Katolišk cerkven list.
Tečni TEM M.	V Ljubljani 20. grudna 1866.	§A*t .51.
Nova nria v Ljubljani.
V beli Ljubljani prot mestnimu logu, Kjer berhka Gradašca v Ljubljanco šumlja, Je Bog zapovedal, naj roža prelepa Joann Kerstnika požene iz tla.
Pastir v predmestji, goreči duhoven, Ovčice vse svoje na delo bude, Razširjajo misel med častne mestnjane, K pomoči se nizki, visoki glase.
In glas ta veseli okrog se razširja, Se vnemajo serca vsih dobrih otrok, Zbudit' svetmu Janezu rožo prelepo, Poprime se dela na sto in sto rok.
Bilo je o Kresu, ko se je pisalo: Let osemnajst sto in čez petdeset štir, Ko seme vsade in ga blagoslovijo Sam ljubljeni knez in naš vikši Pastir.
Obdajo pa angelci vert kraj vodice, Rahljajo žemljico in varjejo kal, In kerub spusti se, se klice dotakne, In seme poganja, požene iz tal.
Požene, poganja, se dviga v višave, Lepo se razcveta, v dva verha gredoč; Ljubljančani vidijo, se veselijo, K razcvetu delijo obilna pomoč.
Oh roža, čez leto že vidim te stati, Že čbelice vidim iskati tvoj cvet, Ze tičice vidim do tebe letati, Že jagnjeta vidim do tebe hitet'.
0 roža, o roža, ti lepa, preblaga? Tvoj vertič premili je angelski grad ; 0 roža Kerstnikova, roža nebeška? Sam Jezus Zveličar tvoj sveti je sad.
On v tebi počiva, On v tebi prebiva, Ze gnade v tem sedežu vedno deli; Ovčice od grehov dobrotno omiva, Očišene s kruham nebeškim redi.
Kdo roža le-ta je? in kje se razcveta? To tebi, vprašavec, že pesem pove: Gospodova hiša je nova, je sveta, In ..cerkev teniovska- je njeno ime. — n.
Mmenitnost in r etiko spoštovanje (teristra.
(Konec.)
Duhovnim vodnikam, spovednikam. kteri hočejo Kristusa namestovati, bodo te bukve ravno tako važne, kakor devicam. Kristus je nar boljši vodnik svojih duhovnih hčer: kakor jdi Kristus v teh bukvah podučuje. enako imajo oni v spovednici in o drugih priložnostih jih podučevati in na goro Sijonsko voditi.
Te bukve niso samo zato. de bi device veliko molile, — temuč; de bi to. kar molijo, prav molile, in se naučile resnično pobožno živeti, de bi bile zares Kristusove neveste. — Resnično pobožne device mora vsak saj v sercu spoštovati, in jih ne bo mogel z zaničljivimi imeni sramotiti.
\ekteriin se bodo morebiti tc bukve presvete zdele: — pa prašam: kaj je naš namen? ali ne svetost? in kaj naša sveta dolžnost? ali ne: v svetosti rasti? Ce je pa to naš namen in nasa dolžnost. ali smejo bukve kakor vodilo k svetosti, kakor roka Hožja, kaj manj svete biti? — Razun lega pomislimo, de deviški stan je se posebno pripraven za posebno pobožnost in svetost. — Le, če so lampice deviških sere z obilnim oljem svetosti napolnjene, kaj veljajo.
Gotovo, de dobri duhovni vodniki, spovedniki in učeniki veliko veliko lepih naukov dajo. de bo-goljubna devica čedalje oolji prihaja: ali koliko lo-zeje bo še le zdaj napredovala, ko bo nar lepši nauke lahko v bukvah brala in premišljevala, in če jih pozabi, jih zopet lahko bere in se čedalje bolj v dobrim vterdi. — Ce svojiga duhovniga vodnika zgubi iu noviga dobi, duhovno napredovanje rado zastane: če pa se po teh bukvah ravna, lahko napredova pri vsim tem, če je ravno svojiga po-prejšniga vodnika zgubila, de le to storiti hoče, kar v teh bukvah bere. Te bukve ji bodo varna roka Hožja, ji bodo angel liozji, kteri jih bo po pravi poti vodil.
Lepo vverstene so pa tudi v teli bukvah jutranje, večerne, mašne, spovedne in obhajilne in veliko veliko drugih molitev.
Prav za prav so vse bukve polne premišljevanj, vender je za vsak dan v tednu še posebno eno premišljevanje odbrano in za tistim pridejo do-tične litanije. Tako je za nedeljo to v premišljevanje odločeno: Premišljevanje od presvete Trojice in litanije od presvete Trojice;
za pondeljik: premišljevanje od sv. Duha in litanije od sv. Duha; za torek: premišljevanje od sv. angela varha in
vsili svetnikov z I i t a n i j a m i od vsih svetnikov in molitvami po litanijah; za sredo: premišljevanje od presvetiga imena „Je-
zusa" in litanije od tega presvetiga imena: za ce ter t i k: premišljevanje od presvetiga Rešnjiga Telesa in litanije od presvetiga Rešnjiga Telesa;
za pet i k: k presvetimu Sercu Jezusovimi! in litanije od presvetiga Serca Jezusoviga; za saboto: k materi Božji z lavretanskimi lita— ni jami.
Posvetne device se bodo po tistim zdramile, Boga začele ljubiti itd — Pobožne pa bodo vidile, de jim vender le veliko še manjka, de niso še popolnama.
Kakor vidite tedej, so te bukve od vsih strani silno lepe, koristne, in vredne lepiga naslova: Nevesta Kristusova. — Po njih upam, de, bodo tudi posvetne hčere spoznale imenitnost in visoko ča^t devištva — in bodo tudi one iskro spoštovanja in ljubezni do devištva v svojim sercu občutile. Sčasama se bodo tudi one k Jezusu z dušo in s te-lesam nagnile, in spoznale, de le On jih zamore popolnama zadovoliti, ne pa svet in nečimernost.
Sezite tedej rade, ve device med svetam, ve častite device v samostanih, sezite vse slovenske hčere po njih, ki so šola za va«. Prebirajo naj jih tudi duhovni vodniki in spovedniki, pobožni duh in dragi biseri so v njih.
Spisali so jih gosp. B. Bartol, kaplan na Bobrovi. ki so mož ozir notranjiga dušniga življenja; obse/.ejo 60* strani. Oobivajo se pri gosp. Nič-m a n-u v Ljubljani na starim tergu pod hišno številko 167. Veljajo pa nevezane 42 kr. A. L.
i9erziJan*ko in katoiiska cerkev v ii fierzavi ob raznih časih.
(Halje.)
Tolike stiske so res sv. cerkev na Perzijan-skim zlo ranile, vender kmalo si je bila ona opomogla. V petim stoletji so večji mesta žc spet imele svoje škofe, kteri so imeli velike čede vernikov. Ali ne-spremisljenoM Suzanskiga škofa Abda je I. 41H novo preganjanje zbudila, ktero je zdaj 30 let brez nehanja terpelo. Abdas je bil namreč tempelj, v kterim so Perzijani ogenj molili, zapalil. Kralj Is-degerdes (prav rečeno: lasdejird) ga pred se pokliče in mu ukaže tempelj vnovič sozidati. Abdas pa raji da življenje, kakor de bi bil kaj takiga storil. Kako drugač vidimo, de se današnje dni godi! Protestanški Angleži, kteri se toliko trudijo po Talijanskim (Pieniontu) in po .spanjskim luliko zmot zasejati, - ondotni glavarji Ratazzi, Espartero i. d. so njih prijatli, de bi katoliško vero spodrinili. imajo domu v Birminghaniu fabriko, kjer malike narejajo in jih v izhodno Indijo prodajajo. Posebno dobro se jim spečujejo: Jamen (malik smerti), Nimndi (malik hudičev}, Jaronin t malik solnca) in nar bolj Koubercn (malik bogastva).
Poderli so ajdje na Pcrzijanskim kristjanam cerkve: novi kralj Varanes V. je bil še liliji trinog. Kristjanam so derli kožo na rokah, na lierbtu. drugim na obrazu. Druge so spet zvezane na rokah in na nogah vergli v jame in spravili v take jame k njim veliko podgan in miš, de so jih počasi do smerti oglodale. Svanes je imel tavžent sužnikov, ko se jc pokristjanil. Kralj, to zvediti, ga pred se pokliče in vpraša, kteri njegove družine je nar ma-
lopridniši. Svanes ga pove, iu per ti priči zapove Varanes, de on in vsi drugi so odslej sužniki tega malopridneža; celo ženo vzame kralj Svanu in jo unimu sužniku v zakon vsili. Vender se Svanes v sv. veri ne da omajati. —
Komu ni znan začetek praznika /.najdenja sv. Križa? Gerški puntar Foka je usmertil cesarja Mavricja in njegovo rodovino in se prestola jutro-vih cesarjev polastil. Foka je bil prava gnjusoba, le svojim ostudnim strastim slreči in ljudi moriti, ki mu niso bili všeč, mu je bilo mar, sicer se pa za nobeno deržavno potrebo zmenil ni. Torej je bilo perzijanskimu kralju Kosrevu lahko, po azijan-skih deželah gerškiga cesarstva razsajati in ropati. Foka je 1. 610 po novim puntu v Carjigradu zgubil življenje; njegov naslednik je bil Herakli. Ali tudi zdaj Perzijani ne prenehajo bizantinskiga cesarstva stiskati. Njih kralj Kosroa vzame leta 610 Edeso inApameo, I. 611 Cesarejo v Kapadocii, I. 613 Damask in I. 614 je peršel njegov vojvoda Sarbar do sv. mesta Jeruzalema. 26.000 Judov se berž sklene s Perzijani, kteri brez vse opovfre Jeruzalem posedejo. Ali ta prostovoljna vdaja pre-bivavcov ljutih sovražnikov nič ne omeči. Od jutra do noči so bili kristjani vsake starosti morjeni; Ie Judam in njih lastini se ni nič zgodilo. Božji grob, veliko cerkev od cesarja Konstantina in njegove s. matere Helene sozidano, so sovražniki požgali, in kristjane, ki so bili še živi ostali, vklenjene unkraj Jordana gnali in jih tam prav po ceni za sužnike prodajali. Judje iz Jeruzalema in deleč okoli so vreli k Perzijanam. vjete kristjane kupovat, ne de bi jih ko sužne imeli, temuč de bi jim vsim brez izjeme vratove prerezali. Evtilii piše, dc so ti ne-usmiljcneži več kakor 90.000 kristjanov tako poklali. Vzeli so bili Perzijani sv. Križ, na kterim je naš Zveličar umeri, in so ga v posebno narejeni skrinji, ktero je sam patriarh Caharija zapečatil, v močno terdnjavo na Armenskim odpeljali. Tudi goba, ktera v jesihu pomočena, je bila že-njimu Jezusu na križu ponioljena, in sulico, s ktero je bila njegova sv. stran preboilena, ste bile per-šle perzijanskimu častniku v roke, kteri je te svete reči potlej Nicetu, rimskimu patrieju, za silno veliko plačilo pustil. Niceta pa je te svetinje z do-tičnimi pismi, ktere je Perzijan tudi nazaj dal, v Carjigrad poslal, kjer jih je pobožni patriarh Ser-gi z velikim veseljem sprejel in več časa v svoji veliki cerkvi ob torkih in sredah moškim, ob če-tertkih in petkih pa pobožnim ženskim v počeše-vanje izpostavljal.
Kozroa, ki je bil toliko nedolžne kervi prelil, je zdaj prejel zasluženo kazen. Cesar llerakli ga je bil premagal v več bitvali, njegovi podložniki so prosili, de bi bil vender enkrat konec strašne in že tako dolge vojske: ali Kosroa, akoravno bo-lehen, noče nič od tega slišati. Tako se je bil Perzijanam zameril; verh tiga je imel nar hujšiga zo-pernika nad svojim nar starejšim sinam. Ta, od gerških pisavcov Siroa, od perzijanskih pa širov-jcli imenovan, ni mogel pozabiti, de je bil oče krono namenil Medarsu, drugimu sinu, ki ga je imel od Sireine, svoje nar ljubši žene, in ne njemu. Spun-tal se je tedaj čeznj, ga vjel in pahnil vklenjenima v temno hišo, kjer je Kosroa svoje zaklade hranil. Tukaj je trinog lakote terpel; naj je zlato, je rekel Siroa, kteriga je toliko vkup nagrabil, in toliko ljudem dal lakote poginiti zavoljo njega. Satrapi in drugi velikaši so hodili zdaj h Kosrevu ter mu v obraz pljevali, njemu, — pred kterim so se po-
prej toliko tresli. Pre<l njegovimi očmi so bili zdaj podavljeni Medarses in njegovi drugi petnajsteri sinovi. Čez pet dni so njega s pšicami nabadali, de je počasi umiral. To je bil konec grozovitniga
Jvosroa H.	.	.
Siroes se je zdaj s Heraklijem vmiril. Dal je nazaj vse vjete kristjane, med tirni tudi Caharija, jt-ruzalemskiga patriarha, in sv. Križ, kteriga je bil vojvod Sarbar pred 14 leti iz Jeruzalema vzel. Perpeljali so bili to nar imenitniši svetinjo keršanstva I. 628 v Carjigrad, spomladi 1. 629 je jadral Herakli v Palestino, de je sv. Križ nazaj postavil v Jeruzalem in se Bogu zahvalil za srečne zmage. Spodil je Jude iz tega sv. mesta, jim prepovedal ne bližej kot tri milje do njega priti, in kc je bil v Kleši, je dal katoličanam nazaj cerkev, ktero je bil Ivosroa Nestorjanam prepustil. To srečno per-dohljenje sv. Kriza iz rok Perziianov je vzrok godu povišanja sv. Križa, ki ga cerkev 14. kimovca obhaja. (K. sl.J
Tistim . hi Mšoifo besedo zaničujejo.
O. Frančišk Pcikhart iz družbe Jezusove v svojim razlaganji evangelija sv. Luka naslednje pripoveduje: Ni še 17 let, kar je O. Frančišk de Hieronvmo iz mojiga ponižniga reda, v Neapelnu umeri, "kteri je Xeapel z mnogimi čudeži in prečud-nimi deli, s slovezam svoje svetosti pa vso laško deželo, Evropo, ves svet napolnil. Vse njegovo duhovno življenje je bilo v apostolski gorečnosti do-perneseno, in noč in dan si ni dal pokoja, de bi vse duše Kristusu pridobil. Drugo mem grede le eno prav posebno pomljivo djanje tukaj postavim. Frančišku jc bilo naznanjeno, de je neka žlahtna, prav bogata oseba že nekaj let očitno pohujšanje dajala, in se je od tega toliko manj dala odverniti, ker je pred vsimi cerkvami in Božjimi hišami bežala, de bi le nobene pridige ne slišala. Kaj stori Frančišk? Kakor je na Laškim navada, je tudi on večkrat očitno po tergih in cestah Božjo besedo oznanoval, in si je hotel tudi zdaj to navado v prid oberniti, de bi to že na pol pogubljeno dušo Bogu pridobil. Očitno na cesti prižnico postavi, in sicer ravno hiši te hudobnice nasproti, ter upa, česirav-no bo mogla zoper svojo voljo pridige tukaj poslušati, de ji bo vender Bog po svojim nezmernim u-smiljenji kje kak žark milosti posilil, ter jo poslednjič k pravi pokori, k spoznanju in obžalovanju grehov nagnil. Tode, kakor goreč je bil Frančišk, njeniga zveličanja iskati; tako vžgana jc bila ona, svojimu zveličanju nasprotovati; zakaj kolikorkrat je tudi Frančišk ondi pridigal, Katarina, tako ji je bilo ime, vender ni nobenkrat hotla poslušati. Zdaj je šla od doma, zdaj se je v znotranje stanovanje zaklenila, zdaj ga je z okna zmerjala in zaničevala, kakor je nar gerši mogla: posiednjič je ukazala tudi vselej, kadar je Frančišk pridigal, vse okna in zaturnice cele hiše zalopniti, de bi nič od vsih pridig ne vidila in tudi ne besedice od njega nc slišala. — Kaj se zgodi? Frančišk se ne da ostra-šiti, vse voljno terpi in ne odjenja od svoje gorečnosti. Xekiga dne spet na tistim mestu uči, kar na enkrat omolkne in ne inore ne besede več spregovoriti; roke in noge se mu tresejo, pot mu čelo obdaja, dolgo se ne more opomoči. Poslednjič spusti grenek jok, kliče in vpije brez preneha: O nesreča! o nesreča! o žalost in nesreča! Posiušavci, vsi prepadeni in prestrašeni, ne morejo zapopasti, kaj bi to bilo: Frančišk pa še poprejšnje besede po-
navlja, in jih nagovarja, de naj za nj m gredo. Stopi z leče, hiti naravnost k vratam. kjer je stanovala ta žlahtna, mlada in bogata ženska, in nekoliko stotin ljudi vre z njim. Komej de skoz vrata stopijo, najdejo vse v nar hujši zmotnjavi; duhoven vpraša po gospodinji, in zve, de je pred malo minutami kar neutegama umerla. Frančišk teče gori po stopnicah, gre skoz razločne stanovanja tiste dvorane, dokler ne pride v stanico, kjer novi mer-lič še v svojih drazih oblačilih stegnjen leži na postelji. Vsi pričujoči se prestrašijo pri tem strašnim pogledu, Frančišk sam mertvo kakiga pol četert-ljeja ure nepremakljivo premišljuje, po tem pa s silno žalostnim glasam pokliče: Katarina kje si? ne dobi pa nič odgovora. Zakliče vdrugič: Katarina kje si? in lejte! mertva se začne gibati in globoko iz pers zdihne, ter z velikim in strašnim glasam reče: V peklu. Vsak naj sam premisli, koliko zavzetje, stermenje, žalost in nar silniši strah jc vse pričujoče obhajal.
To žalostno dogodbo sim sam slišal od tistih, ki so bili pri tem čudu pričujoči: sim kraj pridige sam vidil, sim bil v hiši, celo v stanici, v kteri je nesrečna svoj tako žalostni stan vsim pričujočim razodela. — Zares žalostna prigodba tistim, kteri, pridigam nasprotniki, niso navajeni, s Kristusam v poslušanji Božje besede imeti opraviti. Sveti Ciril Aleksandrijski pravi, de jo je Judež pri zadnji večerji kar neprevidama iz obednicc potegnil: Con-tinuo evivit, kar naravnost je preč šel. Zakaj to? Veste zakaj, pravi sv. Ciril: Hudobni sovražnik mu ni pustil Kristusove pridige poslušati, iz strahu, de bi se utegnil Judež še spreoberniti, ker k spre-obernjenju ni boljšiga pomočka, kakor poslušanje besede Božje. Znano je namreč, de je Zveličar ravno pred svojim terpljenjeni imel še posebno lepo pridigo do svojih aposteljnov, kakoršna pa, sc ve de, bi Judežu ne bila všeč, kakor marsikterim dan današnji ne, kteri se ne marajo spreoberniti.
Ogled po Slovenskim.
Iz Ljubljane. Preteklo nedeljo ho naš milostivi gospod škof 24 bogoslovcain čvetere malo žegne podelili.
Iz Kranja 14. grudna. Pred nekimi leti je bil premožen Kranjic zapustil 1300 gold. za napravo noviga velikiga altarja v Kranjski farni cerkvi. Gorečnost za lepoto Božje hiše pa je k temu šc pri drugih dobrotnikih iskala pomoči; iu lej - v dveh letih se je v našo cerkev ua novo postavilo: Orgije iu kor, dva stranska altarja, veliki altar in taberuakelj, Božji grob. križev pot, in še veliko druziga, kar je vse nkup čez 5000 gold. veljalo; vse v zlogu gotiški cerkvi primer-jenim. Zadnji teh del, veliki altar in križev pot, ste bile s končam pretekliga cerkveniga leta končane. Pervo adventno nedeljo je bilo torej blagoslovljeuje tih lepih naprav. Visokočastiti gosp. proviucial l). »Salezi. s svojim tajnikam O. Rajmundam, in še neki drugi Kranju prijazni duhovni so bili k ti sloveHiioHti prišli. Ob osmih zjutraj je šla procesija iz farovža v cerkev. Naprej križ terpljenja med dvema šolskima banderama. za križem so učenci tukajšne poglavne šole nesli podobe križeviga pota, učenke v belo oblečene pa so zraven svetile, 13 duhovnov je procesijo sklenilo. Pridši v cerkev so O. provinc al blagoslovili križev pot, O. Ilaj-muud pa so v lepi pridigi puvedali začetek molitve križeviga pota, so učili, kako naj se ta molitev opravlja, in so jo poslušavcam prav goreče priporočil . Po pridigi
ho domači dekan in častni korar gosp. Ant. K oh blagoslovili veliki altar in tabernakelj, in so presv. Rešnje Telo iz stranskiga altarja v velikiga prenesli. Slovesno veliko mašo, pri kteri ho drogi duhovni stregli, so imeli O. prjvincial, in k koncu se je se prav serčno zapela zahvalna pesem Te De um, de je dobrotljivi Bog dal te dela čisto brez vse nesreče k njegovi časti dokončati.
/daj pa je ljudstvo, ki se je bilo k ti slovesnosti od vsih krajev sošlo, obdalo altar, in se ga skoraj ni nagledati moglo. Marsikdo jc rekel, stopivši iz cerkve: Kaj taciga pač ne poda v to cerkev. To je pač živi dokaz, dc še priprosto ljudstvo, če mu tudi, kar je noviga in svitliga, večji del vnelej dopude, vender posebno čuti, kaj se skupaj vzame. Lc sk da, de niso vedno vsi čutili tako. Zakaj veliko imamo gotiških cerkva po Kraiijnkim. blagi spomin pobožnosti naših očakov; tode njih notranja naprava je večji del brez enojnima duha po vsih mogočih zlogih, nar raji po posvetnim kopitu, po kitastim kalupu 17. in 18. ntoletja. Posebno veliko pa je skazila taista zložnost, ki vselej nar pervo iše vstreči ljudem, in ne pomisli, de cerkve ho hiše liožje, ne pa h.še ljudi, tedaj podčra in zida, in stavi pridavčike. ne pomislivši. če gre ali ne gre; še celo mertviga kamnja ne pusti pri pokoji; tako si postavljajo stoletja spominek nevednosti in popačeniga oku-<a. Ali cerkve ho potein vender nkažene , in milo je viditi nekdaj lepih Božjih hiš, ki zdaj niso nikomur podobne.
1'pajmo, de si ti žalostni časi prešli, in de je jel v cerkvi dihati v resnici cerkveni duh. Saj veselje je, de imamo na Kranjskim može, ki si za cerkveno umetnost toliko prizadevajo, de jiin je moč sostaviti altar natanko po postavah gotiškiga slikarstva. Zares vsa hvala glavi Janeza Vurnika, slikarskiga mojstra v R»-dolici, ki je v Kranjsko farno cerkev postavil tri altarje prav po mojstrovsko narejene, v spodbudovanjo pobožnosti vernim, in v hvalo iu čast večniga Boga. V.
Iz (Jorire 17. grudna. — Prihodnjo kvaterno saboto bodo naš prečastiti gospod viši škof 50 bogoslov-cam čvetere male žegne podelili. — Častiti O. Klar Vaskotti bodo Ictas v stolni cerkvi postne pridige imeli.
Hazgieti po ker*an*khn mreiu.
Iz Bero lina. Protestanški list (prot. Ktzg.) toži zavoljo obilnih prestopov h katoliški veri, in pravi med drugim od Angležev: „Angleški katoliški list „Tablestf je naznanil pred malo časam imenik gotovo 400 oseb, ktere so h katoličanstvo prestopile, in so z veči strani deržavni žlahtuiki (peeri). sinovi velikašev, baronov, vitezov in druzih oseb. ktere so na imenitnih stopinjah po svetu". Kar se protestanškimu listu pa še hujši zdi, je to le: „Ako se imena členov protestanških vsenčiliš, oksfortskiga in cambridge-skiga, njih žen in rodovineov odločijo, drugih malo or-tane" f protestanških). — Visoke šole ua Angleškim tedaj, ktere bi imele po vslji protestantov protestantizem braniti in razširjati, so rej-nice katoliškiga duha: tukaj roka Božja in pa molitev katoličanov „za edinost sr. vere" dela. Priporočali so namreč pred nekaj časam goreči katoličani, de naj bi slehern katoličan molil vsak dan očenaš iu češenamarijo „7. a edinost sv. vere**.
Svajcarsko Veliko nvetovavstvo v Freiburgu je željo razodelo. de bi ne v veri mir in edinost med cerkvenimi in deželskimi oblastmi spet povernil; škof Marilei de naj sc svobodno v kanton vernejo, in naj se prostima spolnovanju njih škofovske oblasti nikakoršni zaderžki ne stavijo, iu torej naj bi se pogodba s papežem sklenila, ali pa saj za vas nekak modus vivendi
med škofam in oblastmi vstanovil. Poslednje se je mende doseglo in sveti Oče so po svojim poslancu naznanili, de v taki „modus vivendi" privolijo, ter žele, de se po odpravljenih vsih zopercerkvemh postavah pogodba £kon-kordat) sklene.
JMiti darovi.
Za afrikanski mision. Po čast. O. Mansvetu: Marija Bandulič 15 gold.
—	Valentin in Štefan Kumar 2 gold. — G. T. 2 gold.
—	Za zamurčike: G. T. 2 gold. — Iz Studenca 30 gold. 30 kraje.
H o £ i č n a noč•
Noč veselja! noč radosti! \ ir nezmerni vse blagosti!
Noe božična sveta si! O sredini tvoj'ga teka Se za grešniga človeka Čudo usmiljenja zgodi!
Iz Narvišjiga prestola Pošlje nam ljubezen gola
Izveličarja sveta; Neomadezne lleviee. Prave Kozje porodnice, t'isto l.a naročje da.
Vsemogočniga Očeta $e Beseda >ama sveta
Iz nebes poniža k nam: Pride n noči sredini. Pravi Božji Sin edini. Dat rešenje grešnikam.
Počlovečen Bog nebeški. kakor revni sin človeški.
\ Betleliemu rojen je: \ ender v liiso ne bogato. Ne v kraljevo zibel zlato. — Položen je v jaslice! —
Kod človeški v sredi spanja Zapeljive zmote sanja.
I.e paslirei cujcjo: l.uc nebeška se zasveti, kor angelski jame peli; \ si straliii se čudijo.
Angel Božji pa z višave Stopi v svetove nižave.
\ es svetlobe se Miši! Strah pastircam odvzame. Serca jim veselja vname. Jim prijazno govori:
„0j. veselje vam oznanim". Od Boga ohtagrovanim.
\i imel ga še vaš rod. — _Kojen je Zveličar sveta!" \ am rešenje vsim obeta — On je Kristus in l.ospod.
Znamnje to vam bodi dano. Dete drugim vsim neznano.
Najdete, de. pervi vi: Dete je cez vse častito. Pa v plenice je povito. In v jaslicah leži.
Angel zmed pastireov zgine. In z nebesne visočine
Sveta pesem zadoni: t "asi Kogu v nebes višave ! In ljudem vsim volje prave. >1 ir na zemlji naj sledi.
\ noči z neha razsvetljeni Se paslirei zveseljeni
Naglo skupej združijo: Verni v Ketlehem hitij« Božje Dete počastijo. In hvaležni molijo.
Ti>te si noči presrečne . In ljubezni Božje večne
Ti. božična nor. spomin! Naj se v tebi hvalna poje Čast Bogu iz duše moje.
In iz serca globorin!	Partel.
Premetnbe rfuhormine.
V	Ljubljanski škofii. Za kaplana prideta: go»p. Jožef Skubic v Šmarjo. gosp. Janez \ nvk v Kamnik: za agod-nika: gosp. J*k. Blazni k v Hrenoviee. — fiosp. kaplan Ant. Ar tel so privoljenje dobili, zovolju bolehnosti začasno v pokoj se podati. — liosp. Jane/. Medic, duhoven in bogoslovee 4. leta, so IS. grudna v 25. letu svoje starosti umerli. Naj v miru počivajo !
V	Hckovski škofii. Pelavska dekanaska Tara je podeljena gosp. k. SS e h r o 11 e r - j u. - liosp. fajmošter Jan. Sze-ker in gosp. fajmošter Joz. Schmidkanz sta dekana imenovana. — liosp. Mat. Kerku je podeljena Ptujska Oolobova pre-benda. — Prestavljeni so gospodje kaplani: Kr. Schinagl v Kicgersburg. Mat. Drevler v Kehring. k. tira up v Kursten-feld. Htef. D u r I a e h e r v Šentjanž. Mat. Dolinar k sv. Pelru pri Radgoni. Jak Molž k s. Barbari. Kr. Toplak v \Vitscbein. Jak. M a kot ter v Halbenrain. Jan. Simonič v Arnfels. J-n. Paver k sv. katarini. — liosp. Patrici Ott so 10. listopada umerli. Naj v miru počivajo!