Leto II.
Tedenska priloga »Slovenca" z dne 30. maja 1926, štev. 121.
Stev. 22.
Znamenitosti azijskega stavbarstva.
staro azijsko stavbarstvo občuduje še danes ves svet. Zlasti visolio stopnjo je doseglo v Siamu, kjer je ustvarilo pravcata čuda. NaSa
slika nam kaže siamsko svetišče >Wat Chang<.
170;
Tudi severni tefiaj je osvojen!
Preletel ga je prvi ameriški letalski častnik Byrd s svojim >Fokkerjem« (glej obe sliki) dne 9. maja. Par dni za njim ga je pa preletel še Amundsen z zrakoplovom >Norge«. Obe ekspedieiji sta se dobro posrečili.
Jos. Pilsudskj,
poljski maršal, ki je izvedel pred kratkim državni udar in odstranil konservativno vlado s predsednikom republike vred; gospodar položaja je sedaj sam.
K nafvečjemu ^trajRu s^^k^etovne zgodovine.
A. J. Cook,
centralni tajnik angleške zveze rudarjev, ki je tvorila središče zadnje velikanske stavke.
Grui^e stavkujogih se zbirajo v delavskih predmestjih.
Kakor znano, je izbruhnil štrajk dne 1. maja zaradi izprtja rudarjev in se ga je udeležilo nad 4 milijone delavcev, toda vlada ga je s svojim mogočnim aparatom in zaradi množice stavkolomcev
žal zlomila.
Prostovoljci se javljajo pred vladnimi pisarnami.
Da zlomi štrajk, je organizirala vlada takoj obsežne protiukrepe, zlasti so ji pomagali tisoči meščanskih prostovoljcev, ki so pomagali vzdrževati __najnujneSe obrale.__
Promet na londonski ulici med stavko.
Ob tej priliki so prišla na dan zopet najrazličnejša vozila, s katerimi so si ljudje pomagali, ki so pa sicer že davno izginila z ulic. Avtomobile .sio _stražili močni policijski oddelki._
171
Pred našo narodno skupščino v Belgradu.
dr, Lazar Markovič (X), znani prvak NRS v razgovoru z inozemsko časnikarico.i
Dr. J. Prince,
novi poslanik Združenih držav severne Amerike na našem dvoru, ki zna perfektno hrvaško in se jako zanima za Slovence in Slovenijo.
Dr. Nikola Nikič,
minister za gozdove in rudnike, ki je imel ob priliki zadnjih vladnih kriz znane afere s Stje-panom Radičem.
Z nedavnega potovanja ladje »Karadjordjevič« po Sredozemskem morju.
Udeleženci" potovanja na pokopališču 70.000 srbskih vojakov na Krfu poslušajo predavanje voditelja potovanja Milica in njegovega namestnika dr. Mama. (Primerjaj nedavne podlistke Fr. Sukljeta v
»Slovencu<.)
Slike k ^^Slovenskemu biografskemu leksikonu".
Cegnar Pran
(1826—1892), pesnik, prevajalec in politik.
Bulovec Karla
(* 1895), kipariea.
Cigale Matej
(1819—1889), pravoslovec in jezikoslovec.
172:
Ob šesti obletnici osvoboditve Slovenske Krajine.
Prof. dr. Matija Slavič,
naš izvedenec za Prekmurje pri mirovni konferenci v Parizu 1. 1919.-20.
»Salon de Glaces« v trianonski palafi (Grand Trianon) v Versaju,
kjer je bila podpisana dne 4. junija 1. 1920. mirovna pogodba z Madjarsko, po kateri nam je bila vrnjena >!Slovenska Krajina« (= Prekmurie). ,
ŽupnišiSe v Črensovcih.
z -f- zaznamovano okno je v sobi, v kateri je začel eden najodličnejših prekmurskih borcev za osvobo-jenje, sedanji poslanec SLS J. Klekl izdajati 1. 1904. >Marijin list«, drugi slovenski časopis v Prekmurju (prvi je bil >Prijatelj«, 1$75—1879).
Mejnik, med Jugoslavijo, Avstrijo in Ma.djar8ko v severnem Prekmurju. Od leve na desno stoje naš polkovnik Colak-Antič, angl. ^podpolk. Cree in madj, polkovnik Vassel, vsi glavni delegatje v razmejitveni komisiji.
Etnografski zemljevid Slovenske Krajine, predložen mirovni konferenci.
Naša slovenska letovišča: Kranjska gora in Mojstrana.
173
Josip Lavtižar,
župan najbolj zaiane slovenske alpske letoviške občine Kranjska gora na Gorenjskem.
Pogled na skupino Martuljka pri Kranjski gori z našim gorenjskim kmetiškim domom v ospredju.
Slika na levi: Mala okrepčevalnica Cuznar pri Peričniku med Mojstrano in Aljaževim domom v Vratih, najlepši izprehodni cilj iz Mojstrane.
Staroznana gctstilna »Šmerc« v Mojstrani,
priljubljen   turistovska in letoviška postojanka z dependanso in prenočišči.
Letoviške Kranjska gora,
v ozadju Razor (2601 m). Prisojnik (2547 m) in Mojstrovka (2332 m).
Letorišže Mojstrana,
v ozadju Triglavsko pogorje, za vasjo vhod v Vrata.
Naša slovenska letovišča
so znana in uvaževana daleč preko slovenskih mej, ker nudijo toliko svežih naravnih krasot, kot malo-kateira dežela v Evropi. Med najbolj priljubljenimi, izrazito alpskimi letovišči bi bilo omeniti v prvi vrsti Mojstrano in Kranjsko goro. Prva leži 750 m, druga pa 805 m nad morjem in obe tvorita izhodišče v celo vrsto najlepših tur slovenskih Alp (Julijske Alpe in Karavanke). Prvovrstni hoteli, penzijoni, gostilne, zasebne vile in hiše morajo zadovoljiti tudi najbolj razvajene letoviščarje.
Za velik del naše Gorenjske bi bil tujski promet lahko sploh eden najvažnejših virov dohodkov, ki zaradi splošne gospodarske krize tako usahujejo, le žal, da ne posveča prebivalstvo .povsod tej panogi tako velike pažnje, kot v Mojstrani in Kranjski gori ali pa v blejski okolici in ob Bohinjskem jezeru.
174
K XXVIII. medn. evharističnemu kongresu v Chicagi
ki se bo vršil letos od 20. do 24. junija in keterega se udeleži tudi več Slovencev v našim vladiko načelu.
Velepamik x01ympic« (46.400 ton), last družbe »White Star Line«,'|
s kalerim se odpeljejo dne 6. junija t. 1. Slovenci na čikaški evharistični kongres.;
Slovenski Orli na XXIII. mednarodnem evharistižnem kongresu na Dunaju
meseca septembra 1. 1923.
Kat. društva rokodelskih pomočnikov
na dunajskem evharističnem kongresu.
-Z razstave bratovščine sv. Reš. Telesa""
v ljubljanskem škofijskem dvorcu 1.1923. razstavljeni cerkveni paramenti so namenjeni nbožnim cerkvam domače škofije.
Slovesna procesija na XX. mednarodnem evharisti^nem kongresu 1. 1909. v Kolinu na Reni.
Križem   Slov^enije«
1751
Slovenske sportistke v Soiiji.
Nedavno so obiskale Bolgarijo jugoslovansj<e sportistke, med katerimi je bilo tudi več Slovenk. Naša slika nam jih kaže pri sprejemu na kolodvoru v Sofiji.
. Duh. svetnik Iv. Vreze,
profesor veronauka na mariborskem učiteljišču, ki je bil nedavno imenovan za papeževega častnega tajnega komomika.
Ljubljanski visokošolci pred Koseskijevo rojstno hišo.
Pred kratkim so priredili ljubljanski akademiki pod vodstvom dr. I. Prijatelja poučen izlet v Prevoje, Lukovico, Krašnjo, na Brdo, v Koseze in v Domžale.
Slovenska industrija v Južni Ameriki.
Znana tovarna parketov Fr. Kotnik na Verdu je sestavila za razstavo v Buenos Airesu iz parketov gorenji vzorec.
Osebje računovodstva delegacije ministrstva financ za Slovenijo
ob priliki upokojitve svojega dolgoletnega ravnatelja A. Hozhevarja (X)-
Anton Slatnar,
tiskarnar v Kamniku, velik Jugoslovan, a še večji Slovenec, ki je umrl 16. t. m., star 59 let.
176
Prekmurske obletnice.
(Dr. Matija Sbvič.)
Pogledal sem v svoj zapisnik, kako je bilo danes (20. maja) pred sedmimi leti (1919) z našo Slovensko Krajino na mirovni konferenci v Parizu. Bil je prvi majhen solnčni žarek, ki je posijal na Slovence. Ta dan so bili namreč pred teritorialno komisijo, ki je pod predsedstvom Francoza Tar-dieuja delala meje za vsa sporna ozemlja, naši trije glavni delegati Trumbič, Vesnič in Zolger, predsednik naše etnografske ali teritorialne sekcije Ovijic ter tajnik delegacije Vošnjak. Pašic, predsednik delegacije, je bil prejšnji dan bolan, zato ni bil navzoč. Trumbič je napravil splošni uvod. Potem je govoril Zolger za koroško-štajersko-prek-mursko mejo, ki je bil izvrstno pripravljen, tako da so ga z velikim zanimanjem poslušali po predloženih zemljevidih. Vesnič je govoril o mejah proti Ogrski sploh, Cvijič pa o Baranji. Pri večerji nam je povedal Zolger, da je bil vtis dober, ini da pridejo Koroška, Prekmurje in Baranja še enkrat v pretres pred deseterico (Svet desetih. Conseil des Dix, po 2 od peterih velesil), ki je prej naše zahteve že odklonila.
Prekmurju se je sploh do tega časa slabo godilo v Parizu. Najprej je bila ta neprilika, da je PaSič moral oddati od nas zahtevane meje, preden smo bili izvedenci za slovenske meje v Parizu, prve dni 1. 1919. Tako je predložil mejo, pri kateri je bilo Prekmurje celo izpuščeno. Ko je prišel inženjer Mačkovšek iz Ljubljane v Pariz, 6. januarja 1919, je zarisal nove slovenske meje, ki so íe potem naknadno poslale, tako da je ta zamuda ostala brez zlih posledic. Toda Prekmurje kljub temu ni prišlo prav nič v pi^tev. Pet res »velikih« velesil se sploh ni hotelo brigati za take malenkosti pri mejah. Ti bi dali najrajši Dravo za mejo, od Celovca do Donave. Ko smo pritiskali z Baranjo, Medjimurjem, s Slovenskimi goricami in Prek-murjem (Slovensko Panonijo), so se zadovoljili, da bi bila Drava meja na Koroškem in Štajerskem niže Maribora. S Koroško je šlo potem vsled poročila Amerikanca Milesa, ki je pregledal Koroško, vedno bolj na slabo proti plebiscitu, Štajerska se je pópela od plebiscitne nevarnosti skoro do polnega uspeha, da bi pa »velesile« šle z mejo čez Muro radi 100.000 Slovencev, o tem še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Bilo je 8. marca 1919, ko smo se zbrali vsi Silovenci v Žolgerjevi sobi, da bi zbrali »argumente za rešitev levega brega Drave«. Proli koncu seje je prišel k nam dr. Smodiaka z naznanilom: »Nagibajo se k mnenju, da bi bila Drava meja samo do inkluzi\'no Maribora; tCKla tudi o Mariboru gre barometer za 2 stopnji više, a za Celovec je slalK).«
Šele 24. marca 1919 sitto zvfedeli vsaj to, zakaj ne marajo vzeti Prekmurja v jugoslovansko mejo, in sicer: 1. ker vedo premalo o Prekmurju, vedo, da je tam nekaj Slovenov, a v ogrski statistiki jih ni skoro nič; 2. ker ne najdejo na zemljevidih uradne statistike prekmurskih krajev; 3. ker je Prekmurje za jugoslovansko mejo nekaka škofovska kapa, ki ne gre piav zraven; 4. ker naj Slovenci nekaj popuste, ker dobe zase bolj važne kraje (mislili so takrat na Maribor, ne da bi to rekU). Kar se tiče prve točke, je bil vzrok ta, da uradna ogrska statistika 1. 1910 ni štela Slovencev posebej, ampak v rubriko: »druge« (narodnosti), kamor so šteli tudi cigane. Krajev pa res niso mogli povsem določiti, ker so bila v statistiki najnovejša pomadžarjena imena, ha zemljevidih pa so imeli starejša imena. Zato sem priredil poleg knjižice o Prekmurju še posebno knjižico o prekmurski statistiki. Vzel sem za podlago ogrsko statistiko iz 1. 1890, ker se v tej štejejo Slovenci (Wendi) v posebni rubriki, v rubriki »druge« (narodnosti) pa sami cigani in enaki majhni narodni drobci, in pa zato, ker je tega leta naštetih še res veliko Slovencev. Zraven pa sem pripisal statistiko iz 1. 1910, tako da se je videlo, da je rubrika iz 1. 1890 »Slovenci« prešla 1. 1910 v rubriko »druge« (narodnosti). Pridejal sem krajevnim imenom iz 1. 1910 tudi starejša prekmurska imena. Ko sem še priložil etnografski zemljevid v treh barvah, kjer so se cek) do 5% majhne narodne manjšine poznale, in je bilo etnografsko razmerje na en sam pogled razvidno, ne da bi bilo potrebno pogledati v kako statistično knjigo, tedaj jim je bil dejanski položaj popolnoma jasen. Pri tem sem tudi pokazal, da Madžari niso vestno šteli. V vasi Anjdrejci v sredini samo slovenskega Prekmurja so 1. 1890 našteli 302 Madžara, 1. 1910 pa 4 Madžare, 1 Nemca in 335 »drugih« (narodnosti), tako da je jasno, da !>o 1. 1890. vse ljudi šteli za Madžare, dasi so bili razen par sami Slovenci. (Na karti v »Ilustr. Slovencu«, ki ni v barvah, je razmerje označeno v bolj majh-riem obsegu, »madžarski« (1) Andrejei pa so na karti.) V nekaj tednih se je situacija spremenila, aačeli so govoriti o plebiscitu v Prekmurju. Dne
29. aprila se je zvedelo, da je komisija šla z mejo čez Muro; kako daleč, ni hotela izdati. Bili smo potem z Ehrlichom, Čokom in Kovačičem ponovno v zvezi s češko delegacijo. Ko sem n. pr. pravil dr. K. Kramafu, naj nas podpira glede Preknjurja, je rekel, naj bi zahtevali, kakor oni, »koridor« med Češkoslovaško in Jugoslavijo preko Prekmurja, tedaj bi nas rad podpiral. Kljub vsem obiskom pri raznih osebah velesil smo 13. maja, preden smo naravnost zvedeli, čitali v pariških jutranjih listih jugoslovanske meje brez Prekmurja in Baranje. Zvedeli pa smo, da je bil amerikanski profesor na univerzi »Columbia« v Newyorku Johnson iz^delal predlog, da dobimo nekaj Prekmurja, namreč sedanjo državno mejo, in da je predsednik Tardieu tudi predlagal za nas Prekmurje, da pa ta predlog pri »desetorici« ni dobil večine. Ko smo potem v seji naše etnografske sekcije slovenski izvedenci govorili v prilog Prekmurja in Koroške, ki so ji takrat prisodili plebiscit, je rekel srbski univ. prof. Stanoje Stanojevič: »Za Slovence je to vitalno vprašanje, iz|uba Prekmurja, Koroške, Primorja itd.; za nje bi bilo l)olje, da so v Avstriji, lam so bili vsaj vsi skupaj.« Situacija se je začela glede Prekmurja vendarle obračati na bolje. Naše prekmurske knjižice in zemljevid smo nosili in razlagali okoli zlasti pri Angležih, med katerimi se je začel zanimati za Prekmurje Leepers. Toda za spremenitev predloga o Prekmurju bi bilo treba s<^lasnega sklepa. Zato je bilo treba iskati vseh mogočih zvez. Pri Amerikancih je tačas govoril univ. kolega Johnsonov v Newyorku, preCanski Srb Pupin. S Tardieujem in Amerikancem Lansingom je govoril za nas na mojo prošnjo tudi češki zunanji minister dr. Beneš, vpliven in bistroumen diklomat, ki nam je informiral tudi japonskega glavnega teritorialnega izvedenca, o katerem smo izvedeli, da večerja v isti restavraciji, ko dr. Beneš. Japonci so obljubili, da bodo za jugoslovansko Prekmurje glasovali, če pride še enkrat pred >desetorico«. Velik strah nas je obhajal le radi Italije, ki bi s svojim glasom lehko zopet vse preprečila.
Tako je prišel oni veseli 20. maj, ko so naši odposlanci naredili pred Tardieujevo komisijo dober vtis za reasumpcijo sklepov o Koroški, Prekmurju in Baranji. H koncu maja smo zvedeli, da bomo dobili Baranjo in Prekmurje z Radgono vred.
Zadnjo so nam zopet ugrabili Italijani v prilog Avstrijcev, potem ko so ti dobili svoje mirovne pogoje v Št. Germainu. V juniju se je odvračala zlasti že zopetna nevarnost za plebiscit na Štajerskem in se je delalo za plebiscitne pogoje na Koroškem.
V juliju pa smo skušali dobiti še rabske Slovence k Jugoslaviji, 11 vasi in mesto Sv. Gothard (Monošter), v celem 5800 Slovencev, 1000 Madžarov in 1000 Nemcev: 9 vasi je skoro čisto slovenskih, trije kraji so mešani, Sv. Gothard je kot sedež uradov seveda tudi mešan. Zahtevalo se je obenem dovoljenje, da sme naša vojska vkorakali v Prekmurje, da se uvede jugoslovanska uprava. Dne 9. julija je vrhovni svet petih (Conseil des Cinq), v katerem so bili takrat Clemenceau za Francijo, Lansing za Ameriko, Balfour za Anglijo, Crespi za Italijo in Matsui za Japonsko, potrdil sklep komi-siije, da naj bo Prekmurje jugoslovansko. Glede rabskih Slovencev pa so se Francozi že nagibali k temu, da bi dobili vsaj 9 čisto slovenskih vasi, drugi pa niso hoteli o tem nič slišati. Joli.ison nam je razlagal, da je razvodnica med Rabo in Muro dobra meja in da za izgubo rabskih Slovencev dobimo nekaj Madžarov okoli Dolnje Lendave. Vrhovni svet pa je 1. avgusta 1919 to zahtevo o rabskih Slovencih odklonil, pač pa dovolil, da je Jugoslavija smela zasesti Prekmurje, kar se je zgodilo 12. avgusta 1919.
V tem zmislu se je predložila mi:ovna pogodba <^ski delegaciji, ki jo je vodil grof Albert Apponyi. Reklamirali so seve med drugimi rečmi tudi Prekmurje nazaj. Pri tem so sebi v škodo, nam pa v prilog poudarjali, da v Prekmurju ni Slovencev, ampak da so Vendi. Avstrijci so tudi enako argumentirali, da bi dobili levi breg Drave. Trdili so, da tam stanujejo neki Vendi, ki govore na pol nemški, n. pr. plug, skarja, zesely, gvir. Ogrsko spomenico pa sta naredila prekmurska rojaka, »Venda«, Aleksander Mikola, profesor v Budimpešti, in L Melich, tudi tam. Simpatizirala sta seve z Ogri, a iz lokalnega patriotizma sta pretiravala in trdila, da ima vendski (prekmurski) narod višjo prosveto in večje slovstvo ko Slovenci, da je vendski (prekmurski) jezik čistejše slovanski kot slovenski, ki da je zelo germanizjran in pod
vplivom češkega jezika.    (D.li« gUi v oitalem .Slovencu")
Miklaveič,
folman-^ »lUrije«, ki je praznovala pred kratkim svojo petnajstletnico.
Iz zadnje vladne krize v Belgradu:
Sv. Pribičevič: »Jaz sem pa ena revna stvar,
sam Bog ve, kje je preljubi moj par.« Ljubljansko »Jutro«: »Središče politične situacije tvori SDS.«
Fotolito in offsettisk jugoslovanske tiskarne v Ljubljani.