Gospa Verner, po tem vprašanju malo zmočena, spet odgovori, da bi se fantiča znebila: »»Ni jih tam, moje dete, ni.«« Gustav se malo zamisli. »I, kako pa vejo to ljudi, ako jih tam ni.« »»Od časa do časa tje zajdejo — odgovori teta.«« »In cvetlice, ali berž tam izrasejo, kamor ljudi pridejo?« »»Gotovo; če se vsejejo.«« »Vendar same od sebe se ne najdejo?" »»Ne, ne.«« »To se meni zdi, teta! da je moral Bog oče cvetlice zavolj njih vstvariti in da so si ljudi samo takó povedali, ker jim nikdo ne brani jih potergati. (Konec sledi.) Naroden običaj. Med lanskimi popisi narodnih običajev pogrešam med druzimi tudi v Poročah blizo Velkovca navadne pustne veselice. Zatorej se ponaghm, jih tukaj dragim rojakom naznaniti. Na pustni torek popoldne se zberejo kmeti tistih krajev v kakej hiši, in se jamejo k igri pripravljati. Najprej zvolijo ednega za pusta, in mu dajo tudi ženo. Zvežejo ga potem v kako plahufo, da le samo glava, roke in noge vun molijo. V medočje ga černo namažejo, in mu velike roge na glavo postavijo. Ravno tako napravijo tudi ženo. Sedaj se tudi drugi oblečejo. Dvanajst se jih napravi kakor nogači, da voz obdajo, na kterem se pust in njegova žena peljeta. Ravno toliko se tudi jezdcev naščma. Eden se obleče za duhovnika in dobi tudi dva fanta za strežeta. Ko je tako že vse pripravljeno, posadé pusta in babo na voz, v klerega se štirji konji vprežejo. Na to začnejo trobili, da je kaj in se naravnost v bližnjo kerčmo peljejo, kjer jih že mnogo ljudstva pričakuje. Tam pu- sta h kakemu stebru na dvorišču pritvežejo in ga s stražo obdajo. Sedaj se postavi duhovnik, ki je doslej pri pustu na vozu sedel, na kako višje mesto, in začne ljudstvu na dolgo in široko govoriti. Ko svojo besedo dokonča, vzeme ponovco vode, ter jo po poslušavcih razlije. Potem se spet k pustu podä, in ga začne spovédati in k bližnjej smerti pripra - Ijati. Ko je to opravljeno, posadijo pusta drugič na voz, in ga peljejo pa polje, kjer so že vislice za njega postavljene. Tam ga začne duhovnik spet podučevati. Ko je to že storil, ga popade rabelj in mu konopec k vratu priveže. Posadijo ga na lestvico (Iojlro) in ga začno na viš pote- govati. U tem hipu zagleda njegova žena, ktera se po tleh valja in joka, ednega jezdeca zmiraj bližaj pridirjati in z belo ruto (haderco) mahljati. Začne vpiti: »pardon! pardon! — in rabelj spusti svojo žertvo, da na tla pade. Na to začnejo vsi juckati, in niličir ni bolj vesel, kakor pu- stova žena. Sedaj gredó vsi spet nazaj v kerčmo, kjer jih godci že težko pričakujejo. Tam se berž spreoblečejo, in rešen pust stopi pervi s svojo ženo na plesišče in zapoje Juhe, juheja! Lan1 sem bil krapov sit, Pustna nedela Letaš pa zela! S tim začnejo plesati in vsaki je vesel, da je pust rešen bil. J. V e d e n i k.