VEČ STRPNOSTI V PROMETU
Nastop v dveh vlogah
Kot avtomobilisti se jezimo na pešce, ko smo peš pa na avtomobiliste
Tretji teden v marcu je v pre-teklih letih slovel za prometno najbolj varnega, Vsaj tako ka-žejo večlelni statistični podatki o prometnih nezgodah in žrtvah prometa. Če je bilo tudi letos tako. še nimamo podat-kov. Verjetnost pa je izredno majhna, saj je v prvih devetih dneh marca na naših cestah izgubilo živijenje Že 15 oseb.
Pogosto ugotavljamo, da je največ smrtnih žrtev med peš-ci, krivdo pa prevečkrat valimo na voznike motornih vozil, ki premalo   pazijivo  ali   prehitro
vozijo po slabo označenih in tudi slabo vzdrzevanih cestah. Krivi pa niso vedno le vozniki. ampak pogosto tudi pešci sa-mi, ki se vse preveč zanašajo na zakon, ki jih ščiti. Pri tem po-stajajo večkrat nepazljivi ali ce-lo predrzni in se ne zavedajo. da vozniki ne morejo vedno ustaviti vozila, ko bi bilo to po-trebno. Avtomobiliste nemalo-krat preseneli peSec. ki prečka vozišče izven prehoda za pešce ali pa ponoči nepravilno hodi po vozni površini. Zato bi mo-rali pešci ponoči imeti baterij-
ske svetilke ali svetleče trako-ve, ki so v deželah z višjo pro-metno kulturo že dolgo v upo-rabi. Vsa ta sredstva so poceni, le navaditi se moramo na njiho-vo uporabo.
Vse premalo se tudi zaveda-mo, da so vozniki motornih vo-zil prav tako Ijudje, podvrženi vptivom vsakdanjega življenja. Pešci pa jih vse preveč gledajo kot popolnoma razaodne in sposobne Ijudi, kot to določa tudi zakon. Prav zato prihaja pogosto do usodnih zmot.
Z navedenimi dejstvi vseka-kor nočemo reči, da so edinl krivct za nesreče pešci. Še zda-leč ne. Večino jih zakrivijo prav vozniki motomih vozll. Toda, če dobro pomislimo, vidtmo, da se skoraj vsi pojavljamo v dveh vlogah: kot pešci in kot motorizirani občani. Ko pa je pred nami določen položaj v prometu, se obnašamo kot dve popolnoma raztični osebi. En-krat se hudujemo na avtomobi-liste, drugič pa kot avtomobili* sti na pešce.
Rezultafi takih nasprotij so vidni in ne preveč razveseljivi. Število pešcev v prometnih ne-srečah, zlasti tistih z najhujšimi posledicami, stalno narašča. Zato je zadnji čas, da se vsl zavemo, da smo kot pešci naj-bolj ogroženi in temu dejstvu priiagodimo tudi svoje mišlje-nje Verjetno ne bi bilo slabo, če bl prinesii s seboj na cesto vsaj kanček več strpnosti, paz-Ijivosti in dobre volje - pa ne tiste iz steklenice.
D. R.