270 Naši dopisi. Iz Sveč 21. avg. (Namesto telegrama.) Monsignor Ein-spielerjeva slavnost vršila se je vkljub silno neprijaznega vremena sijajno. Prelepa Rožna dolina ni javaljne kaj enacega še videla ne doživela. Vkljub protečega dežja opravljal se je cerkveni obred na prostem. Kje bi se tudi v mali cerkvici dobil prostor za tolike ne-brojne množice zbranega ljudstva, — saj ga bi bilo celo za odlične častilce slavljenega gospoda monsignora pre- malo. V častnem sprevodu neslo se je presv. Rešnje Telo od cerkve memo rojstne hiše preč. gosp. jubilanta v šotor, kjer se je imela opravljati sv. maša. Belo oblečenih družic ni bilo za prešteti, ki so šle tikoma pred duhovstvom. Zadej sledili so nekateri izmed odličnih gostov, naroda pa brez števila. Ko je dospel sprevod do šotora, stopil je najprej sorodnik prečastnega gosp. monsignora, frančiškan g. o. Oton Einspieler, na priredjeno prižnico ter z vneto besedo razlagal nestevilnim vdele-ževalcem pomen slavnosti in dneva. Govoru sledila je slovesna sv. maša. Prečastni gosp. monsignor zlatomaš-nik opravljali so, bi rekli, sv. obred z mladeniško gibčnostjo; njihovi krepki glas nikakor ni svedočil o zlato-mašniški visoki starosti, marveč o letih najkrepkejše dobe človeškega življenja. Pevski zbor ljubljauske čitalnice skazal se je med sv. obredom vnovič kot mojster v svoji stroki, in izvrševal je svoj častni posel izvrstno. Po skončauem duhovskem opravilu spregovoril je pre-častni gosp. monsignor še sam spred altarja zbranemu občinstvu in gg. častilcem ginljive besede, in skončal z besedami, katere je pokladal ne dolgo pred svojo smrtja gg. duhovnikom na srce neumrljivi knezoškof Slomšek, naj skrbijo, da se med našim narodom ohrani sv. vera in domoljubje. Strel med vsem duhovnim opravilom odmeval je raz bližnjega griča gromovito. Konečni govor do zbranega občinstva imel je gosp. profesor pl. Klein-majer. Ko je bilo vse to skončano, pospremila je godba zbrane častilce in goste prečastnega g. zlatomašnika v gostilno k Žavniku, Kjer je bil slavnostni banket. Navdušenje, čestitanja (120 telegramov), napitnice, govori niso za prešteti; prečastni g. monsignor zlatomašnik videti je bil med nami čisto pomlajen, in kako ne, ko je videl krog sebe zastopnike iz domačije, in vseh slovenskih pokrajin, celo iz Hrvatske iu Češke; vsi so slavili dolgoletno neumorno delovanje njegovo. Še le bližajoči se večer nagnil je goste, raziti se zopet, a vsak nesel je gotovo v srcu s saboj neizbrisljivi spomin na slavuost neumrljivega preč. gospoda monsignora in zlatomašnika Andreja Einspielerja, ki naj živi mnogaja leta, slovenskemu narodu pa naj Bog obudi mnogo mnogo tacih naslednikov. Živijo monsignor zlatomašnik Andrej Einspieler ! Živijo rodoljubje slovensko! J. L. Z brkinskih hribov Vatovske kaplanije 12. avg. — Žalostno je taval te dni naš kmet po svojem polju, vidoč, da mu bode neznosljiva suša skoraj da ves pridelek vni-čila. Misliti si more vsakteri, kako to našega kmeta skrbi, ko ga zraven še druge reve in nadloge tarejo, dasi ne ve, kako pomagati, ko ima polno davkov in druzih vsakdanjih potreb čez glavo, ter mu neusmiljena suša pobere živež; kako mu bode skrbeti za vsakdanji potrebni živež, in od kje in od kodi se bode dobival. Molil je naš kmet te dni, prosil Boga pomoči, da bi nam dal toliko potrebnega dežja; tudi so bile skoraj pri vsaki cerkvici pobožne molitve s procesijami po polju na okrog. Bog se nas je usmilil ter nam je dal rositi na žejno razpaljeno zemljo nekoliko kapljic rahlega dežja, tako da se nam je zrak sčistil pa žemljica nekoliko napojila. Precej po tem dežju jela je pihati „botra burja", ter nam je koj mokro vlažnost posrkala in posušila. Sadja naš Brkin letos ne bode imel v toliki meri kot lansko jesen, samo nekoliko hrušek in češpelj. Jabelk je malo, le teh je kaj več, kar je boljšega plemena. Prav lepo nado je imel naš kmet letošnjo spomlad, ko mu je sploh vse sa-dunosno drevje prav veselo in lepo cvelo, a vedno deževje in mrzlo vreme potem, odpadlo mu je cvetje. Koliko da so naši brkinski gospodarji lansko jesen skupili za jabelka, to svet uže dcbro ve, ko se je vagon za vagonom odpeljaval z bližnjih postaj po železnici na Nemško, kar nam bode živo v spominu. Letošnjo jesen ne bode tega, ker naš kmet bode imel k večemu po 2 do 3 cente jabolK. O, kje je lanska jesen, ko je imel en sam kmet 100 kvintalov jabolk. Po nekaterih brkinskih vasicah se gospodarji še prav malo ukvarjajo s sadjerejo in za nje povzdigo nič ne storijo. Ubogo drevesce se vsadi, potem se ga pusti svoji osodi brez postrežbe, še mahu in suhih vej se ga ne otrebi. — In ta naš kraj, lega in zemlja je kakor navlašč za sadjerejo, tako, da drevesca takoj dobro rastejo in rode v enaki meri kakor na vrtu, tako po gmajni, tako rekoč v vsaki grapici. — Žita je srednje, sena manj. J. V. Iz Ljubljane. — 0 gimnaziji kranjski se nam poroča: Delovanje, mestu in deželi potreben zavod rešiti, pričelo se je. Vsi po sklepu volilnega shoda imenoma pozvani poslanci storili so svoje korake pri vladi, poslanec kranjskega mesta bil je minuli teden osebno na Du-naji. — Odločilen korak pa je storil mestni zastop kranjskega mesta sam s tem, da je dne 12. t. m. sklenil: „za šolsko leto 188 7/8 prvi gimnazijski razred ustanoviti na lastne stroške." Ta korak mestnega zastopa Kaže, kako živo mu je pri srcu ta zavod, ker žrtuje za-nj, ki ga uže sedaj stane nad sedmino vseh svojih dohodkov, še vrh tega za prihodnje šolsko leto vse stroške prvega razreda. — Ako tedaj naučnega ministra ne bodo prepričali vsi drugi dokazi za obstanek tega zavoda, dokazali pa bodo meščani kranjski na lastne stroške, da ima nižja gimnazija ta več učencev, kauor marsikatera neodpravljeua višja gimnazija z nemškim učnim jezikom. — Upamo, da se vsaj po tej poti reši Slovencem namenjen učni zavod za prihodnje šolsko leto. Do druzega leta pa — upamo, bode državnozborska večina vedela kaj storiti, da se oprosti takih udarcev. Pa ostanimo pri kranjski gimnaziji: za sedaj vsaj toliko sodimo, da moremo izreči v tolažilo vsem prizadetim nado, da tudi v prihodnjem šolskem letu gimnazija kranjska ostane, ker mislimo, da tudi moč ministrova ne sega tako daleč, da bi smel z ab raniti šolo na lastne stroške prizadetih. — Einspielerjeva slavnost, ki se je vršila minulo nedeljo v Svečah, je gotovo najvažnejša dogodba minulega tedna za nas Slovence. Ako je uže zlatomašni-štvo odličnega rodoljuba slovenskega smatrati za blagoslov z nebes, ki ojačeva vse boritelje za enakopravnost Slovencev, je pa gotovo slavnost sama dokaz zavednosti in politične moči koroških Slovencev, ki nam jih na- sprotniki hočejo pri vsaki priliki žive dejati v grob. Slavnost minule nedelje je toraj glasen klic nasprotnikom našim, pa tudi našemu naučnemu ministru. Glas ki bolj razumljivo in bolj neovrgljivo kliče v širni svet koroški Slovenci živimo in zahtevamo svoje ustavno nam zagotovljene pravice. Nasprotna druhal hotela je sicei zadušiti ta glas, s tem, da je starčeku Einspielerju ^ sredi nemškega Celovca pobila okna. — Toda Slovenec strahu ne pozna, in toliko glasneje čuje se sedaj glas slovenskega naroda na Koroškem. — Ta glas pa ne bode culi samo nasprotniki naši, culi ga bodo tudi pravičn nam Nemci, culi ga bodo malomarni ali boječi rojak slovenski. — Pravični Nemci razumeli bodo klic po pra vici in se mu ne bodo več protivili; oni slovenski ro jaki pa, ki so do sedaj bojazljivi ali malomarni služil: našim in svojim političnim nasprotnikom, zdramili se bodo in — ne bodo dalje še — „podlaga ptujčevi peti" Ker je tedaj po predolgem prestanku to prvi glasni klic Slovencev v dolgo pozabljeni Koroški, zato še srčneje kličemo zlatomašniku, rodoljubu Einspielerju: Bog ohrani ga vsaj še toliko let, da tudi koroškim Slovencem posije z arij a boljših dni! — 0 slavnosti Einspielerjevi v Svečah poroča se nam, da se je vdeležilo nad 10.000 ljudi. Zastopniki občin, duhovništva, društev z vseh slovenskih delov dežele bili so navzoči. — Slavnostno pridigo imel je strič-nik jubilantov P. Oton Einspieler z Gorice. Velika maša pela se je pod milim nebom, med mašo prepevali se pevci ljubljanske čitalnice. Slavnostni govor govoril je prof. pl. Kleinmaver. Z vseh slovenskih pokrajin došlo je jubilantu veliko častnih diplom in daril. Slavnostnega obeda vdeležilo se je 200 oseb. Blizo 150 telegrafičnih pozdravov, med njimi vladike Strjssmajerja, došlo je tje, 130 prečitalo se jih je še med obedom. Slavnost vršila se je v najlepšem redu. — Deželni predsednik baron Winkler odpeljal se je minuli petek v službenih zadevah na Duoaj in se ima danes vrniti nazaj v Ljubljano. — Dvorni svetovalee, prof. vitez Miklošič, prejel je novo ustanovljeno »znamenje za umetnost in vedo". — Za vino- in sadjerejsko in kmetijsko šolo v Grmu pri Novem mestu razpisanih je do 20. septembra 1887. leta 5 deželnih ustanov, do katerih imajo pravice sinovi kranjskih kmetovalcev in vinogradnikov, kateri pa morajo biti najmanj 16 let stari, krepkega telesa in čvrstega zdravja. — Učenci z deželnimi ustauovami dobe v tej šoli stanovanje hrano iu poduk bre/.plačno, za obleko si pa morajo §ami skrbeti. 271