20 
Pljucnik 
LET 
Glasilo Univerzitetne klinike za pljucne bolezni in alergijo Golnik 
21/2 
Junij 2021 ISSN 1580-7223

POGOVOR: 
prof. dr. Tanja Cufer 
V VRTINCU: Simulator za ucenje ultrazvoka Po cepljenju imamo visoko stopnjo protiteles MISLIM, MISLIŠ, MISLI: Po cem si želim zapomniti letošnje poletje? 


Zdravstvene storitve brez napotnice 
Klinika Golnik je specializirana za diagnostiko 
in zdravljenje pljucnih bolezni, alergij in drugih internisticnih bolezni. Poleg storitev javnega zdravstva 
v kliniki opravljamo tudi zdravstvene storitve brez 
napotnice na številnih porocjih, vrhunsko diagnostiko in program preventivnih specialisticnih pregledov. 
V sodobno opremljenih ambulantah in laboratorijih Klinike Golnik delajo vrhunski strokovnjaki, ki obvladajo diagnostiko in zdravljenje, se nenehno izobražujejo in sodelujejo v raziskovalno-izobraževalni dejavnosti. 
Izbirate lahko med paketnimi preventivnimi pregledi, posameznimi pregledi zaradi dolocene bolezni ali dolocenimi preiskavami. 
Pulmologija: diagnostika kašlja, težkega dihanja, drugo mnenje o diagnozah, kot je astma ipd., preiskave delovanja pljuc (diagnostiko astme lahko izvajamo že pri petletnih otrocih), globinsko slikanje pljuc (CT), preiskave pljucnega raka, poklicne bolezni pljuc, redke pljucne bolezni (cisticna fibroza, sarkoidoza, intersticijske pljucne bolezni), motnje dihanja med spanjem (diagnostika in zdravljenje). Alergologija: kožni vbodni testi v ambulanti in provokacijski testi na bolniškem oddelku (cvetni prah, hišni prah, piki žuželk, hrana in zdravila), koprivnica ali urtikarija, drugo mnenje. Endoskopija: gastroskopija, kolonoskopija, bronhoskopija (lahko z uporabo sedacije). 
Kardiologija: ultrazvok srca, 24-urni EKG (Holter), 24­urno merjenje krvnega tlaka, obremenilno testiranje, ultrazvok vratnih žil. 
Preventivna pregleda: 
• osnovni – preiskave krvi in urina, EKG, 
rentgenska slika pljuc, meritev pljucne funkcije, 
test alergije in tumorski markerji; 
• celoviti – poleg osnovnega vkljucuje še ultrazvocni pregled srca, vratnih arterij in trebuha, obremenitveno testiranje in merjenje kostne gostote. 
Storitev brez napotnice v celoti placate sami. 
Za pregled ali zdravljenje brez napotnice nam pišite na e-naslov breznapotnice@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 95 60. 
Klinika je bolnikom prijazna tudi po udobnosti namestitve. Ce prihajate od dalec, vam lahko zagotovimo bivanje v bližini klinike. Rezervacijo uredite pri Majdi Pušavec na e-naslovu majda.pusavec@klinika-golnik.si ali poklicite na številko 04/256 91 19. 
Cenik zdravstvenih storitev, podrobnejše informacije in zloženke so objavljeni na spletni strani www.klinika-golnik.si v zavihku zdravstvene storitve brez napotnice. 



Za vsakim dežjem posije sonce 

Letošnja težko pricakovana pomlad je postregla z veliko dežja. Deževno obdobje traja predolgo. Ampak voda je tako drago­cena, je pomemben vir življenja. Ker je je trenutno v izobilju, se tega ne zavedamo. Pogrešamo sonce? Seveda, pogrešamo vecjega primanjkljaja, ni dobro. Pri ljudeh se pokaže v obliki stiske, vecje ali manjše. Optimizem je pogoj, da ljudje v prihodnosti vidijo stvari lepše in pot do ciljev. Pesi­mizem vrzite stran, izkoristite narasle in deroce reke, ki jih je napolnilo deževje, da ga odplaknejo in omogocijo optimizmu, da pride na plano, da ga ogrejejo soncni žarki in da zasije v prihodnost. 

Dovolimo si izraziti kreativnost pri svojem delu, vsak zase vzemimo stvari v svoje roke in ponudimo odprte dlani drug drugemu. S tem bomo vplivali ne le na svoje razpoloženje, pac pa tudi na razpoloženje drugih, slabe trenutke pa spremenili v dobre. 
Prihaja poletje in soncnih žarkov v izobilju, izkoristimo jih, naj nam dajo moci in dobro pocutje. KATJA VRANKAR Foto. Janez Toni ga, ker ga rabimo in ker ga ni dovolj. Ena­ko kot je z vodo, hrano, soncem, je tudi z življenjskimi situacijami. Tisto, kar nam manjka, po tem hrepenimo. Ves cas je tre­ba delati, uravnavati, da držimo ravnoves­je, da se pocutimo dobro. In ce pride do 
Vsebina  
Uvodnik 1   
Glavna urednica: Jana Bogdanovski Odgovorni urednik: Aleš Rozman Uredniški odbor: Anja Blažun, Rok Cesar, Barbara  Za vsakim dežjem posije sonce V vrtincu 3  Pogovor 22 Prof. dr. Tanja Cufer, dr. med.: Družba je pozabila, kako zelo pomembno je raziskovalno delo  
Jenko, Nina Karakaš, Anja Simonic, Janez Toni, Romana Vantur, Katja Vrankar, Judita Žalik, Maša Žugelj Oblikovanje: Maja Rebov Lektoriranje: Metka Bartol Tisk: Tiskarna Koštomaj d. o. o. Naslov uredništva: Klinika Golnik, Golnik 36, 4204 Golnik, E-naslov: pljucnik@klinika-golnik.si Naklada: 700 izvodov, issn 1580-7223, spletna izdaja issn 2463-9311. Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov dovoljen samo s  Sodelovali smo v raziskovalnem projektu Kemijskega inštituta • Sekvenciranje SARS-CoV-2 na Kliniki Golnik • Po cepljenju imamo visoko stopnjo protiteles • Imamo novo Komisijo za kakovost in varnost • Kdo so in kaj delajo na kliniki?  • Simulator za ucenje ultrazvoka • Predstavitev clankov • »Cetrti val« bo pljusknil ob nas na morju! • Naše delo, naše veselje • Organizacijska klima na Kliniki Golnik v letu 2020 (SIOK) • Prof. dr. Bojan Fortic (1921–2009)  Strokovni mozaik 28 Moc v upiranju banalnostim • Govorice na delovnem mestu Golnik smo ljudje 30 Od blizu: Karmen Rihtaršic • Kako dobro se poznamo? • Novi obrazi • Napredovanja in dosežki  
pisnim privoljenjem. Naslovnica: Fotografijo na naslovnici je posnel Antonijo Bijelic.  100 let  17  Drobtinice 36  
Golnik med letoma 1947 in 1960 Mislim, misliš, misli 21  Knjižni namig: »Ne zmorem!« • Novosti v knjižnjici  

Pišite, fotografirajte, predlagajte! 
Uredništvo Pljucnika vabi vse zaposlene k soustvarjanju našega internega casopisa. Prispevke, fotografije in predloge pošljite na pljucnik@klinika-golnik.si. 
Stari izvodi Pljucnika ne sodijo v koš ali razrez. Ce jih opazite na oddelku, jih, prosimo, odnesite v najbližjo cakalnico. Bolniki in obiskovalci jih radi preberejo. 





Sodelovali smo v raziskovalnem projektu Kemijskega inštituta: 
»Razvoj in vrednotenje komplementarnih diagnosticnih metod za spremljanje okužbe s 
Sars-CoV-2« 
V casu pandemije covida-19 je najvecji izziv pomanjkanje dovolj usposobljenega zdravstvenega osebja. Ker so lahko tudi asimptomatski prenašalci virusa SARS­-CoV-2 kužni, je kljucni izziv stroke razvoj dostopne tehnologije, ki omogoca testira­nje cim vecjega dela zaposlenih. V kolikor zaposleni prinese okužbo v bolnišnico, lahko pride do prenosa na osebe, ki ima­jo najvecje tveganje za težji potek okužbe, torej najbolj dodatno obremenijo že tako preobremenjen zdravstveni sistem, med njimi je tudi najvišja smrtnost. 
Raziskave kažejo, da 40–50 % novih okužb izvira od oseb v predsimptomatski fazi in od asimptomatskih oseb. Zboleli so kužni približno dva dni pred pojavom simptomov. 
Za dokaz okužbe so najzanesljivejši testi RT-qPCR, s katerimi dokazujemo genetski material virusa v odvzeti kužnini (bris nosu in žrela), za katero je znacilna izjemna specificnost. So zelo obcutljivi, zaradi tega so redko lažno negativni. Ven­dar so dragi in casovno zahtevni, na izvid cakamo vsaj nekaj ur. Pozitivni ostanejo dlje casa, kot je oseba v resnici kužna, ker je genetski material še prisoten, virus pa ni vec sposoben okužiti naslednjega gostitelja. Poleg tega je zaradi zahtev po specializirani opremi in s tem povezanimi visokimi stroški RT-qPCR neustrezen za množicno testiranje. 

Hitri antigenski testi so manj obcutlji-vi, torej pogosteje lažno negativni. So pre­prosti za izvedbo, izvid je lahko na voljo že v 15 minutah. Lahko so tudi lažno pozitivni – test je pozitiven, kljub temu da oseba ni kužna. 
Izotermno pomnoževanje na osnovi zanke (ang. Loop Mediated Isotermal Re­action) sklopljeno z reverzno transkripcijo (RT-LAMP) je metoda, ki bi lahko zapolnila tehnološko vrzel za potrebe presevnega množicnega testiranja, saj omogoca hitro diagnostiko RNK in DNK z minimal-nimi stroški in z osnovno opremo, ki jo ima prakticno vsak laboratorij, zato je primerna tudi za testiranje ob vstopu na delovno mesto. Vec protokolov LAMP za detekcijo SARS-CoV-2 je bilo že razvitih in se jih uporablja za testiranje pacientov na prisotnost virusa SARS-CoV-2. 
Palcka v nos ali diagnostika iz sline? 
Nameni raziskave so bili vzpostavitev, optimizacija in ovrednotenje cenovno dostopne diagnosticne metode, ki hitro in zanesljivo zazna prisotnost virusa RNK SARS-CoV-2 v vzorcu sline in za izvedbo katere ni potrebna draga labo­ratorijska oprema. Ucinkovitost metode RT-LAMP smo primerjali z ucinkovitostjo referencne metode RT-qPCR. 
Slino smo zbirali na tri nacine: z viskoznimi palckami, najlonskimi palc­kami in  neposrednim zbiranjem sline v mikrocentrifugirko s pufrom. Rezultati prisotnosti virusa v slini, zbrani z vis-koznimi palckami, so slabi z ujemanjem, nižjim od 40 % za RT-PCR. Ujemanje z uradnimi rezultati RT-PCR so boljši pri slini, zbrani z najlonskimi palckami, saj je bilo to kar 70%. 
Ceprav je metoda RT-LAMP zelo obetavna in ima mnogo prednosti pred RT-PCR, pa diagnosticna vrednost ni zadosti visoka, da bi upravicila rabo za predviden namen. 
V raziskavi so sodelovali: Laboratorij za respiratorno mikrobiologijo, Raziskoval­ni oddelek, osebje obeh covidnih oddelkov, sprejemna ambulanta, glavna medicinska sestra ter številni zaposleni, prostovoljci in bolniki. Vsem se najlepše zahvaljujem. 




MIHAELA ZIDARN 

Sekvenciranje SARS-CoV-2 na Kliniki Golnik 
Konec marca 2021 smo v Laboratoriju za klinicno imunologijo in molekularno genetiko v sodelovanju z Laboratorijem za respiratorno mikrobiologijo in Labora­torijem za citologijo in patologijo zaceli s sekvenciranjem celotnega genoma virusa SARS-CoV-2, virusa, ki povzroca koronavi­rusno bolezen COVID-19. Sekvenciranje izvajamo s tehnologijo sekvenciranja nove generacije. 

Kot za vse deljive organizme je tudi za viruse znacilno, da med pomnoževa­njem dobivajo nove in nove genetske razlicice, ki lahko vplivajo na njihovo zmožnost povzrocanja bolezni. Z metodo PCR, ki se uporablja za dokazovanje okuž-be, teh razlicic, ki lahko nastanejo kjer koli v genomu SARS-CoV-2, naceloma ne moremo zaznati. Za dokazovanje priso­tnosti genetskih razlicic torej uporabljamo sekvenciranja celotnega genoma. 
Med procesom sekvenciranja celotne­ga genoma dolocimo, kako se, v smislu prisotnosti novih genetskih razlicic, preiskovani sev razlikuje od originalnega seva SARS-CoV-2. 
Sekvenciranje celotnega genoma je smiselno za proucevanje dinamike pote­ka epidemije (populacijsko sekvenciranje) ter za dokazovanje prisotnosti genetskih razlicic virusa, ki bi lahko vplivale na prenosljivost in/ali patogenost virusa 
V vrtincu Pljucnik, marec 2021  

pri posamezniku (npr. pri posamezniku s Golnik sekvenciranje celotnega genoma ki so hospitalizirani na Oddelku za inten­hujšim potekom bolezni). virusa SARS-CoV-2 uporabljali za ugo-zivne nego (sekvenca bo opravljena pri 
V duhu zgoraj omenjenega popula-tavljanje frekvence prisotnosti razlicnih vsakem bolniku na tem oddelku). cijskega presejanja/odkrivanja (poten-virusnih sevov (sekvenciranje nakljucne­cialno bolj patogenih) razlicic na ravni ga vzorca bolnikov 1-krat/14 dni) ter za JULIJ ŠELB posameznega bolnika bomo na Kliniki ugotavljanje virusnih sevov pri bolnikih,

Po cepljenju imamo visoko stopnjo protiteles 
Da bi ugotovili, kakšen je imunski  700  
odgovor na cepljenje s cepivom proti  
virusu SARS-CoV-2, smo v Laboratoriju  600  
za klinicno imunologijo in molekularno genetiko Klinike Golnik 285 cepljenim  500  
zaposlenim vsaj 14 dni po prejemu  400  
drugega odmerka cepiva dolocili vred­ 

nost protiteles IgG proti proteinu-S tega 
virusa. Z izjemo enega zaposlenega je 
bil protitelesni odziv pri vseh mocno 
AU/ml 
300 

>25 AU/ml 
200 
visok nivo 

nad mejo visoke pozitivnosti (25 AU/ 
100 
mL), kar kaže, da so skoraj vsi zaposle­ni tvorili visoko stopnjo protiteles proti 
30 
proteinu-S; posledicno pricakujemo tudi ustrezno zašcito proti okužbi z virusom 20 SARS-CoV-2. 
10 
URŠKA BIDOVEC STOJKOVIC, JULIJ ŠELB 0 
protiteles 
10 AU/ml zmeren nivo protiteles 
3,2 AU/ml nizek nivo protiteles 



Imamo novo Komisijo za kakovost in varnost 
Marca je bila s sklepom direktorja imeno­vana nova sestava Komisije za kakovost in varnost, v kateri nas sodeluje osem zaposlenih: Mojca Novak, bolnišnicna higiena, Nataša Grahovec, zdravstvena nega, Janez Toni, klinicna farmacija, Renato Eržen, klinicna obravnava, Kristina Ziherl, klinicna diagnostika, Barbara Bitežnik, predsednica Komisije za obvladovanje bolnišnicnih okužb, Saša Kadivec, koordinatorica vodenja kakovo­sti in pooblašcenka za varnost, ter Izidor Kern, laboratorijska diagnostika. 
Vloga Komisije za kakovost in varnost je opredeljena v Statutu klinike. Komisija deluje skladno s sprejetim poslovnikom. Vsebinsko delo komisije je zacrtano z mednarodnimi standardi ISO 9001 in AACI. Komisija je s svojim delom vpeta v graditev kakovosti in varnosti na kliniki skupaj s koordinatorico za kakovost, prav tako usklajuje svoje naloge z Odborom za kakovost in varnost kot vodstvenim organom. 
Epidemija pocasi pojenjuje in slabos-ti, ki so se razkrile v zadnjem letu, so odlicna priložnost za krepitev zavedanja varnosti in prevetritev kakovosti. Na izku­šnjah predhodne sestave komisije, ki jo je vodila Petra Svetina, bomo nadaljevali z delom ter se usmerili v obvladovanje ka­zalnikov kakovosti, reševanje odklonov in pritožb ter iskanje ukrepov za izboljšanje. K delu želimo pritegniti vse zaposlene, saj ima marsikdo med nami odlicne ideje in znanje, kar bi lahko pripomoglo k dvigu kakovosti našega dela. O svojem delu smo dolžni porocati na sestankih Stro­kovnega sveta in direktorju, izrabili bomo tudi priložnosti, ki jih ponuja Pljucnik. 
Poleg vodstvenih pregledov, varnostnih vizit, notranjih presoj … v nabor aktivnosti sodijo tudi raznovrstni notranji nadzori. Posebno pozornost bo komisija usmerila v preiskave ob pacientu, terapevtsko listo, medicinsko upravicenost sprejemov, podaljšano hospitalizacijo nad pricakova-no povprecno dobo, upravljanje z zdravili, nacrt zdravljenja na podlagi dokazov, porocanje kriticnih rezultatov diagnostic­nih preiskav, premešcanje pacienta med oddelki, odhode pacienta proti medicin­skemu nasvetu, sledljivost primopredaje pacientov med zdravstvenim osebjem. 
Naš moto izboljševanja sistema kakovosti in varnosti je v duhu, da vsak dan lahko v vsakem pogledu vse bolj napredujemo. 
IZIDOR KERN 
 Pljucnik, marec 2021 V vrtincu 



Kdo so in kaj delajo na kliniki? 
… mlade raziskovalke, namrec. Berite naprej, kaj pocno vedoželjne mladenke na Golniku! 

Maruša. Foto: A. Koren. Ajda v v družinskem objemu ... Foto: os. arhiv. 

Maruša Rihar 
S Kliniko Golnik sem se prvic srecala v okviru laboratorijskega dela, ki sem ga opravljala v sklopu magistrske naloge ob študiju biotehnologije. Zaradi zanimanja za raziskovalno delo svojo pot na Klini­ki nadaljujem kot mlada raziskovalka v Laboratoriju za klinicno imunologijo in molekularno genetiko. Pod mentorstvom prof. dr. Petra Korošca opravljam najrazlic­nejše poskuse v povezavi z efektorskimi celicami alergijskih reakcij. Namen moje doktorske naloge je proucevanje komuni­kacije med mastociti in bazofilci. Prav tako me zanima, kako omenjene efektorske celice med težjim potekom alergijske re-akcije vplivajo na druge biološke procese. Veliko svojega casa tako namenim vzga­janju razlicnih tipov celic in nato razlicnim eksperimentalnim procesom. Trenutno se ukvarjam s proucevanjem vpliva sekrecij­skih produktov primarnih mastocitov na permeabilnost endotelijskega monosloja, kjer mi pri delu pomagajo tudi raziskovalci s Kemijskega inštituta. 

Kadar nisem v službi, cas rada preživim s svojimi prijatelji in domacimi. 
Svoje otroštvo sem preživela v Velenju, in ceprav sem preseljena v Ljubljano, se rada vracam domov. V prostem casu prebiram razlicno literaturo, se udele­žujem koncertov klasicne glasbe ali si ogledam kakšno predstavo, pred »koron-skim« casom sem se z veseljem podala na kakšno potovanje. Sem ljubiteljica narave, zato ne preseneca dejstvo, da poleti del svojega dopusta namenim tudi prostovoljnemu delu pri tabornikih. 
V vrtincu Pljucnik, marec 2021  


Ajda Demšar Luzar 
Sem Ajda Demšar Luzar, stara 27 let, po izobrazbi magistrica industrijske farma­cije. Prihajam iz Crnuc. Študirala sem na Fakulteti za farmacijo, magistrsko nalogo pa sem opravljala na Inštitutu za patološko fiziologijo v Ljubljani. Kot mla­da raziskovalka sem se na Kliniki Golnik zaposlila oktobra 2019. Moje raziskoval-no delo poteka pod mentorstvom doc. 
dr. Matije Rijavca in somentorstvom prof. dr. Mitje Košnika. S proucevanjem transkriptoma bolnikov, alergicnih na strupe kožekrilcev, bom poskusila doloci-ti oznacevalce ucinkovitosti specificne imunoterapije s strupi kožekrilcev. Z laboratorijskim testiranjem oznacevalcev ucinkovitosti bi se bolniki izognili neprije­tni provokaciji z žuželko. 
Raziskovalno delo v laboratoriju me zelo veseli, zato v službo prihajam z ve­seljem. K dobremu pocutju pa prispeva tudi sprošceno vzdušje med sodelavci in dobro vodstvo Laboratorija za klinicno imunologijo in molekularno genetiko. 
Od nekdaj imam zelo rada živali, naravo in predvsem morje. Z mojim skoraj triletnim sinckom in možem zato velikokrat pobegnemo pred mestnim življenjem bodisi v lepo Belo krajino ali pa v obmorsko Crikvenico. 

Jerneja na kongresu MESIA (Middle-European Societies for Immunology and Allergology) novembra 2019 na Slovaškem. Foto: os. arhiv. 

Jerneja Debeljak 
Na Golnik sem prišla kot mlada razisko­valka jeseni leta 2018 in od takrat pod mentorstvom prof. dr. Mitje Košnika in somentorstvom izr. prof. dr. Petra Korošca delam v Laboratoriju za klinicno imunologijo in molekularno genetiko. Magistrsko delo sem opravila na Bio-kemijskem inštitutu v Heidelbergu, na podrocju proteinskih interakcij, vpletenih v utišanje translacije proteinov, posredo­vanih prek mikroRNK. In seveda, ker je ni dežele, lepše od naše Slovenije, sem se po zakljucku študija vrnila domov. Tu se trenutno ukvarjam z identifikacijo epito­pov alergena Ves v 5, ki je glavni alergen strupa ose. V sodelovanju s Katedro za farmacevtsko biologijo na Fakulteti za far-macijo iz bakteriofagnih predstavitvenih knjižnic pridobivam peptidna zaporedja, ki predstavljajo epitope – mesta na aler­genu, kamor se vežejo protitelesa. Tako identificirani epitopi, vezani na nosilec, bodo v prihodnosti lahko predstavljali varnejši nacin imunoterapije. 
Ne živim pa samo za delo, prosti cas v glavnem posvetim kolesarjenju, pleza­nju in sprehodom s psom. Zato najraje dopustujem v Italiji (Dolomiti, Gardsko jezero), kjer je pravi raj za kolesarje in plezalce. Ce imam cas, pa vzamem v roke tudi kakšno knjigo. Pozimi. 
ANJA BLAŽUN 
Simulator za ucenje 



ultrazvoka 


V zacetku letošnjega leta sta Slovensko zdravniško društvo in Združenje pnev­mologov Slovenije kupila simulator za izvajanje ultrazvocnih (UZ) pregledov. Zacasno mesto simulatorja je Vurnikova predavalnica na Kliniki Golnik. 
Naprava omogoca simuliranje UZ-pregledov pljuc, srca, trebuha in ginekološki pregled. Na simulatorju je mogoce prikazati tako normalno ana­tomijo in fiziologijo navedenih podrocij kot tudi raznovrstna bolezenska stanja. Pridružena programska oprema ponuja uporabo vnaprej pripravljenih primerov in tudi sprotno prilagajanje scenarijev. 

Simulator predstavlja pomembno orodje za poucevanje z uporabo karseda realnih simulacij, kar se je že pred epidemijo covida, še bolj pa med njo pokazalo za uporabno in ucinkovito metodo prenaša­nja znanja v medicini. 
Za simulator je odgovoren doc. dr. Robert Marcun, ki je k sodelovanju povabil študente medicine z ljubljanske Medicinske fakultete. Njegovemu vabilu smo se z veseljem odzvali in od konca marca naprej se pod njegovim strokovnim mentorstvom usposabljamo za uporabo naprave. Predvidoma jeseni, ko bomo za delo s simulatorjem usposobili zadostno število inštruktorjev, bomo zaceli z delavnicami urgentnega UZ-pregleda. Delavnice bodo najprej namenjene zdrav­nikom Klinike Golnik in clanom Združenja pnevmologov Slovenije, nato pa tudi specializantom in študentom medicine. Z uporabo te nove pridobitve želimo osnove uporabe UZ v diagnostiki približati cim širšemu krogu (bodocih) zdravnikov. 
ANDREJ GYERGYEK 
Foto: arhiv avtorja 
V vrtincu Pljucnik, marec 2021  



Predstavitev clankov 
Frontiers in Immunology. 2020 Dec 3; 11:569006. Doi: 10.3389/fim­mu.2020.569006. 
Evidence of B cell clonality and investigation into properties of 
the IgM in patients with Schnitzler 
syndrome. 
Pathak S, Rowczenio D, Lara-Reyna S, Mark Kacar, Owen R, Doody G, Krause K, Lachmann H, Doffinger R, Newton D, Savic S. 

Sindrom Schnitzlerjeve (SS) je sistemska avtovnetna bolezen, za katero so znacilni vrocina, izpušcaj, bolecine v kosteh ter prisotnost paraproteina v krvi. Predpo­stavljali smo, da so simptomi posledica avtoimunskega delovanja napacno zvitih molekul protiteles (paraproteina), kar smo želeli dokazati z globokim sekven­ciranjem protiteles desetih bolnikov s SS . Primerjali smo razlicne parametre teh protiteles, ki so bili primerljivi z zdravimi kontrolami. Študija ni dokazala z antigeni pogojene patogeneze bolezni, je pa potrdila prisotnost klonskih celic B, kar dokazuje, da v patogenezi SS poleg priro­jenega sodeluje tudi pridobljeni imunski odziv. 
MARK KACAR 
International Archives of Allergy 
and Immunology 2021; 182. doi 10.1159/000513421. The ability to use epinephrine autoinjector in patients who re­ceive prescription immediately after anaphylaxis. 


Saša Kadivec, Mitja Košnik. 

Samoinjektor adrenalina je prva linija samozdravljenja anafilaksije, ustvarjena z namenom, da bi preprecili smrtni izid. Želeli smo ugotoviti, kako so uporabe samoinjektorja adrenalina vešci bolniki, ki so dobili prvi predpis recepta v okviru urgentne obravnave anafilakticne reakcije oziroma pri svojem osebnem zdravniku. 
Bolnike, ki so prišli k nam na diagnos­tiko, smo prosili, naj pokažejo uporabo samoinjektorja z uporabo vadbenega pripomocka. Medicinska sestra je bolnika opazovala eno minuto in po tem casu presodila, ali si je bolnik uspel ucinkovito aplicirati zdravilo. 
Vkljucili smo 41 bolnikov (24 % žensk), ki so na pregled prišli 116 ± 145 dni po tem, ko so dobili predpis recepta za samoinjektor adrenalina. Le 54 % bolni­kov je samoinjektor uporabilo na ucinkovit nacin. Ob predpisu recepta sta le 26 bolnikom (63,4 %) zdravnik ali medicinska sestra razložila, kako se samoinjektorj uporabi, le 13 bolnikov (31,7%) je uporabo samoinjektorja vadilo z uporabo vadbene­ga pripomocka. V lekarni so le devetim bolnikom (22,0 %) razložili  uporabo samo­injektorja. Ob obisku naše ambulante je imelo samoinjektor pri sebi le 25 bolnikov (61 %) . Za preprecevanje slabih izidov v primeru vnovicne anafilaksije le aktivnosti za spodbujanje predpisovanja samoinjek­torja niso dovolj, saj ga skoraj polovica bolnikov ne zna uporabljati. SAŠA KADIVEC 

Genetika anafilaksije 
V zadnjem obdobju smo raziskovalci Klinike Golnik objavili dva pomembna clanka o genetskem ozadju anafilaksije; oba sta bila objavljena v najvplivnejši reviji na podrocju alergologije, in sicer reviji 'The Journal of Allergy and Clinical Immunology' (faktor vpliva 10.3). Oba prispevka sta nastala v sodelovanju z raziskovalci na Nacionalnem inštitutu za zdravje v ZDA. V prvi raziskavi (Jour­nal of Allergy and Clinical Immunology 2021.147(2):622-632. doi: 10.1016/j. jaci.2020.06.035. J. J. Lyons, J. Cho-

Zahvala 
Spoštovani, 

vanec, M. P. O'Connell, Y. Liu, Julij Šelb, 
R. Zanotti, Y. Bai, J. Kim, Q. T. Le, T. DiMaggio, L. B. Schwartz, H. D. Komarow, Matija Rijavec, M. C. Carter, J. D. Milner, 
P. Bonadonna, D. D. Metcalfe, Peter Ko­rošec. Heritable risk for severe anaphyla-xis associated with increased a-trypta­se-encoding germline copy number at TPSAB1) smo odkrili prvi dedni dejavnik tveganja za resno anafilaksijo (ne glede na njenega sprožitelja), in sicer poveca-no število kopij gena TPSAB1. V drugi raziskavi (Journal of Allergy and Clinical Immunology 2021. Online first March 19, 2021. Doi: 10.1016/jaci.2021.02.043. 
Julij Šelb, Matija Rijavec, Renato Eržen, Mihaela Zidarn, Peter Kopac, Matevž Škerget, Nissera Bajrovic, Ajda Demšar Luzar, Y. H. Park, Y. Liu, V. Curin Šerbec, Samo Zver, Mitja Košnik, J. J. Lyons, Peter Korošec. Routine KIT p.D816V screening identifies clonal mast cell disease in Hymenoptera allergic patients regularly missed using baseline tryptase levels alone), ki je bila nadaljevanje in nadgradnja prve, pa smo pokazali, da ima visok delež bolnikov (okoli 20 %), ki imajo najtežjo anafilakticno reakcijo po piku kožekrilca (Mueller IV), kljub nor-malni vrednosti bazalne triptaze prisotno monoklonsko mastocitno obolenje, ki ga na krvi lahko zaznamo zgolj z dolo-canjem prisotnosti pridobljene mutacije p.D816V v genu KIT. Obe raziskavi bosta pomembno vplivali na obravnavo bolnikov z anafilaksijo povsod po svetu. 
JULIJ ŠELB 
moja mami Marija je preminila. Ko sem odpeljala njene stvari iz DEOS Trnovo, sem med njimi našla tudi hlace, ki vam jih vracam. Na Golniku ste moji mami zelo pomagali. 
Hvala in vse dobro, Vanja 



»Cetrti val« bo pljusknil ob nas na morju! 
Ko smo se odlocali za naš poklic v zdrav-Zdaj ko je ta izkušnja za nami, smo stveni negi, niti v sanjah nismo pricako-ponosni, da smo tudi mi prispevali delež vali, da bomo doživeli kaj takšnega, kot k boju proti virusu. Leto dni dela v rdeci nam je prinesla pandemija covida-19. coni je za nami. Sprva smo stopali na neznano podrocje polni zagona in veseli izzivov. Ni bilo vedno lahko, bile so tudi zelo naporne in stresne situacije, zato smo še toliko bolj veseli, da se stanje izboljšuje in se število hospitaliziranih bolnikov s covidom-19 zmanjšuje. 

Izkušnje, skozi katere smo šli, so nam pokazale, da moramo v prihodnosti razmišljati o razmerah, v kakršnih smo se znašli v primeru te pandemije. 
Cakata nas dopust in poletje, vmes si obetamo bolj normalno situacijo. Jeseni pa bomo stopili novim izzivom naproti. 
Na koncu bi rad poudaril, da brez ekipe zaposlenih na Intenzivnem oddelku in vseh posameznikov, ki so se nam pri­kljucili z drugih oddelkov in ambulant, pa tudi študentov ter prostovoljcev rdecega križa vsega tega bremena ne bi zmogli. 
Uživajte v valovanju morja! 
GREGA ZIHERL 
Foto: osebni arhiv 


V vrtincu Pljucnik, marec 2021  





Naše delo, naše veselje 

Za nami je obdobje, polno novih izkušenj. Pred dobrim letom smo vsi nestrpno cakali, kdo bo tisti, ki bo prvi »pobrisal« bolnika, okuženega s covidom-19. Vse skupaj nam je predstavljalo nekakšen izziv, poln pricakovanj. V zacetku marca se je delo v Urgentni ambulanti obrnilo v popolnoma drugacno smer. Ni bilo vec prostega prehajanja med bolniki brez osebne varovalne opreme. Vsi bolniki so bili obravnavani v izolacijah, prevladovala je previdnost pred okužbo z virusom, saj je bila Urgentna ambulanta tista, za ka­tero bi lahko rekli, da je bila »prva bojna linija«, kjer nikoli ne veš, kaj te caka. 

Ampak z mero prisebnosti smo prvi val zelo uspešno zakljucili. 
Seveda pa nismo pricakovali, da bosta drugi in tretji val tako mocno »pljusknila« ob nas. Slika je bila popolno-ma drugacna. Obseg dela, število brisov in težavnost bolnikov so se ekstremno povecali, veliko okuženih je bilo tudi med zaposlenimi in tej noriji kar ni bilo videti konca. Ampak zdaj vsi upamo, da ostane pri teh spodbudnih podatkih in bomo lahko moci usmerili v delovanje Urgentne ambulante kot pred epidemijo covida-19. Zaslužen dopust se nam bo vsem za­poslenim, ki smo sodelovali v teh razme-rah, zagotovo prilegel. Zahvala vsem za dobro sodelovanje, tega se veselimo tudi v prihodnje. 


GREGA ZIHERL 
Foto: osebni arhiv 

Organizacijska klima na Kliniki Golnik v letu 2020 (SIOK) 
Januarja 2021 smo v okviru projekta primerjalnega raziskovanja organizacijske klime v slovenskih bolnišnicah (SIOK) ponov-no izvedli anketiranje zaposlenih na Kliniki Golnik. Pozornost anketiranja je usmerjena predvsem na povezavo zadovoljstva z rezultati pri delu v delovnem okolju, pri klimi pa na skupno sliko organizacijskega okolja zaposlenih. Rezultati predstavljajo stališca zaposlenih. 
Anketo je izpolnilo 186 zaposlenih, kar je 35,2 % vseh zaposle­nih na kliniki v januarju 2021. 
Povprecna ocena zaposlenih v primerjavi s preteklim letom se ni spremenila. Znotraj povprecne ocene, v primerjavi s preteklim le-tom, izstopajo ocene na podrocju odnosa do kakovosti, vodenja, organiziranosti in medsebojnih odnosov. Nižje ocenjene trditve so zadovoljstvo ter notranje komuniciranje in informiranje. 
Graf v nadaljevanju prikazuje pregled organizacijske klime in zadovoljstva leta 2020 v primerjavi z letoma 2018 in 2019. 

Priložnosti za izboljšave 
• 
medsebojno uravnoteženje pristojnosti in odgovornosti na vseh ravneh. 

• 
Povecanje pretoka informacij o dogajanju na drugih oddelkih, v enotah. 

• 
Pogovor z vodjo glede delovnih rezultatov. 

• 
Pohvala za dobre delovne rezultate. 

• 
Pravocasno sprejemanje odlocitev vodij. 




Ukrepi za izboljšanje 
• informiranje zaposlenih o aktualnih dogajanjih (sestanki z raznimi delovnimi skupinami, informiranje preko intraneta, elektronske pošte). 
Zadovoljstvo  3,84  
Notranji odnosi  3,74  
Notranje komuniciranje in informiranje Organiziranost  3,42 3,62  
Vodenje  3,64  
Strokovna usposobljenost in ucenje Poznavanje poslanstva in vizije ter ciljev Motivacija in zavzetost  4 3,64 3,91  
Pripadnost organizaciji  4,08  
Inovativnost in iniciativnost  3,84  
Odnos do kakovosti  4,01  

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 
Klinka Golnik 2018 
Klinka Golnik 2019 
Klinka Golnik 2020 

• 
Spodbujanje vodij in zaposlenih k ustreznemu obojestran­skemu informiranju o delovnih ciljih in rezultatih dela, k pravocasnemu sprejemanju odlocitev, poštenemu in transpa­rentnemu vodenju. 

• 
Spodbujanje vseh zaposlenih k podajanju predlogov za izbolj­šave, motiviranje zaposlenih ter vkljucevanje zaposlenih v proces oblikovanja ciljev. 


OLIVERA KOSTIC 





Prof. dr. Bojan Fortic (1921–2009) Ob 100. obletnici rojstva 
Bilo je na nedeljo, 25. julija, ko sem s svojim ocetom, prof. dr. Bojanom Forti-cem, sedla na eno od »klopc« v parku na Golniku. Oba sva vedela, da je to cas, ko bi praznovanje svojega rojstnega dne obicajno preživljal v Istri. Vedela sva, da je cas na Golniku oznacen z novo epidemijo covida, v mnogih odtenkih tako podobno epidemiji tuberkuloze, bolezni, ki je oznacila njegovo poklicno pot in tudi naše družinsko življenje. 
Kot družina smo ostali povezani s tuberkulozo in bolnico vse obdobje naše­ga skupnega življenja, živeli smo le malo stran od gradu in stavb bolnice ter dihali z utripom ustanove, njenega vsakdana in razvoja, z okoljem pod gorami, s silovi­tim zdravilnim vetrom, sredi travnikov, gozdov in kmetij, v nekem drugem, prav posebnem casu. Tu je moj oce konec 
50. let spoznal mojo mamo, tudi zdrav­nico, ki je na Golnik prišla na zdravljenje pljucne tuberkuloze. Drobec vtisa nekega casa, usod ljudi, ki jih bolezen poveže med sabo in s krajem, ki ponuja mož­nost ozdravitve, kot da se je zataknil v umetniški odmev v Carobni gori Thomasa Manna in v Verdijevi Traviati. 
Živa: Le kratek cas bova danes lahko sedela v tem tebi ljubem parku. V današnjem casu se prepogosto ljudem mudi predvsem naprej. Pogrešam vzdušje casa, ko smo z Golnikom lahko živeli tako odmaknjeno kar ves ljubi dan … 
Bojan: … in vse življenje… Morda prav dolžina casa, ki ga lahko preživimo na nekem kraju, in privilegij, da lahko vodiš ustanovo 27 let, odpira druge po­glede in drugacne, dragocene možnosti ter priložnosti. Navezanost na kraj, na ljudi in zavedanje pomena preteklosti šele lahko prinaša vizijo, ko se odpre pogled v prihodnost. 
Živa: Na koga pomisliš? 
Bojan: Na mnoge ljudi in njihova razmišljanja, ki so me oblikovali že pred prihodom na Golnik, ko mi je bilo 30 let. Tu, na Golniku, predvsem na prim. dr. Roberta Neubauerja in prim. dr. Tomaža Furlana. A bili so mi ucitelji tudi mnogi drugi že pred njima. Zgodovinski spomin je nekaj, kar spoštuješ in v kar verjameš, te vešcine se komaj lahko nauciš … 


VZGOJA VOLJE (zapisal Bojan Fortic v revijo kluba Naše delo v 1939) 
Clovekova vzgoja je dvojna, zunanja in notranja. Prva prinese cloveku znanja, ki ga odlikuje v njegovem znanstvenem in poklicnem delovanju. Toda to znanje mu ne zadošca v boju za življenje in za vzgoja, takšen bo njegov znacaj. Vse odvisi le od vzgoje. Niso pa vsi ljudje enako sposobni, da bi si požrtvovalno gradili svoj znacaj. Mnogi žive le zato, da zadoste svoji osebno­sti. Le malokateri posvecajo svoje življenje družbi. In ker se oni zavedajo svoje dolžnosti do družbe, zato si požrtvovalno grade svoj znacaj. V njih je volja do napredka tako mocna, da s svojo žilavostjo prekoracijo vse zapreke, ki jim jih življenje zoperstavlja. Oni ne poznajo ne utrujenosti, ne kompromisov. Trdni v svojem znacaju tvorijo najsigurnejši 
park, sem poiskala nekaj tvojih misli, ki si jih zapustil v predalu svoje pisalne mize v svoji mali študijski sobi. Imela sem vtis, da bi zanje dovolil, da jih ob tej priložnosti preberem. Ko si pisal o svojem življenju v zadnjem svojem delu 
l. 2000, si zapisal te stavke, ki povedo o tebi in tvoji osebnosti najvec: 
Vedno sem bil ponosen na idrijske posebno­sti, na rudniški grad, v Sloveniji najstarejšo gledališko stavbo, prvo slovensko realko, 

dosego vecjih uspehov. Ali ne potrebuje za to bolj onih dobrin, ki ga delajo odlocnega, samozavestnega ter naglo dojemljivega za kombinacijo? Zato mora clovek izgraditi tudi svojo notranjo kulturo. Vzgojiti mora poleg razuma in custva tudi krepost, ki ga v boju z življenjem stvarja odpornega, – voljo. Ona je znacilna vrednota njegove individu­alnosti, ki mu pred ljudmi gradi ugled in spoštovanje. Volja je cloveku svojstvena! Ona pa ni toliko prirojena, kot pridobljena šele v življenju. Nje se ne naucimo v šoli, iz šolskih knjig, Ona je del našega znacaja in plod naše lastne vzgoje. Kakršna je clovekova notranja temelj družbi. Oni ljudje pa, ki so šibke volje, strahopetni v boju, popustljivi sami sebi, so izgubljeni. Nikdar ne dosežejo ciljev, ki si jih zadajo. Nestalni so v svojem znacaju, takšni ljudje družbi nicesar ne dajo. Srecavamo jih res mnogo po svetu, širokoustneži so, ko pa družba zahteva od njih sposobnosti, umol­knejo. Ni v njih volje do vztrajnosti, ni v njih borbenosti. 
Nastaja vprašanje, kako si clovek vzga­ja voljo … 
Živa: Ker ne bova dolgo sedela tu, na klo­pci pod »Pentagonom«, zazrta v stoletni 
dolge »rake« z znamenitim 16 m velikim lesenim kolesom (idrijski kamšt in klavže), umetniško obrt (idrijske cipke) in kulinaric­ne posebnosti (žlikrofi, zelšovka) in na ljudi od tam – Haccquet –  botanik in Scopoli – zdravnik in naravoslovec. 
Moja starša sta bila Ivan Fortic, elektro­tehnik in Vida Kogovšek Fortic, gospodinja. 
OŠ sem pricel v tedanji Italiji, v Idriji in se z 10. leti moral preseliti v Ljubljano zaradi politicnega izgona mojih staršev. Gimnazijo sem dokoncal l. 1941 v Ljublja­ni. V obdobju dozorevanja sem mnogo prijateljeval z gimnazijci, ki so bili tudi moji osebni prijatelji. Sestajali smo se v svojem klubu, izdajali svojo literarno politicno revijo Naše delo. Bili smo aktivni v organizaciji Sokol. V veliki meri se je moj kasnejši svetovni nazor krojil že v teh študentskih letih … 
Ob razpadu stare Jugoslavije sem bil ujet od ustašev v Zagrebu in tam mesec dni zaprt. Po povratku sem se vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, toda ker se nisem vpisal v fašisticno študentsko orga­nizacijo, sem bil iz fakultete izkljucen. Leta 1942 sem postal clan OF… L. 1944 bil zaprt od gestapa, toda izpušcen in mobiliziran v delovno brigado. Od tam sem po nekaj mesecih simulacije bolezni februarja 1945 pobegnil v partizane. V JLA sem bil do fe­bruarja 1947 in nato s pospešenim študijem koncal l. 1949 medicinsko fakulteto. 
Ob zakljucku vojne na jugoslovanskem ozemlju sem kot študent medicine pristal na pljucnem oddelku Armijske bolnišnice v Lju­bljani-Moste. V mojem nadstropju so ležali sami težki in tudi umirajoci tuberkulozni bolniki. S pljucnega oddelka sem bil nato prestavljen na kirurški oddelek. Moj šef, iz­redno dober kirurg, privlacnega in mirnega obnašanja, je bil pravo nasprotje vojaškemu nastopanju drugih … 
Februarja 1947 sem po koncanem služenju vojske lahko nadaljeval s študijem medicine. Medicinska fakulteta mi je okto-bra 1945 priznala letnike in ilegalno opra­vljene izpite. Tudi zaradi tega sem ponosen napram študentom, ki so med vojno redno nadaljevali študije na univerzi v Padovi. 
V jeseni 1945 sem se vpisal v 5. in 1948 v zadnji, 10. semester medicine. V treh letih po koncani vojni sem torej koncal medicino, kar pa je bila zame huda študijska obreme­nitev, saj sem moral do diplome opraviti še 13 izpitov. Spominjam se: ko sem opravil en izpit, sem naslednji dan že brez prekinitve sedel pri knjigah za naslednjega. Promo-viral sem novembra 1949. 
Svojo prvo službeno mesto sem nastopil na Ministrstvu za zdravje LRS, kjer sem eno leto vršil dolžnosti sekretarja Republiške komisije za borbo proti tuberkulozi. Od tam sem bil po službeni potrebi l.1950 premešcen v Bolnico za tuberkulozo na Golniku. 
Ko sem postal zdravnik, nisem imel jasnega nacrta, na katerem podrocju zdravstva bi želel strokovno delati. Kot zanimiva panoga me je sicer privlacila kirurgija, toda samo zaradi osebnosti prof. dr. Božidar Lavrica, obcudovanega kirurga. Toda ni mi bilo potrebno dolgo razmišljati … (politika države je bila, da cim vec zdravni­kov usmeri v preventivo, zato smo l.1949 vsi absolventi dobili dekrete o prvi zaposlitvi v dolocenih vejah preventivne dejavnosti)… saj sem bil poklican na Ministrstvo za zdravje, kjer so me obvestili, da moram oditi v Beograd na tecaj preventivne medicine. Name je bil napravljen kar velik moralni pritisk, ker sem moral kot absolvent biti vzor poslušnosti za druge. Tam sem srecal prof. dr. Roberta Neubauerja, ki me je hotel na svojem oddelku za tuberkulozo vzeti za svojega pomocnika. Tako je bila moja prva zaposlitev po promociji medicine na Ministrstvu za zdravje (MZ) in sicer na Republiški sanitarni inšpekciji za namene boja proti tuberkulozi. Tej usmeritvi sem ostal zvest do svoje upokojitve! 


Po enem letu dela na MZ sem bil 1 .10. 1950 prestavljen v Zvezni institut za tu­berkulozo na Golniku. Inštitut je tedaj zelo uspešno vodil, ne samo v Sloveniji, temvec zlasti v Jugoslaviji priznani zdravnik za tuberkulozo, prim. dr. Tomaž Furlan. Bil je zelo pošten in nacelen kršcanski socialist, zelo zaveden Slovenec … V mnogocem sem še danes ostal hvaležen svojemu prvemu direktorju Tomažu Furlanu. Ker je bil tudi kirurg, me je vzpodbujal, da bi tudi jaz zacel operirati in da mi bo osebno asistiral. Odlocno sem zavracal njegovo željo, ker sem svojo nesposobnost za kirurgijo dobro poznal. Kasneje mi je omogocil, da sem v In-štitutu ustanovil prvi pnevmološki oddelek z 20 posteljami. Povsem proste roke mi je dal tudi pri vodenju prvega epidemiološke­ga oddelka, ki sem ga sam ustanovil. 
V letu 1961 sem po smrti Tomaža Furla­na postal direktor Inštituta in bolnišnice na Golniku. Vodil sem ga polnih 27 let. 
Ko sem se l. 1961 v vecernih urah z avtomobilom vozil proti Golniku in se mi je v daljavi razkrila z lucmi razsvetljena bolnišnica, me je prevzel strah, kako bom lahko s 40 leti, 
mlad zdravnik in že direktor skoraj 500 clanskega kolek­tiva z okoli 700 bolniki, dora­sel tolikšnim odgovornos­tim. 
Tako sem 

l. 1961 v vode­nju neizkušen prevzel Golnik, ki je tedaj veljal za najvecji jugo­slovanski torakalni kirurški center in tudi 
najuglednejšo bolnišnico za tuberkulozo v Jugoslaviji. V Sloveniji in Jugoslaviji pa se je še naprej ne­okrnjeno ohranil ugled pokojnega primari­ja dr. Tomaža Furlana. Spominjam se, da se nekaj casa nisem brez zadržka upal vseliti v »direktorjevo sobo«. 
Mladostna zagnanost mi je utirala pot v bodocnost! 
Ko z vidika moje današnje starosti (op. napisano l. 2000) ocenjujem svoj zacetek boja za prosperiteto Golnika in seveda tudi svojo, lahko priznam, da sem zmogel uspeti v tedanjih družbenih razmerah predvsem zaradi socialisticnega znacaja zdra­vstva in požrtvovalne preda­
nosti kolektiva delovnim obveznostim. Skromno si lahko priznam, da sem s svojim delom in osebnimi vplivi preprecil dejanski zaton Golnika (op. bolnica Golnik). Zacetki mojega vodenja Golnika so bili posejani z zelo težkimi, odprtimi pro-blemi in z zelo negotovo perspektivo nadaljnjega 
razvoja in celo eksistence Golnika, saj je epidemija tuberkuloze v Sloveniji nezadržno upadala. 
Živa: Leta 1960, nekaj mesecev pred smrtjo prim. dr. Furlana, ko še nisi vedel, da boš prevzel vodenje bolnice na Golniku za 27 let, si kot štipendist WHO tri mesece preživel v »inozemstvu« ( Danska, Norveška, Anglija, Nizozemska) z nalogo spoznati zdravstvene sisteme razvitih držav vsaj glede tuberkuloze. V svoj dnevnik si zapisal mnogo misli, ki se odražajo v tvojem odnosu do razvoja 
Golnika samega in pulmologije na sploh in tudi tvoj odnos do preteklosti v povezavi s casom, ki ga clovek 
živi, in tudi svoja prepricanja do povezanosti in pomena odno­
sov z drugimi. Danes bi jih želela prebrati prvic tudi za druge. 
Smem razkriti tvoje rokopise? Bojan: Odlo-citev prepušcam tebi. 



8. 10. 1960, Oslo. 

Bilo je zelo pusto razpoloženje katerega sem oživljal z Gregorcicevimi poezijami. Pred menoj je tako živo zaživela pokrajina med Tolminom in Bovcem, spre­govorili so preprosti Slovenci in živo sem obcutil mehko dušo Gregorcica, ki joka nad svojo usodo. Le daljni sever te lahko napravi tako dojemljivega za domace kraje. Prihod­nje jutro sem se z avtomobilom odpeljal na 300m visoko planoto, polno cudovitih jezer, prav zato, ker so divja, osamljena, brez na­selja in z gozdovi porašcena prav do njihove obale. V tej prostrani samoti leži sanatorij 
Mesnalien s 60 posteljami. Tukaj je ved-no hladno in celo v juliju mora­jo kuriti centralno kurjavo. Kot povsod doslej sem tudi tukaj videl 10 % 
praznih postelj zaradi pomanjkanja bol­nikov. Kar žalostno in za nas nerazu­mljivo je gledati usodo propadanja sanatorijev za tuber-
kulozo na Norveškem 
… vecina zdravnikov na 
Danskem in Norveškem 
je prišla v sanatorij, ker so 

postali Tb bolniki. Tako je tudi šef tega sanatorija bivši tuberan s »short of breathing«. 
3. 11. 1960, Cardiff. Ko sem opazoval to živo mravljišce, ki se peha vsak dan od 9. do 17. ure, pa prištej še 1–2 uri za vožnjo iz službenega mesta do doma, sem se vprašal: Ali je res blaginja v tem, da si na kraju vendar lahko kupiš malo hišico za 2 okna širine in avto? Prišel sem do globokega prepricanja, da cilj in sreca cloveka le ni v vsakodnevnem izgore­vanju v delu ... 
Cardiff – glavno mesto Welesa me je v nekem pogledu presenetilo. V tem mestu sem namrec videl mnogo zdravstvenih ustanov, tudi s podrocja tuberkuloze, ki se bavijo z resnicnim znanstveno razisko­valnim delom. Tamkajšnji zdravniki so napram pravim Angležem zelo enostavni, skromni in polni ustvarjalnega poleta … Povprecna medicinska izobrazba teh zdrav­nikov je zelo visoka … vsakega zdravnika, ki sem ga po programu obiskal, se je pogla­bljal v nek špecialni problem, ki je prav gotovo originalen. Šele v teh znanstvenih ustanovah sem do kraja spoznal kako naša domaca medicina boleha na dveh rakastih obolenjih: da se tudi kvalitetni zdravniki razsipavajo v številnih postranskih službah v boju za višji standard; da je delovni cas porabljen vse prevec za rutinska dela in da zato vedno primanjkuje casa za študij. 
… spoznal sem slovecega Darcy Harta, ki vodi Tb oddelek v Medical Research Co-uncil-u. Ponašal se je zelo skromno in mi že­lel v vsaki stvari ustreci. Tu sem lahko videl moderno organizacijo znanstvenega dela, ki se razvija edino v timih. V tem pogledu znatno zaostajamo- sredi kapitalizma pa je vzgoja angleškega zdravnika zelo kolektiv­na in tudi njegovo delo se po vecini odvija v kolektivnih timih razlicnih specialistov. To je znacilni kontrast med znanostjo in osta­limi vejami kapitalisticne družbe. Vse to kar vidiš in doživiš, te v tujini napolni z nepo­

pisno energijo in željo po ustvarjanju. Kaj vse bo treba še napraviti preden ostarim! Tu sem spoznal zelo 


v bistvu povsem po kateri bi se 
važno modrost, 

enaki in to velja zelo rad ravnal 
prav tako tudi v bodoce: cim 
za zdravnika. manj se razda-
Mislim, da bom jati na neštete 
s pridobljenimi strani in poskušati izkušnjami v bodoce 
umestiti svoje delo le v zasledovanju nekaterih strokovnih ali osebnih ciljev. Življenje med tukajšnjimi znanstvenimi delavci me je poducilo, da se obcudovanja vredni karakterji razvijajo le v predanosti delu in poklicu … 
Ce se ozrem nazaj na to svoje študij­sko potovanje, je bilo to potovanje moja življenjska univerza. Nobena knjižna zna­nost ti ne more dati tolikšen enovit pogled po horizontih ftiziološke znanosti kot osebni kontakt s številnimi ftiziologi … Še važnejša pridobitev pa je spoznanje krajev, 

ljudi in njih obicajev. Res, svet se ne konca pri Goricah in napake, težave ter življenjske 
skrbi srecuješ pri tujih ljudeh prav toliko kot pri domacih. Kljub razlicnim družbenim siste-mom so si ljudje 
znanosti bolj popustljiv 
do napak drugih in 
mogoce bolj strog do svojih 

osebnih napak. Toliko sem srecal resnih zdravnikov, da dobiš željo po posnemanju njihovega dela. In v tem je glavni profit mojega študijskega potovanja: vracam se poln novih idej in obnovljenih energij za bodoce življenje. 
Živa: Oditi bova morala, zvecerilo se je. Bi šla še koga pozdravit, preden odideva? 
Bojan: Ja, pojdiva še do Ribnikarjeve kmetije, Vinka bi rad srecal. In šla bova še do Goric k Martinu, pa do Ivana Sern-ca, mojega skrbnega fotografa, pa do Alenke v knjižnico, in do Slavice, Jožkota in Darke na epidemiološkem oddelku in do Verkota v knjigoveznici. Morda vidim moje tajnice Marijo, Lote, Marto in Bran-ko, in zlato glavno sestro Tino Ferencak, pa ljubo sestro Minko z intenzivnega oddelka in Cilko ter Koso iz lekarne … bi jih bil vseh zelo vesel … In šla bova še mimo (telefonske) centrale, da pozdra-viva Kristino in Francko, in h kuharici Albini, ki pece najboljše orehove piškote … In preden greva domov, seveda mora ostati cas za mojega dragega Štefana Lepošo – on je razumel – in je vse, kar je bilo zgodovinsko dragocenega za Golnik, zbranega v vseh teh letih tako vestno in z ljubeznijo shranil. 
O, prevec jih je, mojih Golnicanov, predolgo bi klepetali … 

ŽIVA FORTIC SMOLE 
Foto: osebni arhiv 

1947 


Zvezni inštitut za tuberkulozo Golnik 
Število tuberkuloznih bolnikov se je po vojni spet zvišalo. Leta 1947 so na Golniku izvedli prvo fluorografsko slikanje, ki je takoj postalo množicno: preslikali so 4500 delavcev jeseniške železarne. Ker so bili neodkriti tuberkulozni bolniki predvsem med kmeti, obrtniki in starejšimi, ki niso bili zdravstveno zavarovani, se je porodila zamisel o preslikavanju celotnega prebivalstva. Rentgenski aparat so vgradili v avtobus in ga pripeljali v skoraj vsako slovensko vas. Vabila na flourografi­ranje so poštarji odnašali tudi v najbolj zakotne vasi. Do leta 1973 so bili vsi prebivalci Slovenije, starejši najprej od 15, nato 18 in koncno 30 let, fluorografirani po petkrat. Inštitut Golnik je od 1947 do 1982 fluorografiral 7.350.000 oseb in odkril skoraj 12.000 bolnikov. Po letu 1982 se je pojavnost tuberkuloze pri nas izjemno zmanjšala. 
Od 6. avgusta 1945 naprej je ustanovo vodil dr. Tomaž Furlan. 


Golnik med letoma 1947 in 1960 
1950 


Republiški inštitut za tuberkulozo Golnik 
Sredi 50. let je fizioterapija postala samostojna pomožna strokovna enota bolnišnice in se je uporabljala predvsem po kirurških posegih pri jeticnih bolnikih. Pozneje so fizioterape­vti z bolniki delali dihalne in razgibalne vaje pred operacijo, izvajali masaže pri plevritisih in inhalacije, pomagali z izkašl­jevalnimi vajami, uvedli drenažne položaje, razširili dejavnost s skupinskimi treningi v telovadnici in še marsikaj. 

1955 



Inštitut za tuberkulozo Golnik in Bolnišnica za tuberkulozo Golnik 
V letih od 1952 do 1973 je bila v golniški bolnišnici osrednja slovenska torakokirurška enota, ki pa ni imela zaposlenih svojih kirurgov in anes­teziologov. Ti so vsak teden prihajali iz Ljubljane in operativno zdravili najprej le jeticne bolnike, pozneje pa tudi tiste z rakom pljuc in drugimi boleznimi. Golnik je postal najugled­nejši jugoslovanski center za pljucne bolezni in šola za številne mlade specializante. Kirurgi so opravljali pnevmolize, torakoplastike, torakoka­vstike in blokade preponskega živca, pozneje so sledile velike pljucne op-eracije. V zgodnjih šestdesetih letih je operacije zamenjalo cedalje uspešne­jše zdravljenje z zdravili. 
Sredi petdesetih let je skromna in pogosto improvizirana laboratorijska oprema postala nezadostna. Po izgrad­nji novih laboratorijev in nakupu sod-obne opreme se je dejavnost zacela širiti in specializirati. Oblikovalo se je pet samostojnih laboratorijev, katerih delo se je povezovalo in dopolnjevalo. 
Golnik med letoma 1947 in 1960 
1960 


Inštitut za tuberkulozo SR Slovenije 
»Vse družine smo jedle hrano, ki smo jo prinašali s porci­jami iz glavne kuhinje. Pester in bogat jedilnik sanatorijske kuhinje je slovel med revnimi kmeti dalec naokoli. Kljub temu pa smo otroci iz gradu rajši jedli crn, v kmecki peci specen kruh; med poukom v šoli ali pa na paši smo beli kruh in rogljice menjavali s pastirji za crnega, ki je dišal po soržni moki in premazani posmojevki iz smetane in kumine.« (Jana Furlan) 
5.julija 1961 je vodenje inštituta prevzel dr. Bojan Fortic. 

» Mislim, misliš, misli « 




Po cem si želim zapomniti letošnje poletje? 
Kljub temu da se vreme še vedno obnaša, kot da bi bili sredi jeseni, se naše misli pocasi že usmerjajo k poletju. Koronarazmere, ki vladajo okrog nas, hocemo ali nocemo tudi na našem fizicnem in psihicnem pocutju pobirajo svoj davek in morda letos ravno zaradi tega še toliko bolj potrebujemo in si želimo poletnega odklopa. Zato smo zaposlene vprašali, kaj je tisto, po cemer bi si oni želeli zapomniti letošnje poletje. 

Breda Božnar Decman, 
SMS v kardiološki ambulanti 
»Covid cas« nas je vse nekoliko ohromil. Zdaj pa nam še vreme prinaša bolj jesen kot poletje … Moja terasa je nekam prazna, osamljena, tiha in tudi kava nima pravega okusa. Najbolj pogrešam družen­je s sorodniki in prijatelji, predvsem pa dobro kosilo pri tašci, tastu in mami. Zato bi si letošnje poletje rada zapomnila predvsem po brezskrbnem rokovanju in druženju ter nasmehih na obrazih, po ra­ziskovanju neznanih slovenskih kotickov z družino, po sprošcenem kampiranju in spoznavanju novih ljudi. 

Tjaša Brus Picman, 
Oddelek za registre 
Letošnje poletje si želim zapomniti po mnogih lepih trenutkih s svojo družino, pa cetudi samo v domacem kraju. Nekaj skupnih dni na morju bo pa pika na i. Želim si cim manj vrocinskih valov in cim 
Tjaša 
vec gurmanskih užitkov ob domaci zelen­javi in sadju, ki se ne morejo primerjati s kupljenimi. Predvsem pa si želim reci, da sem poletje preživela vsaj približno zdrava. Držim pesti, da se uresnici vse to :). 

Katja Zupanc, 
strokovna vodja na odd. 100 
1. 
Po tem, da bom lahko odšla na dobro temno pivo na poletno teraso s svo­jimi bakrenimi kovancki, pridobljenimi z vsako uspešno, socno izgovorjeno besedo (uspešno varcevanje :)). 

2. 
Po tem, da bom ugotovila, koliko casa so prijatelji in prijateljice strpni do mene, ob praznem, zablodelem po­gledu, ko ti skušajo nekaj dopovedati, predvsem o tematiki, ki te seveda blazno zanima. 

3. 
Po tem, da se bom naucila novo pe­sem, ki bo lahko nadomestila moje vecletno vsakodnevno  popevanje 


Katja 
stare, kadar pišem negovalne nacrte bolnika: Življenje je kakor cudna pot … (Pop design, Ne bom ti lagal). Pesem, ki naj bi jo nadomestila, bo izbrana po predlogih vseh zaposlenih na Golniku :). 

4. 
Po tem, da bom postala fotogenicna oseba št. 1. 

5. 
Po razlicnih položajih na razlicnih kra­jih, kjer se mi bodo sprostili energijski kanali, to so položaj legvana na plaži, gamsa v skalah, drevesne cipe v go-zdu (prosim, preden privzdignete levo obrv, vkljucite Google, ki vse ve!) 

6. 
Po tem, da bom po sedmih letih koncno prebrala knjigo K*** gleda, ki sem jo podarila prijateljici in v kateri sklepam, da so opisane višje modro­sti, tako da se bom vrnila na delovno mesto v višjih sferah. 


Pozitivna afirmacija – Letošnje poletje bo enkratno! 


Družba je pozabila, kako zelo pomembno je raziskovalno delo 
• 

Prof. dr. Tanja Cufer, dr. med., specialistka internisticne onkologije, je bila 12 let zaposlena na Kliniki Golnik. Pod njenim vodstvom smo na kliniki ustanovili oddelek za sistemsko zdravljenje onkoloških bolnikov, ki je danes poznan kot EIO oziroma Enota internisticne onkologije. V Kliniko je prinesla strokovno ostrino, pod njenim vodstvom smo se vkljucili v mnoge raziskave, bolnikom omogocili dostop do najnovejših zdravil. Svoje sodelavce je spodbujala k sledenjem najnovejšim dogna­njem stroke, raziskovanju, objavam in 
napredku, vse v dobro bolnika. 

Prvi intervju z njo smo objavili po njenem prihodu na Kliniko Golnik leta 2009, ki ga lahko preberete v marcevskem Pljucniku letnik 2009. O ret­rospektivi njenega delovanja na Kliniki Golnik, umestitvi zdravljenja raka dojke in pljuc v svetovni prostor ter izzivih in prihodnosti zdravl­jenja raka si lahko preberete v spodnjem intervjuju. 
Svoje poklicno iz zasebno življenje 
ste posvetili zdravljenju bolnikom z 
rakom. Kako zdaj gledate na prehojeno 
poklicno pot? 

To je bila zelo bogata pot. Ne bom rekla, da je bila lahka, saj je delo z onkološkimi bolniki težko, tudi izcrpavajoce. Bila pa je »rewarding«: clovek dobi neko zadovoljstvo, nagrado, ko vidi, kako so rakavi bolniki neizmerno hvaležni za zdravljenje in kako zelo so se izboljšala preživetja rakavih bolnikov v zadnjih desetlet­jih. Imela sem sreco, da se je v teh 40 letih v onkologiji ogromno premaknilo na bolje, in to ravno na podrocju sistemskega zdravljenja raka, torej na podrocju inter­nisticne onkologije. Ko sem zacela, smo na podrocju internisticne onkologije imeli kemoterapijo, potem so prišla spoznanja molekularne biologije in posledicno vsa tarcna zdravljenja, individualna zdravljenja in imunoterapija. Prišlo je do napredka tudi v podpor­nem zdravljenju, v antiemetikih, rastnih dejavnikih … 

skratka, res ogromen napredek v sistemskem 
zdravljenju raka. Vsi vloženi napori so bili 
poplacani, vredni tega. Kako vam je uspelo uskladiti poklic-no in zasebno življenje v vsem tem casu? Zdaj se o tem zelo veliko razmišlja. Ko sem jaz zacela svojo poklicno pot, o tem nis-mo veliko govorili. Veljalo je, ce se odlociš za medicino, se moraš predati delu in stroki. Samo to je takrat v družbi ne­kaj štelo. Nismo veliko razmišl­jali, kako bomo delo uskladili z zasebnim življenjem. Medicina ni poklic, medicina je življenje. Ce hoceš 
delati dobro, moraš življenje posvetiti 
medicini. Ne gre za navaden poklic, ki ga 
opravljaš v delovnem casu, od 7. do 15. ure. Marsikje po svetu je še vedno tako. Res pa je, da je to za žensko težko. Zavedala sem se, da so redke ženske, ki si lahko privošcijo veliko družino in uspešno delo v medicini. 
Dela zdravnika ne moreš opravljati polovicarsko in vedno moraš seveda nekoliko žrtvovati tudi svoje oseb-no in družinsko življenje. Ne moreš si privošciti velike družine. Družina se mora navaditi, da si pogosto zdoma. 

Fotografija z odmevnega tecaja torakalne onkologije, ki so ga prof. Cufer in sodelavci skupaj s CECOG (Central European Cooperative Oncology Group) veckrat organizirali v Sloveniji. 
Res pa je potem cas, ki ga preživljaš z družino in prijatel­ji, še toliko intenzivnejši in dragocenejši. Je pa zanimivo to, da ob vseh teh odrekanjih, izgorelosti prakticno nis-mo poznali. Nekdaj je bilo preživetje rakavih bolnikov samo okoli 40%, danes je ta številka med 60 % in 70 %. To je bilo zelo obremenjujoce, pa je bilo izgorevanja bistveno manj kot danes. To je prav zanimivo. Bistveno vec smo delali, manj je bilo prostega casa, a tudi manj tarnanja in nezadovoljstva. 
Je izgorelost težava zadnjih let? 

Ja, to je bolj težava zadnjih let. Verjetno je eden od razlogov v tem, da se je bolj zavedamo in jo po­skušamo obvladovati. Gotovo pa je tudi nekaj v naših prioritetah, organizaciji dela, v medsebojnih odnosih, podpiranju pri skupnemu delu, skupih ciljih. Mogoce ko si starejši idealiziraš za nazaj, ampak nekoc je bilo zagotovo vec entuziazma, zagnanosti, želje po znanju, delu in pomoci bolniku. Zdaj pa postaja medicina ved-no bolj rutinski poklic. 
Kako se je zdravljenje raka spreminjalo na vaši po­klicni poti? Ce primerjate zdravljenje raka na zacetku svoje kariere, takrat ko ste prišli na Kliniko Golnik, in zdaj? 
Dolgo sem delala na podrocju raka dojk. Kot special-istka sem zacela delati v onkologiji leta 1989. Zgodaj sem odšla na dodatna izobraževanja v tujino, na Univerzo Stanford in Onkološki inštitut v Amsterdam, kjer sem se takoj vkljucila v mednarodne povezave ter raziskave. Imela sem sreco, da se je v tistem casu, ko sem zacela delati na raku dojk, ta razvil iz slabo ozdravljivega raka v 90% ozdravljivega. Ko sem šla na Golnik, me je veliko kolegov vprašalo, zakaj odhajam s podrocja, na katerem je bilo narejenega toliko napredka, na podrocje raka pljuc, ki je bil do leta 2010 resnicen pastorek. Pljucni rak je bil rak, kjer ni bilo napredka, raziskav, specialisti internisti onkologi se z njim vecinoma nismo ukvar­jali. Marsikdo me je vprašal, ali si prepricana, da je to smiselno. Je bilo pa zanimivo, da mi je moja mentorica, prim. Jožica Cervek, rekla: »No, dr. Cufer, to je pa dobro, da greste vi tja. Ker vi greste vedno naproti najtežjim izzivom in jih pomagate razrešiti. Boste videli, tudi rak pljuc se bo kmalu odprl za nove raziskave in spoznanja, ki bodo tudi bolnikom s tem rakom izboljšala preživet­ja.« Okoli leta 2010 so prišla nova spoznanja na podrocju molekularne biologije raka pljuc, ki so omogocila razvoj novih zdravljenj in izziv se je spremenil v uspeh. Tako v svetu kot pri nas so se preživetja bolnikov z rakom pljuc zacela izboljševati. Seveda preboja pri zdravljenju raka pljuc ni bilo zaradi posameznih spoznanj ali dela pozameznikov, pac pa zaradi predanega dela števil­nih znanstvenikov, onkologov in drugih zdravstvenih delavcev. Vendar pa priznam, bilo je zelo obremenjujoce, ker se moraš vedno znova dokazovati in se uciti. Veliko casa, energije moraš vložiti, ko greš na podrocje, ki se zelo hitro razvija. 

V zdravljenje raka pljuc so se v zadnjem desetletju uvedle številne nove diagnosticne metode, v sistemsko zdravljenje pa ucinkovito tarcno zdravljenje ter imu­noterapija. Posledicno se že kažejo uspehi, preživetja bolnikov z rakom pljuc se izboljšujejo. Vendar pa je treba pri raku pocakati okoli 5 do 10 let, da se lahko oceni, kako dobro so v nekem obdobju delali posamezni zdravniki, tim, država ali regija. V onkologiji imamo že od nekdaj dobro in kruto merilo ucinkovitosti oskrbe, to so 5-letna preživetja bolnikov z rakom. Nihce ne more dobro oceniti trenutnega dela in sprejeti korektivnih ukrepov. Cas za oceno nastopi cez 5–10 let, tako za pohvale kot kritike, predvsem pa za dodatne izboljšave. Pri raku pljuc se zacenja po vsem svetu kazati, da se je zadnje desetletje delalo dobro, da se je hitro uvajalo nova znanja, zdravila in da se preživetje izboljšuje. 
Kako pa bo potekalo zdravljenje raka pljuc v priho­
dnosti? Kdaj bo rak postal ozdravljiv? 
Rak pljuc je težje obvladljiv rak kot npr. rak dojke, ce primerjamo ta dva pogosta raka. Težje je obvladl­jiv, ker je vecina rakov pljuc biološko zelo malignih. Locimo drobnocelicni in nedrobnocelicni rak pljuc.  Za drobnocelicnega raka se bojim, da nikoli ne bo dobro obvladljiv. To je rak, ki zelo hitro raste, ima veliko mutacij, hitro uide nadzoru in zaseva. Ampak k sreci je tega raka vedno manj. To je namrec kadilski rak, in ko bo manj kajenja, bo tudi tega raka manj. Vedno vec bo nedrobnocelicnih rakov z dolocenimi molekularnimi znacilnostmi, ki opredeljujejo njihovo rast, a jih z novimi zdravili lahko obvladamo. Tudi imunoterapija bo še nadalje izboljševala možnosti ozdravitve raka pljuc, zlasti v manj napredovalih stadijih bolezni. Mislim, da bo v 10 letih mogoce doseci sicer ne tolikšno ozdravljivost kot pri raku dojk, kjer pri vseh stadijih danes dosegamo 90% ozdravljivost, ampak se bo rak pljuc zacel približevati 70% ozdravljivosti. Napredek bo tudi v presajanju, aktivnem iskanju bolnikov z nizkood­mernimi CT pri kadilcih. Izredno pomembno pa je tudi, da izboljšamo zgodnjo diagnostiko raka pljuc pri tistih, ki že imajo znake bolezni. Vse prevec casa potece med prvimi simptomi raka pljuc in diagnozo. 
Se je ta cas od prvih simptomov do zdravljenja skraj­
šal v casu, ko ste delali na podrocju pljucnega raka? 
Upam, da se je skrajšal. Žal pa ima po podatkih naše­ga registra še vedno okrog tretjine bolnikov težave vec kot tri mesece, preden pride do ustrezne diagnostike. Ko pa pridejo na dober akademski center, kot so Klinika Golnik, UKC Ljubljana in UKC Maribor, diagnostika zelo hitro stece in bolnik hitro dobi ustrezno zdravljenje. Težava je še vedno cas od pojavitve prvih simptomov do zacetka diagnostike. Torej bo tu treba še veliko narediti. 
Katere dosežke iz preteklih 12 let na Kliniki Golnik bi 
želeli izpostaviti? Na katere ste ponosni? 
Prva pomembna stvar je, da smo 2012 ustanovili Enoto za internisticno onkologijo (EIO). Seveda so že prej bili zametki oddelka, prof. Debeljak je vzpostavil strokovne pogoje in pridobil prostor za aplikacijo kemoterapije. Ce hoceš neko stroko dobro voditi in razvijati, moraš imeti svoj »milje«, imeti moraš svoje prostore, predvsem pa tim strokovnjakov, ki se v celoti posveca temu delu, od zdravnikov in medicinskih sester do klinicnih farmacevtov in še drugih. Leta 2012 smo postavili tako enoto. Veliko je k ustanovitvi enote s svojo podporo in vizijo prispeval takratni direktor prof. Mitja Košnik. Bistveno je, da nismo postavili samo enote s svo­jimi prostori in kadri, ampak da smo dvignili kakovost dela tudi s tem, ko nam je ga. Danica Šprajcar pomagala pri ureditvi procesov dela in dokumentacije za dobro klinicno delo ... Za dobro delo potrebuješ protokole dela in ukrepanja. Takrat smo tudi s pomocjo lekarne naredili vzoren primer klinicnih poti in protokolov za sistemsko zdravljenje raka, prvi v Sloveniji. Uvedli smo sistematicno beleženje in spremljanje karakter­istik bolnika, vrste in uspehe zdravljenja, zaceli smo spremljati ucinke zdravljen­ja s CT in neželene ucinke zdravil. Postavili smo algoritme sledenja bolnikov, ki so bili takrat kar 


razprava o posameznih težkih 
visoki in so zagotovo omogocili 
primerih, ki zahteva cas in 
kakovostno, visoko strokovno 
razmislek. V Sloveniji se po­
nadzirano zdravljenje. 
gosto pohvalimo, da imamo 
Drugi vecji uspeh je bil 
konzilije, premalo pa vlagamo 
zagotovo, ko smo med prvimi 
v sestavo in kakovostno delo 
na svetu postavili hospitalni 
teh konzilijev. 
register za raka pljuc. Naciona-
Vsekakor pa za dobro 
lni registri so eno, Slovenija je 

bila med prvimi, ki je ustanovila nacionalni register raka že leta 1950. Nacionalni registri spremljajo incidenco, mortaliteto, prevalenco in preživetja raka. Z razvojem diagnostike raka, molekularne biologije in novih zdravljenj pa je postalo jasno, da moramo imeti za posamezne rake tudi specialne bolnišnicne registre, ki zbirajo podrob­nejše podatke o karakteristikah bolnikov, molekularnih oznacevalcih bolezni, o vrsti in ucinkovitosti posa­meznega zdravljenja in neželenih ucinkih. Brez podatka 
o kadilskem statusu, statusu EGFR ali ALK, o odgovoru na posamezno zdravljenje in varnosti, si danes težko predstavljamo celovite podatke o raku pljuc. Zato smo že leta 2010 postavili register pljucnega raka Klinike Golnik z odlicno ekipo. Predano je register vodil Andraž Jakelj, na tem pa so neutrudno delale in vnesle tisocero neprecenljivih podatke Tjaš Brus, Urška Hribar, pozneje je prišla Ana Herzog. Do konca leta 2018 smo uspeli v register vnašati vse naštete podatke. Ti so, kot recemo v žargonu, cisto zlato. Mislim, da se Klinika Golnik tega ni dobro zavedala. Še vedno na konferencah svetovno priznani onkologi pritrjujejo, da bo takšne registre treba postaviti v vseh akademskih centrih zahodnega sveta. Dajejo nas za vzor, vse to, kar se je od leta 2010 naredilo v majhni vzhodnoevropski državi. Letna porocila so dostopna na spletu in vsebujejo pomembne podatke o številu zdravljenih, karakteristikah bolnikov, molekularnih oznacevalcih, izhodih zdravljenja in preživetjih. Res škoda, ker se ni našlo volje in kadra, da bi vzdrževali delo tega registra. Obstaja pobuda na državnem nivoju, da bi v okviru nacionalnega registra raka vodili tudi bolnišnicne registre za posamezne rake. Mislim, da je to izhod v sili. Veliko bolje je imeti bol­nišnicne registre v posameznih bolnišnicah. To namrec omogoca zanesljiv in sproten vnos podatkov ter njihovo preverbo, bolnišnicam pa sprotno analizo lastnega dela in crpanje podatkov. Seveda pa je dobro, da se ti podatki nato združijo na nacionalni ravni. 
Omenili ste pomembnost sodelovanja drugih zdra­vstvenih delavcev v onkološkem timu, onkološko sestro, farmacevta … 
Absolutno, to je danes predpogoj za dobro delo na podrocju onkologije in obvladovanje katerega koli raka. V Sloveniji smo se nekako skrili v multidisciplinarne konzilije, ki so sicer zelo pomembni. Postavljeni so bili z namenom, da vsak specialist predstavi, kako bi bolnika zdravil, nato pa to predebatira z drugimi specialisti in skupaj dogovorijo najboljše možno zdravljenje za vsake­
ga bolnika posebej. Vendar pa multidisciplinar­ni konzilij ne sme biti samo formalni zbor, ki v nekaj minutah preide cez bolnikov popis in rece, da ga bomo zdravili po smernicah. Multidisciplinarni konziliji so »brainstorming«, so 
oskrbo bolnika potrebujemo ne le timsko odlocanje, ampak tudi timsko delo z bolnikom. Ni dovolj, da zapišemo, da bo bolnik dobil zdravljenje po smernicah, ampak da zdravljenje tudi v 
praksi izvedemo tako, kot smernice zahtevajo. To pa pomeni, da mora onkološko stroko zelo dobro poznati in udejanjati pri vsakodnevni oskrbi rakavega bolnika celoten tim, ne le zdravnik, ampak tudi medicinska sestra, farmacevt, psihoonkolog in še drugi. V onkologiji so zelo pomembne na podrocje onkologije usmerjene 
t. i. onkološke medicinske sestre. Pri nas bi to lahko bile diplomirane medicinske sestre, v tujini jim pravijo »registered nurses«, ki bi se dodatno izobrazile in usmer­ile na delo v onkologiji. Onkološke medicinske sestre so še vedno redke. Marsikje po svetu bi bili veseli, ce bi imeli eno na 100 bolnikov. Tako izobražene medicinske sestre morajo veliko vedeti o onkologiji, o sistemskem zdravljenju, zlasti so pomembne pri prepoznavi nežele­nih ucinkov zdravil kot posledice zdravljenja. Morajo znati svetovati bolniku in ga proaktivno voditi. V timu mora biti tudi klinicni farmacevt. To je podrocje, kjer je Klinika Golnik naredila velik napredek in je med prvimi na svetu uvedla v vsakodnevno oskrbo bolnikov z ra­kom klinicne farmacevte, ki so se usmerili v onkologijo. Ti so bili meni kot internistu onkologu v veliko pomoc in tudi sama sem se ucila od njih. Sistemsko zdravljenje je zdravljenje z zdravili. Zdravnik internist onkolog, ki izvaja sistemsko zdravljenje raka, mora dobro poznati farmakologijo, farmakokinetiko, famarkodinamiko in farmakogenomiko sistemskih zdravil za raka. Skupaj se moramo uciti, tudi o interakcijah med zdravili. Tu smo naredili odlicno delo z izjemnim timom. Prof. Aleš Mrhar s Fakultete za farmacijo je nudil strokovno pod-poro, vkljucil se je tim lekarne, od Maje Jošt, Lee Knez, Tine Morgan, vas ... Kar nekaj farmacevtov smo imeli, ki so se v to vpletli. Uvedli smo svetovanje bolnikom, tako da se pred prvim zdravljenjem z njimi o vrsti zdravil, neželenih ucinkih in možnih interakcijah pogovori klinicni farmacevt. Spomnim se primera, ko meni kot zdravniku bolnik ni hotel priznati, da jemlje alterna­tivna zdravila, zaupal pa se je klinicnemu farmacevtu. Alternativno zdravljenje je zelo pogosto, težko pa je bolnike ozavestiti o prednostih, še zlasti  slabostih alter-nativnega zdravljenja. 
Aplikacija kemoterapije je cas, ki ga tako medicins­ka sestra kot farmacevt lahko porabita za poglobljen pogovor in svetovanje bolniku. Ko smo leta 2012 zaceli, je bilo na enoti veliko entuziazma. Takrat je bil vodja zdravstvene nege Peter Koren. Naredili smo kar nekaj knjižic, zloženko o neželenih ucinkih in celo film o neželenih ucinkih, ki smo ga nato predvajali bolnikom. Z razvojem digitalne tehnologije in s stalnim poman­jkanjem casa naj bi to potekalo po digitalnih kanalih. A še vedno bo za uspešno delo z onkološkimi bolniki potreben predan in izobražen tim strokovnjakov, ki bo svetovanje izvajal. 
Spremembe v zdravljenju pri raku pljuc so izjemno 
hitre. Ali smo v Sloveniji dovolj odzivni s sledenjem 
spremembam in z dostopnostjo do ustreznega 
zdravljenja. Kje so priložnosti in izzivi? 
Težko vprašanje. Slovenija je po mojem mnenju še vedno na vseh podrocjih oskrbe raka nekje v sredini. Tako kažejo tudi preživetja bolnikov z rakom. Zahodne države so bile vedno boljše, vzhodne nekoliko slabše. Naš cilj pa je bil približati se najboljšim na zahodu. Tudi pri dostopnosti do zdravil smo nekje na sredi. Pred letom smo pregledali cas od registracije zdravil za raka do financiranja, ki ga izvaja ZZZS, in to tudi publicirali skupaj z dr. Urško Janžic in doc. dr. Leo Knez. Ta cas pri nas v povprecju traja od 300 do 400 dni, kar je za rakave bolnike vsekakor predolgo. Je pa treba povedati, da je v marsikateri drugi državi 


raziskovalno delo, so morali 
EU cas enako dolg, na primer 
ob tem opravljati tudi polno 
v Belgiji, Italiji in Španiji. V 
rutinsko delo, ni bilo zadostne 
Nemciji in Avstriji je bistveno 
podpore v organiziranju in 
krajši. Naša težava je zelo 
sistemizaciji tega dela in tako 
slab dostop do novih zdravil 
ni šlo vec naprej. Marsikdo je 
v okviru klinicnih raziskav. 
izgorel in žal je prišlo do tega, 
Klinicne raziskave, zlasti tret­
da se je število študij v zadnjih 
je faze, omogocijo bolnikom, 
dveh letih zacelo zmanjševati. 
ki se odlocijo za sodelovanje v 
Pri raziskavah v medicini traja 
raziskavi, dostop do novih proti­

rakavih zdravil. Ko pride zdravilo do tretje faze raziskave, je verjetnost, da je ucinkovito in varno, zelo velika. Dodatno klinicne raziskave omogocijo zdravstvenemu osebju, da se pod zelo nadziranimi pogoji dobre klinicne prakse nauci varne uporabe teh zdravil, državi pa prihranijo sredstva za nova zdravila. Nobena razvita država ne omogoca dostopa do novih protirakavih zdravil samo preko placila socialnega zavarovanja. Interes po spremembah na tem podrocju bi morala imeti tudi ZZZS. Premalo je tudi t. i. program-ov socutne uporabe, kar pa nam je zahvaljujoc dobremu delu skupaj s klinicno farmacijo uspeli premakniti. V zadnjih letih smo imeli veliko zdravil, ki smo jih dobili v okviru socutne uporabe. Farmacevtska podjetja so neka­ko pozabila, da je v vseh državah EU praksa, da takoj ko je zdravilo prepoznano kot varno in ucinkovito, dostop do zdravila omogocijo bolnikom v programu socutne uporabe. 
Kaj moramo urediti, da olajšamo dostop do raziskav 
in izvajanje raziskav? 
Raziskovalno delo je osnova katere koli stroke in še toliko bolj onkologije, kjer je razvoj nesluten. Je pa to delo zelo težko in pomeni velik izziv. Vcasih so bile ba­zicne in klinicne raziskave. Oboje so se prav v onkologiji med prvimi združile v t. i. translacijske raziskave. Raziskave niso vec nekaj, kar se dela v laboratoriju, raziskovalno delo poteka kontinuirano od laboratorija do bolnikove postelje. Vsi zdravniki v akademski, ter­ciarni inštituciji bi morali opravljati tudi raziskovalno delo. Žal se je vecina naših terciarnih institucij, ki imajo zagotovljeno dodatno financiranje raziskovalnega dela, izgubila v rutinskem delu in na klinicno raziskoval-no delo nekoliko pozabila. Ja, res je, rutine je veliko. Ampak ne bi se smelo zgoditi, kar se je, da zaradi rutine zanemarimo raziskovalno delo. Za raziskave potrebujete infrastrukturo, ljudi, zdravnike, raziskovalne sestre, »data managerje« in še druge. Celotna družba je pozabila, kako zelo pomembno je raziskovalno delo, ce hocemo slediti novostim in obdržati ali celo dvigniti raven znanja ter oskrbe rakavih bolnikov. Tudi na Golniku ni nic drugace. 
Na Kliniko Golnik nam je uspelo pripeljati veliko akademskih raziskav, vkljucili smo se v skupino EORTC (Evropska organizacija za raziskovanje in zdravljenje raka) in bili v letih 2015–2019 med 15 najuspešnejšimi centri EORTC po vkljucevanju bolnikov v raziskave. To je bil izjemno velik dosežek. Za to smo celo dobili mesto 
v generalni skupšcini EORTC za cas 2019–2021. 
V tem casu je bilo vkljucenih skoraj 300 
bolnikov. Res pa je, da je šlo vse to delo 
na osebni pogon. Mnogi sodelavci, 
ki so bili pripravljeni opravljati 
zelo dolgo, da dobiš zaupanje in 

možnost sodelovanja v dobrih medn­
arodnih raziskovalnih mrežah, izgubiš 
pa ju lahko zelo hitro in potem dolgo traja, 
da ga ponovno vzpostaviš. Za raziskave v zadnjih letih žal ni bilo tolikšne podpore kot na primer pri ustanavl­janju EIO in bolnišnicnega registra raka pljuc. 
Kje vidite vlogo bolnikov in društev bolnikov pri 
zdravljenju raka? 
Njihova vloga je ogromna. Dobro morajo poznati stvari, da potem lahko usmerjajo zdravstvene politike v to, kar bolniki najbolj potrebujejo. V Sloveniji je ogrom-no  društev. Bojim pa se, da jim manjka prav znanja in dobrega poznavanja stvari, da bi resnicno lahko pomag­ali drugim bolnikom. Eno prvih mednarodnih gibanj na podrocju pomoci rakavim bolnikom »Reach to Recove­ry«, ki je daljnega leta 1997 v Sloveniji gostilo svetovno konferenco o prostovoljstvu in samopomoci rakavim bolnikom, to je UICC, je imelo kot prvo pravilo zapisano, da je prostovoljec in clan društva najprej dolžan usvojiti dolocena osnovna znanja in poznavanje problema. In šele potem lahko postane aktiven clan društva. 

Kakšni so bili odzivi bolnikov, ko ste odšli? 
Bilo je težko, tako zanje kot zame. Bolnik se naveže na svojega zdravnika. V onkologiji velja pravilo, da mora imeti vsak bolnik svojega onkologa. To ni pomem­bno samo zaradi dobre strokovne oskrbe, ki zahteva dobro poznavanje poteka bolezni, ampak tudi z vidika psihoonkologije. A svet se vrti naprej, vsak mora enkrat v pokoj. Veliko bolnikov me kontaktira in smo še v stikih. Kot vedno v življenju jim z veseljem svetujem in pomagam, kolikor lahko. Vesela sem, da sem še vedno aktivna na Medicinski fakulteti in da lahko svoje znanje prenašam na študente, bodoce zdravnike. Obcasno delam tudi na MCL in Kirurgiji Bitenc, tako da še vedno s svojim znanjem lahko pomagam bolnikom. 
Pred 12 leti ste v intervjuju za Pljucnik dejali, da je 
težko izpreci. Kakšne so izkušnje, ko niste vec polno 
zaposleni? 

Izpregla sem na pol. Kdor me pozna, bo verjel, da ce sem prej stroki posvecala 20 ur na dan, jih zdaj samo 10 ur. Poskušam izpreci, tudi leta zahtevajo svoje in hitrega tempa rutine ne zmoreš vec. Dejstvo je, da sem še vedno kar veliko vpeta v izobraževalne dejavnosti. Z vesel­jem še vedno delujem v mednarodnih organizacijah. Trenutno me najbolj okupira vodenje delavne skupine za mednarodni program iz internisticne onkologije pri ESMO (Evropsko združenje za medicinsko onkologijo), kjer pravkar poteka prenova ucnega programa inter­nisticne onkologije. To je pomembno delo za svetovno onkologijo, ki zahteva veliko angažiranosti in aktivnosti. Skratka, izzivov in dela je ogromno. 
Za konec še kakšna misel, ki bi jo želeli predati mlaj­
šim kolegom in drugim zdravstvenim delavcem. 
Najprej hvala vsem sodelavcem, ki so mi omogocili, da sem lahko dolga leta uspešno delala v onkologiji. Tega dela gotovo ne bi zmogla brez njihove podpore in sodelovanja. Vsem želim še naprej uspešno delo. Mladim pa polagam na srce, da naj v teh zahtevnih casih, ko se znanje podvoji v piclih treh mesecih in ko v medicino skozi velika vrata prihaja umetna inteligenca, ohranijo bistvo zdravništva. To je profesionalen in eticen odnos do bolnika, spoštovanje uciteljev in kolegov ter vedno znova iskanje in raziskovanje novih podrocij. 
JANEZ TONI

Moc v upiranju banalnostim 
V vsakodnevnem življenju, tako v zaseb­nem kot profesionalnem, se soocamo z izzivi, odlocitvami in situacijami, ki lahko povzrocijo pogostejše doživljanja stresa. Obcutek depresivnosti je lahko posledica številnih pritiskov in vedenj ljudi, ki temel­jijo na medsebojnem oviranju in tlacenju v pricakovane okvire življenja. Zmožnost dojemanja situacij na drugacen nacin nas lahko pomiri in nam da obcutke svežine ter upanja. Clovek lahko v številnih vz­postavljenih rutinah, navadah in banal-nostih zacuti, da pri tej »normalnosti« preprosto ne želi vec sodelovati, tako kot je sodeloval doslej. 
Predstavljajte si, da stojite na vrhu gore. Kaj vidite pred sabo? Verjetno vidite mod-

ro nebo, sneg na bližnjih vrhovih in dolino dalec pod sabo. Zdaj pa si poskusite 
predstavljati, da ste v dolini in se razgledu­
jete okrog sebe in potem proti vrhu gore. Morda boste videli povsem enake reci, le perspektiva bo drugacna. 
Vendar pa, ko smo custveno vznemirjeni, težko ostajamo na miselno zastavljeni liniji delovanja. Custva nas, tudi ce si tega ne želimo, premikajo v številne smeri na tej liniji – nas ustavljajo, porivajo naprej, odstavljajo levo ali preusmerjajo desno. Težko je torej s kepo v trebuhu ali cmokom v grlu slediti glasu »sprosti se« pa »malo dihaj«. Težko se je s kepo v trebuhu gnati za tem, da je treba spremeniti perspek­tivo, pogled na situacijo, razširiti svoje dojemanje situacij, dogodkov in vedenj. Vse te psihološke preobrate lažje ali lahko delamo, kadar smo spociti in pri moceh ali mogoce tudi takrat, ko nam nekdo pri tem pomaga, nas podpre. Dobro se obicajno ne zgodi kar samo od sebe. Morebiti se je mogoce tudi temu priuciti. 

Dojemanje situacije je povezano s številnimi dejavniki: izkušnjami, vrednot­ami, sodbami, informacijami (ali poman­jkanjem informacij), z našimi potrebami in željami. Potrebujemo energijo, da banalnosti oziroma vsakodnevne rutine vidimo v drugi luci ali skozi oci drugih vpletenih, saj jih avtomatiziramo z namen-om, da lahko prednostne stvari pocnemo fokusirano in zbrano. Banalnosti opisuje­jo nekaj, cemur primanjkuje izvirnosti ali novosti. Navajeni smo jih, doslej so nam bile zelo poznane, zato nas lahko tudi dolgocasijo. Tudi dolgcas lahko povzroca doživljanje stresa. 
Vadimo menjavanje perspektiv 
Kaj je Tatsuya Tanaka, fotografa, ki vsakodnevnim prizorom dodaja unikatne perspektive, spodbudilo k razvoju tako mocnih in ustvarjalnih drugacnih pogle­dov, ne veva. V enem od intervjuju na vprašanje, kako najde nove ideje, gospod Tanaka pove: »Navada in trening.« Kratko in pomenljivo. Dobro je treba ponavljati. 
Upiranje banalnostim, ki temelji na zavzemanju novih perspektiv do vsak­danjosti, dobi precej moci in nam daje vitalnost. Tako lahko kakšno boleco perspektivo vsaj obcasno opustimo, ponudimo možnost razvoja koristnejšim perspektivam. Mogoce nam tudi besede fotografa Tanake lahko dajo nekaj upanja, da si morda lahko sami ustvarimo to možnost »vadbe« menjavanja perspektiv. 
Za vse nas, ki delujemo v timih, ima zmožnost menjavanja perspektiv še dodatno prednost, in sicer nam lahko pomaga pri iskanju dobrih in vzajemnih rešitev v konfliktnih situacijah. Tako lahko destruktivne izjave, ki pogosto temeljijo na custvenem gledanju, »prevajamo« v bolj nevtralne izjave, ki jih lažje spre­jmemo, kar lahko umiri jezo in pretirano vznemirjenje. Za ta namen torej zavzam-emo širšo perspektivo z namenom, da najdemo skupne cilje in možne rešitve. 
MIŠA BAKAN, HANA KODBA CEH 
Foto: T. Tanaka 

Govorice na delovnem mestu 
 Ste že kdaj slišali, da se o vas govori nekaj, kar sploh ni res? Ali da vaš sodelavec ali sodelavka ve vec o vašem delu in delov­nem mestu kot vi sami? Ste že kdaj doživeli, da so za vas rekli, da »ta pa res nic ne dela«, ceprav le vi veste, koliko truda vložite v svoje delo, svoje izobraževanje, ki ga nikoli ne izpostavljate? Mogoce ste doživeli tudi to, da se ljudje še preradi vmešavajo v vaše osebno življenje in veliko vedo povedati o njem. Sploh tisti, s katerimi se sploh ne družite. Ironicno, kajne? 
Govorice na delovnem mestu lahko povzrocijo ogromno škode. Ne samo osebi, ki je obrekovana, pac pa celotnemu njenemu življenju ali instituciji, v kateri je zaposlena. Govorice oziroma obrekovanje na delovnem mestu bi morali vodje vzeti resno in jih zaustaviti. Zaradi izživljanja, zgražanja in hkratnega naslajanja nad nekom ter brez obcutka odgovornosti in krivde so ljudje zaradi govoric ranjeni. Zastrupljajo se odnosi, ruši se zaupanje, (ne)hote sta prizadeta dobro ime in dostojanstvo posameznika. Zato najpogostejša nasveta »pocakati, da mine« oziroma »ignorirati, pa se bodo opravljivci navelicali« nista naju-cinkovitejša. Cetudi govorice poskušamo odmisliti ali se od njih ograditi, bodo imele  unicujoce posledice. 
Dobri odnosi vplivajo na zadovoljstvo na delovnem mestu in posledicno je lahko manj odpovedi. Radovednost o drugih je tre­ba preusmeriti v to, kako narediti vec in boljše, za kar zaposleni potrebujejo jasno opredeljene in ambiciozne cilje. 
Ste vedeli, da je obrekovanje kaznivo dejanje? 
Obrekovanje 
170. clen 
(uradno precišceno besedilo) 
(1) 
Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresnicnega, kar lahko škoduje njegovi casti ali dobremu imenu, ceprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnicno, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev. 

(2) 
Ce je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obvešcanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. 

(3) 
Ce je tisto, kar se neresnicno trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let. 


Uradni list RS, št. 95/2004, z dne 27. 8. 2004: 170. clen KZ. 
Obrekovanje je posledica strahu 
Obrekovanje je pogosta posledica obcutka pomanjkanja varnosti posameznih oseb oziroma njihovega strahu. Kljuc do rešitve je razvijanje zdrave organizacijske kulture podjetja ali institucije. 
Jelica L. Lajovic, direktorica cloveških virov in korporativne­ga komuniciranja v Iskratelu, pravi, da se v njihovem podjetju nacrtno ukvarjajo z razvojem povezovalne kulture, ki omogoca, da so ljudje usmerjeni v odlicnost rezultatov in odnosov. Ce podjetje vlaga v razvoj vodenja in komunikacijo, je toksicnih ve­denj posameznikov manj. Bolj kot je razvita povezovalna kultura, manj je prostora za opravljanje. 
Zdravilo proti tej najbolj neproduktivni obliki komunikacije je spremljanje, kaj zaposlene motivira in ali podjetje oziroma institu­cija zna doseci, da so zadovoljnejši. 

 Jelica L. Lajovic: Pogumni so vidni, zato so pogosteje tarca opravljanja nevidnih strahopetcev. Pogumni ustvarjajo, stra­hopetni rušijo. Pogum je lastnost zavzetih, strah nezavzetih. Po-gumni s svojimi dejanji ustvarjajo zaupanje, strahopetni dvome. Za prve nam je mar, druge je treba izolirati. 
Ukvarjati se z drugimi in njihovim življenjem ali delom je veliko preprostejše kot ukvarjanje s sabo in svojim življenjem. Velikokrat so obrekovanja lastne projekcije. Nevarno je na dalec obsojati in presojati druge ljudi, saj je to popolnoma subjektivno mnenje, ki pogostokrat ni resnicno. Vsaka zgodba ima vedno dve plati. Ljudje smo sestavljeni iz tisoce dejavnikov, ki vsako­dnevno vplivajo na nas. To, da nekdo nekomu rece »poglej, kako se mu ne da delati« ali kaj podobnega, v resnici odraža sliko obrekovalca in ne realno stanje tistega, ki ga obrekuje. Mogoce je ta oseba vceraj doživela kakšno nesreco, o kateri nikomur ne pove, mogoce jo kaj boli, pa bolecine skuša skriti, mogoce je preobremenjena z osebnimi in intimnimi stvarmi, ki ji odvracajo koncentracijo in jemljejo energijo. Lahko je kar koli, na kar ne bi nikoli niti pomislili. Namesto obrekovanja lahko ponudite pomoc ali se skušate zrelo in spoštljivo pogovoriti, ce vas kaj moti. 
Previdno pri obrekovanju, saj s tem poveste vec o sebi kot o drugem. 
Vir: www.svetkapitala.delo.si, Zdravilo proti obrekovanju: zado­voljstvo na delovnem mestu. 
MAŠA ŽUGELJ 


Od filcanja do pulmologije 
Za pogovor sva se dogovarjali precej casa, a moja vztrajnost se je izplacala in tik pred zdajci sva s Karmen odšli na kosilo. V bolnišnicno menzo. Ker se s polnimi usti pac ne govori, sva uvideli, da bi bilo v prihodnje boljše iti ali v park na klop ali pa na dober kakav s smetano. 
Karmen Rihtaršic je zgovorna in vedno nasmejana Jesenicanka, ki si je družino ustvarila v okolici Begunj, pod Karavankami, ki ji popihajo na dušo, kadar je slabe volje ali pa si želi samo pet minut cistega miru, kot pravi sama in doda, da jo enako pomiri tudi delo na vrtu. »Tudi ko pridem domov iz službe in potrebujem nekaj casa zase, najveckrat zaidem kar na vrt. Delo na njem me sprošca, tam moja ura izgubi kazalce. Tudi ponoci bi zahajala nanj, ce bi mi kdo svetil s kakšno svetilko,« pove v smehu. Imela bi domaco žival, a trenutno casa zanjo ni. »Mogoce ko se upokojim, ta dan ni vec tako oddaljen.« 
Po izobrazbi je diplomirana medicin-ska sestra. Že v osnovni šoli je vedela, kaj želi postati, ko bo velika. Sprva jo je navduševalo babištvo, stika z dojencki se je vedno veselila. Z željo po uresni-citvi sanj se je po koncani osnovni šoli vpisala na jeseniško zdravstveno šolo, na splošno smer, pozneje pa je imela nacrt opraviti diferencialne izpite iz ginekologije in porodništva. Potem pa se je stvar zelo spremenila. »Ker je bila zasicenost z babiškim kadrom prevelika, sem delala, kar mi je bilo ponujeno. 


Ves cas sem delo opravljala z veseljem, nobene stvari mi ni bilo težko narediti. Sprva je bilo stalno menjavanje delov­nih mest res nelagodno, a se je vse to pozneje poplacalo,« razloži in pove, da je vse pridobljeno znanje dodobra unovcila kot patronažna sestra, v tem poklicu je bila dejavna 15 let. Delala je v ruralnem okolju, s starejšimi ljudmi, ki so odmaknjeni, osamljeni. Nikoli ne bo pozabila njihove hvaležnosti za njeno skrb. Pri delu z njimi je dodobra spozna-la problematiko oz. poskušala razumeti njihove vsakdane, kako se spopadajo z življenjem, z osamljenostjo. K temu doda: »Stiske ljudi me prizadenejo. Takrat nikoli nisem gledala na uro. Delo mi je bilo pisano na kožo.« Ker je videla, da so bili oni srecni, je srecna odhajala domov tudi sama. 
Delo patronažne sestre jo je zaneslo v tolminski konec, kamor je bila dode­ljena za to delo. Delala je na lokaciji Bovec–Trenta, pa tudi Baška grapa kdaj ni šla mimo nje. Nekaj let se je vsak dan vozila z Gorenjske, potem pa je sledilo obdobje, ko je tam živela od ponedelj­ka do petka, vikende pa je preživljala doma. »Uživala sem v vožnji cez Predel, ker sem vedela, v kakšne cudovite kraje se peljem v službo, nikoli mi ni bilo težko. Vsa ta pokrajina, smaragdna Soca, toplina ljudi,« Karmen ne more skriti navdušenja. Tega dela preteklo­sti se rada spominja, iz tistega casa nosi v spominu veliko lepih trenutkov. Karmen pripoveduje o skoraj stoletni gospe Pini, upokojeni babici, ki je – ko jo je videla, da prihaja – ustavila ves promet, da je lahko preckala cesto brez prehoda za pešce in po najkrajši poti prišla do nje. A vsega lepega je enkrat konec. Njeno poslanstvo v dolini Soce se je predcasno koncalo, ko je postala (danes petkratna) babica in so jo njeni otroci potrebovali. »V ozadju je težka zgodba. Sprva me je bilo strah pustiti to delo, zapustiti krasne sodelavce. Rekla sem si, da nic ne bo škodovalo, ce se zacnem uciti necesa novega,« pojasnjuje svojo odlocitev. Nova pot se je imenova-la pulmologija, zanjo popolna neznanka, a ni obupala. Študij ji je postal všec. 


Izgorelost je resen opomin 
Preden se je Karmen zaposlila na Kliniki Golnik, je delala tudi v zasebni ambu­lanti splošne medicine. A ker je služba narekovala (pre)hiter tempo, je bil zanjo to velik zalogaj, z zdravnico sta bili sami. Po osmih letih je svoje poslanstvo tam zakljucila. »Pregorela sem, kar se je zace-lo odražati na mojem zdravju. Bil je resen opomin, da moram nekaj spremeniti.« Poslušati je treba svoje telo, svoj um. Na sreco je nista pustila na cedilu. Ponovno je sledilo patronažno delo. 
Na tolminske sodelavce se veckrat spomni, saj »smo delovali kot majhna družina. Na delovnih mestih nikoli nisem imela težav z ljudmi. Nisem vzkipljiva oseba.« Krivica pa je tisto, kar Karmen lahko prizadene. O sodelavcih na Kliniki Golnik pove, da se razume z vsemi, ki jo obkrožajo, prav dobro, tudi z zdravniki. Je zelo prilagodljiva oseba in se hitro vkljuci v delo. Venomer je stremela k dobrim odnosom, k delu, ki jo bo izpopolnjevalo. Veliko je stvari, ki jo zanimajo. In to ne samo v sestrskem poklicu. Karmen je zelo ustvarjalna; rada ima rocna dela, ustvarja s kamenjem, poje, v preteklosti se je naucila tudi pridelave sira. V vseh teh letih je usvojila tudi filcanje. Filcanje? »To je polstenje iz volne, je tehnika izde-lave tkanin, nad katero me je navdušila moja oskrbovanka, h kateri sem hodila kot patronažna sestra,« vneto razlaga in misli, da ji ne bi bilo nic hudega, ce ne bi imela redne službe. 
Ampak jo ima, pri nas. Prišla je marca lansko leto, ravno v casu zacetka epidemije koronavirusa. Že med razgo­vorom je imela dober obcutek. Želja, da se bo pridružila sestram v pulmološki ambulanti, se ji je uresnicila. Prvi stik je imela s Katjo Vrankar, Jano Tršan in Ireno Pocvavšek; videla je, da zaupajo v njeno delo in da ji verjamejo, da bo delovala po najboljših moceh. »Ker pa je epidemija zaradi zapiranja ambulan­tnega dela preprecila moje delo v tej ambulanti, sem bila kmalu dodeljena kot pomoc na oddelek 600, kjer sem delala skoraj pol leta,« pove o svojih zacetkih na kliniki. Z oddelcnim delom je dobila novo izkušnjo in znanje ter uvidela, da ji je ambulantno delo vseeno bližje. Na vprašanje, ali je bila v dvomih, da tega dela zaradi svoje višje starosti morda ne bo dobila, odgovori z ne. Mnenja je, da leta niso ovira, ce ponudnik dela pri osebi vidi druge vrednote in vrline. 
Kot že napisano, do upokojitve ji ne manjka vec veliko let. Se je pa veseli, ker bo, po njenih besedah, imela vec casa zase, delala bo stvari, za katere je zdaj prikrajšana. »Vec casa bom preživela v naravi, ki me zelo pomirja. Pomirjajo me spokojnost gozda, šelestenje listov, potok, ki ti prekriža pot.« Z možem rada obišceta okoliške vršace, pogosto se vracata na Begunjšcico. Ljubezen do hribov goji že od mladosti, ko je kot srednješolka poletne pocitnice delovno preživljala v Roblekovem domu pod Begunjšcico in v Ticarjevem domu na Vršicu. Delati to, kar te veseli, je njena misel na vsakdanji poti. 
Foto: B. Jenko in osebni arhiv 
Kako dobro se 

poznamo? 


Danijela Rihtaric  Marjeta Rozman  
V tej številki Pljucnika nadaljujemo s  Koliko oseb je sicer del tima  Koliko je vseh zdravstvenih  
spoznavanjem zaposlenih. Se spoznate  vzdrževalcev okolice klinike?  administratorjev?  
na vrtnarjenje? Veste, kje se nahajajo  5  Rekla bi, da vsaj 20.  

naše zdravstvene administratorke, ki vsakodnevno kot po tekocem traku pišejo 

Trenutno jih je 25 (op. ur. 10. maj 2021). Za okolico klinike nas skrbi šest oseb. 
izvide? Tokrat smo vprašanja zastavili V tandemu s kom je pri delu najveckrat? V katerem delu klinike dela Danijela? zunanji vzdrževalki Marjeti Rozman in Vizualno vem, s kom, ne vem pa, kako V sprejemni pisarni. 
zdravstveni administratorki Danijeli mu je ime. 
Rihtaric. Se dobro poznata? 

Najveckrat delam z Erikom Roškarjem. 
Delam v novi sprejemni pisarni pri pulmoloških ambulantah. 

Koliko obcin precka, da pride na delo? Odgovarja Danijela Rihtaric Po naglasu sodec je s Koroške, vem pa, Katero opravilo na kliniki Marjeta Odgovarja Marjeta Rozman da tam ne živi. Mislim, da je iz Kranja, opravlja najraje? Kdo je Marjeta? Kdo je vodja zdravstvene administracije? torej eno obcino. 
[Potem ko se ji pove, o kom je govora, Erna, ne vem pa, kako se piše. 
obcine (Radovljica–Tržic–Kranj). 
odgovori.] 
Poznam jo samo vizualno, nikoli nisem 

Živim v Radovljici, tako da prevozim tri Erna Juršinic. 
vedela za njeno ime. Mislim, da najraje Kje vse se nahajajo zdravstveni BARBARA JENKO sadi rože. administratorji? Foto: B. Jenko 
Najraje vrtnarim, sicer pa pomagam tudi pri razvozu potrošnega materiala. 
Kolikokrat letno presaja oz. zamenja 
sadike rož pri zgornjem vodnjaku? 
Na delovnem mestu nimam okna, sicer bi verjetno lažje odgovorila. [Se zasmeji.] Rekla bi, da vsaj enkrat na leto. Katere rože pa? 
vidite macehe. 

V sprejemni pisarni, na oddelkih. 
oddelkih 100, 200, EIO, 300, 600, 700, na intenzivnem oddelku, zdravstveni administrator pa je del tudi diabetološke/ antikoagulantne ambulante v Kranju ter pulmološke ambulante v Ljubljani. Dve administratorki sta še v prostorih raziskovalnega oddelka, dve pri zdravniški posvetovalnici, ena pa je tudi v tajništvu direktorja. 
Nahajamo se v novi sprejemni pisarni na Polikliniki, v stari sprejemni pisarni Rože pod direktorjevim oknom presajam nasproti urgentne ambulante, na spomladi in jeseni. Najveckrat lahko 

Koliko let je zaposlena na kliniki? 
Na Kliniki Golnik sem zaposlena 22 let. 

Novi obrazi 

MANCA GORENEC Delovno mesto: zdravstvena administratorka na Bolniškem oddelku 100 
Preden sem prišla/-šel na Golnik, 
sem delala/-l: Delala sem v zasebnem podjetju kot nabavni referent za elektronske komponente. V casu covida sem izgubila službo in iskala novo zaposlitev. Moje lastnosti: Sem optimisticna, zgovorna in skrbna do drugih. Pri mojem delu me veseli: Moje delo mi predstavlja izziv, saj je popolnoma drugacno od vsega, kar sem pocela prej. V prostem casu: Prosti cas preživljam in posvetim svojima otrokoma. Veliko se ukvarjamo z razlicnimi športi in našimi živalmi (3 koze, 2 macka, 5 kopenskih želv, pes in hišni zajcek). Sem velika ljubiteljica živali, navdušujem pa se tudi nad zelenimi sobnimi rastlinami. Veliko prostega casa preživim na morju, saj se morska klima ujema z mojim astrološkim znamenjem. Ne maram: krivic in neiskrenih ljudi. Najljubša hrana, knjiga in film: Sem vegetarijanka in imam rada skoraj vso zelenjavo. Moja najljubša hrana je rižota s šparglji in gobami. Seveda pa tudi cokoladi težko recem ne :). Nazadnje sem pogledala film Dobro se skrij (Ready or not), bil je res eden boljših filmov, kar sem jih videla v zadnjem casu. Veckrat letno pogledam Briljantino (Grease) in bi res lahko rekla, da je moj najljubši film. Berem veliko, a najljubše knjige ne bi mogla izbrati, ker skoraj v vsaki najdem nekaj, kar me pritegne. Nikoli je ne preberem do konca, ce me zacetek ne pritegne. 
Baterije si napolnim: Baterije ’’filam’’v naravi in s športom. Tek in hribi mi zbistrijo glavo. Ko si moram vzeti cas zate, se v hrib najraje odpravim sama. Vcasih pa pomaga dolg spanec ali pa velika skodelica crne kave. Življenjsko vodilo: Že veckrat se je izkazalo za resnicno in verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. 

NEŽA ŠABEC 
Delovno mesto: Inženirka laboratorijske biomedicine v Laboratoriju za klinicno biokemijo in hematologijo. 
Preden sem prišla na Golnik, sem 
delala: Moje delovne izkušnje so se zacele in se nadaljujejo na Golniku; sprva kot študentsko delo v Laboratoriju za citologijo in patologijo, nato kot pripravništvo v Laboratoriju za klinicno biokemijo in hematologijo. Moje lastnosti: Pripravljenost na nove izzive, iskrenost, komunikativnost, zanesljivost. 
Pri mojem delu me veseli: raznovrstnost, timsko delo, spoznavanje novih stvari. V prostem casu se podam v hribe, sprostim adrenalin na kartingu, uživam ob glasbi in dobri družbi. Ne maram laži in pretvarjanja, zamujanja. Najljubša hrana, knjiga in film: Težko izberem najljubše, pri hrani pa prisegam na kombinacijo jagod in cokolade. Baterije si napolnim ob glasbi in sprehodih ob morju. Življenjsko vodilo: V svetu, kjer si lahko kar koli, bodi socuten. 
SONJA TONKLI Delovno mesto: diplomirana medicinska sestra na Oddelku za intenzivno nego in terapijo 
Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem 
delala/-l: sem skrbela za stanovalce v Domu starejših obcanov Ljubljana-Šiška. Moje lastnosti: poštenost, iskrenost, prijaznost, skrbnost. Pri moje delu me veseli: stik s pacienti, nudenje pomoci v stiski in kakšen zabaven pogovor s pacienti. V prostem casu: se ukvarjam s športom, grem na kak hrib, se družim s prijatelji. Ne maram: zgodnjega vstajanja :/ Najljubša hrana, knjiga in film: ne morem brez pice :), najljubša knjiga je Da Vincijeva šifra, film pa Izvorna koda. 
Baterije si napolnim: s sprehodom v naravo, z branjem dobre knjige in s skodelico dobre kave :). Življenjsko vodilo: Smej se cim pogosteje, saj nikoli ne veš, komu lahko s svojim nasmehom polepšaš dan. 


JAN ŽAGAR 
Delovno mesto: sobni zdravnik na Bolniškem oddelku 600 
Preden sem prišla/-šel na Golnik, sem 
delala/-l: 8 mesecev v SB Jesenice, 3 mesece na KOK/A v UKC Ljubljana, 3 mesece na radioterapiji na Onkološkem inštitutu. Moje lastnosti: najbolje poznajo ljudje, ki me poznajo, vprašajte njih. Vecina bi se verjetno strinjala, da bi beseda komunikativnost spodbijala kredibilnost mojega življenjepisa. Pri mojem delu me veseli: pestrost, širina in hiter razvoj podrocja. V prostem casu: se rad izobražujem na nemedicinskih podrocjih, se udejstvujem v umetnosti, pilim rocne spretnosti in gojim balkonske agrume. Ne maram: licemerstva, površnosti, vampov, navelicanih andropavznih moških, zdolgocasenih gospodinj, razvajenih otrok, dogovarjanj za medbolnišnicne premestitve, konzultacij s KOŽB, da mi kdo prodaja (pregovorno) buce. 


Najljubša hrana, knjiga in film: 
italijanska, francoska, azijska in babicina kuhinja. Trenutno nimam najljubše knjige, rad berem predvsem znanstveno in poljudnoznanstveno literaturo, ceprav imam namen v bližnji prihodnosti nadoknaditi manko iz leposlovja. Prakticno vsa dela Wesa Andersona delujejo blagodejno na moja zrkla, medtem ko sem v zadnjem casu ob Lost in Translation kvalitetno preživel dve vecerni uri. Baterije si napolnim: obicajno na vticnici (220V/50Hz), medtem ko poslušam glasbo ali berem. Življenjsko vodilo: Acta, non verba. 
Napredovanja in dosežki 
LOREDANA MRAK, dr. med., je 31. 3. 2021 opravila specialisticni izpit na po­drocju internisticne onkologije in pridobila strokovni naziv specialistka internisticne onkologije. 
NIKA KOKL, dipl. m. s., je 26. 3. 2021 na Alma Mater Europea – Evropski center, Maribor, magistrirala po študijskem pro-gramu 2. bolonjske stopnje in pridobila strokovni naziv magistrica zdravstvenih ved. 
MONIKA MOHORC, dipl. m. s., je 7. 5. 2021 na Fakulteti Angele Boškin, Jeseni­ce, diplomirala po študijskem programu prve stopnje Zdravstvena nega (VS) in pridobila strokovni naziv diplomirana medicinska sestra. 


C E S T I T A M O! 
SRLD 


»Knjižni namig « 


»Ne zmorem!« 
»Kdor to pravi, sam sebi postavlja omejitve. Pomisli na cmrlja. Površina cmrljevih kril znaša 0,7 cm2 pri teži cmrlja 1,2 g. Po doslej znanih zakonih aerodinamike je nemogoce, da bi pri takem razmerju teže in površine kril letel. 
Vendar pa cmrlj tega ne ve … kar leti. « 
— Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer: 
NEKAJ VAM ŽELIM 
POVEDATI 
Okrožna, višja in vrhovna državna to-žilka, ustanoviteljica društva za pomoc žrtvam kaznivih dejanj Beli obroc Slovenije, varuhinja 

clovekovih pravic, predsednikova svetovalka za podrocje clovekovih pravic, humanitarnih dejavnosti in socialne politike ter še mnogo vec, je gospa z veliko zacetnico. Ko beremo njene zapise, se lahko samo cudimo, od kod crpa energijo in voljo za premagovanje ovir na poti življenja. Njena velika odlika je skromnost. In potrpežljivost. Želja poma­gati socloveku, predvsem pa nemocnim otrokom in mladim, izgubljenim, prezrtim v krutem vsakdanu. In ob vseh tegobah ohranja smisel za humor, dobro voljo, pravicnost: »Bili so obdolženci, ki so svoje dejanje priznali, ceprav redki. Eden takšnih je brez odvetnika nekoc vse pojasnil na glavni obravnavi. Predlagala sem kazno­vanje, a ob tem poudarila vse olajševalne okolišcine. Ko sva stopila na hodnik, je rekel: 'Kako lepo ste govorili. Koliko sem dolžan? Bi govorili tudi na mojem pogre-bu?' Povedala sem mu, da bo obsojen, a je le zamahnil z roko in dodal: 'Tole se je splacalo slišati.'« 

Edward St. Aubyn: PATRICK MELROSE 
»Ko sem bil star pet let, me je oce 'zlora­bil', kot se danes temu rece.« 
Pretresljiva, resnicna izpoved zlorabljene in od uživanja prepoveda­nih substanc unicene osebe, hkrati pa slikovit prikaz angleške aristokracije, ki eticne in moralne norme kroji po nena­

pisanih pravilih in se skozi spreneve­danja znebi vsake krivde. »Nicholas je bruhnil v smeh. Ampak resno, madame, kar me skrbi, niso toliko vse te otroške zlorabe, temvec to, kako strahotno 
ljudje dandanašnji razvajajo otroke.« Po knjižni predlogi je posneta uspe­šna TV-nadaljevanka. 

Isabel Allende: EVA LUNA 
Cilska pisateljica nam predstavi Evo Luno, potom­ko najdenke in Indijanca (srecanje za eno noc), ki ji je v zibelko položena moc pripovedo­vanja izmišljenih 

zgodb, prepletenih s stvarnimi dogodki in osebami iz zgodovine Latinske Amerike. Neredko jo ta sposobnost rešuje na poti mukotrpnih življenjskih preizkušenj od rane mladosti naprej, ko ostane brez matere samohranilke in si jo podajajo razlicni ljudje, bolj ali manj usmiljeni, iz revnih in bogatih družbenih okolij. Evi Luni naproti nezavedno prihaja mladenic Rolf Carle, ki beži iz od vojne porušene Avstrije, predvsem pa za seboj zapušca družino, ki jo je (do nedavne sumljive smrti) tiraniziral oce.         
Ne, to ni doktor roman o romanticni ljubezni, ki premaga vse ovire. To je pripoved, v kateri se mimogrede sooci-mo z realnostjo neke latinske dežele, z nacinom življenja, ki nam ni blizu, spoz­namo, da mocna volja botruje preživetju in da pomaga, ce dovolimo domišljiji, da nas poboža. 

Petra Pogorevc: RAC 
Zakaj radi beremo avtobiografije in biografske romane? Smo radovedni, želimo pokukati v dušo ali nas zanima le zunanjost izpove­dovalca? Obdobje, v katerem je živel in 

delal? Njegovi bližnji in daljni? 
Vse to in še vec nam podari znani igralec Radko Polic Rac v svojem biograf­skem romanu: »Igra ni pretvarjanje, am-pak hoja cez rob, tako kot življenje. Igra je to, kar si.« Custveno, strastno, odkrito, ustvarjalno, od otroštva do skorajšnjih osemdesetih … vec življenj v enem samem. Je to mogoce? Smeh in solze in predvsem prepoznavanje velicine izjemne­ga igralca, »vrvohodca brez varovalne mreže in fanatika«, kot je o njem zapisal Sebastjan Horvat. Priporocam! 

Sara Stridsberg: BECKOMBERGA. 
ODA MOJI DRUŽINI 
Beckomberga, psi­hiatricna ustanova v okolici Stockholma, aktivno delujoca v obdobju 1932– 1995, je ponudila zavetje premnogim tavajocim, ki so se 

izgubili v razburkanem življenjskem vsak­danu. Pripoved na prijazen nacin odstira tancice odvisnosti nekaterih od instituci­je. Izstopa Jimmie, vecni preizkuševalec razlicnih možnosti samomora, ki kljub nenehnim spodbudam hcerke Jackie ne odneha. Želi si napolniti telo s tableta-mi, jih poplakniti z viskijem in dokoncno zaplavati v Atlantik. Spoznamo Sabino, nežno mlado bitje: »Vse, za kar prosim, je svoboda.«/»nikoli ne bom pozabila njenih oci, kako so se širile in ožile v mocni svetlobi pod krošnjami dreves v Beckom­bergi. Velike, temne in nepremicne, otrple od zdravil in alkohola.« Tu je še Olaf, moški, ki je vec kot šestdeset let svojega življenja prebil za zidovi ustanove in si ni znal predstavljati prihodnosti zunaj nje, zato na predvecer odpusta izgine. Povzpne se na radijski stolp, se slece in … »Cez nekaj dni so pod radijskim stolpom našli njegovo truplo.« 
»V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so iz psihiatricnih bolnišnic odpušcali paciente, in sicer zaradi plazu kritik, ki se je vsul na obravnavo in zdravljenje pacientov, ter vala deinstitu­cionalizacije, ki je zajel zahodno Evropo. Antipsihotiki, ki so jih iznašli v šestde­setih letih, so omogocali življenje zunaj zidov institucij, zato so ogromne financ­ne vire, iz katerih so crpale psihiatricne ustanove, ukinili.« 

Paolo Giordano: RAZTRGAJMO NEBO 
Nicola, Tommaso in Bern, trije na­dobudni puber­tetniki, bratje po duši, ne pa tudi po krvi, se neke noci odlocijo 
vdreti na sosedov bazen. Njihova razigranost je preglasna in lastnik vile ter njegova hci Teresa, s katero sta ravno prispela iz Torina in si obetata lepo poletje v Apuliji, se predra­mita. Oce razgrajace prežene, Tereso pa premaga radovednost. Naslednji dan se odpravi na kmetijo, kjer fantje prebivajo. A to ni obicajna kmetija, je neke vrste komuna in Teresa je omamljena od drugacnosti. Nov svet, poln verovanja in ljubezni do narave in bližnjega, jo posrka. Preda se skrivnostnemu Bernu in si obeta pravljicne pocitnice, ne poci­tnice, življenje z Bernom. Toda, stvarnost je kruta, Tereso in njene prijatelje na življenjski poti hudo premetava, vplete se tudi policija. Kdo bo preživel in kdo izgubil? 


Richard Osman: CETRTKOV 
KLUB ZA UMO­RE 

Dom starostni­kov ni nujno kraj, kjer aktivno življenje pre­haja v obdobje cakanja na smrt. Obstajajo krožki, 
kot je cetrtkov klub za umore, ki združuje dogodivšcin željne: upokojenega sodni­ka, psihiatra, kriminalistko, medicinsko sestro in druge koristne profile. Zveze in poznanstva omenjenih so dragocena pomoc pri reševanju cisto pravih umorov. Nabritim upokojencem nista kos niti pra­va inšpektorja angleške policije. Zabavna kriminalka. :) 

Bilka Baloh: POST, SEME 
ZDRAVJA 
Skrivnostni zapiski 
Bilka Baloh, strokovnjaki­nja za zdravo prehrano in mentorica za post, vijuga 

med vzhodno in zahodno tradicijo ter ura­dno medicino. Meni, da samo sodelova­nje vodi do boljšega zdravja. Na preprost, razumljiv nacin predstavi zgradbo telesa, presnovne procese, razloži, kaj se zgodi, ko se poruši harmonija uma, telesa in duha, ter predstavi post kot eno od možnih rešitev. Toda pozor: postenje je »kunštno«, za terapevtsko postenje je potrebna trdna odlocitev, post ni dieta za hujšanje, svari avtorica knjige. Pricevanja razlicnih oseb, ki jih je Bilka vodila skozi post, vse našteto potrjujejo. Polonca Mali, dr. med.: » Najprej sem opazila telesne spremembe, manj napet trebuh, ohlapna oblacila in manjšo oteklost te­lesa. Potem pa preklop na notranji svet, misli in odzive. Poslovile so se migrene, pocutje je odlicno, pocutim se sveže in radostno, pomlajeno, živahno in ženstve-no. Vec se smejim, bolj sem zgovorna in vec mecem cez rame. Življenje se me dotika le toliko, kot mu dovolim in kot si dovolim, da se me dotakne.« 

Avgust Demšar: POHORSKA TRANSVERZALA 
Vikend na vzhod­nem obronku Po-horja. Idilicen kraj, a ne za kriminalis­te, ki raziskujejo okolišcine smrti dveh prijateljev. 
Na videz bizarna zadeva, zdi se, da gre za zastrupitev z monoksidom, toda sajast kamen ob hiši vzbudi sum kriminalistki Niki: »Mislim, da imamo tukaj umora.« Prvi osumljenec je Zvone Skaza, nadobudni mladi politik, ki mu prihajajoce volitve nakazujejo svetlo politicno prihodnost. Njegova poštenost je odlika, ki jo spoštujejo volivci, ne pa tudi politicni nasprotniki. Je torej Skaza zagrešil umora ali sta mu bila podta­knjena? Politicna kriminalka sicer izpred šestih let, a še kako aktualna … 
MIRA ŠILAR 

Rada bi pohvalila zdravstveno osebje na diabetološkem oddelku Klinike Golnik (ambulanta v Kranju), saj so medicinske sestre 
tam zelo v redu, razumevajoce, strpne in prijazne. Zelo veliko sem se naucila ob medicinskih sestrah Jeleni in Diani, s katerima sem preživela vecino casa. Seveda pa pohvala velja tudi za druge. 
Res sem vesela, da tam opravljam prakso zdravstvene nege. 
Ajla Hilic, študentka FZAB 


Pohvala Soviti! 

Nekega delovnega dne sem okrog 16. ure (že kar pozno) klicala v kuhinjo, ali mi lahko na odde­lek pošljejo vecerjo brez mesa. Odgovorili so mi, da tisti dan kuhajo rižoto z mesom in da nimajo pripravljenega nic brezmesnega, da pa mi lahko ponudijo burek. Odgovorila sem, da mi lahko pošljejo kar koli, da bo tudi burek v redu. Na 
Novosti v knjižnjici 
Strokovne novosti (izbor) 
• 
Mastocitoza v alergologiji: zbornik sestanka: skupni sestanek Alergološke in imunološke sekcije SZD z Združenjem hemato­logov Slovenije: petek, 5. marec 2021. [S. l.], 2021. 

• 
Janžic, U., et al. Zdravljenje raka z imunoterapijo z zaviralci imunskih nadzornih tock: napotki bolnikom. Golnik, 2021. 

• 
Spomladanski strokovni sestanek Združenja pnevmologov 


Slovenije: online, 8. april 2021. 

• 
[S. l.], 2021. 

• 
Wesley Burks, A., et al., eds. Middleton's allergy: principles and practice. 9th ed. Edinburgh, 2020. 

• 
Hrovat Bukovšek, A. Antifosfolipidni sindrom: navodila in pri­


porocila pacientom za varno in ucinkovito antikoagulacijsko 
zdravljenje. Celje, 2021. 

koncu so mi poslali sveže pripravljeno zelenjav-no rižoto, ki je bila res zelo okusna, zraven pa solato in še burek. Tako sem imela še malico za naslednji dan. :) 
Eva Kristanc 
Foto: E. Kristanc 
Leposlovje 

• 
Bastašic, L. Ujemi zajca. Ljubljana, 2021. 

• 
Simoniti, V. Ivana pred morjem. Ljubljana, 2020. 

• 
Kay, A. Sveta noc, zgaran na moc: [božicni dnevnik mladega zdravnika]. Ljubljana, 2020. 

• 
Golob, T. Virus. Novo mesto, 2021. 

• 
Videmšek, B. Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in priho­dnost mobilnosti. Ljubljana, 2020. 

• 
Groen, H. Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let: do konca se živi. Ljubljana, 2017. 

• 
Patterson, J. Crossova pravica: [22. primer Alexa Crossa]. Ljubljana, 2018. 

• 
Backman, F. Mi smo medvedi!. Ljubljana, 2018. 

• 
Ferrante, E. Dnevi zavrženosti. Ljubljana, 2015. 


Vabljeni! 

CESTITKE! Ob stoletnici Klinike Golnik iskreno cestitamo in želimo uspešno delovanje še naprej. Naj bo vizija klinike v prihodnje še naprej usmerjana v kakovostno in varno delo s poudarkom na dobrih medsebojnih odnosih. V težkih trenutkih naj bo vodilo za uspeh naslednja misel: »Ce clovek z zaupanjem sledi svojim sanjam in se trudi živeti, tako kot si je zamislil, bo doživel uspeh, ki si ga ni mogel prej niti predstavljati.« 
Ekipa urgentne ambulante