Štev. 8.	V Ljubljani 1. avgusta 1887. Leto XVII.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
M a v
& L
/Pijaj mavrica prezala, ^Veličasten božji stol; # Zemljo z nebom si zvezala, T S tebe Bog nas gleda dol.
Bali vihre smo se jezne, Ki nas gledala grdó; Bali roke se železne, Ki grozila nam takó.
Veter šibil je drevesa, Vid jemsil nam grozni blisk, Gròm ndarjal na nšesa Oh, kedó nas reši stisk?
Ti si mavrica prezala Prisvetila iz nebd, Vso nam gròzo, strah pregnala, Hvala tebi iz sredi
r i c a.
n.
Grešnik od Bogà je ločen, Neprijatelj je njegóv,
V	strastih svojih neukroćen, Hlapec hudih je dulióv.
V	njem razsaja vihra jeze, Ogenj v njem nečist gori. Kdo ga reši silne peze, Ktera dušo mu teži? —
Mavrica se sedmobojna Iz nebd mu prismeji, Duša grešna, nepokojna Zopet najde mir vesti.
Ni to mavrica blesteča, To je zakramentov svit.
V	zakramentih večna sreča, Blagor je nad nas razlit.
Fr. Krek,
Milosrčnost.
Posledica dolgotrajnih krvavih vojsk so skoraj vselej kužne bolezni in Iplakota. Gorje deželi in kraju, kamor se te, grozovite sestre naselijo! To bridko izkušnjo so doživeli Slovenci v začetku tega stoletja. Znano je, kako so Francozi niiše dežele zasedli in je še le po mnogih hudih bojih zopet ostavili. Mnogo je trpela takrat slovenska zemlja pod tujčevimi nogami. Koliko njenih vrlih sinov je našlo slavno smrt na bojnem polji! Slovensko, laško, nemško in še celò rusko zemljo je pojila slovenska kri. Radostno so se vračali po končanem boji mnogoizkušeni vojaki v domovino, kjer so jih z jednakim veseljem pričakovali njih rojaki, ki so mej tem tudi vže marsikatero bridko uro preživeli, ker še celò pod domačo streho niso bili varni pred Francozi.
Komaj so se deželi vsaj nekoliko zacelile rane, katere jej je vsekal sovražni meč, prišla je vže druga nič menj huda nadloga nad Slovence — strahovita lakota, ki je v letih 1817 in 1818 mnogo ljudi pomorila. Niti naj-velikodiišnejšo milostinje, ki so se pošiljale od vseh krajev, niso mogle odvrniti stiske in bede.
Bilo je v poletji 1817. leta. (Jas žetve je vže minul, in morala bi se začeti mlatva. Ali to leto je vse to izostalo. Polje, kamor je preteklo jesen in vzpomlad nasejal pridni kmet žita v sladkej nadi, da se mu njegov trud vsaj desetkrat izplača, bilo je Čez in čez zarasteno z nadležnim plevelom. Koliko solz se je prelilo takrat na polji! Koliko bridkih vzdihljejev je Čula širna ravan ! Vsi stogi in kozolci so bili prazni, in po skednjih, kjer bi morali pokati cepci, predel je pajek brez vsega strahu svoje velike mreže.
Po hišah so ležali ljudje gladu onemogli. Z bledih, prepadenih obrazov se je brala bridkost in bèda. Otroci so stegovali ročice k materam kruha proseči, a matere jim niso mogle dati ničcsa, ker vse shrambe so bile prazne. Sèm in tjà so našli mrliče po travnikih, ki so se želeli nasititi stravo; a krč je končal njih borno življenje. Mnogo ljudi je pustilo svoja stanovanja in šlo križem svetA s trebuhom za kruhom.
V neko gorenjsko vas sta prišla dva taka prosjaka. Siv, častitljiv starček je počasi lazil ob palici za svojo unukinjo, dveletno deklico, Julijo. Na njenem obledolem obrazu se je izražala polegsmile nedolžnosti srčna žalost in stiska. Oči so jej bile joku zatekle in lici ste bili skoraj mrtvaški. Obleka obeh je bila zelò siromašna. Na vsaka vrata sta potrkala uboga popotnika in v vsako vežo stopila proseča za kosec kruha ali kake druge hrane, pa nikjer nista nič dobila. Prestopila sta zadnji prag, a tudi tu ni bilo pomoči.
Stopivši zopet na prosto, reče deklica: „Oče moj ljubi, kam pa zdaj? Ves svet je naju zapustil. Umreti morava . . . Bridek jok zamori glas nesrečnej unukinji. Tudi starčku se utrne svetla solza iz rarklega očesa, ali hitro si jo otare, da bi ga tovarišica ne opazila. Nekoliko postane, zaupno uprè obraz na jasno nebó, ter reče: „Julija draga! če naju je svet zapustil, naju pa Bog še ni. Tam gori v svetih nebesih vlada še vedno isti neskončno usmiljeni in dobrotljivi Oče, ki skrbi za vse ljudi. Meniš li, da naju ne vidi? da mu ni mar najina stiska? Oni, ki je naju do sih dob preživel, dal nama
bode hrane. „Daj nam danes naš vsakdanji kruh" moliva vsak dan, in misliš li, da Bog ne sliši najinih prošenj? Obupati nikakor ne smeva."
„Oče, sediva tu na zeleno grivo (trato), da si nekoliko odpočijeva," pravi zopet deklica, „meni so se vže vse moči odpovedale. Skoraj pojdem za materjo in očetom tjà gori v boljšo domovino.
„Kakor je božja volja," odgovori starček. „Smrti si ne smeva želeti. Saj tudi rajnka tvoja roditelja v nebesih za naju prosita. Moliva tu par očenašev!"
Komaj odmolita molitevco, stopi k njima priletna žena in jima pomoli kosec kruha svetujoč jima, naj gresta na uni grad na bližnjem hribu, tam bodeta izvestno dobila pomoči, ker ljudje, v njem stanujoči, preskrbujejo vso vas z živežem. Veselo stegne Julija ročico po skorjici kruha in se srčno zahvali neznanej dobrotnici. Starček razdeli kruh na dva jednaka dela, a deklica se brani toliko vzeti, rekoč, da je to preveč zà-njo. Ljubezniv prepir se uuame mej obema, ki se pa konča s tem, da Julija zmaga in da ona vzame samo Četrti del vsega kruha.
Odmolivši očenaš za dobrotnieo, napotita se proti gradu, ki je stal na malem višku ob meji mej gozdi in travniki.
Poleg pota, po katerem sta hodila naša popotnika, stala je kapelica Matere Božje. Dospevši do nje, kreneta va-njo utrujena težavne hoje ter poklekneta na stopnico pred oltarjem. Nista še dolgo molila, ko se starček nenadoma zgrudi in v nezavesti obleži. Deklica, vsa prestrašena, zavpije ter skoči k njemu. Krčevito mu stisne roko in ga neprestano kliče, kakor bi ga hotela vzdramiti; ali sivi mož ne čuje njenih jadnih vzklikov . . ." Smrtno utrujena sede Julija poleg njega in bridko joče. Kmalu utihne tudi ta glas ; deklica omahne in obleži kakor mrtva,
V tem ste stopali po hribu nizdolu dve ženski. Prva, vže precej priletna, nesla je na glavi jerbas, napolnen z raznimi jedili, katere je zakrival širok rudeč prt. Druga je bila deklica o kakih šestnajstih letih. Postava njena je bila prikupljiva: obraz je razodeval nedolžnost in prijaznost. Obili, plavkasti lasjé so jej pokrivali vitek hrbet. Na roci je nesla z belim prtom pregrneno pletenico, ki je bila bajè precej težka, ker deklica je večkrat počivala in jo predévala z jedne roke na drugo. Bila je to grajska hči Kristina, óna druga pa njena postrežniea Agata. Obó sta bih namenjeni v vas, da bi nasitili ondu nesrečne in gladne ljudi. Po tem potu sta hodili vsak dan in zvrševali lepo krščansko delo usmiljenja. Ni čuda, da so vsi vaščani prav po otroško ljubili graščaka in njegovo plemenito gospo soprugo. Kristina, podobna rešilnemu angelju, bila je neutrudljiva v svojem poslu, rekše v razdelitvi jedil mej uboge stradalce.
„Počijve tu nekoliko!" reče dekla, prišedši do košatega drevesa na ze~ lenej grivi. „Mene vže vrat boli težke in dolge noše."
„Lèi" odgovori Kristina, „jaz sem tudi vže trudna. Naberive tu cvetic, da je položive na oltar v kapelici."
Odloživši pletenico, začne trgati pisane cvetice, ki so rastle okolo nje. Tudi Agata vzame jerbas raz glavo in pomaga deklici pri nedolžnem delu. Dva lepa šopka in jeden venec sta spletli iz nabranih cvetic. Potem se zopet oprtita in gresta naprej v doliuo. Prišedši do kapelice stopita va-njo. Groza
ju izpreleti, ko zagledate pred oltarjem dva človeka ležati. Hitro odložita bremeni in priskočita k nesrečnikoma. Solze jima zaigrajo v očeh.
„Glad ju je umoril," pravi Agata.
„Živa sta ie!" vzklikne Kristina, otipavši jima žile; nato izvleče iz pletenice steklenico ter vlije Juliji nekoliko kapljic krepilne pijače v usta. Agata jo vzame v naročje in jo skuša obuditi, gospodična pa stopi k starčku in tudi njemu vlije vina v usta. Potem sede na tla in nasloni moža nà-se. V malo trenotkih odpre deklica oči ter gleda nekako čudno okolo sebe. Prve besede, ki jih izpregovori, bile so: „Kje pa so oče?"
Videč starčka na tleh ležati, vrže se čezenj ter milo kliče in ihti.
Ti tožili klici nesrečnega otroka izvabijo obema bridke solze v oči, da začneti na glas jokati in ne moreti tolažiti ubogega otroka.
Še le čez nekaj časa vzdigne Agata ihtečo deklico in s tresočim glasom izpregovori: „Tiho bodi, tiho, ljuba moja, saj bodo oče kmalu ozdraveli. Titolali »e . . .!" Glas jej zastane.
Julija preneha nekoliko jokati, plaho pogleda deklo in vpraša: „Kje pa sein?"
„V dobrih rokah, siruta," odgovori Kristina ter ukaže postrežnici: „Daj jej jesti !"
Hlastno seže deklica po ponujanih jedilih in jih hitro povžije. Potem se tako milo in lepo zahvali, da znova zaigrajo dobrotuicama solze v očeh.
V	tem se tudi starček predrami. Nekako čudno uprè inrkto oko préd-se in vzdihne: „Julija ... kako ... ti... je?" Kadostno skoči unukinja k starčku in se oklene njegovega vratii. Agata ponudi možu jedi in dobrega starega vina.
To onemoglega starčka takó okrepi, da začne govoriti. Prva beseda mu je zahvala. A Kristina ga prosi, da naj molči, ker se mu vidi, da govori le s težavo.
Po tem veselem dogodku, da sta bila dva človeka mučne smrti oteta, pokleknejo vsi štirje pred oltar in se v tihej, gorečej molitvi zahvalijo Bogu in Mariji za to veliko izkazano jim milost. Končno vstane Kristina in položi lep cvetlični venec Mariji na glavo; pisana šopka pa vtakne v dve krasni posodici ob vsakej strani oltarja.
Agata sama nato nese jedi v vas, gospodična pa pelje tujea proti gradu. Ali starček je vže preveč opešal, da bi mogel peš priti na goro. Zatorej prosi gospodična moža, naj bi z Julijo počakal, da pridejo i grada z vozom po-njega.
Kmalu pridrdrä po hribu nizdolu voz, na katerega polože onemoglega Btarčka. Julija noče iti na voz, raje stopa za njim z Agato, ki se je v tem povrnila iz vasi.
V	gradu so položili starega moža na posteljo, s katere ni več vstal. Poklicali so mu duhovna in zdravnika. Prvi je prišel še o pravem času, a drugi ga je našel vže mrtvega. Starost in prevelik stradež sta ga spravila v grob. Vesel se je ločil mož s sveta, ko je slišal, da so siroto Julijo vzprejeli v gradu za svojo. Blagoslavljajoč unukiojo in dobrotnike izročil je svojo dušo v božje roke.
Bridke solze je pretočila Julija in mnogim izvabila solze sočutja iz oči. Ali Kristina, ki jej je bila od sedaj največja prijateljica na sveti, znala jo je utolažiti. Kakor sestri sta so ljubili blagi deklici ; vedno sta bili skupaj, doma in na poti. Najraje sta se zabavah s cveticami, ki so rastle v vrtu tik gradii.
Tudi Stanko, Kristinin brat, ki je hodil v Ljubljani v šolo, ljubil je Julijo kakor sestro.--
Leta so minula in naši znanci so se starali. Julija je živela do svoje smrti v gradu v uajlcpšej slogi s Kristino in s Stankom, ki je postal po smrti starišev gospodar graščine. Malo ne vsak dan je klečala v kapelici pred óno sveto podobo, kjer je bila tako rekoč čudežno rešena grozovito smrti. Na stare dni je Hog dal Stanku okusiti sad milosrčnosti njegovih starišev.
Šel jo nekoč na lov. V gozdu se je oddaljil preveč od drugih lovcev. Pri nekem skoku čez širok jarek si je zlomil nogo in obležal na mestu. LTpil je nekaj časa na pomoč; slednjič so ga slabosti takó prevzele, dajo padel v nezavest. Proti večeru ga je našla neka žena, ki je šla po drva. Hitro je tekla v grad poročat to žalostno novost. Sest tednov je ležal bolnik v postelji; a noga se mu je popolnem pozdravila. Hotel je ženo, ki ga je rešila, bogato obdarovati, ali ta ni hotela nobenega plačila, rekoč, da sta Stankova roditelja njej in vsem njeuim za časa lakote življenje oteli, in da je ona sedàj to dobroto samó nekoliko povrnila. A stara, dobra žena je morala slednjič vender le ponujeni denar vzeti.
Pred nekaj leti so se vsi trije kmalu drug za drugim preselili na óni svet — v srečno večnost.	,/. b.
Poštenje zmaga.
prelepej dolini na spodnjem Štajerskem je prijazna vasica. Sredi vasi stoji stara cerkev s čruo-sivim zvonikom, ki pazi na vse strani, kakor skrbni čuvaj, da bi tù v mirnej samoti ostalo vse pri starem, namreč takó, kakor je nekdaj bilo. Na desno od božjega hrama, kraj bobne-čega hudournika stoji mlin, katerega kolesa se počasi vrté, kakor bi hotela opominati čas, da naj tudi on ne hiti tako naglo v brezkončno morje večnosti. Ne daleč od mlina ob znožji visoke gore pa stoji majhna koča, ki vže po svojem vnanjem lici kaže, da pod njeno streho prebiva siromaštvo in pomanjkanje. Košček polja ob raeji bližnjega gozda in majhen pa skrbno obdelan vrt, to je vse, kar ima Mravljak, ki živi, da-si v siromaštvu a vender v tihej zadovoljnosti, s svojo ženo pod streho ubožne koče. Mravljak je bil po svojej obrti tkalec, a ta obrt mu je vrgla komaj toliko, kolikor potrebuje najbolj skromen človek, da preživi sebe in svojo družino.
Gospodar mlina, Jelenec po imenu, pa je bil zelò iinovit in prevzeten človek. Bolelo ga je samó to, da je imel ubožnega Mravljaka za soseda. Bogastvo in siromaštvo to ne gre skupaj, mislil si je, ter ni mogel ubo-zega tkalca niti pogledati s prijaznim očesom. Vže davno bi bil rad kupil njegovo borno kočo in óno malo zemljišča, kar ga je okolo nje, da bi se tako znebil siromašnega soseda, ali Mravljaka ni bilo volja prodati hiše, v katerej sta se pošteno preživela njegov oče in ded. Pod domačo streho živeti je še zmirom bolje nego pod tujo, mislil si je .Mravljak, in tako je tudi on hotel preživeti pod domačo streho svoje stare dni.
Pred jednim letom pa se je godilo tkalcu Mravljaku jako slabo. Žeua niu je ležala bolna v postelji in troški na zdravnika iu zdravila narasli so
takó, da mu ni oslajalo doBti trositi na druge, najpotrebnejše stvari. Nedostajalo mu je obleke in kruha. Kaj naj stori v tej velikej bedi? S težkim srcem stopi k bogatemu mlinarju in ga prosi, da bi mu posodil petdeset goldinarjev. Sosed Jelenec rad ustreže njegovej prošnji. Mislil si je, da ubožni tkalec storjenega dolga ne bo mogel poravnati in takó je najkrajši pot, da spravi njegovo posestvo pód-se ter se znebi ubožnega soseda iz svojega obližja. Dolžno pismo je bilo tako pisano, da se ima ves dolg poravnati v jedneni letu. Ustmeno pa si je Mravljak izprosil še to, da sme izposojenih petdeset goldinarjev vračati v povoljnih obrokih.
Dvajset goldinarjev je bil Mravljak še mlinarju dolžan — drugo mu je bil vže vse izplačal — in zdaj je bilo treba v štirinajstih dneh odkupiti dolžno pismo. To za ubogega tkalca ui bila lahka stvar. Kje naj vzame dvajset goldinarjev v štirinajstih dnéh? A glej! njegova pridna hči mu je k temu pripomogla. Ko so mali ozdraveli in zopet s postelje vstaii, šla je Anica, njegova dobra in pridna hčerka, v bližnjo vas k nekemu kmetu služit. Od mladih nog vajena vsacega dela, lahko si je pridobila zadovoljnost in spoštovanje svojega gospodarja, ki jo je vzel za pastirico v hišo. Ovce je gnala na pašo in to je bilo njeno največje veselje. Kako veselo je bilo videti brdko deklico, kadar se je zvečer z ovcami vračala domóv s srpom v roci in povezkom zelene trave na hrbtu veselo pevajoč:
Glej! solnce vže niže zahaja,
Vže jemlje od zemlje slovó, Za vrhe zelenega gaja
Bo skoraj, bo skoraj zašl0 !
Za njo pa je žvenketala ovčja čreda in veselo je skakal pred njó psiček, ki jej je bil tovariš in vaniti pri ovcah na paši.
Vse, kar si je v jeduem letu zaslužila, poslala je očetu domóv, da plačajo, kar so še dolžni mlinarju ter odkupijo dolžno pismo.
Ali stvar se ni tako gladko iztekla. Tkalec je namreč poprejšnje obroke mlinarju vračeva! brez kake priče, in mlinar .lelenee je zdaj, ko je videl, da mu bo dolg o pravem času izplačan, utajil vse, ter dejal, da ni dobil od Mravljaka še nobenega povračila. Ker je imel mlinar dolžno pismo v rokah, ubogi tkalec pa nobenega potrdila za izplačane obroke, verojelo se je le bogatemu mlinarju.
Mlinar je tožil soseda Mravljaka za propali dolg, iu ker se ta ni mogel izpričati, koliko obrokov je vže plačal, prisodila se je pravica mlinarju in prišlo do tega, da so tkalčeva koča in zemlja proda, ker ne more dolga poravnati.
To je bil velik udarec, za ubožnega in poštenega moža. Ker se mu je vrhu toga še očitala nepoštenost in previra (goljufija), zbolel je ubogi tkalec tako hudo, da jo moral v posteljo. Žena in pridna hčerka ste mu stregli noč iu dan ter ga tolažili. Bolnik se je udal v voljo božjo ter vse te križe in težave prebijal z največjo potrpežljivostjo. Nadlegovala ga je samó ta misel : da so takó hudobni ljudje na svetu, in da bode moral umreti pod tujo streho.
Nekega jutra je bila vsa vas po konci. Pretočeno noč so namreč tatjé v mlin ulomili in mlinarja okradli. Njega samega so z debelo vrvjó zvezali in ga tako ležati pustili do zjutraj, ko so ga na pol mrtvega dobili in ga rešili gotove smrti. Skrinja i denarji je bila prazna, omare vse odprte in
okradene. O vsem tem pa mlinar ni znal ničesar povedati, ker ga je strah tako prevzel, da je vsied tega nevarno obolel. Ta nesreča v mlinu pa je bila v srečo ubogemu tkalcu Mravljaku.
Tatovi so v naglici mnogo stvari pobrali, ki niso imele za-njé nobene vrednosti. Vse take nepotrebnosti so pustili v bližnjem gozdu. Mej temi stvarmi je bil tudi koledar. Pobrali so vse to in nesli v vas, da se vse natanko preišče. V koledarji pa je stalo na jednem listu zapisano, da je tkalec
Mravljak mlinarju dvakrat po petnajst goldinarjev plačal kot dva obroka na račun svojega dolžnega pisma.
Koledar so dali tkalcu, ki je vsied tega poročila kmalu zopet ozdravel. Kaj naj še povemo? Mlinar Jelenec je plačal tkalcu precejšno vsoto denarja, da bi ta ne iskal sodnijske pomoči ter ga ne spravil ob dobro imé. V siromašno tkalčero kočo pa sta se povrnila mir in zadovoljnost.
-A
Načeta jablana.
*S|lp08p0dar Slavko jo usadil na vrtu blizu hišnih oken mlado, jednoletno
jablano. Bastia je kakor iz vode, in ko so je na vrtu vzbudila četrta
vzpomlad, bila je vsa v cvetji. Oj kako krasni rodeči in beli cvetovi! Smijalo se je srce v gospodarjevih prsih, kadar koli je pogledal to prelepo vzpomladansko cvetje. In kaj še le ta prijetna vonjava. Soba je je bila polna, kadar so mati zjutraj odprli okna na vrtno stran.
„Jejmina! mnogo jabolk, mnogo jabolk bomo imeli," klicala sta Slavkova otroka, Milan in Zmagoslava.
„Obilo jih bode, ako nam jih le Gospod Bog dà učakati in če ovočje ne odpade," rekó oče.
„Menda nè, oče," pravi Milan.
„Bilo bi ga pač škoda," pristavi Zmagoslava.
In Gospod Bog je dal, da ovočje ni odpadlo. Rastlo je ! Kolikor cvetov, toliko jabolk!
Kadar se je bližal konec meseca malega srpana, dobila so jabolka rudeča lica. Kakor rudečelični otroci zrla so iz drevesne krošnje ter se nasmehi-vala otrokom. Veselje jih je bilo gledati.
Ni torej čudo, da sta jih Milan in Zmagoslava rada gledala! Saj takó zgodnjih in krasnih jabolk nista videla še nikoli.
Ko sta nekoč pod drevesom stoječ to prelepo sadje opazovala, pridružijo se jima oče in rekó: „Nu, kako se vama dopadejo ta jabolka?"
„Oj krasna, krasna so! A kdaj jih bodemo smeli jesti?" vpraša Milan.
„Otroci, skoraj, skoraj; morda vie xa Štirinajst doi, ker to so „lovieofaco". Reče se jim zato takó, ker navadno o sv. Lovrencu dozoró, a sv. Lovrenec je desetega avgusta ali velikega srpana," razlagali so jima oče.
„Oj ko bi vže skoraj prišel sv. Lovrenec, kako se ga vender veselim!" smijala se je brdka Zmagoslava.
„Potem si bodeva vže smela po katero jabolko utrgati, kaj ne oče?" namuzne se Milan.
„Utrgal vama jih bodem sam," odgovore oče, „kajti ta jablana rodi letos prvič, a prvega ovočja ne sme uihče drug od mladega drevesca odtrgati in snesti, kakor le gospodar sam. Ako bi ga kdo drug utrgal in okusil, ne rodilo bi drevesce potem dolgo časa več. Takó pravijo naši gospodarji vže od pràdavna; zapomnita si to, in jabolk se mi niti pritakniti ne smeta!
„Jaz se jih vže ne bodem," vzklikne Zmagoslava.
„Jaz tudi nè,tt dostavi Milan.
„Verujem vama, verujem," rekó oče. „In kadar jabolka dozoré, dobita jih vsak naj pred po jedno. Bodo vama dobro dišala, kaj nè?a
„Dà, veselim se jih vže," raduje se Milan.
„In jaz še bolje," pritrdi Zmagoslava.
Oče so na to odšli na polje za svojim delom, a komaj so bili otrokoma izpred oči, priskače na vrt sosedov Pavlek, sicer ljub deček a velik razposajenec.
„Kakšna so neki ta jabolka? Zdi se mi, da so vže zrela!" vpraša v jednej sapi Milana in Zmagoslavo.
„Lovrenčice so ; za Štirinajst dni bodo zrela," reče mu Milan.
„In oče nama dado takrat vsakemu po jedno," pristavi veselo Zmagoslava.
„A kdo bi tako dolgo čakal," buduje se Pavlek, „lahko jih takój poku-simo, saj jib imate, da sami ne veste koliko!"
„Ali pomisli, da so si jih oče dobro preSteli," nasprotuje mu Milan.
„Bekli so, da jih nesme nihče drug odtrgati, kakor gospodar sam, ker to drevesce rodi letos prvič, a prvega ovočja se ne sme nihče drng dotaknoti, sicer bi drevesce mnogo let ne obrodilo več," razlaga Zmagoslava.
„Ali vender jih lahko takój pokusimo," reče Pavlek, in pretino bi se bili kaj tacemu nadejati, dvignol se je na okno ter udaril po prvem, najbližjem jabolku.
„Pavlek! Pavlek!" upila sta otroka.
„Kisla so še," reče jima Pavlek odhajajoč iz vrta. Otroka sta jokaje zbežala za očetom na polje.
„Oče! oče!" kliče Milan vže iz daleč, „sosedov Pavlek nam je načel jablano, o ne hudujte se!"
„In zdaj ne bode več mnogo let obrodilo drevesce, kaj ne oče?" toži žalostna Zmagoslava.
Oče se utolažijo, videč, da sta otroka žalostna. „Kako seje to zgodilo? Govorita?"
In otroka sta pripovedovala vse, nevedoč, da ju Pavlekov oče poslušajo. Bili so ravno na svojem vrtu za plotom blizu polja.
„Malopridnež!" rekli so sami v sebi, „koliko skrbi in žalosti mi dela."
V tem pride Pavlek, dela se, kakor bi se ne bilo prav nič zgodilo.
„Pojdi sem !" rekó mu oče. Za roko ga držeč, peljejo ga k plotu. „Po-siu&j, kako (ara S/avtora otroka tožita, kaj se jima je zgodilo. "
Pavlek posluša. Otroka še vedno jokaje pripovedujeta. Pavleka oblije rudečica kakor bi gorelo iz njega.
„Kaj neki se jima je žalega pripetilo, ali ne veS?" vprašajo ga oče po kratkem molku ter s strogim očesom preiskujejo njegovo vest. Pavlek molče povesi oči. „Ker mi tega nečeš povedati sam, povem ti torej jaz. Ali ne slišiš, malopridnež, da si ti utrgal jabolko z drevesca na Slavkovem vrtu, katero ima letos prvo ovočje! Ali ne veš, da se prvega ovočja ne sme nihče drug dotaknoti, kakor le gospodarjeva roka! In če bi tudi ne bilo prvo ovočje, kdo ti je dal pravico, klatiti jabolka z tujega drevesa ter takó tuje drevo kaziti ?"
Pavlek pade na koleni ter prosi odpuščenja. „Ne takó, poniglavec! Naj-pred pojdeš tjä na polje k Slavkovim, da ti odpuste. Pojdi takój !"
Pavlek je dobro vedel, da pri očetu ne pomaga noben izgovor. Splazil se je preko plota ter jokaje bližal Slavkovim.
„Prosim vas, odpustite mi," prosil je, „nikoli več ne storim kaj tacega." Zmagoslava je pogledala Milana, in potlej oba očeta. Iz njenega očesa se je utrnol dragocen biser — svetla solzica, a Milana je oblila rudečica.
„Odpustite mu, oče!" prosila je Zmagoslava, „morda pa vender dobri Bog dopusti, da naše drevesce zopet obrodi."
„Dà, oče, odpustite mu," prosi Milan, „saj se bode poboljšal."
Očeta Slavka so navdajali sladki občutki. O srečni oče! Da-si je bilo njegovo srce užaljeno zaradi užaljenih otrok, toliko bolje Be je zdaj razrado-
?alo, videč njiju dobro sreé, ko sta prosila za skesanega Pavleka. Srečen oče, kateremu otroci tako sladko izmeno čutov v srci delajo, in srečni otroci, kateri imajo tako plemenito in dobro srce! Takšne otroke ima Bog rad, in to so oni otroci, o katerih je Jezus dejal: „Pustite male k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo."
Očetu Slavku so se udrle debele solze po lieu. „Rad ti odpustim," rekli so Pavleku, „ker sem prepričan, da imaš dobro srce in sta tudi moja otroka dobra. Idi z Bogom, ne bodi stakljiv ter ne sezaj nikoli več po tujem blagu!"
Pavlek poljubi očetu Slavku roko ter hoče oditi. „A mene nečeš poljubiti?" reče mu Zmagoslava. „In mene?" oglasi se Milan.
Poljubivši Zmagoslavo in Milana, bridko se jame jokati Pavlek.
O da bi pač načeta jablana mogla videti te mile obrazke nedolžnih otrok, takój bi morala pozabiti storjeno jej kvaro. Saj dobro in skesano srce takój popravi vse, kar je komu žalega storilo.
In ko se Pavlek zopet jokaje splazi preko plota, poljubijo ga oče, rekoč: „l)a mi kaj tacega nikoli več ne storiš!"
„Nikoli več, oče dragi!"---
In za leto dnij, ko je vzpomlad zopet pozdravila naše kraje, imela je jablana cvetja, kakor da bi ga kdo nasul po njej. In ko se je bližal sv. Lov-renec, bilo je na njej toliko rudečih jabolk, da se je kar šibila pod obilo težo.
Dobri Bog je torej Zmagoslavo vender le uslišal, da je jablana zopet obrodila ... Saj so jo svetle solzice dobrih otrok porosile in jej izprosile cvetja iz nebes.	-	(h „Gtane" preloiil Kado*Uv KnaJlk'.J
Se,
lenca raste, Tla rosé, Hlajši žarki Vrh zlaté.
Mati s polja
Pridejo, Krog ognjišča Tekajo.
Plamen šviga,
Krop kipi, Dim nad sleme Se vali.
Poletni večer.
Kmalu Jožek
Pripokljä, Meketajo Jagnjeta.
Breza, Dima Z Jagodo Prižvenkljajo, Mukajo.
Se budijo
Zvezdice, Pripihljajo Sapice.
Omarijo
Zazvoni, Proti dórnu Vse hiti.
Žnjice, kosci
Oratar, Hlapci dekle, Gospodar.
Krog večerje
Se vrsté, Oče kruh jim Kazdelé.
Sók in kaša Jim diši; Delo beli Vse jedi.
Skupaj rnol'jo Vsi glasnó, Pridni, trudni Spé sladko.
ilSpi arodi med seboj se ne razlikujejo samó po jeziku, veri in običajih, jäjjtö ampak tudi po obleki, katero nosijo. Koša pri različnih narodih sveti je zelo različna. Kakor ona prislovica, ki pravi: „Kolikor ljudi, toliko misli," takó bi se tudi lahko reklo: kolikor narodov, toliko nošenj. Da se n. pr. Nemci, Francozi, Italijani, Hrvati, Srbi itd. drugače nosijo, kakor mi Slovenci, to ni nič čudnega, ker to so narodi drugačne krvi in drugačnega plemena nego smo mi, ki živimo po slovenskih pokrajinah. Pa tudi po krvi in plemenu sorodni narodi se različno nosijo, dà, še celò jeden in isti narod se po različnih krajih različno oblači. Ozrimo se le nekoliko po onih krajih, koder žive Slovenci, in videli bomo, da se štajerski Slovenci nosijo drugače nego Slovenci po Kranjskem iu Primorjt ; še celò na Kranjskem je velika razlika v obleki mej Gorenjci, Notranjci iu Dolenjci. In če jo to takó vže pri nas. ni se potem čuditi, da se tudi različni slovanski narodi različno nosijo. Kdo bi se čudil, ako se Busi drugačo oblačijo nego Poljaki, Poljaki zopet drugače nego ('ehi, a Čehi drugače nego Hrvati in Slovenci.
Denašnja slika vam kaže noše v Čehih. Cehi so najvrlejši in najnaprednejši narod ne samó mej Slovani nego tudi mej drugimi narodi, ki niso Slovani. Slika vam jasno kaže, kako se v Čehih nosijo moški in ženske, stari in mladi. Razven tega se tudi vidi, da čehi na nažej sliki nimajo no brade ne brk, ker se po največ brijejo, kakor jo to v Nemcih in tudi pri nas Slovencih navada. Misliti pa si ne smete, da ga ni Čeha z brado in brki, ker tu pišemo le o prostem narodu Češkem, a gospfida se ravna bolj po tujih šegah, kakor je to tudi pri nas običajno.
Da-si čehi brado in brke brijejo, vender nosijo radi dolge lasé, ki jim sezajo do ramena.
Obleka, bodi si katerega koli naroda, razlikuje se navadno le pri pri-prostem kmetskem ljudstvu. Vsi drugi, ki niso kmetje, ampak rokodelci, trgovci, uradniki'i. t. d. nosijo se povsod jednako, to je: oblačijo se v tako imenovano gosposko obleko, ki je večinoma nemškega kroja, pa naj si bodo rojeni Nemci, Francozi, Čehi ali Slovenci. Jedino Črnogorska gospoda nosi narodno obleko, ki pa je, to se zna, mnogo lepše in bogateje izdelana nego obleka priprostih ljudi. Dà, še celò sam Crnogorski knez nosi pravo črnogorsko narodno obleko tudi takrat, če potuje iz svoje v kako drugo tujo deželo, zato ga pa lahko takój po obleki spoznamo.	— <s.
Durak in breza.
i nekem cesarstvu, v nekej deželi je živel starec, ki je imel tri sinove: dva — pametna, tretji — durak. Starec umrè in sinovi si razdele imovino po žrebu: pametna dobila sta mnogokaj dobra, a durak samó jednega bika — in še tega hudega'. Pride semenj; pametna brata se pripravljata na semenj. Durak ju vidi in reče: „Tudi jaz. brata, povedem prodajat svojega bika." Otveze bika z vrvjó za rogova in ga povede v mesto. Prigodi se pa, da gre skozi les (gozd) in v lesu stoji stara suha breza : veter potegne
—	in breza zaškriplje. „Zakaj škriplje breza?" misli durak; „pa vender ne kupuje mojega bika? No, govori, ako ga hočeš kupiti —to kupi: ne prodam ga drugemu! Bik staue dvajset rubljev*): menj ne morem vzeti . . . Odštej novce?" Breza mu ničesar ne odgovovi, samo škriplje; durak se čudi, čemu prosi bika na dolg. „Tudi dobro, počakam za dolg do jutra!" Priveže bika k brezi, poslovi se od njega ter otide domov. Pozneje prideta pametna brata in ga izprašujeta: „No, durak! si li prodal bika?" — „Prodal." „Drago?"
—	„Za dvajset rubljev." — „A kje imaš novce?" — „Novcev še nisem dobil; reklo se mi je, jutri priti." — „Oj, ti — norec!" Drugi dan zjutraj vstane durak, napravi se in gre k brezi po novce. Pride v les •— breza stoji in se ziblje od vetra, a bika ni; po noči so ga snedli volkovi. „No, zemljakinja! daj mi novce, obečala (obljubila) si, da danes plačaš." Veter potegne — breza zaškriplje in durak govori; „Ti si nezaupna! Včeraj si rekla: jutri ti dam! in zdaj zopet obetaš. Bodi, počakam še jeden dan, a če ne bode bolje — jaz potrebujem novcev." Vrne se domóv. Brata ga zopet vprašata: „Koliko novcev si dobil?" — „Nič, bratca, danes moram šc počakati." — „Komu si pa prodal?" — „Suhej brezi v lesu." — „Kakšen norec!" — Tretji dan vzame durak sekiro in se odpravi v les. Pride in zahteva novce. Breza škriplje in škriplje. „Ne, zemljakinja! ako me zmirora z Jutri" pitaš, ne dobodem nikdar ničesar od tebe. Ni me volja šaliti se s teboj, živo te razdelim!" Zgrabi za sekiro — in iveri lete na vse strani. V tej brezi je bilo duplo in v tem duplu so hranili razbojniki poln kotel zlati. Drevo razpade na dvoje in durak ugleda čisto zlato. Nagrebe si ga polno naročje in vleče domóv. Doma je pokaže bratoma. „Poglej ga no, duraka! Kaj si toliko dobil?" — „Zemljakinja je dala za bika ; pa to še ni vse, kaka polovica je še tam ! Pridimo, brata, pobrat ostalo!" — Gredo vies, poberó novce in nesó domóv. „Veš, durak!" govorita umna brata, „nikomur ne povej, da imamo toliko zlata." — „Ne bojta se. ne povem!" — Kar jim pride naproti neki pevec. „Kaj nosite iz lesà? Pametna brata odgovorita: „Gobe." A durak reče: „Ni res; novce nosimo; Je poglej I" Pevec vzdihne, nagne se k zlatu in začne devati v žep. Durak se razsrdi, udari ga s sekiro in ubije do smrti. „Oj, durak, kaj si storil?" zakričita brata, „sam je zavržen in naju še pogubi ! Kara naj denemo mrtvo telo?" .Mislijo in mislijo ter ga zagrebó v spodnjo klet. Pozno v večer govori starejši brat srednjemu : „To se ne bode dobro izteklo ! Kadar začno iskati pevca, ovadil bode vse durak. Dajva ubiti kozla in ga zakopajva v kleti, a mrtveca pokopajva na drugem kraji." Počakata temne noči, ubijeta kozla in zagrebeta v klet, a pevca odneseta na drug kraj in zarijeta v zemljo. Preide nekoliko dnij, pevca začno povsodi iskati in vse izpraševati; tudi durak se oglasi: „čemu vam bode? Oni dan sem ga jaz ubil sč sekiro in brata sta ga zakopala." Tedaj primejo duraka: „Pelji lias in pokaži!" Durak zleze v klet, doseže kozlovo glavo in izprašuje: „Ali je pevec črn?" — „Črn." — „Ima-li brado?"
—	„Dà, brado ima." — „Bogova tudi?" — „Kaka rogova, trapecl" — „I nu, poglejte!" — in izvleče glavo. Ljudje gledajo — kak je kozel, plunejo durati! v oči in se razidejo domóv. Povesti je konec, a meni medu korec.
h ruttine prevei B—c.
•) Rubelj = 162 Ir. av. vr.
Pisma mlademu prijatelju.
XX.
Dragi Bogdan!
T®r»!raiia Cegnarja prištevamo boljšim pesnikom slovenskim. Zibelka
','mu je tekla 1826.1. pri sv. Dnbu poleg Loke in je zdaj višji brzojavni uradnik v Trslu.
Sodeloval (in nekaj tudi nredoval) je vže pri „Sloveniji- in „Ljubljanskem časniku", pridno podpiral „Slov. Bčelo," „Novico" in „Glasnik" ter je svoje dni marljivo pesnikoval in se potegoval z Levstikom za potrebo slovenske kritike. Leta I860, je izdal posebej svoje pesni, ki je diti uglajen jezik, priprost zlog in živa domišljija : zato so tudi nekatere vžo popolnoma ponarodnéle (Na grobéh. Rojakom). — Oegnar je tudi prevajal iz slovanskih (srbskega, češkega) jezikov (pesni), a najbolj ga slave njegovi prevodi Schillerjevih dram „Marijo Stuart", Viljema Telia" (v „Ovetji") iu vzlasti „Valenštajna", čegar prelog je takó krasen in dovršen kakor sam izvornik. Prevel je tudi nemško igro „Deboro" iu iz češkega je preložil na slovenski jezik lepo pisano povest Božene Nemčeve „Babico" (v „Cvetji"), ki je izšla v Krajčevej „Narodnej biblioteki" vže v drugej izdaji.
Anton Umek (Okiški) se je porodil 1838. 1. na Okiči pri Boštanji na Dolenjskem. Umrl je prerano kot učitelj slovenščiue na Celovskej gimnaziji 1871. leta. —
Pesnikoval je vže zgodaj in mnogo po „Novicah", v „Danici" in vzlasti v „Glasniku" ter je izdal 1865. 1. skupno svoje pesmi v „Ovetji", katero je prineslo tudi daljšo njegovo epsko pesen „Sv. Ciril in Metodij". Na slavo in spomin slavnega našega misijonarja Ign. Kuoblebarja je zložil daljšo slavo-datno pesen: „Abuna Soliman". Bil je tudi'dve leti urednik „Besednikov" in po smrti njegovej se je izdal v letopisu „Matice Slovenske" njegov prevod lepe povesti : „Pavel in Virginija". — Snov njegovih poezij se suče okolo dveh najvzvišeuejših predmetov, Boga in domovine; očitala se jim je prevelika j ed no ter ost in presiljena didaktičnost (poučljivost).
Lavoslav Gorenjec (Podgoričan) jo zagledal beli dan pri sv. Hupertu na Dolenjskem 1840. 1. Dovršivši gimnazijo v Novem mestu, šel je v bogoslovje in postal duhovnik in 1870 župnik v Adlešičih, kder je umrl 1886. leta.
V prvih letih svojega pisateljevanja je nabiral in priobčeval narodno blago, a odlično mesto si je pridobil v slovenskej književnosti kot prelaga tel j. Prevajal je iz česčine, poljščine in ruščiue, ponajveč romane, povesti in novele, po „Glasniku". „Novicah", „Cvetji" (Kirdžali), „Zori", v podlistkih „Slov. naroda", letopisih „Matice Slovenske". „Ljudskej knjižnici" in za 1886.1. je prinesel prvi zvezek „zabavne knjižnice" (Slov. Matice) prevod njegov: „Kočja za vasjó" (Kraševskega) in za 1887 prinese „Mrtve duše (Gogoljeve). — Gorenjec je znamenit v slovenskej literaturi kot prelagatelj ne samo zaradi tega, ker je takó ogromno obogatil slovensko leposlovno knjigo, ampak še posebno zategadelj, ker je prevajal iz bližnjih nam slovauskih jezikov, in sicer take umotvore, ki hranijo v sebi in duhte čisti slovanski živelj, ne pa izprijena in slovenskemu narodu tuja dela zapadne kulture---
Josip Podmilščak (Andrejčkov Jože) se je porodil 1845.1. v Krašnji pri Kamenikn. Šolal se je v Ljubljani, postal vojak in naposled uradnik pri glavnoj brzojavnoj postaji v Trstu. Umrl je v Ljubljani 1874.
Andrejčkovega Jožeta štejemo mej boljše pripovedovalce slovenske. Bil je jako plodovit pisatelj in je pisal mnogo v „Glasnik" (Mat. Klaudor, Črtice iz življenja na kmetih, Potopisni listi, Ubežnik . . .), v „Besednik" (Hudodelec, Spomini. Božja kazen, Rejcnka, Sa binka, Berač . . .), v knjige družbe sv. Mohorja (Žalost in veselje, Srečen . . .), v „Zoro", „Novice" za dramatično društvo (Damoklejev meč, Umetnost in narava) in mnogo je še ostalo v rokopisu. Poleg izvornih del je tudi mnogo prevajal ali predelaval, vzlasti iz češčino in nabiral narodno blago. — Podmiljščak je jako obogatil našo pripovedno literaturo. Jezik njegov je ljudsk, pripovedovanje mikavno, na drobno opazujoče in pravo resnično opisujoče; vender je zlog njegov pre-robat. nedostaje mu dobrega krasoslovnega ukusa in vsestranske izobraženosti.
Pa koričajva! O vseh drugih znamenitejših književnikih slovenskih in o novejšem preporodu in razvoji slovenske književnosti pa se pomeniva raje ustno, kadar me obiščeš.
Pričakuje Te Tvoj stari prijatelj	P- B-
t ist j« iS cvetje,
Nove knjige in listi.
•	Augeljček, otrokom učitelj iu prijatelj. Izdal Anton Kržič. II zvezek. V Ljubljani. 1887. Tiskala „Katoliška Tiskarna. 8a. 48 str. - To, kar smo želeli, da bi prvemu zvezku prav kmalu sledil drugi, zgodilo se je, in trudoljubivi gosp. Anton Kržič izdal je vže drugi zvezek Angeljčka. katerega izvestno vsak. kdor koli se zanimiva za našo domačo knjigo. z veseljem pozdravlja Tudi drugi zvezek okrašen je. kakor prvi, z mičnimi podobicami, ter ima enako prvemu prav lično vnanjo obliko. Zatorej le hitro po njem, da dobimo tem prej tretji zvezek. Cena 12 kr. ; po pošti 5 kr. več.
*	Pripovedka o vetru. Češka narodna pravljica. Spisala Eliška Krasnohorska. Sé sedmimi slikami. Z dovoljenjem pisat eljičinim. Poslovenil H Podkrajšek. V Ljubljani. Založila: „N arod n a šo la.u Natisnila Klein in Kovač. 1887. 8° G6 str. - Ta knjižnica je prav primerna za šolarske knjižnice ter jo živo priporočamo vsem našim šolam. Želimo, da bi „Narodna šola" prav kmalu zopet kaj novega izdala ter takó pripomogla k pomnoženju prepotrebnib nam knjižic za našo slovensko mladino. Cena 26 kr. ; po pošti 5 kr. več.
"Pripovedke za mladino. Poslovenil J. Markič. V Ljubljani, 1887. Založil in izdal M. Gerber. — Tisk „Narodne Tiskarne". 8*. 68 strani. — Kujižiča obsega 12 ti ri mino v ih pravljic. Cena inen. vez 16 kr ; trdo vez. 24 kr.; a pozlačenimi platnicami 32 kr.; vse v platnu 45 kr. ; po pošti 5 kr. već.
* Knjižnica za mladino Založilo in na svetlo dalo „Slovensko učiteljsko društvo". Uredil Ivan Tomšič. 1 zvezek: 1. Mladi dnevi; 2. Za poklicem. V Ljubljani, 1887. Natisnil J R. Milic. 8°. 72 str. —.Prav mična in za naso mladiuo poučna knjižica, ki obseza dve daljši povesti. Ker je začelo tudi naše „Slovensko učiteljsko društvo" izdajati primerne knjižice za mladino, zatorej bi pač želeli, da bi se uaši ljudski učitelji potrudili in te knjižice kaj najbolje širili mej slovensko mladino, da bode mogoče začeto delo uspešno nadaljevati. Cena prvemu zvezku trdo vez. je 20kr. ; za darila 30 kr.; vse v platnu 40 kr.. po pošti 6 kr. več. Naročila naj se pošiljajo na uredništvo „Učit. Tovariša", na uredništvo „Vrtčevo" ali pa na gosp. Fr. Dežmana, knjigovezca v Ljubljani sv. Petra cesta štev. 6.
V založbi gosp. Jan. Giontini-ja v Ljubljani izišle so naslednje nove knjižice na svetlo:
•	Narodne pripovedke za mladino. Spisal Domi nicus II. zvezek. 8*. 86 str. — Ta knjižica obseza 19 narodnih pripovedek. — Cena 24 kr.
•	S prestola na morišče ali nesrečna kraljeva rodbina. Zgodovinska povest. Iz nemškega prosto poslovenil Dom ini c us. V Ljub Ii an i. Založil in izdal Jan. Giontini. 1887. 8*. 59 s t r. — Cena 20 kr.
•	Naselnikova hči, cvetlica pustinje. Iz nemškega prosto poslovenil Dominicas. V Ljubljani. Založil in izdal Jan Giontini. 1887. 8*. 74 str. — Cena 20 kr.
•	Učenke v petih delih sveta. 8pisala Elizabeta Berthet prevél Anton Sušnik. II. zvezek. Ljubljana. Založil in prodaja J. Giontini. 1887. 8*. 75 str. — Cena 24 kr.
Vse štiri knjižice imajo ruično barvano podobo na prvej strani ovitka.
Iz današnjega poročila se vidi, da so se v kratkem času jeli naglo pomnoževati spisi za našo, bodisi vže maio ali pa vže bolj odraslo slovensko mladino. Želeti bi pač bilo, da bi kdo bolj na drobno pregledal vsebino teh knjižic in nepristransko napisal svojo oceno, d» bi znali pri čem smo, in kaj je dobrega in kaj slabega v njih ter bi je potlej z dobro vestjo smeli priporočati našej mladini. „Vrtec" se v podrobno oceno mladinskih spisov spuščati ne more, ker mu manjka prostora v to, a njegovemu uredniku pa časa, da bi mogel vse pročitati v toli kratkem Času. Mi torej omenjamo vse te knjižice le kot novost v našej slovenskej literaturi.
Rešitev številčne uganke, demanta, vprašanja in odgonetke ugank v 7. „Vrtčevem" listu.
Rešitev številčne	ugan	ke
€5 r e g o r i J	j	>C
E a 1) H		
Amen	a	■N
Senožeče	»	«
Noi	*	S
I t 1	—	s
K o v a «	»	»1
Prav so jo rešili: Gg. Fr. Vilhar, učit. v Vel. Žabljah; lv. KraSevec, nòit. v Biljah (Gor.); Iv. Povh, učit pri sv Venčeslu (Štir.) Jos. Reich, učit. na Vinici: Al. Vakai pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Ad. Štrekelj, dij. v Gorici; Ad. Kovačič. gimn. pri sv. Jakob v Rož. dolini (Kor.); Krist. Hodnik in M. Brinšek, realca v Ljubljani; Al. Korošec, učenec pri sv. Križi pri Ljutomeru (Štir ); Peter Kraigher, uč. na Vinici; Vilko Ledenik, dijak m Fran Vončina, učenec v Ljubljani; Leo-
poldina Kersnik, učiteljica v Ajdovščini ; Ne-žika Zupan, učiteljica na Bledu; Matilda Skaza v Polji pri Podčetrtku (Štir); Svito-slavaZarnik v Nevljah; Jovana Loben v Horjulu; Ivanka Trošt in Lojza Žgur na Viuici.
Rešitev demanta: P
pet Narod Travnik Fervnčina Ko r é u 1 a A n i ž a Aua a
Prav so ga rešili: Gg. Jer. Rajar. naduč. v Šempasu (Gor); Fr. Vilhar. učit. v Vel. Žabljah; lv. Kraševec, učit. v Biljah (Gor.) in Svi tostava Zarnik v Nevljah.
Odgovor vprašanju: S R A K O P E R
ŠLJUKA D L E S K
LASTOVICA BRINOV K A PASTAR1ĆICA SENI CA ŠKRJANEC S T R N A D
L 1 Č C E K SLAVEC CRNOOLAVKA
PENI CA P A L C E K D R O Z E G
O D A P KALIN Debele črke, ako je citate od zgoraj niz-dolu, povedo vam : Pustite naša gnezda !"
Uganili so: Gg. Jer. Rajar, naduč. v Šempasu (Gor.) ; Fr. Vilhar. učit. v Vel. Žabljah; A. Porekar. učit, v Ptuji; Jos. Reich, učit. n» Vinici ; Iv. Kraševec. učit. v Biljah (Gor.); Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor.; Ad. Štrekelj, dijak, v Gorici; Vilko Ledenik, dijak, M Brinšek, realec, Fr Vončina io Rud Walland, učenca v Ljubljani; Alojz Gregorič in Otmar Ploj, učenca v Ptuji ; Peter Kraigher, učenec na Vinici; — Nežika Zupan, učiteljica na Bledu; A polonija Fatnr v Postojni; Ivanka Trošt in Lojza Zgur na Vinici ; Roza Majerič, Liza Samperl in Jerica Breznik, učenke v Ptuji.
Odgunetke ugank * l. Prste zakrivi, kadar za vrv prime; 2 Nikjer, ker se le žito mlati ; S. To je tako, da poslednji skledo vzame in jajce v njej pusti; 4. Pod nosom 5. Nobeden, ker vsak stoji na nogah; 6. V praznih.
„Vrt««" Ubij* 1. dol vaacega ib«i«u , in itojl sa via leto J gl. 80 kr.; s* pol le» 1 gl. 80 kr. Napil: UrednlitTo „VrtiaTO," meitnl trg. Iter. tS r Ljubljani (Lalbach).
Izdatelj. založnik in urednik Ivan Tomšlć. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.