85 POGOVORI Marcello Potocco POGOVORI (Alenki) was mein Gott mil, das g'scheh' alheit ISTE CONFESSOR Tisto naselje na Rabu je v sebi zadržalo korziški napev, ki sem ga lahko ponovil samo v svojem odrevenelem spominu. Prvi zvonik je zadržal klavirski odmev v samostanskem obzidju, v iztrganih ruševinah iz preteklosti otoka. In sem začutil premoč sončne svetlobe. In zvečer premoč luninega priklepanja na skalo. Pod lubenico sem se smejal v osameli trikotnik zvezd. Drugi zvonik je zadržal Marijin obraz, spačen od sinove bolečine, in drugi obraz grozljiv, grozeč kakor bližnji strmeči zid proseče nagibanje dreves, da se ne iztrgajo v prepadnost morja. Tretji je pred sabo košatil ogromno oljko. Pod njo so domačini skušali zadržati sedanjost ob dalmatinski hiši. Prehajanje martinčkov iz enega časa v drug čas, iz boja v boj, iz opazovanja v opazovanje, z njihovimi nežnimi kremplji in zeleno, komajda čutno kožo preko stopala. Marcello Potocco 86 Četrti zvonik je ostal neviden, kadar sem ga hotel videti od blizu, ob cerkvi svetnikov. Bil je obljuba vinskih noči, ki se nikoli ne bi uresničile. Obljuba ženske zajetosti vase. Bil je kuščarjev obraz, ki se je zato vedno premeteno zasmejal. Sredi zaklete klopi posedanja starčkov, ki se bodo prišleku zazdeli večni. Na tej klopi bo njegovo spraševanje in morda strah. Potem sem bil na visokih stopnicah. Z njih sem gledal otoček. Solzico sredi morja, ki so jo izjokale vile pod jarmom Neptuna. Gola telesa, zleknjena po skalah. Golota združuje vse čase. Golota je privlačila martinčke. Golota je bila kakor v objemih in poljubih, spravljenih sredi parka. Bila je tudi kot odhajanje, kakor košnja sprehodov in vožnja preko golih, kamnitih predelov. Da prideš mimo prepadnih sten. SPRAŠUJOČI ¦ Zlepljena ilovica je izdolbla sprehajalca. Pozimi je zemeljska krogla kaotično razpadla, ponovno sestavljena v oceanskih sklepih, odprta v združevanje in izklesana v izmerjena pola Arktike in Antarktike. Na severu slast, jug v obzorju, brskanje, izgubljanje v mrežah poldnevnika. Naj nas zadrži v neskončnih mestih, v nevidnih mestih. V mimohodu podob in njihovih črk, kakor po ulicah antičnih rimskih postojank se sprehajamo mimo damskih besed. Cardus maximus. 87_______________________________________________POGOVORI Ta te bo prebodla skozi srce. Hotel se boš v ogledalu videti, če si podoben materi Mariji s srcem na dlani. Na oni ulici bo padla opeka nate, pustila bo krvav madež na laseh, čeprav ne boš čutil. Nekatere pustijo okrogle opekline, kakor kadar te sonce ob morju preveč ožge. Druge ti jih bodo ozdravile. Iz njih sem skušal razločiti glasbo, pa se je iztrgala iz ušesa, slišal sem samo neznosno udarjanje bobnov, nobenega ritma. Ptičji polet preko gorskega višavja. Vse te podobe bodo sestavile izrečeno besedo, misel podobno samo neštetim prehajanjem med dvema krajema. Svoje mrzko, užaljeno utripanje bi posvetil zadnjemu pogledu na prebledel obraz samega oceanskega dna. Preplavil je razlike med zemljepisnimi dolžinami, razdaljo je pretegnil v neskončnosti, ohlapnost bele srajce (kakor da bi bila obleka prihodnjega poroda) je skrčil. Je ponovno oplodil? Izrisal je že narisano skico prihodnjega izraza okrog oči. In zapisal v notni zapis ton glasu, napol žalosten, napol naveličan, napol strt, kakor se je sestavil v meni. OGENJ V morju, kjer drstijo svoje boleče žarke moji praočetje, sem začul tiho gorenje. Drzni pogled, ki sem jim ga pošiljal s svetilnika, skozi glas moje ljubljene, pela Marcello Potocco 88 jim je v praznem baptisteriju in sprejemal sem njeno odmaknjenost, pošiljala jim je njihov odmev, ta drzni pogled se je zlomil. Gledal sem jo; ni me hotela poslušati, nagibala se je skozi zid proti morju. Nagibala se je proti njim. T TI 1 • -„i J 1 • • Ulegla se je na črto zida: ki je ločeval zemljo od globine in globino od morja. Ki je ločeval mojo bližino od njihove oddaljenosti. Zadržal sem jo, s krčevitim gibom, da se ne bi odlepila in zalebdela. Moj gib jo je še prilepil, ker je hotela ostati. Ta njena drznost se je vedno igrala, iskala je mejo, stik z morjem, a se ni hotela potopiti vanj, čeprav bi me vzela na potovanje pod gladino, kjer ne čutiš več meje. Gladina izgine, ostane le še zemlja zlepljena z morjem. Njen mir so postanki, sem slišal. A vedno bo hotela uhajati. Veselje bo spreminjala v žalost, vsakič ko bo ob tebi, ji boš lahko dal le svoje telo, polno trdnih, kamenih spon; ker skupaj s telesom ti bo izpila vse hrepenenje in vse tvoje razdajanje. Tvoje s svetom obtežene roke razklepala. Ko se boš zagrizel v njeno uho, potegnil njen obraz k svojemu, čutil vročo kožo ob svoji, boš že čutil njen odhod in svoje hotenje, da se vrne. Ljubkuješ obraz; v svoja usta ujemaš njene solze, ki ti jih podari vsakič, ko težino pahne pregloboko. Še naprej jo boš ljubkoval, ko boš začutil, da se je prebudila v glasu otrokovih solz. 89 _______________________________________________________POGOVORI LAMENTACIJA Če se bosta izgubili nedolžnost gozda in padajočega potoka, ki ga ni mogoče več najti; izginila pohotnost neba, Ni rečeno, da bosta v brezčasju, v predolgem brezčasju propadla voda in zemlja, Okrogli in veliki kosmi prsti so tukaj. Razmetani, spluženi, razorani s trudom. Ne pijem glasov iz njihovega sadu. Svojo ljubezen in svoje razdajanje dajem iz svoje utrujenosti. Bergla sem postal šele, ko je iz sveta odpadel zadnji košček objestnosti, rekoč: ,to mora biti tako'. Gol sem. Utrujen in izžet. Takšen sem bil sprejet, vendar v ljubezni in iz ljubezni. Nisem našel utehe. Niti v besedah, niti v glasbi. Vse, kar sem izvabil iz betona, so bili vzdihi. Ne rastem iz njih. Rastem iz svojih rok, Iz drhtenja, ki ga prinaša zadnji nočni vlak, Razsvetljeno nebo, zveriženo, preigrano skozi smeh. Tam zadnja postaja vedno ostane ljubezen In zadnja beseda: dam ti, kar imam, vendar pridi ponovno, da se združiva skupaj v bolečini. DUINISER ELEGIE Ljubljena, ujela si me na poti strahu, tistikrat v Devinu. Mislil sem, da se domišljija in realnost ne moreta spremešati, da se nadnaravno in strah med seboj izključujeta Marcello Potocco 90 in da mladost ne more v eni uri preiti v starost, ki te okameni ki te pritegne v skalo, da postaneš del njenega klifa. On je znal premagati ta strah. Utelesil gaje v pretoku, skozi oči angelov. Skale so del nevidne okamenelosti, okamenelost je molčeča in brezimna, — posrka vase nepripravljene, posrka zaljubljene pare, ki jim nobena lepota ni zadosti strašna in nobena strašnost zadosti lepa. Koliko časa bova potrebovala, da bova doumela to, da bova stala nasproti takšni okamenelosti? Vsaka lepota je strašna, si mi rekla, ko sva hodila po njegovi poti. Vsak angel je lep, sem ti odvrnil. In ko sem pri sebi izrekel njegove besede: Vsak angel je strašen, se mi je zasekal odmev iz vsakega skalnega preloma, grozljiv odmev istega stavka, segajoč med prste, v vsak kotiček glave, grozeč odmev kamenih lobanj in glav in trizobov, oprijemajoč se tvoje roke. Vsak angel, ljubljena. Vsak sprehod po Rilkejevi poti je strašen, zdaj to vem. Vsakič je beg pred sencami, ki vstajajo iz skal. Poljubijo me, vendar je njihov poljub vedno na meji med obema svetovoma, mojim in njihovim. Sva razumela njihov smejoči svet? Začutila sva njegovo dvojnost in se zbala. Če bi prišle k nama, namesto da so naju poskušale iztrgati vase, bi razumela. In prav tako bi razumel vse tvoje davne sprehode po tej poti, 91 POGOVORI sredi skal nevidno tvojo preteklost: razpadli grad, Palazzine, pristanišče, Belo damo... V okamenelosti je najina preteklost in najina prihodnost in najina sedanjost. Vsak najin sprehod premaguje čas.