosti, ki se navadno med našimi vasčani nahaja, vendar kedaj resnobno razpertje vstane; pa kje ga pač ni? Takrat vidimo mnogokrat prav iz daljnih krajev poslance starostov v glavno mesto hiteti, da prosijo, naj bi se premenil ali pa popolnoma overgel napačni ukaz nadzornikov , ki včasih svojo* moč preveč stegnejo in po krivičnem rabijo. Hotel bi, da bi priča bili tega in bi slišali na svoje ušesa krepke govore teh ljudi, kterih ugovori se skorej ne dajo ovreči; tako dobro umejo pravico in znajo pridobiti si serca s svojo zgovornostjo".    (Dalje sledi.)
31
Ogled po svetu.
Kmetiški stan na Rusovskem.
(Dalje.)
Pri oskerbovanji posestev — govori naš gospod dalje — se ravnajo različno. Ker bi se bil jez rad prodajanja svojih pridelkov znebil, sem ponudil svojim kmetom, naj bi proti odločenemu znesku, ki bi se po žetvi plačeval, oni to na se vzeli. Ponudba jim je bila všeč in podvergli so se ji prostovoljno brez vsega prigovarjanja. Vrsled natančni-ših določb morajo za setev, žetev, prodajo, za živino, gospodarstvo po gojzdih, za hišne poprave in živež svoje družine itd. sami skerbeti, in so tako rekoč najemniki.
Hudo je za duha in za serce, da so v Europi še sužnji kristijani; pa narod na Rusovskem se le počasi daje pre-membam upogovati in prav previdno se mora v tej zadevi ravnati. Pod rajnim cesarjem Nikolajem je bilo na milijone oproščenih kristijanov, znabiti da bo novi car Aleksander, ki je neizrečeno dobrega serca, sužtvo odpravil, kjer se bo dalo, in Rusii v tem svobodo dal.
v
Čudno je sicer, pa bi vendar lahko res bilo, da bi prostost hipoma podeljena, več protivnikov med samimi kmeti našla kakor med plemstvom. To misel, ki se na pervi pogled napačna ali saj presiljena vidi, poterjuje skušnja in množica izgledov, da so se kmetje naravnost ustavili ponu-jer*--:n oproščenju. Cele vasi so se zoper postavile temu in L° s strahom mislile na prihodnost, ko ne bodo več imele goi^Oaov za varne. „Koga bomo počeli sami v slabih letih'^" so se enoglasno kmetje popraševali. „Kedar nas bo lakota napadala, kdo nam bo dajal jesti? Odkod bomo dobivali les, si hiše postavljati in se greti? Cmu nam bo prostost, ki nam bo vse to vzela?" Ptujec, ki bi bil trume tacih milost prosečih kmetov vidil, bi bil začuden slišal, da ta milost, za ktero so prosili, je bila prošnja: naj bi se obder-žalo sultvo !
Jasno nam resnico tega dokazuje Napoleonov poziv na rusovske kmete leta 1812. Obetal jim je svobodo in lastnine, obetal, da bodo sami svoji gospodje, in vse je poskusil , kar mu je zapovedovalo njegovo žalostno stanje v sredi rusovskega naroda, čigar pomoči mu je na vsako vižo treba bilo. Pa Rusi — so ostali gluhi. Ljubezen do domovine ni pripustila nobenega druzega čutja v teh prostih ljudeh na dan. Darove so zaničevali ptujčeve, in domovinska in moljenega čara reč se ni imela bati nikjer izdajstva. Ako je padel kak kmet v francozke roke in je z bajonetom na persih bil prisiljen, jim kazati pot, gotovo ni peljal sovražnika tje, kjer so bili njegovi rojaki, in je raje smert storil, kakor da bi bil izdajavec.
Ko je bila rusovska zemlja oprostena sovražnikov, in je vsak zopet zamogel iti na svoj dom — če se smejo zapuščene pogorišča tako imenovati — bi bil kdo vendar le misliti utegnil, da bi bile na široko znešeni glasovi prostosti v sercih naroda se ukoreninili in da bodo potem nepo-koji sledili; pa pokazal se ni tudi ne naj manji sled tega, čeravno je bila priložnost ugodna, ko je vsa armada za begočim sovražnikom v ptuje kraje hitela.
Vlada je mnogokrat prisiljena bila, od kmetov terjati dovoljenje, da so se dali sužinstva oprostiti. Zakaj da niso marali za to? ni težko razsoditi. Na družin krajih sem že rekel, da dobrodušnost in človekoljubje ste vraščene v rusovski narod. Te prevladajoče lastnosti, da se vjemajo gospodujoči in podložni med seboj; lepo ravnanje, radodar-nost, očetovska skerb od ene, pokorščina, pohlevnost, zado-voljnost od druge strani, so očiten dokaz : od kod terdno družbinsko stanje in notranji mir shaja , ki ga vživa der-iava, ktere vlada je toliko nasproti duhu sedanjega časa.
Ker smo prej omenili zadovoljnosti, ki jo vidimo, večidel med kmeti, ne bo ravno napak tukaj tudi govoriti od podpor, na ktere se ta zadovoljnost opira.
Rusovski kmet ima manj skerbi in se ima manj bati revšine, kakor marsikteri drugi; rekli bi, prihodnost mu ne straši serca. Gospod, čigar je zemlja, mora sam skerbeti za živež tistim, ki mu polje obdelujejo; če bi ga tudi človekoljubje ne priganjalo k ohranjenju kmeta, bi ga že sa-mopridnost naganjala k temu.
Kadar po kaki uimi letina spodleti, se kmet nima bati zime, ker mu njegov gospod oskerbuje potrebe. Ni samo dovolj, da nič od kmetov prihodkov ne dobi, temveč pošlje še po pet in dvajset, trideset in petdeset tisuč rubljev, kolikor je glav, svojim oskerbnikom, da vaščanom dovolj živeža preskerbe. Ta potreba je nastala v Rusii takrat, ko sem tamkej bil. Vsi posestniki po nekterih okrajnah so več ali manj darovali, in poznam jih, ki so potrebne dnarje na velike obresti na posodo vzeli, da so spolnili svojo dolžnost, ki se ni dala odlašati. Ako zboli kmet, mu ne prizadevajo stroškov ne zdravnik, ne zdravila; vsa postrežba se mu zastonj daje. Navadno pa ozdravlja parotoplica bolezni. Vsaka vas ima naj manj vsaj eno tako parotoplico.
Poljske dela so na Rusovskem navadno veliko lože, kakor v maršikterih družin krajih. Rusovska zemlja se ne ustavlja plugu in večidel skorej v nobeni okrajni ne potrebuje gnoja, ker ga sneg, ki šest mescov na nji leži, nado-mestuje. K temu pride še mnogokrat več rok, kakor jih je treba, in nihče se ne prenapne. Nikjer ni viditi, da bi žene težke dela opravljale , ali da bi celo mladina svoje prezgodnje moči preveč napenjati mogla.
Rusovski kmet ne pozna ne skoposti ne lakomnosti. Ako si kadaj kaj shrani, si hrani le preskerbi voljo. Kazali so mi na tergih take kmete, ki so po storjeni prodaji nekaj svetlih srebernikov v vogel svojih robcev zavijali rekoč: „To bo za slabe dni". Večkrat se tak dnar zakoplje in se potem tudi pogostoma zgubi.
Kadar na Francozkem poljedelci malicajo, so navadno okoli studenca zbrani, ker voda je večidel njih edina pijača. Skorej bi se reči moglo: nimajo toliko previdnosti, da bi si zamogli narejati nekoliko cenejo pijačo kakor je vino , pa vendar močnejšo od vode, ki je po napetem delu vedno škodljiva. Tu bi se pač po pravici reči smelo: kolikor več stori natora za nas, toliko manj storimo mi za njo. Rusi so v tej zadevi veliko bolj pametni, kakor so francozki kmetje, in noben Rus bi ne bil zadovoljen s tako pičlo hrano. Z jako malimi stroški si pripravljajo pijače, na pr., kvas, med itd., in umejo vsakojake jagode v to porabiti, zraven pa tudi pijači ravno tolikanj dober vkus, kot prijetno barvo dajati. Zdravje, moč in veselost po Rusii cvete.
Ko francozki kmetje s tremi ali štirimi konji vpreženi voz, večkrat po hribjih potih, ki se v tolikanj revnem stanu znajdejo, naprej tišče, da delajo sramoto naši tolikanj če-ščeni omikanosti, pelje s samcem Rus svoj mali, na štirih kolesih tekoči voz, ki ga ni nikoli živini čez moč naložil, zložno po poljskih potih, ktere so našemu veku deleč naprej. — Le redko srečuješ kmeta peš iti. Vsak ima svojo prevozko (Turverk) za poletje in čez zimo. Njegovo živinče velja 50 do 70 rubljev, in da ga preživi in zraven njega svoje krave in drugo domačo živino , ga čisto malo staja, ker spašnikov je obilo po posestvih gospodovih. Je voz naložen, se usede voznik na konja; ako ni naložen, se uleže, kakor je dolg in širok na voz, da ga njegova živinica k dobro znani domači hišici pripelja.
v
Žganje pomore k pijanosti, k tej naj večji tolažbi revnih dežel, ki je povsod dober kup. Za 15 kopejk se ga Rus nacuza, da se v tretjih nebesih misli. Boljši kup ofr pamet priti, je skorej nemogoče.     (Dalje sledi.)
38
Ogled po svetu.
Kmetiški stan na Rusovskem.
(Dalje.)
Rodovitnost rusovske zemlje je znana. Jo je enkrat solnce pregrelo, kar se pa redko pred aprilom zgodi, se vidijo čuda. Oranje, setev in žetev je v štirih mescih pri kraji; po različnosti podnebja tu enmalo prej, tam enmalo poznej. Z vinorejo se le v naj bolj južnih krajih pečajo, ker v druzih krajih že v zažetku oktobra, včasih že zadnje dni septembra, zopet neprijetno vreme nastopi, in gorkota se mrazu umikuje.
Pervi sneg- je kmetu znamnje, da so prazniki poljskih del nastopili, in on se zdaj peča s popravljanjem mnogo-verstnega orodja in voz in sploh s samimi lahkimi deli, ki jih v hiši opravljati zamore. Je to dokončal, se vleže na peč pa spava. Ni večih zaspancov kakor so Rusi. Sleherni kmet ima dosti čaja, kave in sladkorja pri hiši, in v mnogi veliki rusovski vasi se več teh stvari povžije kakor v marsikterem francozkem mesticu. Gospodinja, kadar ima peko,   tudi kako  potico speče.    Njih jed je pleče,   slanina,
') Memogrede samo opomnim ene okolšcine. V Makedonii so živeli ilirski, Paeoncom sorodni rodovi (Kortiim H..155)5 Dio Cassi pa natanko razločuje ilirske Paeonce od Panoncov, in Tacit jezik Arabiskov in Acalov imenuje panonski in ne ilirski. Že iz tega se vidi, da Panonci niso bili ne Traki ne Iliri.
2)  Med   učenimi   pisatelji  je   Katancic   Ilire   imel   za  Slovane, Safarik pa Venete.
3)  Eden takošnih pregreškov je moj izrek: „Naj berže so stari Noricam imeli prepise indiških bukev Purana" itd.
4)  Glej Ottfried JHuller Prolegomena VIII.                          Pis.
osoljeno goveje meso, perutnina, ktere je tukaj obilno; tudi imajo velike zaloge zelenjad in sočivja, kar prav dobro hraniti urnejo. *)
Morda bo kdo vprašal: kako je pa to, da pri ljudeh, ki v enacih razmerah živijo, je toliki razloček med premoženjem tega in unega? Al sreča se nikjer ne ravna po enem kalupu.    Pa tudi manj splošni vzroki se dajo v tem najti.
Velik razloček je namreč v tem, kako gospodarijo vlastniki s svojim posestvom; ker vsi niso tolikanj premožni, da bi jih ne zadevala teržna cena. Navadno takole ravnajo: Posestnik odloči tri dni kmetu, da kmet sam sebi podela; druge tri dni pa ga za svoje dela porabi. Prodajo vseh pridelkov oskerbljuje ali posestnik ali pa njegov pooblastenec; na drugi strani pa tudi kmet v prodaj daje , kar mu ostaja pridelkov, ki so zrastli na zemljiščih, odkazanih mu v potrebni živež. Vsaka družina ima svojo hišo, svoj vert, svoje polje, svoje spašnike, svoj gojzd, po razmeri glav, kolikor jih družina šteje. Navadno podedva vse to rod za rodom, iu pridobi si na to vižo in si ceni kot bi njegovo posestvo bilo, da večkrat je izvir precejšnjega bogastva. Priden delavec, ako ga več sinov podpira, in ki veliko dobrih zemljišč dobi, ima veliko več upanja obogateti, kakor kdo drug, ki ima samo hčere. Prodaja živine, ki je v rokah delavnega moža, in posebno v krajih, kjer je veliko spašnikov, donaša lepe dohodke. V gubernii velikoruski je dokaj premožnih gospodarjev med kmeti. Tu se kupujejo vojaški konji za gardine polke (regimente). Lepi konji so pa dragi, in kupčija ž njimi kakor tudi z govejo živino se dobro splačuje.
Ne ve se, ali bi se nenavadno število žival vsih plemen, ki jih Rusi imajo, pripisovati smelo njih nenavadni znanosti v živinoreji, ali pa ljubeznjivemu ravnanju, ki ga vsakateri živali skazujejo, ali pa obilim spašnikom. Presežejo v tem naše kmete neizrečeno deleč. Dasiravno so rusovske zime ojstre, imajo vendar perutnine silo veliko. Jajca dajo v pečeh leči, in njih umetnost, s ktero pišance na noge spravljajo, skoraj naravo samo presega. V Rusii že piske jedo, ko še naše kokoši leči ne mislijo.
Ravno tako je kupčija z žitom po več krajih bogat studenec, iz kterega se zajema dobiček. Pa slišim popra-ševati: kje ima pa Rus kaj časa za kupčijo, ki mora vsaki teden tri dni gospodovo zemljo obdelovati le druge tri dni pa za svoje dela porabiti? V nedeljo in v svojih treh dneh v tednu ima dovelj časa, da zamore brez ovire bližnje vasi obhoditi brez škode za svoje polje, ker sinovi, bratje in celo sosedje oskerbujejo, kadar je prav potreba, vse to, kar bi utegnilo škodo terpeti, kadar gospodarja doma ni.
Pridnemu delavcu je odperta tudi še druga Pot? si kaJ prislužiti, ako si ume od svojega gospoda potni list pridobiti, ki ga „obrok" imenujejo in ki mu potem pravico daJ^> po vsi rusovski deržavi svoje sreče iskati. On mora zato, kakor je bilo že prej omenjeno, posestniku in deržavi letni davek plačevati. Delitev tacih listov je važen dohodek takim posestnikom, kteri imajo več kmetov, kakor jih potrebujejo. In zares, večina delavcev pri javnih zidanjih, rokodelcev in kupcov, vsi izvoščiki (najeti kočijaži) itd. smejo prebivati v mestih le, ako imajo take „obrokeu; ž njimi pa so opravičeni. Se ve da je pa tudi mnogo posestnikov, ki ne morejo ne le potnih listov dajati svojim podložnim, temveč so še prisiljeni zavoljo pomanjkanja kmetov, kadar žetev pride, od svojih sosedov delavcev na posodo jemati ali pa poljske pridelke v nevarnost postavljati. Drugi posestniki dajejo preveč potnih listov, da bi si dohodke zmnožili, al slabo se jim to splačuje , ker poljski prihodki se potem vsako leto manjšajo.
Toliko   o   prijetnosti   in   dobroti   kmetiškega   stanu  na Rusovskem; zdaj pa še nekoliko besed o neprijetnosti njegovi _________________             (Dalje sledi.)
*) Vsak Rus ima svojo ledenico, v kteri poleti meso itd. hrani.
39
-    43
Ogled po svetu.
Kmetiški stan na Rusovskem.
(Dalje in konec.)
Včasi se primeri, da ima en posestnik dve grajšini, ki ste delec saksebi, ena ima preveč, druga premalo kmetov. V tacih primerljejih nekoliko kmetov, ki so tukaj od več, pre-denejo v drug manj obljuden kraj. Ravna se pa pri tem z vso mogočo previdnostjo, ker večkrat kmetje ne morejo premenov kraja, zraka navad in prenašati. Mnogokrati sejim po domu toži, da zbole in pomro.
Ce so kmetje v vasi pod svojim dobrotnim gospodom po svojem stanu popolnoma srečni bili, jim smert gospoda nepokoj dela, toliko bolj pa takrat, kadar se hipoma posestvo proda. Kakošen mož bo novi gospod? Kako bo svojo lastnino gospodaril, ali bo tirjal večih davkov? Ako je sin nastopil grajšino, ali bo tudi tak, kakor dobri rajnki oče ? — To so potem navadne vprašanja in nič ni bolj stiskajočega kakor taka negotovost, tako, da sužinski stan dvakrat težji na njih ramah prihaja. Vendar manj se boji Rus premembe, kadar sin na očetovo mesto stopi, ker on večidel očetove vredbe tako spoštuje, da navadno tako gospodari, kakor je gospodaril njegov oče. Ako je pa več sinov, skor drugače ne more biti, da se morajo lastnine razdeliti, al kmetje takrat skorej vselej pri tem terpe. Opomniti je treba, da bogati posestniki sploh s kmeti bolje ravnajo, kakor manj premožni, ki zavoljo manjšega števila delavcev posameznim več nakladajo, kakor v takih krajih, kjer se krepkih rok ne manjka. Manj premožen posestnik tudi bolj na pomnoženje dohodkov misli, in tirja od svojih petdeset ali šestdeset kmetov vse bolj natanko, kakor bog-at gospodar, ki ne more misliti na to zavoljo obilnega števila svojih podložnikov, kte-rih ima 5 do  6 tisuč.
Od več strani sem slišal take sužnjike pritoževati se, da morajo delati v fabrikah svojim g-ospodom. Kmet se zamore nad svojim stanom tako rekoč tolažiti in se še celo srečnega čutiti. Ako danes dela drugim, vsaj jutri svoje polje obdeljuje, ktero ga z družino vred redi; tudi ima življenje kmetovo sploh že ravno po sebi nekoliko tolažlji-vega. Kmet v fabriki pa, oropan vživanja proste natore, *) Krajnski ihtati.                                                                  Pis.
ki mora brez upanja, da bi sebi kaj pridobil, vsaki dan delati kakor mašina, je primoran z žalostnim sercom misliti na svojo vas in na svoje polje.
Le prepogostoma „upravitelji", to je, nadzorniki delav-cov nimajo blagovoljnih misel svojih gospodov. Vsi ti ljudje so tudi sužnji in vsakdo ve, kaj se pravi pokoren biti ta-cemu, ki je sam suženj. Sicer nimajo pravice, da bi od samih posestnikov naložene naklade zviševali, pa vendar pri vsem tem dobivajo taki ljudje tisuč priložnost pokazati svojo malo moč in jo družim čutiti dajati. Toda gorje njemu in njegovemu gospodu, kadar čez mejo svoje oblasti prevzetno stopi!
Ker ima gospod pravico od kmeta, ako želi obroka (potnega lista), odškodnino tirjati, izvira iz tega pogostoma mnogo silnih napak. Pravičen gospod po zaslužku postavlja davek za časno oproščenemu kmetu, toda mnogokrat se nasprotna zgodi, kakor sledeča prigodba kaže: Kmet z oprostivnim listom v rokah stopi v službo fabrikanta, kije klavirje izdeloval, in se sčasoma tako dobro tega dela nauči, da si na leto dva tisuča rubljev prisluži. Posestnik v njegovem rojstnem kraji to zve in berž tirja pet sto rubljev za vsakoletno ponovljanje lista, ki mu jih kmet tudi plača. Sledeče leto gospod že na sedem sto rubljev poskoči, ktere je kmet še tudi plačal in verh tega je še šel po svojo staro mater v mesto, kjer je delal, in je tako gospodu prihranil, da mu ni bilo treba stari ženi zastonj jesti dajati. Pa pri vsem tem je prihodnje leto za ponovljenje sprostivnega lista tirjal petnajst sto rubljev. To je bilo več kakor polovica kmetovega zaslužka. Zaverže tedaj ponudbo in teče k svojemu mojstru ter mu reče: „Z materjo se bova domii vernila; moj gospod ni človek in nima pameti; ker noče nič druzega, naj pa ima same moje roke". V veliko žalost mojstrovo se precej verne kmet na svoj dom — in mojster je zgubil tako naj boljega delavca.