VSI ROJAKI V ARGENTINI PRISRČNO VABLJENI NA BLAGOSLOVITEV NOVE CERKVE MARIJE KRALJICE PRI BARAGOVEM MISIJONIŠČU V SLOVENSKI VASI V LANUSU, KI BO V NEDELJO, DNE 15. NOVEMBRA 1959 Z SLOVESNIM DOPOLDANSKIM IN POPOLDANSKIM SPOREDOM IN Z ZAČETKOM OB 9 URI DOPOLDNE. PRIDITE, DA SKUPNO PROSLAVIMO BLAGOSLOVITEV PRVE SLOVENSKE CERKVE V JUŽNI AMERIKI! SE ENKRAT: LEPO VABLJENI! 18. OKTOBRA: SVETOVNA MISIJONSKA N E D E L J A VSI VERNIKI MOLIJO, DARUJEJO IN ŽRTVUJEJO ZA VSE NEVERNIKE družba za Širjenje vere DRUŽBA SVETEGA DETINSTVA SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA MISIJONSTVO V LUČI VERE KAREL WOLBANG C.M., U.S.A. Slehernemu katoličanu, ki živi iz vere, mora biti pri srcu misijonstvo. Je to duhovna zgodovina človeštva, ki se je začela na prve Binkošti i» bo trajala do konca sveta. Zgodovina, opazovana pod vidikom božjega Duha. Celokupnost *naporov Boga samega, da bi prodrl v celotno človeštvo in odrešil ta svet, ki ga je sam ustvaril in odkupil. Misijonstvo je klic božje ljubezni do človeka, obupen poizkus prikleniti človeka znova na Boga in v objem ljubezni presvete Trojice. Je projekcija velikih sanj ljubezni treh božjih oseb; uresničenje in orodje njih odrešilne volje. Po dovršenem odrešenju je nujno zagotoviti njegove sadove bodočim rodovom in raznim kontinentom. Brez misijonstva bi ostalo neplodno za mnoge dele sveta. Misijonarji imajo svojsko nalogo, da oznanjajo in napravljajo učinkovito to ljubezen Očeta, ki je začetek vsega, Sina, ki se je učlovečil in postal Odrešenik, in Svetega Duha, kil se razodeva v Cerkvi, duhovni obliki človeštva. Tako je sodelovanje pri misijonstvu pisanje duhovne zgodovine sveta, ki je resnična in končnoveljavna. Nič bi ne koristilo, da je Bog govori), da je Beseda meso postala in da je človek bil znova priklenjen na Boga, če bi človek vsega tega ne vedel in Če se ne bi sam odločno in prostovoljno vključil v božji načrt. Vera je iz poslušanja in misijonstvo je nujno potrebno sredstvo, ki posreduje človeku besede zveličanja. Misijonar uresniči božjo zamisel, da postane učinkovita in dejstvo. Kako čudovito, da je Bog po svojem učlovečenju hotel uporabiti človeka, da bi pobožanstvil človeštvo. Da ni hotel pisati zgodovine odrešenja brez nas, marveč nam je podelil mesto prič in glasnikov ob svojem Sinu. O neskončna popustljivost vsemogočnega Boga, da je nam slabotnim in brezpomembnim bitjem podelil tolikšno dobrotljivost in važnost! Odslej je človek spet pridobil svoj ugled. Ni le sposoben odrešenja, marveč je celo postal organ božje besede, stvaritelj in orodje Odrešenja-Seveda, vsa njegova moč in učinkovitost izhaja iz Kristusa, vendar je dejansko vpisan v tek zgodovine; sodeluje pri tej zgodovini odrešenja in j° dejansko z božjo milostjo tudi piše. Bog je zapisal tekom stoletij mnogo svojih besed s človeškimi inštru-e.nti- S človeškim posredovanjem z življenjem in z dejanji ljudi je iz-aJal svoje načrte. In vedno znova poziva človeka k sodelovanju pri na-v janju in rojevanju božjega na svetu. Misijonstvo je ta porod božjega v es°lju, to počasno prepojevanje ljudi z ljubeznijo božjo. Resnična zgodovina ni pisana v zgodovinskih knjigah, ni pripovedo-anje o kraljestvih, bitkah in mirovnih pogodbah. Misijonar piše stvarno kodovino in misijonstvo jo sestavlja. Gorostasna in končnoveljavna borba ed Bogom in zlom, med Kristusom in satanom, med Cerkvijo in grehom; ttiiki in ponavljanje poganskih ofenziv; heroizem in svetost božjih klicar-^'misijonarjev; junaštvo in svetost, ki ju rojevajo; počasen vzpon člo-eatva k svojemu Odrešeniku. I Mesečniki, radio, kino dvorane in univerzitetne stolice sorazmerno ma-obravnavajo misijonstvo, dasiravno je to edino, kar končno Boga zanima; v lna zgodovina, ki ima svojo vrednost za vernika. Vse se nanjo nanaša, 0 .?P°meni napredovanje ali nazadovanje kraljestva božjega, sprejem ali lonitev njegove ljubezni, rast ali omejevanje Kristusovo, napredovanje 1 usahnitev slavospevov. Navaditi se moramo brati to zgodovino v vseh dogodkih, odkrivati približevanje ali odmikanje misijonstva. Postati moramo bolj občutljivi za to bistveno in osnovno dramo, odpreti oči za to strahovito borbo, od katere zavisi resnična usoda človeštva. Dušna smrt je mnogo važnejša kot telesna, dušna lakota bolj usodna kot telesna. Mnogo take lakote je, o kateri se piše malo ali nič, saj so v duhovnem oziru mnoge dežele premalo razvite in slabo duhovno hranjene. Na duhovnem zemjevidu človeštva hitro opazimo posamezne predele z velikanskimi potrebami, neraziskanimi stiskami in popolnim opustošenjem. Iz milijonov človeških src Kristus sam vzdihuje in stoka, a nobena njih prošnja in molitev ne naleti na poslušajoča ušesa. Kot da njegovega glasu človeštvo ne sliši. Cele dežele* so brez svete maše, brez krščanskih hvalnic, brez dejanske pričujočnosti Kristusove v tabernakljih, ker tam še ni cerkva, kot smo jih mi že tako vajeni. Spet drugje je Kristusovo delovanje preprečevano, nasprotovano in preganjano. Dalje so dandanes mnoge dežele, kjer je Njegovo ime izgnano, duhovniki preganjani, verniki podvrženi tisočim skušnjavam, da bi se Bogu odpovedali in odpadli. Pomislimo samo na dežele pod komunizmom. Spet pokrajine, često tako brezmejne, ki jih Kristus ne more po svojih misijonarjih raziskovati, svobodno v njih delovati in na svoj način posvečevati. Kako mora naša gorečnost vzplamteti, ko odkrivamo pokrajine, kjer se prava človeška zgodovina še pisati ni začela! Kako bi morala naša molitev in osebni apostolat skušati izpopolniti duhovno praznino, ki pokriva cele dele sveta, ter primerno opremiti te duhovne puščave z duhovnim skrbstvom! S kakšnim veseljem se bo naša duša radovala, če bomo s sodelovanjem pomagali mnogim dušam, da spregledajo; najdejo Luč, ki sveti v poganski temi; pristopijo zavestno kot otroci božji v občestvo vojskujoče se Cerkve, zavzamejo svoje mesto v zboru človeških rodov, prepevajoč Bogu hvalnice in tako izpolnjujoč svoje mesto v veličastnem koncertu katoliške Cerkve! To bo pomenilo nam vsem gledati stvari z božjimi očmi, občutiti in tehtati jih z božjim Srcem, biti istoveten a božjimi željami samimi. Miši-jonstvo nam bo tudi odkrivalo vedno bolj resničen smisel zgodovine, pomen njenega napredka in rasti in končni cilj, za katerega pripravlja pot, da bi namreč Bog postal vsemu človeštvu vse. Vsaka stvar bo zavzela spet svoje mesto in položaj, prava hierarhiji1 vrednot bo spet postavljena in spoštovana ter naš obstoj urejen v luči vere-Ničevost gotovega obnašanja in navdušenja, ki nas obdaja, nam bo postala otipljiva, in vrednost vsega, kar lahko pripomore k razširjenju božjega kraljestva na zemlji, ne bo več osporavana. Ob misijonski nedelji smo si dolžni izprašati vest, v koliko naše sodelovanje ali nesodelovanje rast Cerkve krepi ali morda ovira. Kako to. da se na primer iz blagostanja zrasla cela družina prostovoljno odpravi v misijone reševat druge, ko na drugi strani nekateri vse svoje življenj6 Pred križam misijonar oznanja blagovest o ‘križani božji Ljubezni. nisq sposobni zmoliti očenaša ali žrtvovati en sam dolar za prepotrebno Pomoč misijonom Cerkve ? Milost misijonskega mišljenja, ki je za Cerkev t^ko bistveno, morda od svoje strani še ni bila nič izrabljena. Gorje če bi b'la tudi midva v zapuščeni misijonski deželi sama sebi prepuščena in odvisna od duhovne ter materialne pomoči zanikrnega katoličana v zaledju, ki pač je in pije, dokler živi, a premalo premišljuje, kako stradajo Resnice ^Pogi, katerim bi jo lahko ravno on približal. Prežeti želje, da bi postali sodelavci misijonskega napredka v svetu, komo ob letošnji misijonski nedelji sklenili žrtvovati vso svojo sebičnost, ^e.pospešimo prihod Kristusa, Kralja vseh vekov in narodov sveta. Tako o°mo odgovorili na njegovo prošnjo in željo, da bi pritegnil vse k sebi. tostran videza in hrupnih dejanj dnevnega življenja, bomo odkrili resnični 8misel stvari in stalen izvir naše veličine: doprinesti čim več in pisati kljub Paši nevednosti božjo zgodovino človeštva in človeško zgodovino Boga sa-^Ka. Posebna dnevna molitev za rast misijonske Cerkve; vzgoja vsaj ene-ka misijonskega poklica v družini; podpiranje kakega domačega bogoslovca v misijonih ali v zaledju, če družina nima lastnega; še tako mala redna mi-8lJonska materialna žrtev za naše misijonarje na terenu, vse nam bo nekaj ^Prineslo k globljemu razumevanju gesla v življenju služabnice božje Ma-Be Terezije Ledöhowske, ustanoviteljice Družbe sv. Petra Klaverja za briške misijone in oproščenje sužnjev: “Najbolj božje vseh božjih del je, 8°delovati pri zveličanju duš.” SVETOVNI MISIJON V BESEDI IN SLIKI ob koncu leta 1958 JAPONSKA Javno mnenje in življenje Cerkve Cerkev zavzema v življenju Japonske mnogo večji ugled, kot bi pa mogli to pričakovati v primeri s številom tamkajšnjih katoliških vernikov. Dogodki, ki so se v zadnjem času razvijali v Rimu, so odmevali po vsej Japonski in v listih ter v ostalih ustanovah Japonske se je moglo to trajno opažati. Ob smrti papeža Pija XII. so vsi listi prinašali obširna poročila iz Rima. Jutranje in večerne izdaje so sproti obveščale o poteku bolezni in ko je prispela novica o smrti, so na prvih straneh in na prvem mestu izhajale slike pokojnega svetega očeta in slike o dogodkih v Castelgandolfu i» v'Vatikanu. Ko je bila v katoliški katedrali služba božjo in obredi, so prišli zastopniki cesarja in vlade. Cesarja je zastopal prestolonaslednik, vlado pa zunanji minister; prišli pa so še drugi člani vlade. Ko so se razvijale priprave za konklave, so listi posvečali vso pozornost novicam iz Vatikana. Tudi radijske postaje in televizijske oddaje so tekmovale med seboj, kdo bo hitrejši in popolnejši. Vse poročanje pa je prevevalo še posebno ozračje, ki je kazalo, kako naklonjeno je japonsko javno mnenje katoliški Cerkvi. Daši je katoličanov komaj nekaj nad četrt milijona, je vse prebivalstvo sledilo dogodkom v Cerkvi, kakor da bi bili vsi zajeti v isti svet zanimanja. Res pa je tudi, da je Cerkev na Japonskem ustvarila ustanove in dal«'1 sadove, ki zaslužijo vso pozornost javnosti. Glavni pomen velja vsekakor vsakoletnim konferencam japonskega episkopata. Tudi v letu 1958 je bila konferenca v Tokiu in sicer po veliki noči, dočim imajo redovni predstojniki posebno redovno konferenco v jesenskih mesecih. Voditeljice noviciatov P° ženskih samostanih so imele tudi zborovanje in obravnavale vprašanje vzgoje redovnic v luči vere. V letu 1958 so imeli konferenco voditelji semenišč in bogoslovij in sicer je bila to prva te vrste na Japonskem. Japonska ima danes dvoje bogoslovij in sicer v Fukuoki in Kyushuju, ki služita več škofijam, škofija v Tokiu pa ima svoje lastno bogoslovje. Delavci, organizirani v JOC-u, so imeli letno zborovanje. Glavno vprašanje je bilo “Mladi delavec in zakon”. Dijaki, organizirani v Katoliški a k' ciji so razpravljali o temi “Moralni problemi in misijonska delavnost dijakov". Zborovanje je bilo v Nagoji. Poleg tega imajo slušatelji univerze Se eno organizacijo in sicer Zvezo krščanskih akademikov, v katero so se Povezali katoliški in protestantski študenti v obrambo pred tokovi, ki jih širijo materialistično usmerjene organizacije in vplivi. Živeža ima svoje olane na 8 univerzah in sicer sta od teh dve katoliški (Sofia v Tokiu in univerza Nanzan v Nagoji). Zveza ima 25.000 članov in je v stalnem boju proti •Nacionalni zvezi japonskih akademikov, ki je popolnoma pod vplivom levice. Marija iz Mravljišča Ob reki Sumida blizu Tokia žive najrevnejši prebivalci te prestolnice. Preživljajo se, kakor morejo; beraško okolje in silna naseljenost je dala «mu naselju ime “Mesto mravelj — Mravljišče”. Med te raztrgance in berače se je podala mlada japonska dijakinja Satoko Kitahara, slušateljica tarrnaceutike na tokijski univerzi. Zapustila je priprave za akademsko kariero in se odločila, da bo živela med berači tega predmestja; hotela je biti vedno blizu tistih, ki so bili potrebni pomoči in bolniške oskrbe. Ko so v letu 1953 mestne oblasti sklenile, da bodo reveže prepodile iz njihovih k°č, vse požgale in tako očistile ozemlje tik pred prestolnico, je Satoko Kitahara začela uspešno izvajati “propagandno” vojno proti temu namenu ln dosegla, da se je javno mnenje obrnilo proti mestnim očetom. Morali ?° pdnehati in “mesto mravelj” je ostalo nedotaknjeno. O svojih doživetjih 1,1 izkušnjah je spisala knjigo, ki je izzvala mnogo debat in ponesla slavo iJaponska karmeličanka v svoji celici, kjer moli im. se žrtvuje za svoj narod. mlade dijakinje po vsej Japonski in vzhodni Aziji. Ljudje so jo začel1« klicati “Ari no Machi no Moria — Marija iz Mravljišča". Dne 23. januarja 1953 je umrla in sicer zaradi izčrpanja, ki je bilo posledica njenega delovanja med reveži. Njena smrt je pretresla vso Japonsko in potek njene bolezni in zadnjih ur je spremljala vsa dežela. Dan pogreba je bil dan narodne žalosti za vso Japonsko; radijske postaje in televizija so prirejale posebne oddaje o njenem življenju in o zadnjih trenutkih. Se pred koncem leta so izdelali film o njenem življenju, kjer zelo odkrito razlagajo, kaj pomenijo verske resnice za tiste, ki žive in delajo po naukih evangelija. KOREJA Katoliška Cerkev se na Koreji naglo razvija. Njene potrebe so narekovale, da sta bila ustanovljena dva nova apostolska vikarijata in je bil dekret o njuni uvedbi podpisan dne 23. junija 1958. Vsaka pokrajina Koreje ima sedaj svoj vikarijat. Novi vikarijat imajo v Taitjenu, kjer ga vodi msgr. Larribeau in je pod vodstvom pariških misijonov. Pariška družba zunanjih misijonov vodi tudi vikarijat v Taegu. Drugi novi vikarijat pa je v Čeongju, ki ga vodi msgr. Pardy. To ozemlje je bilo do sedaj pod vodstvom vikarijata v Seulu. V njem delujejo misijonarji, ki so poprej delovali n® ozemlju Pjogjanga. Prefektura v Čonjuju je bila povišana v vikarijat dne 26. jan. 1958. Vodi ga še naprej dosedanji prefekt msgr. Jernej Kirn. Iz severne Koreje, ki je pod upravo komunistov, prejemajo cerkven6 oblasti le malo poročil. Ugotovljeno je le to, da so komunisti zatrli vse zunanje znake verskega življenja. KITAJSKA Kakšen je položaj katoličanov? Katoliška Cerkev preživlja na Kitajskem zelo težke čase. V letu 195® je vlada s svojimi intrigami in še hujšim pritiskom izvedla “nacionalizacij0,, kitajske Cerkve. Kolikor je do sedaj znano, je bilo na raznih “kongresih katoličanov v osmih slovesnostih “izvoljenih in posvečenih" 20 škof°v; Nove “škofe" niso postavili samo na mesta tistih, ki so bili izgnani, a*1 pa so v ječah umrli, ampak tudi na tista mesta, ki so jih zavzemali doma' čini; komunisti so jih odstranili in njihove namestnike postavili po svojem postopku. Pokojni papež Pij XII. je naslovil na kitajsko duhovščino >n vernike posebno encikliko “Ad Apostolorum Principis”. Enciklika je nosil11 datum 29. junija 1958, v “Osservatore Romano” pa je bila objavljena šel6 8. septembra 1958. V Vatikanu so čakali, da je mogla priti po skrivnih potih najprej med kitajske vernike. Enciklika odločno obsoja takoimenovau0 patriotično zvezo kitajskih duhovnikov, ki jo je ustanovil režim z namenom-da si Cerkev popolnoma usužnji. V listini je jasno razloženo nasilje, ki , izvaja režim nad duhovniki in verniki. Navaja tudi, da škofje, ki niso bn1 I posvečeni s pristankom Cerkve, nimajo nobene oblasti; dejanja posvečevanja- j ki bi jih ti škofje opravljali, bi bila veljavna, v kolikor bi bila njih lastnfl posvetitev veljavna, vendar so taka dejanja nedovoljena. Papež Janez XXIP' ' A je Y svojem nagovoru dne 15. dec. 1958 potrdil ukrepe svojega predhodnika n 'zjavil, da vodijo dogodki na Kitajskem v razkol. Okrožnica se je zelo širila po vsej Kitajski in oblasti je niso mogle pestreči, dasi je bila policija na nogah. Oblasti se dobro zavedajo, da ka-oličanov ne morejo zlomiti s silo; zato so začele prirejati posebne tečaje p Prevzgojo. Posebni predavatelji razlagajo poslušalcem nauke materia-Svma ° ver‘ *n navajajo, zakaj je treba smatrati papeža za “imperialista”. kofe jn duhovnike so v zaporih “prevzgajali” in postopanje je moralo biti /p0 kruto, da je treba vpoštevati, da razni cerkveni predstojniki niso več dgovorni za dejanja, ki jih morajo opravljati po prestanih mukah v za-Por>h in koncentracijskih taboriščih. Škof Pi v Šenjangu je sicer izvedel razne posvetitve, toda zanj je znano, da je zelo bolan in da ne odgovarja več za svoja dejanja. Nadškof Li Tao je sicer posvetil frančiškana! Čaoa za škofa, toda to je storil šele tedaj, ko so ga za deset dni zaprli in se ji’ vrnil iz zaporov zlomljen in ves spremenjen. Ker prvi obrok ječe ali pouka ni bil zadosten, so ga odvedli še na novo dobo “prevzgoje” in poslej je bil samo še poslušna lutka. Zato tisti škofje, ki so morali posvečevati nove “škofe”, verjetno niso mogli več razumno presojati svojih dejanj. Nadškofijo Peitang je v odsotnosti nadškofa vodil generalni vikar Pavel Li Kiunu. Dolgo časa je opravljal posle tako, da so ljudje imeli vtis, da se razume z oblastmi. Dejansko se je trudil, da ne bi storil nič takega, s čemer bi naravnost izzval oblasti proti sebi. Kadar so kaj zahtevali od njega, tedaj je njih ukaze izpolnjeval; v taki obliki, da je vsaj v bistri« ohranil pravilnost ukrepov, kakor to določajo-cerkveni predpisi. Toda komunisti so izbrali tudi zanj uro najtežje odločitve. Ker se nadškof ni vrnil-so zahtevali, da se da posvetiti za škofa in naslednika nadškofa. V nekaj dneh je izginil; policija je izjavljala, da je hudo zbolel za paralizo in da so ga odpeljali v bolnico. Poslej za njim ni bilo več sledu. Nadškofovo pa; lačo in katedralo v Peitangu so začeli podirati. Da bi nekoliko omilil' učinek svojih ukrepov, so razglasili, da je bil sedež nadškofije prestavljen v Nantong, kjer je bila stolnica proglašena za katedralo in za nadškofa imenovan po komunistih duhovnik Yao. V krajih, kjer so katoličani bili naseljeni praV okrog cerkva, so svetišča zaprli in jih spremenili v skladišča, kino dvorane in zabavišča. Katedrala v Ningpoju je postala skupno prenočišče, cerkev v drugem delu p" žaga. Ker so odpravili nedelje, cerkve niso mogle služiti svojemu namenu in duhovniki, ki so še kje na svobodi, morajo opravljati ob nedeljah razna dela, kakor ostalo prebivalstvo. Ponekod se še opravljajo nedeljske službe božje, seveda na skrivaj, vendar zelo, zelo zgodaj. Življenje vernikov na Formozi Na Formozi se življenje razvija mirno. Ker ni več bojev okoli otokov, ki so blizu kitajske celine, se je tudi na Formozi začelo utrjevati gospodarsko stanje prebivalcev in se more reči, da žive ljudje razmeroma dobro. Katoliška Cerkev se je sama morala nekako predati razmeram, ki vladajo v njenem okolju, in tako se je prvič po dolgih letih zgodilo, da je število krščenceV nekoliko padlo. Verjetno je pa to tudi posledica sklepa predstojnikov, ki so uvideli, da je najbrž bolje nekoliko zavreti razmah, dokler niso tla dovolj pripravljena za nov zagon. Največjo skrb mislijo posvetiti izobrazbi pripravi mladine; bolj ko vse drugo jih skrbi vprašanje porasta duhovniških poklicev. Novih župnij ni bilo mnogo ustanovljenih, vendar grade mnogo novil' cerkva v notranjosti otoka. Apostolstvo se lepo razvija in so v preteklem letu odprli dve novi srednji šoli za dečke in eno srednjo tehnično šolo! seveda se je.število dijakov, ki posečajo katoliške šole, v preteklem letu kar podvojilo in vodstva šol niso več kos ugodno reševati prošnje za vpis. Razstava katoliškega tiska, ki je bila od 6. do 10. aprila, je pokazala in odkril" občinstvu tudi zakladnico nad tisoč starih knjig in rokopisov, ki so jih misijonarji rešili iz ogroženih področij revolucije ali vojaških operacij. N" radijskih postajah so katoličani dobili na razpolago več oddaj, v katev« Miniaturni vzorec) cerkve in misijonske postaje, ki jo gradi na Formozi slovenski misijonar Franci Rebol Af.il/. Spodaj vidimo, kako gradnja napreduje. ?° vključili tudi pouk za katehumene. Radijske postaje so povabile nekaj jezuitov, da so stopili v vodstvo, kjer se določa program vseh oddaj. Število katoliških bolnic se je povečalo in sedaj jih je šest. Apostolat med izobraženci se uspešno nadaljuje. V katoliško vero je vstopil ravnatelj Državne biblioteke in nato je prijavilo svoj pristop več Univerzitetnih profesorjev. Univerzi v Taipehu in Taičunu že imata ka-'■°liške centre za akademike in zato pričakujejo, da se bo v nekaj letih Ustvarila lepa skupina katoliških izobražencev na Formozi. Toda katoli- čane je še bolj razveselilo gibanje, ki stremi za tem, da bi na Formozi ustanovili katoliško univerzo. Njen namen bi bil, pripravljati katoliške intelektualce, znanstvenike in strokovnjake za tisti čas, ko bi bila Kitajska osvobojena komunizma. Vendar bi se vpliv katoliške univerze na Formozi čutil že mnogo prej v vsej jugovzhodni Aziji. Družba božje besede meni, da so že pred koncem leta 1958 pogoji tako dozoreli, da bi mogli misliti na skorajšnjo ustanovitev univerze. Število duhovščine je naraslo; sicer ni bilo toliko naraščaja na otoku samem, kolikor je prišlo mnogo mladih kitajskih duhovnikov, ki so končali svoje študije v Evropi ali Ameriki, pa se ne morejo vrniti na celinsko Kitajsko; mnogo jih je prišlo iz Kitajske same potem, ko so mogli uiti čez mejo. Za nove poklice skrbita dve zvezi, ena nosi ime po kardinalu Constan-tiniju, druga pa nosi ime Bratov sv. Jožefa, ki jih je ustanovil lazarist p. Lebbe. Obe imata mnogo novih gojencev, ki so se odločili pripraviti se za duhovniški poklic. Zelo pa primanjkuje redovnic. Sicer so noviciati polni, vendar bo trajalo nekaj let, predno bodo nove redovnice mogle zavzeti tista mesta, ki že dolgo čakajo nanje. Seveda bi se to stanje zelo zboljšalo, če bi prišlo več novih moči iz tujine. HONGKONG Hongkong leži pred vrati Kitajske in se more reči. da kar “drhti" od njene navzočnosti. Vse nosi znake te bližine. Kar se dogaja, odmeva proti celinski obali, tako da se zdi, da obala sama kar sili proti otoku tik pred njo. Velik dogodek v življenju te kolonije je bil obisk kardinala Agagianiana, ki se je v decembru 1958 udeležil konference škofov Azije in Avstralije v Manili, glavnem mestu Filipinov. Ko se je vračal v Evropo, se je ustavil na otoku. Njegov prvi obisk je veljal semenišču papeškega zavoda iz Milana; zavod je ravno takrat obhajal stoletnico obstoja. Za tem je obiskal poslopje katoliškega kolegije Raimondi, ki je na novo zgrajen, ima 14 nadstropij in je tik ob katoliški katedrali. V predmestju Tungtaocun je obiskal šolo, kjer imajo 2000 učencev, ki so vsi otroci staršev, ki so pribežali iz Kitajske. Pokazali so mu tudi novo šolsko poslopje, ki ga grade tik ob meji Kitajske v Juenlongu. Milanski zavod je sklenil nad vse slovesno proslaviti stoletnico. Sklenili so, da jo bodo najlepše proslavili, če bodo vse storili, da ga povečajo. Okoli zavoda se zbira vse, kar se šteje med kitajske katoliške intelektualce na otoku. V zavodu imajo sedež razne organizacije za moške in ženske, za mladino in najmlajše. Marijina legija šteje nad 2000 članov. Ko je zavod Raimondi odprl vrata, je mogel sprejeti 3000 učencev, bilo pa je 8000 prošenj. Katoliške šole obiskuje nad 70.000 učencev, od tega jih je 40 °fo krščenih. Delavnost je tolikšna, da se vprašujejo, ali bodo mogli vzdržati tolikšen napredek. Prepričani so, da se bo moralo nekoliko ustaviti in da bo nastopila “kriza prehitre rasti”. In res je število katchumenov lani nekoliko padlo-Toda vsi vedo, da je to le prehodno. Posebno skrb pa posvečajo cerkvene oblasti beguncem, ki prihajajo iz Kitajske. Zanje so organizirali posebno pastirsko vodstvo. Veliko veselje je zavladalo med njimi, ko je bil posvečen prvi duhovnik, ki je kot bogo; sloveč pribežal iz Kitajske in mogel med svojimi rojaki na otoku končati Burinski duhoimik-domacin pri krščanskem nauku. študije. Za begunce so organizirane posebne skupnosti in zanje naj bi skrbeli .sei O-VHiki’.ki.so doma iz celinske Kitajske. V Manili na Filipinih študira . , kitajskih bogoslovcev in upajo, da se bo to število moglo dvigniti Še letno, a ko se bodo Kitajci-begunci zavedli, kako važno je, da bi 'c naprej svoje lastne duhovnike. imeli Zanimivo je, kaj so ugotovili protestantski misijonarji o položaju na 'tajskem. Mnogi med protestantskimi voditelji so upali, da njihovih ver- nikov ne bodo vladni predpisi prehudo zadeli in da jih oblasti ne bodo preganjale, zlasti pa ne pastorjev. Toda komunistična policija je bila neusmiljena. Kakor katoličane, tako so kmalu začeli naganjati protestante na “patriotična zborovanja” in na “prevzgojevalne tečaje”. Samo to razliko so ugotovili v primerjavi s katoličani: njihove verske skupnosti so se spremenile v nekakšna politična in gospodarska združenja, ki nimajo na sebi ničesar več krščanskega ali verskega. V Pekingu so imeli nekoč protestanti 65 verskih skupin; oblasti so jim kmalu odredile, da se morajo združiti in da jih sme biti samo četvero. V Šanghaju so imeli nad 200 farnih občestev; komunisti so jim odredili, da jih smejo imeti samo 12, pozneje so smeli to število zvišati na 15. Isto se dogaja v drugih kitajskih središčih. JUGOVZHODNA AZIJA Vsa jugovzhodna Azija je v letu 1958 preživela celo vrsto notranjih dogodkov, ki so položaj zelo spremenili. Še pred nekaj leti je bil vpliv komunistične Kitajske zelo močan in so mnoge države Azije in Afrike upale, da bo prav ta država postala voditeljica gibanj proti kolonializmu. Notranja politika se je razvijala v tej smeri in s Kitajsko so hotele biti v dobrih zvezah celo države, ki so doma oznanjale in izvajale ostro protikomunistično politiko. Toda komunisti v Pekingu so začeli snemati krinko; vedno bolj je jasno, da Kitajska ne misli samo na osvoboditev Azije in Afrike in na obračun z evropskim in tudi ameriškim kolonializmom. Ker Ameriki pravega kolonializma niso mogli očitati, je propaganda iz Pekinga začela napadati ameriški imperializem. Pri tem pa so komunisti v Pekingu zagrešili napako; iz Amerike je prihajala večinoma le pomoč, včasih podpora, za katero ne bo treba nikdar nič plačati. Iz Kitajske pa se je začela kazati nevarnost, ki je spravila posamezne narode in države v veliko razburjenje in strah. Kitajska je zaradi mednarodnega položaja odrezana od sveta. Združene države v Pekingu nimajo diplomatskega zastopnika in Kitajska ni bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov. Sicer je mednarodna trgovina prosta, toda mnoge države kitajskega blaga niso smele ali mogle kupovati. Kitajski trg je bil zato omejen predvsem na azijske države, zlasti na Indijo in Japonsko. Počasi pa je kitajsko blago vdiralo tudi v druge države na jugu Azije. Birmanija, Siam, Indonezija, Laos in južni Vietnam so nekaj časa kupovali kitajsko blago, ker je bilo zelo poceni; kmalu so sprevideli, da ima ta cenenost dvojno rezilo. Kitajci so prodajali pod ceno. izvajali so takozvani “dumping” in s tem uvedli nelojalno konkurenco do ostalih azijskih držav, ki tudi morajo računati na izvoz za svojo mlado, v težavah se rojevajočo industrijo. Komunistična Kitajska je začela ravnati z malimi azijskimi državami enako, kakor je nekoč počenjala Anglija in zn njo Amerika. .. Šlo je le za trgovino, ki je pa dušila sosede, najprej gospodarsko in nato tudi politično. Ta razvoj je prinesel iztreznjenje. Laos je imel stranke, ki so hotele biti zelo na levo usmerjene in pri zadnjih volitvah sa zmagali levičarski elementi, ker jih je vodil princ, ki je bil član vladarske hiše. Komaj s o bile volitve mimo, se je izvršil preobrat in stranka je začela zavzemat' odločno protikomunistično stališče in je morala naglašati, da je komunizem Iz misijona v Vietnamu... Nevaren narodni svobodi, za položaj v Aziji pa prihaja največ težav iz komunističnega Pekinga. V Birmaniji se je začelo enako; levica se je pričela v 'ačati proti tokovom iz Pekinga. V Singapuru imajo Kitajci vso trgovino j sv°jih rokah in so vsi zrli na Peking, odkoder so tudi prejemali navodila V Podporo. Toda pri zadnjih volitvah se je to spremenilo; sicer so bile samo Jl'inske in omejene na glavno mesto, vendar je bil to pravi znak. Prodirale sile, ki so proti navodilom iz Pekinga; za komunistično Kitajsko se avdušujejo samo še nekatere študentovske organizacije. ; Katoliška Cerkev je mogla gledati na tak razvoj z nekim zadoščenjem P zadovoljstvom. Sicer se politika v Aziji hitro spreminja, vendar so v ne-aterih predelih mogle cerkvene oblasti že ugotoviti lažji položaj in stopiti a Pot novih stvaritev in uspehov. JUŽNI VIETNAM . Vietnam je še naprej razdeljen; severni je pod vlado komunistov, juž-' 'ma demokratski strankarski režim. V južnem Vietnamu ima Cerkev vso ,v-obodo in se zlasti v letu 1958 opaža njen velik razmah. Cerkev imaj v rezeli apostolskega delegata, ki je javno izrazil, da se veseli, ker se je p'vPo v letu 1958 izvršilo toliko konverzij v katolicizem. Delegat je msgr. uprio; v Fuhou je predsedoval slovesnostim, ko je 60 duhovnikov hkrati ,stilo 1600 katehumenov, ki so s tem vstopili v katoliško vero. V mestu Dalat se razvijajo naprej priprave za ustanovitev katoliške univerze. Kot uvod so odprli zavod za višje študije, ki mu je vlada priznala posebne pravice in se lahko na njem opravljajo izpiti, ki imajo državno veljavo. Jezuiti so tudi nadaljevali s svojim delom za osrednje bogoslovje, ki naj skrbi za naraščanje števila duhovnikov, hkrati pa tudi za čim bolj temeljito izobrazbo in pripravo novih duhovnikov. Med vsemi južnoazijskimi državami ima južni Vietnam najbolj razvito delavsko gibanje in močno utrjene strokovne centre. Delavci imajo tri strokovne zveze, vendar je med njimi katoliška najmočnejša, kar se je dobro videlo pri proslavah 1. maja, ko so bile cerkve polne delavcev, ki so slavili svoj dan z udeležbo pri slovesnih službah božjih. Katoliška delavska zveza uživa velik sloves tudi v zunanjem svetu in je bil voditelj JOC-a izvoljen za podpredsednika Svetovne zveze krščanskih strokovnih organizacij. Ker je katoliško gibanje v tolikšnem razcvetu, je jasno, da mora računati t nasprotovanji in spletkami zlasti budističnih krogov. Budisti so morali pospešiti svojo akcijo in poglobiti versko življenje, da morejo na ta način računati na tekmovanje s kristjani. Vendar so imeli le malo uspeha. Mnogi budistični predstavniki so iskali zvez s komunistično Kitajsko, odkoder upajo prejeti denarna sredstva za svoje zavode in organizacije. Verjetno je podpora že prišla, ker so začeli graditi poseben učni zavod za tiste, ki se bodo odločili za duhovniško službo v budističnih templjih. KAMBODŽA Kambodža je tudi nova dežela, ki je postala samostojna, ko so se Francozi umaknili iz Indokine. Kakor v Vietnamu in Laosu, tako se tudi tod čuti naraščanje nacionalističnega gibanja, ki se zapira vsemu, kar prihaja od zunaj. V deželi je prej prevladovala vietnamščina, oziroma francoščina; oblasti sedaj pospešeno uvajajo in podpirajo rabo domačega jezika. Vsi učni zavodi so uporabljali vietnamščino; enako je bilo v katoliških zavodih- Oblasti zavirajo prihod tujcev in s tem tudi misijonarjev. V misijonskih šolah je položaj težak, ker so naenkrat ostale brez pravih učnih moči. Naj' prej so se znašle redovnice, ki so že ustanovile prvi učni zavodj kjer bo občevalni jezik samo domača govorica khmer. Marijina legija je zelo razširjena in priljubljena in se je življenje v njej še okrepilo, ko je prišel obisk iz Bangkoka. BIRMANIJ A, SIAM IN SINGAPUR V Birmaniji ovira delo Cerkve prepoved oblasti, da tuji misijonarji smejo več v deželo; misijoni se morajo ozirati na nove moči samo med domačini. Vendar se je vlada odločila napraviti izjemo, ko je ameriškjm jezuitom dovolila, da so prišli njihovi misijonarji. Iz Marylanda je prišl° 6 jezuitov, ki bodo poučevali na bogoslovju, ki sta ga ustanovila dva jezuit* iz Milana. V Siamu imajo podobne težave, poleg tega ugotavljajo, da so mi' sijonarji razdeljeni po deželi tako. da to skupni akciji škoduje. V Singapurju je bila odprta katoliška kitajska univerza Nayang, kar bo gotovo povečal0 možnost apostolata med mladino in intelektualci. Poleg tega je vlada dov°' lila, da se v vseh šolskih zavodih dovoli vsem veroizpovedim uvedba ver°' uka in katoliški veroučitelji so za enkrat mogli organizirati verouk po š°' lah ob sobotah in sicer poučujejo v angleščini in kitajščini. Bratje kr' ščanakih šol so odprli novo šolo v Serembanu, grade pa dvoje novih bolnišnic, eno v Singapuru, drugo v Kuala-Lumpurju. Ker se število vernikov zelo množi (samo v Singapuru je v enem letu 45.000 ljudi prestopilo v katoliško vero), morajo misliti na gradnjo novih cerkva. Zelo veliko cerkev so dogradili v Penangu. OCEANSKA AZIJA Oceanska Azija zavzema otoke, ki sestavljajo Indonezijo in Filipine. Indonezijo sestavljajo predvsem štirje veliki otoki: Java, Sumatra, Borneo ^.Celebes, vendar je še ogromno število otokov, ki se vrivajo med glavnimi in segajo tja do Filipinov, ki je spet skupek “morja” otokov. Indonezija je bila do konca druge svetovne vojne pod oblastjo Nizozemske, Filipini pa so bili pod nadzorstvom Združenih držav. Najprej je postala ne-odv^ni Indonezija, kmalu nato pa so oklicali popolno neodvisnost še na Filipinih. Filipini Filipini so staro Špansko področje in živi Cerkev v tradiciji Španije, yendar je spomin na staro oblast splahnel in vrivajo« se problemi, ki so isti za vso Azijo. Kjer ne rovarijo komunisti, pa se skušajo zriniti v ospredje Pretirani nacionalisti, ki prizadevajo Cerkvi mnogo težav in zavirajo njeno delo. Ni Filininih se je notožaj še noslabšal, ker se komunisti proglašajo kot zagovorniki nacionalizma in zahtevajo popolen prelom z Evropo in Ameriko ter govore o tem, kako bi se Filipini mogli zbližati z ostalo Azijo, kjer edino more biti nekaj bodočnosti za filipinsko trgovino ter industrijo. Katoliško Cerkev je ta gonja prizadela v tem smislu, da oblasti zavirajo Prihod novih duhovniških moči iz Evrope in Amerike; domači duhovniški naraščaj pa ne zadostuje. Velik razmah doživlja katoliško šolstvo; v Cagayan City so imeli oo. Jezirti do sedaj zavod za višje študije. Vlada je sedaj temu zavodu priznala značaj univerze. Na Filipinih deluje vsega 21 univerz, med temi so štiri katoliške. Nova katoliška univerza, ki je tudi prva na velikem otoku Mindanao. kjer so se vršili veliki boji v drugi svetovni vojni med Japonci in Amerikanci, bo nosila ime Univerza sv. Frančiška Ksaverija. Indonezija Indonezija je v letu 1958 preživljala posledice uporov, ki so jih organizirali vojaški krogi, ko so hoteli vreči predsednika republike Soekarna. Vojska je zelo protikomunistična, upor pa so začeli zaradi tega, ker so Soekarna dolžili, da je preveč naklonjen komunistom, če ni celo tudi sam komunist. Nekaj časa so imeli uporniki uspehe na nekaterih otokih, vendar niso uspeli. Poznavalci so ugotavljali, da se je upor ponesrečil, ker ima Soekamo kot “oče svobode” preveč ugleda med ljudstvom; uporniki od ^unaj niso prejeli pomoči, ker so zlasti v ZDA bili mnenja, da je Soekarno tako močna osebnost, da se ne bo dal popolnoma podrediti komunistom. Soekarno sam pa je znal dobro taktizirati in je upornikom kmalu izbil njihovo zastavo iz rok, ko je za poveljnika svojih čet proti upornikom imenoval niladega generala, ki je bil po vsej Indoneziji znan kot odtočen protikomunist. Kmalu so bile volitve in pogajanja za novo vlado. Katoličani so nastopili z lastno stranko in dosegli lepe uspehe. Pri pogajanjih so bili povabljeni v vlado, kjer bi mogli podpreti tiste, ki se bore proti prevelikemu vplivu komunistov v javnih uradih. Toda vodstvo stranke je menilo, da Soekarnova politika stranki ne dovoljuje stopiti v vlado. Rajši so ostali izven vlade. To je izzvalo veliko nezadovoljstvo med vodilnimi katoličani in na strankinem kongresu so nastopili govorniki, ki so vodstvo stranke ostro kritizirali. Zlasti mlajši krogi v hierarhiji so menili, da morajo katoliške politične sile pomagati domovini na njeni poti k napredku. Dejstvo je, da grd Indonezija po poti napredka; katoličani morajo sodelovati, da ne bodo med ljudmi komunisti edini govorili, da so samo oni tisti, ki prinašajo napredek. Za enkrat stranka ni v vladi. Cerkev mora skupno z drugimi ustanovami, ki jih dolžijo podrejenosti ukazom iz tujine, prenašati posledice gonje proti tujcem. Med misijonarji je bilo vedno mnogo Nizozemcev, ki so bili do 1. 1945 gospodarji v deželi. Vse, kar je Nizozemsko, pa je zelo osovraženo. Položaj Cerkve rešuje dejstvo, da so bili pod nizozemsko upravo ravno nizozemski misijonarji najbolj osovraženi pri oblasteh, ker so branili pravice domačinov. Mnogo nizozemskih misijonarjev je po osvoboditvi takoj zaprosilo za indonezijsko državljanstvo. To so jim takoj ugodili. Ko so pa ti misijonarji potovali potem na Nizozemsko, so jim tam nizozemske potne liste pobrali in uvedli proti njim kazensko postopanje. Mnogi med njimi se še sedaj po tolikih letih niso mogli vrniti v Indonezijo, ker nimajo dokumentov. Katolicizem se sicer lepo razvija in ne more se reči, da bi bil preganjan. Ponekod gredo nacionalistični ukrepi predaleč; na otoku Flores, kjer je od 800.000 prebivalcev 750.000 oseb katoliške vere, je ob dneh upora vojaški poveljnik dal zapleniti vse cerkvene ustanove in vse imetje misijonov. Isto se je dogodilo drugod; vendar je ostalo to omejeno in se je pozneje uredilo. Največji problem verske aktivnosti pa je pomanjkanje duhovnikov, redovnikov in redovnic. Škofje in apostolski vikarji se trudijo, da bi število poklicev zvišali, vendar je le malo uspeha. Na Borneu je nad milijon katoličanov in okrog tisoč duhovnikov: 801 je tujcev in samo 133 domačinov. Enako stanje je med redovnicami, kjer znaša število inozemk 1623, domačih pa je samo 659. Sicer se ustanavljanje malih semenišč množi, vendar je število bogoslovcev majhno: 181; v malih semeniščih je 1439 gojencev. Med vsemi azijskimi državami je v Indoneziji socialna delovnost najbolj razvita. Vse smeri imajo svoje strokovne zveze in tako tudi katoličani, ki imajo vzorno organizirane delavske zveze. Vendar to ni bilo dovolj; prav oni so dali pobudo, da je bila ustanovljena zveza sindikatov tistih delavcev, ki imajo vero. Na ta način so potem dosegli, da 1. maja komunisti niso mogli preplaviti ulic z zastavami, na katerih bi bile samo slike Marxa in Lenina. Vtis komunističnih demonstracij je daleč zaostal za tistim, ki so ga napravile versko usmerjene organizacije. Druga novost Indonezije v lanskem letu je bila: poživitev liturgičnega gibanja. Apostolski vikar v Floresu je namreč dal pobudo za vključitev v liturgično življenje-vseh tistih prireditev in “praznikov", ki so domačinom fiajljubši: poroka, žetev, petje in plesi. Kako tem obredom odvzeti poganski značaj in njih vsebino pokristjaniti, to je bilo vprašanje, ki so ga obravnavali katoliški strokovnjaki, ki jih je sklical apostolski vikar v svojem Oiestu in so bili sprejeti zanimivi predlogi. Nekateri, ki ne segajo pregloboko v življenje Cerkve, so že bili sprejeti v liturgični okvir? dočim so predloge za druge poslali v Rim na proučevanje in v odobritev. Velika novost bi bila, če bi “pokristjanili” obrede, ki jih opravljajo domačini ob smrti svojih dragih. Obredi so zelo slovesni in polni lepote. PODKONTINENT AZIJE Kar se je včasih imenovalo Indija, se zdaj povezuje kot kontinent zase. Saj ima Indija po ploščini in po številu prebivalstva širša razmerja, kot jih ima na pr. Evropa, ki je kontinent zase. Poleg tega je ta svet zavzel v svetovnem dogajanju tolikšen pomen, da ga imenujejo kontinent zase, vendar kot del Azije: podkontinent Azije. V to območje spadajo dežele, ki so sedaj vse neodvisne države: Afganistan, Pakistan, ki se deli v vzhodni in zahodni, Kašmir, Nepal in Cejlon. Na severu Indije je še cela vrsta manjših držav, ki so prav tako neodvisne in samostojne. Cejlon Cejlon je država zase, ki pa je z britanskim imperijem bolj povezana kot na pr. Indija. V zboru angleškega commonwealtha zavzema Cajlon važno mesto, kjer je njegov vojaški in strateški položaj v tem delu sveta izredno važen in odločilen. Toda ta postavka v sklopu Anglije in sveta pai se od časa do časa nevarno zamaje, ker je notranji položaj na otoku zelo zapleten. Tamuli in Cingalci imajo svoje navade in svoj jezik. Ko je vlada proglasila kot edini jezik otoka cingalščino, je nastalo silno notranje trenje in je prišla država na rob državljanske vojne. Veliki neredi so prisilili vlado, da je priznala Tamulom še vse njihove posebnosti, vendar miru še ni, ker Tamuli vladi ne zaupajo. Pač pa ima vlada vso oporo pri budističnih duhovnikih, ki so zagrizeni pristaši cingalščine in poleg tega hujskajo proti vsem drugim veroizpovedim na otoku, zlasti proti katoličanstvu. V vladi sede levičarji, socialisti in komunisti. Ker so slednji bolj spretni, je vpliv socialistične vlade zelo omejen. V uradih sede na glavnih mestih komunisti. Predsednik vlade Baderenaike je šele sedaj spoznal nevarnost te komunistične premoči in je začel njih vpliv omejevati in vladne urade čistiti. V takih razmerah ima' Cerkev težav več ko dovolj. Ker vodijo nacionalistično gonjo budistični duhovniki, je njih sovraštvo naperjeno zlasti proti katoličanom. Kot svoje najnujnejše delo so budisti proglasili nalogo, da izvedeio ponolno nacionalizacijo šolstva. Prepoved zasebnega šolstva bi naj omejila ali celo zatrla delavnost katoliških misijonov. Cerkvena hierarhija se je tem nakanam uprla in pri predsedniku dosegla vsaj toliko, da so morali vladni uradi poslušati in ponekod upoštevati nazore katoliških predstavnikov. Prosvetni minister je do sedaj odbijal pretirane zahteve budistov s tem. da je izjavljal, da država nima denarja, da bi vse zasebne šole prepovedala. Ko so budisti odgovarjali, da naj kar podržavi vsa katoliška šolska poslopja, se vkljub svoji levičarski orientaciji ni upal iti tako daleč, ker to bi pomenilo, da bi zunanji kapital še z manjšim zaupanjem prihajal v deželo. In v teh težkih trenutkih vlada nujno potrebuje to pomoč od zunaj... Sicer so vse katoliške šole že pod nadzorstvom katoli-čanov-domačinov, vendar je minister menil, da mora upoštevati posledice, ki bi jih imel tak ukrep o podržavljenju katoliških šol na mednarodno javno mnenje. Katoličani se trudijo opozarjati na nevarnost levičarstva. Ponekod se že čutiio sledovi, vendar prodira prepričanje o tem le počasi v vodilne kroge. V letu 1958 je Mednarodna mladinska zveza za mir (letos je imoln kontrves na Dunaju), ki je čisto v rokah komunistov, hotela prirediti kongres v Indiji, pa je Nehru prireditev na tleh Indije prepovedal. Zato so delegati šli na Cejlon, kjer je vlada odprla kongresnikom vsa vrata. Proti koncu leta pa se je vendarle čutila sprememba v vladni politiki-Več članov vlade je začelo dajati izjave, da je treba dajati vsem veroizpo- Vedirn enake pravice in da se mora tudi Cejlon zavarovati pred tistimi, ki Mislijo svet pognati v nov požar in novo razdejanje. Prvi korak v tej smeri bil storjen, ko so spet priznali popolno enakopravnost tamulščini s cingalščino. Indija Notranje razmere v Indiji so se osvetljevale v tem, kar se je dogajalo Kerali, indijski provinci, kjer imajo v domačem parlamentu komunisti ečinn in imajo tam tudi svojo vlado. Centralna vlada je zrla na delovanje v Kerali celo nekoliko prijazno, ker je mislila, da se bodo komunisti s svojimi poskusi kmalu izčrpali in da bodo težave dokazale, da itouiunizem v Kerali ne more uspeti; in če ne more tam, bo imel še manj Ogledov za končni uspeh v Indiji. Vlada ni imela prav in Nehru se je motil, ko je mislil, da je najboljša Politika tista, ki je nevtralna do tokov, ki se naslanjajo na svetovnonazorne Pokazali, kam vodijo pota komunizma. Danes trkajo vojske komunističnih uržav na vrata Indije in val pretresov, ki jih povzročajo komunisti, se PDključuje k vsemu, kar je že do sedaj povzročalo težave indijski vladi ™ VSPmii rtroKixro lu+xm lo rvnrvnmno izučilo in izčistilo. . . Nehru se je zmotil in dogodki v Tibetu so vsemu prebivalstvu te ogromne dežele. Katoličane je najbolj bolelo stanje, ki se je razvijalo v komunistični državi Kerali. Vse leto 1958 je bilo prežeto z obrambo katoliških ustanov in s protesti, ki so jih morali vlagati katoliški predstavniki pri centralni vladi proti komunističnim ukrepom v Kerali. Šlo je v glavnem za ohranitev katoliškega šolstva. Komunistična vlada je namreč izdala celo vrsto ukrepov, ki bi katoliške zasebne šole podredili komunistični kontroli. Celo tako daleč so šli vladni zakoni, da bi smela vlada nastavljati komunistične profesorje na katoliških šolah. Dovoljeni bi bili samo tisti učbeniki, ki bi jih vlada izdala za vse enako in bi bili čisto komunistični. Ko so se katoliki pritožili proti temu pri predsedniku Indije, ta ni hotel podpisati keralskih zakonov in zato niso bili izvedljivi. Pač pa je presojo o njih veljavnosti odstopil najvišjemu sodišču, ki je od 21 členov proglasilo za nezakonitega samo en člen. Katoliški tisk v Kerali je bil v velikih tezayah, ker so ga oblasti ovirale ali pa celo plenile posamezne izdaje listov. Na drugi strani so komunisti zelo povečali svojo tiskovno delavnost in samo v Kerali so ustanovili nad 4000 novih knjigarn in čitalnic, kjer se širi samo komunistična literatura. Po vsej Indiji ■ se čuti vpliv komunistov v Kerali (zadnji čas po dogodkih v Tibetu, se je val obrnil proti komunistom) in zlasti obubožano poljedelsko prebivalstvo gleda pozorno na kom. kolhoze v Kerali... Med intelektualci cele Indije je položaj zelo žalosten. Po neki statistiki je vsaj 60 % intelektualcev prijazno razpoloženih napram komunizmu. Vendar je članstvo komunistične partije v Indiji majhno; najbrž je to le taktični ukrep partije, ki raje vidi, da delajo zanjo “simpatizerji”, sama bo prišla kasneje z barvo na dan. Dalje se vedno bolj kaže, da domača verstva niso nobena obramba proti komunizmu. Izmed budističnih vernikov jih samo 5 % opravlja verske predpise, 5 % jih je popolnoma komunistično usmerjenih, ostalih 90 % pa se popolnoma predaja materializmu. Ker je pohlep po napredku zelo velik, segajo ljudje predvsem za najbolj uspešnimi sredstvi tehnične civilizacije, da bi zamujeno dohiteli. In to materializem med ljudmi samo še širi. Razna socialna stremljenja skušajo preprečevati preostre izbruhe materialističnih vplivov. Povsod se čuti, da je treba socialnemu vprašanju posvečati kar največ skrbne pozornosti in se predati resnemu delu. Tudi med katoličani se opaža pripravljenost za še večje delo v tej smeri. Na zadnjem socialnem kongresu indijskih katoličanov je indijski kardinal msgr-Gracias poudaril: “Napredek komunizma je bil mogoč zaradi brezbrižnosti katoličanov, ker so ob polni dnevni1 svetlobi počivali v senci pod drevesi, medtem ko so drugi umirali od gladu.” Zato: manj govorov, pa več dejanj — tak je klic Indije. Škofje sami so začeli dajati zgled: po škofijskih uradih so zvišali plače nameščencem. Socialno delavnost med katoličani je zelo poživilo bivanje msgr. Caj' dijna, ustanovitelja žosizma, ki je prišel na daljši obisk v Indijo. Ko je odšel, so sklicali posebno zborovanje duhovnikov v Madras. Prišli so iz 1° škofij. Sprejeta je bila resolucija, ki nalaga bogoslovjem in semeniščem, da naj pouk o sociologiji uvedejo kot obvezen predmet in naj se študij poglobi in raztegne na vse druge katoliške učne zavode. Daši je položaj zlasti v Kerali zelo težak, se pouk v bogoslovjih nadaljuje z vso vnemo. Novinci se priglašajo in je bilo v letu 1958 1709 bogu-slovcev na vseh indijskih bogoslovjih (1957. samo 1599). Jezuiti so skraj Dva vesela delavca primitivnega rodu iz A s sama na severu Indije. s^li dobo priprav v svojih noviciatih, da bi olajšali prehod novih duhovnikov v misijonsko delo. v Vlada, pa tudi zasebne ustanove, pošiljajo vedno več akademikov na študije v Evropo in v ZDA. Tam bi se naj izpopolnili, nakar bi se po Y1-nitvi porazdelili po ustanovah, ki so modernizacije najbolj potrebne. Letno j6 okrog 400 katoliških študentov na raznih učnih zavodih. Zanje so sklenili indijski katoliški škofje poskrbeti v tem smislu, da v tujini ne bi bili brez duhovne pomoči. Prav tako so škofje na svojih konferencah sprejeli sklepe ? tem, kako poživiti liturgično gibanje med prebivalstvom. Vendar mislijo iti v tej smeri postopoma. Prvi cilj bi bil, da dosežejo prevod obrednih knjig v razne domače jezike (in teh je ogromno), nakar bi prosili za uporabo domače govorice pri raznih obredih. Redovništvo ima v Indiji poseben pomen, ker je Indija domovina “kon-iGnrplacije". Benediktinci so sklenili v Indiji ustanoviti svoj prvi samostan in sicer na področju, ki je blizu katoličanov sirsko-malabarskih obredov. Skupna nevarnost, ki jo prinaša komunizem Indiji, je prisilila kristjane, da se še bolj zbližajo in skušajo najti podlago za skupne nastope. Sirsko jnalabarski nadškof v Kottovanu je priredil slovesnost na čast škofu anglikanske cerkve, ki se je ravno takrat mudil v tem mestu. Anglikanski škof v°di anglikansko provinco v južni Indiji. Na sprejemanje sta prišla tudi dva katoliška škofa iz Čanganečirija in Tiruvale. Anglikanski škof je v Syojem nagovoru spomnil na delo komunistov v južni Indiji in opozoril da je dolžnost kristjanov, postaviti se v skupno fronto, kadar gre za obrambo Pravic, ki so skupne vsem kristjanom. Pakistan Pakistan je v letu 1958 preživljal težke dni. Notranja politična kriza je dosegla višek in nujno je bilo, da so morali seči po izrednih ukrepih in — demokracijo odpraviti. Pakistan ima zato danes vojaško diktaturo, ki jo vodi general Ayub Khan. Državni udar se je izvršil brez prelivanja krvi. General je kot novi državni voditelj razložil, zakaj je morala vojska parlamentarni režim odpraviti: stranke so se borile samo za oblast in korupcija se je v državnih uradih silna razpasla. Ljudstvo je stradalo, nepošteni trgovci pa so v sodelovanju z uradništvom skrivali živila v skladiščih in jih tako umetna dražili. Tudi je škoda, da je demokracija propadla, ker je bila ustava izdelana v skladu z določili korana in je tako muslimanstvo s tem doživelo velik neuspeh. Katoličani so večinoma zadovoljni s spremembo režima. Po radiu je govoril C. E. Gibbon, voditelj katoličanov, ki je bil v parlamentu podpredsednik. Izjavil je, da morejo biti katoličani s spremembo samo zadovoljni. Prvi ukrep, ki ga je novi državni poglavar podpisal, je bil, da se dežela odslej imenuje “pakistanska republika", ne pa “muslimanska republika Pakistan”. Katoličani, pa tudi druge verske skupine vidijo v tem dokaz, da se bo razmerje vlade do “neuradnih" religij v državi spremenilo in verjetno celo zboljšalo. Vendar pa je vlada že izdala nekaj ukrepov, s katerimi katoličani ne morejo biti zadovoljni. Tako je general Ayub Khan izjavil, da bo še ostala v veljavi praksa kontrole rojstev, ker da se prebivalstvo v Pakistanu prehitro množi. Glavno mesto Karači je imelo v letu 1951 300.000 prebivalcev, danes pa jih živi v pakistanski prestolnici nad 2 in pol milijona; in število še stalno narašča in bo koncem leta 1959 že preseglo število treh milijonov. Še predno so se izvršile spremembe v državni politiki, so v katoliški Cerkvi Pakistana izvedli nekaj novosti. Prestolnica je dobila novega nadškofa in sicer v osebi msgr. Cordeira, ki je bil poprej ravnatelj bogoslovja v Karačiju. Nadškof je še mlad, komaj 40 let star in je šel skozi odlične šole v Indiji in v Evropi (doktoriral je na oxfordski univerzi). Ko so priredili slovesnost po posvetitvi, so prišli zastopniki vlade i» ugledni muslimani iz pakistanskega javnega življenja. Minister za informacije je pozdravil novega nadškofa v imenu vlade, predsednik novega parlamenta Mizra pa je v svojem nagovoru novemu nadškofu želel, da bi imel mnogo blagoslova pri povezavi vseh tistih sil, ki hočejo skladno z verskimi predpisi pomagati sedanji družbi iz njenih težav. Nekaj dni nato je novi nadškof blagoslovil prvo bogoslovje v pakistanski prestolnici. Novo poslopje bo služilo kot bogoslovje za štiri katoliške škofije v zahodnem Pakistanu. V prvi letnik bogoslovja je vstopilo slušateljev. Pakistan je dobil tudi prvega diplomatskega zastopnika iz Vatikana-Nima naslova nuncija, ampak bo internuncij. Doslej je posle zastopstva vodil odpravnik poslov. Sredi leta pa je prišel iz Rima msgr. Emanuel Cia' rizio, ki je že naslednje dni po prihodu izročil poverilna pisma predsednika države. Predsednik je odgovoril, da želi, da bi ostale zveze s sv. stolica tako dobre, kakor so bile doslej. Gonijo sliko nam je poslal iz Indije misijonar o. Jože Cukale in je tole o njej napisal: Ravno so prinesli umirajočega v zavetišče “Nirmala Hridoy” (Priečisto Srce) v Kaligatu. Pobrali so ga na cesti.. . K tejl sliki spodaj je napisala m. dr. Miriam Zalaznik, ki jo je poslala, sledeče: Hindu svetišče ob jezeru Naini Talu. Vse polno zvončkov najdete tam; ljudje pridejo in pozvonijo v molitev. Take zastave povsod srečujemo, njih namen je odganjati zle duhove. BLIŽNJI VZHOD Bližnji vzhod zajema področje, ki je bilo do prve svetovne vojne središče vseh težav svetovne politike. Oblast carigrajskega sultana, ki je bil vladar ogromnega muslimanskega imperija, je razpadala in začela se je borba za dediščino, ki je v bistvu tudi privedla do izbruha prve svetovne vojne. Germanski val se je začel preko Balkana valiti proti Mali Aziji in še dalje proti Indiji — in to je izzvalo reakcijo na zahodu Evrope in spopad je postal neizogiben. Danes je Bližnji vzhod manj važen za svetovno politiko; vendar je poln kriz, ki pretresajo ves svet in prav v zadnjih letih je izzval spore, ki bi mogli povzročiti tretjo svetovno vojno (Anglija in Francija sta z oboroženo silo skušali zasesti Sueški kanal in sta izvedli vojaški! pohod, ki pa ni uspel, pa tudi ne zajel Vsega sveta v svoj požar; ameriške vojne sile so lansko leto prišle v Libanon, angleške pa šle na pomoč Jordanu, ko se je v Iraku izvedel državni udar in je bilo pričakovati, da bo Egipt skušal zasesti obe deželi). Bližnji vzhod je v vrenju, ko se odločuje o tem, ali bo priznal, da so arabske sile tiste, ki morejo povezati ves ta svet v enak imperij, kakor je bil včasih imperij carigrajskih sultanov. Za Cerkev je to področje važno. Sicer ni več pozorišče verskih preganjanj, kakor so jih izvajali muslimani proti kristjanom še v prejšnjem stoletju, pač pa je ozemlje, kjer stoje spomeniki najstarejšega krščanstva in je danes važen vmesni člen med vzhodom in zahodom, med katoličanstvom in pravoslavjem. Vzhodne Cerkve, ki so v zvezi z Rimom, opravljajo veliko nalogo na vzhodu, ki je v bistvu tudi misijonska. Razmerje med Rimom in temi prvimi krščanskimi Cerkvami na vzhodu se je v preteklem letu zapletlo v težave, ki so na žalost ponekod vrgle čudno luč na latinsko Cerkev, kakor imenujejo katoliško Cerkev na vzhodu. Razvoj teh Cerkva je terjal, da se v sporazumu s cerkvenimi predstojniki izdela nov zakonik za vzhodne Cerkve. Te Cerkve so imele vedno svoje posebne zakonike; ni šlo za uvedbo novih, pač pa za pojasnitev in razčlenitev nekaterih določb, ki so v zakoniku postale takšne, da so morale biti spremenjene. Po dolgih letih priprav in študij je bil v Rimu objavljen nov zakonik za vzhodne Cerkve. Glavne določbe pa so le prejele takšno obliko, da mislijo vzhodni krogi, da v Rimu njihovih misli in želja niso pravilno razumeli-Gre predvsem za takozvane pravice precedence v Cerkvi. Vzhodni patriarhi imajo na pr. kot najstarejši patrijarhi v Cerkvi prva mesta takoj za papežem, ki je kot zahodni patrijarh in rimski papež prvi med njimi. Med papežem in temi patrijarhi ne more priti nikdo in patrijarhi občujejo s papežem brez posrednikov. Ko je bil novi zakonik objavljen, se je čutilo, da so patriarhi zapostavljeni in da imajo pri javnih nastopih prednost pred njimi člani kardinalskega kolegija v Rimu in še nekateri drugi dostojanstveniki sv. stolice. Na vzhodu je zavel val razburjenja in prišlo je do javnih izrazov. Patrijarh grško-katoliške skupine v Egiptu, ki ima svoj sedež v Aleksandriji in po tem mestu tudi naslov patrijarha, je imel o zadevi posebno pridigo v svoji katedrali v Aleksandriji in nato sklical shod svoje cerkvene province, kjer naj bi obravnavali dotične odlomke v novi redakciji kodeksa-Pridiga patri jarha Maximosa IX. je izzvenela v jasno izpoved podrejenosti rimskemu papežu, vendar ponovila staro pravico, da ima aleksandrijski patrijarh prvo mesto za rimskim papežem. Pri tem je poudarjal, da ne g ve za njegovo osebo, pač pa za pravice, ki so jih doslej priznavali vzhodu- x M Mm Nova katedrala armenskih katoličanov v Beiruthu, Libanon. ‘^inod je patrijarhovo stališče potrdil in v Rim je bilo poslano posebno po-r°čHo o sklepih. Še preden je prišel odgovor, so v nekaterih latinskih sre-?lsčih pohiteli in napisali komentarje, ki so one na vzhodu zelo prizadeli. ?;aibo]j je izzval hudo kri, ki je o tem izšel v francoski jezuitski reviji ^tudes, kjer je bilo zapisano, da so vzhodni predstavniki preobčutljivi in v lista naravnost, čeki in denarna nakazila le na ime Ladislav Lenček C.M., 'C°' chabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. naši misijonarji pišejo... od vsepovsod Naš naj večji misijonski sodelavec č. g. Karel Wolbang C.M. nam je pred kratkim poslal skoraj sto pisem slovenskih misijonarjev in misijonark, ki sta jih v teku zadnjega leta prejela on in pa misijonski krožek v Gilbertu, USA, kot odgovore in zahvalo na svoja pisma in Pošiljke. Iz množice teh pisem povzemamo v naslednjem vse, kar je našim bralcem in prijateljem slovenskih misijonarjev še novo ali na novo osvetljeno, obenem pa dodajamo lepo vrsto pisem, ki jih je prejelo naše uredništvo prav zadri ji čas. FORMOZA Gospod misijonar Franci Rebol M.M. je bolj redkobeseden, a zelo delaven misijonar. To vidimo iz tu in na strani 443 objavljenih slik in pa iz vsebine okrožnice, ki jo je bil poslal svojim prijateljem v zaledju za zadnji božič: “Na sredini o toga Formosa leži malo mesto, ki se imenuje Yuan-li, in to je moja fara. Leži med gorami na vzhodu m ploščato ravnino pri Formosa Straits. To leto je bil moj tretji božič v tej fari. Bil je tak, da se ga bom dolgo spominjal. Bil je Yuan-li-ški čudež. V fari je zdaj okrog 400 katoličanov, odraslih in otrok. A k polnočnici je prišlo okrog 600 ljudi; bili so katoličani in pogani. Ena tretjina udeležencev je bila v kapelici, dve tretjini ljudi pa je zunaj stalo in skoz okna in vrata v svetišče gledalo. Katoličani so se prav vsi udeležili božičnega slavi ja, stari, mladi in otroci. Starejši so okrasili cerkev in okolico. Mladina je priredila kar dve igri in p" es, kar vse je spominjalo na betlehemski kožič. Otroci so tudi plesali in zraven Prepevali starodavne božične pesmi, ki imajo v kitajskem jeziku prav tako razpoloženje kakor petje angelcev na betlehemskih poljanah tisto prvo božično noč. Še pogani so sodelovali pri našem božiču: Na stene v svojih hišah in trgovinah So obesili božične slike in s tem oznanili drugim poganom, da petsto milijonov katoličanov vsega sveta praznuje Jezusovo rojstvo. Ko sem pred tremi leti prišel v to faro, ni bilo še nobenega katoličana tu. Nihče od današnjih naših spreobrnjencev tedaj še vedel ni, kaj pomeni beseda “katoličan”. To je bilo mesto brez katoliške cerkve, brez duhovnika, brez oltarja in najsvetejše daritve. Danes pa na desetine novih prijateljev Kristusovih pride na sveti večer v sv. maši, se spovedo, obhajajo in kleče pred jaslicami pojoč starodavno pesem ‘Adeste fidel es’’. V njih očeh se blest; božična sreča. Franci Rebol M.M. med otroci misijona na Formozi. HONG KONG D'-'ugi čudež našega misijona je nova cerkev, kj jo gradimo. Skoraj polovica je že dozidana. To bo prva katoliška cerkev v tem kraju. Daritve in molitve misijonskih sodelavcev so to omogočile. Jaz in vsi moji katoličan; se Vam prav prisrčno zahvaljujemo in molimo, da Vam Bog da obilno zdravje in blagoslov.” Slika zgoraj: Rebol z otroci pri igri. Spodaj: Misijonar St. Pavlin iz Hongkonga (v sredi) na meji rdeče Kine. Tudi o misijonarju Stanku Pavlinu S.D.B. že lep čas nismo imeli prilike poročati. Zato nas bodo zanimale sledeče vrstice : “V teh dneih smo imeli praznik našega rektorja. Za to .priliko smo uprizorili oder.sk o delo “Slava Rima” v kan tonskem narečju. Igrali so naši učitelji in gojenci skupaj. Igra je v treh dejanjih. Zapeli smo tudi dve pesmi (soprani, kontralti in bariton:). Truda je bilo dosti z moje strani, fantje so se pa tudi pridno žrtvovali. Igro smo ponovili petkrat. Jiu'ija meseca začnemo z izpiti in tudi vročina že pritiska. Upamo, da bo naša velika šola tudi letos dala kak družbeni poklic ali za škofijsko semenišče. Kakih deset fantov bo sledilo Kristusovemu klicu, pustili bodo vse in šli za njim... Je pa poklic med Kitajci združen z vse večjimi žrtvami kot je bilo to doma. Zato molite, da bodo vztrajali...!” Poročali smo že, da se je morala naša misijonarka Rozalija Brilej, ki je delovala v Indoneziji, posloviti od te dežele in oditi skupaj s sosestrami v Hongkong, odkoder poroča v dveh pismih sledeče vesti o seibi in svojem delovanju tamkaj in o bodočnosti: “Mogoče ste čitali v časopisih o tukajšnjih razmerah (piše še o Indoneziji). Imele smo kitajske šole za dekleta in te šole so nam lepo zaprli, kakor šolskim bratom šole za kitajsko fantovsko mladino. Mesec dni kasneje so šole spet odprli, a z zahtevo, da se v njih poučuje 'zključno v indonezijskem jeziku in to le domačini, ne pa me misijonarke. Velika žvtev za nas... Preseliti smo se morale semkaj v Hongkong, kjer ima naša družba samostan. Koliko časa bomo tu, se ne ve, kajti naša mati generalka je prejela od več misijonskih škofov povabila. .. No, jaz sem se povsem prepustila božji previdnosti in božji volji. • • Priporočam pa Vašim molitvam misijon v Makassarju, ki smo ga morale zapustiti. Bil je to rodoviten misijon, val ko Pričujoče -slike nam je poslala usmiljenka s. Jožefa Zupančič z Japonske, misijon Maiko. Ala Japonskem delujeta poleg nje še dve slovenski usmiljenki, ena kanosi-ianJiu, ena frančiškanska Marijina misijonarka in jezuitski pater VI. Kos. — S. Zupančič je poslane slike takole opisala : “Harmonij, ki so ga bili darovali slovenski dobrotniki. Kri njem dve jafumski dijakinji, ki sta bili krščeni lansko Veliko noč." __ “Dve- dekleti iz skupine naših varovank, ki jih imamo okrog 20. Ona na desni je že prejela sv. krst, ima na levi pa je katehumena.” (Sredi stoji naša misijonarka.) “Blagoslovitev naše nove kapele” — Japonsko je pred kratkim zudela velika nesreča, grozno divjajoči tajfun, ki je povzročil več tisoč smrti, deset tisoče ranjenih in nad milijon ljudi \brez strehe. Molimo za preizkušeni japonski narod! Iz dr. Janeževega misijona: Temu otroku je naš rojak “ustvaril” ustnice. Spodaj nekaj bolničark z mlado bolnico. leto je prejelo mnogo ljudi sveti krst, zlasti K.tajcev in pa tistih, ki niso preje izpovedovali nobene vere; le mohame-dancev zlepa ni bilo mogoče pridobiti za sveto Cerkev. Indonezijsko ljudstvo je zelo ubožno. Prebivajo v barakah iz bambusovega trsja, ki pa niso odporne v času deževja in vetrovja in se zato pogostokrat zrušijo nad glavami. Indonezijske družine so navadno obdarjene s številnimi otroci, a zai-adi pomanjkanja hrane so zelo šibki in mnogi že v zgodnji mladosti urnro-Treba bi bilo najprej navajati žene k higijeni in oskrbovanju otrok, sploh jih o vsem poučiti... A komaj smo dobi"' začele z delom, nas je vlada nagnala. • • Pred nekaj dnevi so me prišli obiskat č. g. Joško Geder, kar je bilo zame veliko veselje, saj je preteklo že mnogo let’ kar sem nazadnje s kom govorila slovensko. Prinesli so mi denar, ki ste ga misijonski prijatelji darovali tudi žanre, kar naj Vam Bog obilno povrne, za kar Ga bom z vsakdanjimi molitvami in žr-tvicami prosila. Denar nam je prišel prav v trenutku, ko smo ga namreč najbolj potrebovali: začeli smo graditi novo samostansko poslopje in zraven dispanzer, kajti prihaja iskat k nam zdravniške pomoči mnogo ljtudi, zlasti ubogih-ki ne morejo ničesar prispevati k zdravljenju in dragim zdravilom. Trikrat na teden pride v dispanzer tudi zdravnik-Prihodnje leto 'bomo odprli šolo, če bo le količkaj mogoče. Zanašamo se na P-re' vidnost božjo. Tukajšnje ljudstvo v H on g kongu I® dosti drugačno od onega v Indonez J'-Indonezija je še zelo revna in primitivna dežela, dočirn je semkaj moderni napredek že temeljito prodrl. Meni osebno je bilo ljubše biti v zaostali deželi, iz katere sem, žal, morala iti.. . ” INDONEZIJA V tej deželi je še vedno, hvala Bog11-druga slovenska misijonarka, uršulink’1 m. Deodata Hočevar O.S.U., ki končen» avgusta tega leta poroča tole: “Iskreni Bog povrni za pismo z dne 11. avgusta. Veseli me, da ste prejeli slike knjigo o indonezijski ženi; morda boste mogli .kaj uporaibiti tudi iz a “Kat. Misijone”. V juliju sem Vam poslala zopet dve knjigi, upam, da bosta srečno Prišli v Vaše roke. Pred dobrim tednom smo dobili no-v’co, ki bo gotovo zanimala ves misijonski svet, zato Vam takoj odgovarjam na Vaše pismo. V Indoneziji se šole začno 1. avgusta. V zadnjih dneh julija je apostolski delegat v Djakarti ukazal, da morajo vse Pasijonske šole v Indoneziji podaljšati Počitnice za dva tedna. Čutili smo, da •k vzrok važen in pomemben, škofje so uPali, da se bo v teh dveh tednih zopet '"se uredilo, toda vse prizadevanje, je bi-0 brez uspeha. Predsednik ni mogel sPrejet)i odposlanstva radi priprave na Parodni praznik (17. avgust). 16, avgu-so škofje poslali misijonskim šolam vtadni odlok: z začetkom novega šolske-gp leta tujci ne smejo več poučevati. To k ‘zlasti velik udarec iza katoliške misije, saj drugih tujcev ni več tukaj, rivala Bogu, da je nekaj misijonarjev že ^Prejelo indonezijsko državljanstvo, ko k bilo to še mogoče (do 1. I9601.) Pred nekaj meseci so nam dali vedeti, 15 lahko zopet prosimo za ind. državljanstvo. Pogoj: treba je narediti izpit indonezijskega jezika in zgodovine Indonezije in potem čakati na odločitev Ministrstva. Seveda so misijonarji takoj Naprosili, toda nihče še ni uspel. Vprašujemo se, zakaj so ravno sedaj prepo-Vec*ali, da poučujemo. Vendar vsi upajo, da se bo še kaj dalo 'Mediti. 26. septembra pride na obisk kar-. Mal Agagianian, ki je seda j v Avstra-k- Če ne druge, bo mogoče Vlada vsaj , kga poslušala. Vam ibom že sporočila, aJ‘se bo zgodilo. Sedaj morajo vsi tujci saj začasno iz šol. Osebno sem že radi zdravja opustila ikučevanje. Počivam že tri mesece in ajbrž bo treba še tri, — toda, hvala (j°gu, zdravje se je že izboljšalo. Upam, a ®e bo v tem času mojega počitka vse Misijonski strežniki v misijonu Andreja Majcena v Vietnamu. zopet tako uredilo, da bom smela v šolo.” VIETNAM Na pač zaslužene in potrebne počitnice v Evropo je šel tudi misijonar Andrej Majcen, ki je 23 let neprestano deloval v težkih misijonskih področjih in si zelo zrahljal zdravje. Objavljamo njegova zadnja pisma s počitnic in potem njegovo prvo spet iz svoje misijonske postojanke v Saigonu v Južnem Vietnamu. “Kot vidite, sem še vedno v Italiji in ostanem tu še kak mesec, da si zdravje kar najbolj okrepim in se obenem tudi poglobim v študij asketičniih knjig. Eno in drugo, mi je dejal inšpektor, je potrebno za misijonsko delo, ki mi ga spet nameravajo naložiti predstojniki. Sem tu v Villa Moglia, kjer je vzoren novici j at, in z veščim magistrom marsikaj pode datirava o vzgojnih problemih. Zima še ni prehuda (piše sredi januarja tega leta, op, ur.) in tako še kar gre. Sicer pa pravijo, da hladno podnebje dobro vpliva na živce, ki so bili pri meni precej zrahljani. Ljubi Bog je (res dober, ko nam je dal redovno družbo za mater, ki tako po materinsko za nas skrbi. Te počitnice po 23 letih .mi bodo pač koristile vsestransko. Mojo 55 let staro “mašino” je bilo treba malo popraviti in jo obnoviti, da bo, če Bog da in mi Marija pomaga, še naprej vlekla in delala. . . Tu na mizi pred menoj leži moj misijonski križ, že precej oguljen, čeprav železen, ki me je spremljal na vseh mojih .potih (o, koliko bi imel povedati. .. !), in želim si, da bi tudi moj zadnji poljub obvisel na njem ob moji poslednji uri, če Bog da, kje v mojih misijonih. Te zadnje čase sem obiskal tudi mojo mamo. Težko ji je bilo ob slovesu, pa tudi meni; to drugo slovo je bilo težje od prvega. Ko gre misijonar prvikrat po svetu v misijone, gre z upanjem, da mu bo Bog dal dočakati vrnitev domov. Ko bom zdaj čez novih deset let misijonskega dela movda spet prišel v Evropo, Bog ve, ali bo še moja blizu 80 let stara mama pri življenju ali ne. Tudi to žrtev je treba položiti na oltar misijonov. Ko sem šel ina obisk v Avstrijo k mojim sorodnikom, sem se ustavil tudi v Trstu in Gorici. Msgr. Omerza v Trstu in dr. Humar v Gorici krasno vod'to misijonske odseke Marijinih družb. Go vo.ril sem jim o Vietnamu in o domačih poklicih, pa obenem /tud; o mojem dosedanjem delu. Te preproste, pobožne in dobre družbenice so se mi izkazale tudi zelo velikodušne. Bes nisem vedel, kako bi se jim zahvalil. Dejal sem, da bom tako jaz kot vsi moji aspirantje zanje molili. Gospod Zorko, na tržaški rojan-ski župniji pa je želel, da bi imel kako predavanje na tržaškem radiju. Tudi na- ši 'Slovenci na Koroškem onkraj Celovcu pod Karavankami so me zelo razveselil’-Agilni g. Matko, moj nekdanji sodelavec, je velik buditelj misijonske misli-Tud; on zbira študijske podpore za domače duhovnike, meni bi rad zbral za mal avtomobilček..., ki bi mi res šibo prav prišel. Za Svete Tri Kralje so bili mladi slovenski koledniki na nogah z3 to misijonsko akcijo. O, da bi Bog hotel tudi med velikimi koroškim; “koledni' ki", fanti izbrati kak cvet in ga presaditi v misijonsko semenišče, da bi dozorel za misijonarja! Je nekaj odličnih fantov med njimi, plemenitih, čistih duš, iz katerih kar sije smehljaj božje /milosti, svetega veselja in notranjega ravnotežja.” Sredi junija letos pa, piše g. misijonar že spet iz Saigona: “Sem že tri tedne spet v Saigonu. Ne bom Vam popisoval moje poti nazaj Jn lepih sprejemov, ki so mi jih pripravili ob povratku moji sobratje in gojenci-Rečem Vam le, da sem zelo vesel, k° sem spet v misijonih. Tudi sem bil zelo zadovoljen z napredkom, ki so ga v tem zadnjem letu, ko seim bil po svetu, dosegli. Moji u,pi in moji načrti so postaji dejstva. Na moje ravnateljsko mesto j6 bil namreč imenovan naš bivši inšpektor-Tako imamo zdaj sirot'sinico z ljudske, srednjo in obrtno šolo na terenu, 'ki sem ga kupil, preden sem odšel na počitnic6-Sezidali so tudi lepo cerkvico Marij6 Pomočnice, ki jo je blagoslovil sam kardinal Agagianian, ko je bil v februarja tu na vietnamskem marijanskem kongresu. (Posebno moram pohvaliti našeg3 kitajskega sobrata P. Cunga, ki je z'13 lepo urediti disciplinsko in študijsko pl3 novega zavoda. Upamo za naslednje lct0 doibiti še dva kitajska duhovnika - mi5;' jonarja v Vietnamu. Posebno pa mi J( trlo všeč, da se je tudi v Tukudu org3' nizi ral lep naš aspiran/tat s 50 asp;' ranti. Težko je le s finančnega s tališč3' Te dni je prišel iz Hong Konga n35 novi inšpektor, Irec g. Tohill, moj stari znanec iz hongkonskih časov. Razgovo1 v teh dneh so bili velikega pomena 23 n»š bodoči razvoj in «pet smo za korak naprej v mojih sanjah in načrtih glede duhovniškega naraščaja. V septembru bomo «prejeli 60 novih aspirantov, tako da bomo imeli vsega skupaj kar 100 aspirantov. Ali ni to lepo? Kako bomo to zmogli gmotno? Treba bo 60 postelj, 60 klopi v šoli, v razredih, v cerkvi, v »bednici itd. Poleg tega bo treba poiskati denar za profesorje, vzdrževalnim», za knjige iskoraj vsem aspirantom, ki sami nimajo sredstev... Upamo, da se bodo našle dobre duše, ki bodo priskočile na pomoč. V septembru bo dosedanji .ravnatelj tm v Tuduku šel v Južno Ameriko okrog svojih znancev iskat pomoči, zlasti za zidavo novega aspiramtata, kajti doslej živimo vsi skupaj še v revnih barakah, ki so silno vroče. Vodstvo aspi-rantata je zaenkrat spet na meni. Leta i960 pa bomo začeli z novicijatom, in se nioram že zdaj pripravljati na konference v vietnarmščini. Naslednje leto 1961 bomo skušali organizirati še filozofski Študentat. Upam, da mi bodo tudi v bodoče lepo pomagali moji dragi misijonski prijatelji, kot so mi doslej. Porabim Priliko, da se še enkrat lepo zahvalim tržaškim, gorskim in koroškim Slovencem za vso pomoč. Tako sem si lahko kupil lepo knjižnico za duhovno vodstvo novkijata in nekaj drugih potrebnih reči za cerkev. Bog povrni vsem!" SIAM Iz te dežele poroča nekaj novega misijonarka m. Ksaverija Pirc O.S.U.: “Naše sestre, izgnane iz Kitajske, so Prav kar ustanovile na Formozi novo Postojanko. Večinoma so Kitajke, le prednica je Francozinja in kuharica Angležinja, Kot veste, se Formoza spreobrača v niasah. Trpljenje je vedno pot k Bogu. Mi zdaj zidamo novo obednico za naše Vnanje učenke, ki prinesejo že zjutraj s seboj kosilo. Dosedaj so ga použile kar n» tleh, na travi ali na pesku in to večinoma z rokami. Iz riža napravijo cmok |n tega .pomočijo v močno začinjeno oma-k°- Kitajskih palčic za jed tu ne pozna- jo. Kot vidite, se bo tu k.iltura pričela šele jutri. Vendar šteje naša šola 1030 učenk, in obsega osnovno šolo ter šest-razvedno gimnazijo. V maju pa začnemo še z dveletno pre-univerzo. Katoliški misijon je še prav mlad, protestantski pa šteje že nad 50 let, a nima kaj dosti uspehov. Prisrčna hvala za dragoceni ček! Res je čudovito, da nam zmorete vsako leto kaj poslati. Koliko truda in potov Vas stane, preden zberete toliko vsoto, da do bi vsakdo nekaj, ko nas je tendar precej. In vsi smo potrebni, včasih bolj, včasih manj. Vsi tako žel:mo, da bi se božje kraljestvo kar najhitreje širilo in kar najbolj utrdilo. Pa se zdi, da je vse naše delo le kot kapljica v morju... Toliko ovir vsepovsod in ena izmed glavnih: pomanjkanje sredstev. Zato naj dobri Bog še posebno blagoslovi tiste, ki nam pomagajo odstranjevati to zapreko. Naša pre-univerza, k; smo z njo začeli (že omenja v kasnejšem pismu, op. ur.), bo posebno dobrodošla ob dejstva, da so v Chiengmaju oblasti začele graditi medicinsko fakulteto, kajti v deželi zelo primanjkuje zdravnikov. Naša pre-uni-verza bo pomagala pripravljati učenke. Dasiravno je naš glavni namen širiti božje kraljestvo, moramo vendar tudi skrbeti, da je naše šolstvo na višku, ker sicer ne bi imeli učenk, med katerimi imamo tudi lepo število katehumen, a do krsta zlepa ne pride, ker ni dovoljenja staršev, brez tega pa je krst mladoletnih preveč riški,ran. Hitro in lahko pa se spreobračajo primitivni rodovi v hribih nekaj dni hoda od tu. Najbolj dostopni so Karijci. Letos imamo šest karijskih deklet tu med našimi učenkami, ki so že vse krščene. Ko bodo pridobile nekoliko izobrazbe, bodo lahko v veliko pomoč misijonarjem v domačih kočah. Jezik, ki ga govore, še nima svoje pisave in tako čaka misijonarje še velko zlo. Znanje siamščine bo tem otrokom v veliko korist. M. Marija Frančiška Novak O.S.U. je druga slovenska misijonarka, ki deluje v Siamu, in sicer v Bangkoku. Od nje imamo daljše pismo, ki ga je pisala koncem avgusta 1959. “Prav lepo se Vam zahvalim za dragoceno darilo, ki mi ga je prinesla veleč. mati iz Chiengmai-a od m. Ksave-rije: 30 dolarjev, to je 610 ticalov za naše misijonske potrebe. Vam in velikodušnim darovalcem iskren Bog povrni in obljubo hvaležne molitve! Iskrena hvala tudi asa pismo od 5. 3. t. 1. Tako živo slika probleme in potrebe zapadnega sveta, da mi je res v veliko pomoč ih vzpodbudo. Veseli me, da ste sprejeli moje skromno sporočilo iz začetka tega leta. Za nekaj dni smo tu v Hua Hin-u ob morju, kjer imamo hišico ob morski obali prav blizu salezijanskega zavoda, kjer je deloval sal. ibr. J. Bevc, ki pa je zdaj Apostolski delegat na obisku zavoda Mater Dei -v Bangkoku, kjer delujejo nase uršulinke. v Evropi zaradi izdravja. Hua Hin je ob zapadni obali Siamskega zaliva in kakih 300 km. oddaljen od Bangkoka. Jutri se vrnemo v Bangkok. Največ časa tu v Hua Hin-u sem porabila.......za korekcijo izpitov prvega trimestra! 1. septembra se začne drugi trimester; tako gre čas. Znamenitih dogodkov ni manjkalo v tej prvi polovici leta tudi v naši strani sveta. Meseca februarja smo prav slovesno zaključili Marijino leto v spomin na stoletnico lurških prikazovanj, šolski bratje sv. Gabrijela, ki imajo tu več slovečih zavodov, so prevedli francosko knjigo s slikami o Mariji in Bernardki in več tisoč izvodov je bilo razprodanih med gojenci in gojenkami katoliških šol v Thajlandiji. Samo v “Mater Dei" smo prodale nad tisoč izvodov. Vsi otroci od najmlajših do največjih so z veseljem prebirali in .študirali to knjigo, zlasti ker so bile obljubljene nagrade za one, ki bodo najbolje odgovorili na tiskana vprašanja, ki so nam jih bratje poslali trikrat v teku Marijinega leta. Še druge nagrade so bile obljubljene za drartiatič-no predstavo o Mariji in Bernardki, ki je bila res velik uspeh. 29. jan. so igrale v veliki moderni dvorani šolskih bratov v Bangkoku najprej dekliške šole dopoldne. Prvo nagrado je dobila šola sester sv. Pavla za predstavo, ki je bila sestavljena prav za to priliko: ob votlini v Lurdu so se zbrali zasotpniki in zastopnice v«eh ras, narodnosti, slojev sveta v svojih nai-odnih nošah in s svojo tipično godbo, pesmijo in simboličnim plesom. Nato slika iz nebes: živa Marij:» v svoji slavi, Eva ob njenih nogah, obdana od ljubkih siamskih angelčkov in od zastopnikov vseh ljudstev, ki so jo prej prišli počastit v veri in ljubezni tam v 1 ur.ški votlini. Naš del predstave iz Mater Dei je bil tudi pomenljiv, daisi skromen: male iz osnovne šole so igrale igro o Bernardki v angleščini in bile res ljubke. Najmlajše iz otroškega vrtca so pa nlesale in pele Mariji v slavo lep A ve Maria, preveden v najlepšo siamščino in uglasben prav za to priliko. Večje iz gimnazije, katoličanke in poganke, so tudi pele in plesale simbolični ples Magnifi-cat, ki ga je tudi za to priliko uglasbila veleč, mati provincijalka. — Popoldne »o se pa fantje še mnogo bolje odrezali kot dekleta. Sami so sestavili krasne igre in jih igrali z navdušenjem, spretnostjo in preprostostjo, da smo kar strmeli. Vsi igralci (in igralke so bili seveda samo fantje: od Marije, ki je nismo preveč jasno videli, do Bernardke, ki je bila kar najbolj posrečena, do njenih lačnih bratov in sestra. Najlepši je bil pa konec Bemardkinega življenja, prava apoteo-za: s. Bernardka umrje kot redovnica in njena duša se dvigne nad zemljo v nebesa in gre Mariji v objem, vse to na °dru, medtem ko je stotina in več fantov pela Marijin slavospev. Bilo je res nepozabno. Koliko dobrega je vse to napravilo v srcih in dušah številnih in navdušenih igralcev, katoliških prav tako kot budističnih, to je pa Marijina skrivnost. S tem pa slavnost stoletnice še ni bila zaključena, sledila je krasna razstava v isti dvorani, ki je bila mesec dni brezplačno odprta vsem, ki se zanimajo za Marijo. Katoliške šole, zlasti v Bangkoku, so se prekosile. Krasne votline, nekatere prav realistične, druge bolj idealizirane, vse lepo razsvetljene, lurške bazilike, slike, risbe, ročna dela-.. Razsta vo je zaključil in nagrade razdelil sam kardinal proprefekt Propagane v Rimu Agagianian, ki se je preko Bangkoka iz Vietnama takrat vračal v Rim. Šolsko leto je tu končano sredi marca, ker se takrat začne pri nas največja vročina. Letos smo ga zaključile na posebno slovesen način s srebrnim jubilejem veleč, matere provincijalke, ki je Prva siamska uršulinka med sedmimi, ki so do sedaj napravile zaobljube. V Mater Dei smo iim-e'e kar več slavnosti Za ta jubilej. Zelo lepa je bila igra, ki s° jo priredile katoliške in nekatoliške Učenke z gimnazije. Ker je bilo v postu, s° igrale igro o trpljenju Gospodovem. •J97.ua se ne vidi, pač pa njegova sveta Mati pride v dvorano Zadnje večerje in °d tam vse opazuje in zve. Igralke so se Zelo dobro odrezale, od lastnika dvorano Pri svetem obhajilu v misijonskem zavodu. do njegovega 12 letnega služabnika. A najboljša je bila Marija. Katoliško deklo iz osme gimnazije, predsednica Marijine Legije; ni ji bilo težko vživeti se v svojo vlogo. Pri vseh vajah, in bile so številne, je bila resna in preprosta in je vse napravila kot smo jo učile. A pri igri zvečer ji je zmanjkalo glasu; ko je povzdignila Veronikin prt, da bi spregovorila nekaj stavkov, jo je zmagalo in je Zaihtela. Drugi, med njimi apostolski vikar, so mislili, da bi moralo tako biti, in so na koncu močno ploskali. Me pa smo bila z mlado igralko globoko ginjene! Take igre imajo globok vzgojni in verski vpliv. Tako rade jih prirejamo, d asi vzamejo mnogo časa in energije. Nekaj tednov pozneje smo imele v Ma ter Dei liturgični tečaj, za katerega je, prišel preč. G. J. Hofinger S.J.. Celo vrsto let misijonar na Kitajskem, je bil kot toliko drugih izgnan in tako se je na Filipinskih otokih ves posvetil študiju katekizma in liturgije v misijonih. Deset dni nsim je predaval o sveti maši in bilo je nad vse zanimivo in koristno. Sosestre iz Chiengmaia so prišle v Bangkok za to priliko in za duhovne vaje in tako nas je obiskala tudi draga im. Ksa-verija. Učiteljice in učenke so jo prišle v velikem številu obiskat. Letos so v Regina Coeli odprle sedmo in osmo gimnazijo, pre-univerzo, kot se to imenuje, in tako ‘bo m. Ksaverija tam mogla nadaljevati tako drago ji delo med večjimi dekleti. Res je zavod Regüna Coeli zdaj mnogo lepši cd našega v Mater Dei. Tu je šola lesena, že kar stara in mnogo premajhna za tako številne učenke, ki jih je n - d 1300. Dva rezreda osnovne šole sta... v nekdanjem kokošnjaku! Za kokoši ni več prostorov in nihče nima časa zanje, šoll-.kih razredov pa je premalo in so premajhni. Kokošnjak ni idealen za šolsko sobo. Ko dežuje, in v dolgi deževni dobi zelo pogosto in močno dežuje, je vse poplavljeno. Pa naše punčke ne upajo tožiti, starši so tako veseli, če sprejme-m i njihove otroke, ker ima šola zelo dobro ime. Prepričana sem, da se mora za to dobro ime predvsem zahvaliti svoji nebeški 'zavetnici — Mater Dei. Da bi bilo le več domačih in misijonskih poklicev, pa bi lahko razširile naše delo, dasi je za denar hudo.” Bralce “Kat. misijonov” bo tudi zanimala vest, da se je misijonski brat Joško Bevc S.D.B. iz Siama, kjer je 24 let neprestano deloval za božje kraljestvo, podal za nekaj časa na oddih in zdravljenje v Evropo. Bil je že v Avstriji in zdaj je v Turinu, kjer čaka, da dobi dovoljenje za vstop v ljubljeno domovino. V Turinu čas koristno misijonsko .unorablia s tem, da sodeluje pri prirejanju misijonskih razstav. Želimo mu, da srečno dospe v domovino! INDIJA Od misijonarke m. Minam Zalaznik iz Alahafbada na severu te dežele dolgo nismo prejeli novic. Pa zdaj lahko s tem obilnejšim postrežemo. Meseca februarja piše misijonarka še iz Allahabada: “Prosim, da Slovenski misijonski zvezi sporočite mojo najtoplejšo zahvalo za velikodušni in nezasluženi dar, ki nam tako mnogo pomeni. Jaz res ne zaslužim, da se me kdo spominja, ko se tako redkokdaj oglašam. Imam tudi nekaj ma- lenkosti za misijonsko tombolo, pa kar ne pridem do tega, da oddam. Ne boste zlahka verjeli, da imamo tu pravcate vaške .razmere. Na poštnem uradu o svetu in o zvezah z drugimi deli sveta tako malo pojmujejo, da je res treba nekaj odločnosti, sicer ni nič. Če se jim ne zljubi, pravijo, da ne gre. Na drugi strani pa vsa pisma in vsak paket preiščejo. Naše delovanje tu doslej nj ovirano, yendar je mnogo sil na delu zoper vpliv krščanstva, zlasti v nekaterih provincah, kot na primer v Mdhya Pradesh, kar bi se .prevedlo s Centralna ali Osrednja dežela, to je provinca. Razni levičarji, zlasti tisti pod komunističnim vplivom, se kaj radi poslužujejo poganskih duhovnikov, ki jim pravijo saddhu. Njih vpliv je zlasti pri nevednem ljudstvu velikanski. Nekateri imajo naravnost strašen izraz v obrazu, razmršene dolge lase, včasih povezane v čop vrh glave, pa golo te’o, s .pepelom pokrito... Allahabad je slaven romarski kraj, ker se tu tri svete reke skupaj zlivajo v eno: podzemska Sarasvati, Jamuna in Ganges. Mesto, kjer se združujejo, je izredno sveto in se imenuje Sangam. Tja romajo hindujski verniki za osrečujoče potapljanje v “sveto vodo". Od 14. januarja do 14. februarja je posebna sezona za to, ki se imenuje Magh Mela, dobesedno prevedeno: Veliki semenj. V tem mesecu je pri nas še precej mraz, a se romarji vseeno kopljejo v mrzli vodi, želeč se očistiti grehov; vdano prenašajo največje neprilike. Na desni obali Gangesa oblasti odkažejo romarjem obsežen prostor. To je peščena planota, ki je v deževni dobi vsa pod vodo. Vsak saddhu dobi delež v najem. Pred “sezono” od oktobra do novega leta ti saddhu potujejo od vasi do vasi in vabijo ljudi na romanje. Vse lepo uredijo, da se vse prijavljene vasi lepo porazvrste. Vsak saddhu ima svoj oddelek; slamnate koče za posamezne družine, skupno kuhinjo, trgovino itd. Oblasti uredijo začasen poštni urad, razne bolnišnice, trgovine. Seveda ni nikakih udobnosti ali higijc- Jezero Naini v himalajskem pogorju. “Naini tal" je malo mesto. Tam imajo misijonarke družbe, kateri pripada m. Miriam Zalaznik, velik internat. •te v našem smislu besede. Indijec ima Pač drugačne pojme. Letos smo imeli v zadnjih tednih leta velik mraz in pravo ljubljansko meglo. Vse tiste koče so bile Pod vodo, pa nič ne de, da imajo le priliko za sveto kopel. V bližini je Allaha-bad Fort, trdnjava izza časov vladarja Akbarja v 16. stoletju, ki ima med drugim tudi pogansko svetišče s svojimi strahotnimi pošastmi. Na dvorišču, ki vodi v tempelj, ima vsak saddhu svoj steber, in kdor hoče iti molit, mora položiti dar na vsak stebriček. Naštela sem jih 14. Med letošnjimi poletnimi počitnicami, to je v maju in juniju, nameravam obiskati svojega brata v Celovcu in se sniti s sestro, ki sicer živi v Ljubljani. (V naslednjem pismu misijonarka že Piše iz Celovca:) Veselje je videti, kako tukaj slovensko mladino vzgajajo! Naši slovenski duhovniki in šolske sestre se zanje požrtvovalno in veselo trudijo, da jim ohranijo smisel za slovensko bistvo, kar ni tako lahko v okolju, ki jih obdaja. Ju-tri bom govorila tej mladini o Indiji. S šolskimi sestrami sem prebila nekaj lepih uric in cel popoldan sem jim pripovedovala o delovanju slovenskih misijonarjev v Indiji. Moj dopust se pa hitro bliža koncu. 23. junija odidem od tu, ker moram zadnjih 14 dni prebiti v samostanu v Monakovem. Od tam se vrnem z letalom v Indijo. 8. julija pa bom spet začela življenje v Indiji Koromandiji. Vračam se z novim veseljem!” Izpod himalajskih vrhov, iz Darjee-linga, nam pogosto piše br. Janez Udovc S.J., a zlepa se nam ne oglasi njegov ožji rojak br. France Drobnič. Zato nas bo pismo le-tega še bolj veselilo: “Jaz se imam po navadi dobro In zdravje je še vedno junaško, dela vedno v obilju. Hvala Bogu za vse! V avgustu sem pričel pcvečavati vaško župnijsko šolo štirirazrednico, ki upam, da bo končana v začetku januarja. Zdaj, ko je zavod za tr; mesece prazen, smo tudi v njem začeli s popravili, preurejanjem laboratorija za fiziko in kemijo in drugo. V septembru sta nas obiskala nepalski kralj in kraljica z nekaj ministri. V na- šem zavodu se namreč šolajo kar trije princi, njegovi s novi. Najstarejši je bil že teden dni kot kralj na prestolu za časa zadnjih političnih nemirov v Nepalu, ko se je moral kralj radi varnosti umakniti v Indijo. Princ je imel tedaj komaj devet let. . . Kralj ima tudi tri hčere, ki se vzgajajo v šoli častitih sester loretink, tudi tu v Darjeelingu. Šolsko leto smo končali 19. novembra z zahvalno sveto mašo in Te Deumom. Naslednji dan je bila slovesnost razdelitve nagrad najboljšim dijakom, nato pa se je začel odhod skupin, ki so večinoma odhajale z letali. 23. zvečer je bil zavod že izpraznjen; ostalo je le še 25 maturantov, ki so končali maturo šele 6. decembra, nakar so tudi oni odšli. Prav tako se malokdaj oglasi še drug slovenski jezuitski brat v Indiji, Jožef Lukan. Junija letošnjega leta piše sledeče vrstce: P.vav prisrčno se Vam zahvaljujem za prejeti denar! Naj ljubi Bog vsem bogato povirne na tem svetu, še posebno pa v večnem življenju. Kar mene zadeva, sem, hvala Bogu, vedno zdrav in tud; dela je vedno dosti. Tako je tudi z drugimj slovenskimi misijonarji. Pater Demšar odide zdaj iz kolegija (veliki vseuč liški zavod St. Xavier v Kalkuti, op. ur.) v Bengalijo za župnika, drugi pa so vedno na istem mestu. Oprostite mi, ko tako malo pišem, imam malo časa. pa tudi nisem kaj preveč vajen pisanja. Prisrčno pozdravljam vse dobrotnike misijonarjev in se priporočam v .molitev, kakor tudi jaz Vas ne bom pozabil pred Bogom. Brat Udovč S.J. nam je tudi pisal, a objavimo njegovo pismo prihodnjič. Misijonar o. Cukale ti'.J. z mladimi farankami iz kalkutskih predmestij. Lepa slovesnost v Darjeeling» v Indiji: Misijonski jubilej misijonskega brata Mijo Šmida (v sredi), o katerem smo pisali v zadnji številki. Na sliki vidimo njegove 4 slovenske sobrate: Na skrajni levici br. Janez Ud-ovč; od slavljenca naprej proti desni: bratje Leopold Vidmar, Jožef Lukan in Vrance Drobnič. Vsi člani Družbe Jezusove. PAKISTAN Veseli smo, da o obeh našiih dveh no-v'ih misijonarkah, zdravnicah sestrah Žužkovih spet moremo nekaj več poročati iz njunega odhoda in prihoda v misijone. S. M. Agnes piše iz Rawalpind'ja Wolbangu tole: “Prod desetimi dnevi sem prispela na »nojo prvo nvsijonsko postojanko'. Gotovo že veste, da je Rezka, s. Dominika, v misijonu v Karaehiju, tudi v Zapadlem Pakistanu. Toreij Anglijo sva zapustili 1. junija m šli v Rim, da vidiva našo generalno mater M. Dengel. Dobro se Vas sporni-a ja in je po Vas sp’'aševala. Obiskali sva seveda tudj najinega brata p. Ivana in mnogo drugih, v prvi vrsti častite sestre in seveda uršul nke. Imeli smo tudi polprivatno avdijenco ,pri sve- tem očetu z bratom Ivanom. Sv. oče so res tako preprositi. Ko so nas vprašali, od kod smo, smo odgovorili, da iz Ljubljane. Oni Ljubljano dobro priznajo iz potovanja v Bo’garijo. Tako so rekli: “Ko sem šel zgodaj zjutraj maševat, je bila cerkev polna ljudi, ki so seveda svoja kolosa pustili zunaj, in ko so prišli ven, so kolesa našli nedotaknjena, jih nihče ni bil ukradel. To je Italijanom nedoumljivo. Veliko se imamo naučiti od teh ljudi.” — Potem sva imeli namen odpluti iz Napolija 8. junija z ladjo Az ja, a sva naslednji dan morali z ladje, ker so italijanski mornarji začeli štrajkati. Po čudnih in zanimivih naključjih sva končno odleteli naravnost v Karachi, kamor sva dospeli 11. junija. Rezka je nastavljena tam. Imam» bolnico s 100 posteljami. Klima je zelo težka, vlažna vročina. Upam, da bo Rezka prestala to občutno spremembo iz mrzle angleške klime. Revščine in bolezni kar mrgoli. Daši je Pakistan danes zelo napreden in vidi vse te nujne potrebe ljudi, ne more vse bede odpraviti čez noč... Rawalpindi, kjer sem jaz nastavljena, je okrog 900 milj severno od Karachi. Na obzorju se vidijo himalajski velikani. Tako je podnebje sicer poleti zelo vroče, a je vročina suha; pozimi pa je mraz, kar je boljše. Tukajšnja bolnica zdravi vse mogoče bolezni in ljudi vseh narodnosti in ver. Seveda, ob stalno močnejši narodni zavednosti Pakistancev je treba tudi bolnico zdravniško vedno bolj izpopolnjevati, kar stane in je poleg tega tudi težavno, kajti mnogo ameriških zdravniških aparatov in preparatov ni primernih za to klimo.” AFRIKA Brat Karel Kerševan C.M., ki deluje v Belgijskem Kongu, nam zlasti zadnje čase pošilja dragocene prispevke o najnovejših problemih katolištva v tej deželi, kjer je Cerkev lep čas delala povsem nemoteno, zadnja leta pa se ji stav-Ija vedno več ovir od najrazličnejših strani. Za prihodnjo številko nam je med drugim poslal tudi sestavek o delovanju protestantov v Belgijskem Kongu, ki bo objavljen v vrsti več člankov o Afriki. Ko nam javlja ta svoj sestavek, dodaja še več drugih novic: “Tudi pri nas čutimo neposredno bližino protestantov. Sad njih navzočnosti na terenu je usodni verski indiferentizem med domačini. Preveč jim je očito, da katoTška Cerkev prednjači v več pogledih, a se iz oportunizma raje oklenejo manj zahtevne protestantske sekte in to zlasti v izvezi iz zakonskim življenjem. Njih geslo je: N)sambe azali moko..., češ, en Bog je in mi tako verujemo, kakor verujete vi, in to nam zadostuje. Opažamo, da vodstva protestantskih sekt zadnje čase prestavljajo delovna središča in ojačujejo važnejše postojanke, usodi pa prepuščajo manj priročna in ne dovolj obetajoča mesta. Kjer se pa hočejo utrditi, gradijo prostorne templje in molilnice ter druga potrebna poslopja, po zgledu katoliških središč. Stojimo na pragu novega šolskega leta. Znano Vam je, da se je tu bila prava “šolska vojna”: Vladna Mčna politika je hotela z dovoljenimi in nedovoljenimi spletkami obvladati in prekositi katoliško misijonsko šolstvo. Danes je položaj že drugačen. Vladni šolski aparat je ponekod, zlasti v podeželju, že odpovedal. Tako prehaja iz novim šolskim letom en tak vladni šolski center v vikabijatu v naše roke. Drugje starši niso zadovoljni s šolskimi uspehi mladine po laičnih šolah, ki so mešane, in želijo pošiljati dekleta v šolo k misijonskim sestram. Celo pogani uVidevajo, da je vzgoja mladine na krščanskih temeljih vse bolj resna in konstruktivna, tudi v pogledu svetnega napredka. Ko Balgijski Kongo naglo hiti v skorajšnjo politično samostojnost, vrhovna cerkvena oblast tudi noče zaostajati na svojem področju. Tako je Sveta: Stolica spet imenovala enega domačega škofa, ki je vsaj že peti za Belg. Kongo i™ Ruando-Urundi. Ta zadnji je msgr. Malu-la, župnik domačinske župnije v Leopold-villeju, ki bo posvečen 20. septembra. Pri nas je postal ravnatelj šole šolski brat-domačin. Polagoma prehajajo važnejša mesta v vseh mnogovrstnih področjih v roke domačinom. Belim nameščencem ta razvoj seveda ne gre čisto v račun, saj bo pa tudi moralo mnogo belih državnih uslužbencev nazaj v Evropo, ob nastavljanju črncev na ista mesta. Po januarski vladni izjavi je zaplul med njimi val nezadovoljstva, ker niso v njej našli zadostnega vladinega jamstva njih bodočnost. Napovedali so splošno stavko in so brli skoro na tem, da j° izvedejo. Misijonarji se sprašujemo, kako se bo v prihodnjih mesecih tu razvijal notranji položaj. Nekateri tukajšnji domačinski vodje hodijo svoja pota ter ignorirajo ali sabotirajo odredbe in navodila obstoječih oblasti. Belgijska vlada namerava v določenem roku izvesti načrtni prenos oblasti v roke domačinov, kar naj bi se -zgodilo demokratskim potom. Za december se pripravljajo prve splošne volitve v deželi. Nekateri bi že kar ta.koj radi prevzeli vso obla-st v roke in tudi volitve oni sami organizirali; tako vsaj v Spodnjem Kongu, kjer nič Več ne skrivajo svojih separatističnih teženj v nasprotju z načrtom enotnega Konga, kot ga predvideva januarska vladna iizja-va. Nekaterim, črnim voditeljem meša glave želja po visokih službah in po gospodovanju in se brez upo-stevanja stvarnih okoliščin izgubljajo v demagogijo in utvare. Najlepše ponazo-*'oje položaj dejstvo, da je v teku zadnjih šest mesecev znalo ustvariti ali vsaj formalno javiti svoj obstoj nad 26 različnih političnih stranik ali gibanj. Lahko s* je misliti, da večina teh obstoji le iz Pripravljalnega odnosno ustanovnega odbora. Sicer naše misijonsko delo normalno Napreduje. K naši novi cerkvi poBtavlja-Pm še »zvonik, ki precej naglo raste proti Pebu. Pred nekaj tedni se je naš misijonski škof vrnil iz Evrope, kjer je bil tudi pri svetem očetu. Vrnil se je pa sam; ni -mogel dobiti novih sodelavcev, k°t je upal. Med tem smo imeli tu redovno preobleko prvega domačinskega brata. Dalje zaenkrat še nismo prišli. .” V Južni Afriki deluje precej slovenskih misijonarjev, med njimi dva du-hov-P ka in en brst laik, vsi člani Družbe Misijonarjev Presvetega Srca. Albin Kladnik F.C.S. je pisal do-totnikom velilko pisem, iz katerih po-v,-em\imo sledeče vesti: . “Lepo Vas prosim, za-hvalite se v mo-Jem imenu vsem dobrotnikom! Povejte J1M, da z novokrščenci stalno molimo *anje. , Poslali ste mi tudi nekaj darov za i"ste. Krstil sem že tudi deklico na ime "arija. Slučajno se je mudil pri meni pobrat misijonar s fotografskim apara-°rn in jo je fotografiral. Na -ime Frank trdi v kratkem krstil fantiča. Sedai 6e jih precej pripravlja na krst. Naš Misijonski brat Karel Kersevan C.M. katehist zelo d-cbro deluje. Hodi po hišah in z ljudmi moli rožni venec, tudi s pogani. Hvala Bogu .za vse! Moja župnija je preobsežna in nikakor ne morem biti vsako nedeljo povsod navzoč, pa- opravi marsikaj mesto mene ta katehist, ki vsaj moli skupaj z ljudmi po vaseh, če že svete maše ne morejo imeti in ne k njej iti. Vsaj enkrat na mesec ,pa skušam priti v vs-a-ko naselje tudi z mašo. To leto sem krstil 31 oseb, na sveti krst pa se jih pripivvlja 63. Ni veliko, a v tolažbo mi je, da bi niti tega ne bilo, ako ne bi začeli s tem misijonom. Po nekaj letih bo župnija le narasla na nekaj sto katoličanov. Sicer pa tu sploh ne gre tako hitro naprej spreobračanje.” Do tu je misijonar pisal s postaje Caro ina, katero je bil ustanov 1 pred kakimi šestimi leti. Z letom 1959 pa je bil prestavljen na drug misijon, v Belfast, odkoder pošilja sledeče novice: “Že na prvi pogled vidite moj novi naslov. V Carolino je prišel mlajši sobrat. Meni so dali eno največjih župnij v škofiji, kjer imam še več dela in sk,rbi. Moja nova župnija ima okrog •100 katoličanov s kakimi desetimi podružnicami. Na sveti krst se pripravlja čez 100 katehumenov. Imam pa na razprli igo mali avtomobil znamke Volkswagen, da oblikujem zunanja naselja. Na nič manj kot 15 mestih poučujem katekizem. Dela hi bilo zadosti i.a tri duhovnike, pa moram kar sam storiti, kav pač morem. Prihajam šele ob 11. ponoči domov, ker morem dobiti ljudi po vaseh šele po peti uri popoldne, ik: jti čez dan so po službah. Koliko časa bom tako vzdržal, ne vem. Dve podružnici že imata svoj; cerkvici. Glavna postaja Belfast Čudni nakit, zamor ske deklice. je pa menda mene čakala... Želja škofa je in moja, da se zgradi cerkev. Ljudje govorijo, da je bil to edini vzrok za mojo prestavitev semkaj. Kakorkoli že, z božjo pomočjo in v zaupanju na moje misijonske dobrotnike gojim iskreno željo, da tudi na tej postaji zgradim cerkev, in sicer svetišče slovenski Mariji Pomagaj na čast. Na glavni postaji, kjer bi stala cerkev, je že 150 katoličanov in dve šoli s skupno skoraj 300 šolarji. Lepo se priporočam vsem misijonskim dobrotnikom, da mi pomagajo izpolniti moje in mojega škofa misijonske želje. Težko 'bo šlo, zlasti ker sem našel n'* misijonu precej dolga. Pa še misijonsko poslopje sem moral takoj začeti popravljati, da se ne naredi še večja škoda. Prosim, spomnite se me tudi v svojih molitvah!” Tudi č. brat Valentin Poznič F.S.C-je priden v pisanju. V zadnjem pismu poroča sledeče: “Pretekli teden je bil p. Kladnik tukaj na naši postaji in mi je povedal, da ja prejel zame 40 dolarjev. Najlepša Vam hvala za denar, ki ga to pot prihranim za drugo leto, ko mislim iti na počitnice v domovino, katero sem pred 30 leti zadnjič obiskal. Od doma mi pišejo, da misijonarji pridejo tjakaj na obisk iz vseh delov sveta in da od strani oblasti nimajo nobenih težav, zato sem se tudi jaz odločil, da grem po tolikem času spet malo pogledat domov, če le mogoče, v poletnem času. Tu so zdaj šolske počitnice in na postaji je vse bolj mir, zato imamo vsakoletne duhovne vaje ta čas. Začnemo jih v nedeljo zvečer in končamo v soboto zjutraj, da so tako očetje misijonarji ob nedeljah lahko na delu po misijonskih postajah. V tem tednu pa opravljajo duhovne 'vaje sestre domačinke, ki pridejo iz sosednjih postaj k nam, kajti tu je glavna hiša teh sester. V katoliško zelo napredni deželi Ruanda de’uje misijonarka s. Marija Angel11’ Notranjost nove cerkve na postaji Glen-Coivie, kjer delujeta p. Bratina in br. Poznič F.S.C. ki se med drugim zahvaljuje za poslano ji skromno pomoč: “Vaša dragocena kapljica vode ali skromna pomoč, kakor sami .pravite, nam ie zelo prav prišla. S temi 25 dol. smo omogočili izboljšanje pouka v dveh raz-redih. Prisrčno se Vam torej zahvalim!” 'Potom te misijonarke č. g. Wolbang P°š'lja pomoč tudi za vzdrževanje več domačinskih bogoslovcev v njih misijo-Pu, o čemer sestra veliko piše, a to poglavje iz njenih pisem tu opustimo, ker 86 bo o item posebej .poročalo. Na jugu Afrike deluje več slovenskih P'isijonark, med njimi tudi dve uršu-1'nki, od kater h imamo tudi več poročil, kl iz njih posnamemo marsikako zanimi-v°st za naše bralce. S. Brigita Bregar O.S-U. piše: “V Slavnem gotovo že veste, kako žalostno " v Juani Afriki, ko državne oblasti do- rn ačine-zamorce tako zapostavljajo, zlasti v šolskem vprašanju. Mnogo privatnih šol zanje so ukin li. Tudi iz naših šol jih je moralo mnogo oditi v državne šole. Tako starši kolt otroci so radi tega jokali, tudi oni protestantske vere. Tc razmere nam nakladajo vedno več dela, sredstev za delo pa imamo vedno manj. Jaz misijonarim v tej črni Afriki že 27 let in sem, hvala Bogu, kar zdrava in Bogu hvaležna za misijonski poklic. Posebno veliko veselja človek doživi ob velikih praznikih, tako na .primer o Božiču, ko pridejo ljudje, tudi protestanti, od blizu in daleč k polnočnici, tako da je naša cerkev vedno premajhna. Meireca junija smo imeli v našem zamorskem mis:jonu 39 krstov in 49 prvih svetih obhajil. Nekaj naših sester gre včasih s predstojnico v sosednjo samostojno zamorsko džravo Bassoutoland, kjer je katoliška univerza za domačine. Pot do te katoliške univerze je pa precej dolga: Misijonarji so zasadili trte, ki zdaj lepo rode in pomagajo vzdrževati misijon. 10 ur vožnje z avtom. Tam naša predstojnica daje lekcije vsem učiteljem in učiteljicam. Doma je iz New Yorka. Zlasti ima rada zamorce in se veliko trudi, da bi našla sredstva za njih .podvig.” Druga slovenska unšulinka v Južni Afriki je vi. Ksaverija Lesjak, ki je odšla v Afriko skupaj s s. Brigito pred 27 leti. Tudj ona je pisala več pisem, iz katerih povzemamo: “Naš misijon je kljub vsem težavam poln vsestranske aktivnosti, tako v šoli, kakor izven nje. Za Veliko noč ismo poklonili našemu Zveličarju tri duše naših bivših gojenk. Ko so bile pri nas v šoli, ni kazalo, da se spreobrnejo iz protestantizma. Poslovile smo se in cdšle so na državno višjo šo’o. Lansko leto pa so pričele spet obiskovati našo nedeljsko službo božjo iin nato zaprosile za pouk in pripravo na sv. krst. Priznati ,moram, da že dolgo nisem imela bolj vnetih ka-tehumen kot so bile te mladenke. Prosim Vas, da molite za njih vztrajnost! Pred dvema tednoma pa smo imeli na eni naših misijonskih postaj krst 35 rudarjev. Prihodnjo soboto bo zopet velik dan pri sv. Patricku, ki je župna cerkev. Krstna voda bo očistila duše 22 naših učencev in učenk. Dolgo so čakali in pridno so se pripravljali. Med to skupino bo tudi mlada nevesta, ki je potom svojega zaročenca (tudi naš bivši učenec) našla pot v naročje svete Cerkve, preden stopi kot nevesta pred oltar. Prihajala je k meni ob nedeljah pred mašo in p° maši na pouk krščanskega nauka. — 7. junija bomo imeli birmo in imamo nad 200 birmancev v pripravi. Tako sejemo božjo beisedo, d očim Vi v zaledju molita in žrtvujete duhovno in materielno, da Pridni fantiči Iodnašajo obrano grozdje v stiskalnico. To v Južni Afriki. senie vzkali in zraste ob žarkih Večne Ljubezni. Imamo seveda tudi mnogo zunanjih skrbi in dela, če hočemo vzdrževati naše sole in naših 8 zamorskih učiteljskih 111 oči. Mladine se ne manjka, saj imamo 600 učencev in učenk. Kljub vsemu na-sPvotovanju število vedno raste in mno-ke moramo odstavljat; radi pomanjkanja Prostorov... Letos moramo začeti tudi 2 zidanjem cerkve v novi zamorski na-Selbini. Zemljišče že imamo, načrti so odobreni, a kje bomo dobili denar, to je ^ v božjih rokah... Zaupamo v božjo L'evidnodt, ki nam je še vedno prisko-eba na pomoč. Ko tole pišem, sem se ravino vrnila z Misijona, kjer smo peli pogrebno mašo Za pokoj naše Marjetice. V decembru je 2 odliko končala osmi razred in odšla na višjo šolo. Ni bila katoličanka, a bila je imeid nami osem let in poznala našo vero v podrobnostih. Tri tedne je bila na višji šoli, pa je legla. P.red dvema tednoma je njen oče, učitelj na prote-stantovski šoli, ina njeno željo povab i g. misijonarja. Dekle je prosila za sveti krlst. Njena želja se je izpolnila. Naslednji dan je Marjetica prejela pivo sveto obhajilo, pretekli teden drugo sv. obhajilo in božji Vrtnar je utrgal malo cvetko v vsej krstni lepoti, da jo presadi v svoj nebeški vrt. iPar d;ni po svetem krstu sem jo obiskala. Tako mirna in vesela je bila. Smrti se ni bala. Vprašala sem jo, če si želi knjige, da bi brala. Rekla mi je, da brati ne more več, pač pa da moli rožni venec... Tako nam odhajajo v večnost naši najbolj pridni otroci!” Ti, ki bereš pisma slovenskih misijonarjev, Ti, ki se zamisliš ob njih velikih delih in žrtvah, Ti, ki razumeš njih klic po pomoči, Ti, ki ne ostaneš trd ob pogledu na njih misijonske potrebe, Ti, ki želiš biti soudeležen pri njih zasluženju.. SODELUJ PRI NAJVEČJI VSAKOLETNI MISIJONSKI AKCIJI V POMOČ VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM IN MISIJONARKAM, ki bo spet v začetku leta 1960, za praznik Razglašenja Gospodovega, namreč IX. Misijonska Veletombola v Argentini To pot naj bi imela zanimivo posebnost, da bi namreč prireditelji nobenega dobitka ne kupili, ampak naj bi vse darovali rojaki, in sicer predmete s področja svoje zaposlitve, gospodarske dejavnosti. Trgovec naj bi daroval iz zaloge svoje trgovine kaj lepega, vsem dobrodošlega; obrtnik naj bi d posebno ljubeznijo izdelal kak vreden predmet svoje stroke; uradnik ali delavec v tovarni naj bi pri vodstvu obrata izprosil za dobitek primeren izdelek; gospodinje naj bi spekle izbrano pecivo; tiste, ki znajo ročno delo, naj bi kaj posebno lepega za dobitek napravile; slikarji in kiparji naj bi darovali sadove svojega genija, založbe najlepše knjige itd. itd. Skratka, vsak naj bi z iznajdljivo ljubeznijo prispeval kar najlepše sadove svojega delovnega področja ali svojih sposobnosti — iz hvaležnosti Bogu za zaposlitev, za talente, za možnost dela. K takemu sodelovanju z dobitki vabimo torej VSE ROJAKE V ARGENTINI, pa tudi VSE TISTE ROJAKE IZ DRUGIH DEŽEL, ki bi v svoji veliki misijonski ljubezni radi sodelovali pri čim večjem uspehu prireditve. Naj vsak najprej premisli in se odloči, kaj bi naredil ali daroval. Svojo odločitev pa naj prirediteljem čim preje sporoči, da obljubljeni dobitek brž objavimo tako v tedniku “Oznanilo" kakor v “Katoliških misijonih”, v pobudo in zgled še drugim. VNELA NA.T BI SE PLEMENITA TEKMA, pri kateri naj nihče ne zaostaja-VSE IZ LJUBEZNI DO SLOVENSKIH MISIJONARJEV! Vse misijonske krožke prav posebno lepo prosimo, da na svojem področju skrbno in prizadevno organizirajo prispevanje teh dobitkov! Misijonski prijatelji! Na delo za čim lepši moralni in gmotni sad IX. Misijonske veletombole, po geslu: SLOVENSKA GOSPODARSKA PODJETNOST HVALEŽNA BOGU DARUJE ZA SLOVENSKE MISIJONARJE! Slovenska misijonska zveza IDEALNO MISIJONSKO SODELOVANJE Misijonsko delo družbe Marije Milostljive v Trstu, ob njeni 60. letnici. Izreden primer vsestranskega in vztrajnega misijonskega delovanja v Slovenskem Primorju. Nobene, še tako težke okoliščine niso odvrnile Družbe *>d misijonskega dela. Objavljamo celotno poročilo v vseh podrobnostih, ne le radi zanimivosti, ampak še bolj radi lepega zgleda, ki se s tem nudi vsem •misijonskim in drugim verskim ustanovam. Kaj vse se da narediti za misijone, kjer je iznajdljiva ljubezen doma! 1902. Po prednici Mariji Turk pošiljajo njenemu bratu, frančiškanskemu misijonarju p. Baptistu Turku ofm. podpore na Kitajsko. V zahvalo je misijonar v decembru poslal lep trak iz suhe svile, z Napisom v kitajščini: “Tiencu pao-hu’’ (Božje varstvo). Trak so izdelali v kitajski sirotišnici in visi na, naši romarski Zastavi. 1908. Začenjajo z zbiranjem znamk. Nafara-'e So jih 15 kg, zraven pa še 7000 raz-' klednie za Klaverjevo družbo, kar so izročili podružnici v Trstu. 1909. Družftenice so nabrale 31 kg znamk, z000 razglednic, 28 kg. staniola za Kla-Vcrjevo diružbo. 1910. Zbrale so 120.000 znamk in 21 kg. staniola za Klaverjevo družbo. 1911. S. septembra začne delovati “Apostolovo sv. Cirila in Metoda”. — 31. decem-j*ra, po Božiču, so izročili odseku za balonski misijon (v Ljubljani) 361 kosov °kleke. Misijonski krožek šteje že 92 članic. Nabrale so 63 kron, 20 kg. staniola in 67.000 znamk za Klaverjevo družbo. 1912. 6. junija je razstava paramentov za bosanskega novomašnika: 4 kosi cerkvene obleke, 72 kosov osebnega perila. Ob razstavi je tudi akademija, ki oiksega: 6 deklamacij — križ, veslo, srce, venec, lilija, .krona, vse te pod naslovom “Skrivnostna roža”. Govor o majniški Kraljici in njenih častilcih; iz Sardenkove knjige “V mladem, jutru” razlaga č.g. voditelj Fr. Guštin “novomašni ave”. — 25. novembra je misijonski odsek po “Apo-stolstvu sv. Cirila in Metoda” poslal v Bolgarijo za žrtve balkanske vojne 444 kosov obleke. — 2. decembra so odposlali na uredništvo “Slovenca” za revne Bolgare 200 kron. — 22. decembra je rans tava misijonskega odseka, namenjena bosanskim sirotam: zbrali so 307 kosov obleke. Apostolstvo šteje 177 članic. Za Klaverjevo družbo so zbrale 65.000 znamk. 1913. 23. marca je tombola za misijonski odsek (dobitek je zlata ura, vredna 24 kron). — 1. junija so odposlali v Sarajevo o. Puntingamu za opeko in gradnjo skupaj 140 kron. — 20. julija je zborovanje misijonskega odseka. O delova- i'ju sv. bratov Cirila in Metoda in našim d ;lu govori voditelj č.g. Fr. Guštin. Sledi skioptično predavanje. — 21. julija so odposlali (bosanskemu odseku v Ljubljani za zidavo Marijinega doma v Sarajevu opeke v vrednosti 170 kron. Iz letnega poročila: Misijonski odsek je imel šestmesečni tečaj z dveurnim šivanjem ob četrtkih za bosanske in bolgarske misijone. Za knjižice in razglednice so zbrali 67 kron, za Klaverjevo družbo pa 65.000 znamk in 15 kg stanio-la. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda šteje že 296 članic. 15. decembra je razstava del misijonskega odseka: 279 kosov obleke, 1 preproga, 17 rožnih vencev za o. Puntiga-ma S.J. v Bosni. 1914. 4. januarja govori voditelj č.g. Fr. Guštin o Mariji in misijonih in o našem misijonskem delu. — 22. marca govor: Naj misijonski odsek dela za utrditev vere na naših mejah (med Bosanci in Bolgari) in med črnci. — 15. julija govor: Naiše apostolstvo v vojnem času; molitev in trpljenje; medsebojna pomoč. — 20. decembra spat razstava misijonskega odseka: 189 kosov obleke za bosanski misijon. Akademija s Sardenkovimi deklamacijami; voditeljevo predavanje o Apo-stolstvu sv. Cirila in Metoda. Odsek je nabral 29 kron za porušene cerkve v Bolgariji, za bosansko mladino 84 kron; za Apostolstvo 31 kron za razglednice, 55 kron za razne knjižice, 65 kron članarine. Odsek šteje že 354 članic, ki so za Klaverjevo družbo zbrale 20.009 znamk in 20,6 kg staniola. V letih 1915. in 1916. je odsek delal večinoma za domače potrebe, za begunce, sirote in ranjence. 1917. 24. marca so poslali v Ljubljano bosanskemu odseku za dijake 75 kosov obleke. — 5. julija je sv. maša s skupnim sv. obhajilom za misijonske namene. Misijonski govor o Bosni, o Apostolstvu sv. Cirila in Metoda, o Armadi sv. Križa in o afriških misijonih. — 8. julij3 predava o afriških misijonih dr. Jakob Ukmar, Pri prodaji knjižic in razglednic v prid afriškim misijonom so članic8 ob tej priložnosti zbrale 112. kron. — 8. septembra govori voditelj o nagibih pri misijonskem delu. — 11. oktobra spet govor: o misijonski imisli. — 2. de-cembra so članice nabrale 110 kron za odkup črncev, 65.060 znamk, 4,5 kg staniola za Klaverjevo družbo. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda šteje 462 članic. Misijonska zveza 144. V Armado sv. Križa pa se jih je vpisalo 85 novih. 1918. 8. julija govori voditelj članicam o misijonskih odposlancih. — 23. oktobra s o v Ljubljano poslali za misijonske namene 286 kron, za misijonišče pa 200 krom — 24. decembra so poslali v Ljubljani za Armado sv. Križa 19 kron, za Apostolstvo 97 kron, Misijonski zvezi pa H® kron. — 1. decembra zbrali za Klaverjevo družbo 24.000 znamk in 1,5 kg staniola. V Apostolstvo se je vpisalo 21 novih članic, v Armado sv. Križa pa 43. 1919. Odsek je imel eno sv. mašo in eno zborovanje. Za Klaverjevo družbo so nabrale članice 37.600 znamk, 3,5 kg staniola-Apostolstvu sv. Cirila in Metoda so odposlale 80 lir, iza .mašno zvezo 637 lir’ za Armado sv. Križa v Mariboru pa 72 10. januarja so Klaverjevi družbi poslale članice 30 lir. — 5. decembra so za Klaverjevo družbo zbrale 39.700 znamki 8 kg staniola, za odkup zamorskega otroka 60 lir, za krst zamorskih otrok 70 liri raznih darov za misijone pa 25 lir. Apostolstvu sv. Cirila in iMetoda so poslal8 108 lir; v to združenje se je vpisalo 1® novih članic. Armadi sv. Križa so poslale 37 lir, Misijonski mašni zvezi pa 583 lir. — 19. decembra je bil nastop- v ži' vih slikah na besedilo m. Elizabete O.S. Lrs. “Osem blagrov”. Med posameznimi slikami je voditelj govoril o misijonih. 1921. 29. marca so za misijonišče poslale članice 100 lir, Apostolstvu pa 40 lir. — 11. Novembra so brale pismo bivše družbe-nice, zdaj frančiškanske Marijine misijonarke matere Marije Žižmond, v katerem ipopisuje misijonarka svojo pot iz Londona skozi Pariz v Natal v Afriki. Roditelj pa je ob tej priložnosti govoril 'n vabi.1 k misijonskemu sodelovanju. — 48. decembra so imele akademijo iz voditeljevim govorom “Zakaj naj se žena udeležuje misijonskega dela”. Sledile so Pesmi, deklamacije in misijonski prizori. V tem času so članice zibrale za Kla-verjevo družbo 70.000 znamik, 44 kg sta-Piola, za odkup in krst zamorskih otrok ^45 lir, za Armado sv. Križa 85 lir, za ^•sijonsko mašno zvezo 605 lir, za misijonišče 100 lir, za afriške misijone pa 467 lir. 1922. 8. januarja je voditelj bral iz knjige 0 Katoliški Cerkvi poglavje o Afriki in e slovenskem misijonarju Ignaciju Kno-“ieharju. — 28. avgusta je bila sv. ma-Sil po namenih sv. očeta za rešitev ver-skega vprašanja na vzhodu. Pri nabirki članice za stradajoče v Rusiji zbrale lir in 15.000 rabljev; oboje so izro-c*le škofijskemu ordinariatu. — 17. de-c,'mbra je bila misijonska akademija iz govorom voditelja o «v. Ksaveriju in o ®eščenju Matere božje. Sledile so misijonske igrice. . V tem času so članice izdelale 20 ob eL za zamorce. Za Klaverjevo družbo s° zbrale 222 lir, znamke in staniol, za odkup zamorskih otrok pa 360 lir. Za J;Postolstvo so nabrale 273 lir, medtem P je v združenje vstopilo 49 novih čla-P’c- Za Armado sv. Križa so nabrale 112 ,lr in vpisale 17 novih članic. Za Misi-■'pnsko mašno zvezo 335 lir, za misijone pa 60 lir. 1923. 13. februarja je bil srečolov v misijonske namene. Za sirote v Travniku v Bosni so nabrali 50 lir. — 24. junija je bila tombola misijonskega odseka. • -8. julija je govoril voditelj o Mariji, ki naj pogane privede k luči vere. — 5. avgusta je voditelj bral pismo m. Marije žižmund, misijonarke v Natalu v Afriki. — 16. decembra je bila akademija misijonske vsebine. Voditelj je govoril o jezuitih, ki so v poganskih deželah širili tudi Marijino češčenje in ustanavljali Marijine družbe. Uprizorile so Sar-denkovo enodejanko “Domov”. — 23. decembra so igro ponovile. — 30. decembra so za misijone članice zbrale 547 lir, za Armado sv. Križa 121 lir, za Apostol-stvo 125 lir, za bosanske novomašnike 200 lir, iz,a Mis. mašno družbo 558 lir, za Klaverjevo družbo iznamke in staniol, za krst in odkup zamorskih otrok 680 lir, za kruhe sv. Antona pa 80 lir. 1924. 14. decembra je voditelj predaval o Cerkvi in vzhodnih krščanskih bratih. Članice so uprizorile misijonska prizora “Zamorska sirota’ in “V afriškem siro-tišču”. Sledil je srečolov. Za Klaverjevo družbo so članice zbrale 43 oblek za zamorska dekleta, za Armado sv. Križa 94 lir (8 novih udov); za Mis. mašno zvezo 210 lir, za afriške bogoslovce 80 lir, za zamorske otroke 27 lir, za odkup in krst izamorčkov 1260 lir. Razprodale so Apostolski molitvenik 41 izvodov, 8 škapulirjev za sužnje, Misijonskega koledarja 150 izvodov, novih naročnikov za Kraljestvo božje pa so pridobile 48. 1925. 24. maja je s skioptičnimi slikami o misijonih predaval dr. Jakob Ukmar. — 25. oktobra so članice igrale igro “Skrivnostna zaroka”. Na tej prireditvi je bil tudi srečolov. — 20. decembra je voditelj predaval o kardinalu Lavigeriju. Tudi ob tej priložnosti je bil srečolov za misijone. Nabrale pa so članice: za Klaverjevo družbo 62 halj za zamorčke im 185 lir za afriške bogoslovce. Za odkup in krst sužnjev 910 lir; za kruhe sv. Antona 160 lir; >za Armado sv. Križa 85 lir; za Apo-stolstvo sv. Cirila in Metoda 499 lir; za Mis. mašno zvezo 226 lir. Naročnikov za Katoliške misijone so zadobile 7, za “Zamorčka” 3, za Odmev iz Afrike 5, za Božje kraljestvo 37, za Misijonski koledar 141, za Klaverjev koledar pa 141. 1926. 18. julija je voditelj predaval o sv. Petru, glavarju apostolov. — 3. oktobra je govoril o Mariji, kraljici apostolov. — 19. decembra je predaval o miloščini za misijone in o nagibih misijonskega delovanja. članice so uprizorile igrico “Rožica božjega Srca”. — štirikrat so priredile srečolov za misijone. Za afriške misijone so zbrale 4 oltarne prte, 2 korpo-rala, 1 antipendij, 1 zagrinjalo za tabernakelj. Za Apostclstvo so nabrale 349 lir, za Armado sv. Križa 109, za Mis. mašno zvero 355. ,za odkup in krst zamorskih sužnjev 600, za Klaverjevo družbo 228. za kruhe sv. Antona 51. za Mi-sijonišče v Grobljah 20. KatoVškim misijonom so zadobile 69 naročnikov, Kra--ijestvu božjemu 56, Odmevu iz Afrike 5, Misijonskemu koledarju 66, Klaverje-vemu koledarju pa 4. 1927. 23. januarja so priredile srečolov v misijonske namene. — 7. julija je bila sv. maša v čast sv. Cirilu in Metodu. Ob tej priložnosti je voditelj govoril, kako sta sveta brata prav posebej častila Devico Marijo. — 27. novembra je bil misijonski srečolov. — 18. decembra je bila misijonska akademija z govorom voditelja o misijonih, z deklamacijami, prizori in srečolovom za misijone. Zbrale so članice: za Klaverjevo družbo 45 lir, 92 halj za zamorske deklice, 3 oltarne prte, 7 korporalov, 1 obhajilni prt, 3 podobe v okvirjih in 3 križe; za odkup in krst zamorskih otrok 970 lir, za kru-he sv. Antona 137, «a Mis. mašno zve. ■:o 480, za Armado sv. Križa 143, za A-postolstvo sv. Cirila in Metoda pa 419. Naročnikov na Kat. misijone je 93, na Odmev iz Afrike 6, na Zamorčka 6, na Misijonski koledar 120, na Klaverjev koledar pa 10. 20. decembra imajo članice skupno sv. mašo za misijone. 1928. 16. decembra je voditelj govoril o misijonih pri poganih in pri ločenih bratih. Za sklep je misijonski srečolov. — 23. decembra spet govor voditelja o čaščenju Matere btfžje pri ločenih bratih v Sovjetski Rusiji. Tudi trkrat se je prireditev končala z misijonskim srečolovom. članice so v tem času nabrale: za Klaverjevo družbo 107 halj za zamorčke, 3 oltarne prte, 10 korporalov, 1 kadilnico» 2 posodici za vodo in vino, kip Srca Je' zusovega, 1 križ, 3 podobe v okvirju, 48 kržcev, podobice in svetinjice, 7 kg sta-niola in znamk; za odkun in krst zamorskih otrok so zbrale 1880 lir. za afriške misijone 62, za kruhe sv. Antona 15, za Apostolstvo 172. za Armado sv. Križa 103, za Misijonsko mašno zveizo 145. Naročnikov so zadobile: za Kat. misi jone 93. :za Misijonski koledar 130, za Klaverjev koRdor 5. Udeležile so se tudi posebne sv. maše v misijonske namene. 1929. 8. julija je bila sv. maša. v čast sv. Cirilu in Metodu. — 15. decembra je voditelj govoril: “Zakaj naj se žena zanim# za misijone in kako naj za misijone dela”. Za sklep je itil misijonski srečolov- Zbrale pa so članice v tem času: z» afriške misijone 196 halj za deklice, 8 Pa za dečke, 1 nov mašni plašč, 3 popravljene, 3 velume za ciborij, 1 burzo, 2 oltarna prta, 8 korporalov, 2 zvončka, 1 križi 35 podobic v okvirjih, na stotine križcev» podobic in svetinjic, 5 kg staniola. odkup in krst zamorskih otrok 1310 l*r’ za kruhe sv. Antona 20, »za Armado sV-Križa 125, »za lazaristovske misijone 60< za misijonarko m. Ksaverijo Pirc 50, zil ®kofa Gnidovca 180 in 2 antipendija, za Misijonišče 20 lir, za Mis. mašno zvezo |60, za Aipostolstvo 227. Naročnikov za Pat. misijone so zadobile 110, za Misijonski koledar pa 106. 1930. 23. marca molitvena ura -za spreobrnjenje Rusije. — 7. julija sv. maša v east sv. Cirilu in Metodu z govorom. — julija zborovanje misijonskega odseka z voditeljevim govorom o počebkih Razkola, o našem razmerju do r-zkola, o Rovanških svetih bratih in o škofu A. M. Slomšku. — 3. oktobra sv. maša v Sv. Trojici za Rusijo. — 14. decembra voditeljev govor o nagibih iza milijonsko delovanje; za sklep misijonski Srečolov. Nabirka: za afriške misijone 189 halj *a zamorčke, različnih prtov 26, rutic 56. odkup in krst 1090 lir, za afriške milijone 90, za Armado sv. Križa 900, za 700, za Mis. mašno izvezo 235, za Apostolstvo 218, za slovenske misijonarje v Bošonti 554, za Misijonišče 100 lir, *a škofa Gnidovca 12.000 dinarjev. Naročnikov na Kat. misijone 100, na "tis. koledar 120, na Klaverjev koledar Pa 16. 1931. 19. julija ura češčenja zavrnitev ločenih bratov. Nabirke: za Klaverjevo družbo 197 nalj za (zamorčke, 41 kosov perila, 3 maš-P* plašči, 1 štola, kip Srca Jezusovega, kip Brezmadežne, 5 kg staniola in znamk, odkup in krst zamorskih otrok pa lir. Za bengalski misijon 307 lir, za Apostolstvo 169, za Armado sv. Križa °P> za p. Baptista Turka ofm. 532, za P&V 842, za Misijonišče 316. Naročenih j® na Kat. misijone 90, na Tuji svet 85, Idmev iz Afrike 96, Zamorček 12, Kra-jestvo božje pa 3. 1932. ,5- aprila posebna sv. maša za spreobrnjenje Rusije. — 7. julija sv. maša v east sv. Cirilu in Metodu. — 11. decem-bra misijonska razstava, govor voditelja 0 misijonskem delu in o razmerah v Sev. Afriki. Članice so zbrale: 209 halj za zamorčke, 3 blaiiine, 2 prta, 2 albi, 2i veluma, 6 oltarnih prtov, 12 korporalov, 7 srajc. Za cdkup in krst zamorskih sužnjev 700 lir, za DAV 300, za Mis. mašno zvezo 140, za Armado sv. Križa 110, za Apo-stolstvo sv. Cirila in Metoda 260, za bengalski misijon 300. Naročenih je na Kat. misijone 93, na Tuji svet 88, na Odmev iz Afrike 6, na Zamorčka 12, na Kraljestvo božje 4, na Mis. koledar 20, na Klaverjev koledar pa 6. 1933. 7. julija sv. maša za misijone z voditeljevim govorom o krepostih, v katerih sta se odlikovala sv. brata Ciril in Metod. — 22. oktobra zborovanje misijonskega odseka. Voditeljev govor: Zakaj naj se zanimamo za misijone in DŠV. — 17. decembra: Govor voditelja “Advent poganov”; razstava za afriške cerkve: 1 mašni plašč, 60 kosov perila, 2 veluma za ciborij, 1 vclum za monštranco, 1 oblačilo za strežnika, 7 oltarnih prtov, 1 kelih s pateno, 4 burne, 1 blazina. Članice so nabrale za: Klaverjevo družbo 187 halj; za odkup in krst poganov 410 lir, za DŠV 300 lir, za bengalski misijon 5.115 lir, za Apostolstvo 130 lir, za Armado sv. Križa 70 lir, za Mis. mašno zvezo 20 lir. Naročniki: Zamorček 12, Odmev iz Afrike 6, Kraljestvo božje 6, Misijonski koledar 32. 1934. 10. aprila sv. maša za misijone. — 9. julija sv. maša za misijone; voditelj bere, kako vzhodna Cerkev časti Marijo Bogorodico. — 16. decembra razstava in misijonsko zborovanje; Govor voditelja o ljubezni do bližnjega. Za Klaverjevo družbo so članice zbrale 8 oltarnih prtov, 44 kosov cerkvenega perila, 7 bunz, 4 albe, 2 roketa, 4 rckete za strežnike, 70 halj za otroke. Za odkup in krst zamorčkov 300 lir, za afriške misijone 115, za bengalski misijon 130, za Apostolstvo 155, za Armado sv. Križa 81, za Mis. mašno zvezo 30, za DŠV 500. Naročnikov je: za Kat. misijone 88, za Tuji svet 60, Zamorček 12, Odmev iz Afrike 6, Kraljestvo božje 4. 1935. 5. julija sv. maša v čast sv. Cirilu in Metodu. — 15. julija misijonska razstava in zborovanje. Voditelj bere govor kardinala Salottija, predsednika DŠV: “Misijonar, oznanjevalec Kristusov”. Nabirka: za Klaverjevo družbo 8 oltarnih prtov, 11 korporalov, 31 pal, 4 burze, 5 roketov, zavese za tabernakelj, 1 mašni plašč z vsem potrebnim, 2 ro-keta za strežnike, 8 kosov perila za misijonarje, za zamorčke pa 25 halj. Za odkup in krst zamorskih otrok 600 lir, za Apostolstvo 115, za Armado sv. Križa 65, za DŠV 505, za bengalski misijon 100, za afriške misijone 75, za Mis. mašno zvezo 65, za Bengalijo 1 zlato uro. Naročnikov je: Kat misijoni 88, Tuji svet 60, Odmev iz Afrike 7, Zamorček 5, Misijonski koledar 35. 1936. 5. julija sv. maša za misijone. — 12. julija ura češčenja za cerkveno zedinjenje. — 18. oktobra govori voditelj o razmerju vzhodne Cerkve do presv. Evharistije. — 13. decembra misijonska razstava z govorom o vzpodbuji k delavnosti. Članice so razistavile: za Klaverjevo družbo 3 oltarne prte, 3 albe, 2 ro-keta, 13 korporalov, 7 purifika tori jev, 18 pal, 9 rutic, 1 velum za blagoslov, 2 za ciborij, 1 štolo, 3 burze, 20 halj za zamorčke, 12 kosov perila za misijonarje. Odhajajočemu bengalskemu misijonarju so izročile bolniški stol. Nabirka: za odkup in krst zamorčkov 480 lir, za DŠV 525, za Armado sv. Križa 65, za Apostolstvo 112, z& Mis. mašno zvezo 25. Naročnikov je: Kat. misijoni 50, Tuji svet 50, Odmev iz Afrike 10, Zamorček 12, Misijonski koledar 45, KI a ver jev koledar 9. 1937. 7. julija sv. maša za misijone. — 24. oktobra zborovanje misijonskega odseka in misijonska razstava : 1 mašni plašč, 2 albi, 3 rolceti, 1 štola, 2 veluma, 4 burze, 5 oltarnih prtov, ,9 korporalov, 14 pal, 3 humerali, 12 kosov perila za misijonarje. Za odkup in krst zamorskih otrok 660 lir, za DŠV 580, za bengalski misijon 170, za Mis. mašno zvezo 140, za Apostolstvo 121, za Armado sv. Križa 76, za afriške misijone 70. Naročnikov je: Kat. misijoni 50, Tuji svet 50, Mis. koledar 50, Klaverjev koledar 47. 1 1938. 5. julija sv. maša v čast sv. Cirilu in Metodu. — 23. oktobra govor voditelja č.g. Omersa o navodilih papeža Pija XI-glede misijonskega dela. — Nabirke: Misijonarju A. Gabriču D.J., ki je odšel v Bengalijo, je družba izročila: ' mašni plašč, 2 albi, 1 štolo, 2 iburzi, 1 antipcndij, 2 oltarna prta, 1 velum, 10 purif ikatodl jev, 7 korporalov, 8 pal, 6 kosov perila, 1 strežniški roket, 1 tamburico, 6 brisač, 2 kipca sv. Antona in več podobic. — Za Klaverjevo družbo so zbrale članice: 1 roket, 2 oltarna prta, 1 velum za ciborij, 2 hurzi, 5 korporalov, 2 humerala, 4 purifika to rije, <1 pal, 1 strežniški roket, 6 kosov perila za .mi sijonarje. — Za odkup in krst poganskih sužnjev 5,90 lir, za DŠV 540, za bengalski misijon 1624, za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda 124, za Mis. mašno zvezo 90, za Armado isv. Križa 78. — Naročnikov je: Kat. misijoni 50, Tuj* svet 50, Odmev iz Afrike 10, Zamorček 12, Mis. koledar 30, Klaverjev koledar 26, knjiga “Puščava bo cvetela” 5. 1939. 11. julija sv. maša v čast sv. G:rilu in Metodu. — 22. oktobra -govor d-ružbe-nice: Naša misijonska dolžnost, 2 deklamaciji in branje pisma misijonarja Gabriča. — 17. decembra misijonska razstava in zborovanje: govor voditelja o P°' trebi dobrodelnosti; govor družbeniee o združitvi Rusov s katoliško Cerkvijo; branje spisa misijonarja Vizjaka “Rož* z indijskih poljan”. — Razstavile pa so 'h'uzfoenice: 1 mašni iplašč, 1 albo, 1 ro-ket, 3 oltarne prte, 2 obhajilna prta, 11 k°rporalov, 9 purifikatorijev, 30 pal, 3 •Panjše velume, 4 burze, 2 strežniška rojaka, 7 kosov perila za misijonarje, 5 halj za zamorčke, 1 večji (n 1 manjši oltarni križ, 1 svetilko za večno luč, 1 zvonček, svečnik, pripravo za injekcije tor več slik. Denarna nabirka je prinesla: za odkup 'n 'krst poganskih otrok 510 lir, za DŠV '07, za Mis. mašno zvezo 150, za kitaj-®ke misijone 300, in 100 din; za bengal-skli .misijon 100 din, za cerkev isv. Terezije v Bošonti 7898 lir, za Apostolstvo lir, za Armado sv. Križa 67, duhovnih darov za bengalski misijon 16.888. Naročenih je: Kat. misijoni 50, Tuji 50, Zamorček 12, Mis. koledar 74, K Ul v ur jev koledar 50. 1940. 6- januarja branje pisma misijonarja Gabriča; p. Mesarič pa govori; o misijonih v Bengaliji. — 5. maja branje pis-nia misijonarja p. Ehrlicha D.J. — 2. Inlija govor lazarista J. Gregorja, ki priporoča molitev*za misijonsko delo lazaristov. — 7. julija branje spisa o združenju krščanskih Cerkva. — 16. julija sv. n>a'ša za misijone. — 21. julija ura česanja za cerkveno zedinjenje; govor vo-,'tolja o cerkvenem zedinjenju. — 28. "bilja govor družbenice o prošnji k sv. oi'atorna Cirilu in Metodu za .misijonski duhovniški naraščaj. — 22. decembra je borovanje misijonskega odseka: Govor fnužbenlice o molitvi in žrtvah za misijone; priporočilo voditelja č.g. Omersa 0 'Pomoči misijonom, ki med vojno ne *nie ugasniti. — Misijonska razstava je Pokazala: 6 korporalov, 6 purifikatori-Jev> 1 prt, 2 velunaa, 6 slik. Nabirka pa: 29 odkup in krst sužnjev 420 lir, za Mis. •Pašno zvezo 80, za DŠV 540, za Apostolovo sv. Cirila in Metoda pa p. Mesa-*ou za bengalski mlsdjon 1000, za Arnm-sv. Križa 53, za Bengalijo 155 in 520. 'laročnikov na Kat. misijone 55, na Zamorčka 12. 1941. 8. julija sv. maša v čast isv. Cirilu in Metodu. — 13. julija govor voditelja o težkočah delovanja svetih bratov Cirila in Metoda. — 27. julija ura češčenja za cerkveno zedinjenje; govor voditelja o zgodovini razkola. — 19. oktobra misijonsko zborovanje: Govor lazarista J. Gregorja C.M. “Bedimo Bogu hvaležni za milost sv. vere”. Članice so zbrale: za DŠV 735 lir, za odkup in krst poganskih sužnjev 260, za Apostolstvo 90, za Armado sv. Krfža 48. Naročenih na Kat. misijone 100, na Odmev iz Afrike 10, na Zamorčka 12, na Mis. koledar 100. 1942. 7. julija sv. .maša v čast sv. Cirilu in Metodu. — 19. julija ura češčenja za cerkveno zedinjenje. — 18. oktobra predavanje č.g. dr. J. Gracarja C.M. o misijonih (s skioptičnimi slikamii). Nabirke so dale: za DŠV 810 lir, za Armado sv. Križa 62, za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda 113. — Naročnikov je: Kat. misijoni 110, Odmev iz Afrike 10, Zamorček 12, Mis. koledar 150. 1943. 6. j ulj® sv. maša v čast sv. Cirilu in Metodu. Nabirke: za odkup in krst poganskih otrok 600 lir, za DŠV 1486, za Apostol-stvo 182, za Armado sv. Križa 94. V družbo je vstopilo 47 novih članic, v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pa 3. Naročnikov na Kat. misijone 130, na Odmev iz Afrike 10, na Zamorčka 4, na Mis. koledar 70. 1944'. 9. januarja voditeljevo predavanje o zgodovini vzhodne 'in protestantske Cerkve. — 23. julija misijonsko zborovanje s sporedom: deklamacija p. Berleca ofm. “Kraljica edinosti”; branje iz Glasnika 1936 o sv. Cirilu in Metodu; uprizoritev S. Sardenkove dvodejanke “Domov". Članice so zbrale za: Mis. masno zvezo 240 lir, za Apastolstvo 70, za Armado sv. Križa 74, za odkup in knst poganskih otrok 90. Na Kat. misijone je naročenih 110. 1946. 20. oktobra branje spisa misijonarja J. Kopača C.M. “Moja pot na Kitajsko”. — 27. oktobra nabirka za .misijone: za DŠV tržaške škofije 2253 lir; neposredno slovenskim misijonarjem 6000, za prvo sv. obhajilo in poroko Rusa z Rusinjo 2145. 1947. 25. maja branje pisma misijonarke A-nice Miklavčič. — 7. aprila in 4. maja dve predavanji misijonarja L. Lenčka C.M. — 1. junija predavanje istega misijonarja o Baragi. — 7. julija igrica “V afriškem sirotišču”. Branj.e pisma misijonarja J. Kereca S.D.B. — 26. oktobra govor č.g. Gracarja C.M. o vplivu na bliž, njega; načelnica mis. odseka poroča o Misijonski mašni zvezi; branje pisma misijonarke Anice Miklavčič. Nabirka: za DŠV na tržaško škofijo 3600 lir, za kitajske misijone 10.700, za Mis. mašno zvezo 20.545, in sprejem novih 240 članic v zvezo. 1948. 13 družbcnic je darovalo duhovni šopek za Bengalijo. — V Mis. mašno zvezo se je vpisalo 47 novih članic, ki so darovale 6000 lir, za kitajske misijone 8000, za krst poganskih otrok 900, za DŠV 3355, za bengalski misijon 600. Brale so pismo misijonarjev iz Bengalije (Kharija), s. Miklavčič in brata Karla Kerševana C.M. — Razprodale so 200 knjižic o Baragi. 1949. Misijonski odsek je zboroval trikrat. Brale so članice na sestankih o misijonih, zgodbo "Asako” iz Mis. koledarja 1939 in p smo s. Miklavčič. — Trikrat so pripravile misijonski srečolov; daro-darovale so sveto mašo iza misijone. Članice so zbrale: za misijon šolskih sester v Južni Ameriki 1500 lir, perilo za misijonarje v vrednosti 10.600 l*ir. V Mis. mašno zvezo se je vpisalo 9 novih članic, za DŠV pa so zbrale 300 lir- 1950. Na tržaško škofijo so članice nakazale 8000 lir za DŠV; brale so pismo misijonarke Anice Miklavčič; v Mis. mašno zvezo sta se vpisali 2 novi članici. 1951. Brala se je 1 sv. maša za misijone, čl' tala so se 3 pisma misijonarja o. P3' deržaja in 1 pismo s. A. Miklavčič. Priredil se je 1 srečolov. Kar se je izdelalo in nabralo v letih 1949, 1950 in 1951 se je odposlalo misijonarju o. Poderžaj11 v Indijo in sicer: 1 mašni plašč, 1 anti-pendij, 1 večna luč, 1 zvonček, 1,9 rožnih vencev, 5 korporalov, podobice in razne drobnarije, 19 spodnjih hlač, 8 srajc, S brisač, 12 robcev, 22 vaznih prtov in prtičkov, 1 razpelo. Nabralo se je za Poderžajevo cerkev 50.000 lir. Podalo ?ro “Najdena hči”, dobiček v misijonske namene. DŠV poslala na škofijo 10.600 in za krst poganskih otrok 1200 lir. P°' slali misijonski centrali v Argentino 8 kg. znamk. 1952. Sta bili darovani dve sv. maši za misijone. (Predaval misijonar Wolbang C.M-in štirikrat so se čitala pisma misijo' n ar jev. Priredili 2 srečelova. Dobiček igre "Bele sužnje" namenjen za misijon?-Za sklad “2000 dolarjev” poslali 40.000 lir. DŠV poslala na škofijo 10.000 hrza krst 2.100 lir, misijonski centrali v Buenos Aires 4 kg znamk. 1953. Darovala se je, 1 sv. maša za slovenske misijonarje ter molila 1 ura češče-nja za misijone. Namen “Živega rožne#*1 venca” v oktobru je bil za misijone. Vo' ditelj Omerza je imel 5 predavanj. Enkrat je predaval misijonar Albin MiklaV' Voditelj je 4 krat čital pisma misijonarjev. V .misijonsko mašno družbo se j6 vpisalo 34 novih članic. Misijonski cen-■ali v Buenos Aires je bilo poslanih 16 V1 'Pol kg znamk; za sklad “3000 dolar-■,ev” pa 75.000 lir. Na škofijo za DŠV oddanih 10.000 lir. V Indijo je bilo polnih 10 knjig ter 7 “Kat. glasov”, 1 ‘tvod “Kat. misijonov" in “Duh. živi j e-JJJe”. Naročenih “Kat. misijonov”: 70. * fikrat srečelov in izkupiček igre “Fa-'°la” za misijone. 1954. . Darovala se je ena sveta maša za mi-SlJone in molila ena ura češčenja. Na-hien “živega rožnega venca” v oktobru Za misijone. Odsek je zboroval 4 kr.it, v°ditelj je predaval 2 krat o Baragi, 2 ? misijonih in čital pisma misijonarjev. riredil se je en srečolov. V misijonsko JJ'äsno družbo se je vpisalo 14 novih . ‘anov. Nabralo se je za krste 3.500 lir j za vrata nove cerkve v Khariju 43 dežjev. Na škofijo za DŠV je bilo posla-10.000 in za sklad “4000 dolarjev” ^•OOO lir. .Odposlalo se je: 7 “Kat. glasov” in 1 Duhovno življenje”, 6 misijonarjem 35 *niig, misijonarju Albinu Miklavčiču 8 2°dob v okvirju, 6 kosov novega blaga, otroški obleki, 2 rožna venca, p. Podržaju 1 ciborij, 1 vel um za blagoslov, . Večno luč, 2 kipca Srca Jezusovega, 1 "P sv. Jožefa, 1 kip Matere božje, 1 ^zpelo, več kipcev za jaslice, 2 zvončka, kropilnika, 2 kosa novega blaga za . oleko, 1 rjuho, 10 kosov rabljene oble-e; Podobice in druge drobnarije, enemu . ‘sijonarju 1.50 kg nabožnih razglednic ,1 Podobic, centrali v Buenos Aires 4 ? znamk. 1955. Drala ise je 1 sv. maša za misijone in molila 1 ura češčenja za misijone. Namen .'Vega rožnega venca” v septembru je 1 za misijone. Misijonar Pavli n je predaval s skiop-'^uimi slikami o Japonski in Kitajski, ls'jonski brat Karel Kerševan pa o Afriki. Prečitalo se je 5 pisem misijonarjev. Prirejeni sta bili dve kinapred-stavi in 2 srečolova. Misijonarjem se je poslalo: 10 “Kat. glasov”, 1 “Duh. življenje”, 1 “Kat. mis.” 6 nabožnih knj g, letnik 1954 revije “Vera in Dom”, letnik 1965 “Duh. življenja” in “Kat. misijonov”. V misijonsko mašno družbo so se vpisale 4 nove članice. Odposlalo se je: za krst 3.000 lir, v sklad za slov. misijonarje 80.000 lir, mis. St. Pavlinu 11.000 lir in br. Kerševann 2.000 lir, DŠV na škofijo 10.000 lir, centrali v Buenos Aires 17.50 kg. znamk. 1956. Darovala se je ena svet maša za misijone in molila 1 ura češčenja. Namen “Živega rožnega venca” v oktobru je bil za misijone. Vršilo se je 1 zborovanje s prizorom, prirejena 2 srečolova in 2 krat so se či-tala pisma misijonarjev. V Misijonsko mašno družbo se je vpisalo 105 novih članic. Poslalo se je misijonarjem 10 “Kat. glasov”, trem misijonarjem mesečno “Katoliške misijone", 3 “Duh. življenja”, 3 številke revije “Vera in Dom” in trem misijonarjem 18 knjig, za krst 5.900 lir, misijonarju Kustecu 100 svetinjic z zaponko, 4 kg. razglednic in podobic, mis. br. Kerševanu 5.000 lir, na škofijo za DŠV 10.000 lir, misijonski centrali v B. Aires 80.000 lir in 9 in ,pol kg. znamk. 1957. Brala 1 sv. maša za misijone in molila 1 ura češčenja. Vršilo se je eno zborovanje; čitalo 6 krat pisma misijonarjev, priredilo 1 ki-nopredstava, 2 srečolova in namenilo dobiček igre “Dora” za misijone. V misijonsko mašno družbo se je vpisalo 51 novih članic. Odposlalo se je: 10 “Kat. glasov”, č. g. Mansuetu Božič v Brazilijo en letnik “Kat. misijonov”, misijonarju Valentinu Pozniču 1 letnik revije “Vera in Dom” ter zemljevid Primorske, misijonarju Venceslavu Šušteršič v Bolivijo 1 knjigo in 2 “filmina” za poučevanje krščanskega nauka; misijonarju S. Poderžaj-u 25 dolarjev za motorno kolo in 0.50 kg podobic; misijonarju N. Kustecu 2 knjigi in 4 kg. znamk, za krst 1.000 lir, na škofijo za DŠV 10.000 lir, v sklad za slov. misijonarje 90.000, za Baragovo misijo-nišče 5.400 lir, 1958. Darovala se je ena sv. maša za misijone in molila ena ura češčenja. Namen “Živega rožnega venca” v oktobra je bil za misijone. Nakazalo se je misijonarjem Pokornu* Majcnu in Kustecu 34.000 lir in 2 dok Vršilo se je predavanje o misijonih na Kitajskem in v Indiji; 6 krat so S@ čitalo pisma misijonarjev; priredil se j® 1 srečolov. Odposlalo se je: 9 misijonarjem “Kat-glas” in enemu “Kat. misijone”; misij0-narju Kustecu v Indijjo 12 kg. razgled' nie in podobic ter 2 kg. znamk; za krst 7.400 lir; v sklad za.vse slovenske misij jonarje 110.000 lir, misijonarki Anici Miklavčič 40.000 lir in 2 dolarja, za Ba' ragovo misijonišče 40.000 Mr, na škofij0 za DŠV 10.000. DRUŽBI MARIJE MILOSTLJIVE V IMENU SLOVENSKE MISIJONSKE AKCIJE ISKRENI BOC POVRNI ZA NJENO ŠESTDESETLETNO MISIJONSKO DELO. Vodja Družbe Sv. Detinstva v razgovoru s kardinalom Agagiananom. J OB VESOLJNEM CERKVENEM ZBORU STANKO BOLJKA C.M. Podoba vzhodnega svetnika v ruskem kolegiju 'v Rimu. Pojdite po VSEM SVETU in oznanjujte evangelij VSEMU STVARSTVU (Mr. 16, 15). Prosim. . da bodo VSI ENO (Jan 20, 20, 21). Kristusova Cerkev mora biti vse-človeška, vse-časovna in ena. Ena in Vesoljna. Vesoljna, ker Kristus pravi, da je njegov evangelij za vse ljudi, "si mu morajo verovati in se krstiti. “Kdor bo veroval in krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo) pogubljen” (Mr 16, 16). Kdor po svoji krivdi na noben način ne pripada Cerkvi Kristusovi na zemlji, ne more računati z gledanjem Boga v večnosti. Še celo nekrščeni otroci, čeprav brez °sebne krivde, ki niso prejeli svetega krsta in umrje j o v tem stanju, ne bodo uživali nadnaravne sreče. Istočasno mora biti Kristusova Cerkev ena. Kadar pravimo “eno”, mislimo najprej na število. Tudi če govorimo o Cerkvi Kristusovi, je tako. Kristus omenja eno samo Cerkev, ne dveh ali več. Ketru obljubi, da bo nanj postavil svojo Cerkev. Na en temeljni kamen, eno Mavbo. Že zaradi povedanega ne smemo govoriti o več Cerkvah Kristusovih. omenjamo pravoslavno, anglikansko ali kako drugo “Cerkev”, vsaj poučeni takoj vedo, da s tem ne mislimo na več pravih Cerkva. Kristus je prosil, naj bi bili vsi njegovi verniki ENO: eno, ker bi jih družilo isto predstojništvo, papež in škofje; eno, ker bi verovali v iste razodete resnice in izpolnjevali iste zapovedi; eno, ker bi jih na znotraj družila ljubezen, na zunaj pa ista daritev in zakramenti. In ta edinost •*e Podlaga enosti, je vzrok, da je Kristusova Cerkev številčno ena sama. Katoliška Cerkev je ena in vesoljna Za nas, ki moremo opazovati katoliško Cerkev na različnih koncih Sveta, je pravo zadoščenje, ko vidimo, da je Cerkev po vsem svetu ista1. Povsodi imamo škofe in duhovnike, ki nam razlagajo isti razodeti nauk; povsod je maša enaka, povsod se deli sedem zakramentov, še obredni jezik je enak. Da naša Cerkev po pravici nosi ime “katoliška”, kar pomeni vesoljna, vsesvetovna, ne bomo dokazovali, ker je očividno. Torej se v njej izpolnjuje, kar je Kristus predvideval za svojo Cerkev: po vsem svetu se mora razširiti in povsod se mora na prvi pogled videti. Katoliška Cerkev, ki smo jo poznali v Sloveniji, je ista, ki smo jo srečali v Argentini, Kanadi ali Avstraliji- Pravoslavni Vendar pa tudi pravoslavni in protestantje pravijo, da je njihova Cerkev, prava Kristusova Cerkev, kjer se vsakdo lahko zveliča. Ali je res-tako? Zgodovina kot tudi lastno opazovanje nas prepričajo, da ne. Pravo-voslavna Cerkev ni ne vesoljna ne ena. Poglejmo najprej, če je pravoslavna Cerkev vesoljna. Na ameriškem kontinentu je pravoslavje skoraj nepoznano. Isto lahko rečemo o Afriki i» Avstraliji. Pravoslavne Cerkve so samo v Evropi in majhnem delu Azije-Torej ni vesoljnosti. Kaj pa edinost? Pravoslavne Cerkve so narodne in vsaka narodna Cerkev ima svoje lastno najvišje predstojništvo. Če je res, da različne pravoslavne Cerkve dajejo prvo častno mesto carigrajskemu patrijarhu, je pa tudi res, da ostanejo samo pri časti in noben pravoslavni patriarh kot poglavar določene pravoslavne Cerkve ne bo dovolil, da bi se 'patriarh i* Carigrada vtikal v vodstvo njegove Cerkve. Edinosti vodstva pri pravoslavnih ni. Če pa manjka te vrste edinost, se pa lahko razume, da se počasi vtihotaplja needinost tudi glede verskih naukov: glede vic na primer ali glede tega ali onega zakramenta. Pravoslavne Cerkve potemtakem ne izpolnjujejo ukaza Kristusovega: Pojdite po vsem svetu..., bodite vsi eno. Protestantje Vsaj tisti, ki žive v severnem delu ameriškega kontinenta, se dan za dnem srečujejo s protestantskimi bogoslužnimi zgradbami, ki pripadaj0 raznim ločinam. In ločin je vsak dan več. Kadar pravimo “ločine”, pa Ž® vemo, da ni edinosti. Vemo, da ena osnovnih zmot v protestantizmu, ki praviti a vsak lahko po svoje razlaga sveto pismo, nujno vodi do čedalje večjih razlik. Med protestanti, če si dovolimo, da nam to skupno ime zbere vs® tiste kristjane, ki so ločeni od Rima od 16. stoletja dalje, ima needrno^ strašne posledice. V nekaterih južnoameriških državah, kjer protestanti® pridobivajo na moči zlasti tam, kjer je nevednost večja in število katoliških duhovnikov manjše, je vendar boj med protestantskimi ločinami ali bolj® med misijonarji posameznih skupin tisti, ki najbolj hromi njihovo delo-Res je, da se včasih nekaj ločin poveže proti katoliški Cerkvi, res je I,a tudi, da nekateri protestantje smatrajo svoje “brate” za bolj nevarne ko pa katoličane. Edinosti med protestanti ni, in če so dosledni, je biti ne mor’®- A Skupina protestantskih reformatorjev na starinski freski. Da ni nobena protestantska ločina vse-svetovna, je tudi znano. Nekatere imajo precej pripadnikov in med njimi se mnogi v dobri veri žrtvujejo zrPtom, pozabili, da jih moramo pripeljati k tej resnici, bi seveda ne imeli ®rPVe ljubezni. Ljubezen ne more iti proti resnici. Božja ura. Bog sam pozna čas, ko se bodo ločene Cerkve zbližale s pravo Cerkvijo-Sv. oče nas prosi, naj za združenje Cerkva molimo in papeža moramo ubogati. Za združenje posameznikov s pravo Cerkvijo pa bo pomagal tudi dober zgled. Življenje dobrih katoličanov bi moralo na primer pri protestantih vzbuditi neke vrste “sum”, če morda mi nismo v edino pravi Cerkvi, če n' Bog z nami, ker je naše življenje tako, da se ga naravno skoraj ne da razložiti. Sklep opazovalcev bi moral biti takle: “Leta in leta ga opazujei*1 in vidim, da ni sebičen, da je iz srca dober, da pomaga vsem vsaj z dobr® besedo. In je katoličan in pravi, da more tako živeti, ker je katoličan. KaJ pa če bi imel prav, ko trdi, da je njegova vera edino prava?” Ne dopustimo, da bi bili ločeni kristjani, ki ne žive v pravi Cerkvi» bolj Kristusovi kot pa mi, ki smo prejeli to milost. MISIJONSKI DAROVI ZA BARAGOVO MISIJONIščE IN CERKEV MARIJE KRALJICE V LANUSU Argentina: Č. g. Albin Avguštin, 50; Pavla ‘Petek, San Justo, 500; N. N., Lanus, 100; N. N., Buenos Aiires, 100; družina Bokalič, Lanus, 120; družina Makovec, Ramos Mejia, 800; družina Glinšek, Lanus, v zahvalo, 100; ga. N. N. 1000; N. N. 996; č. g. Petek C.M., 670; č. g. Mejač C.M. 8.350; č. g. Jan C.M. 670; N. N. 500; družina Virant-Jan, 300; Franc Koprivnikar, 250; družina Špacapan, 100; družina Novljan, 75; družina Goljevšček, 70; vsi iz Lanusa; N. N. iz Mendoze, prošnja Baragi za družinske zadeve, 1.000; Anton Marinac, Bs. As., 10; Lucija Kukovič, Bs. Bs., 30, žpk. Anton Ravnikar 100. (Vse v pesih). U.S.A.: N. N. polletna vzdrževalnima za 1 gojenca 100 dol.; Mrs. Frances Marolt, Cleveland, 20 dol.; Rev. Janez Je-retina C.M., Joliet, 111., 125 dol. Francija: Usmiljenke, Pariz, po č. s. Andreji Šubelj, 30 dol. Avstralija: N. N. 9 funtov; Marija Martin 3 funte; France Vrabec 1 funt. ZA JUŽNOAMERIŠKO BARAGOVO ZVEZO N. N., družbenica, Trst, 10.000 h1’ Roza Ivančič, Bs. As., 20 pesov (člari^J rina); Ana Jug, Bs. As., 10 pesov; E-N., 1 sveta maša za Baragovo beatn1' kacijo, 30 pesov. ZA MISIJONE N. N., 10 pesov; černak Marija, I-9" nus, 10 pesov; Širca Boris, Bs As. 1^* .pesov. ZA DŠV in DSD Ivanka in Helena Kušar, 24 peso'» družina Jesenovec, 60 pesov; otroci 1 Lanusa, 57,75 pesov; Čop Avgust, Vik'9 Avgust ml. in Ivanka, vsi iz Morona,“ pesov; Mis. odsek San, Justo za DSP’ 12 pesov. SKLAD “KATOLIŠKIH MISIJONOV' Mr. John Komick, Inglewood, US^’ 3 dolarje. SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONAR.)E Za afriške misijone br. Keräevanu E“ iz prihrankov Miha, Lovra in Andrej Novak, 250 pesov. 2a Bernikov misijon (P. E. Sola) : J°rj*e Agesta y S ra., 500 pesov. N. N., dmžhenica v Rojanu, 1.000 lir; N. N., Trat, 100.000 lir. P° posredovanju č. g. Wolbanga C. M., darovali v Severni Ameriki od 1. jan. do 25. VIII. tega leta , Iz zapuščine pok. Janeza Miheliča (po škofu dr. Gregoriju Rožmanu), 100 dol. Za o. L. Demšarja S.J. in 100 dol. za A. Kladnika; Mrs. Lucija Tominc ,‘rh>s. zapuščina rajne matere Lucije Ka-*ai>) 100; Rev. Joseph Vovk 50; škof Gregorij Rožman (za o. Vladimirja R°sa S. J.) 40; M n s. Angela Čebašek '19.50; Matt. J. Tekavec 25; Mrs. Mari-Ja Remec (v zahvalo Baragi in Mali Toliki) 15, in Mrs. Ivanka Puc 5, skupaj j® (polovico tega —10— oddati o. Dem-Sai'ju); Mr. in Mrs. Slavo Oven, za pet. ?v. krstov na imena: Ana, Katarina La-y°ure, IPeter, Pavel in Janez, 20; Frank štrukelj (za Rev. F. Rebol M.M.) 20; ®*iss Minca Zupan 20; Mrs. Anica Tu-shar (za najbolj potrebne misijonarje y zahvalo za vse prejete dobrote in de-!®) 20; Mrs. Frank Tusha*' 17; Miss. "Iary C. Hribar 15; Mrs. Mary Kerzick potrebne misijonske postaje) 15; "I*ss Mary Anne Mlinar 15; Mrs. Marjet Smole (za č. m. Terezijo, Indija) jjl;50; Dekleta mi s. krožka v Gilbertu, "lihnesota (za s. Terezijo Medvešček za bet vreč cementa) 10; Mrs. Alojzija '°rjanec 10; Mrs. Francas Gregorich 'Za dva krsta na ime Gregor in Fran-10; Alojzij Vrtačnik 10; Miss n yances Krnicar 10; Anton Rozman •®P; N. N. 8; Mrs. Victoria Deslich (za ?ajbolj potrebne) 7; Mrs. Karla Kucker J. Jacob Fister 5.25; Joseph Cvetizar 5; aiss Marija Jeretina 5; Earl Moseley 'za sv. krst na ime Irena ob vstopu umi-a)oče sorodnice v kat. Cerkev v bolnici) n’ Rt. Rev. Francis Koretic 4.50; Frank snkar (za najbolj potrebne misijone) •50; Mrs. Pauline Russ 4; Mrs. Franji8.Majerle 3; Louis Gerbec (za revno ?lls>jonsko sestro) 3; Mrs. A. Sherek 3; hns. Victoria Holozän 2.50; Mrs. Ag-es Pierce 2.50; Miss Josephine Bericic •50; Miss Josephine Mokorel 2; Rev. °bert Senta 2; Janez Gerjol 2; Joseph Strancar 2; Mrs. Jennie Muhic 2; Mrs. Mary Benedikt 2; Mrs. Mary Skul; Mrs. Frances Asaben (za najpotrebnejše misijone) 2; Mus. Carolina Gregory 2; Fe lix Mavec 2; Anthony Ivec 2; Mr. in Mrs. Frank Kastelic 2; Rev. dr. Anton Kovačič 1.50; Mary Levar 1.50; Mrs. Mary Vavpotič 1.50; Frank Skvarča 1; N. N. 1; Mrs. Marcelia Gardieh 1; Mrs. Anna Ancel 1; po 0.50: Mrs. Pauline Vrečar, August Kovach, Mrs. Frances Skubic, Mrs. Frances Sernelj, Mrs. Antonia Trepal, Mrs. Emily Simoni,k, Mrs. Katherine Spreitzer. Znamke za misijone so darovali (od 16.11. do 26.VI1.1.1959) po c. g. Karlu. Wolbangu C. M.: Družina Blin; Mrs. Agnes Pierce; Mrs. John Tushar; Mrs. Mary Vavpotič; Mrs. Frances Gregorich; Rev. Eugene A. Davis C.M.; Rev. Francis Staub-le C.M.; Rev. Lawrence D. Gurtis C.M.; Rev. Salvatore Russo C.M.; Rev. Mart n Durkin C.M.; Rev. Cornelius Ryan C. M.; Mrs. Mary Mihelich; Mrs. Mary Skul; Frank Klemenčič; Mrs. Burton Tebo; Mrs. Mary Norton; Anthony Ivec; Mrs. Florijan Duh; John Košir; M. Miriam Zalaznik I.B.M.V.; Valeriu Dragota; Mrs. Ignac Vučko; družina Rafael Menič; Ivan Bizjak; Mrs. Dragica Hudolin; Miss Mary Hudolin; Mrs. Helen Korce; družina Oitzl; Miss. Vi-kica Parodi; družina Anton Kovačič; Mrs. Frances Černigoj; Rev. Joseph Vovk; Miss Josephine Benčič z učenci katoliške šole njenega razreda; Br. Jože Bevc S.D.B.; Rev. dr. Maksimilijan Jezernik; dr. Jože Basaj; Bro. John Bo-sco Tchiou S.D.B.; družina Siepka; Jacob in Katarina Brula; Mrs. Mary ShiU-bitz; družina Stnolnikar; Mrs. Agnes Bukovec; Bro. Alfred Smith C.M.; Si-ster Adolpha C.M.I.; Mother M. Elisa CjP.S.; Rev. Jacob Kolarich C.M.; Rev. John Kopach C.M.; Rev. Franc Sodja C.M.; Bro. Ciril Verdnik C.M.; Br. Alojzij Vodenik C.M.; Rev. Anton Zrnec C. M.; Rev. Andrej Prebil C.M.; Rev. Martin Ocepek C.M.; Rev. J. Doyle C.M.; Rev. Jules Meyrat C.M.; Sister Pauline Michell; Mirko in Elizabeth Lakovnik: Jurij Erzen; Miss Ivanka iPograjec; John Marentič; Mrs. Kerzick; Anton in Marija Muhic; Štefan Štukelj; Mrs. Paula Kenik; Mrs. Anna Pintarič; Marko Smrdelj; Jože in Antonija Kastelic; Lojze Ponikvar Jr.; družina Kastelic; Mrs. Ida Skubic; Prežljevi otroci; Miss Rezka Kramar; Ivankica Springer; Miss Malvina Žnidaršič; Mrs. Katarina Foys; Louis Peček Jr.; John Bančič; dr. Peter Markež z gospo; Sisters of the Ato-nement, Edmonton, Alta; Mrs. Rose Miosek; Orazio Proce; Mrs. Theresa Hodnik; Mrs. Joseph Homovec; Mrs. Frank Mlinar; Mrs. Minka Končan; Mrs. Frances Stopar; Anica in Silvica Ovč-jak; Mr. in Mrs. Anthony Martinčič (znamke in Chriistmas cards) ; družina Grebenc; Mr. Donald Cancienne C.M.; Jože in Johana Wessel; Mrs. Pauline Vrečar; Rev. Louis Ivandič O.F.M. (znamke in .Christmas cardsj ; družina Matevž Jekovec; John Sobočan; Mrs. Ulen; Bonny Rocco; Mrs. Mary Blanič; Mrs. Mary Malosky; Mrs. L. Prpieh; Mrs. Kata Grgurich; Mrs. Katarina Dra-ženovich; Mrs. Antonia Vukelich; Mrs. Frančiška Hrovat; Stanley Fister; Mrs. Stephanie Grozina; Mrs. Ana August; Frank Gregorc; Steve Liska; Frank Kužnik; Mrs. Franc Petrich; Mrs. Louis Debevec; Frank Skočaj; Mrs. Frances Marolt; Mrs. Vida Korošec; družina Gačnik; Rev. Vincent Rudzinskas; Miro Adamič; Miss Kristina Pressler; Miss Victoria Kerec; družina Jože Omahen; Mrs. Frank. Kosi; Miss Molly Cosič; Rev. John Fang C.M.; Mrs. Nevenka Sommerreger-Merganova; Mr. J. Berch-mans Loh S.D.B.; Sestra Rosalie Šmalc! Mrs. Juliana Kragel; Miss Kathy P°' pesh; Mother Ksaverija Pirc O.S.U.; dr Edvard Vračko; Tha White Sisters Africa; Sestra Benjamina Kardinal! Francis Turk; Fr. James Fitzgerald C-M.; M. Ksaverija Lesjak O.S.U.; Rev-Ladislav /Lenček C.M.; Rev. Andre"' Shashy; Mrs. Joseph Shashy; Rev. J»' nez Grilc; Mrs. Fred Conekin; Rev. Ja' nez Petek C.M.; Dr. Erwin A. Keitzei! dr. George V. Roilidis; Sestra Marie Vi»' cent Novak; dr. Tiberio E. Reyes; di-Edward Serrano; H. C. Strawn Pen)'; Rev. dr. Janez Vodopivec; Rev. Andrej Majcen S.D.B.; Mrs. Olga Zupančič! John Krofelj; Rev. Julius Šlapšak; Re"-Janez Zupan S.D.B.; Bro. Joseph Lu' kan S.J.; o. Lojze Demšar S.J.; Rev' Albin Kaldnik; Rev. John Bosco Hoanpf C.M.; Miss Milka Goričan; Miss Adelt» Bernier; Rev. T. Crossley C.M.; Rev-Vincent Ramello; Rev. C. Sweeney C» M.; Mrs. Margaret Kmetič; Luka Ku' mar; Rev. Emil Chiuch I.M.C.; Bro. K»' rel Kerševan C.M.; dr. Janez Janež-Rev. Janez Ehrlich S.J.; George Baja' lia; bogosl. Modeste Gasigwa iz Afr*' ke; Bro, Robert Kerketta S.D.B.; M-Deodata Hočevar O.S.U.; M. Angela B»' ho-vec O.S.U.; Rev. Oharies a. Wolbanft C.M.; ljubljanski škof dr. Gr. Rožman- Vsem plemenitim darovalkam in darovalcem v imenu slovenskih misijonarjev in misijonark in slovenske misijonske akcije sploh iskreni Bog. povrni! _______________________________________________.J Misijonar Wolbang se zahvaljuje MISIJONSKIM PRIJATELJEM V SEVERNI AMERIKI “Po sedmih letih in pol misijonskega dela povečini med rojaki v ZDA in Kanadi sem bil s 1. septembrom t.l. službeno nastavljen za profesorja latinščine in francoščine ter rednega spovednika gojencev v formacijski hiši Malega semenišča Vzhodne province Misijonske Družbe v Združenih državah. Naj bo ob tej priliki izrečena najiskrenejša zahvala vsem, ki so na kakršenkoli način sodelovali vsa ta leta Pri slovenskih misijonih v obeh prostranih deželah. Misijonar Andrej Prebil bo nadaljeval z misijoni za rojake po Kanadi. Molite zanj in sprejmite ga v naše slovenske skupine kot dobrega pastirja, ki mu je Prva skrb blagor njegove črede. Naj predvsem pionirji katoliškega življenja v raznih skupinah naših rojakov velikodušno pomagajo gospodu misijonarju doseči čim bolj naše rojake. Vsem požrtvovalnim Voznikom, pevcem, našim dobrim materam in skritim molilcem naj Bog njih žrtve teh zadnjih let poplača po božje. Do moje smrti bodo pri jutranjih svetih mašah na pateni Bogu darovani z vsemi svojimi nameni, problemi in dragimi. Vsem požrtvovalnim misijonskim sodelavcem teh let pa posebna Prošnja za nadaljnje zvesto sodelovanje pri slovenski misijonski akciji. Ne utrudimo se moliti drug za drugega, delati dobro in vsak po svojih močeh doprinesti svoj delež k naši skupni misijonski akciji: pri odkrivanju in utrjevanju novih misijonskih poklicev, z darovanjem v sklad za vse slovenske misijonarje, za vzdrževanje domačih bogoslovcev v domačih deželah in vzgojo misijonskega naraščaja v zaledju, z zbiranjem znamk za misijone ter naročanjem in branjem misijonskega tiska, posebej naših “Kat, misijonov”. Katerikoli fant iz naših družin v ZDA ali Kanadi, ki bi želel v Misijonsko Družbo —tu “Vincentians” imenovano— s silno pestrim delokrogom najraznovrst-nejšega duhovnega dela, kot bodoči misijonski duhovnik ali brat, naj 8e samo pismeno obrne na moj novi naslov. Tudi dekleta z misijonskim Poklicem imajo po isti poti veliko možnost, posvetovati se o vstopu y najprimernejšo misijonsko kongregacijo, ali med sestre učiteljice *n bolničarke. Vsi požrtvovalni misijonski poverjeniki in misijonski prijatelji naj Se poslej obračajo na moj novi naslov: Rev. Charles A. Wolbang, C.M. St. Joseph’ College P. O. Box 351 Princeton, New Jersey. U.S.A.” LEPO PROSIMO, PREBERITE TUDI TOLE: ZADNJE OPOZORILO! Vsem, ki do konca decembra letos ne bodo poravnali naročnine vsaj za letnik 1958 in nazaj, bomo pošiljanje lista z letnikom 1960 USTAVILI- Katerim od naročnikom s tako zaostalo naročnino je torej res kaj zil naš list, naj to pokažejo s tem, da obveznosti napram listu do tedaj poravnajo. Za vse druge bomo smatrali, da jim za list dosti ni in bi bilo nespametno jim ga še vnaprej vsiljevati in denar za to tratiti... TISTIM, KI SO LIST KDAJ NAROČILI, GA SPREJEMAJO IN GA NE* ZAVRNEJO, A TUDI NE PLAČAJO, veljajo tele resne besede: Vsaka neplačana naročnina pomeni veliko oškodovanje slovenske mit"' jonske akcije in slovenskih misijonarjev; vsaka neplačana naročnina oškoduje ostale naročnike, ker jim nikako1 ne moremo nuditi takega lista, kakor bi ga lahko, če bi vsi naročniki izpolni*1 svoje obveznosti; vsaka neplačana naročnina pomeni eno skrb in težavo več izdajatelj11 in upravniku — sredi itak velikega problema rednega izdajanja take#11 lista v izseljenskih razmerah. PROSIMO VAS, PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO! LEPO PROSIMO DRAGE POVERJENIKE, da se v izredni žrtvi potrudijo in čim preje poberejo naročnino na l*9j ne le za letd 1958, v kolikor je še v z as tanku, ampak tudi za leto 1959 -Težko nam je izdajati list s tako majhno naklado za to ceno. A če še naročnina ni pravočasno pobrana, je naš položaj še težji. Zato še enkrat-Lepo prosimo! Že vnaprej iskreni BOG PLAČAJ! NAŠIM DOBRIM, ZVESTIM, REDNO PLACUJOCIM NAROČNIKOM bomo silno hvaležni, ako pospešijo vplačilo naročnine za tekoči letnik, k j ga s prihodnjo številko že zaključimo! Ali verjamete, da smo morali \ tiskarni plačati že skoraj celotni letnik, prejeli pa za istega nismo dos*c* niti četrtino naročnine? Morda si mislite: Nič tako hudega, če jaz še P°! čakam z vplačilom.. . — a pri tem se ne zmislite, da si tako rečejo skot'9* vsi. Na tak način ni otežkočeno le redno izdajanje lista, ampak se del*1 J ovira še drugim podvigom slovenske misijonske akcije v zaledju. Vi P9 ' želite MISIJONOM POMAGATI, NE PA JIM ŠKODOVATI! Gotovo! Sklep: ŠE DANES PLAČAM NAROČNINO! NAROČNINA IN DRUGA MISIJONSKA VPLAČILA (Misijonska ma.š. na družba, darovi, za svete maše itd.) se plačujejo ali pri poverjenik'’1 (imena in naslovi na zadnji strani ovitka “Katoliških misijonov”) ali P9 naravnost na ime in naslov upravnika: Ladislav Lenček C.M., Cochabamb9 1467, Buenos Aires, Argentina. Prosimo pa prav lepo, da ne vlagate v pisrn'1 bankovcev, ki jih navadno ukradejo, ampak vedno samo čeke ozirom9 poštne nakaznice. IN NOVI M I SI.IONAR.il.,.? ZA BODOČNOST SLOVENSKE MISIJONSKE AKCIJE! ZA NOVE MISIJONSKE POKLICE! ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE! Vedno več je slovenskih misijonskih prijateljev, ki spoznavajo in priznavajo upravičenost Baragovega misijonišča in ki s svojimi prispevki sodelujejo pri njega delovanju, zlasti pri vzdrževanju in šolanju misijonskih gojencev! A nekateri še pomišljajo, se ne morejo odločiti, bi li podprli tudi to novo slovensko misijonsko akcijo... Tisti naj se spomnijo Misijonišča v Grobljah, ki je bilo pred 40 leti ustanovljeno: Ves čas svojega obstoja je zvesto širilo med Slovenci misijonsko misel; navezavalo stike z vsemi slovenskimi misijonarji in jim organiziralo ter pošiljalo znatno pomoč; delalo je za nove misijonske poklice in jih pošiljalo v misijone; izdajalo je “Katoliške misijone” in druge misijonske publikacije; delalo je za Baragovo beatifikacijo; sodelovalo s papeškimi misijonskimi družbami in s škofijsko misijonsko akcijo. Skratka: Ves čas svojega obstoja je zvesto in vsestransko vršilo svoje misijonsko zvanje. In ko je bilo poslopje razdejano, organizacija in pripomočki dela uničeni, delavci pozaprti in razpršeni, je ustanova ostala, živela in delovala ter na razvalinah opustošenja gradila in zgradila novo misijonsko akcijo: V Ljubljani, po begunskih taboriščih, v izseljenstvu. Obnovili so se misijonski krožki, obnovili “Katoliški misijoni”, obnovil stik s slovenskimi misijonarji, nanovo organizirala pomoč njim, in OBNOVILO SE JE MISIJONIŠČE KOT SLOVENSKO MISIJONSKO SREDIŠČE, čeprav ne več v Grobljah pri Domžalah v domovini, pač pa v Lanusu v Argentini, v izseljenstvu. TO BARAGOVO MISIJONIŠČE IMA ISTO POSLANSTVO KOT GA JE IMELO MISIJONIŠČE GROBLJE! ALI NE ZASLUŽI ZATO ENAKE OPORE IN POMOČI SLOVENSKE MISIJONSKE JAVNOSTI,, in to zlasti pri svoji najvažnejši in najpotrebnejši dejavnosti, ki je: VZGOJA NOVIH SLOVENSKIH MISIJONARJEV! Prijatelji slovenske misijonske akcije! Baragovo misijonišče se Vam priporoča, da se ga v svojih dobrodelnih gestah spomnite in mu s tem omogočite čim lepše delovanje, vse zato, DA MALI SLOVENSKI NAROD POSTANE VELIK MISIJONSKI NAROD, pa čeprav le po izseljenstvu, in da se tudi po nas, Slovencih, osvaja SVET KRISTUSU! SLIKA na prvi strani ovitka: Proseče oči j poganskega sveta. — Slika tu levo: Goba-j vec - japonski slikar slika Marijino podobo ru steno gobavskega zavetišča. IZ VSEBINE: Misijonska nedelja — Misijon stv o v luči vere — Svetovni misijon v besedi in sliki — Misijonska mašna družba — Naši misijona’ji pišejo — Idealno misijonsko sodelovanje — Ob vesoljnem cerkvenem zboru — Misijonski darovi — Misij0' nar Wolbang sc zahvaljuje — In noyl misijonarji. . . ? Osnutek za naslovno stran: arh. Marijan Eiletz. Registro de la Prop. Int. No. 528.263 Director responsable: Lenček Ladislao G* Domicilio legal: Cnchabnmba 1467, Bu>*n 1 A i res. “KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonski družlb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zvöze”. Izdaja ga “Baraga* misijonieče”. Urejuje) in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov urednist in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Mont de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA: V Argentini 90 pesov; v U.S.A. in Kanadi 3.— dolarje; v Italiji lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frank PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Lenček Ladislav C.M., Misijonska pisarna, Montes de Oca 320, Bs. Ai>L-U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM., St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princcto” New Jersey. — Rudi Kneiz, 679 E„ 157 St., Cleveland 10, Ohio. — Anica Tu* 1,1 ' Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. Franc Sodja CM., 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francia: Louis Klančar CM., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Mik n čič Anton, Spittal a/Drau. D. P. Camp, Kärnten, B. Seelsongeamt, Viktringef 1 26, Klagenfurt. .,t| Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s House, West Tee. Adelaide, S. AustiJI