Zabavno berilo. Čudna večerna godba. Ogrska pripovedka. Potovaje svoje mlade dai po prekrasni ogrski deželi, prišel sem neki večer blizo tržiča Mora, nekoliko milj od stolnega Beligrada pri velikem bakonskem gozda. Vrhovi visokega drevja žareli so ravno o rumenem svitu večernega solnca. Dolge sence stoletnih dobov spenjale so se po zelenih tratah, in trume krilatih pev-Čic žvrgolele so solncu na slovo poslednjo pesmico. Ko stopim na ravnino, v kteri lični tržič stoji, spuščala se je zemlja že v naročje hladnemu mraku, plemeneča še od poslednjega solnčnega poljuba. Na levi dvigala se mi je gora Čoka, pokrita na pol s plodnimi vinogradi; nad njo zibale so se lahne rudeČe meglice, ki pa so sčasoma obledele. Obrnivši se na levo stran s pota, koračim pod goro naprej. Po daljni stezi tiral je ovčar svojo čedo 192 193 domii, in nektere ženjice v lepi narodni obleki vračale so se, vesele šale vganjaje, s polja. Kjer za globeljo pri vasi Čoki v dolino zrejo razvaline čokavskega grada, spominjajo na minule lepše čase, stojijo nektere borne hišice, skrite za jelkami in lipami. Na eni hiši bila je vtaknjena rajica, na kraji kin-€ana z rdečimi trakovi in vejicami, — znamenje, da je bila tukaj krema. Pred rumeno pobarvano hišo sukalo se je čvrsto dekle ; spoznal sem po njeni obleki in nametanih kitah, da je kletarica. Hiša stala je na tako prijaznem mestu, in tako krasen bil odtod razgled po dolini in gorah, da sem sklenil tukaj prenočiti. Jutka, bistra kletarica s črnimi oČmi in ono rdečico v licu, po kteri se razlikujejo hčere ogerske zemlje od druzih, skakljala mi je s prijaznim pozdravom nasproti in nesla mojo popotno torbo, palico in plašč v sobo. Vsedel sem se na klop pred hišo, da pijem čašo dobrega domačega vina. Krog in krog vladala je tihota, in čedalje bolj za-grinjal je Madni mrak cveteče planjave. Na hribčeku pred goro Coko stali ste dve posamezni hišici, okoli nju pa dvigali so nekteri jagnedi visoke vrhove. Oknica bila so zaprta in na sedežih iz trate rastel je veliki muhič, — sklepal sem tedaj, da ste brez stanovnikov. Pet sto korakov dolg drevored držal je od hiše do hiše, pa steza v njem bila je zaraščena, — znamenje, da že dolgo nihče ni tamo hodil. Bil je leždj teh hišic, ki ste žalostno druga v drugo zrli, vrlo prijazen, in vendar nekako čuden; viditi je bilo, da spadate druga k drugi, in vendar ste morali ločeni stati. Globoko v te misli vtopljenemu zapoj6 zvonovi sosednih sel „Zdravamarija." Od vseh strani in zlasti iz trga Mora donelo je zvo-njenje jako čisto in glasno; zdajci stopi natakar iz male krčmice in potegne nekterekrat zvonec, ki je visel po narodni šegi na ranti kraj hiše. Vzel je potem okrogel klobuk s širokim okrajem iznad glave, in sklenivši roke poklekne pred križ, stoječ pri zvoncu. Kmali potem prišle so iz sosednih hiš kmečke deklice, in pokleknile molče krog natakarja pred križ. Zvonovi so odzvonili; le rahli odmev zibal še se je po zraku, kakor roj brenčečih bčelic, deklice pa so ostale kleče, in zrle so nepremakljivo v oni posamni hišici; zdelo se mi je,' da kaj pričakujejo. Ko pa je vse okrog omolknilo, zaslišal se je iz ene hiše na hribčeku rahli in premili glas, kakoršnega nisem nikjer slišal ne potle ne prej ; donel je čedalje glasnejše in čistejše; bilo je v njem nekaj tako otožnega, da je pre-sunil vsako srce. — Al zdajci zapoje tudi v drugi hiši enako mil in turoben glas, ko bi izviral iz ranjenih prs nebeškega krilateca, in podoba je bila, da onemu odgovor daje. Primerjati se jima dd popevanje laških gondolijjev, kadar se vozijo v jasni noči po tihem va-lovji. Čedalje mehkejše in silnejše bilo je donenje v eni hiši, pa odgovarjajoči glasovi v drugi postajali so zmirom voljniši in sladkejši. Njih milina se izreči in popisati ne dd! Zdelo se mi je, kakor da bi se glasovi zdaj lovili in objemali, zdaj nagloma raztrgali in bežali; al kmali se zopet željno iskali in lovili, — dokler je nenadno burni akord zazvonil, in prečudno godbo mahoma pretrgal. Vse deklice so kleče glave pobesile, in ko so glasovi omolknili, prekrižala se je vsaka trikrat in je boječe vstala. V tem pa je na nebu priplaval iz-za gore obraz blede lune, in čarobna svitloba polila je tiho dolino prek in prek. Nezapopadljiva igra mi je v nedru nekake silne čutke obudila, in kakor nikoli popred, tolklo mi je oh prsi srce, in tresli se mi vsi udje; vmes pa me je spre- letaval strah in mraz. Še le čez delj časa vprašal sem radovedno krepko Jutko po pomenu te mi popolnama nerazumljive godbe. Črnooka kletarica mignila je mladi deklici, rekoč, da mi bo ona rada zaželjeno pojasnilo dala, ker je hči morskega notarja, in je bila prva pri-jatlica pokojne liane. Sramežljivo, vendar prijazno stopila je deklica k meni in se na klop vsede blizo mene. Više in više jadrala je ladjica polne lune, in njena sreberna bliščoba odevala je z belimi zavoji visoko goro. Kakor dve čarobni prikazni, stali ste oni hišici obliti z belim svitom. Palanka, notarjeva hči, pa mi je pripovedovala to-le: „Prešli ste dve leti, kar ste stanovali v onih hišicah dve rodbini, ki ste živeli v tako Ijubeznjivi slogi, kakor da bi bile le ena rodbina. Dugovič, premožen najemnik in udovec, stanoval je s svojim sinom An-dorom v eni, in žlahtnik Barankaj s svojo ženo in hčerjo Ildno v drugi hiši. Ildna bila je lepa in mila kakor zarija, kadar priplava nad čokavsko gorovje; bila je šibka kakor jelka v bakonskem gozdu. Njene oči žarele so kakor grozdne jagode v vinogradih vilanskih; njeni ustni bili so polni in rudeči kakor vešprimske češnje, in kedar je govorila , glasilo se je tako čisto in pobožno Jsot zvončeki v kapeli Mariini pri budajških toplicah. Črni lasje, v brstni obilnosti kakor banaške setve, viseli so jej v dveh kitah, prepletenih z belimi in rudečimi trakovi, čez rame do kolen, in črni telovnik z rudečim prsnikom in robom, prilegal se je njenemu brhkemu telesu, kakor bi jej bil prilit. — Pri vsem tem bila je liana krotka kakor ovčica, njeni pogled mil, in vse njeno vedenje je bilo izraz pohlevnosti, marljivosti in nedolžnega srca. Pa tudi Andor veljal je za najlepšega fanta v vsi županii. Visoka in trdna je bila njegova postava, iz plamenečih oči sijala mu je prijaznost in pogumnost; vsaki veselil se je njegove družbe. Dugovič in Barankaj odločila sta že zgodaj svoja otroka v zakon. Ljubila sta se prisrčno že od otroških let, in igrala sta se kakor brat in sestra zmer skupaj. Kadar sta šla ravno v nedeljo v morsko cerkev, rekli so vsi ljudje: glejte prelepi par iz Čoke; če je bil v kteri bližnji vasi sej m, šla sta Andor in liana skupaj tje, in ob praznikih zvečer plesala je pod čokaskimi lipami vselej liana le s svojim Andorom. Mnogokrat sedeli še ste o mraku rodbini pred to ali ono hišo, liana zapela je kako narodno pesem, in privdarjala strune male tambure, Andor pa pridružil je pesmi in igri čisto glasove svojega čakana. *) — Tako sta odrastla ljubimca; liana dosegla je osemnajsto, Andor tri in dvajseto leto. Barankaj vidivši, da je prihajal fant vsak večer pred Ilanino spavnico, da bi jo privabil z igro in pogovorom k oknu, privolil je v prošnje Andoro ve, in ljubimca sta se slovesno zaročila. Svatba pa bi se imela obhajati po prihodnji veliki noči. Bil je temni večer listopada meseca; v plohah lil je dež z neba, in vrhovi gorovja so bili zaviti v Črne oblake; nevihta je razsajala po dolini in globelji; grom je bučal in blisk se je užigal, da so zemeljski stebrovi trepetali. Obe rodbini ste sedeli združeni v Barankajevi hiši, liana stiskala se je k Andoru, očeta pa sta majala strahljivo z glavo zarad nevihte, v tako pozni letni dobi celo nenavadne. Po stari šegi bilo je na mizo položeno sveto pismo, odprto na onem mestu , kjer se bere občni potop; pobožna žena Barankajeva pa je klečala pred podobo svete Bogorodnice. Kar nenadno zaslišijo glasno trkanje na hišna vrata. Barankaj gre odpirat, in kmali stopi ž njim v sobo tuj *) Čakanje muzikalno orodje, podobno flavti. popotnik, kterega je bila nevihta vjela pod prostim nebom; želel je tukaj prenočiti. Sprejeli so ga z znano prijaznostjo in gostoljubnostjo, ktera se nahaja po vsi ogrski zemlji, kakor v palači, tako v bajti. liana mu odvzame mokri plašč, Andor pa strese dež s klobuka, ter ga na stran položi. Tujec bil je po starosti med štiridesetim in petdesetim letom, velik in suh, rujavega obraza s črnimi obrvi; pod njimi pa so se mu nemirne bliščale velike oči z neko čudno svitlobo. Desnico držal je na prsih stisnjeno, ko bi bila priklenjena, z levico pa se časi naglo za čelo popadel. Ildna je potlej pravila, da jo je vsakrat groza spreletela, ko je tujec oster pogled v njo uprl. Na vabilo Barankajevo vsede se popotnik za mizo, pa glavo pobesi in na prijazne besede domačih le malo in kratko odgovarja. Nevihta se je sčasoma prevlekla in nad daljnim gorovjem zgubljal se je grom, kakor poslednja jeza srditega človeka. Drevje je spet rahlo šumljaio, ko bi Vsemogočniku hvalo dajalo, da ga burja ni poškodovala; s strehe kapljal se je dež. Zdaj je bil tudi Ilaninega strahu konec; veselo se je sukala okrog mize, in napolnivši tujcu čašo z žlah-nim vinom, napila mu je sama „na zdravje.'^ Kmali potem vzela je tamburo v roke , in prične narodni napev. V vseh ogrskih narodnih pesmah in igrah veje neznana miloba, globoko teženje in žalovanje. Tudi pri najveselejšem rajanji zazvoni časi bridek in srce trgajoč glas. Tudi cigan, na ogrski zemlji najboljši godec, ki se klati s svojimi gosli po vsi deželi, igrd rad milotožeče, nezapopadljivo žalostne arije; to so glasovi skrivnih srčnih bolesti, koprneče turobnosti, neizrekljive bridkosti, ki se izliva tako počasno, čudno in čarobno! Tudi Ilanina igra na tamburo bila je podobna oni narodni godbi, in ko je zdaj Andor glasove čakanove milim tamburininim pridružil, slišalo se je, ko bi dva slavčeka drug drugemu v srce zlivala neizmerno bridkost in trpljenje. Tujca je ta godba močno ganila. Čedalje bolj je stiskal svojo levico na srce, z desnico pa si je kril plameneče oči. Včasi segel je nagloma po časi^ ko bi hotel vino do dna izpiti, al neizpraznjeno postavil jo je hitro nazaj. Na enkrat skoči po koncu, in rekši^ da še ima do jutra dalječ priti, zgrabil je mahoma klobuk in plašč, ter se zahvalil gospodarju za prijazni sprejem; pred odhodom ponudi še Ildni v zahvalo za njeno prelepo igro zvezek not. Le obotavljajo se vzeme Ildna dar iz roke neznanega gosta, in predno se je ozrla, šel je tujec čez travnik pred hišo, in kmali so videli njegov plašč na vrhu gore vihrati, in potem zginiti med temnim drevjem. (Kon. prih.) 194 ------ 201 ----- Zabavno berilo. Čudna večerna godba. Ogrska pripovedka. (Konec.) Drugi večer sedeli ste rodbini spet zbrani v Ba-rankajevi hiši. Govorilo se je o čudnem včerajšnjem gostu, in liana je razmotala oni zvezek not. Obsegal je mnogovrstne pesmi, popotnice, lovske in druge na-peve; z veseljem videla je liana, da je bilo vse za čakan in tamburo postavljeno. Gibala je liste sem ter tje, pa slednjič se je ustavila, vabljena po neki čudni moči pred mrtvaško popotnico. Vzemši te liste začela sta Andor in liana popotnico igrati. Že pri prvih akordih osupnilo je liano veliko mojsterstvo skladnikovo. Andor ustrašen preneha; vendar ga nek silni nagon zdrami, da sopet za liano svira. Mater in oba očeta presunila je ista groza, ^ktera se je polastila pri prvih glasovih zaročencev. Čedalje bolj resnobno in veličastno strašno donela je s strun melodija , ki je ranila srca vseh. liana je prenehala in, tresoča se na vsem životu, obledela, z žarečih oči pa so se jej potakaie vroče solze čez lica. Andorov čakan donel je le ves zbegan in turoben, roditelji pa so slu-šali kakor okamneli trepetajoče glasove. Zdaj udari sopet liana krčevito v strune, in divni akordi zapeli so kakor brenk ejolove harpe, kadar šumljd po dolini rahli večerni veter; — mislil bi človek zdajci slišati globoke zdihljeje po zgubljeni sreči in ljubezni, zdajci demonovo krohotanje skrivnih oblasti, zdajci grobno pesem čistih zvonov, zdajci pa prepir in zasramovanje nesoglasnih odmevov. Le z nadčloveškim prizadetjem mogla je liana popotnico do konca igrati; al Andor piskal je z nekakim burnim mikom in čakanovi glasovi zbujali so duha v neko silno raskošje. Tambura padla jej je z rok, onemogla je; Andora prevzela je tiha groza. Roditelji blagoslovili so otroka, in slovo obeh rodbin bilo je resno, mrzlo in tiho. Vendar vsak večer shajali ste se rodbini, kakor doslej, pa vsakrat bila je na vrsti ta mrtvaška popotnica, ktero je liana najraje igrala. Tudi Andoru, čeravno groze presunjenemu, priljubila se je čedalje bolje. Zastonj je bilo prizadetje starišev, odvrniti otroka svoja od te strahovite skladbe; vse ni nič pomagalo; slednjič -so jeli sami to zmes čudne slasti in groze radi poslušati. In tako je donela vsak večer v tej ali uni hiši ne-blažna godba, in neizmerna od dne do dne veča turobnost vgnjezdila se je v srca obema rodbinama. Tako je prišel dan sv. Miklavža, kteri se je obhajal v Čoki. V veliki hiši kizbirovi *) se je rajalo, in dar za najbolji ples bilo je s trakovi in cvetkami kin-Lano jagnje. Par, ki je hotel to darilo dobiti, moral je začeti plesati, kadar so se male Miklavževe sveče prižgale, pa ni smel popred nehati, dokler niso izgorele. Lehek, močen in tenek je moral biti, kdor se je nadjal zmagati. Andor in liana priplesala sta si darilo; z godbo in *) Kizbiro je selški sodnik, z večo oblastjo kakor jo ima nas župan. Pis. ploskom vodili so v sodnikovi hiši jagnje pred njima, in vriskaje spremljala ju je potem vsa mladež domu. En teden pozneje so peli čokaski zvonovi milo mrtvaško pesem, in mlada liana ležala je na mrtvaškem odru. — Dva dni potem pogreznili so najlepšo deklico v črno jamo na ondašnjem mirodvoru. Kakor blisk z jasnega neba zadel je glas njene smrti vse vaščane; rodbini pa je trla nepopisTjiva žalost in groza. Andor je omolknil, ne solze ni pretočil; oka-menel je bridkosti prevelike. Kakor marmorna podoba sedel je na klopi pred svojo hišo, strme* v drevored, ki je držal do druge hiše, in po kterem je liana vsaki dan k njemu prihajala. Zastonj so bile vse tolaživne besede očetov, zastonj solze dekličine matere. Sedel je od zora do mraka pred vratmi in zrel v drevored. Večer je zagrinjal gorovje s svojimi temnimi zavoji, pečine zavijale so svoje velikanske ude z mračnim plaščem, vse življenje je omolknilo. Z zvonika pa je zadonelo zvo-njenje „Avemarije." Kar zasliši mladeneč — o čudo! — iz Ilanine spavnice znane mile glasove tamburine, ktera je visela ondi na steni; igrala je kakor roka nekega duha ono tožečo mrtvaško popotnico, in lila v srce An-dorovo neizmerno bolest. Zdelo se mu je, da ga vabi in opominja, naj jo spremlja s svojim čakanom. S sladno grozo slušal je divne melodije. V istem trenutku skoči po koncu, in šepetaje sam sebi „hitro, moja liana!" prinese si čakan, ter pridruži njegove glasove tambu-rinim. In strahovita mrtvaška popotnica donela je zdajci glasno po tihi dolini, jia se je moralo vsako srce topiti v neskončni milobi. Čedalje hlepnejše in čarovniše prihajalo je trepetanje strun, in Andor moral je omamljen večkrat prenehati. — Slednjič tambura potihne, a za Andora ni bilo mini in pokoja; ves zmešan taval je vso noč okoli, s svojim Čakanom v roci. Enajst večerov ponavljala se je ista strahovita godba. Kadar je cerkveni zvon „Avemarijo" zapel, vselej so se oglasile strahovite tamburine melodije, vselej so zapeli tožeči, srce trgajoči akordi, in Andor jim je pridružil vselej svoje. Nesrečni mladeneč pa je čedalje bolje ginil in bledel od dne do dne. Žalost bila je prevelika; ni je mogel prenesti. — Dvanajsti dan oslabele so njegove moči, ležal je v postelji, mili mu stariši sedeli so zraven njega; vsa okenca so bila zaprta, glas zvonov ni mu udarjal na uho. Lahni spanec legel je na njegovo dušo. Al, ko zdaj spodaj v dolini večerni zvon zapoje, vzdigne glavo, se sladko nasmehljd in jl zamolklim glasom reče: „Pridem, pridem, liana." Cakan v roke vzemši zapiska mrtvaško popotnico, in tudi tambura iz sosedne hiše zapoje; pa glasovi so bili danes mirnejši, jarniši, ko bi tekli iz ust tolažečega genija, ko bi se culo prepevanje tiho vsrečene filomele. Cez Andorov obraz razgrnila se je mila rudečica, sladko smehljanje, kakor nad obrazom spijočega deteta, kadar sanja o rajskih krilatcih, kteri je zibljejo na zlatih oblacih. Mrtvaške popotnice bil je konec — Andor, lepo z Bogom spravljen, še enkrat pogleda okoli sebe in zdihne: „Zdaj , zdaj" — — in njegova duša stresla je s sebe vezi telesne. Drugi večer potem zakopali so, ko je večerni zvon zapel, na čokaskem mirodvoru poleg Il&ninega groba Andorovo truplo; in čuda! v istem hipu se je oglasila iz obeh hiš na hribu mrtvaška popotnica, zaslišali so se glasovi tamburini in čakanovi, z uno milino ko popred. Visoko na vrhu gore Čoke pa se je prikazal čuden popotnik, ki je bil liani oni zvezek not podaril. Mirno korakal je čez pečine, zavit v temni plašč, in slednjič zginil je v mračnih meglah. Od te dobe ne stanuje nihče v hišicah na hribu. Tudi stariši so pomrli. Pa vsak večer, kadar zvon. „Avemarijo" pozvoni, oglasi se vll&nini spav- ----- 202------ niči tambura, in v Andorovi sobi čakan, in v združenih melodijah zadoni mrtvaška popotnica, da se čuje v pokojno dolino. In narod imenuje to: „čudno večerno godbo", ter se shaja pred sv. križem, da moli za duše rajnih, ki so nekdaj stanovali tam gori. Prosto poslovenil G. VišeČki.