MODERNA MISEL IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST
Janko Kos: Moderna nfiisel in slovenska književnost, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1983, 389 str.
Pred nami je knjiga krajših in daljših razprav, študij in esejev profesorja primerjalne književnosti Janka Kosa, s katerimi se dopolnjuje njegova predavateljska in znanstvena fiziognomija. V knjigi zbrana besedila so namreč nastajala kot bolj ali manj ažurni odmevi na najrazličnejše literarne, umetnostne in kulturne probleme; Kos je tako prisoten v naši esejistiki, kulturni publicistiki in umetnost-nokritični polemiki že ves čas od začetka petdesetih let Besedila, zbrana v pričujoči knjigi, so sicer novejšega datuma (najstarejše, Slovenci in dialektika, datira v leto 1968), vendar je njihova narava prav to, kar smo poudarili na začetku; živ, neposreden, kritičen in prizadet odziv na pojave v slovenski kulturi in umetnosti.
Nič novega ne bomo zapisali, če ugotovimo, da je slovenska kultura predvsem v šestdesetih leuh doživela odločilen obrat in hkrati pomembno pluralizacijo teoretičnih pogledov in praktičnih, umetniških realizacij. Ta mnogoobrazna odprtost, polemična naravnanost posameznih literarnih smeri, šol in skupin druge proti drugi, nenehno oplajanje literature, kulture in tudi socialnega življenja z najrazličnejšimi vphvi, temeljne in temeljite polemike o različnih vprašanjih nacionalnega bivanja in ne nazadnje tudi izidi posameznih knjig so sprožali v avtorju knjige nenavadno močne, poglobljene in temeljite vzgibe, katerih rezultat so pričujoča besedila.
Na prvi pogled bralca bega raznovrstnost in prepletenost tem: sklop o dialektiki in humanizmu, o sodobnem slovenskem pripovedništvu (in znotraj njega esej o dramatiki Primoža Kozaka, pravzaprav o njegovi Sodobni trilogiji), esej o vprašanju mimetičnosti sodobne umetnosti, sklop o avantgar-dizmu, modernizmu in postmodernizmu, sklop o Heideggerju, fenomenologiji in Pirjevčevem razumevanju modernega evropskega romana, esej o Vidmarjevem razumevanju (estetske), lepote in zaključni spis o problemih (objektivne) kritike o slovenski kritiški zavesti. Priznati je treba, da je to izjemno širok diapazon, ki z majhnimi, zanemarljivimi odstopanji zajema praktično vsa res temeljna vprašanja, ki so se jih dotaknili sodobna slovenska literatura, literarna veda, filozofija in še posebej kritično in esejistično pisanje. Tako je prvi vtis branja (kljub množici različnih tem) vendarle tudi, če ne predvsem sintetičen: pred nami se razgrinjajo temeljna polja, ki so relevantna tudi za čas, ki ga pravkar doživljamo. Zdi se, da manjka (če ne upoštevamo eseja o Kozakovi dramatiki) predvsem Kosovo razmerje do sodobne slovenske dramatike, saj sta področji lirike in proze vendarle obdelani do tiste sintetične sodbe, ki dovoljuje celosten in notranje strnjen pregled sodobne slovenske literature skozi reprezentativna imena ali smeri.
Pa vendar se zdi, da je knjiga, ne glede na to, da so bili vsi eseji že natisnjeni po revijah ali prebrani ob drugih priložnostih, pomembnejša zaradi nečesa drugega. Postavlja namreč prepotreben most med »čisto« teorijo literarne vede, filozofije umetnosti in estetiko ter tisto nemalokrat hudo poljubno in neobvezno publicistiko za vsakdanjo rabo, ki je v slovenski literaturi naredila že veliko škode. Kosovi eseji in razprave namreč postavljajo alternativo: na eni strani uporabljajo strog in premišljen ter utemeljen znanstveni aparat, metodologijo in terminologijo, na drugi strani pa skušajo odgovoriti na vprašanja, ki ne morejo čakati na »zgodovinske« odgovore. Tako, uporabljajoč znane, vendar premalo uporabljane postopke, odkriva nezadostnost površne publicistike in razumevanja literature ter hkrati opozarja na enostransko kritiško zavest, ki seveda ne vrednoti skladno s celotnim vrednostnim (in pojmovnim) sistemom, marveč se zateka v približnosti in poljubnosti, govori pa zgolj o ustem, kar ji je blizu in kar pozna ter na podlagi tega razvija vrednostni sistem, s katerim ocenjuje vse po vrsti.
Priznati moramo, da se je Janko Kos v Modemi misli in slovenski književnosti lotil vrste vprašanj, o katerih vse pramalo govorimo ali pa je zanje značilno, da jih je (kot npr. vprašanja o avantgardi, modernizmu in postmodernizmu) sprožilo prav Kosovo razmišljanje. Tudi sklop o humanizmu in literaturi na Slovenskem je izjemno poučen in hkrati odpira nova vprašanja, saj njegova temeljna ugotovitev in spoznanje, da je namreč humanizem nekaj globljega, kot so antropocentrizem, antropotei-
m
zem in antroposubjektivizem (ki jih različne ideologije, pač glede na trenutne potrebe, umeščajo na mesto humanizma in jim tudi dajejo take oznake), hkrati pa je humanizem tudi »trajnejša sila človeškega obstanka, njegovih funkcij in struktur« (Književnost in humanizem). S temi ugotovitvami Kos bistveno premika naše gledišče o humanizmu; na eni strani zavrača miselnost o humanistični naravi in poslanstvu literature, ki jo je pri nas razvil posebej kritični in socialni realizem, na drugi pa kritično zavrača »antihumanistično« stališče smeri od eksistencializma do fenomenologije, saj ugotavlja v teh filozofijah prav to, globinsko in avtentično podstat, ki živi mimo in globlje kot ideološke opredelitve. Podobne ugotovitve veljajo tudi za Kosovo razmišljanje o današnjem položaju humanizma oz. o njegovi krizi ali že kar o zatonu. Ugotavlja, da seveda ni v krizi humanizem, marveč določene teorije, ki postavljajo v bolj ali manj težiščno točko svojega vedenja različne poglede na humanizem. Temelj humanizma - »skupno človeško bistvo« (Poglavje o humanizmu) - je pač nekaj, kar ni podvrženo premenam, kakor jih slikajo in razumejo teorije, ki govorijo o humanizmu na afirmativen ali kritičen način. Podobne mish bi lahko zapisali tudi za uvodni spis - Slovenci in dialektika - ki je nastal kot odmev na knjigo Vojana Rusa Dialektika človeka, misu in sveta (1967); v spisu ne ugotavlja samo izvirnih pomanjkljivosti in konservativnega pristopa avtorja k vprašanju o dialektiki, marveč osvetljuje tudi razmerje Slovencev do dialektike, ki so jo, kot meni Kos, začeU spoznavati šele v njenem razkroju ali v času, ko je bila že močno načeta in problematizirana, njeno dvatisočletno »dialektično« razvitje od Zenona Eleatskega, Sokrata, Platona in Aristotela pa nam ni prezentno oz. nenehno uhaja iz dosega naše zavesti.
V teh uvodnih, če ne kar načelnih esejih, ki korespondirajo s sklopom spisov o avantgardi in modernizmu, odpira Kos izjemno strogo, natančno, konsekventno razumevanje temeljnih pojavov, na katerih počiva marsikatera sodobna literarna šola in ki so prav gotovo spodbudile marsikateri Ute-rarni oz. estetski obrat v sodobni slovenski literaturi. Toda njegova »Arhimedova točka« včasih megli nekaj, kar je za tovrstno pisanje morda odločilnega pomena: avtor se sicer jasno in smiselno odloča za logične in smiselne rešitve, še posebej tam, kjer dejstva ponujajo razhčne ali celo diametralne poglede na stvar(i), vendar je včasih težko razbrati, kaj je njegovo osebno razmerje do vprašanj, ki ga verjetno prizadevajo ne le kot znanstvenika, marveč tudi kot soobhkovalca moderne slovenske kulturne in estetske mish. Resda so včasih vprašanja sama zapletena in polna protislovnosti, da niso dovolj teoretično podprta z veljavnimi dokazi, ki bi imeh že zgodovinsko vrednost, da mora marsikdaj dobesedno orati ledino (kar je značilno za vso slovensko hterarno vedo od Antona Ocvirka dalje), pa vendar bi si želeli več tistega osebnega žara in prizadetosti, ki bi vdihnil spisom notranjo dinamiko, katere posledica bi bila lažja berljivost. Prav ob uvodnih spisih (ki bi jim prišteli še spise o mime-tičnosti, Heideggerju in sodobni kritiški zavesti) se postavlja vprašanje, v kakšni meri je za slovensko literamoteoretično misel blokada prav odsotnost temeljnih teoretičnih del, v katerih bi bila sintetično križana diahroni in sinhroni princip. Če bi namreč imeli taka dela, potem bi marsikatero vprašanje in marsikatera razprava potekala na povsem drugačen način, argumentacija o splošnem in posebnem se ne bi nenehno križala z zgodovinskimi in teoretičnimi opazkami o posameznih fazah problema.
Zato se zdi, da so mnogo bolj funkcionalni - tu mislimo predvsem za komunikativno odprtost k bralcu - eseji o avantgardi, modernizmu in postmodernizmu, o treh sklopih literarnoteoretičnih in estetskih problemov, ki živo zadevajo ne le čas, v katerem so se pojavili, marveč preprosto obvladujejo vso evropsko umetnostno misel tega stoletja, s poganjki pa segajo globoko v prejšnje stoletje.
Še posebej pomembna se mi zdita eseja Avantgarda in Slovenci (prvič natisnjen v Sodobnosti 1980) in Težave s postmodernizmom (prav tako Sodobnost, 1982). Prvi esej (ali morda kar študija) namreč skuša umestiti dolga desetletja sporno, še bolj pa zamolčano slovensko hterarno ustvarjalnost v določene zgodovinske koordinate, kar je piscu vsekakor omogočilo tudi dokaj močno in notranje strnjeno neoavantgardno gibanje okoU skupin OHO, Katalog, 441-442 in Nomenklatura, seveda pa tudi vsi individualni napori, ki jih ni moč uvrstiti pod katero od skupinskih oznak. V svojem prvem spisu skuša poiskati vzroke za relativno in dejansko zavrtost tako historičnih kot tudi neoavantgar-dnih gibanj, ki jo vidi predvsem v dejstvu, da je čas od dvajsetih let tega stoletja pa do danes pomenil šele trganje slovenske literature od izjemno močnih in profiliranih tradicij, zaradi česar so manjkali vsi tisti bistveni elementi, ki tvorijo zaledje avantgard, to je od čisto materialnih možnosti do socialnih strat ki s svojim zanimanjem omogočajo avantgardam njihovo notranje razvitje in slednjič tudi ukinitev ali transformacijo v nekaj novega.
Teže se je strinjati s tistimi Kosovimi domnevami, ki trdijo, da so büe neoavantgarde prav tako kot drugi literarni pojavi v zamudi glede na evropska in ameriška dogajanja »vsaj za deset let in več«, kar seveda le deloma ustreza resnici, ker so bila nekatera avantgardna gibanja v Ameriki, recimo
86
Fluxus Movement, beatniška poezija, off-off-Broadway vendarle naravnana povsem drugam, kot recimo literarno-scensko prizadevanje, happeningi in zunanji projekti skupine OHO, pa tudi v dogajanjih znotraj konkretne in vizualne poezije lahko sledimo le določenim vzporednicam; v marsičem pa je šel slovenski razvoj povsem avtohtono in novo pot Zdi se tudi, da mora sleherna analiza (literarnih) avantgard upoštevati socialne in politične razmere, v katerih nastaja avantgarda, saj s svojo (zunanjo) izzivalnostjo dosti prej trči na posamezne konvencije in prepovedi kot pa druga, vase in v svoje notranje probleme zastrta literarna gibanja.
Prav tako zanimiv in diskutabilen je esej Težave s postmodemizmom, ki sicer zaradi povsem jasnih ugotovitev, da vlada v pomenskem polju te oznake precejšnja, morda kar nerazrešljiva zmeda; nekaterim pomeni »postmodemizem« dogajanje od preloma stoletja dalje, drugim prvo desetletje našega stoletja, spet tretjim čas po 1960. Hkrati se termin pojavlja kot zbirni pojem edi kot dokaj ozka literamoteoretična oznaka, pa preprosta opozicija »modernizmu«. Drugače pojmujejo izraz v Ameriki in spet drugače v Evropi, kar vse vodi do sldepa, da je sam izraz »postmodemizem«, kot vsi na novo skovani in uporabljani izrazi, skrajno nezanesljiv in s tem uporaben samo do določene mere, opisno in pojasnjevalno. Hkrati poskuša Kos slovenski postmodemizem umestiti v čas po 1970, kot izrazite slovenske postmoderniste vidi dramatika Rudija Šeliga in Petra Božiča, pesnika Borisa A. Novaka in prozaista Branka Gradišnika.
Pri tem Kos ugotavlja: »Težava registriranja in identificiranja postmodemizma v sodobni evropski literaturi je seveda predvsem ta; kako razločevati med literaturo, ki je zgolj tradicionalna, in to, ki sprejema tradicijo skozi filter modernističnega izkustva in zato zasluži ime postmodemizma. Morda bo takšno razločevanje celo zmeraj manj mogoče, ker se oboje - tradicionalnost in postmodemizem
- nehote prepleta, spaja in do nerazpoznavnosti zamenjuje, kar pa je najbrž ena od zakonitih posebnosti današnjega literarnega razvoja.« Prav ta ugotovitev opozarja na dejstvo, da se v publicistiki in kritiki postmodemizem uporablja za povsem različne literarne pojave, tudi za take, ki seveda nimajo ničesar opraviti s postmodemizmom. Tako Kosove ugotovitve in ugovori bistrijo kalne vode vsakršnih poimenovanj, ki jih kritiki nekritično uporabljajo v pomanjkanju trdnejših in razvidnejših kritiških sistemov.
Tem vprašanjem je posvečen tudi zaključni spis iz Modeme misli in slovenske književnosti z naslovom Problem objektivne kritike v današnji literarni situaciji. Kos svoje razmišljanje naslanja na znana Levstikova spisa Napake slovenskega pisanja in Objektivna kritika, saj ugotavlja, daje »Levstik princip kritike razglasil za osrednjo gonilno silo dmžbenega življenja na vseh njegovih ravneh
- od politične do kultume, jezikovne in literarne«. Princip objektivne in neobjektivne, pravične In krivične (pravzaprav nepristranske in pristranske ali enostranske) kritike velja tudi danes, v današnji literami situaciji. Kos vidi nevarnost za izginotje objektivne kritike predvsem v kritikovi osebni navezanosti na določen tip hterature ( kar je ob množici literarnih smeri in pojavov še toliko laže), v Intelektualni zmoti, ki precenjuje posamezna merila in jim pripisuje obči pomen, to pa je povezano s problemom absolutnih in relativnih vrednot Literarna situacija danes je taka, da noben element v literamem delu nima in ne more imeti absolutne vrednosti. Toda odsotnost absolutnih vrednot v literarnih dehh ne pomeni, da »relativne« vrednote niso v določenih razmerjih. Prav ta razmerja določajo »trajnost« in »učinkovitost« posameznih literarnih del, seveda spet glede na druga literarna dela. Žal Kos ne odgovori na vprašanje, ki se ponuja kar samo od sebe: obe vrsti »neobjektivne« kritike, tista, ki sodi pristransko zaradi močne avtorjeve inklinacije k določeni literami skupini, šoli, gibanju aU dogajanju, in ona, ki prevrednoti določene marginalne vrednote v kardinalne, »spregledata« določene vrednote; zanimivo bi bilo vedeti, kako ta »spregled« učinkuje v daljši časovni perspektivi, kaj pomeni za samo usodo hterarnega dela. Tak primer je prav gotovo sodobna kritika Kocbekovih novel Strah in pogum, Zupanove Stvari Jurija Trajbasa, Zajčeve pesniške zbirke Požgana trava, Ša-lamunovega Pokra, posameznih edicij skupine OHO in ne nazadnje tudi izjemno širok in ne vedno povsem razločen diapazon mnenj in kritiških sodb o Kosovelovih Integralih.
Kosovo razmišljanje o objektivni In neobjektivni kritiki, njenem vplivu na hterature in odzivih na socialni svet odpira še eno pomensko polje. Refleksivno namreč opozarja na dejstvo, da je kritika pri nas, ne glede na oblike ali prostore pojavljanja, močno zapostavljena, brez ustreznega metodološkega aparata, prepuščena naključju in poljubnosti, zaradi česar je njen realni pomen dosti manjši, kot bi v resnici lahko bil. Zato seveda tudi ne more biü »sodba« v Levstikovem pomenu In razumevanju temeljne razsežnosti kritike, čeprav je to danes lahko samo ena od sestavin kritike. Zdi se, prav zaradi množice različnih literarnih pojavov, da mora kritika vzdrževati tudi pojasnjevalno ali razlagalno raven. Kot most med bralcem in literarnim delom označuje in razlaga prav tista mesta, ki jih h-
87
terarna dela, pisana na podlagi sodobnih poetik, zamegljujejo ali so brez določenega »vedenja« in »znanja« tako rekoč nepreberljiva.
Moderna misel in slovenska književnost je torej tiste vrste esejistično in hterarnoteoretično delo, ki bo učinkovalo s svojimi pogledi in ugotovitvami v daljši časovni perspektivi. Še enkrat je treba poudariti, da govori o ustih nevralgičnih točkah slovenske hterature, umetnosti, estetike, filozofije in kulture, ki se vedno znova rišejo v našo zavest v vsej svoji globini in pomembnosti. Kosov prispevek pri razreševanju teh vprašanj je opazen in pomemben, zaradi jasnega pojmovnega aparata in logičnega razvitja problemov pa tudi primer učinkovitega tovrstnega pisanja, ki ga na Slovenskem v zadnjem času močno pogrešamo.
Denis Poniž Ljubljana