novomeški mladinski časopis št. 7, letnik II, marec 1999
KSOfr!:
wgm
\
\
■, -YMm
ipf 1
mm.
\\ \ \ \ \




J'},

fi--	lir. ■
rvt		Sor^ 4rv/i\i	BCjr Jy~	J	
H <r yl			(M/	I	
		hMC JmS	/1	
		J4'\, IflfoM	• H VTwr' j/čaA	
\ \ j	^				
V\		1	J	
				‘—/
	n			
posekajmo vsa drevesa v mestu..
SPOMIN
Spomnim se drevesa. To je bilo najboljše drevo v mestu -mogoče živi le še v mojem spominu, a upam, da ni tako. Raslo je na majhni zaplati zemlje ob kandijskem križišču, med “hotelom" Kandija in pošto. To je bilo precej veliko drevo, visoko'kakih deset metrov; deblo je bilo debelo okoli trideset centimetrov in je nosilo veličastno krošnjo. Ta krošnja je bližnjo okolico razveseljevala s senco, širšo pa z orehi. Drevo sem si zapomnil nekega jesenskega večera, ko sem pod orehom opazil več ljudi, ki so se po vseh štirih plazili po tleh, vstajali, se sklanjali, počepali, nosili vrečke v avto - skratka, nabirali orehe. Najbolj prebrisani je imel celo psa, ki mu je stražil teritorij. Seveda sem se jim pridružil. Po opravljenem dejanju prilaščanja družbene lastnine smo poklepetali in - ne boste verjeli - eden izmed njih je celo vedel, kdo je drevo posšdil. Orehi so bili okusni, lahko so se luščili in bilo jih je veliko.
Naslednje leto so drevo posekali.
URADNO STANJE
Obstajajo različni pridevniki, s katerimi okrasimo ljudi, ki delajo bedarije. Toda tisti delavci, ki so izvedli grozodejstvo, so bili tam po ukazu in niso bili nič krivi. Delovni nalog seveda obstaja, toda ker so isti delavci posekali tudi v neposredni bližini rastočo tiso, ki spada med zaščitene drevesne vrste, je jasno, da tudi podpisnik naloga nima pojma. Seveda obstaja tudi delovna pogodba, s katero je nekdo zaposlil nekoga, ki nima pojma in je zato vsaj malo kriv... Toda Don Kihot ni moj vzornik in tako se v boj s papirnatimi mlini na veter pač nisem podal. Če bi bila to edina protidrevesna akcija v mestu, najverjetneje ne bi reagiral -vendar je tak pristop očitno odraz splošne usmeritve mestnega urejevalca zelenih površin. Tise so rastle tudi pred Rotovžem. Pred Merkatorjem na Glavnem trgu so rastli topoli. Na drugem koncu trga je nekoč rastel en maklen več... Konec koncev so hoteli posekati Kettejev drevored, ki je vpisan v inventar Naravne in kulturne dediščine Slovenije.
3

&
cd

o

o<
CD

CD
O


O)
c
n
Tj
CD
"O
CD
CD N Cr 03
3' 03
c
CD
CLTD
O

co
CD
■ ~
Zakaj to ni dobro? ___ avtomobilom, oprayljajc5
Ine-kpristhe funkcij;,'čiščenje
foto; Alenka Bajec
Računica je najverjetneje sledeča: posekaš drevo in odprtino zaliješ z asfaltom. Pobiralec parkirnine je že zaposlen in mestna površina, ki je še pred enim dnevom občini povzročala stroške vzdrževanja drevesa, ji danes prinaša stopetdeset tolarjev na uro. V neposredni bližini vodnjaka so letos posekali breze; upam, da ravnokar opisani scenarij ne bo obveljal tudi v tem primeru, saj je vodnjak že sedaj preveč vkleščen med avtomobilei, kar njegovo estetsko funkcijo skoraj popolnoma ubije. Na drugi strani Glavnega trga pa v posmeh vsem mojim razglabljanjem raste drevored gabrov. Pred kratkim so jim povečali in uredili skromne gredice, ki jim pripadajo, in s tem pokazali izjemno mero rahločutnosti. Torej urejevalec zelenih površin v mestu le ni povsem protidrevesno razpoložen, mogoče je le rahlo zmeden. Seveda obstajajo urbanistični načrti, ki so jih pametni ljudje naredili za velike denarje, vendar jih raje ne omenjam, saj v njih mogoče piše, da je treba vsa drevesa v mestu iztrebiti, da bi mesto tako pridobilo ustrezen srednjeveški videz ali kaj podobnega. Kakorkoli že: na Glavnem trgu raste manj dreves, kot jih je pred desetimi leti. Isto pa se dogaja tudi z zelenimi' površinami. Veliko hiš v starem delu mesta se obnavlja, vsem obnovam pa je skupno to, da je hiši pripadajoča zelena površina' po obnovi manjša kot pred njo. Mogoče se zdi, da je to neobhodno, vendar ni tako.
senca, pozimi pa ustavljanje vetra, in estetska funkcija, ki so jo izpričali številni slikarji...
NARAVNO STANJE
(Moj vzornik je Masanobu Fukuoka, ki je pustil, da se papirnati mlini vrtijo v le njim razumljivem ritmu, in zasnoval neaktivno kmetijstvo. Na kratko: počasi je opuščal vse aktivnosti, ki se mu na njegovem osem hektarjev velikem posestvu niso zdele nujne, dokler ni samo še sejal in obiral. Sam je 1975 pri osemdesetih letih obdeloval celo posestvo in o vsem skupaj napisal še knjigo The One Straw Revolution in dosegel svetovno šlavo. Temu se reče delati z glavo.)
Celo Slovenijo je v daljnji preteklosti preraščal gozd, ki ima torej tudi na Kapitlju svojo domovinsko pravico. Seveda ljudje za svoje potrebe potrebujemo negozdne površine in si jih tudi zaslužimo. Toda narava vztraja in nam skuša povedati, da je rastlinska biomasa v vsakem ekosistemu neobhodno potrebna in je kot taka nosilec številnih krajinskih kvalitet. Številna semena padajo na vse površine doline šentflorjanske, tudi cestne, strešne... in tudi na zelene mestne površine. Semena vzklijejo, drevesa rastejo, komunalci jih sekajo. Seveda je pametno posekati drevo, ki grozi, da bo s koreninami razžrlo temelje knjižnice, toda nekatera drevesa so izbrala dobre položaje. Poganjajo iz okrasnih grmičkov, se skrivajo v živih mejah ali celo preraščajo večje in manjše zapuščene površine.
Kaj storiti? Če ste zelo zagreti, lahko greste v drevesnico, kupite drevo, recimo oreh, in ga posadite na zelenico pred blokom (za podrobnosti si oglejte sadjarski priročnik). Če nimate denarja, lahko primerno sadiko poiščete v naravi, jo vzgojite do primerne velikosti in nadaljujete po prej opisanem postopku. Če pa nimate niti denarja niti časa, lahko naredite oporni kol za drevo. Kol naj bo čimbolj podoben tistim, ki jih uporablja komunala!? V naravi poiščeš drevo, ki je samo pognalo na primerni površini, kol močno zabiješ v zemljo, čimbliže drevesu, in drevo privežeš ob kol - ne premočno. Nato vzameš še prazno pločevinko, ji odrežeš dno in vrh ter prerežeš po dolgem. Dobljeni tulec skleneš okoli drevesnega debla tik ob zemlji in s tem preprečiš, da bi drevo uničili s kosilnico na laks, se ob njem fotografiraš in z upanjem, da si opravil dobro delo, odideš domov in napišeš članek.

.mn
aMfibr.
ptega.' da~kradejo prostor
foto: Tomaž Grdin
Seveda bi to lahko počeli tudi delavci podjetja Rast, ki je, kot kaže, zadolženo za nekatere mestne površine - vendar je hitro, kvalitetno in poceni najverjetneje v nasprotju z njihovimi poslovnimi načeli.
PREDLOG SPREHODA
Ko boste šli naslednjič v Ragov log, pojdite s kandijskega križišča mimo pošte, frizerja in nato ob vrtovih do konca ograje. Tu se razglejte: na levi strani so vrtovi, na desni nekakšno grmovje, za njim zapuščena tovarna. Podrobno si oglejte nekakšno grmovje - v njem raste veliko dreves. Najverjetneje ne boste spregledali velikega oreha in sosednje češnje, ki že leta razveseljujeta mimoidoče s senco, šumenjem, plodovi in ptičjim petjem. Poleg teh dveh ilegalcev, ki jima je uspelo mimo vseh urbanističnih načrtov doseči zrelost, je v grmovju še mnogo njunih otrok, ki potrebujejo pomoč, oporo in srp, ki bi jih osvobodil konkurence in jim dal potreben polet. Dvajset ljudi bi v eni uri zapuščeno površino spremenilo v sadovnjak. Naslednjih dvajset bi čez dvajset let postavilo klopce in sadovnjak spremenilo v park. Drevesa imajo pravico do tega prostora - in si ga tudi zaslužijo.
Janez Božič
a.
pločevina v vodi...
Mitja Simič
fotografije: Borut Peterlin
Prostor Novega mesta nas razvaja z mnogimi čudovitimi naravnimi danostmi, ki pa se jih ali ne zavedamo ali pa jih celo zavestno uničujemo. Še najbolje "se drži” reka Krka, ki smo jo uspeli ie onesnažiti, sicer pa njenega naravnega značaja (še) nismo bistveno prizadeli. Slabše se godi npr. s skalnato brežino pod Bregom, ki jo lastniki, potem ko so dodobra spačili izgled starega niza stavb na Bregu, vztrajno betonirajo in "škarpirajo”, tako da ostajajo upodobitve te nekoč znamenite vedute Novega mesta, ki so jih v preteklosti upodobili mnogi znani slikarji, le še lep spomin.
Najslabše izmed vseh naravnih vrednot Novega mesta pa se verjetno godi potoku Težka voda - in kar je še huje, tega praktično nihče več ne opazi. Potok nima sreče z mestom že skoraj pol stoletja. Povojna stanovanjska pozidava je spodnji tok potoka pred izlivom v Krko stisnila v ozek neprehoden koridor. Po toku navzgor, od Šmihela do Gotne vasi, pa je potok vse do konca sedemdesetih let ohranil naraven značaj, ob njem pa so se . razprostirali obsežni travniki in pašniki nekdanje grmske kmetijske šole. S širitvijo tedanjega IMV (sedaj Revoz), ki je postal lastnik nekdanjih grmskih posesti, pa je bila trajno zapečatena usoda tudi tega dela potoka in z njim usoda celega mestnega predela. Gradnja industrijskega giganta je močno zmaličila značaj prostora ob potoku in ga z regulacijo tudi prikrajšala za slikovit okljuk. Sedaj je potok stisnjen v ozek koridor ob nasutjih s strmimi brežinami, tik ob potoku pa je postavljena ograja industrijskega kompleksa, tako da se človek le stežka prerine med ograjo in potokom, ob tem pa tvega, daBfecAp&d grmovjem strgal obleko.
Novomeščani se očitno dokaj hitro privadimo na prostorske katastrofe in jih po nekaj letih sploh ne zaznamo več. Tako se sploh ne zavedamo, da bi, če bi ustvarili večji pritisk javnosti, morda lahko ob potoku Težka voda vendarle še rešili, kar se rešiti da, saj je sam potok v večjem delu vendarle ostal praktično nedotaknjen. In prav tu se se skriva žarek upanja. Namreč, če bi ograjo ob potoku odstranili in jo prestavili na vrh nasutij, njihove strme brežine pa preoblikovali v položnejše, ki bi jih zatravili in jih mestoma premišljeno zasadili z drevjem in grmovjem, bi praktično sredi mesta lahko pridobili izredno dragoceno zeleno površino. Ob potoku, ki je vseskozi sljkovit, bi lahko speljali sprehajalno in kolesarsko pot ter jo povezali z Grmom, Šmihelom, Regerčo in Gotno vasjo. Urejene brežine z drevesi bi zastirale neprijetne poglede na industrijo, tako da bi sprehajalci lahko doživljali košček neokrnjene narave v neposredni bližini popolnoma raznaravljenega idustrijskega poligona, pa slednjega sploh občutili ne bi.
Takšne težnje so v skladu s strokovnimi izhodišči Urbanistične zasnove Novega mesta, ki je tik pred sprejetjem. V njej je območje ob Težki vodi v dokaj zajetnem obsegu zarisano kot mestna zelena površina. Podrobneje naj bi to območje opredelil Ureditveni načrt za območje Revoza, ki je v izdelavi že nekaj let, nejegova vsebina pa sčasoma postaja takšna, da ni več jasno, ali ga še delajo prostorski načrtovalci ali le še industrijski tehnologi. Vsekakor si novomeški prostor od takšnega dokumenta pač ne more obetati kaj dobrega.
Revoz seveda v prostor posega še naprej in to po načrtih, ki so znani le njim, vsi ostali, vključno z uradnim mestnim urbanizmom, pa lahko le strmimo in se čudimo, kaj nastaja.
Ker javnost, tako strokovna kot laična, v dosedanjih postopkih priprave urbanističnih dokumentov ni našla institucionalnega vzvoda, preko katerega bi lahko vplivala na dogajanje ob potoku Težka voda, sta to poskušala storiti Društvo Novo mesto in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta z navezavo neposrednih stikov z Revozom. Pristojni v Revozu so težnjam po revitalizaciji Teške vode sicer prisluhnili, vendar pa se zdi, da takšnega načina razmišljanja niso vajeni in ga razumejo predvsem kot negodovanje peščice posameznikov, ki tako ali tako niso zadovoljni z ničemer, kar prinaša razvoj in napredek. Kot vse kaže, brez resnega in odločnega skupnega nastopa občinske uprave in civilne iniciative teh pobud ne bodo vzeli resno.
Zato je pomembno, da se čim več ljudi, predvsem mladih in ustvarjalnih, začne zavedati, da so lahko dragoceni tudi takšni na videz nepomembni drobci narave v mestu in da jih potrebujemo tako ljudje kakor tudi rastline in živali. S tem bi pomagali ohranjati oz. obujati prostorsko identiteto mesta, v katerem živimo, ter postopoma dvigati njegovo kulturno raven. Sicer pa, prostorska podoba Novega mesta je in bo predvsem odsev značaja ljudi, ki v njem živimo, in našega odnosa do okolja. Kaj pa, če Revoz v prostoru le ponazarja slednje?
mm

urbanizem, kapitaLjg novomeški Bršljin.
-


49MVIERKUF

fotografije: Tomaž Grdin

Pirov vzlet Feniksa
Boj za prevlado med mesti je tudi danes neizprosen in hud, pa čeravno je pri tem moč ognjenega orožja utihnila; četudi je bil zatrt, potlačen del egoistične narave mesta, ter obrnjen v prid interesa države, interes meščana pa v prid interesa državljana. Danes poteka boj znotraj države (in seveda tudi širše) subtilneje, bolj elegantno; toda spremenila se je res le njegova forma.
Zmagati v boju pomeni v končni fazi ponuditi najboljše pogoje za življenje meščanom. V ta namen mesto znotraj zakonskega okvira države išče raznolika sredstva, orodja, pripomočke, s katerimi se dviga navzgor v konkurenci mest. Postati mora privlačno za gospodarstvo, kapital, ljudi, kar vse je temelj nadaljnjemu razvoju celote in posameznosti in kar vse mora mesto usmerjati(l) napram željenemu cilju - zadovoljstvu oz. sreči ljudi.
Na mnogo dejavnikov, ki vplivajo na umestitev.določenih dejavnosti v prostor mesta, mesto sicer ne more na hitro vplivati, kar še posebno velja za k profitu nagnjene dejavnosti, toda vseeno lahko mesto z določenimi instrumenti svoje primerjalne pomankljivosti kompenzira. Na drugi strani pa je zopet tako, da se kar nekaj dejavnosti v prostor mest že po logiki stvari takorekoč samodejno umesti. Kvaliteta konkretne oblasti pa je v tem, da v mesto pripelje, kar sicer ne bi prišlo, brez njenega posredovanja.
Pri tem si morajo mesta v prvi fazi še najbolj prizadevati pridobiti gospodarstvo. Mestni proračun in splošna stabilnost sta namreč nemalo odvisna od moči gospodarstva mesta. Predvsem mestni proračun namreč financira tudi projekte, ki so pomembni za kvaliteto življenja v mestu, a hkrati niso tržno zanimivi ali pa so finančno prezahtevni, da bi se financirali od drugod (denimo infrastruktura, javni promet, kultura, vzgoja...). Pritegniti kapital oz. gospodarstvo je, kot rečeno, ena glavnih, toda še zdaleč ne edinih nalog mest dandanes.
Danes mesta nočejo biti privlačna le za sekundarni sektor, torej za industrijo, temveč tudi in predvsem za trgovino, bančništvo, zavarovalništvo, razne druge storitvene oz. oskrbne dejavnosti; torej terciarni in kvartarni sektor. Tudi v Novem mestu je tako. Če je Novo mesto v obdobju od 'petdesetih do sedemdesetih let dobilo razmeroma močno industrijo, pa se zdi, da se danes usmerja predvsem v terciar in kvartar. Razvoj t.i. centralnega dela Bršljina, novega oz. razširjenega poslovno-trgovsko-upravnega centra in to bolj kot ne prav na lokaciji nekdanjega, danes žal propadlega gradbeno-industrijskega giganta GIP Pionir, nam govori ravno o tem.
Prostor v Bršljinu pomeni za mesto možnost prihoda svežega kapitala, snovanja novih delovnih mest, izboljšanja življenjskega standarda prebivalcev dela mesta, posredno pa tudi možnost za boljši razvoj na različnih drugih področjih preko prispevkov, ki se bodo od tu sčasoma natekali v mestni proračun.
A boj za mesto ne pomeni vedno tudi boja za njegove meščane, vsaj za vse ne. Tu se pojavi tudi eden nesrečnih antagonizmov med praviloma parcialnim interesom kapitala, torej tistega, kar mesto potrebuje za doseganje svojih ciljev in kar je v ne^i fazi celo sam cilj, ter med interesom mesta kot celote, torej splošnim - morda se ta zato včasih zdi nikogaršnji - interesom, ki naj bi ga zastopala mestna oblast pz. službe.
Sposobnost rhesta, da privlači, a hkrati usmerja kapital in investicije v svoj erostor, je izrednega pomena. Žal pa se tu kaže pomembna pcmankljivost naše oblasti. Odseva jo tudi "ureditveni načrt centralnega dela Bršljina", ki ureja brezobličen propadu Pionirja postal celo nefunkcionalen, je moč videti, da je mesto sicer zaznalo potrebo za dotok svežega kapitala, toda na mesto celostnosti je postavilo, morebiti nevede, njuni
prostor, ki je ob Na tem primeru in nato možnosjt dolgoročnosti in nasprotji.
Kapital, ki se bzira zgolj na čimprejšnji profit, je ob propadu Pionirja zavohal <onkretne, dostopne možnosti za svoj tukajšnji razplod. Za razliko od sekundarnega sektorja gospodarstva sta terciarni in kvartarni praviloma kapitalsko manj intenzivna in zato posledično ge n jjno dolgoročneje naravnana, ter se ne ozirata kaj dosti na dolgoročni in širši interes okolja, v katerega vpadata in torej jima tudi ni važno, kaj se dogaja z mestom danes in v prihodnosti. Želi o si zgolj zanimive lokacije za investicijo, ki naj se čimprej povrne in prinese nekaj profita, potem pa ni zanje prav nič važno, ne se vse skupaj sesuje.
Nima smisla t j in še manj danes (ker je prepozno) spotikati se ob dejstvo, da je lokacija za razvijanje oz. razširjanje mestnega centra neposrečf sno izbrana, prav tako se nima smisla spraševati, kako morejo in smejo biti mestne službe nepripravljene na zlahka predviden prihod kapitala, da so sposobne ponuditi le ob spletu nesrečnih okoliš 5in iznenada razpoložljiv prostor mesta, in kako so taiste službe ahko povrhu tako ohole in nemočne proti moči prodirajočega kapitala, ter sposobne takšne ozkoglednosti. Kapital je tako pr šel do poceni zemljišč v Bršljinu, izpostavil svoje zahteve, mesto 3a je povsem benevolentno na hitro in s temu primerno kvalitei o planov omogočilo razvijanje centra.
Dejstvo je, db bi lahko tu zaznane probleme (degradirano območje, promstni problemi) in izhodišča (interes kapitala, gradnja severne obvoznice, bližina proizvodno-storitvenega centra, bližina mestnega jedra, predvidena(l) koncentracija stanovanj) reševali oz. izkoristili tudi z drugačnimi posegi, ki bi se ne tako zelo dotikali drugih novomeških urbanističnih problemov in ki bi njih reševanja ne determinirali.
Takšen center pa pač pomeni determinanto urbanega razvoja mesta. To sicer ti nič groznega, če bi v posameznosti, kar je v tem primeru de Bršljina, nahajali interes skupnosti, celote. A temu v našem pr nheru ni tako. Podredljivost posameznosti celoti
bi seveda morala biti še toliko bolj prisotna v primerih, ko gre za razvoj žariščnih, centripetalnih točk mesta, ki privlačijo, generirajo in s tem usmerjajo mestni razvoj. V primeru, da pa se mesto na novo dejstvo v prostoru ne bo odzvalo s preusmeritvijo urbanističnega razvoja, pa bomo lahko predvideno investiranje v prostor Bršljina v prihodnje ocenili kot nesmotrno.
Zato lahko rečemo, da v našem konkretnem primeru kratkoročni in parcialni interes kapitala usmerja urbani razvoj mesta ter se - žal uspešno, toda brez posebnega razloga -zoperstavlja širšemu interesu, torej interesu razvijanja mesta kot celote, ki ga pač niso znali pravočasno artikulirati in zagovarjati
tudi preko urbanističnih dokumentov mesta. Dejstvo sicer je, da je potrebno degradirano, brezoblično, nefunkcionalno mestno območje urejati, toda ne v nekaj takšnega, kar stori škodo celovitemu in logičnemu razvoju mestne slike.
Občinske službe očitno vedo (še sreča, da vsaj to), da velja upoštevati interes kapitala. Da pa to ne sme biti diktat in da ga je potrebno hkrati tudi usmerjati in usklajevati z drugimi, širšimi interesi, se jim še sanja ne.
Nenačrten pristop k boju med mesti lahko žal prinese več škode kot koristi za mesto. Zato mora bitko voditi nekdo, ki ga nosi zavest o širšem dobru in ne zavest o kratkoročnem in parcialnem kortetnem za kapital. Zatorej lahko pomen urejanja centralnega dela Bršljina za Novo mesto zlahka imenujemo Pirov vzlet Feniksa.
Tomaž Levičar
_ADINSKO/A3/crno/PAN 1235 2/25/99 6:41 AM Page 1
C M
Y CM
MY
*
*
*
*
Prvi korak k samostojnosti.
* •
Samostojnost, pridobivanje zaupanja odraslih, dokaz,
v
da znate tudi mladi ravnati z denarjem ... Se mnoge nenapisane želje
lahko uresničite z odprtjem lastnega tekočega računa Poštne banke Slovenije, d.d.
na najbližji pošti.
/
Za dodatne informacije pokličite telefonsko številko 061 174 1207 ali 063 425 2715, 425 2719.
Prijazno vam bomo pojasnili vse, kar vas zanima.
Poštna banka Slovenije, d.d.
Ulica Vita Kraigherja 5, Maribor
KOMPAS DESK
Z novomeških “odrov", I. del...
foto BP
Gospa Staša Vovk je strokovna tajnica Zveze kulturnih društev Novo mesto, članica strokovnega sveta KC Janeza Trdine in verjetno tista, ki o novomeškem gledališču zadnjih desetletij največ ve. Med drugim pravi: “Kakor pametno bomo izbirali ljudi, tako pametno se nam bo godilo. Delati v (ljubiteljski) kulturi brez imeti rad to delo je čisti nesmisel.” O gledališču pa, da v nobenem primeru ne bi smelo biti stvar prestiža.
Ali se novomeškemu gledališču res obetajo boljši časi in kaj sploh je to novomeško gledališče, predvsem pa ali ga hočemo ali ne? “Res, ne gre za široko izraženo težnjo, sem pa prepričana, da bi ustanavljanje gledališča podprl velik del Novomeščanov," meni gospa Staša Vovk.
Enkrat junija, mislim, sem se pogovarjal s prijateljico, zakaj vendar se nič ne ukrene v zvezi z novomeškim gledališčem. In sem se branil; kot da bi imel slabo vest, sem (se) zagovarjal, da se nekaj že poskuša in da nekoč in... Pa je vseeno ostal občutek, da se je nekje izgubila tista naivna drža, ki še ne zagovarja birokratske logike in ne pristaja na lažno postopno reševanje problemov, če je res, da potrebujemo gledališče zdaj, potem ga je potrebno zdaj tudi ustanoviti. Čakanje na srečno naključje v neki prihodnosti enostavno ni rešitev.
Če razmislimo: seveda, univerzo je pametno imeti in če razmislimo še enkrat: tudi gledališče je dobro imeti. Zakaj točno, verjetno ne ve nihče, ampak prizadevamo si zanj že dolgo in vsi, kajne? Ali pa se motim? Staša:
“Gledališče je nuja za celovito kulturno življenje tako mesta kot širšega prostora. Je živo, se dogaja v živo. Energijo izžareva in jo hkrati črpa iz prostora, je z njim življenjsko povezano in je zanj zato važno. Absolutno da."
Gledališki utrip v Novem mestu trenutno meri abonma Kulturnega centra Janeza Trdine, ki je praviloma vsako leto razprodan, njegovo vsebino pa določa strokovni svet, ki je v svojih odločitvah razpet med tehnično (ne)primernostjo odra - zaradi česar v Novem mestu ne more gostovati nobena od scensko ambicioznih predstav slovenskih gledališč - in vztrajno lakoto publike po komedijah (zato je program vsako leto znova in mimo kakršnihkoli prepoznavnih vsebinskih teženj prepuščen naključjem in omejitvam, včasih nagnjenim v pozitivno, drugič spet v negativno stran), nato zbir amaterskih predstav v okviru Zveze kulturnih društev, za katere obstaja zanimanje, a bo njihova prisotnost v bodoče vedno bolj ovirana z banalnimi razlogi, kot so visoki stroški najetja dvorane, ter nekaj bolj ali manj obiskanih od tu in tam prihajajočih predstav, med katerimi so verjetno najopaznejše tiste, ki jih pripravlja Matjaž Berger.
Toliko gledališča seveda ne zadostuje. Problem je predvsem v tem, da nimamo lastne produkcije; ta nam manjka v celoti. Ima pa gledališče v Novem mestu publiko in te sploh ni malo.
Pred nekaj leti, ko sem se začel posvečati gledališču, tudi tistemu, ki ga v Novem mestu ni bilo, sem imel občutek, kot da malokoga oziroma sploh nikogar ne vznemirja ta primanjkljaj. Nekaj kasneje sem bil neverjetno presenečen nad izraženimi brezštevilnimi prizadevanji in pobudami zanj, ali če citiram sedanjega novomeškega župana: upajmo, da bo spodbujena želja in volja mnogih, da Novo mesto kot regijsko središče končno le dobi svoje poklicno gledališče.
“Kar se tega poklicnega gledališča tiče - z njim je nekako tako kot s kvasom, ki noče vzhajati. Človek lahko zamesi testo in upa, da bo kasneje vzhajalo, lahko, da bo, ni pa nujnočMesto je imelo v preteklosti stoodstotne pogoje za poklicno gledališče. Imelo je namreč izjemno amatersko gledališče (Dušan Jereb, op. BJ), zlasti v petdesetih in v delu šestdesetih, t igralci, ki so bili vsi po vrsti zelo dobri in s produkcijo tudi do šestih premier v sezoni. Če. bi takrat obstajali ljudje - jasno, da v vodstvu, kje pa drugje, ki bi premogli toliko duhovne širine in naklonjenosti kulturi, bi zdaj imeli to gledališče. Izgovori o denarju odpadejo. Danes je denar zagotovo večji problem. Smo pa v Društvu Novo mesto trdno odločeni, da gledališče v Novem mestu bo. ”
Res je, da bi se Novemu mestu vsaj spodobilo imeti profesionalno gledališče. Vprašanje pa je, kakšno bi moralo biti. Da bi bilo kopija konvencionalnega pokrajinskega gledališča s pomanjkljivim ansamblom, vsebino in publiko, je nesmiselno, ker potem bi bilo to slabo gledališče. Gledališče namreč ne bi smelo nastati slučajno iz napačne ali popačene predstave o tem, kaj naj bi bilo (pišem iz tiste osebne izkušnje, ko ljudje z istim tonom govorijo o živem in še kako poskočnem božičnem paketu iz Name kot o igralcu iz Drame), pač pa iz zelo jasnega vedenja kaj, kako in za koga bi rado obstajalo. Takšnega vedenja pa, tako se zdi, še nihče ni pokazal.
Kaj bomo pa danes gledali?'
Žive ljudi.
“Drži, da nihče ne ve natanko, kakšno gledališče naj bi nastalo; da ne obstaja nobena skupina ljudi z jasno vizijo, kakšno gledališče hoče."
Občutek imam, da bi ekstremno gledališče, radikalno v smislu poetike in ekskluzivno v razmerju do publike, lahko pomenilo dober začetek. Takšno gledališče bi namreč naravnost vzpodbujalo k opoziciji, nasprotovanju, preverbi drugačne estetike, torej tudi k ustanavljanju. Če pa bomo začenjali iz središča zmernega oziroma sprejemljivega, bomo izgubili iskrenost, ker ne bomo povsem razumeli, kaj želimo povedati, da bi prepričali gledalce, in se bomo pretvarjali - tega pa nočemo, ali ne?
“Gledališče mora biti odprt prostor za različne zamisli, tudi za nepreizkušene, nove in drugačne. Je pa pri tem zelo važno imeti pogum. Imeti ga morajo tako tisti, ki prihajajo z idejo, kot tisti, ki lahko pziroma bi morali pri izvedbi te ideje pomagati in ki jih tudi ne bi smelo biti strah, kaj bodo ljudje rekli in ali bo nastal škandal. Konec koncev, kakšen škandal ne bi škodil.
Treba je vedeti, da je v institucijah, ki imajo moč odločanja, zadržanost pred prevelikim tveganjem vedno prisotna. Možnosti pa sta vedno dve: da se držiš preverjenega koncepta, ki ti zagotavlja zmeren, nikoli pa odličen rezultat, ali pa da tvegaš. V moji naravi je to drugo: mimo preizkušenih receptov ustvariti pogoje, ob katerih bo kaj zraslo, pa čeprav osat. In kar se novomeškega gledališča tiče: jaz bi se trudila ustvariti te pogoje. Zaenkrat je tak, verjetno najvažnejši pogoj prostor."
Branko Jordan
foto: Tomaž Grdin Ki
filmska sftan
John Boormnan se je rodil leta 1933 v angleškem Sheppertonu. Sicer protestant je bil vzgojen v jezuitskem samostanu in katoliška ideja o svetem Graalu je postala temelj njegovega filmskega opusa. V letih 1949/50 je bil filmski kritik za radio in različne magazine. 1955 je začel delati kot asistent montaže na Britain’s Independent Television. Zatem se je preselil v Bristol in dobil delo producenta dokumentarnih filmov v tamkajšnji podružnici BBC-ja. 1957 je pričel delati kot TV režiser in leta 1962 (kot urednik dokumentarnih programov na BBC) tudi sam snemati dokumentarce. Tri leta kasneje pa se prične njegov opus igranih filmov.
Šestdeseta leta so katapultirala Johna Boormana. Tedanji krog britanskih filmskih ustvarjalcev, kamor je nekako spadal, je bil dobra 'družba: Tony Richardson, Karel Reizs, Lindsay Anderson, Jack Clayton, John Schlesinger, Peter Yates, Bryan Forbes, Richard Lester, Ken Russell, Peter Medak. Vendar ga s tem tedanjim britanskim novim valom ni mogoče poistovetiti. Nikoli se namreč ni pridružil zmaterpu socializmu, ki so ga zastopali Tony Richardson, Karel Reizs in Lindsay Anderson, in tudime smeri nadrealizma Richarda Lesterja. Boormana filmska zgodovina označuje skupaj s Kenom Russellom za predstavnika fantazistov s poudarjenim smislom za vizualno. Pa vendar sta si podobna samo od zunaj, kajti razlika med njima je očitna. Russell je (vizualno) patološki in brez logike, medtem ko je Boorman zelo selektiven in dopadljiv. Na to namiguje dejstvo, da so Russellovi najbolj osebni filmi imeli pri občinstvu negativen odmev in so tako tudi finančno propadli, v nasprotju z Boormanom, prr katerem je publika najlepše sprejela prav njegove najbolj osebne filme in s tem tudi njegovo najbolj fiksno idejo, idejo o svetem Graalu.
Njegov prvenec CATCH US IF YOU CAN (1965) je imel za glavno temo pop-beat zgodbo, ki bi morala biti uspešna pri občinstvu. Tu je Boorman prikazal razrvanega pop idola in njegove frustracije naslonil na eksistencialno iskanje Graala - sanjskega otoka. Tega seveda občinstvo ni sprejelo, saj so imeli v spominu Lesterjev nadrealistični A HARD DAY’S NIGHT (1964).
Noir-paranoični triler POINT BL7\NK (1967) zaradi svoje kompleksne flash-back narativne strukture ni dosegel publike, čeprav je za kritike takoj postal kulten.
Od vseh verjetno najslabše sprejeta Boormanova filma sta HELL ON PACIFIC (1968) in LEO THE LAST (1970). Obema je skupna nit režiserjevo raziskovanje medčloveških odnosov, kar izpelje zelo občutljivo in nam odkrije še neznane sfere. Prvi obravnava robinzonovsko frustracijo na samotnem otoku, drugi pa okolje post-holokavsta.
Finančno je najbolj uspel s filmom DELIVERANCE (1972), medtem ko sta bila ZARDOZ (1973) in EXCORCIST II: THE HERETIC (1977) nesprejeta. Svoj blišč je pokazal s filmoma EXCALIBUR (1981) in EMERALD FOREST (1983) ter se zopet odrešil.
HOPE AND GLORY (1987) je avtobiografski film o vojni skozi oči otroka. Zanj je bil tako kot za Deliverance nominiran za oskarja.
Pri tej dialektiki vzponov in padcev je presenetljivo to, da so Boormanu najbolj uspeli osebni filmi, to so tisti (DELIVERANCE, THE EXCALIBUR in THE EMERALD FOREST), v katerih se je najbolj neposredno, očitno in radikalno zrcalila svetovnonazorska in idejna obsedenost z legendo o iskanju svetega Graala in kralju Arthurju. In nasprotno so neslavno propadli filmi, v katerih je najmanj eksplicitno sledil svoji obsedenosti, drugače rečeno: propadli so filmi, v katerih si je bil najmanj zvest. V tej
Odrešitev (Deliverance, 1972)
Meč kralja Arturja (The Excalibur, 1981)
Smaragdni gozd (Emerald Forest, 1983)
logiki je potemtakem nekaj protislovnega, nekaj protinaravnega - nekaj, kar je v neskladju s klasičnimi zakoni filmske umetnosti v Holywoodu. To jasno opozarja na specifičnost Boormanovega odnosa do Holywooda in njegovega položaja tam, kar nam potrdi dejstvo, da so vse Boormanove filme z izjemo prvega finančno krile ameriške korporacije. Bilo bi napak misliti, da se je Boorman vdal Holywoodu, prej narobe. V tej točki je njegova taktika podobna taktiki Davida Leana. Oba sta vse svoje filme posnela zunaj socialnega prostora, ki ga obvladuje studijski stroj. Gre za radikalnost v izboru lokacij, ki so oddaljene, neobvladljive in nedostopne. Lean je posnel MOST NA REKI KWAI v Ceylonski džungli, LAVVRENCEA ARABSKEGA v jordanski puščavi in DOKTORJA ŽIVAGA v kanadski večni zimi. Boorman je enakovredno radikalen pri svojih filmih, za katere je izbral lokacije v škotskih gozdovih (THE EXCALIBUR), na samotnem otoku (THE HELL ON PACIFIC) in amazonski džungli (THE EMERALD FOREST).
Ob teh dejstvih se tudi jasno izriše razlika med Boormanovim in Russellovim vizualnim svetom. Russellu je vizualno specialni efekt studijska frustracija in paranoično hipertrofiranje nadomestkov izključujoče lokacije. Boormanov vizualni efekt temelji na izboru okolja oziroma naturalizaciji studijske reference. Kljub vplivu žanrov Boormanovi filmi demonstrirajo čist kinematičen efekt, ki ga obvladuje s spremenljivim ritmom, ki omogoča intelektualen užitek.
Naslanjajoč se na tradicijo realističnega filma, sta Boormanovo prepričanje in osebnost, ki temeljita na svojevrstni uporabi montaže in zvoka, za vedno spremenila žanr kriminalke in avanture. Zanimajo ga motivi, ki v njegovi obdelavi dobivajo vrednost simbolov sodobne družbe. Tako prikazovanje zaprtih skupin ljudi in posameznikov v boju z naravo ali družbo ga postavlja na mesto enega najvidnejših režiserjev britanskega filma.
Klemen Dvornik
.asa!
Nagrai
Avtorsl
p prejeli: litografija
Borut Peterlin
1. nagrada
Avtorica: Aleksandra Vajd iz Maribo) Ciklus Družinski album
Natečaj Fotografija leTa	“žefjefičprevetnl sroReflsRo
fotografsko produkcijo in se upravičeno ponaša kot najuglednejši natečaj pri nas. Tako bistveno prispeva k uveljavljanju fotografije kot enakovredne umetniške discipline in pomembnega izraznega medija. Na naslov natečaja je prispelo okrog 1500 fotografij 183 avtorjev - odziv številčno močno presega dosedanje natečaje. Rezultati so bili na ogled v Cankarjevem domu med 3. in 21. februarjem.
Obrazložitve nagrad je za žirijo 1 napisal Milan Pajk: "Družinski album je serija 10 fotografij, ki so začele nastajati v letu 1997, njen konec pa naj bi bil istoveten s trajanjem življenja protagonistov.
2. nagrada
Avtor: Borut Peterlin iz Straže pri Novj Ciklus: Mali princ
trenutkov njihovega živjjenfana nači™ ki pove veliko tistim, ki jih poznajo, in manj tistim, ki jih ne. Vendar smo tudi vsi mi, ki te družine ne poznamo, pa smo s tem projektom pritegnjeni k opazovanju njenega intimnega življenja, s tem istim aktom pri-siljeni, da se vprašamo o našem kg lastnem bivanju. Predstavitev^ serije v različnih okvirjih,-gledalcu vsiljuje misel, da je vse skupaj pobrano s sten družinskeSpok hiše, sicer ne vpliva na kvalipo r samih fotografij, prav gotovaca^H-pomaga graditi vtis družinske B-fo intimnosti. V današnji popBvi| novih tehnologij in zgolj raziSH evanju njihovih formalnih uporab | so te fotografije jasno sporoH^J o pravih vrednostih fotogpf-i Iti skega medija.”	Bp
Fotografija Veselje
Prosim otroke naj mi oproste, da sem to knjigo posvetil o.cjjte&emu. Imam tehtno opravičilo: ta odrasli je moj najboljši prijatelj... Če vsa ta opravičjjj^e,vza'dg|iajo, posvečam to knjigo otroku, kar je ta odrasli nekdaj bil. Vsi odfasli so bili nekdaj otfa§B:ffpd^je redki od njih se tega spominjajo).
Nagrada* reportažo
(10Q.00G*T, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo)
Avtš: Jure Eržen iz Ljubljane
Ciklus: Izraelsko-palestinski vsakdan
3. nagrada
Avtor: Andrej Cvetnič iz Maribora Ciklus: Baker
Janez Vlachj/^Potreti in akti' CD, Mala galerijajTttu^M
Dušan Friče, ^ukradene podobe’’ CD, Mala galerija, http V/www.cd-če4
ll(IIBW?P?W?TOt^avn'k' "ujete strukture", KUD France Prešeren, (Karunova 14, Ljubljana)
Rihard Kalin: "Crossina The Borders - prek meja’’ GalerjjpUp, (Trg.f«^owe 3, Ljubljana)
Mese^^S^v Galenf likovnih umetnosti v Sloverff^SPpJ' (Tomo Jeseničnik, Aleš Gregorič,
Natečd}i:
Društvo ljubiteljev foj razpisujeta Foto-na|
1999)	-
Razpis za 21 ,jjf IA$| aprila 1999) “ p
lp Krško in FZS	§
|‘MOC SAVE” (do 30. aprilai
jNALE MLADIH 1999 (do 9.;
|jz triptiha Svetilničarjeve sanje” Sega muzeja, Grajska pot 13, Škofja I14.3.)
Več podrobnosti o
ih si oglejte na internet
“prizadeti’’ in družba...
Skrivnostna
lepota
Prav težko mi je začeti ta članek. Pisala naj bi o duševno prizadetih odraslih ljudeh, s katerimi sedaj že sedmo leto preživljam po osem službenih ur na dan. Težko pa mi je predvsem zato, ker je ta tematika tako široka, da ne vem, o čem naj pravzaprav pišem: o tem, kar se dogaja pri nas v Varstveno delovnem centru; ali pa naj se raje lotim samega dejstva drugačnosti teh ljudi in tega, kako se nanje odzivamo mi, ostali, ki ustrezamo družbeno priznanim pojmom normalnosti. Pravzaprav je zame vedno izziv odkrivati kaj nam ti, drugačni, ljudje sporočajo. Samo dejstvo, da obstajajo, namreč pomeni, da nam prinašajo neko sporočilo in s tem priložnost, da se ob njih sami spremenimo.
Že takoj na začetku tega pisanja čutim nevarnost, da bi pojav duševne prizadetosti idealizirala. Prav gotovo se bo med mojimi strokovnimi sodelavci, ki se v praksi srečujejo z mnogimi težavami in trpljenjem prizadetih ljudi, pojavila takšna misel - vendar pa pri tem razmišljanju izhajam iz dejstva, da je negativnega gledanja nanje v družbi že preveč in bi zato rada stvar osvetlila še z druge, svetlejše plati.
Za začetek naj vsaj na kratko predstavim težave oz. drugačnost teh ljudi. Raba izraza "duševno prizadeti" je v strokovnih krogih že dalj časa vprašljiva. Pojavljajo se novi izrazi: “ljudje z učnimi težavami" ali pa “osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju” - a nobeno od teh poimenovanj še vedno ni najboljše.
gotovo posledica pomanjkanja izkustva srečanja s duševno prizadetim, občutek usmiljenja pa najbrž sproži misel, za kaj vse so ti ljudje v življenju prikrajšani. Priznam, da si tudi sama pogosto nisem na jasnem, koliko naši varovanci dejansko trpijo zaradi dejstva, da nikoli ne bodo čisto v enakopravnem položaju z ostalimi. Ampak v glavnem opažam, da tudi pri njih, tako kot pri večini ljudi, rastejo želje v skladu z dejanskimi možnostmi,Tako se niti ni tako težko pogovarjati z njimi npr. o tem, da nikoli ne bodo imeli svojih otrok, žene, moža,. To poslušajo namreč že vse življenje in so tako svojo življenjsko stvarnost že bolj ali manj sprejeli. Tako torej strah ali usmiljenje ne omogočata pravega odnosa do prizadetih ljudi.
Pravi odnos pravzaprav pomeni sprejeti jih takšne, kakršni so in pustiti, da nas njihova drugačnost nagovori. Da bi jih sprejeli, pa jih moramo najprej srečati. Imeti moramo priložnost, da se znebimo svojih predsodkov in napačnih strahov. Kljub temu, da se veliko posameznikov velikodušno angažira in pomaga prizadetim vstopati v odnos z drugimi, je odnos širše družbe do njih še vedno problematičen.
Tukaj ne gre za finančno plat skrbi za duševno prizadete. Mislim, da se je država na tem področju kar izkazala. Problematično je prayzaprav gledanje na duševno prizadetost samo, saj se še vedno večina ljudi zdrzne ob misli na prizadetega otroka. TO je namreč otrok, s katerim so že od rojstva naprej
drugačnost
i
Težava teh ljudi je preprosto v tem, da imajo nižje inteligenčne sposobnosti kot ostali; poleg tega pa pogosto še razne dodatne telesne motnje. Zavedam se, da si je pod to oznako težko predstavljati kaj določenega - bebave predstavitve, ki nam jih ponujajo'v filmih, v glavnem ne ustrezajo resnici. Kljub nižji inteligenci imajo namreč ti ljudje svoja pričakovanja in predstave o življenju in so zase, do neke mere, sposobni poskrbeti.
Sam pojav duševne prizadetosti danes prav gotovo ni več takšen tabu, kot je bil - tudi v še ne tako davni preteklosti. Pogosto sem slišala žalostne zgodbe o tem, kako so starši - ujeti v svojo žalost, strah in občutke krivde -svoje prizadete otroke skrivali pred drugimi ljudmi. Prav nič jih ne obsojam, saj vem, da zna biti odziv nepoučene javnosti ob stiku s prizadeto osebo pogosto zelo neprimeren. Starši pa so zaradi otrokove prizadetosti prav gotovo še posebej ranljivi.
Neprimerno lažje je gotovo nam, ki z njihovimi otroki delamo, saj se vedno lahko umaknemo nazaj v svoje življenje. Zaradi tega svobodnega odmika nam je omogočeno, da bolj realno doživljamo tudi dar, ki nam ga ti ljudje prinašajo, torej skrivnostno lepoto njihove drugačnosti. To potrjuje zanimivo dejstvo, da se pri nas v VDC-ju vsi delavci in obiskovalci dobro počutimo. Prav pogosto lahko opažamo, da ljudje, ki pridejo k nam, hitro začutijo privlačnost življenja v skupnosti s prizadetimi ljudmi. V nasprotju z zaskrbljenostjo mnogih, ki menijo, da je v naši hiši težko delati in da moramo imeti dobre živce, moram priznati, da se sama do sedaj še v nobeni skupnosti nisem čutila tako brezpogojno sprejete kot ravno tu - med mojimi duševno prizadetimi prijatelji.
težave. Pogosto je bolj bolehen in odvisen od raznih zdravstvenih uslug kot drugi, potem pa je to seveda tudi otrok, ki se bo slabo učil, mogoče ne bo nikoli bral, računal, celo govoril... Sanje o izobrazbi, poklicu in karieri odpadejo že na samem začetku. Nobenih povprečnih pričakovanj, nič takšnega, za kar so vsi starši ponosni na svoje otroke - še posebej v naši potrošniški družbi. Rodi se torej otrok, ki ne bo nikoli toliko ustvaril, da bi lahko sam poskrbel zase in se preživel in bo tako vse življenje na plečih družbe.
Čudovito se mi zdi, da tukaj ni nobene načrtovane zahrbtnosti in trgovine z odnosi. Si pač kakršen si in v hiši, kjer je toliko drugačnosti, je vedno še prostor tudi za tvojo drugačnost. Posebno dragoceno se mi zdi tudi veselje, ki v našo hišo prihaja -sama ne vem od kod. Rekla bi, da iz nekih skrivnostnih kanalov - no ja, pa naj to ostane skrivnost. In koliko smisla za humor odkrivam pri naših varovancih. Človek bi mislil, da je smisel za humor povezan z inteligenčnimi sposobnostmi, ampak očitno stvari niso tako enostavne. Torej, živimo prav veselo in zanimivo življenje.
Pogosto se ljudje, ki jih srečujemo, odzivajo na naše varovance s strahom ali pa s pretiranim usmiljenjem. Strah je prav
Starši zaradi tega dejstva pogosto trpijo. Velikokrat se srečujem s stisko teh ljudi, ki dejansko dolga leta živijo z hepotrebnimi občutki sramu in krivde. Pa sami niso prav nič krivi za to, da je njihov otrok prizadet. Zelo majhen je namreč odstotek prizadetosti, ki bi jih povzročilo npr. nezdravo življenje matere med nosečnostjo. Toda vrednote v družbi so na žalost postavljene tako, da v njej ni prostora za drugačne. Ali ni nadvse žalostno doživljati, da se tvojega otroka nihče ne razveseli? Pogosto razmišljam o tem. Na prvi pogled tako vse izgleda precej brezupno, ali ne?
Toda ali ni zares dragoceno in odrešujoče ravno v teh časih, ko se moramo vsi na vse pretege dokazovati, srečati ljudi, ki niso vstopili v tekmo tega časa. Zase zahtevajo samo pravico, da preprosto so. Da bivajo brez velikih ambicij in pričakovanji Sporočajo nam, da je življenje samo dragoceno in močno in da ga je vredno živeti zaradi njega samega.
Ker naši varovanci nimajo velikih ambicij in načrtov za prihodnost, so tako bolj usmerjeni v sedanji trenutek in v odnos, Ali ni tudi to prav ti^to, česar v današnjem svetu tako primanjkuje? Najbrž od tu prihaja tisto veselje, o katerem sem pisala že na začetku. Pogosto so mi starši naših varovancev kljub vsem težavam in stiskam priznali, kako povezovalno vpliva prisotnost prizadetega otroka na družino in pogosto tudi na širše okolje, kjer le-ta živi. Potem pa so tu še druge dragocene izkušnje, ki jih vsak, ki se sreča s prizadeto osebo, doživi po svoje. Te izkušnje so skrivnost, ki se odvije v človeku, ko le-ta pusti, da ga srečanje nagovori. Hočem torej dokazati, da so prizadeti ljudje za nas lahko dar, če smo se jim le pripravljeni približati brez zahtev in predsodkov. Toda, ker bi v nas lahko povzročili spremembo -ljudje pa se spremembi upiramct, smo jim “velikodušno" odmerili prostor v posebnih ustanovah, kjer v velikih skupinah preživljajo svoje življenje. Nekoč smo s sodelavci ugotavljali zanimivo dejstvo, da je večina takšnih ustanov zgrajenih nekoliko stran od stanovanjskih naselij in mestnih središč... Najbrž iz previdnosti; da pogled na prizadete ne bi koga motil.
Vesela sem, da gre trend v svetu v drugo smer. Ljudje dejansko vse bolj čutijo, da so prizadeti ljudje enakovredni z neprizadetimi in da imajo že samo zaradi svoje drugačnosti svetu kaj dati. V nekaterih deželah množično zapirajo velike centre in namesto njih ustanavljajo majhne bivalne skupnosti sredi stanovanjskih središč. V takšnih skupnostih živijo manjše "družine" prizadetih ljudi, skupaj s tistimi, ki jim pomagajo. Na takšen način se njihovo življenje najbolj približa vzorcu družine, kar je pač ideal za vsako skupnost. Pomembno pa se mi zdi tudi to, da tako pridejo prizadeti ljudje živet med ostale ljudi in tako vsi dobijo možnost za srečevanje in druženje. V Sloveniji sicer še ne bomo kmalu zapirali velikih ustanov za duševno prizadete, kljub temu pa mislim, da smo na dobri poti in da gre tudi naša prihodnost v to smer.
Do takrat pa je čas za to, da počasi izkoreninjamo strah in predsodke in se pripravljamo na srečanje. Mimogrede - pridite nas kaj obiskat! Tega smo vedno veseli.
Mojca Zver
fotografije Borut Peterlin
j|Ji§ig
wWšSB
■
w
mj?
spn
Hendikepirani ljudje so pr
li§£&|
Osam
PIPHi f mM9
P®?.
Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhtiče vino sladkih trt
vžil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si SMRT.
simbolne, vrednosti te| | kriplje trudimo spremeniti ustrezali bistvu)i$aj je to seboj; z vprašanji kc
dje so ^pravrjotovc teh cilje^poti ir mieniti irjihovo ide ij je to vefppgje do smo,lraj je srn
jptovo najprepoznavnejši nosilci <fn preprek, zato se na vse lentiteto (jih popraviti, da bi kot spopasti se s samim mrt, kaj je smisel življenja. . . , Namesto sebe jih razglasimo za marginalce, invalide, uboge in nemočne; po vrhu vsega pa vsemu skupaj pripišemo še nemalo patetike. Skratka: določamo jim “bistvo” oziroma identiteto, skozi katero vpeljujemo objektivno vzročno zvezo med določeno poškodbo in družbenim položajem ter karakterjem medsebojnih
Alojz Gradnik
Pred časom semm^|re “bližnji srečanji". S prvim sporočilom sem se srečal po naKpčju, drugega pa sem uzrl na jambo plakatih. Na tem mestu se nameravam le dotakniti dveh fragmentov, za katera se na prvi pogled zdi, da nimata nič. skupnega, vendar menim, da ju lahko s pridom uporabimo za izi
uravnani glede na človekovo “bistvo" skozi §oo segregacijo. Na nek način želimo poskrbeti nemočnih... 2a njihov imaginarni status ter da bi se tudi oni sami prepoznali v tej za invalide, nemočne... In ravno ta t" nam gladko uspe. Ponavadi hendikepirane vrsten tragičen način. Za nas so to ljudje, ki .,, sapsami niso sposobni za delo. Skozi to rt|g, v ka|9ci zlahka zaznamo manjko zavedanja svojih j fed»p|ja, izvajamo identifikacijo drugega -statu3QSfb v®šem primeru hendikepirana oseba.
Absurd, ki mu ril para, je v tem, i
odnosov, ki “pravično" namesto si nadvse luči in § “kopernii doživljam' potrebujejo’ miselno prizi lastnih mej| določamo ji statui
apar,
je v domeni posameznika. To ne pomeni nič da ima posameznik lastno polje identifikacije, ki bodno odločitev o tem, kaj je, in mu hkrati gradi na kar država ne more vplivati.
ojJisten, Benettonu lasten način ranem Stroku in ženski, ki ima tega kdtjgrima je prisotna račiost bivanja, tesnobe.
avnava
not
Ido drugačnosti, se prvi dotika polja oblikuje simbolno, J^i uravn;
.... ftj^šemprirrmiposamezpjkd^od do samega sebe, Kaj imata ti dv^inforrnacijr opraviti s hendikepom, bo morda^jasno na koncu. Zdajpa-se pogumno dotaknimo hendikepa, vendar - vsaj upar&M - z drugačniip priokusom.
pa bo jjoskr^jpla množica državnih irr nevladnih inštitucij.
Če odmislimo politično-ekomomski interes, ki je vpeljeval mehanizrrJpžnega razmišljanja, ki niso v “bolnem" telesu videli produkcijšSbga objekta, lahko zdaj vidimo, da je zgodba o hendikepu dobila težišče ne v “normalnih" ljudeh, temveč ravno v invalidih, nemočnih... Opozoriti je potrebno namreč na to, da je kljub vsemu glavnino “-identitetne indoktrinacije" izvedla ravnd skupina tistih ljudi, ki je podlegla in se oklicala za invalide... Brez te skupine krog ne bi bil sklenjen. To, kar jim je bilo na nek način vsiljeno, je dobilo svojo podobo ali boljp rečeno svoj moralno-simbolni status šele tedaj, ko je bilo sprejeto. Sprejeto pa je bilo s stwi invalidov, nemočnih... skozi proces izgradnje identitete, za kStero se odloči vsetejKysakdo sam in ni nikoli nekaj večnega, temveč je vedno rezultat slbialne zgodovine in zato tudi v sebi jmembein drugačne percepcije. In ravno tb
V tem je srž začaranega kroga, iz katerega hendikepirana oseba ne more izstopiti: po eni strani z vsemi močmi brani svoj imaginarni status, utemeljen na nespremenljivem bistvu njene identitete, po drugi strani pa skoraj neprestano “jamra”, kako jo družba ignorjra, diskriminira, ji namenja premalo denarja... skratka skuša spremeniti svoj družbeni položaj.
. Tako nastali gordijski vozel tokrat lahko presekajo le invalidi, nemočni... sami in nihče drug. Vse, kar morajo pri tem storiti, je to, da sebe ukinejo kot invalide, nemočne... in s tem povzročijo svojo simbolno smrt - se še enkrat rodijo v duhu, katerega neskončnost je vse. Spoznati morajo namreč to, da so žrtve svoje lastne avtorefleksije ter (fantazem) imaginarija in ne nekakšnih zunanjih okoliščin in družbenega nerazumevanja. Povedano drugače: osvoboditi se morajo usode, v katero so ujeti, in sami postati njeni gospodarji ter kreatorji svoje drugačnosti.
S tem aktom bi se priključili “normalnemu" svetu, ki je v bistvu s podvrženostjo univerzalnemu hendikepu "nenomnjalen”. To pomeni natanko to, da je sleherni človek hendikepiran zaradi negotovosti svoje eksistence, kot smo zapisali zgoraj, ki mu nenazadnje oziroma kar najprej omogoča spreminjanje in s tem dajdj^bbodo in smisel življenja. Morda je že to oziroma je najprej g, da vsi skupaj, “normalni in nenormalni", itancialnega človeka - v "bistvo" človeka, ki otraj vsakega izmed nas iMM katerem naj bi bila oblikovana podoba ' normalnega^Ki je ed™ resnica in ji je potrebno podrediti vse ostalo, in s*|vrnemo na pot Nietzschejevega nadčloveka, ki v sebi irosilplgnanje, da takega substancialnega človeka ni in ga ni bilo. Spoznali bi tudi to, da brez "normalnega" ni •“nenormalnega" in potemtakem brez skupka ljudi, ki mu rečemo družba, tudi “hendikeplranega” ni.
Namesto družbene integracije hendikepiranih v svet “normalnih" je potrebno podpirati njihovo drugačnost, ki bo nanr iš vsem postavljala ogledalo, brez katerega ne moremo prit},, dobrih interpretacij sveta in življenja. Morda bo nam po tej j omogočeno ubraniti se asimilaciji v vrednostni sistem 1 kapitalistične civilizacije in se ohraniti kot rod ljudi, ki se je sposoben odpovedati slehernemu bistvu kot edinemu in vzvišenemu - s priznanjem, da ve edinole to, da nič ne ve.
Sašo Stojanovič
nosi možriost spremembe.

N.
HU

m

'IS
j
»v

Hendikep je tesnoba, ki jo zaradi negotovosti svoje eksistence izkuša sleherni človek. Pred tesnobo ni mogoče pobegniti niti je zapreti v skrivne predalčke človeške podzavesti. Vedno je prisotna in vse, kar lahko človek dejansko stori, je to, da se sooči z njo. Ker pa je soočenje boleče in terja nemalo energije, hendikep, ki je lasten slehernemu, prelevimo v izkustvene lastnosti določenih ljudi in s tem ustvarimo posebno skupino hendikepiranih, v kateri so le nekateri ljudje, nikakor pa ne sleherni človek.
Ta akt vsakdanjega nasilja, prepoznaven po poskusu določanja skupspga bistva ljudem (kjer hendikepa. ni!), med katerimi mordaHha vsak človek svoje bistvo, vendar le-to zagotovo ni enako pri vseh, razgrinja hendikep kot tisto grožnjo, ki se je bojimo zato, ker bi se ob njej morali spopasti z lastnim odnosom do ciljev, poti in preprek, pred katerimi se v svojem , simbolnem življenju znajdemo prav vsi.
JL#s
možnost so invalidi (zavestno ali ne?) spregledali. Ujeli so se v svojo lastno metafiziko, po kateri oni sami več nimajo vloge subjekta (kar pomeni, da oni več niso tisti, ki lahko spreminjajo), temveč pristajajo na nespremenljivost bistva svoje lastne identitete, ki je ne želijo izgubiti in zato kar na enkrat postanejo žrtve, ki jim okolje (družba) preprečuje vzpon do vrha Maslovove lestvice; do samorealizacije.	. ^ftajJMSp;v
Vse to zopet kaže na odnos mecf prvim in drugim, vendar zdaj tako, daje drugi “normalni" človek, medtem ko vlogo prvega, ki v bistvu izvaja identifikacijo (je subjekt), prevzpmehendikepirana oseba. Le-ta je zdaj ujeta v posredovalru^dpos i drugim, od katerega pričakuje, da bo zaznal, v čpai je itfito bistvo njene identitete in seveda temu ustrezno tuai^Bjp,4Hendikepirana oseba je namreč telesno ali kako druga^prizadeta, motena, in ji kot taki v smislu predestinaclje pripada vnaprejšnje, natanko določeno in nespremenljivo mesto v naravi in družbi. Natanko to mora drugi uvideti, saj je tako rekoč na dlani. Pri tem pa prvi pozablja, da je v očeh drugega percipiran kot nekdo, s katerim je nekaj narobe in mu je^otr^bno,pomagati.
fotografije: Sašo Stojanovič, T(#riaž Grdi£
■L
.
življenje na "visoki igli”...
eedle Park:
leg “kouka”, o katerem smo že pregovorili, imamo v Novem mestu tudi opijate - zato bomo razložili njihovo estavo. Opijate pridelujejo metnjakoviči iz znane rastline, enovane Mak Vsemogočni. Iz cvetov ka ob cvetenju strokovnjaki pridelajo rov opij, ki ga lahko uporabljajo za ijenje. Opij je trda droga. Najbolje ga je ne poskusiti, kajti že po prvem kajenju izzove hudo odvisnost. Surovi opij je pri nas verjetno najtežje dosegljiva zmes. Seveda na močno in silovito jezo in žalost morebitnih konzumentbv. Učinek pa je po nekaterih izkazih podoben stanju zamaknjenosti. Ko ga použiješ, ti na primer ustreza sladoled. Naročiš tri kepice z namenom; da ga vsega poješ in na koncu še kornet. Če ga imaš rad seveda.
C JP m c' atv. g
Vendar š§ zgodi nepričakovano. Ko že imaš sladoled v roki, te zmanjka in zdaj ga vidiš v svoji roki celega. V naslednjem momentu pa se ves stopljen vali po tvoji roki in obleki. Tako niti po enem lizu čez pol ure ugotoviš, kakšen je približen učinek opija. Tisti zunaj, ki te opazujejo, pa ti namenijo lep "zdravo”, češ,
"zadetko” je prišel nazaj med zavestne svojih dejanj. Tebi pa se vse zdi zelo smešno. Tak je približen učinek opija. Opozorilo približen velja zato, da me kdo od uporabnikov ne bo lovil za besedo.
V naslednjih besedah bo še čutiti pohvale vrlemu maku. Iz surovega opija poznavalci takoj proizvedejo morfinsko bazo. Iz nje pa izdelujejo morfij, ki ga že vsi vsaj na posluh poznamo. Eni pa ga seveda poznajo bolje. Morfij se v večini primerov uporablja v zdravstvene namene. Je dober blažilec bolečin.
Dajejo ga le težkim bolnikom, ko drugi analgetiki ne delujejo več. Kar pa se zlorabe morfija tiče, poznamo več načinov, kako ga uživati. Lahko ga inhaliramo, kadimo ali vbrizgavamo.
Morfij se nahaja tudi v nekaterih zdravilih, posebno v tistih, ki se s skupnim imenom označujejo kot "trigoniki”. To so zdravila, ki imajo na svoji škatlici poleg imena zdravila vrisan črtast trikotnik. Pa da ne bom jaz kaj kriv, ko banda z novim znanjem navali na te fore. Resno vam govorim, da se pazite teh tablet. Trigoniki zato, ker delujejo na kompleksne psihomotorične akcije v nas. To je na primer vožnja z avtomobilom ali pa kosilnico. Ko ste pod vplivom teh for, ne vozite, ne žagajte... da koga ne povozite ali si česa ne odžagate. Učinek po užitju teh zmesi je “fantastično kul”. In res je ■" tako, vendar se pazite, ker ste takrat tako , , kul, da sploh ne veste, da niste kul. Da, podoben učinek kot pri opiju. Prevelika Sproščenost pod takim vplivom te lahko ubije.
Tretja epizoda
To vse so derivati opija, zato pazi, kaj in kdaj jih za zabavo uporabljaš. Bolje je, da jih sploh ne poskusiš. Sicer potem ne veš, kaj to je. Zato pa lahko morebiti živiš par let dlje.
Kolikor je slišati, pri nas ne snifajo : “horse”, ampak “koko”. Čeprav je bilo nazadnje iz neprevidnih ust slišati še kaj bolj šokantega. Pa kar ostanimo pri razlagi opijatov. Oblika, ki se imenuje heroin, je drugi izvleček iz heroinske baze, ki jo pridelajo iz morfinske baze. Naslednja varianta iz iste baze pa je nam le na posluh prijazni “brovvn sugar”.
Za odvisneže od heroina je znano, da niso sposobni biti zaljubljeni v, recimo temu, nasprotno spolno osebo. Zaljubijo se v prinašalca heroina, se pravi v dilerja. To je na kratko o podrtem čustvenem življenju odvisneža od “heroja”. Ko prvič poskusiš iglo, pravijo, da nehaj s tem. Lahko ti postane preveč všeč. Ko je na vrsti drugič, postaneš sluga heroju. Na vrsti je življenje “na visoki igli”.
Tako smo na hitro obdelali lestvico opijatov. Hja, kaj naj rečem? Zdaj sredi zime bi rad odigral kako tekmo.
Odplavati en kilometer v olimpijskem bazenu tudi ni slaba ideja. Malo, da se premigamo. Prilegla bi se tudi kaka dobra dramska igra v našem gledališču. Če pa ne ta scena, grem pa v novomeški youth hostel na bilijard partijo s sveže * prispeto študentafijo iz, recimo,'čila.
Kaj je temu človeku? Ste se spomnili pomisliti? Ja, velika groza v GogL Skrajni čas je že, da se prelevimo v stanje budnosti in začnemo “magari"..novo o novomeško pomlad. Kaj pravite na prebujanje iz ignorance? Sprva bi morali imeti vizijo, ne pa tarnati, da denarja ni! Vizija, kaj našemu mestu manjka, kaj ... -nam lahko da, kaj nudimo mi njemu, nam lahko dobro pomaga. Zgoraj naštete % stvari bi morale obstajati v Novem mestu. To in še mnogo stvari si moramo zamisliti, da lahko kasneje postavljamo institucije, klube, društva, dejavnosti. Te bi lahko pomagale pri koristnem preusmerjanju naše sila zdolgočasene negativne energije. Zato je treba sprožiti iniciativo predvsem med mladimi. Rešili bomo vsaj majhen odstotek odklonskih terapij. Seveda - da se ne zgodijo.
In sedaj le čakajmo, da nas doleti sreča.
Samir Sarajlič
Vedno iste tace?
vean
oo
Večkrat se v debatah, ki v'teh ali onih krogih spremljajo bližnji izid dolgo napovedovane zgoščenine novomeških skupin, pojavljajo opazke in včasih celo ugotovitve pikrega značaja, da se v domala vseh zasedbah pojavljajo ena in ista imena, kar naj ne bi pripomoglo kaj
Strip
vrednotenje avtorskih skladb. Seveda je najprej potrebno preveriti gornjo trditev in takoj nato se nam odkrijejo sicer še vedno zelo približni, a vendar povedni podatki, V zadnjih dvajsetih oziroma petindvajsetih letih je v Novem mestu delovalo okrog trideset skupin, vseh glasbenikov, ki so v njih igrali, pa je nekaj čez sedemdeset. Preprost izračun pove, da prideta tako na skupino dva člana in pol, kar pri povprečnem številu pet članov na bend pomeni, da je kar polovica glasbenikov nekakšna siva eminenca starejših, mlajših in novonastajajočih zasedb.
Na tem mestu se je potrebno vprašati, kakšna je vloga na eni strani svežih in na drugi vedno znova se ponavljajočih imen na naši rockovski sceni, predvidevati pa je mogoče, da spodnje ugotovitve veljajo tudi nasploh v širšem slovenskem in morda celo svetovnem merilu. Zadeva se zdi pravzaprav skoraj kristalno jasna. Kot avtorji in nosilci novih idej, originalnosti, novih stilov in včasih celo eksperimentov se kažejo glasbeniki, ki se ponavadi ne pojavljajo v več skupinah, pač pa so večinoma enoepizodni ustanovitelji in vodje svojih bendov, v katerih želijo promovirati lasten glasbeni okus in ideje. Na drugi strani stojijo glasbeno prekaljeni mački, ki imajo za sabo igranje v nekaj, včasih celo deset ali več zasedbah. Njihovo muziciranje bogati pestrost in kilometrina glasbene poti, njihove odlike so kvaliteta in zanesljivost ter sposobnost improvizacije, žal pa je manjši oziroma neznaten njihov avtorski doprinos. Kot povsod, jasno, tudi tu obstajajo izjeme. Tako si dejansko podajata roke originalnost in tradicija, če naj mi bo dovoljeno uporabiti ta dva za rockovsko glasbo nekoliko nerodna izraza, ki se v medsebojnem oplajanju in vplivanju na trenutke znata zliti v od sile poslušljivo muziciranje. Zdaj pa je že čas, da nadaljujemo našo sago o novomeških bendih zadnjih dvajsetih let...
Darjan Marčič, Igor Florjančič, Tomaž Maraš, Tom,

orsan
(1981-1984)
Zgodnja osemdeseta leta so Novemu mestu poleg Drevoreda in punkovskih Bacilov rodila še eno skupino, ki je opazneje zaznamovala svoj prostor in čas in je predstavljala začetek nekoliko drugačne rockovske orientacije, ki se je kasneje skoraj organsko nadaljevala v skupini Pandan ter se v slednji stilno že. močno
približala popu. Triletna zgodovinatoaftfc/ariiaskupirie
Strip se je začela pisati 1981	tjavajah zbrali
Darjan Marčič (vokal, kitara), TomMBo^Fifbas), Miha Švent (bobni, danes Šukar) in Gregor Jaklič (klaviature) in malo kasneje okrog novega leta 1982 prvič javno nastopili v dvorani KS Šmihel. Seveda se je zasedba kasneje zaradi različnih vzrokov nekoliko spreminjala, kot je sploh značilno za skoraj vse novomeške skupine, tako da sta v Stripu za bobne sedla tudi Dušan Obradinovič in Tomaž Maraš, klaviature pa sta igrala še Marjan Turk in Igor Florjančič. Repertoar skupine in s tem glasbeno-stilna usmeritev sta nihala med nekakšnim easy hard rockom, ameriškim rockom in pop rockom, o čemer priča tudi seznam bendov, pri katerih so Stripovci iskali navdih za lastno avtorsko ustvarjanje in koncertiranje - Deep Purple, Journey, Toto, Styx - med domačimi, tedaj še jugoslovanskimi skupinami pa so uspešno preigravali zlasti Bijelo dugme in Ribljo čorbo. Nastopali so večinoma v Novem mestu in okolici, zlasti po gimnazijskih plesih, med večje in odmevnejše nastope pa nedvomno sodita koncerta v ŠD Marof ter na velikem vsedržavnem kongresu socialistične mladine, ko so ob hkratnem radijskem prenosu igrali na novomeškem Glavnem trgu. Zaradi odhoda v vojsko idejnega vodje skupine Darjana Marčiča je Strip poleti 1984 prenehal z izhajanjem. Vendar je leta 1986 slovensko javnost presenetila pop rock balada Ti, posneta istega leta v ljubljanskem studiu Metro. Skladba že dve leti nedelujočega benda iz Novega mesta se je več kot pol leta vsakodnevno vrtela na valu 202. Posebno priznanje Stripu je tudi dejstvo, da je nekaj let kasneje skupina Coco prav tako z uspehom posnela in izdala priredbo omenjene skladbe. Poleg manj znane Zgodbe o fantu skupine Strip se tako skladba Ti brez dvoma uvršča med glasbene izdelke novomeške rockovske ustvarjalnosti z antologijsko vrednostjo.
Tomaž Koncilija
V	dneh od 10. do 12. svečana, ko so prenehali delovati nekateri civilizacijski dosežki tega stoletja in se je svet brez luči, televizije in računalnika bolj počasi vrtel, so v dvorani Marjana Kozine (ne glede na to) z vsem žarom muzicirale mlade glasbenice - učenke glasbene šole - in (v okviru abonmaja mladi mladim) pianistka Kristina Arnič.
V	sredo nam je najprej popestrila teman zimski večer učenka novomeške glasbene šole - pianistka Manca Dular, ki je izvedla samostojni koncert ob soju sveč, kar je nadvse pogumno in dokaz dobrega obvladovanja programa. Njeni gostji sta bili tudi učenki: violončelistka Barbara Kovačič in pianistka Eva Bajec, ki je skupaj z Manco zaigrala štiriročno’skladbo za klavir.
Naslednji večer je pianistka Kristina Arnič nastopala že v bolj osvetljeni dvorani glasbene šole. Izkazala se je kot dobra pianistka, ki ima za sabo že nekaj uspešnih tekmovanj in izpopolnjevanj na mojstrskih tečajih; pa tudi kot simpatično dekle, ki jo je ob koncu programa že pošteno zeblo v prste in smo ji maloštevilni poslušalci "prizanesli" z dodatkom - z malo bolj skromnim aplavzom.
Kot zaključek tega temnega in mrzlega tedna so nam srca ogrela novomeška dekleta klavirskega tria v zasedbi: Nastasja Suhadolnik - klavir, Sandra Poredoš - violina in Ana Arh -violončelo, ki so bile gostje Sandrinega samostojnega koncerta. Sandra Poredoš je izvedla tekmovalni program za mednarodno tekmovanje v Zagrebu in nas prepričala o zrelosti svojega igranja na violino. Prav tako pa smo slišali v nadaljevanju tekmovalni program klavirskega tria, ki se prav tako pripravlja na državno tekmovanje komornih skupin v Ljubljani. Dekleta so se pred kratkim predstavila v Slovenski filharmoniji med drugimi glasbenimi talenti, kjer je bil izkupiček namenjen za perspektivne mlade glasbenike - sklad Blaža Arniča, slovenskega skladatelja, ki je umrl leta 1970. Posnetek tega koncerta si bomo lahko ogledali tudi na televiziji.
Skratka: naša glasbena šola se lahko le ponaša s takšnimi glasbeniki in jih še naprej vzpodbuja za samostojne koncerte.
Vida Zorko
Halo	Ž‘ Kovači	Marčevski žuri v
petek, 26. marec, 2ll00, Klub pod kavarno ,# f ; petek, 12. marec, 21.00, Klub pod kavarno	Klubu pod kavarno
Konec marca prihaja k nam skupina legendarnih glasbenikov (skupno jim je ime Kameleoni, Bazar,
Prizma itd., predvsem pa glavna avtorska sila omenjenih skupin - Danilo Kocjančič) - gre za skupino HALO, ki je sicer stara nekaj več kot dve leti, njihov prodor v slovenski glasbeni vrh pa se je začel z zmago na Festivalu melodij morja in sonca, kjer so lansirali Anito,' nakar je izšel še uspešen istoimenski album. Halo je vmes doživel manjše spremembe v zasedbi, po odhodu bobnarja Tulja Furlaniča sta se bendu priključila dva nova člana in vnesla novo energijo: Dušan Vran - Cika je še vedno bobnar skupine Buldožer, Alfred Poljšak -Freddy pa je bil pred tem pevec skupin Zebra Imago in Črna gradnja. Na žuru Halojevcev tako pričakujemo širok spekter glasbe, ki so jo te legende ustvarjale v preteklih desetletjih - od Tina ne verjame, Pokliči me sama, Anita, Amerika itd.
Na novomeški in slovenski rockovski sceni že uveljavljeni Ž’ Kovači so lansko poletje izdali svoj tretji glasbeni album, zgoščenko z naslovom Smejte se. Z njim so prekinili tradicijo prirejanja ljudskih pesmi in napevov v rockovski preobleki, tako da so vse skladbe plod njihovega lastnega ustvarjanja. Fantje so svojo novo zgoščenko že predstavili junija lani v KC Janez Trdina, čas pa je že, da se novomeški javnosti predstavijo v živo tudt v Klufcti pod kavarno.
petek, 5. marec, 21.00, Žarko Živkovič kvartet - džez žurka petek, 12. marec, 21.00, Ž’ Kovači - etnorock petek, 19. marec, 21.00, DJ Deki - »groovy« žur do jutranjih ur petek, 26. marec, 21.00, Halo - slovenske legende
Galerija Luna
četrtek, 4. marec, 19.00, otvoriteve razstave grafik akademske slikarke Nataše Mirtič
Popotniška predavanja
Marca bodo v galeriji LUNA potopisna in druga predavanja.
Za marec smo pripravili naslednja (brezplačna) predavanja:
sobota, 6. marec, 19.30,
predavanje Tine Cigler o Ameriki in Jamajki
sobota, 13. marec, 19.30,
predavanje Igorja Ajdiška in Gašperja Jakopina o Čilu in Boliviji (Jamboree)
sobota, 20. marec, 19.30,
predavanje Romane Tomšič o trekingu v Nepalu
Ob prvem letu Pa
Odločili smo se, da našo prvo obletnico zaokrožimo z literarno-glasbenim dogodkom, ki ga pripravljamo ' skupaj z ljubljansko študentsko založbo Beletrina. Tako bomo v petek, 5. marca ob 20.00, v fiekolko spremenjenem) ambientu bivše novdmeške picerije lahko videli in slišali dva vidnejša predstavnika mlajše |i generacije slovenskih pisateljev, ki nam bosta v| koordinaciji sogovornika Mitja Čandra ter ob glasbeni spremljavi novomeškega kitarist; z odlomki svojih proznih delfin bo tudi razstava Park od februarji Alenke Bajec, večer pa bo zaklji Živkovič kvarteta, ki ga sestavlja; slovenskega džezovskega prizorišča.
Kulturni center Janeza Trdine
marec 1999
m | f 'jfa, ^ a :
anedeljek, 1. irgtorek, 2. marca 1999 ob 19. uri, Dom kulture: 1hur Miller: LQ# NA ČAROVNICE. SNG Drama Maribor za abonma A in B ter za izven)
•sreda, 3. marca ob 18. uri, velika'dvorana KC:
Prireditev ob tednu boja proti raku
sobota, 6. marca ob 19.30 uri, velika dvorana KC: koncert SIMFONIČNEGA ORKESTRA MARIBORSKE FILHARMONIJE	;
tra JeniČa postregla ičim). Na ogled bruarja v pripravi il kon§|rt žarko najvidnejši glasbeniki
sreda, 10. marca ob 16.Jjri, velika dvorana KC: DBA O PINGU
LG Jože Pengov: ZGOI

četrtek, 11. marca ob 19; uri, Jvorana Glasbene šole: Zdravko Pleše, violina; Snježana Pleše, klavir (abonma Mladi mladim in izven)	m
torek, 1©, marca ob 19.30, velika dvorana KC:
Marjan Tomšič: BUŽEC ON, BUŠČA JAZ (monokomedija v izvedbi Saše Pavček, za izven)
sreda, 17. marca ob 17. uri, velika dvorana KC:
Revija otroških pevskih zborov
četrtek, 18. marca ob'17. uri, velika dvorana KC:
Revija mladinskih pevskih zborov
torek, 23. marca < Prireditev ob 25-le prizadetim Sožitje
'16. uri, velika dvorana KC:
tiči delovanja društva za pomoč duševno
Hkrati vabimo tudi ostale, da nam predstavijo svoje popotniške skrivnosti.
Jazz Koncert v hotelu Krka
V	četrtek, 18. marca ob 20.00, gostuje v hotelu Krka Marjan Loborec s svojim znamenitim triom. Ni vstopnine!
Športni dan na Voglu
8. marca bomo odšli na zimovanje na Vogel. Polege skupine, ki bo ostala v tem zimsko-športnem središču cel teden, bo v avtobusu na voljo še 10-15 mest. Tako bodo lahko odšli na smuko tudi tisti, ki želijo smučati samo en dan. Informacije na DNŠ. Cena prevoza: 700,00 SIT
Planica, planica, slovenska kraljica...
Ogled smučarskih poletov bo v soboto, 20. marca. Odhod bo ob 5.00 zjutraj izpred avtobusne postaje (Harleya)! Prijavite se lahko na študentskem servisu DNŠ in hkrati poravnate prijavnino, ki znaša za študente in člane DNŠ 1.500 SIT, za ostale 2.000 SIT (v ceno je vključen prevoz v Planico, vstopnica za prireditev, sendvič...)
Program prireditve: 9.30 kvalikfikacije, 10.30 otvoritev, 11.00 prva serija, 12.15 finalna serija, 13.30 razglasitev rezultatov 14.00 odhod proti Novemu mestu.
Turno Smučanje na Komni
(26. - 28. marec)
V	petek, 26. marca, bomo odšli na turno smučanje na Komno. Nastanjeni bomo v domu na Komni in od tami naredili v soboto in nedeljo po eno turo. Kam in kako bomo šli, je odvisno od razmer, ki bodo takrat v naših hribih. Za vse ostale informacije se oglasite ali pokličite na DNŠ vsak dan od 11 -15 ure.
pripravil Gorazd Jakše
Parkovci na nekem uredniškem sestanku, foto: Borut Peterlin
Aleš Čar (1971)1
romaneskni prvenec Igra angelov in netopirjev, 1997
Jani Virk (1962); devet samostojnih knjižnih del,
nagrada Prešernovega sklada 1999
kratke zgodbe Pogled na Tycho Brahe, 1998
Žarko Živkovič kvartet
Žare, kitara
Tadej Tomšič, tenor saksofon Jožef Sečnik, bas Aleš Rendla, bobni
Tinkara Kovač v Klubu pod kavarno, 19. februar fotografiji Borut Peterlin
fotografije Boru
novomeški mladinski časopis št. 7, letnik II, marec 1999
cena 1 tolar ISSN 1408-7189
novomeški mladinski časopis
Glavni in odgovorni urednik: Marijan Dovič Oblikovanje: Jurij Kocuvan Ilustracije: Janez Vidrih Naslovnica: Borut Peterlin Tehnični vodja: Marko Kralj
Ustanovitelj in izdajatelj: DNŠ Tisk: Tiskarna Novo mesto Naklada: 1500 izvodov
Naslov uredništva:
Prešernov trg 8,
8000 Novo mesto Tel: 068/374-370 e-pošta: park@drustvo-dns.si
Po mnenju ministrstva za kulturo velja za Park 5% davek od prometa proizvodov (št. 413-229/98, 23. 04. 1998)
PRIDI IN SE SPREHODI PO SVOJEM PARKU!