Pogledi na Bartola Uredil Igor Bratož, izdala revija Literatura, zbirka Novi pristopi, Ljubljana 1991,142 strani. v Ze prvi spis Težave z Bartvlom Janka Kosa nam razkrije nekaj osnovnih problemov, ki jih je imel pisatelj s samim seboj in drugi, raziskovalci njegovega dela, z nj im. Ena takšnih težav, ki j o raziskuje Kos z vso svojo erudicijo, je gotovo izvor vrhovnega izreka izmailcev: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Do Kosove razprave so se vsi raziskovalci Bartolovega Alamuta (Marta Silvester, Nada Ulaga, Miran Košuta) zadovoljili s tezo, da je našel pisec ta izrek v preštudiranih orientoloških študijah. Temeljna Kosova dilemaje torej bila, ali je izrek res izmaelitska last ali pa ga je povzel po mak-simi iz Nietzschejevega spisa Tako je govoril Zaratustral Janko Kos je tako preštudiral vsa dela, ki jih je imel takrat Bartol v rokah, in dognal, da v teh virih tega izreka ni mogoče najti. Le Gustav Fliigel citira v svoji Geschichte der Araber izrek: "Nič ne verjeti in vse smeti storiti" in še to v nejasnem kontekstu, ki je posledica nesporazuma med Fliiglom in njegovim učiteljem de Sacyjem. Iz tega sledi, da je izrek povzet po Nietzscheju, kar napelje pisca razprave na raziskovanje korelacij med Alamu-tom in evropskim nihilizmom. Nadalje Janko Kos ovrže Bartolovo lastno trditev o zgodovinski resničnosti romana. Pisatelj je namreč študiral le vire starejšega zgodovinopisja, ki so bili napisani s stališča ortodoksnega islama in so imel izmaelitstvo za krivoversko ali brezbožno, novejše raziskave pa to zanikujejo. Kos ovrže tudi tezo o aktualnosti romana in zvezo Hasana Ibn Sabe z diktatorji tridesetih let (Mussolini, Hitler, Stalin), saj njegove ideje niso primerljive s teorijo in prakso slednjih treh. Tako mora imeti Hasan Ibn Saba korenine prav v nihilizmu. Zanimivo paje, daje Bartol kasneje svoje ničejanstvo javno zanikal, vpliv pisca dela Tako je govoril Zaratustra pa je celo skušal pomanjšati ali razveljaviti, kljub temu da je v letih 1929-30 prevedel nekaj odlomkov iz te knjige. V istem času je po Bartolovem lastnem priznanju nanj vplival tudi Josip Vidmar s svojim esejem Cankarjeva človečnost, kjer se tudi pojavlja sintagma" Vse je dovoljeno". V povojnem času je skušal Bartol dokazati, da obstaja zavrnitev nihilizma že v samem romanu. Modrosti Hasana Ibn Sabe ni imel za pozitivno temo romana, njej nasproti pa naj bi bile postavljene drugačne vrednote (prijateljstvo, žeja po resnici). Če je pri Kralju na Betajnovi še krščanska antiteza, ki se lahko upre nadvladi nihilizma, je v Alamutu volja do moči brez tekmecev. Le nekolikanj je omejena s čutnostjo in narodnoosvobodilnim bojem proti Seldžukom. Alamut je po Janku Kosu najdoslednejša tematizacija evropske nihilistične problematike v slovenski literaturi. Na Kosovo razpravljanje o aktualizaciji Hasana Ibn Sabe lahko navežemo tudi razpravo Toma VirkaLik Klementa Juga v delu Vladimirja Bartola. Tako kot Kos je tudi Virk mnenja, da Bartol diktatorjevega amoralizma ni radikaliziral v smer hitlerjanskega brezumja, ampak gaje nevtraliziral s transmisijo etične v ontološko sfero, skrivno gibalo tega pa je fascinacija s Klemen-tom Jugom. Mogoče ga je primerjati s Seiduno, ko se ta dokončno umakne. Jug je bil nekakšen zaseben Bartolov arhetip, saj je cenil njegovo samoodločitev cilja in zvestobo le-temu. Tako je Bartol vpleten v skrajno fazo evropskega nihilizma, zato je tudi Virk mnenja, da ga ni mogoče uvrstiti v postmodernizem. O tem razpravlja tudi Marko Juvan v svojem spisu Alamut - enciklopedični roman. Juvan je dokazal, da gre tako pri Bartolu kot kasneje pri Ecu za pomenske konverzije - odbite ali prikrite odnosnice iz evropske tradicije materializma, skepticizma, epikurejstva, subjektivizma in relativizma pripisuje v romanu vzhodnjaškim osebam in vzpostavlja sopomenskost besednih sestavov, besed, besedil, misli, podob in zgodb iz dveh različnih kulturnih prostorov. Prav z medbesedilnostjo se kaže roman Alamut sumljivo podoben Imenu rože in postmodemizmu. Toda razloček od postmodernistične realizacije enciklopedičnega romana se kaže v tem, da je vse tuje gradivo pretvorjeno v zrcalo enotni "resničnosti" subjektovega izjavljanja in da se sklada s predstavljenim zgodovinskim svetom. In kakšen je položaj perzijske književnosti v Bartolovem/4/a/HMiu? Tega problema seje lotila Irena Novak-Popov (Citatperzijske književnosti v Bartolovem Alamutu). Po njenem se je pisec omejil vsaj na dve deli: ne Firduzijev ep Šah--Name in na gnomično liriko Omarja Hajama. Perzijska književnost vstopa v roman kot del predstavljenega sveta. Bartolu služijo žanri za karakterizacijo oseb (npr. refleksivna pesem za Hasana Ibn Sabo). Iz Firduzijeve knjige kraljev je preslikal v metabesedilo ljubezenski trikotnik (Mirjam, Seiduna, Ibn Tahir), preslikavanje pa se lahko od izvirnika oddalji in predrugači v kontrast (iz grešnice v nežno ljubimko). Še obsežnejša pa je razsejana lirika Omarja Haja-ma, domnevnega Ibn Sabovega sošolca, čigar rubaiji se ujemajo z alamutskim okoljem. Po vzorcu povzemanja in delnega sintetiziranja je Bartol iz njegove lirike izbral tiste ideologeme, ki jih je mogel uskladiti s koncepcijo romana. Bartolovo citiranje je po Ireni Novak-Popov konstruktivno in od daleč spominja na Goethe-jevo odkrivanje Hafisa, je pa podrejeno idelo-loškim in političnim pretenzijam romana. Nekakšen uvod v raziskovanje Bertolove kratke proze pa je napisal drago Bajt v Problemu Bar-tolove esejistike, kjer je dokazal, da so vsi njegovi članki in eseji znanstvena priprava za njegov opus magnus. Zlasti pomemben je esej Med človekom in bogom, v katerem razpravlja o demoničnem (pesniški dar), ki prisili Goetheja, da se je odpovedal Lili. Ob tem pa Bajt razpravlja o žanrskem modelu prispodobe, saj je Bartol razgIašaM/a/m