«r»-** -. ar|(T#r.H tj A Mož na reki je bil od prvega strela zadet. in zakuriti ogenj, drugače mi bodo noge zmrznile. Kaj bi ti, Rumenko, napravil, če bi ležal na tleh v takem mrazu, čutil, da krvni obtok ugaša, nekje v zasedi pa čepi človek z nabito puško?« Splazil se je nekoliko korakov nazaj, steptal okoli sebe mehki, suhi sneg in začel plesati živahno polko, ki mu je pognala kri v napol premrle noge. Tako je prestal še nadaljnje pol ure. Potem je pa zaslišal cin-cin pasjih zvončkov, ki je prihajal po reki navzgor. Kmalu je zagledal sani, ki so se pojavile izza rečnega ovinka. Samo en mož je bil z njimi, držeč za vodilno ročico, ki je štrlela iz zadnjega konca sani. Z živahnimi besedami je tujec priganjal svoje pse k večji hitrici. Pogled na tega moža je Dimača najprej pretresel, kajti bil je prvo človeško bitje, katero je zagledal po treh tednih, odkar se je bil poslovil od Čoka. Prihodnja njegova misel pa je veljala morivcu, ki je bil skrit na nasprotnem bregu. Ne da bi se pokazal, je Dimač svarilno zažvižgal. Mož ga ni slišal in je prihajal vedno bliže. Zopet je zažvižgal, močneje nego prvič. Tujec je ustavil pse, postal in se obrnil proti Dimaču. Tedaj se je puška neznanega sovražnika zopet oglasila. V naslednjem hipu je tudi Dimač ustrelil v smeri, odkoder je prihajal pok. Mož na reki je bil od prvega strela zadet. Udar silovite krogle ga je vrgel naprej. Omahnil je na sani in potegnil izpod plahte puško. Komaj jo je dvignil k licu, se je nenadoma zvil v pasu in se polagoma sesedel na sani. Puška se je sprožila, mož pa je omahnil vznak, tako da je Dimač videl samo njegove noge in život. Po reki navzgor so prihajali glasovi večjega števila zvončkov. Mož se ni genil. Izza ovinka se je prikazalo troje sani, ki jih je spremljalo šest mož. Dimač je svarilno zaklical, toda oni so medtem že spoznali, kaj se je pripetilo prvim sanem, in so hitro stekli k njim. Z nasprotnega brega ni bilo več strelov. Dimač je poklical pse in stopil na piano. Takoj so se začuli ogorčeni klici tujih mož in dva izmed njih sta vrgla rokavice stran in pomerila s puškami nanj. »Le sem, ti morivec, ti, krvavi,« je ukazal tisti, ki je imel črno brado. »In puško iz rok!« Dimač se je za trenutek obotavljal, potem je pa ubogal in prišel k njim. »Preišči ga, Louis, in mu odvzemi orožje,« je ukazal bradač enemu tovarišev. Louis je bil kanadski Francoz, vsaj tako je ugotovil Dimač, in ostali štirje tudi. Pri preiskavi je našel le Dimačev lovski nož, ki ga je zaplenil. »Torej, kaj boš povedal v svoj zagovor, tujec, preden ti poženem kroglo v možgane?« je vprašal črnobradec. »Da ste v zmoti, če mislite, da sem jaz ubil tistega moža,« je odgovoril Dimač. Eden izmed mož je tedaj vzkliknil. Šel je za Di-mačevim sledom in našel mesto, kjer je bil zapustil pot in zbežal na breg, ko je neznani morivec začel streljati izza ovinka. Povedal je ostalim, kaj je izsledil. »Zakaj si ubil Joa Kinada?« je vprašal črnobradec. »Pravim Vam, da ga nisem jaz,« je začel Dimač. »Eh, kaj bomo toliko govorili? Dobili smo te krvavih rok. Do tistega mesta si prišel. Ko si pa zaslišal glas zvončkov, si se skril v zasedo. Strel na kratko daljavo. Zgrešiti nisi mogel. Pierre, vzemi puško, ki jo je vrgel v sneg.« »Lahko bi mi vsaj dali izpričati, kako se je pripetilo,« je ugovarjal Dimač. »Tiho,« se je mož zadrl nanj, »bo že tvoja puška povedala, kako je bilo.« Vsi so začeli pregledovati Dimačevo puško, pobrali iz nje naboje in jih prešteli ter pregledali cev pri ustju in pri zadu. »En strel,« je zaključil črnobradec. Pierre je povohal ustje cevi in rekel končno: »Strel je svež.« »Krogla ga je zadela v hrbet,« je rekel Dimač. Gledal je proti meni, ko je bil ustreljen. Ali ne morete razumeti, da je krogla priletela od nasprotnega brega?« Črnobradec je le hipec premišljeval te besede, potem pa je zmajal z glavo. »Ne. To ne bo veljalo. Obrnite ga tako, da bo gledal proti tistemu bregu, pa bo kazal hrbet v to stran. Tako si ga tudi pogodil. Skočite, fantje, tja gor in poglejte, če boste našli sled, ki vodi proti onemu bregu.« Vrnili so se in sporočili, da je sneg na tisti strani cel. Črnobradec se je sklonil nad mrtvecem in izmotal iz obleke kroglo, ki je bila najprej prevrtala telo, potem pa se zakrotovičila v volno in kožuhovino. Svinčena ost krogle je bila razblinjena v pol dolarja velik plošček, njen zadek, ki je bil odet v jeklen oklep, pa je ostal nepoškodovan. Vzel je iz Dimačevega pasu naboj in primeril obe krogli. »Ali ni ta dokaz tako jasen, da bi prepričal tudi slepca? Krogla, ki ga je ubila, ima mehko ost in v jeklo odet zadek. Tvoje krogle so tudi mehkoostne in imajo jeklen zadek. Je kalibra osem, tvoja tudi. Izdelana je bila v orožarni J. & T. Arms Co., tvoja pa tudi. Zdaj boš šel z nami gor na breg, da pogledamo, kako se je stvar izvršila.« »Morivec je tudi name streljal iz zasede,« je rekel Dimač. »Poglejte, kako mi je krogla razparala kožuh.« Medtem, ko je črnobradec kožuh pregledoval, je eden izmed mož odprl mrtvečevo puško. Bilo je takoj vsem jasno, da jo je ubiti tovariš sprožil, kajti prazna patrona je še vedno tičala v njej. »Vražja škoda je, da te ubogi Joe ni bolje zadel,« je grenko dejal črnobradec. »Pa je le dobro pomeril, navzlic temu, da je imel svinec v životu. Zdaj pa le naprej!« »Preiščite vendar najprej oni breg,« je silil Dimač. »Jezik za zobmi in z nami! Naj govorijo dejstva.« Šli so po njegovih stopinjah na breg in dospeli v goščavo, kjer je bil poprej skrit. »Tod je pa menda stopical, da bi se ugrel,« jo je pogodil Louis in pokazal na steptani sneg. »Ondod se je plazil po trebuhu. Sem je naslonil komolec, ko je streljal.« »Tu pa leži prazni naboj, ki ga je po zločinu vrgel proč,« je dodal črnobradec. »Fantje, samo eno nam je storiti.« »Vsaj vprašali bi me, zakaj sem izstrelil tisti naboj,« ga je prekinil Dimač. »Še enkrat se mi v besedo vtekni, pa ti vse zobe polomim. Ko boš vprašan, takrat odgovarjaj, mislim, da smo pošteni ljudje, ki spoštujemo postavo. Ravnali bomo, kakor zahteva red in zakon. Kaj praviš, Pierre, kako daleč smo že od doma?« »Po mojem gotovo dvajset milj.« »Dobro. Obrnili bomo, pa odpeljali tega lopova in ubogega Joa k ,Dvema kočama'. Videli smo vse, kar je treba, in lahko bomo tako pričali, da bo dobil vrv za vrat.« Tri ure po nastopu mraka so zlatosledci z Di-mačem in mrtvecem dospeli k »Dvema kočama«. Ob svetlobi zvezd je Dimač zagledal kakih dvanajst nedavno zgrajenih koč, ki so se gnetle okoli večje in starejše na majhni ravninici vrh brega. Gnali so ga v staro kočo. V njej so stanovali mlad hrust, njegova žena in slep starček. Zena, ki ji je mož pravil Lucija, je bila videti krepka in utrjena, kakor so po navadi žene v teh krajih. Kakor je Dimač izvedel kesneje, je starček dolgo vrsto let lovil bobre na reki Steward, prejšnjo zimo pa je oslepel. Naselbino — tudi to so mu povedali šele kesneje — je zgradilo jeseni dvanajstero mož, ki so pripluli k »Dvema kočama« v šestih čolnih, dobro založeni s potrebščinami. Tu so našli starega lovca ter okoli njegove koče postavili svoje. Poznejši došleci, ki so dospeli s sanmi po zamrzli reki, so število prebivavstva potrojili. Selišče je imelo v zalogi obilico mesa. Naleteli so tudi na precj bogato zlatonosno grez in so iz nje izpirali zlati prah. V petih minutah so se zbrali moški selišča pri »Dveh kočah«. Dimača so potisnili v kot, ga prezirljivo merili in zasramovali; roke in noge je imel zvezane z jermeni iz losje kože. Naštel je osemintrideset mož. Bili so divjih obrazov in korenjaških postav, vsi dcma od severne meje Združenih držav ali pa iz Gorenje Kanade. Možje, ki so ga pripeljali, so morali vedno znova pripovedovati zgodbo o umoru. Krog vsakega izmed njih se je ščasoma zbrala razburjena in srdita tolpa. Dimač je slišal besede: »Kar linčajmo ga! Zakaj bi čakali?« Nekega velikega Irca so navzoči komaj zadržali, da ni planil k Dimaču in ga začel tepsti. Ko je Dimač prešteval navzoče može, je med njimi opazil znan obraz. Bil je Breck, mož, ki mu je bil nekoč speljal čoln preko brzic. Čudil se je, zakaj ne pride k njemu, sam pa tudi ni hotel pokazati, da ga pozna. Šele pozneje, ko mu je Breck skrivaj namignil, je Dimač razumel. Črnobradec, ki so ga navzoči imenovali Eli Har-ding, je prekinil razgovor o tem, naj li jetnika takoj linčajo ali ne. »Stojte!« je zagrmel. »Le ne preveč goreče. Ta človek je moj. Jaz sem ga ujel in jaz sem ga privedel sem. Ali mislite, da sem si naprtil to sitnost samo zato, da ga tukaj linčamo? Še malo ne! Ako bi to bila moja želja, bi ga bil lahko linčal kar na licu mesta. Pripeljal sem ga zato, da bo deležen poštene, nepristranske obravnave in, pri Bogu, poštena obravnava mu tudi ne bo odšla. Zvezan je dobro in uiti ne more. Vrzite ga na kako ležnico, jutri pa ga bomo sodili.« — Ponoči se je Dimač zbudil. Pihljaj vetra, trdega in ostrega kot ledena sveča, se mu je zabodel v ramo, ko je ležal na boku, obrnjen z obrazom proti steni. Zvečer, ko so ga sunili na ležnico, ni bilo prepiha, zdaj pa je zunanji zrak s pritiskom petdesetih stopinj pod ničlo silil v razgreto kočo. Dimač je spoznal, da je nekdo odzur\aj izpulil mah, s katerim so bile zamašene špranje med hlodi. Prilegel je k steni, kolikor so mu dopuščale vezi, potem pa je toliko dvignil glavo, da se je z ustnicami dotikal špranje. »Kdo je?« je zašepetal. »Breck,« je bil komaj slišen odgovor. »Pazite in glejte, da ne boste zaropotali. Porinil Vam bom nož skozi špranjo.« »Ne velja,« je rekel Dimač. »Ga ne morem rabiti. Imam roke zvezane na hrbtu in poleg tega še pripete k nogi ležnice. Sicer je pa itak špranja preozka. Nekaj je pa vendar treba storiti. Vaši fantje me nameravajo obesiti; pa veste, da ga nisem ubil!« »Kaj bi pravili, Dimač. In če bi ga tudi bili ubili, bi bili imeli povod za to. Pa kaj me to briga! Rešil bi Vas rad. Naši so precej robati. Sami ste jih videli. Ločeni so od vsega sveta in tvorijo ter vsiljujejo svoje lastne postave, kakor se to vselej dogaja na rudarskih shodih, saj veste. So že sodili dva tatova živil. Enega so spodili iz naselbine, ne da bi mu bili dali le mrvico živeža in celo vžigalic mu niso dovolili vzeti. Prehodil je štirideset milj in vztrajal dva dni, potem pa je zmrznil. Pred dvema tednoma so spodili drugega. Dali so mu na izbiro: deset udarcev z bičem za vsak dan hrane ali pa nič. Pretrpel je štirideset udarcev, potem pa je omedlel. Zdaj so dobili Vas in vsi do poslednjega so prepričani, da ste ubili Kinada.« »Kdor je ubil Kinada, je tudi name streljal. Njegova krogla mi je posnela kožo na rami. Pregovorite jih, naj odlože sodbo in naj koga pošljejo na mesto zločina pregledat breg, kjer se je zločinec skrival.« »Bob v steno. Verjeli bodo Hardingu in petim Francozom, ki so bili z njim. Poleg tega niso še nikogar obesili in komaj čakajo take prilike. Vidite, nji- bovo življenje je bilo ves čas precej enolično. Tako dolgo so iskali Jezero presenečenja, da jim je začelo presedati, tu pa niso našli nič posebnega. V prvih zimskih mesecih so napravili par stamped, zdaj pa tudi tega ni več. Začela jih je prevzemati zloba in komaj čakajo prilike, da bi dali duška svoji nejevolji.« »In kakor kaže, se bodo znesli nad menoj. Kako pa, da ste Vi, Breck, zašli v to bogopozabno tolpo?« »Začel sem izpirati zlato na svojih deležih v Babjem potoku in najel nekaj delavcev, nato pa sem odpotoval navzgor po reki Steward iskat staro se-lišče pri ,Dveh kočah'. Pa so me prehiteli. Zato sem se napotil še dalje po reki navzgor in šele včeraj sem se povrnil, ker mi je zmanjkalo živil.« »Ste li kaj našli?« »Nič posebnega. Le nekaj zlatonosnega proda sem našel, ki ga bom začel izpirati spomladi. Morda bi se dala napraviti hidravlična* izpiralnica.« »Stojte!« mu je nenadoma segel Dimač v besedo. »Potrpite malo, jo že imam!« Ko je zasledoval misel, ki mu je šinila v glavo, je opazil, kako krepko smrče prebivavci koče. »Breck, ali so odprli zavoje mesa, ki so jih^nosili moji psi?« »Le par. Bil sem zraven. Zaprli so jih v Hardin-govo lopo.« »Ali so kaj našli?« »Meso.« »Dobro. Pojdite tja in razvijte tisti ovoj, ki je zamotan v rjavem platnu, zakrpanem tu pa tam z losjo kožo. Našli boste nekaj funtov zlata v debelem zrnju. Še nikdar niste videli takega zlata, pa tudi nihče drugi v tej deželi ne. Zdaj pa le pazite, Vam bom povedal, kaj boste storili.« Četrt ure pozneje je Breck, poučen o vsem potrebnem in tožeč, da mu prsti na nogah zmrzujejo, odšel. Dimač je imel nos in desno lice tako odrevenelo, da ju je cele pol ure drgnil ob odejo, preden so mu bodicajoči občutki naznanili, da se kri vrača in da je njegovo meso rešeno. — »Moje pošteno mnenje je takole: Ni dvoma, da je ubil Kinada on. Celo zgodbo smo slišali že sinoči. Kaj je neki treba vse premlevati od kraja! Jaz glasujem: kriv.« Tako se je začela obravnava proti Dimaču. Govornik, tršat mož iz Colorada, je vzkipel od jeze, ko je Harding ovrgel njegov nasvet in zahteval, naj se stvar vrši v postavnem redu, ter imenoval nekega Shunk Wilsona za sodnika in predsednika obravnave. Prebivavci »Dveh koč« so tvorili poroto, samo Luciji so kot ženski po kratkem prerekanju odvzeli pravico, glasovati o krivdi ali nekrivdi Dimačevi. Dočim se je vse to godilo, je Dimač v svojem kotu slišal pritajen pogovor med Brečkom in nekim rudarjem. * Ki jo giblje vodni pritisk. »Ali imaš morebiti petdeset funtov moke na prodaj?« ga je Breck vprašal. »Saj nimaš toliko prahu, da bi mi plačal, kar zahtevam zanjo.« »Dvesto ti dam.« Mož je zmajal z glavo. »Tristo. Tristoinpetdeset.« Ko je ponudil štiristo, je mož prikimal in rekel: »Pojdi z mano v mojo kočo, da boš odvagal prah.« Prerinila sta se skozi gnečo proti vratom in odšla. Čez nekaj minut se je Breck vrnil. Baš je pričal Harding, ko je Dimač opazil, da so se vrata nalahko odprla, in skozi špranjo je zagledal obraz rudarja, ki je bil prodal moko. Mrgodil se je in migal nekomu, ki je sedel blizu peči. Tisti je vstal in se začel pomikati proti vratom. »Kam pa greš, Sam?«* ga je vprašal Shunk Wilson. »Bom takoj nazaj,« je pojasnil Sam. »Grem nekam.« Dimaču so dovolili preizkušati priče in ta jih je vse križem izpraševal, kar se je zaslišalo od zunaj zvončkljanje pasje uprege in polzenje sani. Eden izmed mož je odprl vrata in pokukal ven. »Sam je in njegov tovariš!« je zaklical. »Na vso moč drevita s svojo vprego doli proti reki Steward.« Pol minute ga ni bilo, ki bi črhnil, toda možje so se medtem pomenljivo spogledovali in nenadoma je v nabito polni sobi zavladal splošen nemir. Dimač je motril ta prizor izpod trepalnic in zapazil, kako si Breck, Lucija in njen mož nekaj šepetaje dopovedujejo. »Torej dalje!« je zaklical Shunk Wilson osorno proti Dimaču. »Le bolj na kratko tista vprašanja. Dobro vemo, kaj hočete dopovedati — da ona plat reke ni bila preiskana. Priče to priznavajo. Mi tudi priznavamo. Ni bilo potreba. Saj ga ni bilo sledu proti onemu bregu. Snežena površina je bila cela.« »Pa vendar se je na nasprotnem bregu skrival morivec,« je odločno vztrajal Dimač. »Človek, tvoj led je tako tenak, da se ni moči drsati po njem. Na Mc Question ni mnogo mož in mi vemo za vsakega.« »Kdo pa je bil tisti človek, ki ste ga pred dvema tednoma pognali odtod?« je vprašal Dimač. »Alonzo Miramar. Mehikanec je bil. Kaj pa ima tisti tat opraviti s sedanjo zadevo?« »Ničesar drugega, gospod sodnik, kakor to, da ste nanj čisto pozabili.« »On je odšel po reki navzdol, ne pa navzgor.« »Kako veste, kam je odšel?« »Videl sem ga, ko je odhajal.« »Ali je to vse, kar o njem veste?« »Ne, to ni vse, mladi mož. Jaz in vsi ostali vemo. da je imel živeža za štiri dni, pa nič orožja, da bi * Sani — Samuel. streljal divjačino. Ako ni dospel do kake naselbine na Yukonu, je že davno po njem.« »Seveda, puške imate v tej deželi vse do zadnje preštete, kajneda?« je Dimač pikro omenil. Shunk Wilson se je bil razhudil. »Lej ga no, kako me izprašuje! Kakor da sem jaz jetnik. Zdaj pa naslednja priča. Kje je Francoz Louis?« Medtem, ko se je Louis rinil v ospredje, je Lucija odprla vrata. »Kam greš?« je zaklical Shunk Wilson za njo. »Mislim, da meni ni treba ostajati tukaj,« je kljubovalno odgovorila. »Saj mi ni dovoljeno glasovati; sploh pa je naša koča tako nabita, da človek kmalu dihati ne bi mogel.« Čez nekaj minut ji je sledil mož. Šele ko so se vrata zaprla, je sodnik opazil njegov odhod. »Kdo je šel?« je vprašal sredi Pierrovega pričanja. »Bill Peabody,« je nekdo odgovoril. »Rekel je, da gre nekaj vprašat ženo in da takoj pride nazaj.« Namesto Billa se je vrnila Lucija in zavzela svoje prejšnje mesto pri peči. »Smatram, da ni potrebno, zaslišavati še nadaljnje priče,« je odločil Shunk Wilson, ko je Pierre svoje pričanje končal. »Vsi vemo, da bomo slišali ista dejstva, ki so nam že znana. Sorensen, pojdi in pokliči Billa Peabody. Glasovali bomo kmalu. Ti pa, obtoženec, stopi bliže in povej po svoje, kako se je vse zgodilo. Da se stvar ne bo preveč zavlekla, si bomo medtem ogledali obe puški, strelivo in smrtonosno kroglo.« Dimač je bil vprav sredi svoje zgodbe in jim je pripovedoval, kako je dospel v njihove kraje, kako je bil napaden in kako se je skril med drevje. Tedaj mu je Shunk Wilson jezno segel v besedo: »Mladi mož, tvoje pričevanje je brez smisla. Samo dragoceni čas zapravljaš. Seveda, pravico imaš lagati, nko misliš, da se tako rešiš zanke, ampak na take neumnosti pri nas ne damo čisto nič. Puška, strelivo in krogla, ki je ubila Joa Kinada, vse to priča proti tebi. Kaj pa je to? Odprite vrata!« Vrata so se odprla in oster mraz je planil v sobo, ki je bila takoj polna meglenih hlapov. Od zunaj je bilo slišati cviljenje psov, ki se je naglo izgubljalo v daljavo. »Sorensen in Peabody,« je nekdo zaklical. »Po psih tolčeta in na vse kriplje dirjata doli proti reki!« »Kaj pri vseh —?« Shunk Wilson je umolknil sredi stavka in kar čeljust se mu je pobesila. Ostro je s pogledom premeril Lucijo. »Gospa Peabody, pojasnite nam, kaj to pomeni.« Ona pa je kljubovalno dvignila glavo in stisnila ustnice. Srdito sodnikovo oko se je od nje obrnilo k Brečku. »Dozdeva se mi, da bi tistile prihajač, ki sta Pravkar govorila, tudi lahko pojasnil, če bi hotel.« Breck, ves v zadregi, je čutil, da so vse oči obrnjene vanj. »Tudi Sam je imel z njim opravka, preden se je izmuznil,« je nekdo rekel. »Poslušajte me, gospod Breck,« je nadaljeval Shunk Wilson. »Vi ste krivi, da smo prekinili razpravo, zato nam morate pojasniti, kaj vse to pomeni. O čem ste žlobudrali?« Breck se je boječe odkašljal in odgovoril: »Samo malo jedače sem hotel nakupiti.« »S čim?« »Z zlatim prahom, seveda.« »Odkod Vam ta zlati prah?« Breck ni odgovoril. »Plazil se je gori po reki Steward,« se je nekdo vmes vteknil. »Pred nekaj dnevi sem bil na lovu, pa sem naletel na njegovo taborišče. In reči moram, že takrat je kazal, da ve za nekake skrivnosti.« »Saj ni od tam moj prah,« je rekel Breck. »Tam je le manj vredna vodna propozicija.« »Prinesite svojo vrečo, bomo pogledali, kakšno je Vaše zlato,« je ukazoval Wilson. »Pravim Vam, da ga nisem dobil tamkaj.« »Nič ne de. Pokažite, kaj imate.« Breck se je obotavljal, toda obrazi okoli njega so bili preteči. Počasi in s tresočimi se rokami je iskal po žepih svojega plašča in končno izvlekel na dan kositrno škatlo, v kateri je rožljalo nekaj trdega. »Stresite ven!« je zagrmel Shunk Wilson. In prikazala se je tista debela zlata kepa, kot pest velika, pa tako rumena, da navzoči svoj živi dan še niso videli takega čuda, Shunk Wilson je zazijal. Šestero mož je o prvem pogledu na zlato kepo planilo proti vratom. Zaleteli so se vanje vsi hkratu in drug drugega preklinjaje so se izgnetli na piano. Sodnik je popolnoma izpraznil škatlo. Ob pogledu na zlato, ki se je usulo iz nje, je nadaljnjih šest mož zdre-vilo iz sobe; z njimi se je izmuznil tudi Breck. »Kam pa?« je vprašal Eli Harding, ko se je tudi sodnik Wilson z velikimi koraki nameril proti vratom. »Pse grem naprezat.« »Kaj ga ne boste obesili?« »Preveč zamudno je. Saj bo itak počakal. Obravnava je odgodena. Ne utegnemo.« Harding se je obotavljal. Ozrl se je divje proti Dimaču, zapazil je, kako Pierre s praga namiguje Louisu, pogledal še enkrat na zlato kepo sredi mize in se odločil. »Ne poskušajte ubežati, bo zastonj,« je Dimaču zabrusil preko rame, »Sicer si bom pa Vaše pse izposodil.« »Kaj pa imajo? — Spet kakšna stampeda, da bi jo vrag!« je s čudnim, piskajočim glasom vprašal stari, slepi lovec, ko so kriki mož in cviljenje psov ter škripanje sani skalili mir, ki je vladal v sobi »Kajpada,« je odgovorila Lucija. - In še kakšno zlato! Malo takega na svetu. Potipljite ga no.« Položila mu je rumeno kepo v roko. Pa starcu je bilo le malo do zlata. »Koliko je bilo v teh krajih razne kožuhovine,« je tožil, »preden so se priklatili ti vražji rudarji in pregnali žival.« Vrata so se odprla in vstopil je Breck. »Tako,« je rekel, »mi štirje smo edine žive duše, ki so ostale v naselbini. Do Stewarda je štirideset milj in še to po bližnici. Najhitrejši med njimi bo rabil nič manj nego pet ali šest dni, preden se bo vrnil. Toda kljub temu je čas, da jo odkuriš.« Breck je potegnil svoj lovski nož in prerezal Dimaču vezi ter se pri tem ozrl proti ženski. »Upam, da ne boste nasprotovali,« je rekel s pomenljivo vljudnostjo. »Le brez skrbi bodite in ne brigajte se zame,« je odvrnila Lucija. »Če mislijo, da ne smem glasovati za obtoženca ali proti njemu, mu tudi ne smem braniti, da ubeži.« Dimač je vstal in si začel drgniti zapestja, kjer so mu bile vezi ustavile krvni obtok. »Pripravil sem Vam vse potrebno,« je rekel Breck. »Živil za deset dni, odeje, vžigalice, tobak, sekiro in puško.« »Zdaj pa le hitro!« ga je izpodbujala Lucija. »Kar pot pod noge in bežite, kar Vam sapa da.« »Preden grem,« je rekel Dimač, »si bom pošteno dušo privezal. Potem pa ne pojdem po Mc Questionu navzdol, ampak navzgor. Preiskal bom drugi breg. Najti moram pravega morivca.« »Ubogajte me in bežite doli po Stewardu v dolino Yukona,« je ugovarjal Breck. »Ko se ta drhal vrne, bo pisano gledala.« Dimač se je nasmejal in odkimal. »Kam bi hodil iz te dežele? Navezan sem nanjo. Našel sem Jezero presenečenja. Od tam je zlato, ki ste ga videli tamle na mizi. Vzeli so mi tudi pse, pa bi jih rad nazaj dobil. Sicer me pa moj načrt ne more varati. Na nasprotnem bregu je skrit nekdo, ki bi bil kmalu po-streljal name vse svoje naboje.« Čez pol ure je stal pred njim pladenj s poštenim kosom losje pečenke. Baš je hotel iz velikega lonca srebniti kave, pa ga je odstavil in planil pokonci. On je prvi zaslišal glasove prihajajočih. Lucija je razpeh-nila vrata na stežaj. »Dober dan, Špike; dober dan, Metod,« je pozdravila dva od nog do glave injasta moža, ki sta se sklanjala nad bremenom, ki je ležalo na saneh. »Pravkar sva prišla od zgornjega taborišča,« je rekel eden izmed njiju, ko sta opotekaje se vstopila skozi vrata z nekim v kože zavitim predmetom, s katerim sta neobičajno rahlo ravnala. »Tegale sva našla po poti. Menda bo kmalu po njem.« »Položita ga tjakaj na zadnjo ležnico,« je rekla Lucija. Razgrnila je kožuhovino in odkrila obraz, ki so ga bile same velike, srepe, črne oči. Koža, od mraza potemnela in od ozeblin razjedena, je bila togo napeta čez kosti. »To je pa Alonzo!« je vzkliknila. »Ti uboga, sestradana reva!« »Mož z drugega brega,« je Dimač polglasno dejal Brečku. »Našla sva ga, ko je plenil skrito zalogo živil, ki jo je najbrž napravil Harding,« je pojasnjeval eden prišedših. »Jedel je moko iz vreče in zmrzlo slanino. Ko sva ga dobila, je cvilil kot prase. Poglejte ga no! Sestradan je do smrti in ni ga mesta na njem, ki ne bi bilo ozeblo. Zdaj zdaj se bo stegnil.« Ko so pol ure pozneje mrtvecu na postelji potegnili kožuhovino preko obraza, se je Dimač obrnil k Luciji. »Ako Vam ni neljubo, gospa Peabody, specite mi še en kos tistega stegna. Le na debelo ga odrežite in čisto narahlo ga specite. Veste, sem pristen mesojedec.« (Dalje prihodnjič.) Misli. Mislim, da plamenček v pečki vabljivi bobni — Mislim, da vigred prinaša že z juga pozdrav vlak mimo mesta v daljavo hiti.. . burja lovi se prek snežnih planjav .. . Mislim na ta ali oni hinavski obraz -v sobi in zunaj in v srcu je mraz . .. Leopold Turšič. Iz kota ob cerkvi se je pojavila in me boinika pozdravila: Vrt svoj očisti, oplevi, pridem te vabit že drevi! ... Balada. In kukavica je v logu zapela trikrat svoj proroški kuku: »Ne drevi, mati, čez tri dni šele pojdem domu? . . .« In mati ob postelji: »Ne čez tri dni. ne drevi tri leta so ti šteta! ... Joj meni, revi!« »O mati, mamica! Tri leta kot trije dnevi, ali pa drevi, že drevi . . .« Leopold Turšič. Slikal Caravaggio. Kristusa polagajo v grob. (Vatikanska pinakoteka.) Velika noč. F. S. Finžgar. okler bo tale migal, Špelice ne bo k naši hiši!« Tako je odločil oče Trdan in držal kvišku od dela ukrivljeni mezinec ter žugal z njim sinu Ferjanu. Sin in mati in vsa družina so vedeli, da se oče brani Koritnikove za nevesto. Zakaj, tega ni ugenil nihče. Morda je mati prav slutila, češ, da oče le ne mara še izročiti sinu in zato vali krivdo na Špelico. Ferjan je trpko vprašal: »Le zakaj se je tako branite?« »Zato!« je odvrnil oče in segel v skledo po velikanski krof. — Dvakrat Trdan, ta oče! Sin je molčal in ni segel po krofu, ko mu ga je ponudila mati: »Jej! Takoj bo zazvonilo in potem je konec pusta!« Ferjan ni jedel; šel je od mize in se zleknil na klop k peči. Tudi obe mlajši sestri, ki sta vgriznili v cvrtje, sta zlezli za peč in gredoč jedli. Dekla in pastir sta vztrajala ob polni skledi, mati se je pritikala toliko, da ni žalila moža. Veselo so poganjali pusta Trdanovi — toda ta nesrečna Špelica je usekala vmes in je bilo konec veselja. »Kdaj pa misliš iti po drva?« je sprožila mati. »Ali že ta teden?« »Kdo ve za vreme?« je odgovoril mož zato, da je sploh odgovoril, segel po kosti od gnjati, potegnil iz žepa zaklepaven nož in začel obirati. »Le vzemita!« je nudila mati dekli in pastirju rebrc in klobas. »Ha-a,« je globoko vzdihnil pastir Anžec in se prijel za trebušček. Vse ga je že bodlo od jedi. Toda pred seboj je videl post in vedel, kaj se to pravi. Pa je segel po rebru in klobasi, za njim je segla dekla. Mati je vzela leseni plošček in ponudila k peči Ferjanu, ki je odklonil, in hčerama, ki sta vzeli. Oče je iznad kosti pogledal sina, sin je z napol priprtimi očmi motril očeta. Nič si nista rekla, pa se vseeno razumela, in še kako: grča grčo! Ob splošnem molku so vsi slišali, da je podrknila ura in napovedala bližajočo se polnoč. »Marjana, prinesi tepkovca!« je velel Trdan. Nalil je sebi, izpil v dušku in ponudil še drugim: »Ga ne bo več do Velike noči!« Vsi so pili, le Ferjan se je obrnil v peč. »Trma!« je brundnil oče, si prižgal tobak in se izprehodil po hiši. Tedaj je udarila ura. V noč se je razlegel prifarni zvon, znaneč sveti post; vse je umolknilo, noben fan- tovski vrisk ni več jeknil na vasi. Po krčmah sta onemela škant in harmonika. Trdan je potegnil čedro iz ust, trdo zvil mehur in oboje položil pod tram na polico. »Križ božji, da bi učakali Vstajenje, zdravi na duši in telesu.« Tako se je poslovil od čedre za štirideset dni in ukazal: »Pojdimo!« Mati je vrgla par neoglodanih rebrc kužku, mesene drobtine stresla mačku v leseno koritce in pospravila. Vsi so se tiho razšli k pokoju. Ferjan je obsedel na postelji in nemo zrl v temo. Celo uro. Tedaj je v njem dozorelo. Bos se je iztihotapil iz hiše in odšel na vas. Zmrzal ga je pekla v podplate, a si ni upal natekniti škornjičnikov, ki jih je nesel v roki. Potrkal je Špelici. »Moj Bog, Ferjan, post je že. Kaj misliš?« mu je šepetala in ga prosila od okna. »Samo eno besedo!« »Nikar, Ferjan! Sveti post je.« »Oče mi nočejo izročiti. Ali me boš čakala?« »Bom!« »Ali zares?« »Zares!« »Kako dolgo?« »Do smrti.« »Jaz tudi. In če ne vem kaj. ..« Špelica je zaprla okno, preden je mogel izgovoriti --------- Sveti post je zagospodaril. Iskra je čakala na ognjišču do desetih, preden je gospodinja, še tešč z vso hišo vred, prvič podkurila. Pela sta močnik in sok, kaša in krompir, s slepo Žonto zabeljeni žgane je bil že preodličen in redek gost na mizi. Na dvorišču sta peli žaga in sekira. Mnogo so delali, malo govorili. Že takoj prvi teden je oživela Kalvarija, majhen grič nad vasjo, na katerega je vodilo štirinajst postaj križevega pota do razzeblih, od viharjev in ploh izpranih križev. Stara ženica, plešast ded se je zgubil med letom do nje, tudi otročaji so se podili večkrat po stezi do vrha, sicer pa je Kristus sameval sredi razbojnikov. Na odprtih ustnicah je trepetal vzklik. »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Burja je žvižgala mimo božjega lica, v dolini pa je plalo življenje in redkokatero srce je pomislilo na Kalvarijo. Post pa jih je priklical. Od petka do petka, od nedelje do nedelje, čezdalje jih je bilo več. Ob vznožju Kalvarije je sedel berač, prerok in vedež, Štolfa. Napletal je molitve, stoletja stare, za vsak stan in starost zložene. Ni bila bera velika, ki mu je kapljala v nastavljeni klobuk. Toda prerok, ki mu je bolj plenjala svatovščina in ples, je vedel, kaj je sveti post. In kadarkoli se je namolil in spravljal črni drobiž iz klobuka, je povzel preroško: »O, vi vsi, ki mimo greste po poti, pomislite v svojih srcih, kako vam gre. Le pojdite na hrib in Ga poglejte med razbojniki! Vse leto je bil zapuščen, kesni ste bili do Njega, in slednji med vami je bil hiter zase in za svojo hišo. Ali se niste veselili, da visi zastražen med razbojniki? Ali niste po strani pogledovali s polja, iz krčme, izpred pregrešnih oken, med jezo in sovraštvom, če se morda ne giblje in ne stopa s križa in ne plete korobača, da bi usekal po vaših hrbtih in vam izpahal hudobije. Všeč vam je bila njegova straža. O, velike reči so pričakovale vaše napuhnjene misli, pa ste majhne dobili. Pa še te vam bo razpihal-----------ki je za nas križan bil...« Prerok je začel spet zategnjeno moliti, ljudje pa so sključeni in skesani romali na hrib ... V klobuk je kapljalo bolj in bolj... Že so se začele kaditi vlažne brazde na polju. Ptičje svatbe so zavriščale, ljudje pa so zamišljeno molčali. Vsak je imel opravka sam s seboj. Pod migljajočimi zvezdami so jih nosile gozdne steze, zlasti prefantovske fante, v goro, kjer se je naselil ob samotni podružnici »puščavček«; tako ime so zdeli belolasemu starčku-duhovniku, ki je pretičal ves post v spovednici in jih vabil: »Pridite, ki ste obteženi...« Tudi Ferjana je vzelo rano jutro in je šel. .. Dolg je bil post in trd. Pa je le prišlo sabotno jutro, ko je privihral navsezgodaj pastir od fare in prinesel blagoslovljenega ognja. Na ognjišču je zaplapolalo krog velikih loncev, vso hišo je objel čudoviti vonj po velikonočnem mesu. Vsa nemirna se je razgibala družina. Toda nihče ni več prijel ne za ralo ne za motiko ne za sekiro. Pogovor je oživel, metle so švigale po dvorišču, oče Trdan se je obiral krog komatov, Ferjan pa je hodil po vasi in nabiral z drugimi fanti za smodnik. V hiši je čakal pisani jerbas na kolač, izpoščeni pastir Anžec se je potikal krog kuhinje, da ga je morala venomer gospodinja goniti izpod nog. Popoldne se je razlil božji delopust po vasi. Zvonovi so pregnali še zadnje dekle, ki so drgnile in čistile posodo na studencu. Vse je zapraznovalo, oglasil se je že tuintam smeh in dovtip, a vendar še boječe. Vsa srca so pričakovala svete ure: »Vstal je!« Ob eni na sveto jutro je zagrmel prvi strel. Špe-lica ga je slišala: »To je Ferjan!« Za tem jih je zagrmelo sedem, kakor je sedem zakramentov, »od Kristusa gor postavljenih«. Za streli so pritegnili zvonovi, tiho, tiho in drobno kot plaho ubiranje strun, dokler ni udaril veliki in oznanil: »Vstal je, ni ga tukaj!« Po vseh hišah so se zasvetile luči. Kmalu so oživela pota; v motnem mraku so spele temne sence z belimi kronami na glavi. Fantje in mlajši možje so ponašali za sestre in mlade žene težke jerbase k blagoslovu v cerkev. Vse kapele so napolnili z njimi, vsaka vas je vedela za svoj prostor. Kakor bi pisanih rož posejal, so se belili in rdeli vrhovi jerbasov, ki so jim tekli ob robu venci šopotljev. V božjem grobu so migljale luči, njihov rdeči in modri soj je poskakoval po vezeninah in pisanih svitkih, ki so na vrhu vsakega jerbasa razodevali, čigavi so. Špelica ni imela brata, da bi ji ponesel jerbas. Zato je vstala ob prvem strelu, ki je vedela, da ga je sprožil Ferjan, oblekla se samo napol pražnje, na prsih si z rumeno bučko spela ogrinjalko, zadela jerbas in ga odnesla v cerkev. Ko je klečala pred božjim grobom, je slišala oprezno škripanje nakovanih čevljev; zakesneli spokorniki, možje in fantje, so v čakajočem mraku hodili od postaje do postaje, se sklanjali nad Zveličarjeve rane in jih glasno poljubljali, Špelica je molila; med zvonjenje je vpletala verno šepetanje. Zdaj in zdaj je zvonove presekal strel, šipe v oknih so zašklepetale, Špelici je bilo tesno pri srcu. Zdelo se ji je, da udarja pest Trdanovega oča po oknih in pribija: »Ne dam!« Vsa se je zmedla. Vrnila se je dvakrat, trikrat k molitvi, naposled omagala, vzdihnila in po kolenih oddrsela do Križanega, ki je ležal ob brleči lučki na marmornati stopnici in imel črno, trdo blazino za vzglavje. Pobožno mu je dehnila čiste dekliške poljube na njegove svete rane; ko so se njene ustnice dotek-nile srčne prebodene strani, je kanila prošnja solza v rano: »Omeči srce oču, Gospod, ki si dober!« Nato je odšla po prstih iz cerkve, da se doma za jerbas in za vstajenje pražnje obleče. Mimo grička, kjer so se utaborili streljavci, je vodila stezica — bližnjica do doma. Kadarkoli bi jo bilo strah iti ponoči po tej stezi mimo krivega hrasta, kjer so trdili, da straše obešnjaki. Toda na sveto jutro strahovi nimajo moči. Tako ji je reklo, ko je krenila na pot. Ali še nekje globlje v srcu pa je kljuvalo: »Ferjan strelja!« Podvizala se je po strminici. Ob ognju so se gibale črne sence, kladiva so udarjala na iglice, s katerimi so nabijali topiče. Nekoliko od ognja je stala visoka, mirna senca. V temi in ob blešču ognja ni bilo mogoče razločiti lica. Toda Špelici je povedalo srce, da je Ferjan. Prav mimo njega je tekla stezica. Zdelo se ji je, da je tudi senca spoznala njo. Ferjanov glas je veleval: »Proži!« »Je že! Misli, da se bom prestrašila.« Ogenj je siknil iz prašnice, nato je zabobnelo. Špelici so zadrgetala kolena. Mlad fant je pograbil izstreljeni topič in tekel za Ferjanov hrbet, da nasuje iz vreče smodnika. Tedaj pa je hipoma šinil velikanski steber ognja in dima v Ferjana in ga obliznil, da je zagorel kbt plamenica. »Norec!« je še kriknil Ferjan nad fanta, pa se ves v plamenu zakotalil na tla. Špelica je kriknila. Nobenega pomisleka, nobenega spoznanja ni bilo v njeni duši, Samo srce je kričalo, da Ferjan gori. Nagonsko je planila k njemu, vrgla nanj ogrinjalko in se še sama zgrudila čezenj. Fantje so se zgrnili krog njega in mu gasili tlečo obleko, »Saj me boste zadušili! Nehajte, saj ni nič!« je veleval Ferjan in si pomagal izpod žive kope, mimogrede pa si neopazno pritisnil Špelico na srce. Ferjan se je dvignil, kosci ožgane obleke so viseli od njega. Fantje so ga molče gledali. »Ali si se opekel?« je prva izpregovorila Špelica. »Ferjan, Špelica te je otela!« se je oglasil nekdo. »Nič mi ni,« je rekel Ferjan in se tipal za vratom, kjer ga je skelel mehur. »Domov pojdi!« je prosila Špelica in zvijala preluknjano ogrinjalko pod pazduho. »Ali se je ves smodnik vnel?« »Ves!« so rekli fantje. »Le čakaj, Jakec!« je stopil Ferjan k fantetu, ki je pozabil izpihniti topič in vnel smodnik. Jakec je jokal. »Pusti ga!« je prosila Špelica. Ferjan se je obrnil proč od njega. »Pospravite!« je ukazal. »Strela je konec. — Ali greš z mano, Špelica?« »Grem.« In sta odšla po stezici v medlo svitanje svetega jutra. Premišljevanje. Težka, najtežja vseh cest, kaže jo tebi in meni — vest: Reveži gladni hodijo od mene — gladnega, kdo jih nasiti? Žejni hodijo od mene — žejnega, sam nimam piti... In jaz in reveži jočemo: »Gladni smo, Oče, kje naša je jed? Žejni smo, Oče, odpahni nam klet!« — Oče, Ti daješ, pa nočemo ... Kako bom odgovor dajal? Imeli smo jed, ni bilo slajše od nje, 'pijačo imeli, odklanjali smo jo molče — Gospod, Gospod, kdo bo obstal? . ., Leopold Turšič. Po vstajenju so se usule dekleta z žegnom skozi vrata. V jasnem solncu so se raztekle te žive rože na vse plati po fari. Možje so silili v Trdana:. »Kako je s Ferjanom?« »Nič hudega!« »Hvala Bogu!« »Toda,« je povzel sosed Krvinec, »če tukaj ni Bog s prstom pokazal, kako in kaj ukreni, ni še nikjer. Razumeš, Trdan?« Trdan pa ni črhnil besedice--------------- Doma je družina čakala gospodarja. Tudi Ferjan je bil pri mizi z obvezanim vratom in osmojenimi lasmi. Gospodar je načel kolač, odmeril za vsakega enak kos, dodal gnjati, hrena, pirhov in pogače. Vsi obrazi so bili slovesni. Ko so zaužili in je vsak svoj delež odnesel shranit, sta ostala v hiši le oče in sin. Do dna je oče pokadil čedro, preden je izpre-govoril: »Naprosi si može, da stopijo h Koritnikovim in vprašajo za Špelico.« »Kdaj, oče?« je zastrmel sin. »Če je tako božja volja, kar jutri.« Sin je onemel. Vse osrčje mu je vzdrgetalo. Molče je stopil pred očeta in mu podal roko. Oče mu jo je stisnil; pogledala sta si v oči, kamor je obema stopala rosa svetega jutra. Še enkrat sta si stisnila roke in se razšla — molče. Naj umolknem še jaz, okorni pripovedač, ko za te tajne še niso vzbrstele besede. Naš dan. O, kako je naš dan globok! v srebrnomodrih molkih drhte nebesa nad pokrajino spokojno in skoraj obiijejo zarje večerne čela in srca. V devetem kraju je tisti grič: pred očetovim domom smo stali, naše noge so se zmočile od jutranjih ros in naše oči so široko žarele tujih sinjin------ V devetem kraju je tisti grič. In skoraj oblijejo zarje večerne čela in srca. Anton Žužek Iz življenja rastlin. Doktorica Angela Piskernik. 2, Barva cvetja, listja in sadja. Rastlinstvo daje naravi vedno drugačen obraz. Morda naravo vprav radi tega tako ljubimo, ker nas ne dolgočasi z enoličnostjo. Zlasti barvni učinki rastlinstva so čudoviti. Po turobni belo-rjavi zimi vzbudi pomladi najnežnejše zelenje, pokrije tla in odene grm in drevo. Med zelenimi listi pa se kmalu razpokajo cvetni popki, da se v veselem pričakovanju razgrnejo v bele in rožnate, v rdeče in modre cvete. Ta slika se pretopi poleti v zlato širnih poljan, v tekoče valove rumenega žita in težkega klasja. V tem zlatem licu se smehljajo rdeče in modre oči svilenega maka in nežne plavice. Jeseni pa zažari rastlinstvo v nasičenih ognjenih barvah. Prej zeleno listje se je prelilo v krvavordeče. kakor bi bilo omočeno s krvjo. Ali pa je postalo rumeno kakor dozorela citrona in oranžasto in rjavo. Še nedavno nezreli sad gori med listjem v zlatem in rdečem ognju. Jesen je v barvni krasoti lepša od pomladi. , Prej smo stali strme pred temi pojavi in spremembami v naravi in jih nismo razumeli. Zdaj pa že vemo, kako se to dogaja, ker nam je znanost razodela neskončno lepo tajno, odkod barve in kako se v rastlinstvu spreminjajo. Plazma* v stanicah je brezbarvna. Včasih se uleže prav tesno na mrenice in tvori plazmatičen valj, ki ga napolnjuje brezbarvni stanični sok. V mladih celicah je malo soka; v neznatnih mehurčkih je razposejan v plazmi. Mehurčki se sčasoma večajo in se končno strnejo v večjo prostornino staničnega soka, ki ga obdaja plazma. Postavimo v prazen kozarec manjši kozarec, ki je napolnjen z vodo. Vse skupaj naj nam predstavlja celico. Zunanji kozarec naj je stanična mrenica, notranji plazmatični valj in voda v njem je stanični sok. V nekaterih rastlinskih organih pa plazma ni brezbarvna, temveč so neki njeni delci barvasti. Zelene delce, ki so navadno okrogli ali lečasti, imenujemo klorofilova zrnca; to so mlinčki, ki jih že Poznamo. Drugi delci plazme pa so rumeni, oranžasti m rdeči, to so kromoplasti. Klorofilova zrnca so bar-’ vana z listnim zelenilom ali klorofilom, kromoplasti Pa z barvilom, ki mu pravimo karotin. Toda ne samo delci protoplazme, tudi stanični sok je večkrat barvast. Najnavadnejši njegovi barvili sta antocian in njegov sorodnik antoklor. Prvi barva rdeče, vijoličasto in modro, drugi rumeno in oranžasto. Klorofil * Glej razpravo v »Mladiki« 1925, str 52. in karotini imajo nekaj skupnega v tem, da so navezani na plazmo, na majhna plazmatična zrnca, antocian in antoklor pa ne prepajata nikdar plazme, temveč stanični sok. Ta omenjena in še druga, manj razširjena in zato manj važna barvila povzročajo v rastlinstvu barvo cvetja, listja in sadja. Klorofil. Listje, mlada stebelca, mlado cvetje in sadje dobiva zeleno barvo od klorofila. V sleherni celici je precejšnje število klorofilovih zrnc, v eni več, tudi nad sto, v drugi manj. V enem samem listu pa štejemo na tisoč celic. To neizmerno število, s kloro-filovimi zrnci napolnjenih celic pod listovo tenčico je vzrok zelene barve listja, in tudi vzrok zelene in zelenkaste barve drugih rastlinskih delov. Najbolj razširjena je v rastlinstvu zelena barva. Klorofilova zrnca so mu tako potrebna kakor človeku rdeča krvna telesca. Če jih je premalo, je to znak bolezni, bledičnosti ali kloroze. Saj je vprav klorofil ona snov, s katero proizvaja rastlina pod vplivom svetlobnih žarkov iz vode in ogljenčevega dvokisa vse one znane snovi, s katerimi gradi sama sebe in hrani živali in človeka. Klorofilova zrnca navadno ne ležijo v ten-čici ali površni kožici, temveč v staničju tik pod njo, v parenhimu. Karotini, V slehernem klorofilovem zrncu se nahajajo tudi rumena, oranžasta in rdeča barvila, ki imajo skupno ime karotini. V mladih listih je mnogo klorofila, zato karotini ne pridejo do veljave; listje je vkljub njihovi navzočnosti zeleno. Pozneje pa, ko so v poletnem času klorofilova zrnca svojo nalogo kot mlinčki že dovršila in se prične zelenilo preosnavljati, raste učinek ka-rotinov. Čim manj zelenila je v klorofilovih zrncih, tem bolj izrazito se pojavljajo rumene in rdeče barve. Tako je prvotno zeleno zrnce postalo sčasoma ru-menozeleno in slednjič rumeno ali rdeče. Na tisoče klorofilovih zrnc se je spremenilo s tem v kromo-plaste, kar nam dokazuje listje v jeseni, — Toda v naravi ne nastajajo vsi kromoplasti iz klorofilovih zrnc s pojemanjem klorofila, temveč se razvijajo predvsem v cvetu in sadu — tudi povsem neodvisno in samostojno. Karotini tičijo v kromoplastih ali v obliki finih kristalov ali pa kot brezoblična snov, Le-ti pričarajo rumeno, oranžasto in rdečo barvo vseh možnih inačic in se nahajajo n. pr, v rumenih cvetnih listih zlatic in košaric, v zlatorumeni odnosno oranžasti korenini korenja, v sadovih kosteličevja, jere-bike, divje rože, kapucinske kreše, paradižnikov itd. Zelenkastorumen privenček narcisa je živordeče ali oranžastordeče obrobljen. V njegovih stoterih celicah je vse na gosto karotinov. Žlahtnorumeno barvo zrelih jabolk, hrušk, aprikoz, breskev in marelic ter njih rdeča ličeca, sopovzročajo istotako karotini. Karotini se nahajajo v tenčici, pa tudi v mehkem staničju pod njo. A n t o c i a n. Stanični sok cvetja rdeče, vijoličaste in modre barve vsebuje antocian. Kakor je dognano, spreminja stanični sok v dobi cvetnega razvoja svoja kemična svojstva: sok, navadno kisel, postane lahko sčasoma celo lugast; vmes pa dostikrat ni ne lugast ne kisel in je torej brez okusa (indiferenten). Antocian pa se glede barve ravna vedno po staničnem soku. V kislem staničnem soku je rdeč, v lugastem moder, v brez-okusnem pa vijoličast. Tako je razumljivo, zakaj je isti cvet v raznih razvojnih dobah v barvi različen, najprej rdeč in pozneje vijoličast (kakor pri navadni pljučnici) ali nazadnje celo moder (kakor pri navadnem gadovcu). Če vtaknemo modro gadevčevo cvetje v mravljišče, kakor to delajo prav radi koroški otroci na paši, postane rdeče; mravljinčja kislina je pronikla skozi tenčico in okisala sok, radi česar se je modra barva antociana spremenila v rdečo. Kapljica navadne vode zapusti na modrovijoličastem cvetu vzpenjače ipomeje na mestu, kjer je visela ali ležala eno uro, rdečo liso, kapljica kisle vode pa že v nekaj minutah; očividno je to delo ogljenčeve kisline, ki se nahaja v vodi. Postavimo pod poveznjeno stekleno posodo šopek vijolic in skodelico s salmijakom: vijoličasta barva cvetic se prične spreminjati in zgubljati, in cveti postajajo modri in navsezadnje — zeleni. Vsaka prekomerna množina luga (salmijak je lugast) povzroča zeleno barvo. Pod vplivom solne kisline bi se bile vijolice pordečile. Močno lugasto vpliva tudi tobačni dim: nakadimo spominčico in zacvetela bo zeleno. Podobno je z galunom. Hortenzija cvete ob rednih okoliščinah rožnato. Če primešamo zemlji, v koji raste, nekaj galuna (na 1 liter zemlje približno 16 gramov), bo vzcvetela vijoličastomodro ali pa modro. Rastlina je s koreninicami vsesala vlago, v kateri je raztopljen galun in jo vlekla in dvignila do cveta. Rožnati antocian v soku se je radi lugaste vlage spremenil v modrega. Izmed cvetic, katerih cveti so rdeči, vijoličasti ali modri radi navzočega antociana, so nam najbolj znane mak, nageljček, roža, plavica, rdeča dalija, ostrožnik, begonija, pelargonija, fuksija, astre, potonike, orlice itd. Isto barvilo ima v sebi tudi rdeča pesa in redkvica, sad grozdja, borovnic, brusnic, češenj, listi in stebelca rdečega drena ter listi višnjevega zelja in krvne (rdeče) bukve. Toda tudi v onih listih in sadovih, ki so rumeno in rdeče barvasti po karotinih, se razvije antocian in povzdigne barvni učinek (sad divje rože, zrelo, rdeče nadahnjeno sadje). Antocian se nahaja v staničnem soku tenčice in parenhima. Češnja ni rdeča samo v kožici, ampak tudi njeno meso je rdeče. Dokler stanice živijo, so stanične mrenice neprodirne za barvilo. Mi lahko namočimo višnjevo zelje ali pa češnje, brusnice, borovnice in rdečo peso v mrzli vodi, voda se ne bo pobarvala, ker antocian iz stanic ne more prodreti. Ko pa stanice s kuhanjem umorimo, pronica barvilo skozi mrenico na zunaj in pordeči oziroma poplavi vodo. Tekočina češnjevega kompota je rdeča! A n t o k 1 o r kaže veliko sorodstvo z antocianom, saj sta oba potomca ene in iste snovi — flavona. Medtem ko barva antocian tudi notranje staničje, se nahaja antoklor samo v soku tenčičnih stanic. Barva, ki jo povzroča, je ali rumena ali pa oranžasta. Najbolj znane rastline, ki imajo v cvetu antoklor, so jegliči, akacije (drevesa ljubljanskih cestnih drevoredov niso akacije, temveč robinije!), rumena resedica, madronščica, lučnik, rumeni mak, kalceolarija in rumene dalije (georgine). V stanicah limonovih in kutinovih olupkov se nahaja tudi antoklor. Beli cveti. Mnogo rastlin raste po naših travnikih, tratah in gozdovih, ki cvetejo belo. Marjetica spada sem in kresnica (vica, pekel, nebesa!), zvonček, dremavka, narcis in sto in sto drugih. Na travniku med narcisi, ki imajo snežnobele cvete, stojijo mlajši z nežno zelenkastorumeno krono. To sta dve dobi v razvoju rastline. Kdor si vzame z Golice šopek za spomin, si natrga napol odprtih zelenkastorumenih cvetov; doma v čaši se razgrnejo in pobelijo. In potem cvetejo in dehtijo več dni, prijeten odsev so prostranih gorskih trat v tesnobni mestni sobi. Če pa si nagrabiš snop najlepših, snežnobelih cvetov, ti deloma že drugi dan ovenejo. V mladih še ne razvitih cvetih so stanice in med-stanični prostori* zelo majhni in neznatni. V stanicah je nekaj zelenila in karotinov, toda zelo malo. Vseeno pa so cvetni listi radi njih zelenkastorumeni. — Ko pa cvet raste na vse strani in se cvetni listi širijo, večajo in razgrinjajo, so postale v njih večje, daljše in prostornejše najprej stanice in z njimi vred med-stanični prostori. Ker v tej dobi razvoja novo zelenilo in novi karotini ne nastajajo več in se oni že prvotno v stanicah se nahajajoči sčasoma ali razkrojijo ali pa poizgubijo, ko se porazdelijo na mnogo večje stanične prostore, je opaziti na zunaj hitro pojemanje barvnega učinka. Cvet postaja vedno bledejši in svetlejši. Razen tega pa se večajoče se medstaničje napolnjuje z zrakom, * Stanice se ne dotikajo s celo stranjo drugih stanic, temveč so med njimi včasih majhni prostorčki, napolnjeni z zrakom; to so medstanični prostori. tako da se ob njem svetloba sčasoma popolnoma odbija. Radi tega polagoma rastočega popolnega svetlobnega odboja na eni strani in na drugi radi pojemanja oziroma razredčenja barvil v stanicah, se spremeni prvotno nežno zelenkastorumen cvet v snežnobelega. Kakor pri narcisu, tako se godi pri vseh belih cvetih. Jesenske barve listja. Proti jeseni postaja listje rumeno, oranžasto, rdeče, rjavo. Klorofil je razpadel ali se preosnoval in do veljave so prišli dozdaj prikriti rumeni in ognjeno-rdeči karotini. Razen tega se je napolnil stanični sok s krvavordečim antocianom in rumenim antoklorom. Vmes pa se porajajo še druge snovi, ki barvajo mrko, rjavo. Vse to razpadanje, preosnavljanje in razvijanje v listu povzroča bajno sliko rastlinstva tik pred zimskim počitkom. Listi niso nikdar tako lepi kakor zadnje dni pred smrtjo. Spomnimo se naših listnatih gozdov, naših vrtov in vinike ob poslopjih in verandah. To je topel dih slovesa, ki pronica iz narave in nem utrinek zaslutenih lepot, ki se je spustil v njeno naročje, 3. Dozorevanje sadja. Ko je listje delovalo, obnemoglo in umrlo, se je pokazal sad, se večal in dozoreval. Rastlina ne izgine brez spomina, ampak zapusti sad, v katerem se vrše do popolne dozorelosti velika čuda. Nezrelo sadje je trdo, nesočno, zeleno, kislo, trpko in brez vsakega vonja, zrelo pa je mehko, sočno, lepo barvasto, sladko, okusno in dehteče (aromatično). Kaj se je pri dozorevanju sadja zgodilo? Trdo — mehko. Sirov krompir je trd. Vse njegove celice so medsebojno zvezane, zlepljene so druga z drugo z neko snovjo, ki jo imenujemo pektin. Z limom ali klejem tudi mi lahko zlepimo n. pr. vžigalice v trd snopiček, v katerem ne moremo več premikati posameznih delov. Če hočemo posamezne žveplenke porivati sem m tja, je treba, da razrešimo zlimani snopiček, bodisi z nožem, bodisi z vročo vodo, ki bo raztopila lini ali klej. — Da bi postal krompir mehak, moramo storiti isto; odstraniti moramo vezne plasti med stani-cami, pektinove lamelice. V to svrho skuhamo krompir, ker vrela voda pektin raztopi. Tako se potem lahko loči celica od celice in vilice, s katerimi poskušamo, je li krompir že kuhan, kaj lahko prodirajo med njimi, ker se jim celice umikajo in jim ne stavijo nikakega odpora. Krompir je postal mehak. To razdiranje oziroma razpadanje rastlinskih delov v posamezne celice imenujemo maceracijo. Krompir in repo maceriramo s kuhanjem. Plasti, ki vežejo celice, se razpustijo in staničje v lupini razpade. Isti učinek kakor vrela voda na repo in krompir ima slana na jagode trnoljice (črnega trnja) in šipka. Modročrni, okrogli sad trnoljice in škrlatnordeči nepravi plod šipka sta nezrela popolnoma trda. Prva izdatna slana pa ju macerira in notranje staničje razpade v poedine celice. Sadova sta postala mehka. Večini sadov (hruškam, jabolkam, marelicam, češpljam itd.) pa za maceracijo ni treba niti slane. Kar sami si ustvarjajo ob ugodni priliki razkrajalne snovi, takozvane encime, ki planejo na pektinovo plast in jo raztopijo. Trdost sadu mine v trenutku, ko celice medsebojno niso več vezane, temveč so proste in se lahko gibljejo v smeri vnanjega pritiska. Tako postane sad po notranji naravni maceraciji mehak, sad se zmedi. Nesočno — sočno. Nesočnost nezrelega sadja povzroča v celicah nakopičen škrob. Ob dozorevanju pa se spreminja škrob polagoma v sladkor. Mnogo sladkorja prihaja tudi še iz listov. Čim več pa je nakupičenega sladkorja v celicah, tem hlastneje iščejo celice vodo in jo ob vsaki priliki vlečejo in sesajo vase. Na ta način se da razložiti dejstvo, da so zreli sadovi tako izredno sočni. — Mogoče bi tudi bilo, da vprav to izredno kupičenje sladkorja v celicah in radi tega nastali veliki razgon v njih povzroča ali vsaj sopovzroča naravno maceracijo s tem, da se napete stanice zaokrožijo in ob tej priliki odtrgajo od sosednih stanic; toda bolj verjetna in priznana je maceracija po encimih. — Kako velik je od pritegnjene vode povzročen notranji razgon dozorevajočega sadja, smemo sklepati že iz znanega pojava, da se v deževnih jesenskih dneh, ko je sladkorni vsebini celic nudena najugodnejša prilika, da si nagrabi vode, kolikor hoče, razkoljejo in razpokajo zrele ali skoraj dozorele češplje. Poleti, ko se škrob še ni spremenil v sladkor in se dotakanje sladkorja v sadove še ni pričelo, se kaj takega nikdar ne zgodi. Zeleno — lepo barvasto. Pri dozorevanju se spreminjajo zeleni kloroplasti v drugobarvne (rumenkaste, oranžaste, rdečkaste, rdeče) ali, kakor smo se navadili reči drugače, iz kloroplastov nastajajo kromoplasti. Zelenilo pojema, karotini se kupičijo. V staničnem soku pa se poraja vedno več antociana, odnosno pri kutini in limoni antoklora. Prej skromno zeleno sadje se vedno očitneje odraža, razločuje od zelene podlage listja, da zagori naposled kakor list pred odpadom v najčistejših barvah zlata in granatov. Kislo — sladko. Kakor zgoraj omenjeno, se pri dozorevanju spreminja stanični škrob v sladkor. Razen tega prihaja v sad tudi še sladkorni sok iz vejevja. Toda to niso edini viri sadne sladkosti. V nezrelem sadju je več organskih kislin, ki so krive, da je tako kislo in da se nam skremži obraz, ko vgriznemo vanj. Čim bliže je čas popolne dozoritve, tem bolj pojemajo kisline in tem več se pojavi sladkorja. Ko so znanstveniki to dognali, so prehitro sklepali, da se pretvorijo kisline kratkomalo v razne sladkorje. Kmalu so zapazili, da si ta dva pojava nista vedno vzporedna in da bi navzoče kisline tudi sicer ne zadoščale za postanek tolikih sladkornih množin. — Po mnogih študijah kemičnih pojavov sploh in še posebno onih v rastlini, je postala verjetna podmena, da kisline v zelenem sadu niso nič drugega kakor pri dihanju nastali sladkorni okisi. Zeleni nezreli sad diha najkrepkeje. Ob tej priliki sežge (okisa) ves sladkor v organske kisline. Zato ima največ kislin. Pozneje pojema moč-nost (intenziteta) dihanja, in to tem bolj, čim bliže je trenutek popolne zrelosti. Na ta način ostane vedno več sladkorja nesežganega in se tvori vedno manj kislin. One redke pa, ki so še navzoče, izdiha (sežge) organizem v ogljikov dvokis in vodo. Tako izginejo kisline iz sadu in sladkor ostane. Sicer pa to vprašanje še ni končnoveljavno rešeno. Trpko — okusno. Marsikateri nezreli sad je jako trpek radi navzočih čreslovin (trnoljica), medtem ko ima dozorel kar najprijetnejši okus. Verjetno je, da se prvotno raz-topljive in proste čreslovine med dozorevanjem vežejo na neke celične snovi (koloide) in tako postanejo neraztopljive. Trpek okus pa povzročajo samo raztopljive čreslovine, neraztopljive nimajo nobenega grenkobnega priokusa. Brez vonja — dehteče (aromatično). Aroma (vonj) povzročajo esterji. To, kar v roži, nageljčku in vijolici tako prijetno diši, kar nam je priljubilo parfume in kar da vinu takozvano rožo, buket, so esterji, ki nastajajo povsod tam, kjer se nahajajo istočasno alkohol in organske kisline. Esterji so namreč spojine teh kislin z alkoholom. Kakor se razvijajo zaradi notranjih dogodljajev v celicah kisline (jabolčna, citronova itd.), tako se pozneje pojavlja tudi alkohol. Kolikor ne razpade na drug način, se spoji z organskimi kislinami v prijetno dehteče esterje, in zato je umljivo, da ima zrelo sadje najplemenitejši vonj. Nezrelo — zrelo! Kdo bo oni, ki bo prvi izmed nas imel popolnoma jasen pojem o tem, kar snuje v rastlini mojster vseh mojstrov — božja narava? Dognano je, da se pri dozorevanju vrstijo vzročno medsebojno zavisne spremembe, a prav do dna znanost tem spremembam še ni prodrla. Čim bliže se zdimo cilju, tem daljša postaja pot. Tako se mi zdi kakor trudna hoja po neskončni ravnini v napol jasni noči. Pred seboj gledaš edini hrib, do katerega si namenjen, in vedno si zopet zatrjuješ, da ne more več biti daleč. A hodiš in hodiš, da ne čutiš nog in lega svinčena teža na možgane in pada žgoča bolest v srce — hrib pa je vedno v isti razdalji. To, kar vemo, je nič v primeri s tem, česar ne vemo. In vendar bomo nekoč dosegli hrib in vedeli vse, prav vse. Vprašanje je samo, kako in kedaj... (Dalje prihodnjič.) Bilo je tisti sveti čas, ko Jezus je učence zbral, da enega bi izmed njih v Jeruzalem na pot poslal, da bi za bližnje praznike pripravil jim potrebno vse. Je Judo Učenik odbral: »Poslušaj, Juda, kaj ti dem, odpravi se v Jeruzalem, nakupi, kar potrebno je za bližnje svete praznike; poskrbi in pripravi vse, kot v zavezi bere se, Le to ti rečem in ti dem, ko stopiš v mestne ulice, ne hodi mi na levo stran, na levo stran, na temno stran; tam hiša judovska stoji, se v hiši družba veseli, ki meče kocke noč in dan. Joj, ti Juda Iškarjot, če te zapelje kriva pot Juda. v vinski hram, pregrešni hram!« Ko Učenik je Judi štel na roko rdeče zlate tri, skrit blesk mu sinil je v oči, sam satan vanj je takrat šel, V črni plašč se je zavil, tesno zavil, se poslovil in šel v Jeruzalem na pot, kot mu naročil je Gospod. — In prišel je v Jeruzalem, pa si dejal: Na levo grem! In stopil je na levo stran, na levo stran, na temno stran, kjer hiša judovska stoji — zakotni vinski hram —, se v hiši družba veseli, ki meče kocke noč in dan. So Judje brž spazili ga in v družbo so zvabili ga. Ko prvič kocke vržejo, gre Judežu že kaj slabo; ko drugič kocke menjajo, vse pike zopet kažejo, da Judež nič zadel ne bo; ko v tretje kocke vržejo, za zlate ga oberejo. Pa je pomislil in dejal: »Kako sedaj bom kupoval?« So Judje uganili ga, z obljubo ukanili ga: »Izroči Učenika nam, vse igre ti spregledamo in zlate tri povrnemo, še v srebru zanj te plačamo!« In Juda je na kup pristal, jim stiskal roke in dejal: »V Gezemani, na vrtu tam, s poljubom ga nocoj izdam.« — In ko je stopil skozi dver, sramu je potemnel večer. In dvoje črnih se perot je zvesilo za njim na pot: »Gorje ti, Juda Iškarjot!« Likovič Joža. Legenda o sv. vitezu Juriju. K s a v e r V' Z e nekaj časa so poganski duhovniki z zavistnimi in sovražnimi očmi opazovali mladega cesarskega častnika in viteza Jurija. Zavistne in sovražne oči pa gledajo skrbno in prodirajo globoko. Tako so se polagoma docela prepričali in dobili jasnih dokazov, da je mladi vitez res kristjan. Pa so takoj šli in ga zatožili sodniku. Sodnik je poklical Jurija pred svoj sodni stol. Vpričo tožiteljev in množice ljudstva, ki se je radovedno zbralo na sodišču, je nagovoril Jurija: »Vitez Jurij, kaj čudnega slišim to o tebi! Da moliš baje boga, ki so ga Judje na križ pribili.« »Da, prejasni gospod sodnik, tega Boga molim.« »Nemogoče, vitez Jurij. Ti, najboljši junak v naši vojski, pa bi molil človeka, ki je umrl sramotne smrti puntarskega sužnja — na križu.« »Mnogo večji junak od mene je bil ta moj Bog, ki ga molim, o prejasni gospod.« »Kako to, da večji junak?« se je čudil sodnik. »Glej, jasni gospod, mi vojaki zmagujemo sovražnike, ki nam ogražajo deželo, premoženje, telesa in življenje; ta pa je zmagal peklenskega zmaja, ki ograža ves svet, zapeljuje in uničuje duše. Mi zmagujemo telesa; a moj Gospod Jezus je zmagovavec duš. Duša, ki jo premaga s svojo sladko ljubeznijo, je njegova od trenutka, kar ga spozna in vzljubi.« Sodnik je zmajeval z glavo. »Čudne reči mi pripoveduješ, svetli vitez. Ne bi se čudil, ako bi mi tako govoril preprost, navaden vojak; a ti, ki te poznamo in cenimo visoko naobraženega mladega moža in junaka nad junaki, da celo ti —« »O prejasni gospod sodnik, vsa moja druga modrost je ničeva v primeri z modrostjo, da v Gospoda Jezusa Kristusa verujem in ga iz srca ljubim. In vse moje samo človeško junaštvo je slabotno v primeri 2 junaštvom, da živim po volji in zapovedih svojega Gospoda Jezusa Kristusa.« Sodniku je bilo tako govorjenje mladega častnika zelo napak; zakaj rad je imel Jurija in mu ne bi rad storil kaj žalega. Zato ga je resno opomnil: »A glej, jasni vitez, ukaz našega božanstvenega cesarja pravi, da pod smrtno kaznijo nihče ne sme verovati v tega Kristusa. Morda si premisliš, vitez Jurij, in se odpoveš tej zmoti in zablodi.« »Če me moj Bog ne bo zapustil, si ne bom premislil, prejasni gospod. Zakaj vem, komu verujem.« »Škoda, vitez Jurij,« je obžalovaje odvrnil sodnik. »Po ukazu našega božanskega cesarja boš moral umreti.« »Le daj me umoriti, mogočni gospod, če ti zakon tako veleva. Saj me bo moj Bog spet od mrtvih obudil.« Mladika 1925. Meško. Kratko in neverno se je zasmejal sodnik. »Od mrtvih obudil?« In da bi dokazal Juriju, kako sanjarska in neisti-nita je njegova vera, in bi ga s tem rešil obsodbe, je sodnik zamahnil z roko proti širnim vrtom, ki so se sprostirali ob njegovi palači. »Poglej to drevje, vitez Jurij. Mrtvo je v tem zimskem času, dasi ne tako mrtvo kakor obglavljeni človek. Če je tvoj Bog res tako mogočen, da mrtve obuja, naj obudi to drevje in vso mrtvo pokrajino v življenje in zelenje.« »Storil bo moj Gospod to, prejasni gospod sodnik,« je preprosto odgovoril Jurij. In poln zaupanja je povzdignil vitez Jurij oči k nebesom in je molil: »Gospod Bog, ki si s svojo vsemogočno voljo nebo in zemljo iz nič ustvaril, in ki je na tvojo besedo tretji dan zemlja pognala iz sebe travo, zelišča in zeleneče drevje, pokaži zdaj svojo moč. Reci, prosim Te, večni moj Gospod, naj ozelene ti vrtovi in vsa krajina.« Kako se je sodnik zdaj čudil! Zakaj, glej, komaj je Jurij izmolil, že je poganjalo iz vršičkov drevja popje in je pokalo, kakor da s silno močjo vro in kipe skozi veje in vrhove prekipevajoči pomladnji sokovi. In zazelenelo je na drevju prelepo sočno listje in vzcvetelo in zadehtelo je cvetje, da mu ni enakega zbudila v življenje s svojo oživljajočo toploto nobena pomlad, kar so jih pomnili vsi navzoči. »Velik je Bog kristjanov! Edino pravi Bog je Jurijev Bog!« so se dvigali iz množice oduševljeni glasovi. »Sleparija je to in čarovnija. Ljudstvo zapeljuje ta sleparski vitez. Umre naj!« so divjali Jurijevi nasprotniki. V silni zadregi je poslušal sodnik nasprotujoče si glasove ljudstva, z velikim vznemirjenjem je gledal valovanje razburjenih množic. Premišljal je, kaj naj stori, da bi pomiril ljudstvo, zakaj skrajno neljub bi mu bil ljudski punt; in da bi rešil Jurija, zakaj zbal se je njegove moči in moči njegovega Boga. Imel pa je sodnik prekrasno hčerko Psyche (Dušica) po imenu, ki je bila tudi navzoča med poslušavci. Vedel je o njej, da je mlademu vitezu zelo naklonjena. Vendar se ni še nikoli resno bavil z mislijo, da bi mogla kedaj postati Jurijeva žena; zakaj silno ponosen je bil na svoj rod, ki je bil v bližnjem sorodstvu s samim rimskim cesarjem. A zdaj se je v hipu odločil, da hoče bogovom na ljubo, da bi mladega viteza zanje pridobil, in da bi ljudstvo pomiril, žrtvovati ljubljeno hčerko in jo dati Juriju za ženo. Pa ga je prijazno ogovoril: »Jasni vitez, vedno sem te visoko cenil, tudi moja hčerka Psyche. Glej. 11 dam ti jo za ženo, samo tem nevarnim blodnjam se odpovej. Kraljevega rodu je, kakor sam veš. Med prvimi mogočniki v vseh pokrajinah našega božan-stvenega cesarja bi ji lahko poiskal soproga. Pa jo dam tebi, vitez Jurij.« »Hvaležen sem ti, mogočni gospod, in visoko cenim devico Psyche. A še više cenim svojo dušo. Ta je še lepša in imenitnejša kraljična. Za to moram skrbeti najbolj, to moram pred vsem rešiti.« Sodnik nato užaljen: »Zavračaš moje dete? Ali veš, kako s tem žališ mene in Psyche? Umrl boš.« Tedaj se je zaslišal iz najdragocenejše lože gle-davcev radosten mladosten vzklik: »Oče, jaz umrem z njim. Verujem v njegovega Boga. Z njim hočem biti pri Jezusu. Ne vitez Jurij, njegov Gospod Jezus bo moj ženin.« Sodnik je prebledel na škrlatnem svojem sedežu. Oprijel se je z obema rokama držajev, da se ne bi zgrudil s prestola. Počasi je okrenil pogled v ložo. Tam je stala njegova Psyche, krasna kakor čudežno cvetje, ki se je bilo razcvetelo naokrog v hladni zimi po vsemogočni volji Nevidnega in Neznanega. Rekel ni besedice, le s široko razprtimi očmi je strmel v hčerko, kakor bi gledal novo, še večje čudo. Silen nemir je zavaloval med množico. »Resnično velik je Bog Jurijev. Edino on je pravi Bog! Tudi Psyche ga priznava. Naj živi Psyche! Blagoslovljena bodi, sladka mala Psyche!« A še huje nego prej so zabesneli sovražniki in tožniki Jurijevi. »Umreti morata! Tudi Psyche naj umrje! Zatajila je naše bogove, vitez ji je s čari zmedel srce in dušo, da veruje njegovim blodnjam. Če sledi v ljubezni njegovim blodnjam, sledi naj mu tudi v smrt!« Sodnik je komaj vidno drhtel. »Kaj čakaš, jasni gospod? Sodi!« so navalili nanj poganski svečeniki in čarovniki. »Moja kri je, moja edinica,« se je komaj slišno branil sodnik. »A večne bogove zasramuje. Ker je tvoja kri, ji kaniš prizanesti? Tako spoštuješ ukaze božanskega cesarja? Treba bo torej mogočnemu sporočiti, kakšni sodnik sodijo v njegovi državi in v njegovem imenu.« Tedaj je sodnik vstal odločno in ponosno. S srditim zaničevanjem je premeril besneče kričače, da so umolknili in se pred njegovim strašnim pogledom umaknili. In je razsodil mogočno in hladno: »Vitez Jurij in devica Psyche, po ukazih božan-stvenega cesarja sta zapadla smrti, če si v najkrajšem času ne premislita in ne darujeta večnim bogovom. Čakam vajine odločitve.« Umolknil je. Tedaj je Psyche radostno vzkliknila: »Oče moj ljubljeni, molila bom zate pri Bogu, da spoznaš tudi ti Gospoda Jezusa in prideš kmalu za menoj.« »Hvala ti, prejasni gospod sodnik,« se je razveselil Jurij. »Grem h Gospodu Jezusu, h kateremu si že dolgo želim.« Obrnil se je k Psychi. »Kraljična, to je najlepša moja zmaga, da sem tvojo dušo rešil. Ne bi mogel Gospodu Jezusu prinesti dragocenejšega daru kakor tvojo nedolžno dušo. Hvala ti, kraljična.« »Bodi blagoslovljen, dragi moj rešitelj,« ga je vsa srečna zahvaljevala deklica. »Kje bi bila lepša sreča zame, kot da grem s teboj h Gospodu Jezusu,« Mnogi med poslušavci so na glas jokali. »Še mi umrjemo z njima,« so klicali v vznesenem navdušenju. »Ju li slišiš, kako se norčujeta s teboj, o jasni gospod sodnik, z voljo božanskega cesarja in z večnimi bogovi? Dokončaj svoje delo!« so srdito sikali in silili pogani. »Ker se vitez Jurij in devica Psyche trdovratno ustavljata posvečenim ukazom božanskega imperatorja, vrši svoj posel, o krvnik!« je s počasnim, ledenim glasom razsodil sodnik. In krvnik jima je odsekal glavi. Verniki pa so se vsako leto, kadar je drevje začelo brsteti in zeleneti, spominjali čudeža, ki je Gospod pokazal z njim na priprošnjo svojega vernega služabnika viteza Jurija svojo moč nevernikom. Slovesno so praznovali spomin mladega mučenca in se priporočali njegovi mogočni priprošnji pri Bogu. In k nam prihaja še dandanašnji sv. vitez Jurij s prvim zelenjem in prvim cvetjem. In vsi, mladi in stari, z radostjo pozdravljamo »zelenega viteza sv. Jurija«, ki naj tudi za nas Boga prosi, da bo vedno pomladnje živa naša vera, vedno mladostno zeleno naše upanje, vedno živo cvetoča naša ljubezen. Iz pisma. Prve so cvetke iz zemlje priklile, v moje so srčece se nasmehnile. Tudi iz njega je cvetka pognala, k zlatemu solnčecu zatrepetala. Fantič, ti moje si solnčece vroče, k tebi, le k tebi rožica hoče. Solnčece zlato, saj veš, kaj ti pravi: Sanjam presrečna o prvi ljubavi.. . Leopold Turšič, »Sčaveto.« Iz cikla »Rod v okovih«. — Ko je bil Štefan Nezgoda pet let star in je tretje hlačice urastel, mu je umrla mlajša teta; ta je bila bleda in je rada molila. Oče je žaloval za njo dva dni manj kot za rajno ženo, Štefan je jokal, ker so mu kuhale tuje ženske in mu dale ime »revček«. Tega ni mogel strpeti. Gnusile so se mu debele, mastne roke sosed, ki so ga s pomilovalnimi pogledi božale po laseh. Nekoč je nalašč razbil skodelico; priletela je v sosedo, ki je kuhala, in jo oškropila s kavo. Sosede ni bilo več. Oče je skuhal nezabeljen močnik, ki je silil iz grla nazaj v skledo, in dejal po kosilu: »V mesto pojdeš, k teti!« V mestu je živela starejša teta in Štefan je ni poznal. Nikoli jih ni obiskala in tudi govorili niso o njej. Skopa je bila in debela, njen mož pa suh in molčeč kot strašilo. K njej je stopil oče in ji po primernem uvodu potožil, kaj in kako. Ženska ga je poslušala. Prva njena beseda je bila: »Koliko boš dal?« Ko sta se zedinila, je dejala drugo besedo: »Pa ga pripelji!« Ta beseda ni dišala ne po ljubezni ne po usmiljenju, bolj miloščini je bila podobna. Ko je prišel z očetom Štefan in zagledal na vratih ogromno žensko z umazanim predpasnikom, se je obrnil in hotel zbežati. Oče ga je udržal za roko. Res mu je teta dala dobre kave in tudi njeni piškoti niso bili slabi in celo smejala se mu je s tolstim obrazom; toda rajna tetica je bila vsa druga. Njen bledi obraz se je smejal drugače, njena suha roka je božala mehkeje kot šake starejše tete, ki nosijo v svojih gubicah nikdar izmito črnino pomij in saj.. . Oče mu je kupil dvoje reči, ki jih ni imel še nikoli v svojem življenju, samo da ga je osleparil za slovo. Dejal mu je, da gre še v mesto, Štefan pa je vedel, kam gre, in je piskal na orglice.. Ko očeta ni bilo nazaj, je piskal vse mileje, dokler se mu obraz ni razširil v jok in mu niso orglice same od sebe padle iz ust in iz rok. Prišel je ujec s špičasto brado, črn od dela, in je dejala teta: »Boš tiho, če ne, te bo bav-bav!« Štefan je mislil resno; utihnil je, del prst v usta in gledal moža, ki se mu ni približal, pač pa se smejal in vohal Po kuhinji, da bi kaj pojedel, kot paglavec. Ko se je drugo jutro Štefan prebudil, se je prebudil v novo življenje. Bav-bav ni bil več doma. Stanovanje je imelo balkon; z balkona se je videlo na ulico, ki je padala navzdolž in so starinarji prodajali svoje blago na njej. Na balkonu je Štefan prečepel po ves dan. S teto nista govorila. Če je preglasno piskal na orglice, je dejala teta: »Bav-bav!« Umolknil je in Spisal France Bevk. posluhnil. Bav-bava ni videl, a menil je, da že mora biti kje skrit. Postajal je bled in suh, njegove velike oči so hrepenele tja nad hiše ... Nekoč mu je padel konjiček na cesto. Zajokal je. Teta pa se je nagnila iz kuhinje: »Pojdi ponj!« Letel je po stopnicah in stopil na ulico. Tam je stal otrok, ki je držal njegovega konjička v rokah in ga ogledoval. Štefan je zgrabil za konjička, prekucnil otroka in zbežal v vežo. Jok otroka in vpitje neke ženske je slišal za seboj. Razumel ni nič. Tedaj je prvič stopil na ulico. Z balkona'je kajkrat želel med potepajočo se mladež. Oče mu je dejal pred odhodom: »Ne na ulico!« Teta mu ni dejala ničesar. Ko je stopil prvič na ulico, se ni mogel več premagati. Popoldne je bilo, ko je teta zadremala na stolu; Štefan se je splazil iz kuhinje. Vrata so bila priprta. V hipu je bil na ulici. Prišel je v stik z življenjem in s prvo bridkostjo. Ta del mesta, v katerem je stanovala teta, je bil zidan v hrib. Starinske, visoke hiše so bile nanizane druga za drugo, ulice so peljale navkreber, tu pa tam so bile pretrgane s stopnicami. Redki vozovi so šli tod skozi. Tu so se igrali otroci in se podili v tolpah iz ulice v ulico. Štefan je izteknil gručo dečkov. Plašno se jim je približal in se stisnil k zidu. Opazoval je neskončen živžav neznanega jezika in neznane igre. Igre so ga zanimale bolj nego jezik. Iz naglice govora ni mogel razločiti nobene besede. Počasi je pristopil čisto k njim. Ta in oni ga je pogledal, dejal ni nihče besedice. Čas je potekel, solnce je zlezlo v morje. Ko se je Štefan spomnil na dom, ga je zaskelelo v prsih. Kot plašna miš se je stisnil v kot k vratom in potrkal. Tetine malomarne oči so ga pogledale in niso videle plašnosti. Ko je povedal, kje je bil, je dejala: »Glej, da se ne izgubiš!« Bav-bav je že večerjal in dostavil: »Glej, da te kdo ne povozi!« Štefanu se je odvalil kamen od srca. Bav-bavu in teti je bil iz duše hvaležen za njuno besedo in ravnanje. Od tedaj je postala ulica njegov dom. Ves dan do večera se je klatil po ulicah, z ogromnimi ploščami tlakovanih; včasih je pozabil celo na obed. Poprijel se je gruče dečkov, ki se je imenovala z indijanskim imenom »Velika kača«. Drugje ga niso marali. Ko se je prikazal nekoč drugam, so planili po njem kot ptice na tujo pritepenko. Zateči se je moral v temno vežo. V deški družini »Velika kača« pa je imel prijatelja. Pavel mu je bilo ime; skoro nikoli nista govorila, toda ščitil ga je. Ker je bil močan, je njegova beseda veljala. Štefan se je učil deških navad in iger, ujel je posamezne besede njih govora in si jih vtisnil v spomin. Če si je v naglici pomagal z materinim jezikom, so se mu zasmejali. Njegov novi jezikovni zaklad je rastel od dne do dne. Ko je nekoč teti nehote odgovoril v tujem jeziku, je bila ponosna in je dejala: »Vidiš ga; že zna!« In od tedaj je tudi teta govorila z njim v jeziku, v katerem je govorila že prej z bav-bavom. Štefan je zamenjal orglice za bič in vražiča,* ki ga je podil po ulici ljudem v spotiko. Lesen obroč mu je kupil bav-bav. Bil mu je ljubši, odkar je mogel z njim govoriti par besed na teden. V to srečo divjega življenja je padla le ena sama bridkost. Jz ust razposajenih dečkov je v prepiru z njimi slišal pogosto besedo, ki se je šele polagoma oprijela njegovih ušes. Kadar je popadel igračo drugega dečka, so mu jo vrgli v obraz. Prijel je za besedo tudi on in ne vede, kaj pomeni, jo je vrnil: »Ščaveto!« »Ti si ščaveto!« Smeh, Spoznal je, da on, Štefan, zanje ni Štefan, kot so drugi Pepčki Pepčki, Tončki Tončki, Ivančki Ivančki; druga beseda se je razpasla od ust do ust vseh dečkov, in ta beseda je bila »Ščaveto«. Tako mu je bilo dano ime. Občutil je, da tiči bodeč trn v tej besedi. Počemu smeh? Počemu zaničljiv izraz na ustnicah, ki ga je podzavestno občutil? Zakaj so ga krstili s to smešno besedo? Bridkost se je zlila vanj in mu napolnila dušo in srce. V očeh je čutil ogenj, nekaj mu je stisnilo prste. Še Pavel je stal in ga molče gledal po strani. Besede mu ni razložil. Od takrat ni več ljubil dečkov »Velike kače«. Ko so zapazili, da ga beseda bode, so jo pomnožili. Kadar je ostal dva dni radi teže bridkosti doma in ga je dolgčas zopet privedel mednje, so ga vprašali: »Kje si bil, Ščaveto?« Tiste dni ga je obiskal oče. Ko sta šla po ulici, ga je vprašal oče: »Kaj si tak? Ali ti je slabo pri teti?« Deček je odkimal. Kako naj pove? Kaj on ve, kaj je dobro! Le eno vprašanje mu je bilo na duši. Grenko je lezlo na jezik in se ga oprijemalo kot osat. Nazadnje je dejal prvo bsedo: »Oče!« »Kaj hočeš?« »Kaj je ta beseda ... kaj je to . . . Ščaveto?« Oče se je ustavil in pogledal sina, ki se je razvil v žilavega, zagorelega otroka s trmo v očeh. V dnu te trme pa je ležala žalost. Očetu je. leglo težko na srce. »Počemu to vprašuješ?« * Otroška igrača,- vrtavki podobna. Na te očetove besede ni bilo mogoče reči ničesar več. Molčal je in požrl čudno grenko čuvstvo, ki je sililo v grlo in v oči. Dejal je samo in še to komaj slišno: »Nič!« Oče je odšel, ne da bi mu bil razložil besedo. Rodila pa se je med njima večja ljubezen, s skupno bridkostjo povečana ... Ko je bil nekoč ujec sam doma, se je Štefan vzpel na stolu, oprl komolec na mizo in pogledal v črnega moža s špičasto brado. »Čujte ... povejte ... kaj pa je tisto ... ščaveto?« Možu je sprva zaigral smeh na obrazu, nato se je zresnil. Gledal mu je v majhne zenice, ki so trepetale v luči. Dejal je: »Tako ti pravijo? Kaj hodiš na cesto?« Štefanu se je teža bridkosti prevalila na oči in dvignil je roko, da bi udaril: »Saj Vas tega nisem vprašal.« Nato je udaril v jok. Ujec bav-bav pa je vstal od mize in stopil po kuhinji. »Saj sem ti dejal. Zato, ker tvoj oče ne govori tako, kot govorimo mi.« Kako naj otroku razodene. Štefanu je bilo vse nejasno. Razmišljal je; počasi in medlo je razluščil vsebino. Občutil pa je zasramovanje do dna duše in ni mogel spoznati vzroka. Saj se igra tako kot oni, govori kot oni, celo rad jih je imel... Radi očeta? ... Ko so. stali drugi dan na ulici, ga je odrinil vranje-lasi deček s komolcem in mu vrgel v obraz besedo, ki je tičala Štefanu kot nož v srcu. Ko so vsi molčali, mu jo je vrgel. Kakor v praznoto je padla. Vsi so se ozrli in zasmejali. Še Pavel je raztegnil obraz v smeh. Štefan je pobledel. Mrzlo ga je spreletelo po životu, iz tesnobe in užaljenosti je planilo v glavo kot kup žerjavice. Zapodil se je v dečka in ga zgrabil za velike, kuštrave lase. Dečki so odstopili in zrli boj. Vranjelasi deček je bil žilavejši. Štefan je padel na tla, las svojega nasprotnika ni izpustil. Pa mu je pokleknil nasprotnik prvo na noge, potem na prsi. Štefanu so se v grozi razprle oči. Z eno roko je izpustil lase in jo oprl poleg sebe, da bi se pognal kvišku. Otipal je kamen. Zgrabil ga je in udaril po vranji glavi. .. Usta vseh dečkov so jeknila, srca so zastala. Čez črne lase se je pocedila kri in okrvavela Štefana. Prost je bil; stal je pred dečkom, ki je zatulil in v hipu pobledel; ženske so pritekle k njemu. Dečki so ga zrli in zategovali besedo ... »Zdaj boš videl, zdaj.. .« Spustil se je v beg. Ustavil se na koncu ulice nekje in se oprl na kamen. Pritekla je neka ženska in ga obrisala: »Ali si se pobil?« Odkimal je. Splazil se je domov in legel; večerjati ni hotel. Vso noč je poslušal, če kdo potrka na vrata. Slednji korak na ulici se mu je zdel korak zasledovavca. Še v sanjah so ga lovili. .. Naslednji dan je stal Štefan pred debelim gospodom s črnimi naočniki, ki ga je gledal s prodirajočim pogledom. Teta je sklenila roke nad trebuhom; ni marala ne policajev ne gospode: »Bogve, gospod, če je bil on. Pretepajo se in lasajo, ti vragi!« Štefan je bil teti hvaležen za to besedo. Gospod pa je dvignil debel prst, ukrivljen kot paragraf in, dejal: »Molčite, gospa! Ti, deček, pa povej, ali si ga udaril s kamnom, ali ga nisi?« Deček je bil bled kot stena in je prikimal. Gospod je zapisal, zavrtel svinčnik med prsti in vprašal svečaneje nego prvič: »Kaj ti je pa storil, da si ga udaril?« Deček je prišel v zadrego in sprva ni vedel, kaj reči. Nato pa je zinil: »Ker me je pehnil... ker mi je dejal.. . ščaveto!« Debeli mož zakona ga je pogledal, oslinil svinčnik in počasi se mu je izvila beseda iz ust, kot bi bila s svincem obložena: »Saj to pa nič ni!« In še na vratih je debeli gospod požugal s prstom, kot paragraf ukrivljenim, * * * Ko sta prišla z očetom do domače vasi, je vprašal Štefan: »Kdo bo kuhal?« »Nova mati. Novo mater imaš.« Ta pojm mu je bil medel. Saj svoje prve matere ni poznal. Ko je udaril krik otrok z vasi na dečkovo uho, je vprašal očeta, ki je vprašanje v mislih preslišal: »Oče, jeli, tu ne bom več ...« Najtežje besede ni izgovoril. Moj Bog. »Gospod, govori moji duši, ki Te išče in v silnem hrepenenju Tebe kliče: Kje Te najdem? Kje bi Tvojo roko objel s svojimi rokami, kakor otrok seže po očetovi roki, če je bil sam v temi in ga je izmučila bojazen. Gospod, moja duša potuje. Krog nje so teme in velike pozemske uganke, ki jih ne zna nihče razrešiti — le Ti! Povej, Gospod, kje bi Te našel? Kje bi klečal in bi Te videl in bi bil prepričan, da si Ti zares Ti? Da niso bile le sanje, ki so jih sanjali ljudje, ko so izgovarjali Tvoje ime, ga snovali jecljaje.« »Otrok človekov, ne vidiš me, ker me nihče ne gleda in bi še živel. Saj bi ga uničilo hrepenenje pekoče, če bi me videl! Jaz sem še presvetal za tvoje oko, ki je ustvarjeno za luč, a še žarkov od luči ne more prenesti, dokler ga ne razsvetli glorije odsev. A na vseh potih, ki te po njih vodi tvoje hrepenenje in prirojeno hotenje po Bogu skozi prah in žerjavico, vidiš svetlobo — glej, od mene prihaja in pove naj ti, da se neha tvoje potovanje v luči — in ne v noči! Vidiš krožeče zvezde? Po večnih potih hodijo, druga druge ne motijo; jaz sem jim začrtal pot — jaz, reda Bog. In On, ki je pokazal zvezdam smer, skrbi, da zrno zagleda luč. Ptičku vsakemu pokaže pot, spomladi nasuje cvetja sneg in pregrne žitna polja z zlatom in v srebrni jesenski dih pomeša žar rdečice na vročična lica, ko izumre življenje: in ga skrije pod mehko in belo odejo, da si odpočije, dokler ga ne zbudim ... In ta Bog reda tudi tebe ne bo vodil po takih cestah, ki se v upanju veselja začenjajo in zamro v smrti in noči! Da, otrok človekov, jaz sem, jaz sem! Ne motiš se, ko kličeš me — jaz sem! Odmev sem tvojega ihtenja, odgovor sem — na vroča ti vprašanja, sem upanja odsev, ko ti oko zamre. Ti si v uboštvu? — O, jaz sem tako bogat! V nadlogi si? — Jaz sem v krasoti! Po domu se ti toži? — Pridi, pri meni si odpočij! Ti ječiš? — Solze ti posušim! V bedi si? — V razkošju jaz! V pregrehah? — Jaz sem odpuščenje! Ti upaš? — Jaz izpolnim! Tožiš? — Vriskam jaz! Zapuščen si? — Razprostrte imam roke! Hrepeniš? — Glej, jaz sem mir! V tujini si? — Domovje sem ti jaz! Si lačen? — Večni kruh sem jaz! Si žejen? — Jaz večni sem studenec! Ti si noč? — Jaz svetli dan na veke! Si v ugankah? — Vse zagonetke ti razrešim! Ti si... ti si človek — in jaz — tvoj Bog!« »0 Gospod, moj Bog, razprostrl bom roke, peroti daj mi, o Gospod... domov bi rad, domov! Ti si moj Bog za zdaj in vekomaj!« (Dr. Klug — iz nemščine M. K.) Ljudje od morja. Magajna Bogomir. Križev pot, ena tržaškega veletrgovca, Italijanka, se je pripeljala s svojo hčerko Edo na letovišče v naš kraj. Primorci so po svojem značaju veseli in družabni ljudje. Ni še prišla v našo vas družina, ki je ne bi že drugi dan vsi poznali. Po cestah ustavljajo letoviščarje s pozdravi in kratkimi nagovori. Zelo nerodno je, če gre kdo mimo, ne da bi vedel kaj odgovoriti. Tako se je zgodilo tudi z našo gospo in njeno hčerko. V veliko presenečenje so jo ustavljali po cesti ljudje, jo pozdravljali in vpraševali, kako ji ugaja kraj in drugo. Poleg tega je bila Edina obleka, pravzaprav obleke, ker je bila skoro vsak dan v drugi, že vsa v vseh svojih podrobnostih popisana od vaških deklet v večernih pogovorih; ves stas, obrazek, hoja, značaj pa obdelan od fantov, ki so posedali po podolgovatih vodnjakih. Jaz sam sem ju opazoval skozi okno, ko sta se igrali z žogo. Gospa je bila še mlada, menda ljubiteljica športa, hčerki je bilo kakih petnajst let, precej krepko je bila razvita, na obrazu pa je imela popolnoma otroški izraz. Kot sem pozneje zvedel, ni hodila ne v šolo ne v gledališče, ni čitala knjig, ni znala ne glasbe ne telovadbe. Zapazil sem pa, da ima zelo rada otroke. Kar sredi ceste je pobrala samosrajčnika ter ga ujčkala po celo uro v naročju z izrazom, ki je bil podoben dostojanstvenemu izrazu dekletca, ki še pestuje leseno punčko, oblečeno v cunje. Bila je gosposko dete, ki ve, da ji v življenju sploh nikoli ničesar manjkalo ne bo. Sklenil sem, da jima ne pojdem blizu, da se ne seznanim. Toda že po tednu me je doletela ta stvar. Dirjal sem z veliko naglico s kolesom po ostrem cestnem ovinku in toliko, da ju nisem zadel. Urno sta odskočili, Eda se je zapletla v robido. Moral sem stopiti s kolesa. Predstavil sem se, a gospa je rekla, da me že pozna po videzu in opisu. Malokdo je tako srečen, da ga naše mamice pri miru puste. Naprošen sem bil takoj v pomoč pri igranju tenisa. Moj Bog, naj li jaz bijem s tistim mrežastim loparjem žogo v veliko zabavo in posmeh domačih deklet! Rekel sem, da ne znam, kar je bilo tudi res, a gospa me je potolažila, da se bom že naučil. Skakal sem tisto nedeljsko popoldne po travi in se zdel prismojen samemu sebi ter zavidal fante, ki so metali težke baline po cesti. Gospa je nejevoljo kmalu opazila, kajti ukazala je končati igro, naprosila me pa je, naj bi jo drugi dan spremil v rove premogovnika, ki je v našem kraju. Slišala je, koliko trpe delavci in da imajo zelo majhne plače. Bila je pripravljena dati jim kaj malega podpore. Pogledal sem jo v obraz in videl, da želi iz samega dolgočasja pod zemljo; in še ta dobrodelnost povrhu! Vedel sem, kako mora biti bednemu in zamazanemu delavcu pri srcu, če ga pridejo lepo oblečeni ljudje gledat kot zverino v kletki. Poleg tega ni nič kaj prijetno hoditi po teh rovih starega sostava, kjer sem se po hodnikih komaj parkrat mogel postaviti pokonci. Vso svojo modrost sem zbral in ji opisal rudnik kot nekaj zelo strašnega, da bi gospo odvrnil od tega; toda z začudenjem me je vprašala, ali me je morda strah, ona pa da zelo ljubi nevarnost, mi je rekla. In Eda je pripomnila, da je šla že pred dvema letoma na Triglav. Celo na Snežniku, kjer so medvedi in volkovi, da je že bila. Kaj sem torej hotel. Premog so kopali v našem kraju že Francozi. Nato je ostal rudnik zapuščen več desetletij, nakar so razne družbe poskušale z večjim ali manjšim uspehom kopati. Pred vojsko se je rudnik zelo razvil, do tiste nesreče, o kateri še sedaj govore. Na Marijin praznik, nekaj dni potem, ko so odkrili velike nove sklade in so radi tega plapolale zastave po poslopjih in na jamskem stolpu, je nenadoma udrla voda iz zapuščenega francoskega rova, ko je počila mina, prav iz stropa doli in zalila mnogo ljudi. Kot otrok sem tekal takrat krog rova in se plašil ob neprestanem sopihanju sesaljk, ki so urno dvigale cele sode vode iz rova, nad umazanimi trupli, ki so jih vlačili na dan, nad strašnim vpitjem mater, vdov in sirot. Videl sem tudi tista dva Rumuna, ki so ju rešili strašno sestradana čez devet dni iz nekega stranskega rova. Prišla sta z dvigalom venkaj. Rumuna sta s tako silo tiščala zapestja rešiteljev, da so jim komaj razklenili prste. Blaznost je bila v njunem pogledu. Tudi čevlje, ki sta jih do polovice oglodala, sta prinesla s seboj; kape, samo eden jo je imel v rovu, sta pa snedla,vsak polovico. Skoraj vsi delavci so potem ušli. Rudnik ni delal vso vojsko nič. Pred par leti pa ga je kupila nova družba in začela vnovič z obratom. Inženir je tudi prigovarjal gosposkima, naj ne hodita noter. Pomagalo ni nič. Zato sem jaz pošepetal vodniku v slovenskem jeziku, naj nas ne spusti z dvigalom v jamo, ampak naj nas pelje po starem stranskem vhodu, kar je veliko napornejše. Hotel sem namreč, da bi si gosposki že takoj v začetku premislili. ^I"^' Šli smo krog majhnega grička in vstopili. Rov je bil nizek, da smo se morali skloniti skoraj do polovice telesa. Pot je vodila strmo navzdol. S sključenim telesom se je bilo treba oprijemati za povprečne stebre na stropu in postavljati noge naprej po mokrih in spolzkih deskah, ki so imele v presledkih zabite prečke, da se je mogla peta vsaj nekoliko upreti. »Bo li vedno tako umazano?« je vprašala gospodična, ki si je takoj po prvih korakih zamazala roke in krilo s katranom in mokrim premogovim prahom. »Še vodo in blato boste bredli, gospodična Eda.« Gospa se je hotela dvigniti, ker jo je v križu zabolelo, a se je takoj udarila z glavo ob strop, kar pa je zamolčala. Videl sem le, kako je stisnila zgornje zobe čez spodnjo ustnico. »Kako smrde acetilenke,« je rekla nato. Prišli smo globlje. Gosta vodna sopara se je jela dvigati od obeh sten, od tal in od stropa, da smo bili v tej megli kot strahovi. Vodniku, mlademu, dobremu fantu v črni zamazani srajci in usnjatih hlačah, sem dal cigareto, zato smo se ustavili, da sva si prižgala. »Joj, kako duši ta sopara!« je vzkliknila Eda, »in križ me boli.« »Naprej!« je ukazala gospa. Srečali smo prve delavce, ko so šli sključeni po hodniku, ki je križal našega. »Kaj si pripeljal ti ženščini na sprehod?« me je vprašal znan glas iz ozadja. »Le prav na dno ju pelji, da bosta videli pekel!« »V vagonček ju posadi, Mirko, saj vidiš, da nista vajeni hoditi. Kar na trebuh naj se vležeta čez premog. Bom že jaz porinil naprej. Strop je posebno nizek tam doli.« »Slovenski ne razumete?« sem vprašal gospo. »Žal, ne razumem. Tako bi se rada kaj pogovorila s temi trpini!« »Hvala Bogu,« sem zamrmral sam pri sebi in smo šli naprej. »Sedaj moramo po vseh štirih in nato pridemo nad prepad, čez katerega bomo šli po lestvi. Ali se hočete vrniti, gospa?« »Ne, naprej!« je rekla, ko je hotela nekoliko pomisliti, pa je videla, da sem se nasmehnil. Začeli smo lezti po vseh štirih. Gosposkima se ni zdelo škoda obleke, ker sta je imeli dovolj; a jaz sem poltiho zaklel, ko sem zdrsnil in pokleknil v črno blato. Prešli smo že kakih dvajset metrov po tej ozki zdrki, ko sem zapazil, da se je žica na obeh straneh rova začela premikati. »Nazaj!« je vzkliknil vodnik pod mano, »ti vragi od zgoraj vlečejo vagonček po rovu navzgor.« Urno smo se morali pomikati nazaj. V prejšnjem rovu je odbrzel voziček, poln premoga, mimo in začeli smo drsati nazaj. Prišli smo do tistega prepada, ob katerem so stali delavci, vsak s svojo svetiljko, in nakladali. Pod prepadom je šumela voda. Tam je bila večja votlina in luči so se pomikale sem in tja. »Imaš cigareto, prijatelj?« me je vprašal sosedov fant. »Daj mi, da si z dimom potlačim to prokleto soparo in premogov prah iz grla v pljuča!« V nižini je zagrmela mina. Nato smo videli luči in temne sence, kako so tekle proti kraju, kjer je počilo. »Do-bro, dobrooo stor-jeeno,« je bilo slišati glas; iz daljave. Začeli smo plezati po katranasti lestvi. Eda je vzklikala od strahu, kajti lestva se je močno zibala in je bila zelo spolzka. Dospeli smo v prostor, kjer je bilo mogoče hoditi pokonci. Vagončki so prihajali in brzeli pred glavni navpični rov. Šli smo tja. Množica cevja in sesaljk. Dvigalo je letalo kvišku z vozički in padalo spet nazaj. Ozrl sem se v ta navpični rov. Daleč, daleč tam visoko se je blestel dan. Šli smo globlje, prekrižali več hodnikov. Povsod je bilo zelo vlažno. Voda je kapljala kot dež od stropa za vrat. Tekla je ob stenah navzdol v globoko kotanjo, odkoder jo je črpala sesaljka. Tu pa tam so bile ob rovih stranske votline, kjer so kopali. Na hrbtih so ležali, nekateri v blatu, mižali in klestili s krampom v strop. Drugi so čepeli po kotih. Kupi premoga so bili poleg njih. Oči so jim kalno in strašno sijale v acetilenskem plamenčku. Počasi so obračali glave proti nam in nerazumljivo mrmrali, ko smo odhajali. »Kako je, Jovo?« sem vprašal ostarelega in onemoglega Bosanca, ki je klečal na tleh in dvigal kramp kot križ kvišku, ko smo prišli. »Vse za mojo deco in ženko preljubo,« je odgovoril, »vse za moje male, nebogljene, in za ženko, ki me v večerih pričakuje pred kočo. Pa strašno je tu, brat moj! Ne bo treba nam bednim v vice,« se je zasmejal. Ozrl sem se kvišku in zagledal tik nad glavo votlino, strašno, zijajočo, ki je imela robove kot čeljusti hudiča. »Kaj je to?« sem vprašal Bosanca. »Ej brat, vidiš, od tam je udrla voda takrat, ko jih je zalilo. Tu so bežali bedniki pred strašno vodo kot ovčke pred volkom, dokler jim ni zalilo grl. Vidiš, prav tako se lahko zgodi, da bo mina, ki jo bom jaz nažgal, razklenila čeljusti taki pošasti in zaplakala bo ženka z otročiči, jagnjiči malimi.« Ozrl sem se na sključeni spremljevavki za seboj. Bledoba jima je krila lica. »Še nekoliko niže, tja v ,pekel1, kjer so našli nove žile, potem nazaj,« sem zašepetal vodniku. Po dolgi, spolzki strmini smo dospeli v obširno votlino z nizkim stropom. Na več krajev so šli hodniki od tu. Mnogo luči je bilo. Počila je zopet mina. Krampi so udarjali tu in tam. Potok, ki je drevil navzdol in izginjal nekje v globinah, je šumel s čudnim šumom. Bilo je slišati kričanje vsepovsod. Gost premogov prah se je mešal z meglo, ki je radi prepiha valovala pred svetiljkami. »Umeknite se!« je klical delavski paznik. »Vagončki gredo. Tja, tja v oni hodnik stopite in pojdite nazaj k vragu!« Ko smo stopili v stranski hodnik, smo zaslišali čudno golčanje nad seboj. Dvignil sem luč in posvetil na strop. Skoraj bi bil kriknil sam, ženski sta se stresli. Svetloba je osvetlila strašen obraz, ki se je tiščal odprtine in gledal na nas. Izza ušes je prihajala luč iz rova, ki je bil nad tem hodnikom. Kot da je mož v ognjeni peči, se je zdelo. In njegove poteze in oči! Pa smejal se je, da so se videli beli zobje in nato zaklical v italijanskem jeziku: »Mar si pripeljal hudiče semkaj v pekel? Prav! Kjer so pogubljeni in zavrženi, morajo biti tudi hudiči. Saj nas oni spravljajo semkaj.« Nato je izrekel nekaj hudih kletev v tujem jeziku. Spoznal sem ga. Bil je Mario, delavec, ki se je s svojimi petdesetimi izmozganimi leti povrnil iz Amerike, ker ga tam niso v rudniku več mogli rabiti, in se zadal nato tukaj. Od sedemnajstega leta se je plazil po ameriških rovih. »Venkaj, venkaj!« je zakričala gospa po teh besedah in tresoče se dekle se je oprijelo njene roke. Šli smo nazaj do dvigala in se vzpeli iz »pekla« pod milo nebo. »Ali ste videli njih križev pot, gospa? Tristo dni na leto vlečejo vsak dan po osem ur svoj težki križ z vsemi strašnimi postajami po teh strmih, nizkih in blatnih hodnikih. Vlečejo ga nekateri petdeset let. Dragi omagajo prej. In ni je rešilne Kalvarije. Le grob jih čaka za večni počitek. S trudnim, nezavednim nasmehom se smeji tisoče in tisoče teh ljudi po grobovih, tej zemljici naši, ki jim ni dala, razen morda nekaj vina zvečer v gostilni, prav ničesar lepega in višjega vse življenje.« (Dalje prihodnjič.) * Umetnost koncem osemnajstega stoletja, (Rokoko in klasicizem.) Viktor Steska. Janez Potočnik, Janez Potočnik5 je bil iz Krope, kjer je bil kot sin premožnih staršev rojen 20. junija 1752. Oče mu je bil Valentin, mati Helena. Hiša ima sedaj številko 32 in je čedno, deloma dvonadstropno poslopje, ki mu senči vhod .lopa na dveh stebrih. Potočnik je ■v~ Lovro Janša: Pokrajina. v poznejših letih naslikal na zunanji opažni steni sliko Brezmadežne z Jezuščkom, ki prebada s sulico zmaja. Rojenice pa malemu Janezu niso bile naklonjene; bil je gluhonem. Starše je zato zelo skrbelo, kako bi 5 Zbornik za umetnostno zgodovino, 1924, 74—83. — Dr. Izidor Cankar: Potočnikove risbe. — Zbornik UZD, 1924, 124—128, 165—175. — Strahi, Die Kunstzustande Krains, 36. — Radics, Letopis M. S., 43. — Wurzbach, Biogr. Lexikon, XXI., 173. sina vzgojili, da bi bil koristen člen človeške družbe. Deček ni kazal nikakih posebnih zmožnosti, samo risal je rad. Zato so ga odmenili za slikarja. Kje se je učil, še ni dognano; nekateri menijo, da je bil v gluhonemnici na Dunaju, drugi, da se je izvežbal morda v Ljubljani pod vodstvom kakega slikarja. Gotovo pa je, da ni bil gojenec akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju. S svojo umetnostjo se je začel udejstvovati v Ljubljani. Ljubljanski Nemci so ga imenovali Stum-merl (mutec). Ker v tisti dobi še ni bilo fotografij, so se ljubljanski meščani radi dali slikati. Zato so slikarji najlaže dobili posla kot portretisti. Tako tudi Potočnik. Pri tem delu se je seznanil z vplivnejšimi osebami in je polagoma prejemal naročila tudi za svete podobe in oltarske slike. Za razvedrilo je bil tudi cipar na Ljubljanskem barju. Umrl je v visoki starosti 82 let dne 9. februarja 1834, Tedanji čas radi neprestanih vojska umetnosti ni bil ugoden. Ljudje so obubožali in tudi umetniško stremljenje je zašlo na napačen tir. Umetnostni pisatelji današnjih dni ne hvalijo tedanjih umetniških šol, češ, da je bil pouk docela zgrešen, ker je bil postavljen na nenaravno podlago. Tedanji šoli očitajo, da učencem ni pustila potrebne svobode, da bi se mogli naravno razvijati. Prirodo so jim zakrili in jih učili posnemati le stare vzorce. Tako so se učenci res pridno vadili v risanju, niso se pa usposobili za izvirna dela. To metodo so deloma zakrivili učenjaki, ki so pisali krasoslovne sestavke ter hvalili le starta grško in rimsko umetnost. Ker je postala ta mladim umetnikom vzor, so pridno kopirali starodavne spomenike, pri tem pa so izgubili čut za samoraslo na- ravno umetnost. Iskali so lepih črt, zatirali pa so osebni čut in zanemarjali barvo. V tej šoli se je izučil tudi Potočnik. Zato posebne izvirnosti ne smemo pri njem iskati. Upoštevati pa moramo tudi njegovo le zmerno nadarjenost in telesno hibo gluhonemosti. Pri svojih delih je sledil starejšim vzorcem. Čim boljši je bil njegov vzorec, tem lepši je bil tudi njegov posnetek. Najrajši je slikal po starih bakrorezih, zlasti po knjigi Melhiorja Kysela: Slike starega in novega zakona. Augsburg, 1679. Večkrat pa je tudi bakroreze poslikal tako natančno, da bi jih celo vajeno oko smatralo za oljnate slike. Kjer je posnemal, so njegove slike pravilno risane; manj so se mu posrečile lastne kompozicije. Najbolj čudno pa je, da n. pr. pri postajah istega križevega pota niso vse postaje enakovredno risane in slikane, ampak je med posameznimi velik razloček. To pa nam utrjuje prepričanje, da Potočnik ni vsega sam naslikal, ampak da je moral imeti učence in pomočnike. Zato moramo pripisovati večje napake učencem, njemu pa samo očitati premajhno pazljivost in preneskrbno nadzorstvo. Barv Potočnik ni mnogo poznal, vendar jih je še dosti dobro uporabljal, zlasti za freske, ki imajo dovolj prikupen videz. Manjše Potočnikove slike so boljše od večjih, izdelki mlajših let lepši mimo poznejših. Gluhonemost je brezdvomno slabo vplivala na umetnika. Posnemal je Potočnik razne slikarje, izmed domačih najbolj Mencingerja, čigar slike je deloma tudi obnavljal. Njegovi izdelki so zanesljivi. Za slike je jemal dobro domače platno, podsnavljal slike z rdečo barvo in rabil splošno dokaj krepke tone. Manj je gledal na osenčevanje in osvetljevanje. Obrazi njegovih oseb so večinoma naravni, mirni, pri cerkvenih slikah nadah-njeni s pobožnostjo. Potočnik je slikal oljne slike in freske, oltarne, nabožne slike irt portrete. Umljivo je, da njih število radi 60 letnega delovanja ni majhno. Vseh ne moremo našteti, le nekaj naj jih omenimo. Na Ljubljanskem gradu v kapeli: Sv. Jurij iz 1. 1816. — V ljubljanskem muzeju: Cesarica Marija Terezija, 1778, cesar Jožef II., 1778; Frančišek baron smleški (von Flodnik), 1789, kopija po dobrem portretu iz 1765; portreta zakonskih Antona in Frančiške Damian, pastelni sliki na papirju; dr. Josip pl. Po-tozhnik, portret do pasu; ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido; ljubljanski škof Avguštin Gruber; Anton Tschernot, portret v kostumu iz dobe mirovnega slavja 1814; sv. Jožef, Marija iz 1. 1814, Kajn, Egiptovski Jožef, sv. Avguštin, poslikan bakrorez; sv. Genovefa; provincialna sinoda 1791; Ovni, kopija po Filipu Petru Root (Rosa da Tivoli, 1657—1705). Društvo za krščansko umetnost: Sv. Kancijan in tovariši, oltarna slika z Ježice iz 1. 1801, in sv. Marjeta iz iste cerkve iz 1. 1786; sv. Martin in sv. Jurij, okrogli sliki iz 1. 1779; sv. Jernej iz Sostrega iz 1. 1827; križev pot z Brezovice iz 1. 1798; morda tudi ban-derska slika iz Grobelj iz 1. 1820 in slika Marije, kraljice sv. rožnega venca; v mrtvašnici pri Sv. Krištofu: slika sv. Janeza Evang., ki se je prej nahajala v cerkvi; na Rožniku: križev pot iz 1. 1802; v Tomačevem: sv. Janez in Pavel, patrona za točo. Pred leti je bilo v frančiškanski cerkvi osem slik. Ena izmed teh: Jezusov krst iz 1. 1809, se nahaja v samostanski knjižnici. Za veliko bandero je napravil Potočnik obe sliki in za obednico vrsto slik iz življenja sv. Frančiška. Teh slik ni več tu. J. Potočnik: Podoba barona Cojza. V Nadgorici pri Črnučah na stranskih oltarjih: 1. sv. Lucija, 2. sv. Martin iz 1, 1831. Dobrava pri Bledu: Križev pot iz 1. 1809. Nežna slika Marijinega Srca iz 1. 1801, , Spodnje Gorje: Kraljica sv. rožnega venca. Jesenice. V podružnici na Savi: 1. sv. Janez Ne-pomučan, 2. sv. Družina, 1804. Koroška Bela: M. B. dobrega sveta in morda tudi križev pot. Kališče pri Kamniku: Trije oltarni nastenki, slikani na mokri omet iz 1. 1772.° Kamnik: Kupola malograjske kapelice. Stenske slike iz življenja sv. Egidija. 6 Dr. Stele, Topografija, 157. 'smm S3SS£^SM|S gmu in^aa^Bi &• onrt-nr^gnfjg^j f|f r C Safe^&j h/»n*u3. f)jfl« huih* MfO^P0««^ J I RiTOiptiU*Ptrimisr-rff*•Atficn«AliTg | fai pn.hnft cbniniKikor Jf . L-.mnictitkJ&fcr-O«** pU«*1'J* «•"