Kajni nadsköf Anton Vovk pri sv. očetu Janezu XXll‘\ v februarju I960 in ob 500-letnici ljubljanske škofije leta 1962 JE RES DRUGAČE V SLOVENIJI Med slovenskimi izseljenci po svetu in tudi v Argentini je zadnje čase Precej govorjenja o razmerah, ki vladajo v Sloveniji. To razpravljanje je na eni strani sprožil nov zakon o amnestiji, na drugi strani pa ga povzro-°ajo razna vabila, obiski nekaterih iz domovine ali v domovino in splošna akcija jugoslovanskih uradnih krogov in ne nazadnje trenutni svetovni položaj. Res je, da je po zadnji svetovni vojni tudi v komunistični Sloveniji Precejšen materialni napredek. Zrastle so nove hiše, nastali so novi nebotičniki, speljane so gladke ceste, po katerih vozijo številni avtomobili. Radio ie skoraj povsod, T.V. ni neznana. Z eno besedo: Slovenija se po zgledu °stalega sveta modernizira, postaja drugačna. Tudi je razveseljivo, da so cerkve še vedno polne. Liturgično življenje se je celo poživilo. Verni so še bolj vzljubili svoje škofe. Proslava petsto-tnice ljubljanske škofije, posvetitev novega škofa in smrt nadškofa dr. Vovka, so dokazale, da je slovenski narod še veren. Žal pa je tudi res, da še vedno drže besede jugoslovanskih škofov, ki s° kakor klic v puščavi, silna prošnja in neustrašena obtožba: „V paragrafih 6 in 7 zakon o položaju verske skupnosti določa, da naj nikdo ne preprečuje državljanom udeležbe pri javnem bogočastju. Toda obžalovati je treba, da učitelji in drugi šolski funkcionarji izvajajo pritisk nd otroke in dijake, da bi jih odvrnili od zahajanja v cerkev. Ta pritisk se Je razširil tudi na starše, od katerih je bilo zahtevano, naj svojih otrok ne Pošiljajo v cerkev, ker sicer bodo izgubili službo ali pokojnino in občutili druge neprijetne posledice. Dalje moramo poudariti, da besedilo sicer zelo liberalno proglaša svobodo verskega življenja za vse državljane, da pa so mnogi naši državljani Prisiljeni, da se tej svobodi odpovedo. Mnogi uslužbenci državne uprave si Preprosto ne upajo zahajati v cerkev. Ne upajo se poročati v cerkvi ali dati krstiti svoje otroke. Dijakom v dijaških domovih je bilo v praksi onemogočeno iti v cerkev, duhovnikom je bil pogosto preprečen obisk bolnih in umirajočih oseb v bolnišnicah in domovih za stare in onemogle. Položaj oseb v vojaški službi, v kaznilnicah in poboljševalnicah je še slabši. Stara praksa je že, da v oddaljenih vaseh, kjer ni cerkve ali kapele, duhovniki spovedujejo stare in bolne v zasebnih hišah. Toda v mnogih pri-nierih so bili duhovniki kaznovani za tako izvrševanje dušnopastirskih dolžnosti. Ker zakon ne dovoljuje nikakega verskega pouka v šoli, bi bilo P™', merno in pravično, da bi v šolah bila prepovedana tudi vsaka protiverska propaganda. Pravica in dejanska potreba zahtevata, da se semenišča in verske šole Cerkvi zopet vrnejo v svobodno uporabo. To je eden od osnovnih pogojev za vsako normalizacijo odnošajev med Cerkvijo in državo. V predvojni Jugoslaviji je redno izhajalo kakih 150 različnih verskih listov in revij. Sedaj izhajata samo še dva mesečnika. (Op. ur.: eden izmed teh listov je pred dobrim letom postal štirinajstdnevnik.) Brošure verske vse' bine izhajajo kot razmnoženine, ker je njihovo tiskanje prepovedano. V nekaterih delih države sodišča še vedno nastopajo proti duhovnikom1 za očitana dejanja v zvezi z njihovimi čisto verskimi dolžnostmi strožje kot proti pripadnikom drugih poklicev.“ Komu naj torej verjamemo? Propagandistom, boječnežem, onim, ki so zaverovani le v naravne dobrine ali pa pastirjem Kristusove črede? Vero nam pravi, da so le-ti slednji učitelji resnice. A. S- Vrhovni opat je v aprilu ustoličil novega stjikega opata Simona Ašiča ljubljanski NADPAST1R JE UMRL T četrtek, 11. julija, je ljubljanski ^°lni kapitelj poslal č. g. direktorju "tonu Oreharju sledeč telegram: "djikof Anton Vovk umrl 7. julija. 86ni ga priporočamo v molitev.“ r°iaki kovica se je kot blisk razširila med po Argentini. Vse je prevzela j® °st. kajti dobro smo se zavedali, da * raijni g. nadškof zgovorna priča ’"*olčleče Oerkve“, neustrašen branilec J*rnve Kristusove črede, zvest ltožma-|,°v naslednik, ljubezniv oče velike ljub-lanske nadškofije. Rajni g. nadškof dr. Anton Vovk je Zpo|nil 63 let. Rojen je bil namreč 19. ma-a (Tule. 11, 12)? Očetovi načrti so nam, često nerazumljivi; vemo pa, da y/'s' usmerja po poti, ki je za. nas najboljša, ki nas privede v največjo srečo. ie ’i\CarJe JeZMS pnve(lal 0 sebi’ vel?a tudi za nas: »AH ni bilo potrebno, da mesija pretrpel vse te stvari in tako prišel v mojo slavo?" (Luk. 24, 26). /. Križ, ki ga je Jezus sprejel po Očetovi volji, stoji odtlej sredi, človeštva n m°žnost največje počastitve Boga in kot znamenje ljubezni, ki je moč-te lHn °d smrti; kot raizlaga skrivnosti trpljenja; kot sredstvo, ki bolesti j življenj a spreminja v nedovedljivo srečo v večnosti. (Slavilne verze, ki t. ie Prešeren namenil smrti, lahko naobrnemo na križ: „Ti ključ, ti vrata, Si srečna, cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tja, kjer trohljivost vse nOe zgrudi...“). poS.rPo veri nemo, da so težave pripomočki, ki nam jih božja Previdnost &dja, da se očistimo in postanemo podobni Kristusu in tako z njim qremo slavo. % vera nam daje luč in moč, da trpljenje razumemo kot deleženje na lstusovem trpljenju, da, kot Kristusovo trpljenje (2 Kor. 1, 5). Iz te in>e izhaj,a moč, da bolečine vdano prenašamo, da jih Bogu darujemo zase Zn bližnje; da tako postanejo sredstvo odrešenja za, nas in za, druge. a V tej luči. je gledal in doživljal trpljenje rajni ljubljanski nadškof ni°n Vovk. a. G. ZADNJE PISMO JANEZA XXIII. SLOVANSKIM NARODOM Po skrivnostnih načrtih božje Previdnosti sovpada stoletnica veličastnega dogodka z vesoljnim cerkvenim zborom, ki je v teku. Stoletnica je tudi v tesni zvezi s hrepenenjem, ki ga ima koncil. Letos poteče 1100 let, odkar sta prida odlična apostola sveti Ciril in Metod iz Carigrada na Veliko Moravsko. Za narode se ne more zgoditi nič pomembnejše ga in nič koristnejöega kot to, da se med njimi razširi krščanstvo in jim zasveti evangelij. In prav to se je zgodilo med Moravani, Slovaki in 'številnimi drugimi slovanskimi narodi, ko sta po božji Previdnosti prišla med nje tako odlična moža. če nikoli ni dovoljeno pozabljati na božje darove, velja še mnogo bolj v primeru, ko je božja dobrota cele narode privedla v kraljestvo božjega Sina in jim dalai čast krščanskega imena. Prav zato se nam je zdelo primerno, dragi bratje, Iškofje slovanskih narodov, da vam pošljemo to pismo in vam osvetlimo izredno važen zgodovinski dogodek. Istočasno vas vabimo z očetovsko ljubečo besedo, da se skupaj z duhovniki in vašim ljudstvom spomnite tega jubileja. GOVORITE O SV. CIRILU IN METODU Ob tej priliki se potrudite, da vašim rojakom s primernimi proslavami prikažete življenje, kreposti, potovanja, načrte in napore sv. Cirila in Metoda, da bi spreobrnila h Kristusu te iiar0 in da bi jih pripeljala h kulturi in c' vilizaciji. Res so isto pred njima P°* kulšali že drugi, toda z majhnimi u®|>ee hi. čakati je bilo treba na bolj ug° pogoje in bolj uspešno delo, ko se ^ razlilo bogastvo božje milosti in je P šel ugoden trenutek odrešenja. Če iščemo glavne razloge za apostolsko delo svetega Cirila in 1 toda, najdemo naslednje: Bila sta u^._ ga po sodbi sveta, a bogata P° bogata v krepostih, imela čut za 1®P bila sta vdana sedežu svetega Petia’ pravem pomenu besede katoliška apostolska. Te značilnosti je že P ouda’ ril naš prednik blagega spomina P'J z besedami: Zakaj bi sc čudili, če 8 Ciril in Metod, ki ju moremo kli®*^ sinova Vzhoda, Bizantinca po domov Grka po narodnosti, Rimljana P° * slanstvu, Slovana po uspehih a/post ta, postala vsem vse, da bi vse Pr* bila za edinost s katoliško Cerkvijo. KRATEK ORIS NJUNEGA ŽIVLJENJA s») Z veseljem vam sedaj opišemo v glavnih obrisih njuno življenje in lo. Rodila sta se v Solunu, bila sta ta po krvi, enako vneta za vero, čept različno obdarjena: eden se je odb val v upravni službi, drugi v štud filozofije. Ob:v sta se iz različnih kov umaknila v samoto na goro Oh v Bitiniji, potem ko sta napravila n porna apostolska poslanstva pri Ar c'*' in Hazarih. Na prošnjo velikomo-•"avskegai kneza Rastislava, ki je prosil Za sposobne misionarje, ju je bizantin-sk' cesar Mihael III. poslal na morav-sko- kjer so ju navdušeno sprejeli. Brez “botavljanja sta se posvetila apostol-skeniu delu. V kratkem, sta žela čudo-''*te uspehe. Misijonsko delo je uspevalo hitreje zato, ker sta sestavila slovanske Cl‘ke in prevedla v slovanski jezik sve-Pismo stare zaveze, kakor tudi bogo-s*užne knjige za rimski in bizantinski obred. No ata prišla sveta brata v Rim, .a bi papežu poročala o izvršenem delu !n (la bi prejela navodila za naprej, ju Papež Hadrijan II. sprejel z mnogimi :istnii. Papež je spoznal, da učita či-Pravo vero; zato je dal posvetiti Metoda in več učencev svetih bratov. '° Je kmalu nato Ciril v Rimu umrl, lllj' zrel po krepostih, kot po letih, so 11111 Priredili veličasten pogreb. Njego-1(1 truplo je bilo pokopano v rimski Cv*kvi svetega Klementa. Metoda je pa-bcž povzdignil v nadškofa Panonije in elike Moravske z naročilom, da naj °t Papežev legat poskrbi za duhovni Napredek Slovanskih narodov. Sveti |škof se je lotil pogumno in **dločn0 novega dela. Predvsem je ure-, 1 v cerkveni pokrajini, ki mu je bila z‘lUpana, cerkveno disciplino. Nato> je ‘^ačel težka potovanja ]>o obširnih po-I raünah in poučil v katoliški veri po-Moravanov tudi Slovake, Slovence, 1 ehe, Poljake in Hrvate; po svojih učenik Pa še Srbe, Makedonce in Bolgare. ° hjih pa Ukrajince, Ruse in Beloruse. , Ne smemo še zamolčati, da se je etod ponovno vrnil v Rim, da bi se “hravičil pri papežu Janezu VIII., ker p uvedel slovanski jezik v bogoslužje. aPež ga je oprostil vseh očitkov in ga betrdil v vseh nalogah, ki mu jih je dal papež Hadrijan II., zlasti kar se tiče misijonskega dela pri Slovanih Trudil se je, da bi |še z večjo gorečnostjo vršil apostolsko delo. Smatral je za nujno dolžnost, da ostane združen z rimsko Cerkvijo po ljubezni in veri in da vršli svoje poslanstvo v zvesti pokorščini do Apostolskega sedeža, ki je temelj krščanske edinosti in resnice. Po mnogem delu in trpljenju za slavo Kristusovega imena je končal zemsko življenje dne 6. aprila leta 885. Pokopali so ga v glavni cerkvi Velike Moravske. PAPEŽI PROSLAVLJAJO SVETA BRATA Papež Leun XIII. je primemo ovekovečil velika apostola s pismom Grande Munus. Veliko spoštovanje do evete- Janez XXIII. podpisuje zadnje pismo Sneta brata Ciril in Metod, varujta slovanski rod! ga Cirila in Metoda se je širilo v vseh časih in po vsem svetu. Da bi še lepše svetila z oltarjev cerkva je rimski papež njun praznik in njuno čleščenje razširil na vesoljno Cerkev. Tudi nas nagibljejo isti nameni kot našega prednika in v skladu z zahtevami sedanjega časa in ob priliki 1100 letnice, hočemo in želimo, da se vi in vsi, ki med vaši ni ljudstvom kličejo Kristusovo ime, obračate k lema nebeškima priprošnjikoma. Kolikor potrebujete božjo pomoč bolj kot človeško, toliko večje zaupanje imejte v priprošnjo svetega Cirila in Metoda. Iz nebeške domovine z uspešno molitvijo dalje podpirata delo, ki sta ga na zemlji sama vdšila. Njuna ljubezen do bližnjega ni ugasnila, ampak je še bolj mogočna in čuječa. ŽELJA PO ZEDINJENJU VZHODNI» KRISTJANOV Častiti bratje, vi dobro poznate naše želje in napore, da bi vzhodni kristjani, ki so ločeni od apostolskega sedeža, spet obnovili zvezo, da bi se izpolnila Jezusova želja in bi postopno prišlo do edinosti in bi bil en hlev in «n pastir. To so I udi želje koncila, na katerem so bili, v naša veliko veselje in upanje, prisotni tudi opaizovalci ločfcnih cerkva- Glas časa je glas božji. Polno važnih znakov imamo, ki kažejo, kako Bog vahi k obnovi zaželjene edinosti in k miru. Na obeh straneh je mnogo več stvari, ki nas družijo kot pa ločijo v plemenitem hrepenenju in prizadevanju za edinost v veri. Brez dvoma bo prišla- iz tega nova in srečna doba za krij lanski svet. V ta namen je potrebno, da sc na obeh straneh pripravljajo pota, ki bodo pripeljala do zaželenega cilja, če bodo zgrajena na trdni podlagi in če se bomo medsebojno spoštovali i" bratsko ljubili. Ljubezen namreč, ki želi izpolniti božjo voljo, je zmožna vsega, vse upa in vse prenese. APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA Za dosego tega namena je mnog0 pripomogla bratovščina, ki jo je ustanovil mariborski škof Anton Marti*1 Slomšek in ki jo je pospeševal nadškof iz Olomuca Anton Ciril Stojan. Imenuje se Apostolstvo svetega Cirila in Metoda. Zelo koristni so bili kongresi, ki so se vršili na Velehradu, kjer je pokopan sveti Metod. Znatni in srečfli uspehi, ki so jih dosegli kongresi, poživljajo hrepenenje po boljših časih, ki bi dopuščali, da bi se nadaljevalo tak° srečno začeto delo. pISMO APOSTOLSKEGA DELEGATA ANGELA RONCALLIJA Spominjamo se, da smo leta 1927 apostolski delegat takole pisali Predsedniku kongresa na Velehardl: že-lln' da pride tudi iz Bolgarije glas ve-eeUa za slovesnosti, ki se obhajajo v Syet spomin Cirila in Metoda in da ga vaia ekselenca sporoči vsem prisotnim aa Velehardu. Tukajšni katoličani sode-uiejo z vami pri molitvah, pri študiju, Pti sklepih in pri željah vseh slovan-katoličanov za zedinjenje Cerkva. Čutimo, da smo kakor zrna posejana I*0 Kori, kakor pravi lepa prispodoba v *el» stari krščanski molitvi, ki se po-zberejo, da tvorijo okusen kruh. ai Gospod na priprdšnjo svetega Ci-a jn Metoda blagoslovi to sveto združi6 duš in ga zapečati ■ svojo milijo. SKRIVNOST SV. OČETA že od tistih let dalje nam je posta-a domača molitev ne samo za ljubljeni °l|?arski narod, ampak tudi za vse na-^°de, ki so ovekovečili Kristusovo ime v 8rcu Evrope. Od takrat dalje nas je S'*ila Ij'ubezen, da vsak dan molimo za-U|11,o k Materi Jezusovi, svetemu Cirilu 11 Metodu ter k vsem svetnikom vzho-Qa in zahoda, da bi s svojo priprošnjo Vsemogočnem dosegli tako zaželjeno ratsko edinost in mir. mu vastvu. Sveti Ciril in Metod sta res kot dve oljki, kot dva svečnika, dva poslanca mitu, ki stojita pred Gospodarjem vsega sveta. Kako primerna, kako ljubeča in kako odgovarjajoči tudi za sedanje razmere je prošnja umirajočega Cirila v Rimu za nebeške milosti njegovemu ljudstvu: Gospod moj Bog, ki si vse angelske vrste in breztelesne moči sestavil, nebo razpel in zemljo utrdil, — pomnoži svojo Cerkev z moštvom in zberi vse v edinosti in stori, da bo izvoljeno ljudstvo složno v tvoji pravi veri in pravilni veroizpovedi, in vdihni v njih srca besedo tvojega učenja, da se podvizajo k dobrim delom in delajo, kar je tebi všeč. HVALA SLOVANSKIH NARODOV Za obletnico tega srečnega dogodka je zelo primemo^ da se prisrčno zahvaljujemo Bogu za neizrekljive dobrote, ki jih je podelil krščanstvu s prihodom svetih bratov Cirila in Metoda. Z osebnim delom in po učencih sta pripeljala slovanske narode h krščanski veri in kulturnemu napredku. Pod vplivom evangelija So se razvijali naravni darovi teh narodov: čut za božje stvari, velikodušnost, gostoljubnost, nadarjenost, bogate sposobnosti za umetnost in druge odlične lastnosti, ki opravičujejo najlepše upe. ZAŠČITNIKA EDINOSTI ta sveti namen edinosti so po-ebni napori in prizadevanja. Toda pri ,,ta nas bosta podpirala zgled in pri-bfošnja svetega Cirila in Metoda. Kot dve zvezdi, ki družno svetita, ^auv kažeta pot, po kateri' moramo ho-ltL Brez dvoma Sveti Ciril in Metoda a,ehra edinosti, veliko molita za Cer-ev *n za narode, ki so zaupani njunet- GRAJA SEDANJIH REŽIMOV Žal, moramo reči z žalostjo, da v mnogih izmed teh pokrajin ne cenijo odličnih nadnaravnih dobrot, ki so jih prejeli od prednikov; ne cenijo odličnosti krščanskega imena. žal nam je, da se tepta to, kar bi se moralo zelo ceniti in ljubiti. Upamo, da se bodo ideje odgovornih vladnih krogov preobrnile in da se bo nevihta spremenila v jutranjo zarjo. Da bi ohranili vašim narodom nedotaknjen dragoceni zaklad, ki so ga prejeli od prednikov, vas vabimo, da bi v tem letu pomnožili molitve, proänje, žrtve, dobra delaj in ohranjali skrivnosti vere s čisto vestjo. Gospod pa, ki vlada in vodi čase in vse stvari, upamo, da bo, zaradi vaših prošenj in žrtev, končal vaše trpljenje in žalost. Tistim, ki vanj zaupajo, bo Gospod pripravil tolažbo, ki bo tem veselejša, čim m am j je pričakovana. Zvedli smo, da bodo v proslavo jubileja razne slovesnosti, ki bodo ovekovečile spomin in bodo prinesle tudi duhovno korist. Predvidena so razna predavanja in zgodovinska raziskavanja v zvezi s svetima Cirilom in Metodom, ter romanja. K vsemu temu naj se pridružijo šJe druge iniciative, da se bosta znamenita apostola na nek način spet vrnila med vaše rojake in da bo živo zasvetila luči ki sta jo jim svoj čas prinesla. Prav zato smo nekaterim vašim stolnicam P°" slali sveče, ki smo jih blagoslovili n« praznik Marijinega očiščevanja, da bi bile simbol Kristusa1, ki razsvetljuje vaša ljudstva, ki je nas) skupni odrešenik in ki je prišel k vam po dveh oznani«' valcih evangelija. Z veliko željo, da bi se proslave jubileja svetega Cirila in Metoda izvršil« dostojno in plodno, da bi prinesle traj' ne duhovne koristi, kličemo božjo P°' moč. Vam pa, dragi bratje, duhovnikom in vsem vam izročenim vernikom. P°' deljujemo iz vsega srca kot poroštvu božjih milosti apostolski blagoslov. V Rimu pri Svetem Petru dne ll' maja, na praznik sv. Cirila in Metod» po bizantinsko - slovanskem obredu, f letu Gospodovem 1963, v petem l«tu na”- ga papeževanja. Živa vera prepoji vse življenje 'Prava vera je pogoj za zveličanje. Ni pa prava, če se ne javlja kot božja sila, ki oblikuje in preoblikuje vse pojave vsakdanjega življenja. Živ» vera je tisti kvas, ki prekvasi vse testo (Mt. 13, 33): prenavlja in posvečuj« vernika, njegovo okolje, njegove bližnje. Odkar se po svetu širi božje kralj«' stvo, ima vera nalogo, da „prenovi vse stvari v Kristusu“ (Ef. 1, 10). Ni v človeškem življenju in delovanju področja, ki ga vera ne bi prenavljala in posvečevala. Začetek tega preobražanja pa je v duši vsakega vernika. Načela, spoznanja in moč, ki jih vera vsebuje, morajo zavladati v njegovem mišljenju, hotenju, obnašanju, delu, v razmerju do ljudi. Kdor ima dobro voljo in prizadevanje, je z vero prejel moč, da izpolnjuje božje načrte, da širi božje kraljestvo. Med vednostjo in usmerjenostjo kristjana pa med nazori in željami pogana mora biti taka razlika, kot je med lučjo in temo. Kristjan ve za neskončno vzvišeni cilj, ve da ga je Kristus odrešil, da je odrešil vse ljudi, da Pa zveličanje drugih odvisi tudi od njega, kristjana, od njegovega življenja i* vere, od njegovega dela po veri. NA SVETU JE MNOGO LAČNIH Na današnjem svetu, ki se tako rad Ponaša s svojim napredkom in svojo kul-Ur®> je še mnogo ljudi lačnih. Ta ugo-vitev, ki je popolnoma jasno dokaza-a’ je velika sramota za vse človeštvo. ar>ašnji znanstveniki iščejo poti na ;Un°. prodirajo v vesoljstvo in odkrilo izredne sile v naravi, ne morejo pa Praviti lakote na svetu. Pa je vendar vPrašanje tako važno, da je nemo-zagotoviti svetu trajni mir brez ^leffove rešitve. Dokler bodo ljudje na ^,el1 petih celinah zemeljske oble zara-1 lakote obupavali in umirali, člove-'° ne bo imelo miru. v Razpravo o tem izredno važnem, vpra-razdelimo v dva dela. V prvem u bomo govorili o dejstvu lakote na 1 «vetu, v drugem pa z lučjo katoliške- 1 nauka iskali rešitev tega perečega vprašanja. L DEJSTVO lakote na svetu Jezuit j). Martin Brugarola, odličen ^cioing nage dobe, je z veliko ljubez-vestnostjo študiral to vprašanje, jc o tem zelo zanimiv članek, bomo glavne misli tega članka. ^aPisal Navedli 1. Važnost hrane za človeka človek brez hrane ne more živeti. Človeško telo nujno potrebuje primerne toplote, sil in moči, da more delati. Vse to mu daje hrana, ki mora biti zadostna in popolna. Dati mora telesu vse moči in snovi, ki jih potrebuje za pravilen razvoj in za delo. 2. Kaj pravi znanost o prehrani Ta znanost je v zadnjih letih izredno napredovala. Danes že natančno poznamo vse bistvene sestavine in snovi zadostne in popolne hrane. Znanost je določila z veliko natančnostjo in podrobnostjo, koliko maščobe, beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov in kalorij potrebuje človeško telo v različnih dobah svojega razvoja. Ta ugotovitev je velike važnosti za vsakega čioveka. Beseda lakota ne pomeni samo pomanjkanje hrane ali nezadostno hrano, ampak tudi napačno hranjenje, podhranjenje, ki pravtako povzroča bolezni in celo smrt. Človek ni v nevarnosti za svoje življenje samo tedaj, kadar ima premalo hrane, am- pak tudi tedaj, kadar uživa hrano, ki ni zanj primerna, ker nima tistih snovi, ki jih nujno potrebuje. Slabo, preveč enostransko hranjenje more povzročiti večkrat tudi smrtnonevarne bolezni. Različne bolezni, ki jih že več let poznamo, pa ne vemo njih pravega vzroka, prihajajo od nepravilnega hranjenja. Posledice tega so veliko bolj pogubne, kakor mislimo. Krajšajo življenje, uničujejo zmožnost za delo, jemljejo duhovno moč in rušijo odporno silo narodov. Strokovnjaki navajajo okoli 40 določb za popolni telesni razvoj. Včasih so mislili, da katerakoli hrana da telesu vse snovi, ki jih potrebuje. Toda znanstveniki so dognali, da živa bitja ne morejo sama od sebe proizvajati vseh snovi, ki jih rabijo. Zato jih morajo dobiti v hrani, če le nekaj desetink miligramov teh potrebnih snovi ne dobe v vsakdanji hrani, so že v nevarnosti, da resno obole ali celo umrjejo. 3. Pravilno, idealno hranjenje Beljakovine so glavne sestavine človeške hrane. Človek jih dobiva v živalskem mesu, mleku in jajcih. V rastlinah jih ni. Beljakovine so važne za človeka zato, ker pospešujejo razvoj in rast njegovega telesa. Njih potrebnost se v različnih življenjskih dobah menjava. Do zadnjega časa so še mislili, da vsak odrasli, pravilno razviti človek potrebuje vsak dan za eno kilo telesne teže en gram beljakovin. Pomanjkanje beljakovin more povzročiti mnogo bolezni. Človek potrebuje tudi maščobe, če jih pogreša ali jih dobi premalo, njegovo telo oslabi in postane neodporno, bolno, rahitično. Važni so za človeka tudi različni vitamini, če jih nima, ali jih ima premalo, je v nevarnosti, da zboli. Bolezni, ki jih povzroča pomanj- kanje vitaminov, so: skorbut (gnojen-nje dlesni, izpadanje zob) beriberi, protin in še več drugih. Poleg beljakovin in maščob tudi človek potrebuje nekoliko železa in rud-n'n. Med temi so posebno važne: kalcij, natrij, kalij, jod in še druge. Yo-manjkanje teh rudnin povzroča velike motnje v človeškem telesu. Bistvene, nepogrešljive sestavine človeške hrane so tudi: sladkor, škrob iu ogljikovi hidrati. Hrana je tem več vredna, čim večje število kalorij da človeku. Svetovna organizacija za prehrano je ob zaključku svoje ankete, ki je upoštevala ves svet? določila naslednjo lestvico kalorij, ki ji*1 človek potrebuje v različnih dobah svoje starosti: Moški od 1. do 3. leta potrebuje 1.200 kalorij; od 4. do 6. leta 1.600 kaloriji od 7. do 9. leta 2.000 kalorij; od' 10. de 12. leta 2.500 kalorij; od 13. od 15. letu 3,200 kalorij; od IG. do 20. leta 3.800 kalorij. Odrasla moška oseba, ki iniU 70 kilogramov teže, potrebuje od 2.501* do 4.500 kalorij, čim težje telesno del° opravlja, tem več kalorij potrebuje, č® pa ima le lahko telesno delo, rabi tud1 manj kalorij. Ženska od 13. od 15. leta potrebuje le 2.800 kalorij; od 16. do 20. leta p* 3.400 kalorij. Odrasla ženska oseba, k* ima 56 kg teže, potrebuje od 2.100 d» •000 kalorij. Kolikor težje in bolj naporno 'delo opravlja, toliko več kalorij ^bi. če pa ima le manj utrudljivo delo, J* zadošča manj kalorij. 4. Lakota na svetu Človeštvo doslej ni moglo dati svo-J>m otrokom hrane, ki bi odgovarjala očalnim predpisom. Anketa Svetovne organizacije za prehrano, ki smo jo zgo- omenili, je ugotovila, da več ko polica prebivalstva na svetu ni dobivalo brane, ki bi imela toliko kalorij, koli-*°r jih za življenje nujno človek potrebuje. Več ko polovica prebivalstva je Prejemala samo 2.250 kalori dnevno; le tretjina je prejemala več ko 2.750 ka-°rij. Desetina vseh drugih prebivalcev l, 6 imela hrano s 'kalorijami med' tema ^vema številkama, še danes si nekateri n£u"odi ohranjajo življenje s prgiščem slabega riža vsak dan. Znanstveno je trdno dokazano, da se okoli 1.500 milijonov ljudi na svetu ne more z lastno m. očjo rešiti največjega socialnega zla: lakote. Ugotovili so tudi, da v naših ča-s*h, ki se tako ponašajo s kulturo in naPredkom, umrje od lakote o'd' 30 do 40 milijonov ljudi. Beseda lakota se je v prejšnjih časih rabila le tedaj, kadar je manjkalo hrane. Lačni ljudje so si želeli boljše hrane in P° njej hrepeneli. Med tiste, ki so umrli Za lakoto, so šteli samo tiste posameznike, ki so izgubili življenje za,radi popolne izčrpanosti. Moderna znanost pa Pod besedo lakota razume že pomanjkanje katerikoli hranilnih -sestavin, ki So nujne potrebne za pravilen razvoj In zdravje človeškega telesa. Pomanjkanje katerekoli hranilne snovi, ki jih j6 40, more povzročiti človeku prezgodnjo smrt. Pomanjkljiva, preveč enolična hrana je zelo važen vzrok velike umrljivosti. V zadnjih desetletjih je pomo- rila lakota več moških in ženskih oseb, kakor sta jih pomorili zadnji dve svetovni vojni. Vendar pa je število smrtnih žrtev še vedno majhno, če ga primerjamo s številom, tistih, ki si zaradi slabega, nepravilnega načina hranjenja, nakopljejo najrazličnejše bolezni. V tem smislu smemo reči, da dve tretjini človeštva na svetu trpi lakoto. Neki severnoameriški prehranjevalni odbor trdi, da je 85% ljudi bolnih zaradi slabe prehrane. 5. Velika razlika v hranjenju na svetu Ugotovili so, da 30% ljudi porabi 80% svojega imetja samo za hrano, za 70% vseh drugih ljudi pa žrtvuje samo 20%. Gospodarsko življenje države je navadno odvisno od imetja državljanov. Čim več imetja imajo državljani, tem bogatejša je država. Ako pa ima država le revne državljane, je revna tudi sama. Na svetu je danes veliko ljudi, ki imajo preveč, pa tudi mnogo takih, ki imajo premalo. Dobrine, 'ki jih j° Stvarnik zaupal človeštvu, bi morale biti pravično razdeljene med vse ljudi. Vsi bi morali imeti toliko, da bi mogli človeku primerno živeti. Pa ni tako. Nekateri žive v izobilju, drugi stradajo. Zato ima prav papež Pij XII., ki je rekel, 'da je treba ves svet preroditi od temeljev navzgor. 6. Kulturne in nravne posledice lakote Lakota ne škoduje samo telesnemu zdravju posameznih narodov, am.pak povzroča pogubne posledice tudi umskemu in nravnemu življenju človeških množic. Velikanska večina ljudi bije boj za svoj obstanek, za kaj višjega, duhovnega nima smisla. Nad 15 milijonov ljudi vsako leto umrje, ki so si na svetu vedno samo za to prizadevali, da bi ohranili telesno življenje. Zaradi bed» več milijonov ljudi ne zna ne brati no pisati. Čim večja je revščina v kaki državi, tem več državljanov ne zna brati. Lakota vzgaja tudi k sebičnosti in ubija v človeku socialni čut. Tisti, ki nima niti toliko, kolikor pofciebuje za skromno življenje, se ne more zanimati za stisko in bedo drugih ljudi. Nobena nesreča nima tako globokega in pogubnega vpliva na človeka kakor lakota. Stalno pomanjkanje primerno hrane naredi človeka zagrenjenega, brezčutnega in mračnega. Jemlje mu veselje do dela, smisel za vsak napredek in ubija v njem duha podjetnosti. Prav to je vzrok, d'a so Kitajci tako brezbrižni in brez vsake volje, da bi izboljšali svoj položaj, nižje kaste v Indiji tako vdane fatalizmu, da je njihove revščine pač kriva usoda, nekateri narodi Latinske Amerike pa tako vznemirljivo brezskrbni in nedelavni. 'Narodi, ki stalno trpe veliko pomanjkanje, se kaj radi udajajo žalosti in otožnosti, ki ju tudi alkohol s svojimi učinki ne more pregnati. Poleg bede in nravnih padcev povzroča lakota tudi tatvino, oderuštvo, prostitucijo, pijančevanje, zanemarjanje verskih in stanovskih dolžnosti, zločine, družinske nesreče, otroke in do-raščajočo mladino brez vzgoje poganja na cesto, kjer se nauče veliko slabega. Mnogo teh mladih ljudi mora potem delati pokoro v poboljševalnici ali prisilni delavnici; ko so pa starejši, v ječi. II. REŠITEV JE V NAUKU CERKVE Rešitve strašnega vprašanja lakote na svetu pa ne smemo prepuščati samo krščanski ljubezni, četudi ibrez nje ljudje ne bodo nikoli prišli do korenin tega Rešitev socialnega vprašanja je v uresničenju zlatih smernic Kristusovih namestnikov na zemlji zla. Vendar krščanska ljubezen sama ne more odpraviti strašnega zla, ki ga povzroča krivična razdelitev zemeljskih dobrin. To vprašanje se ne bo moglo pravilno rešiti toliko časa, dokler ne bo sprejela človeška družba socialnega nauka Cerkve, ki se opira na pravičnost, združeno s krščansko ljubeznijo, ki jo spopolnjuje in dela privlačno. Upoštevati je treba le različne posebnosti, ki jih imajo vladne oblike in narodi sama. 1. Na svetu je treba povsod upeljati socialno pravičnost, kakor jo uči in se zanjo bori katoliška Cerkev. Ker ne moremo obširno razložiti nauka Cerkve o socialni pravičnosti, bomo navedli le glavne misli. a) Vsak delavec mora po menjalni Pravičnosti v rednih razmerah dobivati ako plačo, da more tako živeti, kakor spodobi človeku. Delo ima namen, 1 $?a je določil Stvarnik narave, da r °veku zagotovi pravico do življenja. pravici se človek nikoli ne more Qreci, Vse, kar nasprotuje tej pravici, e krivično, ker nasprotuje tudi narav-!,emu pravu. Tisti, ki delavcu to pra-VlCo tepta, je dolžan škodo povrniti. k) Vsak poročen delavec, ki dela v Urejenih, rednih razmerah, ima po so-'alni pravičnosti pravico do primerne fužinske plače. Ta plačo mora biti ta-.0 visoka, da more z njo pokriti vse **datke, ki jih ima navadna delavska 'fužina štiri ali petih članov. Papež .lj XII. je določil, d'a mora plača poro-enega delavca zagotoviti družini pri-’Pcrno življenje, staršem pa omogočiti, a morejo otroke tako vzgojiti, da bodo 1 °bri člani človeške družbe; da jim mo-lei° dati zdravo hrano, primemo staranje in obleko, obenem pa jim tudi Poskrbeti izobrazbo, ki jo danes rabi-°- Končno pa je potrebno, da je plača P°r°čenega delavca tolika, da je dru-v'na preskrbljena in zavarovana tudi v Casu stiske, brezposelnosti, bolezni in starosti. e) Toda socialna pravičnost zahte-'a še več. Moderna družba m.ora gle-ati na to, da bo vsak poročen delavec °t>ival tako plačo, da bo mogel z njo dostojno preživljati družino, pa naj ima še toliko otrok. d) Moderne socialne razmere vedno bolj podpirajo željo, naj lastniki podjetij omilijo delovno pogodbo z družbeno pogodbo. Uradniki in delavci naj bi postali na nek način deležni tudi lastništva, vodstva in dobička podjetja, v katerem so zaposleni, 2. če :bi v človeško družbo vpeljali socialno pravičnost, bi skoraj popolnoma izginila s sveta strašna nadloga lakote, ki tare današnje človeštvo. Vendar krščanska ljubezen bi še vedno imela zelo obširno polje potrebnega dela. Omiliti bi morala predvsem trdoto stroge pravičnosti in vzgajati gospodarje podjetij in tovarn, da bi radi, z ljubeznijo dajali delavcu, kar mu gre po naravnem pravu. Velikodušna krščanska ljubezen je edina duhovna sila, ki more popolnoma pregnati lakoto s sveta. Kadar bomo gledali v človeku, ki trpi in strada svojega brata, trpečega uda Kristusovega skrivnostnega telesa, Kristusa samega, tedaj nas bo pristna krščanska ljubezen priganjala, da mu bomo velikodušno pomagali in se zanj žrtvovali. Samo krščanska ljubezen more združiti človeška srca in ogreti današnji svet, ki umira od mraza in hira zaradi pomanjkanja ljubezni. Gregor Mali V nas je nek glas, ki nam prepoveduje slaba dejanja in ukazuje dobra. Od kod je ta glas v nas? Kdo ga je položil v našo naravo? Kdo je ta zakono-dajavec, ki nam je v srce zapisal zakon: delaj dobro in ogibaj se slabega ? VSEH LJUDSTEV, JEZIKOV IN NARODOV voditeljica je katoliška Cerkev, ki se bo z delom vesoljnega cerkvenega zbora pomladila, reorganizirala in dobila novih sil za svoje delo in poslanstvo. Vsak dan bolj mora človeštvo spoznati, da je rešitev samo v Jezusovem evangeliju in na zemlji ni drugega imena in nauka, ki bi mogel prinesti rešitev človeškemu rodu. (Sv. oče Pavel 'VI. v svoji prvi poslanici svetu 22. VI. 1963) ZAPOVED LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA ki je tudi izhodiščna točka ljubezni do Boga, zahteva od vseh ljudi pravično rešitev socialnih problemov in pomoč gospodarsko nerazvitim deželam, kjer še prevladuje nizka življenjska raven in ljudje živijo v človeka nevrednih življenjskih razmerah. Ta zapoved zahteva temeljit študij od vseh, ki so dobre volje, da se zboljšajo življenjski pogoji v teh deželah. (Sv. oče Pavel VI. isto-tam). LJUDJE MORAJO PRIZNATI, DA SO SI BRATJE Nova doba, ki se odpira z vstopom človeka v vsemirje in njegovimi pridobitvami, bo človeštvu koristna le takrat, če si bodo ljudje bratje med seboj preje kot tekmovalci ali nasprotniki 'in bodo znali živeti v strahu božjem, v spoštovanju božjih zakonov, v luči ljubezni in sodelovanja (Sv. oče Pavel VI. istotam). MIR MED NARODI bo s pomočjo božje milosti predmet naših prizadevanj. Mir ne pomeni samo, da ni vojne in oboroženih spopadov, ampak je odsev reda kot ga želi Bog PRVI GOVORI PAVLA VI. Stvarnik in Odrešenik, je sad trdne volje in trajno razumevanje resničnega bratstva, veliko dobre volje, trajne sloge, ki sloni na temelju iskanja blaginje vsega človeštva in iskrene medsebojne ljubezni (Sv. oče Pavel VI. istotam). POSLANSTVO CERKVE ni direktno socialno, gospodarsko i*1 politično, je popolnoma versko. Vendaf duhovnik mora poznati vsa ta vprašanja, ker le tako more ponesti Kristusov nauk na vsa področja življenja (Sv-oče Pavel VI. v nagovoru predstavnikom stalnega škofijskega odbora za Južno Ameriko 9. VII. 1963). NiSTE pozabili na potrebne Vi niste pozabili na narode, ki so 1 1 Potrebni pomoči, prav tako ste po-^Kali tudi novim državam in narodom, 1 so dosegli svojo samostojnost. Vsem Prebivalcem Združenih držav Naš prvi Pozdrav (Sv. oče Pavel VI. v nagovoru *"°niarjem iz Združenih držav Severne Amerike 25. VI. 1963). Poslanstvo tiska Pudi svetni tisk naj ponese Kristu-S°v »auk človeštvu in naj ima to po-? ailstvo kot del svoje naloge. Ta eluž-a noj bo plemenita, iskrena in v dobro C °Veštvu. Sv. stolica bo vedno rada Pomaga] u časnikarjem, kolikor bo v Jen' moči, da bodo lahko vršili svoje Poslanstvo ter obravnavali verska vpra-'anJu iz nadnaravnega stališča in nikoli j^ducirali na raven časovnih in poli-'mih vesti, kot se to rado dogaja (Sv. °ce Pavel VI. časnikarjem 29. VI. 1963). Ml R IN EDINOST KRISTJANOV , Vse ljudi dobre volje kličemo, da se P''družijo delu za mir, da bo tako na ?ye*-u enkrat zavladal trajen mir, ki ga ludstva tako želijo. Prav tako je Naša e ja. da se ločeni kristjani vrnejo k ®edežu sv. Petra v Rimu. To sicer ni ahko in bo potrebno premagati veliko ozav jn ovir. Potrebni so stiki z vsemi f'stjani, a pri tem se posluževati le resnice in ljubezni (Sv. oče Pavel VI. Aa dan svojega kronanja 30. VI. 1963). 1>APEž NI SOVRAŽNIK NIKOGAR, pnako tudi ne katoliška Cerkev. Go-y°r' samo jezik in besede prijateljstva zaupanja. Ima stike z vsem svetom P zajame vse v ljubezni srca in duše , _V' oče v nagovoru časnikarjem 1. VII. 1963). STEBRI MIRU MED NARODI Štirje so stebri trajnega miru med narodi, to so resnica, pravica, ljubezen in svoboda. Samo na teh temeljih sloneči mir bo resničen in trajen. Cerkev si prizadeva zanj, ker je varuhinja temeljnih načel civilizacije in človeštva. Cerkev ec ne vmešava v časne zadeve nobenega naroda in dežele, hoče pa, da osnovna načela življenja in civilizacije, ki imajo svoje izhodišče v veri, prodrejo v duše človeštva in ustanove družbenega življenja (Sv. oče Pavel VI. v nagovoru predstavnikom diplomatskega zbora 24. VI. 1963). SVOBODA IN NEODVISNOST NOVIH DEŽEL JE ZNAK NAŠEGA ČASA Kako se ne bi veselili nastanka in svobode novih dežel in narodov, ker so resnično znak našega časa in nosilci velikih nad in upov bodočnosti. Slišimo klic teh novih dežel, ki so tako dostopne za duhovne vrednote in bodo prinesle novih energij v mednarodno življenje (Sv. oče Pavel VI. v nagovoru časnikarjem 1. VII. 1963). NE POZABIMO V IZOBILJU NA POTREBNE Vaša dežela živi v blagostanju, vendar niste pozabili vzvišenih idealov pomagati potrebnim. Priskočili ste na pomoč potrebnim narodom, posebej še novo nastalim državam, da tako morejo uživati sadove svobode in reda, ki temelji na pravičnih zakonih. Prav tako želimo, da raziskovanja vaše dežele v vsemirju dosežejo veliko uspehov in da bodo imela kot glavni namen počastitev Boga in službo človeštvu za mirni napredek (Sv. oče Pavel VI. v nagovoru predsedniku Združenih držav Severne Amerike 2. VII. 1963). To jutro se je sprožilo takoj po maši. Bolj 'navadno se dogaja ob večerih. Prišla sta in povedala: „ženila se bova.“ Prihodnji teden naj bo poroka, ženin ima ravno počitnice, pa bosta porabila prosti čas, da uredita. Torej kar danes teden .gospod. Stojim znova pred vozlom, ki ga znam na pamet. Zapišem imena. Hm, njeno ime sem že slišal, tudi obraz že videl nekako mimogrede, o njem nisem, imel pojma, da ga nosi zemlja. Zakaj se ni dal spoznati že prej? „Saj veste, gospod, kako je. V tujem svetu...“ Imata kakšne dokumente ? Krstni list... ? „Nič nisva vzela s seboj. Sva kar na lepem, zbežala. Zdaj pa gospodje ne iz-, dajajo krstnih listov. Krščena sva seveda oba, tudi pri obhajilu in 'birmi sva bila. Saj veste gospod kako je bilo pri nas.“ Res vem, kako je bilo, vsaj pred' vojsko. Tudi vem, da se avstralske cerkvene oblasti zanesejo na moje pričevanje, čeprav ni mogoče predložiti dokumentov z vsemi imeni in datumi. Ker sta povedala, kje sta bila rojena in krščen» in birmana, se zanesem in bi to kar bilo-„Znata še kaj krščanskega nauka ? Recimo o zakramentih?“ „Saj veste, gospod, kako je bilo treba. S časoma se pozabi.“ „To razumem. Posebno lahko se pozabi, če človek izgubi stik s cerkvijo in službo božjo. Sta v teh letih kaj hodil» k maši?“ „Saj veste, gospod, kako je. Tu p» tam, za kak božič ali veliko noč.“ „Tudi večkrat, če tako nanese,“ hitro dostavi ona. „Ženin, si bil kaj pri spovedi, odkar si od doma?“ „Saj veste, kako je. 'Ne znaš jezika, odvadiš se. Treba je misliti na delo in zaslužek. Končno pa tudi, saj ne naredim nič greha...“ „Pa ti nevesta ? Ti si bila ves čas tu v mestu...“ „V Trstu, preden sem šla n,a ladjo, sem bila pri spovedi. Dve leti in pol je od takrat.“ „Pa si ves čas morala vedeti, da vsaj v našem mestu lahko opraviš po slovensko. ..“ „Saj veste, kako je...“ Ta nesrečni „saj veste...“ mi udarja na živce. Koir.aj se premagujem. Pravzaprav pa ne morem nič ugovarjati. Resnično vem, vse preveč vem, kako je... če bi šlo samo za to, kaj vem 'n česa ne vem, bi sploh nič več ne vPrašal. „Draga moja, preden pojdeta pred °ltar, morata vedeti, zakaj gresta tja, taj bosta prejela. Treba bo, da prideta tiekolikokr.at k nauku. Moramo ponoviti Vgaj o zakramentih... “ „To pa ne bo mogoče, preveč drugega imava...“ „Pa si poprej dejal, da imaš počitnice. ..“ „To že, pa je treba toliko reči pripraviti 'za poroko, še mi vse dogovorje-n° zaradi svatovščine. Razposlati vabila...-- Zamahnem z roko. Začuden preneha. ^ očeh mu berem: To so važne reči, Sospod, in nimate pojma, koliko časa vzamejo... „No, dobro, pa poskusimo kar takoj. Koliko je zakramentov?“ Ženin pomisli in negotovo odgovori: „Deset božjih zakramentov...“ „Deset zapovedi,“ ga popravi neve-sta. „Zakram.entov je sedem.“ „Odlično! Naštej nam jih.“ Tu obtiči tudi dekle. Ko jima polagam, razvidim, da nimata najmanjša pojma, kaj so zakramenti, čemu So> odkod so prišli v katekizem... „Saj Veste, gospod, to smo vse znali, pa...“ Kaj bo z njima ? Iz vsega kar „vem.“ in vidim, mi Pravi premišljena vest, da bi jima po Vsej pravici, če že .ne po strogi dolžno-sti, moral cerkveno poroko odkloniti. K c morem ju pregovoriti, da bi obljubila priti dvakrat, trikrat k pouku. Še r*laj>j, da bi poroko odložila. O, da, k spovedi bosta prišla, to se razume, saj ludi drugi gredo ob takem času... Kakšna bo ta spoved, sam ljubi Bog ve. Saj vsaj ženin sploh „greha nima“. Končno se dogovorimo, da si bosta vzela vsaj „Poročno knjižico“, ki ima nekaj razlage o verskih rečeh, posebej o zakonu. Po vrhu še „Krščanski nauk“ Družbe sv. Mohorja, pa bosta sama med tednom „študirala“. Tako napravim kompromis z njima in s svojo vestjo... če se pa vprašam, kako pravilno sem ravnal, kako dobro je zadeva urejena pred Bogom in Cerkvijo, imam še mnogo mnogo misliti. Pred menoj stoji spet in spet tisti nesr-ečni: Saj veste, kako je... Spremenim ga v prihodnji čas: „Saj veste, kako bo... “ Tako bo, da tudi za „študiranje“ doma ne bo časa. Niti volje in želje ne. Ves čas bodo požrle priprave na „oh-cet“. Videli se bomo spet, ko bosta prišla k spovedi. Že sedaj trepetam... Potem bo poroka, čestitati bo treba, v časopisu objaviti. Videl ju bom morda spet čez štiri ali pet let, ko bosta imela kaj za krst. Poprej itak ne, saj ne „bo mogoče“, ko morata' oba delati, da se preživita in kaj prihranita. Morda bo za prvim krstom po nekaj letih še drugi, več pa ne, saj dandanes „sta dva otroka preveč... “ Otrok bo odrasel za šolo, zelo verjetno bo šel v katoliško in se učil vsega, „kar sta učila stara mati in oče...“, pa ob zgledu staršev hitro opustil, ko bo pritisk šole popustil... Bo družina hodila v cerkev k maši ? „O, seveda, tu pa tam!“ Redno ne, oče Iz mesta Senigallia v Italiji so se Slovenci razkropili po vsem svetu in mati sicer znata angleško za tovarno, urade in prodajalne, v cerkvi pa ne razumeta nič. Pa bi prišla vsaj k slovenski službi božji, kadar je... ? Ko pa je tako daleč in treba je tja in tja. Tako bo in še kaj hujšega bo. Gledam v bodočnost in vem., da bodo vse besede, ki jih bom izrekel po poroki v cerkvi, izzvenele v prazen nič. Vem, da bo zakrament — ne samo eden, kar trije — nič več kot formalnost, še toliko pom,ena ne bo imel za moj par kot har-onika, ki bo igrala za ples na sva-tovščini... Vse to vem („Saj veste, kako je“), pa nimam poguma, da bi rekel ženinu in nevesti: „Ljuba moja, pojdita rajši na sodnijo in se tam civilno poročita. Ne moreta k poroki v cerkev, ker sta pravzaprav pogana in vse kaže, da hočeta to tudi ostati.“ Zakaj nimam tega poguma? Naj odrečem cerkveno poroko — hitreje bo šlo med ljudi, kot če bi razglasil po radiu. Pohujšanja bo, da se bo vse kadilo. Celo zares dobri bodo vsaj „zamerili“, če drugega ne. In kojiko bodočih „parov“ bo šlo morda naravnost na sodnijo, med njimi taki, ki morda le ne bom, o njih „vedel, kako je...“ Končno, zadeva bo prišla na uho škofijski oblasti, klicali me bodo, kako bcm svoj postopek opravičil ? * Razmišljam, ugibam., iščem razjasnitve v knjigah, revijah, razgovorih s teologi. Nikjer nič dokončnega. Ostaneš žrtev — razmer... In s tabo vred zakramenti in vsa njihova svetost. Berem: 550 milijonov katoličanov..-In spet slišim: „Saj veste, gospod, kako je...“ * Prerinem se do revolucionarnega zaključka: Ali ni že čas, da začne Cerkev temeljito revidirati listo svojega članstva ? Da postavi take, ki o njih „vet kako je“, pred odločno alternativo. Al> bodi katoličan iz prepričanja, ki ne obstoji le v besedah, ampak v živem, življenju, ali pa priznaj, da te Cerkev ne more jemati pred oltar, če si pozabili se daj poučiti, najti si moraš čas za to — ali pa ne hinavčuj okoli Cerkve in zakramentov... Rajši majhno število — kot v časih apostolov — pa tisto zares kleno in dozorelo! Zgrozim se ob tem revolucionarnem zaključku: Do kakšnih prevratov b$ prišlo, če bi nekoč papež vrgel to načelo v katoliški svet. . . Obstanem ob vprašanju: Kaj je bolj pogrešeno in grešno, moje ravnanje 0n ne samo moje!) s pari, ki o njih „venu kako je“, ali pa tak revolucionaren zaključek, ki je skoraj, podoben domišljavemu vzkliku: Ja, ko bi bil jaz papež.»! Ali naj rajši pustim., da gredo stvari naprej svojo pot, ne skušam niti v mislih ustavljati toka časov, pa na tihem spet in spet leči Bogu: „Gospod, ti veš, kako je...“? P. Bernard Ambrožič OF1VL Avstralija PRIMORSKE VESTI WtOSLAVA 400-LETNICE MARIJINIH DRUŽB V GORICI Goriška Marijina družba je skupno s Tržaško in Rojansko slovesno proslava 400-letnico ustanovitve prve M D v Rimu. Cerkvena slovesnost je bila v stolnici ob navzočnosti goriškega nadškofa Pan.grazia, in številnih goriških tržaških duhovnikov. Družbenice iz Gorice in Trsta so tudi bile polnošte-vilno zastopane. Zahvalna pesem je Zaključila lepo slovesnost. Sledila je nato slavnostna akademija v prostornem Katoliškem domu. Po pozdravni besedi tajnice goriške M D je nastopil zbor goriške MD in nam lepo zapel tri Pesmi. Spominski govor ob jubileju je 'mol msgr. dr. Rudi Klinec, ki nas je s®znanil z zgodovino goriških in tržaških MD od' njihovega početka pa do današnjih dni. Za tem so nastopile še družbenice iz Rojana in Trsta z deklamacijami, petjem in ganljivimi prizori. Zaključno pesem, „Zmagala si“ so zabeli združeni zbori in vsa dvorana. Za to priliko je izšla tudi posebna številka družbenega glasila „vijolica“, ki ima za seboj že polnih 18 let življenja. tatvina v goriški stolnici Ponovno so goriško stolnico dne 6. junija ponoči obiskali tatovi. Njihov cilj je bil isti kakor 15. d'ec. 195G: dragocenosti na sjiki svetogorske MB. Tudi takrat so se tatovi skrili v cerkev preden so jo zaprli in potem v nočni tišini nemoteno delali. Raz slike svetogor- ske MB so pobrali vse številne dragocenosti ter kroni iz pozlačenega srebra, ki sta ju imela na glavi Marija in Je-zu.ščck. Odprli so tudi dvanajst nabiralnikov po cerkvi in pobrali vso miloščino. Ukradene dragocenosti cenijo na pol milijona lir vrednosti. Za bogoskrunskimi zlikovci ni sledu. FILEJEVA PROSLAVA V GORICI V nedeljo, 16. junija, smo obhajali spomin na prvo obletnico smrti prof. Mirka Fileja. SKPD, ki se je pri zadnjem občnem, zboru prekrstilo v SKPD „Mirko Filej“, je svojemu nepozabnemu članu in dirigentu pevskega zbora priredilo spominsko svečanost v dvorani KD. Nastopil je pevski zbor „Lojze Bratuž“, ki ga je pok. profesor vsa leta s tako požrtvovalnostjo vodil, in pevski zbor iz Jazbin, ki je tudi izšel iz njegove šole. Na sporedu so bile še recitacije in komemorativni govor. NOVA MAŠA V ROJANU Na praznik sv. Petra in Pavla je rojanska župna cerkev prvič v svoji zgodovini doživela čast, da je bilo v njem posvečenje petih tržaških novo-mašnikov. Med novomašniki je bil tudi domačin iz Rojana, g. Prane Vončina, ki je bogoslovne študije dovršil y tržaškem semenišču. Popoldne istega dne je bila njemu na čast slavnostna akademija v Marijinem, domu v Rojanu. Slovesnost nove maše pa je bila naslednji dan 30. junija v rojanski župni cerkvi. Med sv. mašo je govori g. dr. Stanko Janežič o pomenu duhovništva. Cerkveni zbor pa je izvajal troglasna Hladnikovo latinsko mašo. V Marijinem domu je sledilo nato slavnostno kosilo, ki se je razvilo v pravi družinski praznik, saj v Rojanu že polnih 40 let ni bilo več nobenega novomašniškega slavja. Zakrament sv. maziljenja je neizmerna dobrota in čudovita božja pomoč za čas bolezni in smrtne priprave. Po njem je dopolnjena naša pokora, v slučaju sile nadomesti sv. spoved in je tako rešilno sredstvo zveličanja ZAKRAMENT BOLNIKOV Za zakramentom, svete pokore razpravlja tridentinski cerkveni zbor o svetem maziljenju, v katerem gleda do-polnenjc ne le svete pokore, marveč celotnega krščanskega življenja. Je sveto maziljenje zakrament, ustanovljen po Jezusu Kristusu za težko bolne kristjane, v njih dušno in telesno pomoč. Imenuje se na kratko tudi sveto olje, ker sveta Cerkev v njem krščanske bolnike mazili z oljem, blagoslovljenem v ta namen po škofu, na veliki četrtek, ko se skupno z bolniškim oljem posvečujeta tudi krstno olje in sveta kri zrna. Ker je maziljenje bolnikov v vrsti svetih maziljenj, ki jih kristjan v svojem življenju prejme — maziljen je pri krstu in je namen tega zakramenta prav fovskem posvečenju — na zadnjem mestu in je namen tega zakramenta prov ta, da težko bolne kristjane pripravi za srečen vstop v večno življenje, se imenuje tudi sveto poslednje olje, naziv, ki je bil nekdaj pri nas v splošni rabi in je še zdaj v navadi pri latinskih naga maziljenja* je poln tolažbe in verne-rodih: extremauncion. Krčanski natik o zakramentu svete- ga zaupanja in je zato strah, ki ga mnogi kristjani občutijo ob samem njegovem imenovanju, popolnoma neupravičen ter vernega kristjana naravnost nevreden. Noben zakrament ni bil po božjem Odrešeniku ustanovljen v našo škodo ali za našo smrt, ampak vsi le v nahe dobro in v okrepitev našega življenja, najprej duhovnega, potem pa tudi telesnega, ako je to v korist zveličanju najše duše. Obnovimo torej v svojem spominu to poglavje naše vere in skušajmo spoznati nauk o zakramentu svetega maziljenja v vsej' njegovi lepoti in tola-žilnosti, v svojo lastno in naših bližnjih korist in spodbudo. USTANOVITEV SVETEGA MAZILJENJA Vsi zakramenti so bili ustanovljeni po Jezusu Kristusu in izročeni v oskrbo sveti Cerkvi. Kakor smo pa že pri zakramentu svete birme videli, tako se tudi glede svetega maziljenja iz svetih evangelijev ne da točno ugotoviti, kdaj Sa je Jezus ustanovil'. Sveti Marko poroča v svojem evangeliju, kako je Jezus P°učil in razposlal svoje dvanajstere apostole, po dva in dva, po judovskih n'estih in vaseh, da bi lj'udi pripravili za vstop v sveto Cerkev. Pravi: „In šli ®o ter oznanjali pokoro; tudi mnogo hudobnih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili“ (6, 12-13). Nekateri cerkveni učitelji vidijo v tem maziljenju in ozdravljanju z oljem samo ustanovitev svetega maziljenja. Tridentinski zbor Pa vidi v tem delovanju apostolov le Podobo tega zakramenta in njegovih blagoslovljenih učinkov in se zdi to bolj verjetno. Nič ni namreč v evangeliju rečeno, da bi bili apostoli mazilili le krščene vernike, ampak so to delali z vsemi bolniki na sjjlošno. Dalje sklepamo iz evangelistovih besed, da je bilo to maziljenje z oljem, namenjeno predvsem telesnemu ozdravljenju, ki se je dogajalo z neko čudodelno močjo, ki zakramentu samemu ni redno lastna. Tudi apostoli tedaj &e niso bili posvečeni v duhovnike, katerim ie ta zakrament izročen v oskrbo. Sveto maziljenje je Gospod Jezus v vsej verjetnosti ustanovil v tistih štiridesetih dneh po svojem vstajenju, ko se je ponovno prikazal svojim učiencem in jim govoril o božjem kraljestvu (Opd 1). Nauk o tem velikem zakramentu za bolnike pa je razodet in razglašen po svetem apostolu Jakobu mlajlšem, Jezusovem sorodniku in Jeruzalemskem škofu, ki nam je zapustil katoliški list, sestavni del svetega pisma nove zaveze, kjer o svetem maziljenju z apostolsko oblastjo takole piše: „Je kdo med vami bolan? Naj pokliče duhovnike cerkve, in naj ga v imenu Gospodovem z oljem mazilijo ter nad njim molijo. In verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu Ho polajšal, in če j.e v grehih, mu bodo odpuščeni“ (5, 14-15). Sveti Jakob v tej izjavi, od Svetega Duha razsvetljen, naslednje reči razglaša. Za kristjane, ki jih napade težka in nevarna bolezen, obstoja v sveti Cerkvi poseben zakrament, ki ga oskrbujejo in delijo duhovniki. Naj jih torej pokliče v svoji dušni in telesni stiski, da nad njim molijo, položijo nanj svoj» roko in ga mazilijo s svetim oljem v imenu Gospodovem, to je po Jezusovem naročilu in z njegovo oblastjo. Nato našteva čudovite učinke te duhovniške molitve in maziljenja, ki morejo biti lastni le pravemu in resnič- ncmu zakramentu, ustanovljenem po namreč olje dobro služi za lajšanje te- Jezusu Kristusu, početniku in Gospodu vseh milosti in vse nadnaravne pomoči. N>a to izjavo svetega apostola Jakoba opira Cerkev svoj nezmotljiv nauk o zakramentu svetega maziljenja in s kaznijo izobčenja grozi tistim, ki bi obstoj in učinke tega zakramenta predrzno tajili. NARAVA IN UČINKI SVETEGA MAZILJENJA Tvar svetega maziljenja je oljčno olje, blagoslovljeno po Škofu ali pa od svete stolice pooblaščenem mašniku. Tako pooblaščenje imajo že od davnih časov duhovniki vzhodne Cerkve. Mazilijo se bolniku s svetim oljem posamezna čutila: oči, ušesa, nos, usta^ roke in noge. Po čutih namreč človek spoznava in je zato tudi v njih počelo greha. Slovilo, s katerim se zakrament podeli, so v latinski Cerkvi naslednje besede, ki jih duhovnik med maziljenjem posameznih udov izgovarja: „Po tem. svetem maziljenju in svojem naj-milejšcm 'usmiljenju naj ti Gospod odpusti, kar si zagrešil z vidom, sluhom, vonjem, okusom in govorjenjem, tipom in hojo“. Maziljenje nog se lahko opusti iz vsakega pametnega raloga. V sili pa se maziljenje posameznih čutil sploh opusti in se mazili bolnika le na čelu, ker je v glavi središče vseh čutov. Na to vidno znamenje, maziljenja z oljem in svete besede, je Gospod Jezus navezal čudovite milosti, ki naj težko bolne kristjane poživijo na duši in na telesu. Rimski katekizem takole lepo razlaga pomen oljai kot zakramentalne tvarine svetega maziljenja: „Tvar olje na najprimernejš/i način izraža to, kar se po zakramentu izvrši v d'uši; kakor lesnih bolečin, tako moč svetega maziljenja zmanjšuje dušno žalost in bolečino. Olje nam dalje vrača telesno zdravje, prinaša veselje, služi človeku za hrano in utrujenemu telesu za okrepčilo. Vse to nam v duhovnem oziru podeljuje zakrament svetega maziljenja.“ Glede blagoslovljenih učinkov svetega maziljenja se v vzhodni Cerkvi poudarja bolj zdravilno moč za telo; rimska Cerkev pa vidi sadove tega zakramenta predvsem z ozirom na dušo bolnega kristjana. Lepo uči glede tega tridentinski zbor: „Gospod Jezus, ki v svojem dobrotljivem usmiljenju svoje služabnike v vsakem času varuje in pred sovražniki zveličanja brani, za kar je ustvaril svete zakramente, s katerimi se kristjani v življenju ohranjajo v božji milosti, je z zakramentom svetega maziljenja hotel utrditi konec njihovega življenja kakor z nepremagljivo obrambo. Ne gre Gospodu Jezusu le z» to, da bi bili njegovi verniki reišeni pekla in bi enkrat dosegli večno življenje, ampak želi in hoče, da bi bili rešeni tudi vic in da bi po smrti takoj vstopili v nebeško slavo“. Iz te izjave svetega zbora vidimo, da gleda sveta Cerkev v svetem maziljenju neposredno pripravo za vstop v nebeško veselje, zakrament, ki prinese duši popolno očiščenje in ozdravljenje. Ko pride nad človeka težka bolezen, ki se lahko s smrtjo konča, tedaj je ves ubog in potrt. Žalost nad storjenimi grehi in misel na življenje, ki ni bilo vedno zvesto in čisto, mu težita dušo. Strah ga je božje sodbe in božjih kazni, strah ga je same smrti, ki je bridka in grenka ločitev duše in telesa. In hudobni duh, ki je naš sovražnik od začetka ter nas vse življenje zalezuje, bo ob koncu življenja poskušal vse, da bi nas za ve^no pogubil, če ne drugače, s tem, bi nas omajal v našem zaupanju v božje usmiljenje. V življenju svetnikov so berejo pretresljivi zgledi njegovega tozadevnega skiulanja. A glejte, v teh bridkostih težavah in skušnjavah pride bolniku sveta Cerkev s svetimi zakramenti in med njimi posebej s svetim maziljenjem na pomoč. Po sami božji besedi ta zakrament bolnika pomiri, potolaži in okrepi: „Verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu bo polajšal.“ Satanovi napadi so odbiti, bolnik je potrjen v zaupanju v božje usmiljenje. Zakrament mu da moč, da bo vdano in Ponižno prenašal bolečine in težave bo-lezni in gledal pogumno in z zaupanjem smrti v oči. Ako pa je prejel ta veliki Zakrament pravočasno in je to v soglasju z zveličanjem njegove duše, mu bo sveto maziljenje pomoglo tudi k telesnemu ozdravljenju. Posebej še uči Sveti Jakob, da bodo po svetem muljenju bolniku odpuščeni tudi njegovi Srehi, ako je še v njih, z grehi pa, tako l|či sveta Cerkev, tudi njegove posledi-Ce, njihovi žalostni ostanki. Kateri grehi se nam odpuščajo j)o svetem maziljenju? Gotovo v prvi vr-sti mali, odpustiljivi grehi, ki so šle v duši ostali, zakaj za odpuščenje smrtnih grehov je postavil Jezus zakrament svete spovedi. Kdor je torej pri zavesti in moči se mora pred svetim maziljenjem svojih grehov spovedati. Ako bi Se pa bolnik spovedati več ne mogel, ali se svojih smrtnih grehov, ki j;ih je •norda storil, več ne spominja, pa se v srcu vseh na splošno vsaj z nepopolnim kesanjem kesa, tedaj mu sveto mazilje-nie odpusti tudi smrtne grehe. Ta ve- v očiščujočo moč svetega maziljenja je izražena, kot smo videli, v semem zakramentalnem slovilu. Sveto maziljene je resnično dopolnenje svete pokore in v slučaju sile celo njeno nadomestilo in nam more biti zato v veliko tolažbo verno prepričanje, da je sveto maziljenje umirajočim, ki so v nezavesti, veliko varnejše sredstvo zveličanja, kot zakramentalna odveza. Kaj pa misli Cerkev pod izrazom: posledice in ostanki grehov? Gotovo so to mišljeni vsi še ne odpuščeni grehi, ki bi se jih človek rad spovedal, pa jih je pozabil, za katere torej' še ni vredno zadostil. Sveta Cerkev nas glede tega uči moliti s psalmistom: „Mojih skritih grehov me očisti, o Gospod, in radi tujih prizanesi svojemu hlapcu.“ Dalje je ostanek grehov slabost in nestanovitnost našle volje, ki tako težko kaj potrpi in se le slabotno 'ustavlja skušnjavam. Sem spadata tudi žalost in potrtost, strah pred bolečino in smrtjo in sodbo. Končno pa so posledice in ostanki greha časne kazni, ki jih mora človek pretrpeti ali v tem življenju ali v vicah. Ali se s svetim maziljenjem odpuste vsi ti ostanki greha? Tridentinski Luč, križ in Bog, le-ti so poslednji zemski prijatelji zbor odgovarja pritrdilno. Po njegovi izjavi je oprostilna moč svetega maziljenja splošna in neomejena. Seveda pa odvisi mera tega oproščenja od bolnikovega razpoloženja. Sami ne moremo nikoli s polno gotovostjo vedeti, ali je bilo bolnikovo razpoloženje pri prejemu svetega maziljenja v vsakem oz;ru popolno; to ve edinole Bog. Sveta Cerkev zato umirajočim poleg svetih zakramentov naklanja š‘e papeški blagoslov s popolnim odpustkom. Vendar naj nam vse te misli ne zastirajo veličine svetega maziljenja, ki ga je Gospod Jezus ustanovil prav v ta namen, da vernim kristjanom za zadnjo uro posreduje popolno očiščenje in jim izravna pot v nebesa. Z uglednimi cerkvenimi učitelji lahko zaupamo, da ni majhno število onih, ki po vrednem prejemu svetega maziljenja takoj dosežejo večno zveličanje v nebesih. PREJEMNIK SVETEGA MAZILJENJA Sveta Cerkev glede tega sledeče določa: Sveto maziljenje se more podeliti le kristjanu, ki je prišel k pameti in se nahaja v smrtni nevarnosti, bodisi zaradi bolezni, bodisi zaradi starosti. Trije so torej pogoji za veljaven prejem tega zakramenta: sveti krst, zdrav razum in nevarna bolezen ali starost. Otrokom, ki !še niso prišli k pameti, se torej sveto maziljenje ne podeljuje. Ko pa dosežejo rabo razuma, bi bilo grešno in krivično, ako bi jim ga ne preskrbeli, ko jih je napadla nevarna bolezen. Navadno se jih v tem slučaju na kratko pripravi na vse tri zakramente za umirajoče: sveto spoved, sveto obhajilo in sveto maziljenje. Odraslim kristjanom, ki niso nikoli prišli k pameti, to je, ki vse življenje ostanejo slaboumni, se sveto maziljenje ne podeli. Pač pa ga lahko prejmejo oni, ki se jim j® um po bolezni omračil in so pri zdravi pameti gotovo imeli namen krščansko umreti. Smrtna nevarnost, ki je za veljaven prejem svetega maziljenja potrebna, mora izvirati iz težke bolezni ali starostne oslabelosti; po starem načelu je namreč visoka starost sama na sebi nevarna bolezen. Na smrt obsojenim ali vojakom v vojski sc sveto maziljenje ne deli, pravtako ne onim, ki se morajo podvreči operaciji. Podeliti pa se jim more tedaj, ko so dejansko na tem, da jih smrt zajame: takoj po usmrtitvi, po težki rani, no nevarnem oboljenju. Ko je treba soditi otem, ali smrtna nevarnost dejansko obstoja ali ne, zadostuje pametna in trezna sodba ene same osebe, npr. zdravnika ali duhovnika. O času, v katerem naj se sveto maziljenje prejme, določa sveta Cerkev, naj se ne odlašla ž njim do zadnjega trenutka. Tedaj je namreč upanje na popolni učinek tega zakramenta, zlasti glede telesnega ozdravljenja, zelo zmanjšano, ko more umirajoči le težko in nepopolno z zakramentalno milostjo sodelovati. Pravi čas za prejem svetega maziljenja je tedaj, ko je bolnik še pri polni zavesti in more sveti zakrament prejeti z vero, zaupanjem in resničnim kesanjem. Drugače na je seveda v slučaju, ko bolnik nenadoma izgubi zavest, ali ga zadene nagla smrt. Nezavestnemu kristjanu sc sveto maziljenje vedno veljavno podeli in m'u je, kot že omenjeno, lahko edino rešilno sredstvo zveličanja. Zakramentalna odveza namreč ohrani svoj zveličavni sad le v slučaju, da sc grešlnik ■ svojih grehov v tistem trenutku, ko jo prejme, resnično, vsaj z nepopolnim. kesanjem, kesa. Sveto maziljenja pa ima moč, da njegova zveličavna milost očiščenja počaka in oživi, ko se grešnik skesa, ako bi tudi v času prejema svetega zakramenta še ne bil skesan. Kako pa je z onimi, ki so umrli našle smrti? Izven dvoma je, da se noben zakrament ne more in ne sme podeliti tistim, ki so že resnično mrtvi. Zakramenti so namreč namenjeni le živim kristjanom, v njih pomoč in zveličanje. Ko pa je govor o smrti, je treba razlikovati navidezno smrt od dejanske smrti. Zdravniki danes z gotovostjo trdijo, da more čas med navidezno in dejansko smrtjo trajati tudi več ur, v gotovih slučajih nasilne smrti celo več dni. Znamenja resnidne smrti so mrtvaška otrdelost in telesno razpadanje. Dokler tega ni opaziti, se navidezno mrtvim lahko podeli sveto maziljenje tudi več ur po smrti. Podeli se v tem slučaju z enim samim maziljenjem na čelu in Pod pogojem: če si živ. Naj nam to pojasnilo služi v pomirjenje in tolažbo, pa tudi kot vodilo za take slučaje. Cerkev nadalje določa, da se v isti bolezni in v isti smrtni nevarnosti sveto maziljenje ne sme ponavljati. Lahko Pa se ponovno podeli bolniku, ki je po Prejemu svetega maziljenja ozdravel, ali se mu je stanje vsaj vidno zboljšalo, pa potem pade v novo smrtno nevarnost. V sodbi, kdaj sc sveto maziljenje lahko ponovi, je duhovnik lahko mil in Velikodušen. Zakramenti so bili postavljeni od Jezusa v naše posvečenje in zveličanje, zato se v dvomu naša sodba vedno lahko ozira na bolnikovo potrebo in korist. SKLEPNE MISLI Sveto maziljenje samo po sebi ni ne-obhodno potrebno za zveličanje, vendar ni nikomur dovoljeno, da bi ga preziral. Iz vsega, kar smo v tem sestavku o njem povedali, na se potrjuje že v uvodu izražena vera, da je ta zakrament neizmerna dobrota in čudovita božja pomoč za čas bolezni in smrtne priprave. Po njem je dopolnjena naša pokora, v slučaju sile nadomesti sveto spoved in je tako resnično rešilno sredstvo zveličanja. In ne samo zveličanja skozi vice, 1 ampak tudi sredstvo popolnega očiščenja in neposrednega vstopa v večno slavo. To je nauk starega cerkvenega izročila, jasno opredeljen na tridentinskem cerkvenem zboru. Ker pa so se tam koncilski očetje morali ostro boriti proti protestantom, ki so tajili obstoj vic in trdili, da vsak, ki je od Boga za večno življenje izbran, to no smrti tudi takoj doseže, so začeli po tej dobi katoliški bogoslovni učitelji bolj poudarjati obstoj in nujnost očiščenja v vicah, velika očiščevalna moč svetega maziljenja pa je pri tem stopila v ozadje. To strogo Stališče je potem do skrajnosti podprl hladni janzenizem, ki je malo govoril o božji dobroti in usmiljenju, pač pa pred vsem poudarjal božjo pravičnost in svetost. Kakor je s tem. neizmerno škodil dušam v vprašanju pogostnega svetega obhajila, je tudi zakramentu svetega maziljenja zastri tolažilni sij zadnje in končne priprave na neposredni vstop v nebesa. Mi pa se le držimo starega tolažilnega nauka svete Cerkve in zaupno verujmo, da nam bo prav po pobožnem in vrednem prejemu svetega maziljenja izravnana pot v nebeško veselje, pa za milost tega velikega zakramenta vsak dan ponižno in zaupno prosimo. Alojzij Košlmerlj Slovenske navade v jesenskih mesecih V kimovcu je najprej angelska nedelja, v bistvu praznik angelov varuhov, ko velja marsikje za otroke podobna prepoved kot za Veliko noč, da ne smejo po drevesih in grmovju plezati in iskati za sadeži, češ, da so kače gori ali notri. Potem sledi radostni praznik Male maše, Male Gospojnice ali Malega šmarna, na Beneškem. Bandivinca, ko se v manjši meri ponavljajo romanja in branje cvetlic izza Velike maše, kot smo pisali prejšnji mesec. Na Slovenskem je bil očarljiv prizor zbiranje lastavic na pot v prezimovanje v južnejših krajih. Vse brzojavne in drugačne žice, pa plotovi in drugačna oporišča so bili polni ptičjega drobiža, ki se je z glasnim, živkanjem pripravljal na svojo rajžo čez zimo. Bil pa je ta praznik in potem še vse nedelje v kimovcu dan farnih in podružničnih ŽEGNANJ ki jih je bilo ta mesec največ. Narodo-pisec Boris Orel je v knjigi Narodopisje Slovencev* mnenja, da je to jesensko žegnanje spomin na nekdanji poganski zahvalni praznik žetve. Nekatere cerkve imajo dvojno žegnanje, spomladansko in jesenski. Kjer so farani odnosno podružnični patroni zimski svetniki, tam so cerkveno žegnanje prenesli rajši na pozno poletje oziroma na zgodnjo jesen, da so ga lahko bolj slovesno obhajali in zato je v tem mesecu * V tej knjigi sem naknadno našel tudi dr. Ložarjev izbor raznih izrazov pri košnji, kar sem omenil v julijski številki. bilo največ žegnanj. Marijine cerkve so praznovale žegnanje najrajši na Mali se je cerkev prej, v poleteju lahko sušila. Žegnanje im,a na Slovenskem razna imena. Na Gorikem je v navadi opasilo, marsikje semenj, o čemer bomo še govorili, opasilnica, obnašanje, na Koroškem pranganje, na štajerskem, prošče-nje in kirhanje, v Zilji cerkvanje. Na Koroškem je zelo znano ime tudi bokova ojscet, ker so včasih, pa tudi zdaj se zakoljejo ta dan kozla (der Bock=kozel). Poglavitna stvar na žegnanju je dopoldne slovesna sv. maša. Že na predvečer ponoči in zjutraj potrkavajo fantje in pokajo z možnarji. Če je žegnanje pri podružnici, je sv. maša seveda pri podružnici. V nekaterih krajih na štajerskem sta žegnanjski maši( tam največkrat dvakrat v letu) edini maši v letu na dotični podružnici, če tudi maša ni velika, peta, jo napravi slovesno petje na koru svečano, če tudi v vasi ni rednega pevskega zbora, se pevci za žegnanjsko nedeljo vendar zberejo. Tudi „ofer“, obhod okrog oltarja, poljubljanje relikvij in darovanje na žegnanju ne manjka. V nekaterih krajih, zlasti na sedežih faira, so ta dan običajne tudi procesije s sv. Rešnjim Telesom. Žegnanje pri fari ali podružnici je tudi priložnost za obiske sorodnikov in prijateljev pri rodbini, ki v vasi žegnanje praznuje. Miza je tedaj kar se da bogato obložena kot komaj še o božiču, Veliki noči in na pustne dni. Najbolj običajen je bob, ki seveda ni težka stročnica, ampak krofi, ki imajo ta dan res nekak narodopisni pomen, čeprav dru- gače niso ravno slovenska posebnost. Tudi ne manjkajo potice, kolači in še razno močnato cvrtje. Od domačih živali pridejo pod nož kokoši, kjer jih gojijo race, purmani in ovce, na Koroškem kozliči na bokovi ojsceti. Pri cerkvenem klučarju so gost tudi gospod, ki so opravili sv. mašo. Prešiča so klali le v gostilnah, kjer so lahko računali s tem d'a ga bodo gostje v enem dnevu pojedli, ker je za sušenje mesa bilo tačas še pretoplo. V našem kraju je bila šaljiva govorica, da so hodili gostje na žegnanje na posebne specialitete. Vrhnika je imela deset podružnic in vsaka je „pripravila“ kaj posebnega. Na Bregu (nekdanjem trgovskem pristanišču ob Ljub- ljanici) so imeli kolerado, v Verdu hle-vec, na Stari Vrhniki polža, v Sinji gorici ščurka itd. Spominjam se, k0 sem šel prvič v šolo, so se součenci iz Verda in z Brega postavili vsaki na eno stran cesarske ceste in kričali eni na druge „Hlebonarji“ in „Koleradarji“. Ta običaj ni povsod znan, toda takšnega žegnanjskega komarja imajo postavim šiškarji in njihovo žegnanje se imenuje kar komarjeva nedelja. Drugod imajo druga šaljiva imena. V Vrhniki sosednji Borovnici postavim coklje in ves se šaljivo imenuje Cokeljburg, kamor ne pride nikoli Turk; coklje pa so tam privezane na stolpu na urine kazalce. Če je višnjegorski polž tudi v kakšni zvezi z žegnanjem, ne morem Predoslje na Gorenjskem s farno cerkvijo v jesenskih mesecih zdaj reči. Na štajerskem, zlasti okrog Ptuja in v Slovenskih goricah imajo posamezne vasi svoje vaške grbe, ki pa imajo tudi praktičen pomen kot mejniki na srenjskih mejah. Te stvari so v našem narodopisju še zelo pomanjkljivo obdelane. V mnogih krajih je na žegnanje okrog cerkve tudi še manjši semenj in zato je za ta krajevni praznik ponekod obveljal naziv semenj. Popoldne so na žegnanjsko nedeljo radi zaplesali. Nekateri plesi so imeli svoj narodopisni pomen in kolikor mi je znano, duhovščina takih plesov ni nikoli branila, če so bili dostojni. Drugod pa so se plesi v gostilnah radi spremenili v prava norenja. Zlasti med obema svetovnima vojnama se je na Kranjskem duhovščina temu upirala. Zagrozila je, da prihodnje leto ne bo več cerkvenega opravila, če bodo to leto spet plesali. To je v večini slučajev zaleglo, kajti starejši ljudje so se zavedli, da je glavna vsebina žegnanja božja služba in so vplivali na mladino in na gostilničarja, da so ples opustili. V rožnikovi številki opisani ziljski štehvovci se imenujejo tudi uerbarji. Izven Bistrice in Zahomlja se vrši gori štehvanje na pesenskih žegnanjih. Ime uerbar pride od' nemškega werben = snubiti. Žegnanje je bilo svojčas tudi dan snubljenja in so zadevni ostanki takega običaja ohranjeni tudi drugod, tako v Kropi na Gorenjskem. METJE PItOSA Kaša je bila včasih pri Slovencih zelo pogosta in cenjena jed. Valvasor poroča, da je bila na Vipavskem celo poglavitna svatovska jed. V naših krajih je bilo okrog srede prejšnjega stoletja dvoje kaš: kaša iz prosa in posebna ajdova kaša, ki je veljala za za- Kuho na juhi ob slovesnostih kot na žegnanjih, svatbah itd. Že koncem prejšnjega stoletja so pa pri nas ljudje začeli opuščati i sejanje prosa i izdelovanje ajdove kaše, ker je oboje izpodrinil razmeroma cenen riž, ki je po okusu tudi kmečkemu človeku prijal. Med prvo svetovno vojno, zlasti potem, ko je vstopila vanjo tudi Italija, riža ni bilo lahko dobiti več. Tedaj so se ljudje spet spomnili stare kaše in začeli so sejati spet proso.Z ajdovo kašo so tudi poskušali v stopah, pa ta se ni mogla uveljaviti; kaša iz prosa je pa ostala, tudi ko je vojna že minila, vse do našega odhoda v svet. S tem so se tudi spet obnovili metje prosa in z metjem združeni običaji. Metje prosa je po navadi večerno delo; z njim je zaposlena zlasti mladina. Proso, ko je požeto, se ne suši v kozolcu ali na njivi in ga takoj odpeljejo na pod v kopo ali kopico. Okrog poda so ob stenah pritrjene debele late, za katere se držijo menci, fantje in dekleta, katerih vsak par pomane en snop. Ali se držijo za late z obema rokama ali vsak le z eno, z drugo pa so pari med seboj objeti, zlasti če še niso utrujeni. Na pod radi obesijo pušeljc, podobno kot mlatiči. Ko je en snop omet, t. j. večkrat povaljan in obrnjen, da je dal vse zrnje od sebe, gredo po drugega, če mancema ne kaže malo počivati, kajti k delu nihče ne priganja, vendar želijo zaradi povečerka in plesa, delo čimprej dokončati. Zadnji snop v kopi, kopici se imenuje baba. V ta ali v kak drug snop dajo radi poleno ali konec metle, da potem menca nevede po tem predmetu drgneta. Dostikrat pridejo že med metjem na pod godci, da je razpoloženje čim. bolj veselo. Bolj prosti fantje si dekleta večkrat menjajo, že oddani manejo navadno ves čas vsak s svojim dekličem. Kot rečeno se vrši metje prosa navadno zvečer, po že končanem dnevnem delu. Tako je bilo že v Valvasorjevih časih. Ko domača dekleta pometejo, prinese gospodinja povečerek ali podveče-rek. Ponekod je to cela večerja. Pri nas je bil kruh ali kakšno še boljše pecivo, sadje in žganje, pridelek tistega leta. Zato pri nas pred kimovcem ni bilo nietja. Po povečerku je pa običajen ples na podu, kot je bilo to tudi že za Valvasorja pred skoraj 300 leti. Pred več kot sto leti so Novice (1. 1853) opisale nietev v Savinjski dolini. Na pod je Prišel Kurent, ki so ga vlačili po podu in pravili, da orjejo ž njim za boljši Pridelek prosa v prihodnjem letu. V toplejših krajih ta mesec tudi že LIČKAJO KORUZO v m.rzlejših pride to delo šele v vinotoku na vnsto. Koruza pri nas ni stara rastlina. Okrog 1. 1590 je prišla na Furlansko; na Goriško šele v naslednjem stoletju. Valvasor jo je opazil na Kranjskem posebno v Ribniški dolini. V večjem obsegu pa se je na Kranjskem udomačila šele okrog 1. 1850, a se je prej Vršila v Novicah živahna debata, ali naj ljudje sadijo koruzo ali naj rajši sejejo še naprej ajdo, ki je tudi prodrla v Evropo šele v 13. stoletju, menda 6 Tatari iz Azije. (Prvi krompir se Pri nas omenja šele z ustanovitvijo ljubljanske kmetijske družbe 1. 1767. Marija Terezija in njen sin Jožef II. sta dajala sadilcem posebne nagrade. Zatrdno udomačil se je šele v drugi polovici Prejšnjega stoletja, ko so pojenjale neke bolezni, ki so se ga prej rade prijemale.) Koruzi pravijo tudi turščica (Vrhnika), debelača (Bela krajina), sirk (Goriška). Ličkanju pravijo ponekod beliti, upati, kožuhati, flincati; na Vrhniki „turščico slačijo“. Navadno tudi ko- ruzo ličkajo zvečer, a ker je takrat že hladnejše kot ob metju prosa, si v to svrho zberejo rajši toplejše prostore kot so podi. K ličkanju se zberejo poleg mladine tudi starejši ljudje in poleg petja in običajnega opravljanja se takrat sliši tudi dosti starih zgodb in strahotnih pravljic. Je prav tako kot ob metju prosa običajen povečerek, celo obilnejši, a ples ni tako v navadi kot pri prosu. Lahko rečemo, da so večeri z ličkanjem koruze glede pripovedovanja štorij in petja starih pesmi nekako nadomestili prej bolj pogoste zimske preje, ki so domala že ponehale. Važen svetnik je v kimovcu še 2'i. v mesecu SV. MIHAEL Včasih, do 18. stoletja je bil to zapovedan praznik in sv. nadangelu je posvečenih na Slovenskem, dosti cerkva. Tako mu je bila posvečena prva cerkev na Gosposvetskem polju še izza časov pokristjanjevanja Slovencev. Sv. Mihaelu so bile včasih posvečene tudi krstne kapele in poznejše kostnice. Nekoč so ponekod za njegov god hodili okrog posebni koledniki. Na Koroškem je pravilo da šele za Mihaelovo žgo suhljad in drugo suho bilje in pečejo za mladino poseben Mihaelov kruh. Sv. Mihael „leto za pašo zapre" kot ga je sv. Jurij začel. Obrtnikom je prižgal luč, se pravi, da so začeli delati spet pri luči, ker se je dan toliko skrajšal in so to praznovali včasih s pojedino (Tržič). Vse sadje mora biti o sv. Mihaelu zrelo, le grozdje se še ne sme zobati, ker so kače v jagodah. Če je ta dan lepo vreme, je to dobro znamenje; če pa slučajno pade že sneg, potem bo huda zima pela. Vsekakor se je treba zdaj topleje obleči in ostati tako oblečen do prihodnjega sv. Jurija. Marijan Marolt Vzgojitelj — oče, mati, katehet, učitelj — mora pri verouku zasledovati nekatere osrednje cilje, ki so kakor nekaki stebri, ki nosijo vse drugo, okrog katerih se nabira vse drugo. Taki stebri v katehezi so: OSEBNO SREČANJE Z BOGOM Poudarek je na osebnem srečanju, tako «fa nekateri govore o „personalnem preobratu“ v katehetiki: učenca je treba osebno doseči in zajeti, da osebno odgovori Bogu (ne katehetu). Verouk je posredovanje takega osebnega srečanja z Bogom, in to življenjsko, za dani trenutek kakor tudi za bodočnost. Verouk je toliko vreden, kolikor res vodi do tega osebnega srečanja z Bogom. PRAVI POJEM O KRISTUSU VZGAJAJMO K ODPOVEDI Otroku so pokazali dve sliki: na eni je bil osvajalec Aleksander Veliki, ki je roko poželjivo stegoval za zemeljsko kroglo. :Na drugi je bil sv. Frančišek Asiški, ki je z nogo odločno odrival zemeljsko kroglo, oči pa so mu bile uprte v zvezde, v nebesa. Katera slika mu je bolj všeč? Otrok je takoj vedel: drugi, sv. Frančišek je večji; zemlja mu je premajhna, hoče več, hoče nebesa! Vsak človek stoji pred odločitvijo. Zemlja ali nebo? Vse, kar je veliko, se kupi z žrtvijo. Kar nič ne stane, nič ne velja. Vsak stan, vsak poklic, vsaka naloga zahteva svojo žrtev. Pot vsakega kristjana je označena s križem. Jezus tega ni skrival: „Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil“ (Lk 9, 23). ZA VSE VELJA TO PRAVILO Če to velja za vsakega kristjana, koliko bolj za duhovnika! Na njem se izpolni Jezusova beseda: Kdor pride k meni in se ni pripravljen odpovedati očetu in materi in ženi in otrokom in bratom in sestram, vrh tega tudi svojemu življenju, ne more biti moj učenec (Lk 14, 26). Duhovnik mora biti pripravljen, da se odpove vsemu: sorodnikom, lastni družini, mnogim udobnostim in mora nositi križ za Kristusom. Kristusa ne smemo gledati samo apologetično, ampak teološko kot Boga-človeka, kot absolutnega gospodarja in Gospoda (Kyrios), ki je še danes živ, ki sem. mu jaz sam osebno odgovoren, ki me bo osebno sodil. Kristus mora biti središče iveronauka, vse mora biti kristološko usmerjeno. KRISTUSOV JAREM PA JE SLADAK Žrtve duhovniškega poklica ni treba skrivati. Kdor se ne čuti dosti močnega, da bi jo prevzel, pač ni poklican. A duhovniških težav spet nikar ne pretiravajmo! Saj ta jarem je Kristusov, ki je rekel: Moj jarem je sladak, moje breme je lahko. Duhovnik žrtvuje vse, ostane mu samo eno: veselje. Kristus se namreč ne da prekositi v darežljivosti. Duhovnik mu vse daje, Kristus mu vse vrača. Duhovnik daruje zemljo in vse, kar je na njej minljivega; Kristus mu vrača nebesa in vse, kar je večnega. „Večkrat sem slišal,“ pravi neki pisatelj, „da so ljudje obžalovali duhovnike, ker so se mo- rali 'tolikim stvarem odpovedati. Ako je to bilo vse, kar so morali plačati za tisto veselje, ki jim je sijalo iz obrazov, potem se mi je to zdela dobra kupčija.“ Drugi poklici se cenijo po tem, koliko tisočakov ne-Sejo. Duhovnikova sreča se ne da poplačati s tisočaki. Duhovnik ve, da je božji pomočnik pri reševanju sveta. Ta zavest mu je na tem svetu zadostno plačilo. Ministrant je vprašal župnika: „Ste bili letos na morju? Ste šli letos v planine? Ne. Kakšen pa je potem ta vaš poklic? Delate poleti in pozimi, podnevi in Ponoči, vedno ste v pisarni ali v cerkvi. Kaj imate lepega v življenju?“ Župnik se je nasmehnil: „Fant moj, na morje in v planine morajo tisti, ki jim poklic ni u,goden. Naj si vsaj včasih malo oddahnejo in užijejo kaj lepega. Duhovniški poklic pa je ves lep; vse, kar delam, me Napolnjuje z veseljem. Žal mi je samo to, d'a nimam več časa, da bi še več delal.“ ZANIMIV PRIZOR Ali ni že Jezus rekel: „Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dolbil v delež večno življenje“ (Mt 19, 29). Marjeta Ilija iz Venezuele v krogu domačih in sorodnikov na dan slovesnih obljub PRAVI POJEM ŽIVEGA, OSEBNEGA BOGA Otroški in večkrat otročji pojem Boga je treba popraviti in ga stalno popravljati. Od pravega pojma o Bogu je odvisno skoraj vse versko življenje. Naš pojem o Bogu je večkrat preveč abstrakten, preveč janzenističen, preveč antropomorfen, preveč samo pod vidikom zavarovanja za večnost. Vprašanje je seveda, ali ima vzgojitelj sam dovolj jasen in velik pojem o Bogu. EVHARISTIČNO USMERJANJE Verouk mora voditi k središču krščanskega bogočastja, k Evharistiji, k sv. rr.uši in sv. obhajilu. A. Jungmann pravi, da je ravno to najbolj osrednja naloga ka-teheze za Otroke, a tudi za odraščajoče in odrasle. Morda se tega še premalo zavedamo, posebno kjer je liturgično življenje še bolj šibko. OSEBNA MOLITEV Mlad človek se mora naučiti, osebno moliti, se navdušiti za osebno molitev in se je navaditi. Kateheza ne sme biti samo pouk o molitvi, am- palc mora molitev samo učiti in jo vaditi. To je zelo velikega pomena za osebno srečanje z Bogom. ČUT IN ZAVEST NOVEGA BOŽJEGA ŽIVLJENJA Krščanstvo ni samo breme zapovedi in prepovedi, ampak novo, vedno večje in lepše življenje, ki nam ,ga je prinesel Kristus. Mladega človeka mora napolnjevati hvaležnost in veselje nad novim življenjem, a hkrati tudi skrb in odgovornost zanj. V ospredju mora stati pozitivna stran krščanstva, in to na vsaki stopnji verouka. OSNOVNE POTEZE KRŠČANSKE ASKEZE Obvladanje strasti, zlasti spolne, je za življenje nujno potrebno. O spolnosti, ki je psihološko večkrat v ospredju, ne smemo govoriti izolirano, ampak vedno v celotnem okviru. Posebne naloge na tem področju so za kateheta težke, a hkrati zelo važne. OBLIKOVANJE VESTI Prava vzgoja vesti in pravo razmerje do lastne vesti je nekaj silno važnega. Krščanstvo ne pomeni samo zapovedi in Razkošna limuzina se je ustavila pred gorsko cerkvico, ki je visela kot orlovsko gnezdo na pobočju strmega hriba. Iz vozila sta se izkopala zajeten izletnik in njegova žena. Stopita k cerkvi. Izletnik obstane nenadoma kot vkopan: nasproti mu pride župnik, nekoč njegov sošolec. „Kaj, ti tukaj, v tej vasi!“ ga obšine. ,.Da, seveda...“ „Ti, ki si bil tako nadarjen, prvi v razredu! Ti b> res lahko imel srečo v življenju!“ Župniku se obraz razleze v dobrovoljen nasmeh: „Ne obžaluj me. Nisem prav nič nesrečen.“ „Kaj ne čutiš nikdar, kako bi rekel, malo zavisti’ Pa nisi bogat? Da nimaš take limuzine?“ „Prav nič. Jaz imam, drugo bogastvo, nasproti ka-teremu je denar kot blato.“ „Pa bi ti vsaj dali kakšno boljšo faro, kje v mestu-„Vse to bom gledal, tam od druge strani, kam<>r bova kmalu oba krenila,“ ga je župnik skoraj pomiloval-„Pa bi ti vsaj dali kakšno boljšo faro, kje v mesti)! Saj ti si gotovo sposoben za to!“ Duhovnik je postal skoraj hud: „Kaj misliš, da moj* ljudje nimajo neumrljivih duš, za katere bi se bil° viedno žrtvovati?“ Izletnik še ni odnehal: „Tu si tako sam, tako zapuščen v hladni cerkvi, v sivem župnišču!“ „O ne! Okoli mene je cela družina čudovitih bitij-Bog, Marija, angeli, duše...“ Izletnik ni vedel naprej. Poslovil se je. Vozilo j® brzelo navzdol po serpentinah. ,.No, Magda, kaj misli5 o mojem župniku?“ se je obrnil k ženi. „Mislim, da... da je on bogat, midva pa revna/ je zamišljeno iztisnila Magda (Po Montilletu). KDO NAJ NAVAJA K ODPOVEDI? Mladina je polna velikodušnosti. Po naravi je naß' njena k velikim podvigom, k visokim, ciljem. Zakaj s® jih potem tako malo odloči za duhovniški poklic? Ustrašijo se žrtve. Ne razumejo žrtve. Jezus P® hoče žrtev. Kdor ni pripravljen kaj dati, nima kaj čakati. Kot oni mladenič v evangeliju: rad bi bil popoln, toda tako, da bi mu ostalo njegovo bogastvo. Nihč® ne more služiti dvema gospodoma, Bogu in mamonU (Mt 6, 24). „če bi še ljudem hotel ugajati, bi ne bi1 Kristusov služabnik,“ je rekel sv. Pavel (Gal 1, 10). Kdo bo privzgojil naši mladini duha odpovedi? Spet krščanska družina! V splošni povodnji mehkužnosti in r-živanjaželnosti naj bo krščanska družina kot Noetova Marica rešitve — vsaj za svoje otroke. Naj sinovi ne "°do hlapci denarja in sužnji premoženja, hčere pa “®kle šminke in igračke mode! Naj bodo vzgojeni v ši-r°ki svobodi božjih otrok, ki jim je svet tako majhen, ('a sc ga brez težave odpovedo, če to zahtevajo višje koristi. Taka je bila družina kanonika Cardyna, apostola ^ad'ih delavcev. Ko je bil star 13 let, je njegov oče trosil za upokojitev. Ni več zdržal napornega dela v l'l|dniku. Sin je prevzel njegovo delovno mesto. Prihod-KK leto je sin začutil, da ga Bog kliče.-. Oče ni bil to. Potreboval je sinovo pomoč. Fant je ostal v rud-h’ku. Nekega dne pa reče oče materi: če hočemo imeti ^'na duhovnika, potem moram spet v rudnik. Drugi 01,11 je odšel v rudnik, sin po v semenišče. Ko je oče '■'•r.iral, mu je moral sin priseči, da bo vse življenje 1'osvetil delavcem. KAKO BOMO VZGAJALI? v Kako bomo vzgojili naše otroke k odpovedi? V dru-j'u,i naj vlada trden red. Vstaja se ob določeni uri. 1 'komur ni dovoljeno poležavanje in lenuharjenje v l)0stelji. Hrana je ob določenem času. Ni nujno, da bi ^'oraii ves dan žvečiti! Še želodcu to škodi, koj šele ^ačaju! Ni treba, da bi morali vse videti in vsepovsod1 °diti: vsak film, vsak izlet, vsaka možnost zabave-j*'M" se v družini modro in preudarno vrsti molitev in e|°» razvedrilo in počitek. Mnogi starši, posebno premožni, posebno če imajo otrok, se tožijo: nimamo možnosti, da bi otroku ^Se nudili. To je ravno najslabša možnost: vse nuditi! tem otroku vzameš največje in najvažnejše: oblast samim seboj. A kdor sebe ne zna obvladati, je naj-'°1:.ii siromak. x> Vzor vsake krščanske družine je sveta Družina v azaretu. Tam se nikdar ni vprašalo, kaj se" komu ljubi Mi ne. Tam so se vsi, Jezus, Marija in Jožef žrtvovali , US za drugega. Tam so vestno izpolnjevali, kar je °tel Bog; zato so tam vsi bili neizmerno srečni. P. Mihael žužek, D. J. prepovedi od zunaj. 'Vse to je zakoreninjeno v lastni vesti, ki zahteva lastne odgovornosti. V tej zvezi je velikega pomena vzgoja k osebni spovedi, ki ni zaključena s pripravo na prvo spoved in na prvo obhajilo. VZGOJA K SOCIALNEMU ČUTENJU Treba je nove zavesti in povezanosti ter odgovornosti za bližnjega, novega pojmovanja človeka v družbi. Vse to je izrednega pomena, po-sebnov borbi s komunizmom. Ljubezen mora dobiti nov poudarek. VZGOJA K DUHOVNEMU BRANJU Že mlad človek mora začutiti potrebo po branju verskih knjig, med katerimi je na prvem mestu sveto pismo. 375. Vinici j je zapustil svoj sedež, skočil čez ograjo v areno, stopil k Ligiji ter jo zavil v svojo togo. 376. 'Nato si je raztrgal tuniko, pokazal ljudstvu brazgotine, ki so mu ostale od ran, katere je dobil v vojski z Armenci, ter stegnil roke proti množici. 377. Zdaj je navdušenje množice preseglo vse, kar je Rim. kdaj videl pri takih igrah. Tisoči gledalcev so se obrnili proti cesarju, topotali in 'tulili. Ljudstvo zdaj ni več zahtevalo pomilostitve samo za Ursusa, temveč se je zavzemalo tud’i za deklico, za Vinici ja, slavnega vojaka, in za njegovo ljubezen. 378 Neron je še vedno okleval. Vinicija -pravzaprav niti ni sovražil, rad bi bil pa videl dekletovo telo razmesarjeno po bikovih rogeh ali pa po zobeh kake divje zveri. Njegov okrutni duh se je ob takih prizorih naslajal bolj kakor ob •čemer koli drugem. Jezilo ga je, da m.u Quo vadiš? je ljudstvo s svojo zahtevo zdaj hote*0 to veselje vzeti. Začel se je ozirati po dvorjanih, °e morda vsaj oni ne obračajo palcev ' tla, kar bi pomenilo, da zahtevajo one v areni smrt. Toda vsi, s Petro11*' jem vred, so izzivajoče molili pal°e kvišku. Edino Tigelin se je sklonil k njen**1 ter mu šepetal: „Ne vdaj se, božanstveni, saj imamo pretorijance!“ 379. Cesar se je zdaj obrnil proti preb*, rijancem, ki jim je zapovedoval str0? 1 in njemu do dna duše vdani Flavij su*’ rij. Ob pogledu nanj je bil Neron P*f, senečen: obraz starega vojaka je ** strog kakor vedno, toda po licu so 11,11 curljale solze in molil je palec k vi-**11 v znamenje, da tudi on prosi za po1** loščenje. h 380. Množice se je začela pola.ščati b0,6! nost. Izpod topotajočih nog je zil0? vstajati prah in zavijati gledališče svoj oblak. Vjpltje je bilo vedno h0 j grozeče in iz njega so se slišali ki"1**1 „Rdečebradec! Požigalec! Morilec!“ Neron se je zdaj ustrašil, če bi se y cirkusu začel upor, bi utegnil brž za-jeti vse mesto. Kaj bo z njim, če zapravi še naklonjenost množice, edino, na kar ee je lahko naslanjal? Še enkrat se je ozrl, in ko je povsod v'del stisnjene obrvi, ganjene obraze in Proseče oči, je d'al znamenje za pomi-*°ščenje. Po gledališču se je razleglo gromko °dobravanje. Ljudstvo se zdaj ni več bal0 za življenje obeh obsojenih, zakaj ^dslej sta bila pod njegovim varstvom 'P niti cesar si ne bi več upal preganjati ju s svojo jezo. 381. Po ulicah, kjer so se v mesečini eve-tila .nova poslopja, so štirje bitinijski snžnji previdno nesli Ligijo na Petroni-j®v dom. Vinicij in TJrsus sta hodila ob ‘'jih. Vinicij se je komaj na pol zavedal, da je dekle res rešeno. Zdelo se mu Je.da sanja. Zato se je zdaj pa zdaj klonil k odprti nosilnici, da bi pogledal ljubo obličje, ki je spalo, in si je Ponavljal besede: »Ona je! Kristus jo je rešil!“ Ob misli, da je vse to res, ga je Prevzela taka radost, da so mu zaradi Pjc pohajale moči in se je moral opreti Pa Ursusa, ki je vso pot tiho molil. 382. Zdravnik, ki je Ligijo takoj pregle-1 al, je dognal, da nima nobenih hujših Poškodb in da je potrebna samo počitka. 'Še ponoči se je zavedela. Ko je od-PNa oči, je videla da leži v prelepi spalnici. ki jo razsvetljujejo korintske svetilke. prvi trenutek ni vedela, kaj je z ‘Pjo. Spominjala se je samo, da so jo Pred dolgim časom vezali na roge turu. “■o je zdaj zagledala nad sabo Vinici- jev obraz, ki ga je obžarjala pritajena luč, je mislila, da ni več na svetu, temveč da potuje s svojim dragim proti nebesom. Nasmehnila se je in ga hotela vprašati, kje sta, toda iz ust ji je prihajal samo rahel šepet, v katerem ni Vinicij razumel drugega kakor svoje ime. Pokleknil je k njej, ji položil roko na čelo in rekel: „Kristus te je rešil in te vrnil meni!“ Hotela je še nekaj zašepetati, toda trepalnice so se ji pobesile, prsi so ji začele valoviti v rahlih vzdihih in pogreznila se je v trd spanec. 383. Petronij se je bal, da bo Tigelin skušal vendarle kaj skovati proti Viniciju in deklici, če ne zaradi drugega zaradi tega, da bi se maščeval nad njim. Zato je Viniciju svetoval, naj z Ligijo takoj odide na Sicilijo. A mladi plemič ni hotel o tem nič slišati, dokler ne bi deklica docela ozdravela. Petronijeva bojazen ga ni plašila. Na vsa njegova svarila je odgovarjal samo: „Bila je na turovih rogeh, pa jo je Kristus le rešil. Tudi zdaj se ji ne bo ■nič zgodilo.“ Čez dva dni so Ligijo po zdravnikovem naročilu že začeli nositi na vrtove, ki so obdajali Petronijevo vilo. Vi-nicij je njeno nosilnico krasil z vrtnicami in perunikami, da se je ob tem spominjala atrija v Aulovi hiši. 384. Pogosto sta posedala v senci košatih dreves, se držala za roke ter se menila o nekdanjih skrbeh in bolečinah. A v vseh teh spominih ni bilo nič bridkosti več, zdelo se jima je, da vse to leži daleč za njima v megleni preteklosti. Novo, neznansko blaženo življenje ju je zdaj sprejemalo v svoj objem. 385. Včasih je Ligi ja v tišini vrta zaspala, on pa je sedel ob njej ter gledal njen bledi obraz, ki zdaj ni bil več tako lep kakor obraz tiste Ligi je, ki jo je bil srečal v Aulovi hiši. Zlatolasa Euni-ka, ki ji je prinaala cvetje in ji s pre- progami odevala noge, se je ob njej zdela kakor bajno božanstvo. Toda Vini-cij, ki je zdaj ljubil njeno dušo, jo je imel še rajši kakor tedaj, in ko je bdel nad njenim snom, se mu je zdelo, ko da varuje zaklade vsega sveta. 386. Apostol Peter, ki se je z ostanki kristjanov še vedno skrival v Rimu, se je nekega večera oglasil v Pebronijevi hiši. Ligi j a in Vinicij sta mu pohitela naproti ter mu objela noge. Apostol ju jc ginjeno pozdravil, saj mu ni ostalo vec dosti ovčic od črede, ki jo je nekdaj pa-sel v tem mestu. Vinicij in Ligi ja sta opazila, da so mu v stiski zadnjih časov lasje docela pobeleli, da je čisto sključen in da se mu na obličju kaž® taka žalost, kakor da je sam pretrpi vse muke, skozi katere so morali nje* govi učenci. Vinicij ga je začel prositi, naj odide z njima iz Rima na Sicilijo. Toda apostol mu je dejal: „Prav je, da grem za svojo čred®' Moje delo se bliža koncu, počitek P® bom našel samo v Gospodovem, domu- Potem ju je blagoslovil s tresoči^1 se rokami in odšel. 387. Petronij je čez nekaj dni prinesel * dvora zle novice. Pri nekem cesarjeve111 osvobojencu, ki je bil kristjan, so dobili pisma apostola Petra, za katere^ je Tigelin mislil, da je že umrl s tiso^1 drugih kristjanov vred. Zdaj je sam ®e’ sar zapovedal, da morajo v treh dn®11 najti Petra in Pavla ter ju spraviti 'v M am e rti n sk o ječo. Ko je Vinicij to zvedel, je sklefl’ apostola opozoriti na nevarnost. Zve" čer sta se z Ursusom zakrinkala in od' šla proti Mirjamini hiši onkraj Tibet6' Spotoma ata videla, da so vojaki, ka-tore so vodili neznani ljudje, obkolili V(-č hiš te v spraševali po apostolih. 388. Vendar sta se srečno izmuznila ter 'Prišla na cilj, kjer ista dobila Petra sredi nekaj zvestih vernikov. Ko sta Povedala o nevarnosti, so se vsi po skrivnem hodniku umaknili v zapuščene kamnolome ob Janikulskih vratih. Tam, P°d zemljo, so prižgali svetilke ter se Načeli posvetovati, kako bi rešili drago-eeno Petrovo življenje. Vinicij je pred-la£al, naj ibi apostol odšel na njegovo Posestvo na Siciliji. Vsi verniki so bili veseli ter so silili v apostola, naj se °c'loči. A Peter se ,ni mogel. Prijemalo Se ,ga je malodušje. Gospod ni v teh ('neh stiske poslal svojih angelov, da *'i rešili njegove zveste. Kaj bo z njimi, r® jih zapusti še on, njihov pastir ? mu poreče Gospod, če bi pobegnil °i svojih ovac? Po drugi strani pa, ka- ko naj se on, ubogi ribič, meri z mogočnim rimskim cesarjem in njegovo silo? 889. Vse te misli so se mu podile po izmučeni glavi. A verniki so se stiskali okoli njega in prosili: „Reši se, učenik, in popelji nas iz oblasti pošasti! Gospod ti je zapovedal pasti Njegove ovce. Tu jih skoraj ni več. Torej pojdi tja, kjer jih je še dosti in te čakajo. Ti si temelj Cerkve božje! Naj umremo mi, a ti ne dovoli, da bi Antikrist zmagal nad namestnikom božjim! iNe vračaj se sem, dokler ne bo Gospod strl tistega, ki je prelil nedolžno kri! Glej naše solze!“ Solze so lile po licu tudi Petru. Čez čas je vstal, iztegnil roke nad klečečo čredo in dejal: „Bodi zahvaljeno Gospodovo ime! Naj se zgodi Njegova volja!“ 390. Ob zori prihodnjega dne sta dve temni postavi stopali po Apijski cesti proti Campaniji. Bila sta Nazarij in Peter, ki je zapuščal Rim in svoje vernike. Nebo na vzhodu je začelo dobivati škrlatno barvo. Drevje s srebrnim listjem, bele vile in loki vodovodov, ki so tekli čez ravan proti mestu, so se počasi izvijali iz jutranje teme. Cesta je bila prazna in topot cokel j, ki sta jih nosila potnika, je odmeval po tišini. ■■■■■*■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■« Na delo, naj mraz bo ali vroče! Truditi se vsak je dolžan. Kdor delati more, pa noče, predober zanj je krop neslan. J. Stritar DEMONI IN DEMONIZEM Gre. za čisto nemoderno vprašanje o hudobnih duhovih in njihovem delovanju. Ne gre toliko za to, so li hudobni duhovi ali ne, ampak, kaj so in kako delujejo proti človeku. Tudi ne gre za njihovo vplivanje na človeka v duhovnem oziru, ne za njihovo prizadevanje, da človeka pripravijo do tega, da greši in tako pride v duhovnem oziru pod njihovo oblast; marveč ,gre za njihovo vplivanje na območja izven greha in zlasti za prizadevanje, da se polaste njggove osebnosti, in ga pridobe, da jim «luži na raznih poljih življenja. Da so demoni ali hudobni duhovi (po domače jim pravimo „hudiči“), kristjan ne dvomi. O tem m.u govori vera. Sye-to pismo stare in nove zaveze govori o njih. Zlasti iz evangelija vemo, da je Gospod govoril o njih in jih izganjal iz obsedencev. Toda kljub temu, da to verujemo, poglejmo še, kaj so in kaj vemo o njih. I. KAJ SO DEMONI IN KAJ VEMO O NJIH Prvo, kar nas uči vera o demonih je, da so in da so duhovi, torej bitja, ki jih človek ne more s čuti zaznati in ne z umom spoznati. Kar more človek ugotoviti je to, da imajo hudobni duhovi večjo moč kakor on, katere večkrat z naravnimi zakoni ne moremo razložiti in s katero mu 'navadno tudi škodujejo. Kaj vemo o demonih izven razodetja? Narodi, ki so stali izven razodetja, so prišli deloma po umskem sklepanju do ugotovitve, do so Moči in Sile, ki pre- kašajo človekove moči in delujejo v nje govo škodo. Poleg sklepanja iz (učinkov ,pa je ostal pri vseh narodih vsaj še meglen spomin na hudobne duhove iz razodetja v raju, kjer je prišel človek prvikrat v stik z njimi, seveda v svojo škodo. To poznanje demonov se je tekom časa izmaličilo; dobilo je druge oblike; iz hudobnih duhov so postali poganski bogovi in boginje, ki jih je človek častil in oboževal, da bi si jih naklonil. Kaj ve povedati o demonih razodetje? Pod vplivom razodetja je ostala vera v hudobne duhove živa. Res nam stara zaveza ne govori mnogo o njih. 'Razlog je umljiv. Izraelci so bili zelo podvrženi malikovanju. Njihova zgodovina uči» da so ponovno odpadli od Boga in zabredli v malikovanje. Zato je bilo P® božji postavi iiprepoved'ano napravljajta kipe ali podobe Boga, angelov ali vodilnih osebnosti. Ker se kažejo demoni v silah, ki zbujajo v človeku strmenje in strah in ker so razni, po njih povzročeni pojavi, silnejši od običajnih božjih posegov, je bilo pričakovati, da bodo Izraelci te demonske Moči častili po božje in tako odpadli od Boga. D tega razloga sveto pismo stare zavede ne govori o demonih. Mnogo več pa nam pove o njih nova zaveza, evangeliji, pisma apostolov in skrivno razodetje. O tem, ni treba obširnejše govoriti. Vsak sam naj po-išče v svetem pismu nove zaveze odgovarjajoča mesta in naj jih prebere. Prepričal ee bo, kako so Gospod' in njegovi apostoli resno vzeii 'bivanje satana. Kaj pa zgodovina? Krščanstvo je v prvih stoletjih in še v srednjem veku verovalo v demone 'n njih delovanje med ljudmi. Cerkev je eelo tedaj razglasila bivanje demonov za versko resnico in učila, da so odpad-ü angeli. Ko jih je Bog ustvaril, so bili dobri, pozneje pa so postali hudobni po sv°ji volji. Toda s prosvitljenstvom (racionalizmom), ki je učil, da je le to, kar zazna človek s svojimi čuti in doume s svojim razumom, pa je začela vera v hudobne duhove pešati. Prosvitljenstvo Je učilo, da je vera v demone nekaj nesmiselnega in modernega človeka nerednega. Ta vpliv se je razširil med vsemi sloji in je zajel tudi bogoznance, ki so Vedno manj pisali o hudobnih duhovih. Večinoma so se omejili le na to, da se °dpadli angeli prizadevajo pridobiti člo-Veka, in ga zapeljujejo v greh. O kavern drugem delovanju demonov bogo-Znanci niso učili. čeprav se danes vera v delovanje hudobnih duhov tudi izven območja greha Prebuja, so teologi še vedno skromni in previdni v svojih izjavah, ker se še danes niso otresli prosvitljenstva. Kaj vemo o demonih? Čeprav smo že zgoraj na kratko omejili nauk Cerkve -o hudobnih duhovih, s° mi zdi vendar potrebno nekoliko potopiti in razširiti naše poznanje o njih, z'asti zato, da lažje razumemo odnose Jaed hudobnimi in dobrimi angeli ter Covekom. Tako demoni, kakor dobri angeli, so . ‘i nekoč tovariši. Oboji so bili ustvarja* od Boga, da bi mu služili. Oboji s° duhovna bitja. Oboji so bili po svoji naravi v začetku dobri. Oboje je obdaroval Bog z izrednimi naravnimi in nadnaravnimi darovi. Dal jim. je mnogo bolj jasno spoznanje m mnogo bolj odločno voljo, kakor ju ima človek, kajti pri spoznavanju in hotenju jih ni oviralo telo in prav nič niso bili 'navezani na posredovanje čutov. Ker jih je Bog kot angele ustvaril za službo sebi, jim je tudi odkazal razne naloge v stvarstvu. Angeli so bili namreč ustvarjeni pred vidnim stvarstvom, toda ne izven časa, tudi ne izven prostora, temveč v njem, vendar tako, da niso vezani na čas in prostor tako, kot je vezan človek. Tudi angele je hotel osrečiti Bog z večno srečo. Toda sami so se morali odločiti zanjo ali proti njej. Tedaj so bili še svobodni in so se mogli odločiti za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Vemo, da se je en del angelov od- ločil proti Bo.gu. Ni hotel sreče od Boga, marveč je hotel osrečiti sam sebe. Drugi angeli ipa so se odločili za Boga; in zato so prejeli od njega plačilo. Hudobne je pahnil Bog iz nebes, dobre pa je pridržal pri sebi. "Pomniti pa moramo glede angelov, tudi hudobnih, da se je njihova volja odločila proti Bogu enkrat za vselej, popolnoma in nepreklicno. To se pravi, kakor se dobri angeli ne morejo več odločiti proti Bogu, tako se hudobni ne morejo več odločiti za Boga, to se pravi, ne morejo več preklicati svojega enkratnega sklepa. Drugo, kar moramo vedeti je, da je ostala narava tudi hudobnih angelov še vedno dobra; oni so še vedno angeli; Bog jim ni vzel ne njihove narave, ne njihovih sposobnosti in naravnih darov, ne njihovih nalog in oblasti, ki jim. jih je izročil po stvarjenju. Samo njihova volja je postala hudobna in svoje sposobnosti in moči ne uporabljajo v čast božjo in blagor človeštva, marveč v njegovo škodo. Končno moramo vedeti, da morejo angeli torej tudi hudobni duhovi, delovati le toliko, kolikor jim dopusti Bog. (Preberimo zgodbo o Jobu, pa bomo videli vse to, kar smo doslej povedali, potrjeno.) II. ČLOVEK IN DEMONI Za razumevanje odnosov med satanom in človekom, je potrebno pojasniti nekatere stvari. Položaj človeka v stvarstvu S padcem dela angelov je bil načrt, ki ga je imel Bog z njimi, prekrižan. Sledil mu je dru.gi. Bog je sklenil (od vekomaj, ker je že od vekomaj vedel za odločitev angelov, pa tudi človeka) ustvariti bitje, ki bi bilo sicer tudi duhovno, pa ne zgolj duhovno. Imelo naj bi tudi telo. Povezano naj bi bilo tesneje s snovno naravo. Tako naj bi bilo telo posrednik med snovnim stvarstvom., pa tudi nekaka ovira popolnejšega spoznanja in popolne svobodne volje. Prav zaradi telesnosti je človek mnogo bolj odvisen od časa in prostora, kot angeli. Telesne težnje in slaba nagnenja so po izvirnem grehu postala še močnejša. Bogoznanci domnevajo, da je Bog hotel, da bi prestole, ki so postali po padcu angelov prazni, zasedel človek, ki se pa mora seveda zopet sam. svobodno odločiti, ali hoče slediti volji božji in pomagati uresničiti njegov načrt ali ne. človek med angeli in demoni Človek mora torej prestati preskuš-njo. Pri tem gre za to, da se človek odloči, ali hoče srečo iz božjih rok, to je, ali hoče priznati Boga za svojega Gospoda in mu v svojem življenju služiti» ali pa hoče služiti sebi in biti sam svoj osrečevalec in tako svoj bog. V času te preskušnje spremljata človeka dva angela: eden je dober, drugi hudoben; eden si prizadeva človeku pomagati k pravi odločitvi, voditi ga k Bogu, drugi pa si prizadeva svetovati mu tako, da se odloči zase (pravzaprav zanj), torej proti Bogu. Del dobrih duhov ali angelov je d'o- j bil od Boga nalogo varovati človek»' Ker je imel človek po izvirnem grehu oslabljeno spoznanje in voljo in ker ie bil izpostavljen zapeljevanju hudobnih duhov, je dobil del angelov od Boga nalogo, naj človeka podpirajo in mu svetujejo. To vrše angeli varuhi; tako namreč imenujemo dobre duhove, ki jih ie Bog dal človeku za spremljevalce, varuhe in svetovalce, toliko časa, doklet ne pride duša v nebesa ali pa pekel-Ko pride duša človeka, ki ga varuje v Nebesa in zasede prestol, je naloga an-Rela opravljena. Vsak človek pa ima še drugega spremljevalca — hudobnega duha, ki vrši nasprotno nalogo, kakor angel varuh. Vendar pa nima hudobni duh nobene-Sn neposrednega vpliva na človekovo v°ljo. More pa, ker pozna njegova nag-ner|ja, pridobljene in podedovane last-n°sti, mnogo bolj kot jih pozna človek sam, s precejšno gotovostjo sklepati, ka-x0 se bo odločil. In ker ima oblast tudi nad okoliščinami, v katerih človek živi (tako nad neživo naravo kakor nad ljud- ki so se mu izročili), more vplivati na človeka, kolikor ta sam v to privoli. Zelo olajša hudobnim, duhovom nji-'°vo delo tudi hrepenenje človeka po Popolni sreči, ki jo hoče doseči sam, neodvisno od Boga. človek čuti svojo ne-rn,0‘ž, obenem pa tudi neutešljivo željo moči in oblasti, kakor jo je imel v laJu. Zato si prizadeva (posebno danes v dobi tehničnega napredka z veliko energijo in doslednostjo) izgubljeno °b,ast osvojiti. Tega hrepenenja se po-s'uži tudi satan, ki vabi človeka, tako ta*(or je vabil prve starše ali Gospoda y Puščavi, ter mu obeta moč in oblast, ,e Ka prizna in sc ir.u podvrže. Kaj ra-h° sc zgodi, da se da človek premotiti. °zabi na svarilo Gospoda, ki pravi, da Je hudič bil in bo ostal lažnik, pa se 111 u posreči za ceno varljive sreče na Etniji. __ Tako je torej človek po svojem po-,°Zaju, ki mu ga je določil Bog na pre-zkušnji med dobrim in zlom, med Bo- go Pi in satanom, toda ne kot predmet, a katerega se borita, marveč kot svo-°dna osebnost, ki more in m.ora sam, P°Polnoma svobodno odločiti se za ene-®a ali drugega. Dr. Franc Mihelčič, Avstrija Zgodba « angelu varuhu „Bilo je meseca januarja 1958, pred 5 leti. Vračala sem se z vlakom, iz bližnjega mesta domov. Moja sorodnica m" je pričakovala na postaji. Komaj pa sva se bili nekaj metrov oddaljili od postaje, m.i spodrsne na ledeni cesti in že sem ležala na tleh. V tem hipu pridrvi izza ovinka težko obložen voz, namenjen na postajo. Oj groza! Sorodnica mi ni mogla hitro pomagati na noge, sama tudi nisem mogla vstati, a voz ni bil več kot dva metra oddaljen od mene. Človeško sodeč bi morala biti v prihodnjem trenutku že pod konjskimi kopiti. Z bliskovito naglico mi šine to-lažljiva misel v glavo: mladenič, ki poriva konja vstran, mi bo že pomagal. In res. Konja z vozom vred sta šla srečno mimo mene. Sorodnica m.i pomaga vstati in nato nadaljujeva svojo pot. Sprva molčiva pod miočnim vtisom izrednega doživljaja. Polagoma se nam živci pomirijo in se začneva pogovarjati o prestani nevarnosti. Ko omenim, da sem se čutila varno ob pogledu na mladeniča, ki je bil ob konji!^ me sorodnica pogleda vsa začudena in vpraša: „Kakšnega mladeniča ? Saj ni bilo žive duše izven voznika, sedečega na wozu!“ No, sedaj je bilo presenečenje na moji strani, saj sem bila vendar razločno videla oba: voznika na vozu in mladeniča ob konjih. Ko pa je sorodnica odločno zanikala navzočnost zadjega, sem prišla do prepričanja, da moj rešitelj ni bil nihče drug, kakor moj ljubi angel varuh, ki se mu zaupno priporočam vsako jutro in vsak večer in kadar se podam na pot. Odslej ga hočem še prisrčnejc častiti in se še z večjim zaupanjem priporočati njegovemu varstvu.“ Drevo mora rasti, kjer je bilo vsajeno Gospod, na cedilu nas pusti znanje botanike, ko skušamo določiti, kam naj uvrstimo gorčico, ki je podobna Tvojemu kraljestvu. V naših deželah je gorčica enoletna rastlina, ki spada v isto družino kot zelje, ki nikoli ne zraste v drevo. Izvedenci nam vedo povedati, da se črna gorčica v Palestini more razviti v nekak grm. Ti pa govoriš o drevesu, kjer si narede ptiči svoja gnezda, in ki se je razvilo iz malega semena. To mi zadostuje. Poznam na stotine takih dreves. Toliko me zanima vrsta Tvoje gorčice, kakor vedeti, v katero vrsto je spadalo skrivnostno drevo zemeljskega raja, ali s kakšnega lesa je bil Tvoj križ. Rad bi opazoval drevesa v gozdovih, v parkih, po vrtovih, po avenidah, na pokopališčih, pa vrbe ža-lujke in stoletne hraste. Rab bi vsaj malo doumel tisto Tvojo modrost, ki jih je ustvarila. Saj vem, kaj iščemo pri njih: sence, kadar pripeka sonce; včasih pa vsaj malo kritja pred hudimi nalivi, pa goriva za peč proti mrazu, desk za novo opravo; pa tudi za okras pokrajine. Pa je drevo še nekaj več kot samo potrpežljiv služabnik, in še nismo omenili, da se njegov les predeluje v papir in da končno na drobno zrezan daje vžigalice in zobotrebce. Drevo je predvsem nekaj stalnega. Ne potuje kakor žival. Ostane na mestu, kamor je padlo njegovo seme. Včasih samevajo v globokih razpokah razvalin, ali na navpičnih strminah vratolomnih prepadov. Ni jim bilo dano izbrati si ali spremeniti svoje mesto-Neke vrste izvirni padec je odločil vso njegovo prihodnjost, ko je padel zreli sad na zemljo, ali kamor je njegovo drobno semence na lahnih krilih zanesel vrtinec vetra. Drevo mora rasti in umreti, kjer je našlo zemljo. Ni mu dovoljeno nomadsko potovanje s kraja v kraj. Prav to najbrž dela vtis zakoreninjenja. Veličastvo gozdov, to veličastvo, ki osvaja celo najmlajše, nima drugega vzroka, kot mirna množica, ki obstoja že stoletja; kjer vsako drevo zavzema isti svoj kos zemlje do smrti i" še po smrti. Gospod, jaz nisem drevo, ampak človek in bi rad vprašal, kaj je hotel reči oni slepec, ki si ga ozdravil, ko je dejali da vidi ljudi, ki hodijo kot drevesa-Prav zares nisem prav nič podoben drevesu, ker se premikam v prostoru; vendarle sem mu strašno podoben, ker sein tudi jaz navezan na čas. Moj rojstni dan, moja starost, stoletje, v katerem živim.. . V vse to sem padel brez usmiljenja kot seme z drevesa na zemlj®’ Sem v času kot plošča, ki ne more krožiti. Moram sprejeti, uporabiti in z dobro voljo prcsnovati, kar mi nudi moja doba. Gospod, bojim se vseh izgovorov in vseh tistih pridigarjev, ki preklinjaj® stoletje v katerem živimo in se zaman) vračajo v preteklost, ki je že minila’ ali v prihodnjost svoje domišljije. Kako naj pomagam reševati svoje sodobnike, če nimam vere vanje ? Kaj korist z Jobom preklinjati dan svojega rojstva? Take kletve samo otežujejo vkljn- čenje v dobo, ki je moja, zakaj Ti si mi jo izbral, kot si izbral zemljo želodu. Vem, da ni lahko sprejeti, česar nismo mogli sami izbrati. Vem, kako naočan je v nas gon po selitvi. Ker se Pa ne morem» izogniti dobi, v kateri živimo, skušamo dati ji čim manj. Zagrenjeni se staramo. S svojo ljubeznijo ravnamo, kot da bi bila kapital, ki se Prenese v tujino in živimo polni nevolje. Z velikim občudovanjem opazujem, kaj vse zmore v zemljo zakoreninjeno n'revo izvleči iz nje. Naši znanstveniki še niso mogli doumeti čuda skrivnostnih kemičnih laboratorijev skritih v koreninah dreves. Palma prideluje olje, jelka smolo, kavčukovo drevo kavčuk, Pa kafein, tenin in kokain ter nikotin; vse to so pridobili s skupne zemlje po tudežu potrpežljivega in tihega izbora. Gospod, ali ni moja naloga v času, v katerem živim, podobna? Zelo lagod-*o je izjavljati, da v naši dobi manjka nesebičnosti, ni smisla za žrtve, za spoštovanje, za disciplino, za vero. Toda tega nikoli niso imele surovine same Po sebi, vse je bilo treba šele predelati ‘n pridelati. Naša naloga je, vse to pridobiti iz brezoblične mase, vse redke dednosti in popolnosti. Tudi mi moramo Najprej najti svoje mesto v času, resnično ga ljubiti, ga razumeti in imeti vero vanj. Da so bile druge dobe bolj rodovitne kot ta, v kateri si mi določil živeti... jaz ne vem ničesor in se oprašujem, če ima to kakšen pomen. Pa de tudi ima kakšen smisel, sedaj zame ni vnžno. Ne morem potovati v času; ker Sre čas vedno z menoj, se vedno srečujeva, kot gibanje planeta ne omogo-duje drevesu ostati stalno na mestu, *(i mu je bilo določeno. Gospod, mogoče preveč pozabljamo, da imamo svete dolžnosti s svojo dobo in s svojimi sodobniki. Je že malo pre- pozno priporočati dobroto Tamerlenku, ali umerjenost Aleksandru Velikemu; prav tako pa je še prezgodaj za krst tistih, katerim še nisi dal življenja. Samo sedanjost je polna nujnih dolžnosti. Če me nadlegujejo sosedje, se morem odpeljati na drug kraj. Je to resnično potovanje v prostoru. Toda kadar mi je v nadlego stoletje, ga ni sredstva, da se mu umaknem, razen v snu. Pa ta umik dejansko ničesar ne odpravi, ker ni resnična možnost. Pa še nekaj je, Gospod1. Z mesta, kjer raste drevo, so vsi drugi izključeni. Prostor daje možnosti za monopole. Ko pa jaz zasedem del časa, si ga ne osvojim. Celo človeštvo ga deli z menoj. V prostoru morem imeti sosede. V času sem si pa sosed jaz sam. (Po Pirre Charles S. J. — B. K.) i Za gorskim govorom sledi po Matejevem evangeliju seznam Gospodovih čudežev. Na ozkem prostoru dveh poglavij — osmega in devetega — je natrpana cela vrsta poročil o čudežnih delih, ki jih je Jezus izvršil v Galileji. Evangelistu je šlo gotovo za to, da prikaže, kako je dejansko izgledala ona točka „galilejskega programa“, ki joi je bil napovedal z besedami: „In Jezus je hodil po vsej Galileji... in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom“ (4, 23). Zato skoraj s prav istimi besedami na koncu zaključuje vsa ta poročila: „In Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh... in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti“ (9, 35). To pa je tudi dokaz, da imamo tu pred' seboj zaključeno skupino odlomkov, podobno kot je govor na gori in kakor se to sklada z Matejevim sistematskim načinom zlaganja evangeljske snovi. ZNAMENJE BOŽJEGA OBISKANJA V Matejevem seznamu čudežev so zastopane skoraj vse vrste Gospodove čudodelnosti, ki nam o njih poročajo evangeliji. Tu je pomiritev viharja na morju, torej čudež v naravi (8, 23-27); tu je šest ozdravljenj bolnikov (8, 1-4; 8,5-13; 8,14-15; 9,1-8; 9,20-22; 9,27-31); tu je dvoje ozdravljenj obsedenih 8,28-■84; 9,32-33); tu je obuj en j e od mrtvih (9,18-26). Nekateri razlagalci štejejo tudi odziv cestninarja Mateja med čudeže, ker da je to čudež moralnega reda (9,9-13). Razen tega je treba omeniti kolektivne čudeže, o katerih poroča evangelist: „Privedli so mu mnogo obsedenih in izgnal je z besedo duhove in ozdravil vse bolnike“ (8,16). Kaj je hotel Matej doseči s to razstavo čudežev, da se tako izrazimo, Na to vprašanje bomo dobili najzanesljive- je odgovor, če si poprej odgovorim,o na vprašanje, kaj čudeži v evangelijih vob-če pomenijo. Ko to vemo, nam v zvezi s posebnim značajem in namenom prvega evangelija ne bo težko odkriti, kakšne posebne namene je imel Matej v našem primeru. Evangeljski čudeži so predvsem znamenja Kristusove božje-kraljevske moči in oblasti! Jezus je delal čudeže. Evangeliji naštevajo in bolj ali manj natanko opi' ; sujejo osemintrideset Jezusovih čudežev. O zgodovinski verodostojnosti | evangeljskih poročil ni mogoče po pameti dvomiti. Evangelisti so bili resni j in razsodni možje in poročajo o dogod- ‘kih, ki so jih bodisi sami videli ali pa So jim dali zadevne podatke drugi zanesljivi očividci, v prvi vrsti apostoli. Vsi poskusi racionalističnih in drugih kritikov, da bi dokazali neresničnost evangeljskih poročil o Jezusovih čudečih, oziroma da bi te čudeže na naravni način razložili, so se izjalovili. Jezus je bil velik čudodelnik, medtem ko na primer Janez Krstnik, dasi največji „med rojenimi od žena“ (Mt tl. 11), ni napravil nobenega. Čeprav 'je imel Krstnik v prvih krščanskih ča-s>h velik ugled in mnogo učencev, nam ni znano, da bi mu kdo pripisoval ču-*j®že. Razlog je pač v tem, ker jih ni hilo. Take vesti bi se brez težav razkrinkale kot lažnive. Pri Kristusu, kot ^idimo, je vse to drugače. O njegovih cudežih so že v njegovem času, njegovi sodobniki, mnogo razpravljali. Vendar največji nasprotniki njegovih čude-2ev niso tajili. Ker jih niso mogli! Zato bili prisiljeni poiskati drug izhod, da 1 Üm ne bilo treba vzeti nase posledic ®kega priznanja. Pripisovali so jih demonskim silam, češ „s poglavarjem, hu-'nk duhov to dela“ (Mt 9, 34). Jezusu ni bilo težko zavrniti takih Podtikanj. Hudič ne bo delal čudežev v ev°jo škodo (Mt 12, 25-26) — kolikor Se seveda sploh more govoriti o čudežih Pr* demonih. Pravi čudeži so namreč aka izredna, čutno zaznatna in narav- sile presegajoča dela, ki jih more s*-°riti samo Bog. Take moči in oblasti ™ Bog satanu gotovo ni podelil. Je tudi P® more. Zakaj pravi čudeži niso samo raz božje vsemogočnosti nad prirod-lrni silami in njih zakoni, temveč tudi 2tlamenja božjega vrhovnega vladarstva ad svetom. Dati takšno moč satanu bi reklo, dati mu moč, da zruši božje adarstvo na zemlji. Saj bi bilo v tem Drneru človeku odvzeto zadnje in naj- zanesljivejše znamenje za razpoznanje božje vsemogočnosti, pravičnosti in previdnosti ali vladarstva na svetu. KDO DELA ČUDEŽE? Zaradi tega si Bog pridržuje pravo čudežno m.oč in oblast. Ako pa jo kdaj podeli kaki stvari, jo podeli le toliko in takiat, kolikor in kadar je to njegova najvišja volja, to se pravi, kolikor to služi namenom njegovega božjega vladarstva. Iz svetega pisma in zgodovine vemo, d’a Bog res podeljuje ljudem moč delati čudeže. Dasi je Bog sam poslednji smoter vseh čudežev, vendarle daje tudi človeku, prav zato, ker mu daje delež na svojem božjem vladarstvu, včasih izredno moč, da vrši prava čudežna d'ela. Toda človek tega nikoli ne dela v svojem imenu, še nikdar ni bilo slišati, da bi kak pravi čudodelnik, prerok ali svetnik trdil, da je naredil čudež v svojem, imenu in iz lastnih moči. Vedno se sklicuje le na Boga in na njegovo moč, vedno se zaveda, da vrši čudeže le kot pooblaščenec božji, kot sluga božjih načrtov in .orodje božjih moči. Vsi pravi čudeži torej stoje v službi božjega kraljestva na zemlji. Zato so to v prvi vrsti znamenja božje kraljevske moči in oblasti, bodisi izvirne ali podeljene. Ako Bog sam dela čudeže, razodeva svoje »božje-kraljevsko moč in oblast neposredno, ako jih dela po stvareh, se razodeva njegovo vladarstvo posredno. ZAKAJ SO ČUDEŽI? Od1 tod si ni težko ustvariti pravo sodbo o Jezusovih čudežih. Jezus Kristus je pravi Sin božji, ki se je učlovečil in ga je Oče nebeški „postavil za dediča vsega ter nosi vse z besedo svo- S 'petimi hlebi in z dvema ribama je Kristus čudežno nasitil več tisočo množico ljudi je moči“ (Hebr 1, 2-3). V Kristusu je prebivala polnost božje moči in oblasti. Njegova človeška narava je imela instrumentalno moč za vse čudežne spremembe, ki so v skladu s ciljem učlovečenja, a to je: obnova vsega, kar je v nebesih in kar je na zemlji. To pa se z drugimi besedami pravi, da so vsi Kristusovi čudeži izraz in dokaz njegove božje-kraljevske moči in d'a vsi njegovi čudeži stoje končno v službi njegovega mesijanskega ali božje-kraljev-ske.ga odre.šenitvenega poslanstva. „Da boste pa vedeli,“ govori Kristus Judom pred mrtvoudnim bolnikom., „da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe — reče tedaj mrtvoudnemu — vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!“ (Mt 9,6). Da, Kristusovi čudeži stoje v službi njegovega božjega odreši tvenega poslanstva. Ko smo to ugotovili, smo pravzaprav odprli novo stran v knjigi Gospodovih čudežev. Ako so namreč evangeljski čudeži znamenja Kristusovega poslanstva na svet, tedaj niso le izraz razodetja božje moči, temveč tudi znamenja, da „je Bog obiskal svoje ljudstvo“. Sicer je res, da so vsi pravi čudeži znamenja božjega obiskanja. Po čude- žu se človeku na izreden način javlja božja navzočnost in božja dejavnost. Ta izredna božja dejavnost, ki se javlja izven običajnega okvira vzročnosti, nepokvarjenega človeka pretrese. 2 elementarno silo zbudi v njem. zavest, da je Bog blizu. „Zares, Gospod je n® tem kraju,“’ vzklika očak Jakob, „in jaz nisem vedel“ (1 M o jz 28, 16). Vendar so najpopolnejša znamenja božje navzočnosti in božjega obiskanja — Kristusovi čudeži, že samo Kristusovo učlovečenje in bivanje na zemlji pomeni uresničenje nepojmljivo vzvišene oblik® božje navzočnosti. Kristus je bil l da je Kristus res Sin božji in da ^ nje.gova Cerkev božjega izvora ? Kdor h! bil pripravljen sprejeti dokaze za to, 1 se moral najprej otresti vseh pred-(‘kov. Potem naj bi ponižno in vztrajaj Preučil dokaze. Med dokaze, da je u Gstus Sin božji in da je Cerkev (božja lanova, štejemo čudeže, med temi zla-. ‘ Jezusovo vstajenje, izpolnjene pre-be, izredno svetost in neoporečenost ^ r>stusovega življenja, vzvišenost njenega nauka, hitro širjenje krščanstva, cPremagljivost Cerkve — kljub tolikim preganjanjem, pričevanje mučencev, življenje svetnikov in družbene spremembe, s katerimi je krščanstvo postopoma prekvasilo človeštvo. Verjamemo, da Avstralija gotovo je, čeprav je sami morda nismo obiskali; verjamemo, da sta živela Cezar in Napoleon, čeprav sta že davno umrla. In tako verjamemo še toliko drugim poročilom. Vse to verjamemo, ker so nam tako drugi povedali ali zapisali. Toda včasih se ljudje lažejo. Ali je zato že upravičeno zdvajanje nad trdnostjo in zanesljivostjo človeškega pričevanja in posploševanja laži na vse ljudi ? Prav gotovo, da ne. To bi bilo isto kot ospo-ravati moč očividčevega pričevanja zgolj iz razloga, ker so nekateri kratkovidni ali ne ločijo barv. Zanimivo je, da prav tisti, ki najbolj glasno oznanjajo, da ne verjamejo ničesar, razen tega, kar so sami dognali in preizkusili, po drugi strani govore in se opirajo večinoma na to, kar so slišali, kar so jim drugi posredovali, in na to, kar so sami izsledili in dognali. Gradijo na avtoriteto, ugled tistega, ki jim je kaj sporočil, kar je čisto razumljivo. Vsak napredek bi zastal, če bi npr. znanstveniki ne verjeli izsledkom prednikov in bi hoteli vse od začetka sami preiskati in dognati. Na svetu ni zgodovinarja, da bi imel čas in na razpolago vse dokumente v pregled, zato si podatke prejšnjih zgodovinarjev enostavno prilasti in vsi priznajo tako pisano zgodovino za verodostojno. Noben zdravnik ne razišče sam sestavo vseh in posameznih zdravil. V upravičeni in utemeljeni dobri veri jih bolniku predpiše in tako dejansko redno povzroče zboljšanje in ozdravljenje. In še: kateri zemljepisec je obiskal vse tiste kraje, ki jih opisuje? In še in še. J. Re. OD DOMA PROSLAVA 1100-LETNICE SV. CIRILA IN METODA Ljubljanska nadškofija in mariborska škofija sta proslavili 1100-letnico prihoda slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda v nedeljo, 7. julija. Slavnosti so bile omejene le na cerkve. Središče slavnosti ljubljanske nadškofije je bila cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Od 29. junija je bila slovesna devetdnevnica, h kateri so bile povabljene vse ljubljanske župnije po temle vrstnem redu: 29. junija stolna župnija, 30. junija: dekanija Ljubljana-okolica, župniji Koseze in Dravlje, 1. julija: sv. Jakob in Marija Pomočnica na Rakovniku, 2. julija: Trnovo in Vič, 3. julija: sv. Frančišek v Sp. šiški, 4. julija: sv. Peter in vse podružnice, 5. julija: Marijino oznanjenje, 6. julija: sv. Družina-Moste, Stepanja vas in župnija sv. Terezije-Kode-Ijevo, 7. julija: slovesna sv. maša. Zvečer pa je proslavila svoja zavetnika domača župnija. Vsa devetdnevnica je bila posvečena osnovni misli: Ohranimo zaklad žive vere, da ne pozabimo, od kod smo doma. Prizorišče mariborske škof. proslave 1100-letnice prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med1 Slovane pa je bila soboška cerkev. Očitno je imela cerkvena oblast namen, da se obhaja slovesnost kolikor se da v notranjosti panonskega ozemlja, kjer se je ohranilo slovensko prebivalstvo do današnjih dni. Proslava v Murski Soboti je bila škofijska proslava za vso mariborsko škofijo, vendar so se župnije treh dekanij mursko-soboške, lendavske in ljutomer- ske pripravile za to proslavo z devet-dnevnico. Na praznik sv. bratov pa je bila vsa slavnost v Murski Soboti ob 10 dopoldne. Slovesnost je vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Med pontifikalno sv. mašo so peli združeni pevski zbori pesmi v staroslovenskem besedilu. LETOŠNJI NOVOMAŠNIKI Na praznik sv. Petra in Pavla so bili v ljubljanski in mariborski stolnici posvečene v mašnike naslednji diakoni : Iz jugoslovanskega dela goriške nadškofije: Pirih Metod, rojen 9. 5. 1936 v župniji Lokovec, nova maša 7. 7. 1963. Iz koprske apostolske administrature: Ilijaž Jože, rojen 4. 7. 1935 v župniji Podgrad, nova maša 7. 7. 1963. Kastelic Ludvik, rojen 23. 11. 1926 v Hrušici, nova maša 30. 6. 1963. Iz ljubljanske nadškofije: Jakoš Anton, rojen 8. 6. 1928 v Š1' Rupertu na Dol., nova maša 30. 6. 1963' Oblak Metod, rojen 7. 11. 1935 v Poljanah nad škof. Loko, nova maša 30. 3' 1963. Pemuš Viktor, rojen 17. 2. 193^ v Kranju, nova maša 30. 6. 1963. Pibe' Vinko, rojen 5. 4. 1936 na Bledu, nova maša 7. 7. 1963. Petriči Ivan, rojen r°' 3. 1938 v Vel. Laščah, nova maša 30' 6. 1963. Sušnik Mihael, rojen 19. 1935 v Gozdu, nova maša 30. 6. 1963 Vegelj Vinko, rojen 31. 12. 1934 v <5a' težu ob Savi, nova maša 30. 6. 1963' Vidic Janez, salezijanec, rojen 7. 3' 1936 v Zg. Besnici pri Kranju, n°v> maša 21. 7. 1963. P. Peter Vrtačič, OEM, rojen 6. 7. 1936 v Št. Jerneju na Dol., n°va rr.aša 30. 6. 1963. Iz mariborske škofije: Selčan Leopold1, rojen 23. 10. 1938 v Frankolovem, nova maša 7. julija 1963. Valdhuber Mihael, rojen 11. 5. 1936 v Kamnici pri Mariboru, nova maša 7. 7. 1963. Strnitla Feliks, rojen 11. 2. 1936, na Kapeli v Slov. Goricah, nova maša 14. 7. 1963. Veleberi Izidor, rojen 31, 7. 1937 v Bogojni, nova maša 30. 6. 1963. Horvat Anton, salezijanec, rojen 2. 4. 1936 v Beltincih, nova maša H. 8. 1963. P Avguštin Jug, OEM, no-jen 3. 3. 1936 v Studenicah, nova maša 30. 6. 1963. Molimo za naše novomašnike in prosimo Boga, naj blagoslavlja njihovo delo v Gospodovem vinogradu! IZ LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE Cerkvena odlikovanja. + Prelata dr. Franca Grivca je ob 60-letnici njegovega dela za cirilmetodijsko idejo, za zasluge za teološko znanost, zlasti za ekle-ziologijo, hagiografrijo in cerkveno zgodovino sveta stolica imenovala za apostolskega protonotarja ad' instar parti-cipantium — Za častnega kanonika ljubljanskega stdlnega kapitlja sta bila imenovana: profesor dr. Janez Fabijan ob vstopu v pokoj; od leta 1919 je poučeval dogmatiko na Teološki fakul- Središče slavnosti ljubljanske nadškofije je bila cerkev sv. Cirila in Metoda teti v Ljubljani; in profesor Matija Tomc, župnijski upravitelj v Domžalah, za zasluge v dušnem, pastirstvu in na cerkveno glasbenem področju. — Za častnega konzistorialnega svetnika je bil zaradi zaslug za ljubljansko nadškofijo in njene ordinarije, zlasti v zadnjem času, imenovan Julij Slapišak, duhovnik ljubljanske nadškofije v Clevelandu. Za voditelja adoratorjev je bil imenovan semeniški prefekt Marijan Smolik. Zlatomašnik je letos tudi Jožef Krakar, duhovnik zagrebške nadškofije, be-neficiat v Vogljah v župniji Šenčur. Za oficiala nadškofijskega sodišča je bil imenovan stolni kanonik dr. Anton Čepon; Stanko Hribšek, SDB, je bil sprejet v kler ljubljanske nadškofije; p. Simon Čeh, OPM, je bil potrjen za kaplana v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Dne 24. marca 1963 je umrl na Brezjah p. Rupert Suhač, star 67 let, bivši definitor in gvardijan, na koncu kaplan na Brezjah; dne 30. marca 1963 je umrl na Rodici Franc Koželj, star 90 let. Rodil se je 14. septembra 1872 v Mengšu in bil po dovršenem semenišču 'kaplan v Sv. Križu pri Kostanjevici in v Šmarjetii, od leta 1910 do 1931 pa župnik v Zapogah. Zaradi slabega zdravja je bil upokojen in bival kot kurat na gospodinjski šoli na Mali Loki, po vojni pa na Rodici pri Domžalah. Pokopan je v Mengšu. Naj počiva v miru! ŽALNE SV. MAŠE ZA SV. OČETOM JANEZOM XXIII. Tudi v Gorici so po vseh cerkvah bile žalne sv. maše za pokojnim sv. očetom Janezom XXIII. Udeležile so se je višje oblasti, duhovščina in verniki. IZ MARIBORSKE ŠKOFIJE Osebna naznanila: Györkös Štefan, župni uprav, v Kostrivnici in uprav, dekanije Rogatec, je bil imenovan za so-upravitelja pri iSv. Petru na Medvedjem selu; Jereb p. Reinigij, upok. župnik vikar iz Ormoža, se je naselil v Slov. Bistrici; Kores Ivan, župnik v Selnici ob Dravi, je bil razrešen soupra-ve župnije Sv. Marije v Puščavi; Oblak Janez, župnik pri Sv. Lovrencu na Pohorju, je bil imenovan za soupravitelja župnije Sv. Marija v Puščavi; Pučnik Anton, biseromašnik ir, župnik pri Sv. Petru na Medvedovem selu, se je odpovedal župniji in stopil v pokoj. BOŽJA PREVIDNOST Frančiškanski učenjak Duns Škotu* je prišel nekoč mimo kmeta, ki je oral. pa obenem silno preklinjal. Menih £a posvari s pripombo, da si s tem sam» škoduje in da ne bo božjega blagoslova. Mož je bil pa eden tistih, ki žive v zmoti, da se to kar je človeku namenjeno, nad njim tudi spolni. Odgovoril je: „Če je Rog določil, da bom. pogubljen, mi nič ne pomaga ne molitev ne dobra dela; fle je pa sklenil, da pridem v nebesa, bom prišel gori, četudi kolnem.“ Natoi je duhovnik odgovoril: „Zdaj mi pa res ne gre v glavo, kako da orjete. Če je Bog sklenil, da bo njiva bogato obrodila, boste imeli dobro žetev, če orjete aili ne, če sejete ali ne. če pa ie v božjem sklepu, S filozofijo je mogoče vse dokazati, resničnost pa je drugačna (jasen namig na njihovo razočaranje nad marksizmom!). Dajte nam fakte!“ Tako so na primer znanstveno strogo preiskani lurški čudeži napravili na mnoge od njih močan vtis. Ker so bili vzgojeni v materialistični ideologiji, so nagnjeni k temu, da vse sodijo po sili» po materialnem, uspehu. Zato ni bilo dovolj, govoriti o blagodejnem vplivu in o miroljubju Cerkve v zgodovini, temveč jim, je to bilo treba pokazati na konkretnih primerih, ker cerkvene zgodovine sploh ne poznajo ali pa gledajo nanjo z vidika prevratnih klevet, ki se jih morajo učiti v komunističnih šolah. Vajeni policijskega nadzorstva in pokorščine brez oporekanja, vsaj zunanjega, so se čudili, da se papeževa navodila zmeraj ne izpolnjujejo. „Kako je mogoče, da je v katoliški deželi toliko nedostojnih lepakov, nedostojne reklame» medtem ko je vse to pri nas prepovedano?“ Njihovo pojmovanje komunistični ideologije v vesoljnem načrtu, ki predpostavlja tudi enotnost vodstva, jim je Pomagalo razumeti vesoljnost katoliške Cerkve in njene napore za zedinjenje vseh kristjanov. Nekaterim izmed njih Se je zdelo samo po sebi umevno, da toora biti, če je en Kristus, ki je dal en evangelij in ustanovil eno Cerkev, enotno tudi vodstvo te Cerkve. Nekateri drugi obiskovavci so nam dajali vprašanja moralnega reda: Kaj Je treba storiti za zveličanje? Kaj je kreh? Ali se bodo pogani zveličali? ^a'kaj je zakonska zveza nerazdružlji-Va? O nesmrtnosti duše itd. Z velikim zanimanjem so poslušali evangeljsko Peenje o tem. Božja ljubezen in usmiljene do ljudi, globoka vez duše z Bo-Som po molitvi, nauk o mističnem Kristusovem telesu so nanje napravili globok vtis. Mnogi so prosili, da bi jim pokazali, kako ljudje molijo. Spremljali smo jih v cerkev vatikanskega paviljona. Nekateri so gotovo bili pri službi božji, ker so v cerkvenih puščicah večkrat kili tudi sovjetski rublji. Verska 'umetnost, svoboda in še kaj Skoraj vsi sovjetski obiskovavci vatikanskega paviljona so se dotaknili tudi vprašanja religiozne umetnosti. Občudovali so staro cerkveno umetnost, •Podoma pa jih je neprijetno odbijala. Neredko je kdo dejal: „Kako more katoliška Cerkev dovoliti tako umetnost? 't'0 je profanacija.“ V mnogih dušah to-r°j še živi spoštovanje do svetega. Nikdar ne bom pozabil naslednjega Prizora: K meni je prišla skupina petih ljudi, in mi pokazala na vstalega -‘Veličarja (kovinast kip, ki je bil predmet mnogih kritik tudi s katoliške strani) ter izjavila: „Mi ne verujemo v Bo-8u> toda protestiramo proti taki podo-. Kristusa. To je ‘koščunstvo’ (smetje vere, svetoskrunstvo).“ Protislovje ? Da 1 Toda tako protislovje je mogoče samo v dušah, ki govorijo, da so neverna, v resnici pa jih žeja no neskončno blagem liku Odrešenika. Pri debatah o cerkveni umetnosti — in ne samo pri teh — smo navadno zadeli ob pojem svobode in človeškega dostojanstva, ki je mogoče samo takrat, če je Bog naš Oče in mi njegovi otroci. Sami so čutili in videli, kako so ljudje na Zanadu veliko bolj svobodni kot oni in kako nje sovjetski režim nadzoruje celo v tujini. Marsikatera bridka opazka jim. je ušla na ta račun, seveda med štirimi očmi. Z druge strani pa niso mogli trpeti tega, kar imenujejo „buržoazno svobodo“ biti svoboden, da se brigam, samo za svoje osebne koristi, čeprav na škodo skupnosti. Lahko nam je bilo dokazati, da za tako pojmovanje ni mesta v krščanskem razumevanju svobode. Seveda sm.o govorili še o mnogočem drugem. Na splošno je bilo mogoče čutiti, da stavljena vprašanja odgovarjajo njihovim osebnim težavam in zanimanju, razen kajpada pri nekaterih propagandistih, ki pa jim je -bilo lahko odgo-vritri in jih spraviti v zadrego. Večina je bila zadovoljna z obiskom vatikanskega paviljona in pogosto sm,o po drugih poteh zvedeli, da je bil dolgo časa predmet njihovih razgovorov. Sovjetskim Rusom smo razdali okoli tisoč evangelijev in skoaj 20.000 izvodov raznih verskih brošur in knjig. Zaključek Že 45 let komunizem, kuje „novega“ sovjetskega človeka, če bi hotel soditi po teh treh tisočih, s katerimi smo se srečali, in to posplošiti na vso sovjetsko Rusijo, bi mogel mimo zaključiti, da je komunistična partija v svoji protiverski borbi doživela polom. Da, uničili ali zaprli so mnogo cerkva, veliko duhovnikov in menihov so ubili, mnoge so oropali vere v Boga, vendar same vere niso mogli uničiti. Ljudje, ki sem z njimi govoril, so bili kot vsi drugi: brez kakega komunističnega zanosa, z občečloveškimi težavami in vprašanji, res da nevedni v veri, ker jih ni nikdo učil, zato pa s tem bolj veliko skrito ali javno izraženo žejo -po Bogu. Eden izmed njih mi je dejal: „Govorite nam resnico, kajti nas tako hitro ne prevaraš, smo ‘obstreljene ptice'!“ (Ruski pregovor, ki v tej zvezi hoče reči: so nas že tolikokrat prevarali, da težko komu kaj verjamemo.) Petindvajsetletni fant mi je rekel: „Prvikrat imam v rokah evangelij. Ali ga smem vzeti s seboj?“ Neka učiteljica je jokala, ker ji nisem m.oge! dati evangelija (tisti dan sem že vse razdal), in je tožila: „Vso pot sem. mislila in upala, da bom dobila evangelij, sedaj pa to.“ Prosil sem. jo, naj pride naslednji dan, pa je ni bilo. Mogoče je bila kontrola prehuda in si ni upala, ali pa so že odšli- Takih primerov bi mogel navesti še in še. če bi hotel z nekaj besedami označiti Ruse, ki sem prišel z njimi v stiki bi lahko dejal: zorane in prebranane njive, ki željno čakajo setve. Čas setve bo gotovo prišel, bodo li sejalci? Medtem pa v Sovjetski zvezi divja silovita protiverska .gonja. Zaenkrat se omejuje samo še na besedni boj, toda kdo more reči, d'a se -ta ne bo spremenil v krvavo preganjanje, kot je že bil° pred vojno! V letu 1958 je bilo v Sovjetski zvezi 5,600.000 protiverskih predavanj, za leto 1959 pa so samo v prvem polletju izdali okrog tisoč raznih brezbožnih publikacij v nakladi 13 milijonov 700.000 izvodov. Vera v ruskih dušah še živi. Tega pa komunisti ne morejo prenesti, kajti to je zanje neprestani opomin, da je Bog, ki ga ne morejo doseči in katerem^ bodo morali dati račun. Anton Ilc, Bruselj ZA KAJ BOMO MOLILI V TEM MESECU? Splošni molitveni namen: Molimo- da bi koncil pomnožil duhovniške in re-dovniške poklice! Misijonski molitveni namen; Molimo-za Cerkev v Kongu. Molitvena zveza za slovensko domovino: Molimo, da bi Bog dal Slovencem v domovini in po svetu zadosti dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic. zADUšNICA ZA NADŠKOFA DR. ANTONA VOVKA V' nedeljo, 28. julija je bila v 'kapeli Slovenske hiše v Buenos Airesu sv. ma-'A-zadušnica za rajnim nadškofom dr. Antonom Vovkom. Sveto mašo je da-r°val č. g. direktor Anton Orehar. V cerkvenem, govoru je nakazal tri izrazito lepe poteze nadškofa dr. Antona ^ovka, to je: njegova ljubezen do Cer-^Ve, njegovo iznajdljivost in njegovo vo-*io do dela. Po sv. maši je bil peti „Reši. me“, katerega -sta s sodelovanjem ce-*ebranta ipela gg. Lovre Tomažin in Ed-yard Škulj, bogoslovca našega semenišča v Adrogue. Sv. maše so se udeležili skoraj vsi zastopniki naših domov in organizacij. Z udeležebo so izpričali ljubezen do rajnega nadškofa in vsega slovenskega naroda, katerega najvišji Med nami v Argentini cerkveni -predstavnik je bil iravno nadškof dr. Anton Vovk. SV. MAŠA PO VZHODNEM OBREDU Na praznik sv. Cirila in Metoda, 7. julija, je v Slovenski kapeli v Buenos Airesu daroval sv. mašo po vzhodnem obredu č. g. dr. Pavel Krajnik. Ta sv maša je bila priključena slavju 1100-letnice prihoda svetih bratov med slovanske narode. Glavna proslava vseh Slovencev v Argentini pa bo v nedeljo, 29. septembra, ob pričetku drugega obdobja vesoljnega cerkvenega zbora. Med' sv. mašo so peli v staroslovenskem jeziku bogoslovci, sedanji in bivši gojenci škofovega zavoda. V govoru pa je dr. Pavel Krajnik razvil lepe misli o pomenu prihoda svetih bratov, in o naši nalogi do vzhodinih bratov. PROSLAVA SV. ALOJZIJA Zaradi izredno slabega vremena tretjo nedeljo v juniju, je bila letošnja proslava slovenskih šolskih otrok na čast -sv. Alojziju šele v nedeljo, 14. julija. Bila je v Slovenski dvorani. Udeležencev je bilo okrog 500. Proslava je imela dva dela. Najprej je bila sv. maša, ki jo je daroval č. g. direktor Anton Orehar. S sv. mašo so otroci vzorno sodelovali. Da so skupne sv. maše tako liturgično izpeljane, vse- kako/ pripomorejo mesečne sv. maše slovenskih otrok po različnih krajih, kot .so Buenos Aires, Moron, San Justo, Ra-mos Mejia in San Martin. V pridigi je g direktor pokazal otrokom in staršem sv. Alojzija kot vzor molitve in zglednega prejemanja sv. zakramentov. Po sv. maši, med katero je precej otrok pristopilo k sv. obhajilu, pa so otroci iz Slovenske vasi pod vodstvom ge. učiteljice Zdenke Janove in g. Lovra Jana uprizorili igro o siroti Jerici. „Uvodna recitacija na rodne pesmi o siroti Jerici, ki je ob nežnih mel di-jah prihajala izza odra, je v duhu prikazala otrokom usodo tega dobrega dekletca. Za tem pa so tudi zares videli v štirih dejanjih to Jeričino pot: od iskanja zlatega jabolka za mačeho, dekličinega srečanja z dobrimi vilami in palčki ter sprejema pri njihovem kralju do izročitve zlatega jabolka mačehi, njene kazni za zlo in, končno, do snidenja Jeričinega z materjo in odhoda v nebo. Dejanja so potekala v tako tekoči naravni razgibanosti in tako jasnem in lepem govornem podajanju, da so mogli z večjimi otroki in odraslimi slediti s polnim užitkom, tudi najmlajsi. Zato pa tudi končni aplavz ni prenehal, dokler se niso na odru ponovno pokazali vsi igralci: glavna igralka Jerica z mačeho, očetom, polsestro in polbrat-cem, vile in palčki s kraljem, Jeričina m.ati in angelčki. Pogrešili pa smo med njimi tudi nje, ki so prispevali k uspehu s sodelovanjem za odrom, zlasti njiju, ki sta v spretni režiji vtisnila igri dušo — go. Zdenko in g. Lovra Jana. S tem pa smo izrazili tudi vse: šolski tečaj v Slovenski vasi, ki je z igro nastopil, s svojim učiteljstvom in krogom sodelujočih pomeni — delo požrtvo- valnost, uspeh. To smo pred igro pričakovali in tega smo bili tudi deležni. Po prireditvi je mladinski referent g. nadzornik Majhen vse sodelujoče povabil k prigrizku, jim čestital k uspehu, in se jim zahvalil za trud, posebej ipa še za dar — poklonitev prostovoljnih prispevkov Slovenski hiši.“ ODSEKI SFZ IN KROŽKI SDO V letošnjem letu se je življenje v Slovenski fantovski zvezi in Slovenski dekliški organizaciji kar lepo poživilo. Obe organizaciji imata mesečna zvezna sestanka v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Na teh sestankih, ki so redno po mladinski sveti maši, so poleg duhovne misli, aktualnega predavanja, poročila odsekovnih predsednikov in načrti za prihodnji mesec. Vsak odsek oziroma krožek pa prireja poleg tega še mesečne odsekovne sestanke. Samo ipo sebi je razumljivo, da goje tudi športno življenje. SFZ ima svoje odseke v Mendozb v Moronu, v San Justu, v Ramos Mejii, v San Martinu in Slovenski vasi. SDOi ki združuje dekleta, pa ima svoje krožke v Ramos Mejii, v Mendozi, v Slovenski vasi, v San Justu, v Moironu, v San Martinu, v Carapachayu ni v Beraza-teguiju. Po delavnosti na igralskem, področju sta se letos izkazala zlasti odsek fantov in krožek deklet iz San Martina. Uprizorila sta namreč igro „Divji lovec“. Ponovitev igre je bila v Slovenski dvorani v soboto, 20. julija. Udeležba je bila prav lepa; nad 400 ljudi je prišlo. Obe mladinski organizaciji imata skoraj jo vseh okrajih tudi naraščaj. Naraščajniki SFZ so zlasti delavni v San Justu, v Moronu, v Ramos Mejii, v Slovenski vasi in v Mendozi. Naraščajnik SDO pa delujejo po vseh okrajih. Deževno vreme je v naslednjih dneh oteževalo Petru potovanje. Premočen, Premražen in komaj še dijaku podoben je dospel šesti dan v Gradec. O tistem času je v svoji starosti pripovedoval s Pikro šalo: »Ob petih sem prišel v mesto. Mra-čilo se je že, kakor pozimi, in lilo kakor 'z škafa. Stisnil sem se pod nekak mo-stovž, da bi vedril, pa sem videl, kako se mi je ob nogah natekla iz premočene obleke kar luža. Klobuk mi je bil žalostno povesil svoj krajec, v čevljih '"i je pela voda, dva mokra beliča sta eila vse moje premoženje. Skozi mostova je vleklo, da me je začelo zeb-Zato sem. krenil ob hišah naprej, oprašal sem neko otroče, kje je jezuitski samostan. Pokazalo mi je jezik 'n sem vedel, da so očividno po vsem ®yctu otroci nevljudni. Potem sem. vpra-zat nekega krčmarja, ki je stal zava-Jeno pred vrati. Zasmejal se je in re-,Prav na sredi jezuitske ulice. Le lsči jo.‘ In sem vedel, da so si tudi krčmarji vsega sveta podobni, šaljivci so 'P vodo privoščijo vsem, ki jih ne obi-®kujejo, vodo in vodenico, ki pa raste Prav iz njihovih sodov v ljudi. Potem Sem spet vedril. Pa je le prineslo od j^kod zanikrnega juda in je takoj začel arantati z menoj, naj zamenjam svoj |Pokri klobuk z njegovim, ki je'suh. Portala sva se. Bil je njegov klobuk vi-eti prav čeden. Oba beliča sem. pridal n sva menjala. Lej ga, juda! Prepozno SeiT1 spoznal, da so si tudi vsi judi na Svetu podobni. Tisti pa je bil prvi in Zadnji, ki me je ociganil. Komaj je dež °r°sil tisti moj novi klobuk, že mi je zlezel krajec čez obraz. Kaj ne bi, če p l)il le z lepilom pritrjen k oglavju, rologlav sem šel naprej in sam Bog me . Uk pred nočjo napotil na nekega di-aka, ki mi je pokazal pot k samostanu.“ ODISEJ IZ KOMENDE * v Dolgih pet let je prebil Peter Pavel v šolah nemškega Gradca. Redko je zmo-‘ila enolično življenje dijakovo ta in ona vest iz domovine, da so umrli stari oče Jeras, stari magister Jeronim, stara Maruša. Srečno je dijak izdelal latinske šole in dve višji in se začel z vso žarkostjo ljubezni do vzvišenega poklica potapljati v bogoslovne nauke, v pisma svetih očetov in velikih Kristusovih učenikov. Pomagal si je, kakor je vedel in znal, pa-učeval je nižjih šol dijake, včasih je mogel celo prihraniti male denarje, katere je pošiljal župniku Roglju za siroto Manico. Tako je 'dokončal še zadnje šole in poln zaupanja verjel, da se bo kmalu vrnil na Kranjsko kot novomašnik. To> svojo srečo je tako živo občutil, da se je samo še enega bal, da ne bi nenadoma zbolel in umrl, preden ga posvetijo. Ni umrl, a preizkušnja hujša od katerekoli prejšnjih je stopila predenj. Predstojniki so mu sporočili, da mu ne morejo dati redov, ker imajo premalo zadovoljive podatke o njegovem pokolenju. Dali so mu svet, naj se vrne v Komendo, od svojega župnika izve za svoje in si poskrbi potrebnega, da mu izpregledajo duhovniški zadržek. Ves nesrečen se je zatekel bogoslovec k svojemu spovedniku, 'ki ga je potolažil z besedo: „Bog, ki vidi tvojo gorečnost in te je poklical, te ne bo zapustil. Izgladil ti bo po't do cilja. Le zaupaj vanj, moli in ne godrnjaj. Zadeni križ, ki ti ga je Kristus dal na rame za preizkušnjo in ga nosi vdano.“ S solzami se je poslovil Peter Pavel od svojih učiteljev, ki so mu dali najboljša spričevala na pot. Krenil je naravnost na Kranjsko. Potoval je v veseli božji svet, ki se je zbujal v bogato žetev. Srečal je mnogo veselih ljudi, silil se je, da bi bil veder v njih družbi. Ko pa je ostal sam in je ležala pot pred njim, ga je obhajala bridkost in slabost: „Če pa ni namenjeno, ne bom duhovnik. Moj Bog, čemu sem potem neki študiral. S čim bom povrnil župniku Roglju, Manici in dušam rajnih Jerašo vih?“ In vedno zopet si je oživljal pogum.: „Fiat voluntas Tua — Dein Wille geschehe!“ — VIII. ZA POSVEČENJEM Ni se še bilo zdanilo, ko je stal Peter Pavel Glavar pred1 farno cerkvijo svetega Petra v Komendi. Cerkev je bila zaprta, vas je še spala. Mladi človek je stopil s prečudnimi, mešanimi občutki bridkosti in utešenega domotožja pred župnišče in sedel na prag. Hlad kamenitega sedeža je dobro del njegovim od hoje razbolelim nogam. Položil je roke na kolena in nagnil glavo nanje. Potem ga je obšla misel na davnino in je mrmral sam vase: „Tu sedim v rani jutranji uri kakor izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu strgan in skesan iz tujine. Saj nisem izgubljeni sin, a podoben sem mu le in ne bo me preveč vesel gospod župnik. Ne bo me vesela sestra njegova Marta. Nisem se vrnil, da bi ji novo mašo pel.“ In nato je mislil v drugo smer: „Prav v taki jutranji uri je morda bilo, ko so me položili na ta prag. Zakaj bi ne posedel tu še zdaj, ne da vstanem v hlevu pri Jerasu.“ Vzdihnil je globoko: „ O mati, slabo si postlala svojemu sinu. Na tujih pragih sedi. O, mati! Ti, ki bi bi mi morala biti najbližja, pa prav ti si m,: zavalila najtežjo skalo na pot.“ Komaj slišno se je dramila noč-Trudnemu dijaku pa je za trenutek zavezal dremec misli, šum okornega koraka ga je vzdramil in glas jutranjega zvona, ki je kmalu za tem jeknil, ga je vrgel kvišku. „V cerkev grem in počakam dneva,“ je mislil in šel. Nekam osuplo se je ozrl cerkovnik nanj, ko je je stopil v sveti hram. Nezaupno ga je pogledal, ni ga več spoznal. Peter Pavel se je kakor sramoval in se mu ni dal spoznati, šel je, pokleknil v stolu pri spovednici in zagrebel svoje lice v dlani. „Ta ima težo na vesti,“ je mislil cerkovnik, „v delovni dan in na vse zgodaj je prišel. Bog pomagaj, da je le prišel in da bi opravičen odšel.“ Ko se je vrnil cerkovnik, da bi pozvonil k maši, je videl, da vnanji še vedno kleči v stolu ob spovednici. Šel je v zakristijo in povedal župniku, ko jß prišel maševat, da čaka tuj človek na spoved. „Mirno je segel polslepi župnik po štolo jn si jo vrgel čez ramena. Cerkovnik ga je prijel za roko in ga vedel ‘spred oltarja k spovednici. Peter Pavel Se je vzdramil v klopi. Cerkovnik mu jo Pomignil, naj poklekne k spovednici. Osuplo je strmel trudni, nenadoma iz Nemanja zbujeni mladenič. Nekaj sta-r*h ženic je radovedno pogledalo nanj. ^ zadregi in osuplosti je vstal iz klopi k spovednici. Vratca so se odprla, za križasto pregrajo je sinila v somraku sPovednice siva župnikova glava. „Moj Bog, kaj sem storil,“ se je za-ved'el Peter Pavel, „pokleknil sem tu Sern, ne da sem se (pripravil za spoved'.“ „Obtoži se in se ne boj,“ je dejal tedaj župnik, M si je po svoje tolmačil ^°lk spovedi čakajočega, „obtoži se, in Ce so tvoji grehi kakor škrlat, gospod Jezus me je sem posadil, da ti jih izpišem.“ Peter Pavel se je prekrižal z vso >'o svoje duše in s krčevito željo, da “Oče biti dober in popoln; začel je moliti; „Confiteor Dco omnipotenti...“ Trkal se je na prša. Spovednik je vzdäh-Peter Pavel pa se je začel obdelovati svojih slabosti in bridkosti. Ko Je utihnil, je posluhnil: „Ali si povedal vse, moj sin?“ je vPrašal spovednik. „Vse duhovni oče.“ Oni pa je še dvomil in rekel: „Ne j10! se. Slep sem in ne poznam te. Ali e res nič več ne teži?“ „To je vse, gospod duhovni oče,“ je Ponovil Peter Pavel, „vse, česar se spodim.“ „Kaj si duhovnik?“ je vprašal spo-vednik. „Še nisem,“ je odvrnil Peter Pavel. Tedaj se je spovednik oddahnil in je začel učiti: „Le kdor hoče biti popoln, je dober. Popolnost pa je samo ena, je samo v Bogu, ki ga ljubi iz vse svoje duše, ki ga išče z vsem svojim življenjem. Vadi se potrpljenja v Bogu. Glej, Jakob je sedem let služil za Rahelo in še sedem.“ Potem je spovednik naložil spovedancu pokoro in ga odvezal. Spovednik in spovedanec sta stopila iz spovednice in tedaj se je sklonil Peter Pavel nad roko svojega dobrotnika, mu jo poljubil in zašepetal: „Hvala Vam, gospod župnik!“ Sivi duhovnik je osupnil, stresel z glavo in dejal glasno: „Peter Pavel, moj fant, kakršne šale so to?“ „Niso šale, stric,“ je dejal mladenič in vedel varno polslepega v zakristijo. Potem mu je stregel pri maši. Cerkovnik pa se je čudil, čemu stari gospod župnik ves čas pri molitvi solze požira . .. Potem, sta stopila iz cerkve in je dejal župnik: „Zdaj pa povej, kaj je s teboj. In bliže stopi, da bom videl, ali si ali nisi.“ „Sem,“ je dejal Peter Pavel, „a tisti res še nisem, ki bi že rad bil.“ In povedal je, kako se mu je bilo zgodilo, župnik pa je nemirno kimal in stresal z glavo in ponavljal: „Moj ubogi fant, moj ubogi fant!“ Telo, ki so mu ga upognila leta, mu je vidno zlezlo v še globlje gube, pa ves iz sebe je bil in je vzklikal: „Predpisi! Seveda, predpisi morajo biti! Pa je le res, da so včasih le sitnosti. Ali so predpisi poklic ? Pa nared'i iz psa mačko po predpisih! Ali nimaš poklica, ali nisi vreden, in ali ne vidijo? S prisego bi jim potrdil. Pa hočejo tako. Predpisi! Kakor da ni bilo in ni še v navadi dispensio, Beštja!“ Argentina: Dušnopast irska pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires Brazilija: Paroquia