T. Doksov: Pred nevihto.
571
se ne drzne pokvečiti prirode, dasiravno pogostoma in brez ceremonij pači ter zavija življenje. V teku nekolikoletnega njegovega delovanja treba je posebno omeniti zvezek spisov z naslovom »Utwory po-wiešc iowe« (1898). Nekateri odlomki (Tabu, Cienie) nosijo očividno sledove, da se je pisatelj seznanil z vprašanji, ki so mučila mišljenje zahoda. Vprašanje življenja in smrti, bolest življenja, spolni odnošaji, stališče človeka v prirodi, umetnost kot učiteljica življenja in umetnik kot kralj stvarjenja, nekak misticizem ljubezenskih razmer — vse to je že upijanilo občutljivo nrav pisatelja, ki se še ni otresel nekdaj pridobljenih občutkov in prepričanj, ki so ga vezali z rojstno zemljo in s trpljenjem delavnega ljudstva. Bilo bi še prezgodaj kazati pota, katera še prekorači ta nenavadni talent. Po vsebini svojih del eks-tremen in nezmeren, po prepričanju goreč rodoljub in demokrat, po občutkih pesimist, si je glede oblike prisvojil metodo francoskih in ruskih naturalistov ter prekosil druge mlade pripovednike. Obširnejše slike iz življenja še doslej nimamo od njega. Kak že napol pozabljen vtisk, kako pikro ali bridko čuvstvo mu da včasi snov za pripovedko. Njegova nrav je manj bujna, manj plodovita, in njegova
misel je obrnjena k analizi.
(Konec prih.)
Pred nevihto.
TTT
J-,emni se na nebu zbirajo oblaki,     Duša tudi v strahu nam trepeče,
ptice plahe letajo po zraki, varnega zavetja si iščoč, predno zabesni viharja moč.
kadar bliža se oblak nesreče,
in sočutnega želi srca,
ki naj  blage ji tolažbe da.
T. Doksov.
flajVečji greh.
A
ako sem rad nekdaj srce              Ker mehko imel sem srce,
odpiral vsem ljudem!                    ljudem sem bil v posmeh.
A zdaj pred vsakim ga skrbno     Da vsakemu sem vse verjel, zaklenem in zaprem.                      največji moj je greh.
Carmen.
*^