ZSYL7EN7E IN J VET STEV. 15. V LJUBLJANI, 14. OKTOBRA 1934. KNJIGA 16.1 JESENSKO SONCE POT K OBLIKOSLOVJU KULTUR MIROSLAV ADLESIO anes, ko se z vulkansko naglico tope ideje v kaotični magmi vsakdanjosti, ko iz stoterih raznolikih nastrojenj vznikajo nazori in ideali, ki so nalik eno. _ dnevnicam že v naprej obsojene v nagel pogin, se vendarle tu pa tam stvori oborina, ki jo ne zamori takoj neustavljivi čas, ker mu manjka zanjo še — zlatotopke. Površna mnenja in splošne formule, ki hočejo lapidarno očrtali značaj plemen ali narodov, kot na primer trditev, da so Francozi dogmatiki ali skeptiki, Nemci mistiki ali kriticisti, Rusi apokaliptiki ali nihilisti, se izkažejo namreč prej ali slej le kot zrna v kaleidosikopu delovanja in ne-hanja dotičnih zajednic. Toda kljub vsem nedognanostim je gledanje in prodiranje v nepoznane, nedosegljive in včasi celo tajinstvene sfere še vedno značilnost naše kulture, ki ni le prvobitno in nedojemljivo ustvarila glasbo in slikarstvo, marveč tudi mistiko in filozofijo ter izoblikovala tipe svojih nastrojenj v Hamletu, Faustu in Manfredu, simbolih zapadnoevropskega človeka. Del teh poosebljenj vidimo v Kolumbu, ki se je bil z edinim orodjem, z magnetno iglo, napotil preko morja, vidimo v Michelangelu, ki je z dletom in čopičem izoblikoval stvarjenje in zadnjo sodbo, v Napoleonu, ki je z mečem in topovi hotel združiti okcident z ori-entom ter v vseh tisočih mislecev, modrecev, junakov in pesnikov, umetnikov in svetnikov, ki jih je usoda odlikovala z genialnostjo. Preko dela teh velikanov in življenja vseh malih, nepoznanih jim soljudi počiva delo kulturnega zgodovinarja, ki mu je naloga: iskati, urejevati in tolmačiti. Oni, ki mu leži težišče na levi strani te dejavnosti je zgolj znanstvenik, oni pa, ki mu bo ta stran le raagle-dišče in opora, mora biti, če naj bo njegovo delo nadpovprečno, obenem pesnik ali filozof. In kakor je v matematiki le redko kdo istočasno dober geometer in algebrajik, tako je tudi v kulturni zgodovini redek oni, ld združuje oba načina gledanja. Kajti zamisel in svetozor kulturnega zgodovinarja v enem ali drugem smislu ni odvisna le od čiste resnice, ki jo iz življenja podveženih tokov itak ni moči dokončno posneti, ampak tudi od vere ali prepričanj, ki so dana posamezniku že v naprej in katerim kljub vsem težnjam ni moči odoleti, ker »ne spoznavamo resnice le z razumom, ampak tudi s srcem« (Pascal). Zato ima tudi vsaka doba svoj pogled na svet in se tolikokrat ponavljajo isti nazori, dasi v spremenjeni obliki ali na drugi podlagi, ponavljajo, ker so potrebni in zato zmožni zaživeti vnovič v mišljenju posameznika. V povojnem času je vzniknilo nebroj sistemov, ki jim je bil glavni predmet tolmačba kulturnega razvoja v filozofskem smislu. Vse pestre nazore ter raznolika pronicanja v človeško delo kot enoto pa preveva le ena skupna nit: odklonitev materialističnega nazora v napredek kulture. To odvračanje prehaja celo do zadnje meje, ki odreka kulturni zgodovini vsak smisel. Med tema dvema tečajema, med napredkom in nesmislom, je torej stala zgodovinska miselnost zadnjih desetletij, ko jo je bil reševal machiavellizem človeškega duha, hoteč jo — brezpogojno — rešiti. Ena izmed najopaznejših rešitev si je pomagala s silogizmom: Če naj je zakon matematičnega naravo-znanstva, po katerem zgodovini ne pri-tiče brezkončen in premočrten razvoj kvišku, neuporabljiv, potem mora biti rešitev v tej dilemi plč zakon naravoslovja — biološki zakon — ki narekuje vsakemu živemu bitju: nastanek — porod in preminitev — smrt, ker je namreč še vedno bolje verovati v zakon kot v nesmisel ali pa celo sklepati: »Ignorabimus!« (Nikdar ne bomo vedeli.) Biološki zakon, prenešen na duševni in družabni razvoj ljudi ter njih nravnost in izobrazbo, je našel duševnega očeta v Nietzscheju, ki se je sicer oklepal načela assasinov: »Nič ni resničnega, vse je dovoljeno«, toda je v tem pogledu vendarle vsilil svojim naslednikom bajanico za pronikavanje v bogastvo kultur, s katero so le-ti vsaj deloma napravili iz nereda red, iz kaosa kosmos. Sprva so Nietzschejevi nasledniki iskali — po merilu stare zgodovinske znanosti — zveze med posameznimi kulturami na podlagi pojma o kulturnem krogu, ki jim je obrnil pogled na skladne posameznosti v kulturah vsega sveta. Pozneje pa je Spengler tudi temu nazoru dal slovo, po katerem je kulturna zgodovina naravoslovje kulturnih duš s poudarkom na rasi in deželi z njima lastnim tempom, slogom in fiziognomijo ter z letnimi časi kot najopaznejšo zakonitostjo. Spenglerju, nasledniku H. St. Chamberlaina. sta Goethe in Nietzsche, Faust in Zarathustra, tečaja okoli katerih je zgradil svoje simbole za uganko in usodo življenja, sveta in zgodovine. Toda njegov) glavno delo, ki prehaja mnogokrat v mistiko in metafiziko, je izzvenelo kljub temu — saj navzven — v enem samem pesimističnem akordu: »da živimo v času propada, ki si ga sicer nismo izbrali, ki ga pa kot nam namenjeno usodo ne moremo utajiti, če le nismo norec, šarlatan ali pedant«. Proti Spenglerju in njegovi biološki metodi v »Propasti zapada« se je že pred poldrugim desetletjem obrnila množica učenjakov, ki so s prav istimi biološkimi metodami dokazovali ne-vzdržnost metode, ki iz treh sličnih kultur (zapadne, antične in arabske) sklepa enako kot biolog, ki potrebuje tisoče primerov za svoj sklep z mnogimi izjemami. Spenglerju ob strani pa je zrasel genialni, skoro povsem samonikel človek, ki mu pomenja Propad le »velikopotezni testament« za zmehaniizirani nauk o kulturnih krogih: Leo Frobe-nius. Več dvanajstic knjig in deset ena do triletnih potovanj po Črnem kontinentu, sta vnanja oborina tega človeka-znanstvenika, ki je, obdarovan z »velikima božjima darovoma«: »le nécessité de travailler« (potreba po delu; Voltaire) in »zmožnostjo v Mnogem uzreti Eno« (Plato), globoko proniknil v skrivnost nam tujih kultur. Kar je iskal Faust, ko je sprevidel jalovost filozofije, medicine in teologije v — magiji: Rešitev velike uganke o svetu in življenju ali kar iščejo v svetu naravoznan-stva fiziki: ErAten pogled, formulo, ki bi zajela gravitacijo in atom in elektriko z optilko vred, prav to je skušal najti Frobenius in puncto: Kultura. Rezultate svojega iskanja je združil v najnovejšem delu, v »Kulturni zgodovini Afrike« z značilnim podnaslovom: »Prolegomena k historični morfologiji« — Uvod v zgodovinsko oblikoslovje, kjer ditirambično in lapidarno hkrati prehaja od izlaganja kulturnih tvorb v pesništvo in metafiziko, katere se sicer brani, pa ji kot pravi potomec Kantov, ki je bil »prepričan, da je prava in trajna dobrobit človeštva odvisna od metafizike«, pač ne more odoleti. V začetku si tudi avtor Prolegomene ne more !kaj, da ne bi nalils drugim so- ASTRE dobnikom, očrtal svoje stališče in gledišče: »Kaj vidimo? Mi, ki smo rojeni iz življenjskega občutka trdnih ,d e j-s t e v' ,r e s n i c' in ,r e d a'. Mi, ki nam je bila babica svetoven nazor, po značaju s ličen voznemu redu ali seznamu borznih tečajev.« Pa se obrne še k naravoslovju, ki je speljalo človeštvo z gotovostjo v računih, z neštetimi poskusi ter z »uporabljivo« snovjo do vseza-vednega stališča, do najbolj samozavestnega pogleda na svet, do spoznanja, da je doseglo višek kulture. Pri tem sta zbežala človeškemu očesu pogleda na enotnost pojavov in — preko dejstev —- v notranjost resnice, ker je bila pač znanost namenjena le »površini«. — Zemeljsko površje je bilo dozdaj torišče geografa, geologa in prirodopisca, ki so videli popolnost le v »večanju muzejev«. Temu ravninskemu gledanju stavlja Frobenius nasproti »gledanje v globino«, s katerim hoče obračunati z materializmom preteklega stoletja : »Resnično! Reči moramo ponižno: začetniki in krpači smo še danes! Toda zajeti smo od veličine in krasote paideu-matske (paideuma — duša sveta) resničnosti. V ponosni ponižnosti smo pripravljeni, ker nam je prisotna milost gledanja v globino«. Tu ne moremo kaj, da se ne bi spomnili na poliglota in »velikega diletanta« Schliemanna, ki je prvi skušal dejansko prodreti v »globino« — morda res v lovu za zlatom, kot to trdi Ludwig — ter s krampom in lopato dokazal »resničnost« grških epov, ki so veljali do tedaj za plod izmišljanja. Toda že vstaja pred našimi duševnimi očmi dežela sonca — Afrika. Taka, kakršna je bila, preden so vanjo vdrli be-lokožci. Milje dolge avenije, obdane z drevoredi palm, na stotine kilometrov posejanih in negovanih polj, množica ljudi, oblečenih v svilo in baržun, urejene države, mogočni vladarji, cvetoče industrije. »Tako slovejo opisi morje-plovcev d'Elbéeja, de Marchaisa, Piga-fetta ter potopiscev iiz petnajstega do sedemnajstega stoletja, vse dotlej namreč, dokler ni potrebovala Nova dežela — Amerika: sužnjev, ki jih je nudila Afrika na tisoče! Ker pa trgovino s sužnji ni bilo nikoli mogoče enostavno zagovarjati, so bili iznašli tedaj zanjo opravičilo: degradacijo zamorca, po kateri je postal le-ta na mah pol-žival. roba, njegova vera fetišizem. Ta nazor je nato prešel od ene generacije do druge, dokler ga nismo sprejeli tudi mi. Toda y resnici nahajamo še danes v predelih Afrike, kamor še ni zašel vnanji vpliv, tudi v Sudanu, pristno in toplokrvno afriško kulturo, katera je v nasprotju z azijsko, ki je sicer polna blestečih lepot, fantazij in prožno-upogljivih mnogovrstnosti v svojem bistvu in slogu okorna, enostavna, smotrenejša, strogo tektonska ter sli&ia oni, ki jo še danes izžarja predislamski Egipt. V ta nedotaknjen svet kulture se je vživel Frobenius ter v nji, s svojo za-padno miselnostjo postal skoro pesnik Nietaschejevega kova : »Za resnico« so se ti ljudje preteklosti borili! Toda v »resničnosti« obstoja uganka življenja! Umetnine so hoteli »razumeti«, pa so pozabili, da izvirajo iz »g a n o t j a«. Kajti umetnosti so zanj usfvaritve, ki gredo preko božjih; ter: »Umetnost sama je vzvišena oblika kulture v deviški čistosti in nedotakljivosti.« Ali: »Vsa resničnost je nadčasna. Nič ni v smislu človeške dojemljivosti minljivega. Tudi stil preživi možnost predstavljanja.« V tej knjigi vidimo zopet lahko nazorno, da nam vsa razglabljanja o oblikah kulture ne povedo toliko kot nam pove neizmaličena, globoko zajeta in z elementarno silo izpričana beseda, porojena iz pristnega nastrojenja. Nje tretji del — najobsežnejši in najne-osebnejši — z naslovom: Izmišljanje, nam da namreč šele pravi vpogled v to, kar je za spoznanje kulture bistveno in potrebno. Ko se poglobimo v te izbrane epe, spoznamo šele, In to bolje kot iz vseh za umetnost ebenovinaste rase značilnih umetnin, veličino in usodo črnega plemena, se nam razodene šele sfinga, ki je skrivala tajnosti ogromnega, s soncem ožarjenega kontinenta. Ko zapolje vsebina teh umetnin besede mimo našega spomina, se nam skoro ne zdi nesmiselna trditev: »da je celo v pisanem svetu pravljic red, ki je smiseln, ,ker nudi smiselne oblike življenja'«. Dasi se nam, sinovom motorja, zdi mirna motritev našega avtorja dokaj nesodobna, občutimo pa vendar — pri vživetju v njegove misli in v kulture, ki jih opisuje in opeva — v nas samih nekaj, kar nas k temu »protinožcu« vabi in privlačuje: pomanjkanje neke globoke »kosmične sile«, ki nam jo rojenice niso mogle ali niso hotele prisoditi. IZ KRANJA V CHICAGO DR. FRED C R O B A T H NADALJEVANJE Obisk svetovne razstave World's F ai r rugi dan je bil namenjen svetovni razstavi z motom »A Cen-tury of Progress« (sto let napredka). Kakor sem že omenil, leži razstava južno ob Michi- __J ganski aveniji ne daleč od »Loopa« na obali jezera, ki so ga več let zasipavali, da so pripravili dovolj prostora za razstavo. Na obrežju stoji pred razstavnim prostorom krasna stavba v grškem slogu »Marshall Field Museum«, poleg nje pa novi stadion iz betona za 120.000 gledalcev in največji akvarij Amerike. Tukaj je tudi glavni vhod na razstavo, pred njim pa pravo ameriško vrvenje in gneča okrog pro-dajalnic vsakovrstne robe, zlasti pa okrog blagajn. Od vhoda drži približno 40 m široka asfaltna cesta, vsa ozaljšana z neštetimi rdečimi zastavami proti glavnemu »paviljonu znanosti«. Desno in levo stojijo manjši paviljoni Češkoslovaške, Švedske, Norveške in še nekaterih drugih držav. Pročelje paviljona znanosti je okrašeno s fantastičnimi kipi in arhitektonskimi okraski. ^ Paviljon sam je zidan v tri nadstropja. V njem je z nazornimi slikami prikazan razvoj fizikalnih, tehničnih in drugih znanosti, poleg Palača elektrike na svetovni razstavi v Chicagu Glavni vhod na chicaško svetovno razstavo tega pa je industrija razstavila neštete stroje in modele svojih obratov. Več dni časa bi moral imeti, če bi si hotel vsako stvar podrobneje ogledati. V tem paviljonu, kakor tudi v vseh ostalih so tla pokrita z linolejem, tako da so prostori zmerom nenavadno čisti. V neposredni bližini paviljona znanosti stoji »zlati tempelj« iz Djehola, posnet po originalu z neštevilnimi originalnimi kipi, prine- si lahko zasledoval proizvodnjo od najdrobnejšega sestavnega delca do gotove karoserije. Eden največjih paviljonov na razstavi je bil »prometni tempelj« z velikansko, po načelu visečega mostu na kablih obešeno kupolo s premerom 93 m. Tu so razstavile ameriške železniške družbe svoje lokomotive, vozove, obširne reliefe železniških prog, modele električnih že- Babilonski slog na chicaški razstavi: Mešanica modernega in stopničastega sloga starih Babiloncev po osnutku arh, R. Hooda šenimi iz Kitajskega. Videl sem nadalje več manjših paviljonov, med katerimi je posebno okusen pariški paviljon, za katerim se razprostira park Luna z raznimi igrišči in več ali manj privlačnimi zabavišči. Prav zanimive so tukaj vile s popolno notranjo opremo za vsakršno podnebje, za tropske in polarne kraje. Silno obsežen je glavni industrijski paviljon v katerem so razstavljeni izdelki prav vseh panog industrije. V paviljonih Chryslerja in General Motors so bile videt' vse glavne znamke ameriških avtomobilov, v posebni dvorani pa je bila ureiena nosebna detevnica na tekoči trak za izdelovanje karoserij. Tu leznic in vlakov, ki so neprestano tekali po pritlikavih tirih in tunelih. Zastopane so bile vse vrste prometa, zrakoplovi, letala, najmodernejše lokomotive, poleg 100 let starih primitivnih hlaponov in romantičnih poštnih voz. Na splošno je bil prav dobro prikazan ves razvoj prometa v dobi 100 let. Pred -paviljonom so bili razstavljeni štirje kompletni eks-presni vlaki, med temi tudi znana angleška brzovlaka »Leteči Škot« (Flying Scotshman) in pa »Kraljevi Škot« (Royal Scotshman). dalje salonski vlak pre-zidenta mehiške republike ter povsem nov model ameriškega ekspresnega. vlaka, ki predstavlja pravcati hotel na ko- v posebnem kontraktu z današnjimi parnimi kolosi in velikanskimi specijal-nimi vagoni za olje, petrolej, premog, ter hladilnimi vozovi »Frigidaire«. V bližini je postavila tovarna avtomobilov »Nash« 40 m visoko stekleno garažo, v kateri se spravljajo avtomobili v več nadstropij ter se stalno pomikajo in krožijo, tako da je zlahka mogoče priti do vsakega voza in ga spraviti na cesto. Drugi del razstave se razprostira od glavnega vhoda preko mostu na umetno nasuti otok, ki je preko umetnega jezera zvezan z mostovi. Na tem otoku je glavna zgradba planetarij, visoka okrogla stavba s kupolo, na katero se s pomočjo posebnega optičnega mehanizma proicirajo vsa glavna nebesna telesa, kakor krožijo in tekajo po nebesu. Nadalje je tukaj paviljon Zedinjenih držav, zgrajen v obliki velikanskega polkroga in tako razdeljen, da ima vsaka zvezna država svoj posebni oddelek, v katerem razkazuje svoje najpomembnejše pridelke in izdelke, ter lepoto svoje zemlje. Prav mogočen vtisk napravlja na obiskovalca tudi »paviljon elektrike«, v katerem so bili razstavljeni vsi najnovejši izumi v elektrotehniki in sorodnih panog od začetkov do najnovejšega ča- Fantastika na chicaški razstavi: Prometni tempelj lesih. Veliko zanimanje je vzbujala prva lokomotiva iz leta 1832., ki se je videla ea. Vsega ne morem našteti, omenjam pa posebno pregledno razstavo, ki prikazuje razvoj brzojava, telefona in radia. Posetili smo nato še paviljon modernega poljedelstva, kjer si lahko videl najraznovrstnejše poljedelske stroje, ter izdelke poljedelske industrije. Na tekočem traku so prikazovali izdelavo konzerv in raznih pijač. Celo Hollywood je bil na tem delu razstave z vsemi svojimi originalnostmi Ob vhodu na razstavo stojita dva približno 210 m visoka železna stolpa, opremljena z dvigali, raz katera se nam je nudil prekrasen razgled ne samo na vso razstavo, marveč tudi na vse mesto Chicaga. Med stolpoma je na kakih 400 m razdalje speljana žična železnica, ki veže oba dela razstave. Na poprej omenjenem umetnem otoku si je obiskovalec proti posebni vstopnini lahko ogledal originalne Byrdovo ladjo, s katero je raziskovalec Byrd potoval na južni tečaj in pa pravo veliko ameriško podmornico. Za razstavo namreč ni zadostovala samo glavna vstopnica za 50 centov, marveč je bilo treba pred mnogimi paviljoni plačati še posebno vstopnino 25 do 50 centov. Razstava je bila ogromna, prevelika, da bi se jo mogel v kratkem času natančneje ogledati, a kar si videl, te je vendar nekoliko razočaralo, ker le ni bilo vsega tistega, kar bi pričakoval. Bila je nekaka nanagloma znešena mešanica povprečne umetnosti in povprečnega teh- ničnega napredka, čeprav vse v velikanskih dimenzijah, ki so jih pa neprijetno razdvajale vsakovrstne • brezpomembne drobnarije kakršne so drugače običajne na velesejmih. Omenim naj še 70 m visoki termometer, ki ga je za reklamo postavila neka petrolejska družba, potlej paviljon z rekonstruiranimi predpotopnimi živalmi in ljudmi, nekakšno »valilnico« za prezgodaj rojene otroke itd. Z vsem tem pa se je družilo n. pr. neko staro belgijsko mesto, orientalska vas, naselbina črncev iz belgijskega Konga z originalno tetovi- Svetovna razstava v Chicagu: Miniaturni posnetek stare kitajske pagode, ki je veljal milijon zlatih dolarjev ranimi prebivalci, ki so se tu producirali s svojimi eksotičnimi bojnimi plesi itd. Na razstavi je bila tudi četa 2000 mož ameriške vojske, ki so tukaj šatorili, in prikazovali vse vojne umetnosti. Promet po razstavnem prostoru je oskrbovala posebna električna železnica in pa 90 velikanskih razglednih avtobusov. Za raznašanje prtljage pa so bili nameščeni pravi kuliji. Nad razstavišče si se lahko dvignil z dvema zrakoplovoma, ki sta te za 3 dolarje 20 minut prevažala po zraku. Bili so tu tudi še baloni in letala, med njimi nekaj najmodernejših konstrukcij za navpično dviganje in pristajanje. Posebno lep je bil pogled na razstavo zvečer, ko so se vse zgradbe kopale v morju električnih luči, s katero Amerika res nikjer ne štedi, ker je tako cenena, kakor nikjer drugod na svetu. Vse ulice in šetališča so bile razsvetljene s sto tisoči električnih žarnic in paviljoni so sijali v svetlobi tisočev reflektorjev v vseh mavričnih barvah. Taka reklamna barvna svetloba je sicer nekam nadležna za naš evropski okus, v ameriško koncepcijo pa se prav dobro prileže. Če je treba kako stvar namenoma posebej poudariti, potlej je treba Američanom priznati, da so ameriški arhitekti res perfektni moj- stri v svetlobni tehniki. Kdor je videl ponoči umetno jezero na razstavi, kjer je bila vsaka skupina dreves na obali razsvetljena s posebno barvno svetlobo, ne bo mogel nikoli pozabiti tega pravljičnega prizora. Na jezeru so se tudi stalno odigravale različne tekme v vodnem športu, zvečer pa so se tu prirejale zabave z običajnim umetnim ognjem. Vob-če je bilo na razstavišču najživahneje. zmerom zvečer, ko so se napolnila zabavišča, in sicer ne samo mondena ameriška, marveč tudi po originalnem domačem življenju posneta gostišča raznih civiliziranih in neciviliziranih narodov. Povsod je bil v večernih urah živahen ples, povsod koncerti in zabave do 12. ure, ko se je razstava zatvorila in se je vlila z razstavišča široka reka vsakovrstnih motornih vozil nazaj v mesto. DALJE Leteči Škot, najhitrejši vlak na svetu, katerega garnitura je bila tudi razstavljena v Chicagu Zgoraj levo: Filmska igralka Maureen O' Sullivan, ki Se 4 je ćase v Hollywoodu prerinila zelo v ospredje. Zvezdnica je irskega poreku iodaj v levem kotu: Zgoreli ameriški izletniški parnik »Morro Castle« je p0s) jvrstna atrakcija za domačine in tujce ter poglavitna privlačnost za malo v, Asbury Park — V sredi zgoraj: Hladnokrvni ameriški letalec Mita Вигсћац V3- občinstvo s tem, da pobere s krilom svojega letala na vrvi obešeno rjuho' z aeroplanom v velike višave — -Spodaj: Gospa Irena Curie-Joliot 3 s„ jiožem. Raziskovalcema, ki hodita po poti ge. Curie, soodkriteljice radija, se je v zadnjem času posrečilo pridobiti . radij umetnim potom — l^^^fflfî1»*™* Desni kot zgoraj: Char- ^Ншр lie Chaplin je zapustil ; Hollywood in se naselil v VKl ^Hh ' Lake Arronheadu, kjer ^ВН pregleduje rokopis za no- ^ШВ jjflHj iB, vi veliki film z naslovom »Napoleon« — Spodaj: JÊ^^ÊM P o trgatvi si tudi viničar . " ^^^ff lIiiniÉ^fci^Mii rad privošči kupico no- ' lli|| НвШ^^Ш vega pridelka ^вНБнН^ ČE BI BIL PTIČICA... o se na jesen pričnejo zbirati ptice v velikih jatah k odhodu, gredo naše misli z njimi. Vsi _ ugibljemo, kam pojdejo krilati pevci od nas. Vse do zadnjih desetletij pismo vedeli nič gotovega o prezimovališčih ptic selivk. Šele z obročkanjem se je pričelo malce pojasnjevati čudo ptičje selitve. Danec Mortensen je prvi prišel na misel, da bi dali pticam selivkam na noge aluminijaste obročke s števiiko in krajevnim imenom, da ve vlovilec, kam poročati. Prvi so mu sledili madžarski pti-česlovci, danes pa imamo po vsem svetu zavode, ki se bavijo na ta način s proučevanjem ptičje selitve. Ko pride njihov čas, vzamejo ptice zrak pod peruti in nas zapustijo, potem ko so nas vso pomlad in poletje razve- Lastovica Nehote se obrne naš pogled na jug, ker nas tako učijo narodne pesmi in ve- Divje seljevale in smo se morda celo jezili na nje. V tuje kraje odbrzijo. Kam gre njihova pot? mo, da hrepenijo ptice po sonca, toplo» ti in lahko dostopnim najdiščem hrane. Toda vprav obročkanje nam pove, da je ta naša predstava največkrat napačna. Poznamo jesenske selivce, ki gredo iz določnega vališča. kolikor jih sedaj zasledujemo. dosledno na vzhod, zapad ali celo na sever, ne da bi mogli iskati temu vzrokov v geografskih ali prehranjevalnih okolnostih. Vprašanja prezi-movalnih dežei pač ne moremo rešiti že z zamahom roke proti jugu, saj dobijo ene in iste dežele severne, srednje in južne Evrope, ki izgube na jesen svoje zmernih, kakor tudi po subtropič.nfh in tropičnih predelih. Danes že moremo v mislih poiskati svoje ljubljence v deželah, kamor so se skrili. Če hočemo natančno reči, spadajo tudi južni rt Južne Amerike in Južno ledeno morje k prezimovališčem evropskih poletnih gostov. Prav droban vodni ptiček iz družine deževnikov, ki vali na Islandu in še celo višje na severu, potuje tja do Patagonije in Falklandskih otokov, tako da I Štorklje pred odhodom na jug poletne valilce, kmalu nato iz raznih smeri nov pritok različnih ptičjih rodov in skupin, ki se vselijo na prazna mesta čez zimo. Posledica tega je okolnost, da so razširjena prezimovališča evropskih seliv-cev kar preko treh kontinentov. Raztezajo se nepretrgano od obale Severnega morja preko vse Srednje Evrope in dežel ob Sredozemskem morju do južnega rta Afrike in obsegajo zapadne dele Azije: Malo Azijo, Sirijo, Palestino in Perzijo O nekaterih vrstah vemo že tudi prav natanko, kako se razvrščajo tako po preletijo te živalce pot v dolgosti okroglih 15.000 kilometrov, 5л to dvakrat na leto. Pomorska lastovica, prav gibčna vrsta malih galebov evropskega severa, ki jih na poti vidimo včasi tudi pri đas, podvzame svoja zimska potovanja celo v Južno ledeno morje in nreletj tako dvakrat v letu skoraj vso pot med tečajema. To je v pravem pomenu besede sončna ptica, ker vali ob času polnočnega sonca v Severnem morju, kamor pride v sredi iuniia in odleti proti koncu avgusta, ob času večnega sonca, v poletju Južnega tečaja, pa prebiva v prezimovališčih Južnega ledenega mor- ja. Nemara jo žene prav njena ljubezen do sonca na daljno potovanje od tečaja do tečaja, kar spada pač med najzanimivejše pojave v uganki ptičje selitve. Danes je vprašanje oblike, v kateri potujejo poedine ptičje vrste, povsem dobro razčiščeno. V tem pogledu moramo razlikovati dva glavna tipa, ki jim pravimo selivci v široki fronti in selivci v dolgi vrsti. Selivci v široki fronti imajo navado, da se spreletavajo posamič ali v raztresenih jatah od počivališča do počivališča in se kajkrat razprostrejo kakor v žarkih preko pokrajine, ki je pogosto mnogo bolj obsežna kakor njihova vališča, iz katerih so prišli, da celo širša kakor vališče cele vrste. Njihova selitev je podobna breznačrtnemu klatenju, ki gre v nek:) določeno smer, katere se drže takn dolgo, dokler jim to dopuščajo zemljepisne oblike dežele in dokler imajo dovolj hrane. Na obalah in obronkih pogorij se pa strnejo pogosto v stisnjene jate, da si poiščejo naj-pripravnejše mesto'za prelet ovire. Pri tem so prisiljene te ptice pogosto k ostrim ovinkom stran od svoje prave smeri. Zaradi močnega stisnjenja letijo pogosto v ogromn'h množinah skupaj. Kakor hitro je ovira premagana, se pa raztegnejo ti ntičii oblaki in potujejo dalie spet v široki fronti. Tako se ponašajo skoraj vse ptice pevke, vrane in mnoge vrste ptic ropa-ric. Pri mnogih rakih ptičjih rodovih, ki posamič notuiejo kakor na primer kukavica, ali pri takih, ki so stalno na potovanju, kakor križekljun, ne moremo niti govoriti o kakšnem vidnem vlaku, razen na tistih ozkih mestih, kjer se kopičijo. Pri drugih izrazitih selivcih v široki fronti (galebih, racah in mnogih drugih povodnih ptičih) pa imamo že vtis selitve v dolgi vrsti, ker jih njihov način preživljanja veže na vodo in sledijo po tem takem rekam in krivuljam obali. Pri tem se ne brigajo dosti če napravijo dolge ovinke ali celo začasno spremenijo smer, kakor jih to silijo vodna pota. Za prave selivce v dolgi vrsti je pa temu nasprotno značilno, da se stekajo kakor veje drevesa, če jim sledimo nazaj, iz sosednjih pokrajin že zgodaj v ozki črti kakor v kakšnem koloseku, kateremu se pridružijo s časom ob strani nova pota. Tako se selijo v primeru z valilnim okolišem v zelo ozki, točno opredeljeni cesti, ki postaja vedno gostejša. Značilni selivci v dolgi cesti so bela in črna štorklja, žerjav, divji golob, čigar gruljenje se čuje prav v jesen, morske lastavice in nekaj naših ptic pevk. Le-te potujejo kakor severnjaške štorklje preko Balkana, Male Azije, Sirije in- Sueškega prekopa v vzhodno Afriko. Prav posebno zanimivost je treba tukaj poudariti, namreč okolnost, da ne potujejo niti tiste ptice pevke, ki gnezdijo v Italiji, v svoja afriška prezimovališča naravnost preko Sicilije in Tripolisa, 'prav tako kakor v Franciji valeče ptice ne lete preko Španije in Gibraltarja, temveč napravijo velik ovinek preko Grčije in otokov Egejskega morja. V Mali Aziji se potem pridružijo jatam njihovih evropskih tovarišev in nadaljujejo pot preko Sueškega prekopa v vzhodno Afriko. Vzroki za to njihovo obnašanje so povsem zagonetni. Pojasniti tega tudi ne more vsekakor možna podmena, da delajo tako te ptice pod vplivom prastarega nagona, ki nima za današnjo bližino južne Evrope s severno Afriko nobenega smisla več. Po razpravi A. K-a-o-č f^^^MAkGITA. 'MATCH ES iT NADALJEVANJE N'l ekaj dni potem, ko smo zapustili plantažo Dugamore je zbolela gospa Dennis. Sicer je _ zatrjevala, da je le malarija in da je nanjo že navajena. Toda bila je zelo slaba. Ko se je spet pojavila na krovu, je slonela bleda in slabotna v svojem naslanjaču ter je bila bolj podobna kandidatu za bolnico kot pa izseljencu, ki se podaja na težko delo na Admiralsko otočje. Lowforth ji je v marsičem pomagal, bolj s svojo družbo in sočuv-stvovanjem kot pa s svojimi zdravniškimi sposobnostmi. Ko se je gospa Dennis opomogla, je vojskovanje. Cesto smo zagledali kak lep čoln s štirioglatim jadrom iz domačega platna, za glavnim jamborom pa stoječega divjaka, ki nas je nezaupno opazoval, ko je ladja plula mimo. Prišel je čas, da se posladkamo z želvo, ki je rogovilila po ladji. Tega dne je postavil krmar na ladji neke vrste šator za mene, tako da sem lahko pisala in čitala, ne da bi se mi bilo bati, da me zadene sončarica. Že rano zjutraj se mi je zazdelo, da čujem pod seboj neko veselo razpoloženje. Zapustila sem svoje zavetišče ter se sklonila preko ograje. Skoraj nisem verjela svojim Na Južnem morju skušala biti vesela. Bila je drobna, imela je še skoraj dekliško postavo. Nova plantaža, kamor je bila namenjena, je bila po njenem opisu zelo mikavna. Bila je nekoč last nemškega plantažarja in verjetno je tam še večina nekdanjega pohištva. Počasi smo se pomikali med zelenim Admiralskim otočjem. Okrog nas je bilo samo temnomodro morje, nad nami brezkončni nebeški obok. Gnal nas je ve-trič lepo in prijetno, tako da se ni bilo treba zatekati k motorju. Večina teh otokov še ni poznala »dobrot« bele civilizacije. Na Admiralskih otokih so domačini po navadi »svobodni kanaki« in žive še danes tako, kot so živeli v svoji prvi dobi. baveč se z lovom in ribolovom, primitivnim poljedelstvom, pojejo svoje fantastične pesmi in se spuščajo v očem. Kuhar je zaklal ogromno želvo in je sedaj rezal meso od jeklenega oklepa. Krov je kar plaval v krvi in mi ni šlo v glavo, kako mora imeti žival, ki živi v vodi, toliko krvi. Ko ji je kuhar odstranil oprsen oklep in je žival ležala na hrbtu, je plavalo znotraj tucat jajc tako velikih kot teniške žoge. Kanaki so kričali od veselja. Kitajski kuhinjski pomočnik je začel rezati želvino meso z zakrivljenim ostrim nožem in že v petih minutah so bile njegove roke krvave do komolcev. Tega večera smo imeli želvino juho, in sicer kar v kotlih; bila je slastna in okusna. Poleg tega še sočno želvino pečenko, puding iz želvinih jajc, ki pa po okusu ni spadal k ostali večerji. Naslednji dan je bila nedelja, tako strahovito vroča, da se ni dalo dihati. Gospa Dennis je upirala pogled na. morje, da bi ugledala svoj otok s plantažo. Morali bi dospeti do njenega cilja prihodnjega dne. Lowforth mi je povedal, da so ga Dennisovi povabili, naj ostane nekaj časa pri njih na novi plantaži in da se namerava njihovemu povabilu odzvati. Sredi popoldneva smo opazili na obzorju plantažo. Skalnato obrežje je segalo daleč pred otokom v morje tako, da smo se morali ustaviti v precejšnji razdalji na odprtem morju. Dennis je stal na ladji in nadziral raztovarjanje svojega imetja. Ko smo se bližali otoku, sta se dvignili iz morja dve ostri hrbtni plavuti morskih psov, znak, da ni tod ugodno mesto za kopanje. Pred nami se je raztezala plantaža. Zlezli smo iz čolna na obrežje. Bil je kraj, kjer je moralo človeku zastati srce. Ogromna debla že davno podrtih dreves so ležala razmetana ob zaraščeni poti, ki je vodila do napol razpadle hiše. Trate ni bilo nikjer okrog hiše. temveč samo pesek in le nekaj ogromnih praproti. Hiša je stala na šestih lesenih kolcih, imela je tri sobe in prostorno verando. Zraven je bila prizidana tudi mala kuhinjica in pralnica. Ob verandi je visel zarjavel ladjin zvonec, .ki so ga gotovo rešili s kake razbite ladje. Pohištvo je obstojalo iz ene mize, štirih polomljenih stolov in ene omare sredi sobe. Druga soba je bila prazna, tretja pa je bila zaklenjena. Gotovo so bili v njej zapiski in trgovske knjige zadnjega lastnika. Popoldansko sonce je neusmiljeno pripekalo na razrvano, od padavin razje-deno železno streho. Sicer pa je bil kraj čist. Ko smo se razgledovali, je gospa Dennis pritajeno vzdihnila. V njenih očeh sem opazila solze. Nato se je spet zbrala ter je nemo in stisnjenih ustnic nadaljevala svoj obhod po hiši. Plantaža je bila v velikem delu zamočvirjena kot posledica zasutih odvajalnih jarkov, v katerih so se redile milijarde moški tov. Vršiči palm so bili že malo porumeneli, vendar sem imela vtis, da bi se dala drevesa popraviti. Kmalu sem zvedela zakaj so bila drevesa v takem stanju. Ko sem se namreč ozrla proti oknu, sem komaj pritajila vzklik strahu. V okvirju je čepela ogromna kobilica. Kobilica! Smrten sovražnik planta žar ia kopre. Nekaj kanakov se je prikazalo na stopnicah in si začudeno ogledovalo no- vodošlece. Očividno so bili silovito leni in odvajeni vsakega posla. Nič čudnega. Zvedeli smo, da je prejšnji gospodar pobegnil, ne da bi jim plačal zadnja dva meseca. Opazila sem tudi, da so oboleli na neki nalezljivi kožni bolezni. Dennisova je bila vsa strta. Vse, kar je lahko povedala, je bilo: »Tako sem razočarana. In tukaj naj živim sedaj vse svoje življenje?« Ogledali smo si še kuhinjo. Tam smo našli napol razsuto peč, lonec za čaj in tri ponve. Kuhinjska oprema je obstojala iz šestih krožnikov in enega kozarca. Pregled hiše je bil gotov. Videli smo vse, kar je bilo treba videti. Toda časa za premišljanje ni bilo, ker z ladje so že pričeli prinašati pohištvo. Skoraj nisem spoznala Lowfortha, tako se je iz-premenil. Užival je, nad do sedaj še ne-občutenim občutkom, da je potreben in za položaj nepogrešljiv. Od nekod je prinesel sekiro, nato še dleto in začel je odpirati velike zaboje. Vsi smo pomagali. Izročali smo kanakom, ki so strmeli v nas z odprtimi očmi, konzerve, orodje, namizno orodje, čaj, kavo, sladkor, čaše in drugo. Rekla sem še enkrat »zbogom« in stopila s kapitanom in inže-njerjem v čoln. Za koralnimi čermi nas je čakala jadrnica s povezanimi jadri, njena rjava posadka je leno posedala ob robu krova. Oddaljena samota plantaže je tako delovala na moje živce, da se mi je mala ladjica zdela že prava palača. Ne vem, če bi mogla prenesti, da bi ostavila belo ženo in njenega drobnega soproga z dvema malima otrokoma v tem pozabljenem kraju, če ne bi z njimi ostal tudi Lowforth. Čutila sem, da jim bo pomagal, dokler se ne urede, da bodo lahko sami gospodarili. Mogoče ne bo ostal dolgo. Mogoče bo postal položaj, ko bodo dan na dan živeli skupaj, bolj napet ali celo nemogoč, in Lowforth se poda dalje v svet na lov za srečo. D A L 1 E TEHNIČNI OBZORNIK STEKLENA STIKALA Poznamo dvoje lastnosti stekla, ki sta mu vtrla pot v elektrotehniko: električna in plinska izolacija. Pri prvi preprečava -^ лллл— J /"=1 gosji vrsti« druga za drugo. Rešitev k št. 163 (Jezero vode je najsigurnejše) V živosrebrnem jezeru bi se srebrn čoln raztopil. Rešitev k št. 164 (Možnost velike sreče) Verjetnost 25 rdečih zadetkov je ali 33,544.432. Takšna serija se bo zgodila torej verjetno v 177 letih. аин