NOVURNIKTRGOVIN
Ali prvi korak k evropskemu času
Ko pridejo tujci v Ljubljano, se nam nemalo čudijo, ko vidijo, da gremo lahko v trgovino, kadarkoli se nam zljubi. Nikjer v Evropi namreč nimajo tako velikodušnega urnika kot pri nas, da b! vas trgovine vabile kar dvanajst ur nepretrgoma na dan. To je prav gotovo neke vrste razkošje, ki s/ ga lahko privoščimo samo v Jugoslaviji.
Spričo gospodarskih razmer pa vse bolj kaže, da je to razkošje, ki ga bo-mo morali omejiti, če hočemo bolj gospodarno živeti in če nočemo, da še naprej ostanemo časovni otok v Evropi. Zato je mestna skupščina ne-davno izdala tudi odlok o novem po-slovnem času trgovin, gostinskih obratov, turističnih poslovalnic, bank, pošt, nekaterih servisov in upravnih organov.
Kaj ta odlok pomeni? Padel je kot strela z jasnega, čeprav v Ljubljani že vrabci čivkajo, kako je treba.spreme-niti delovni čas. Ker nismo prišli dlje od besed, se je mestna skupščina od-ločila, da stori prvi korak s predpi-som, ker s sporazumi ni bilo nič.
»Nekje je treba začeti in začeli smo z leve, če hočemo, da bomo lahko prišli na desno,« je slikovito komen-
tirala nov odlok Vlada Sever, članica komisije za spremembo delovnega časa.
Ljubljana se je politično opredeli-la, da bo spremenila delovni čas in ga približala Evropi in tej opredelitvi bo pač treba slediti; postOpoma seveda, kajti ni mogoče porušiti nekaj, kar smo gradili trideset let. Bilo bi pre-hudo, če bi z enostavnim odlokom določili: »Jutri, tovariši in tovarišice, pridite vsi na delo ob osmih in kon-čajte ga do štirih!«
To ni mogoče. Zato so potrebni čas, volja, postopnost. A prvi sunek je tu. Trgovine nasplošno odpiramo ob osmih, odlok pa dopušča, da jih odpremo celo uro kasneje, živilske pa prej.
Ker ostali začno delati ob šestih in
sedmih,. so se trgovci odločili, da bc štirinajst živilskih trgovin v Centru, Šiški in za Bežigradom odpiralo svo-ja vrata od polšeste naprej, da delavci lahko pridejo do svežih malic. A to, trdijo, je le kompromis med odlokom in trenutnimi razmerami. Ko se bodo le-te (beri delovni čas) spremenile, se bo spremenil tudi urnik trgovin.
V Ljubljani naj bi počasi uvedli tri vrste urnikov: velike trgovine naj bi prodajale ves dan kot doslej, vse manjše pa naj bi počasi prešle na deljeni delovni čas ali pa naj bi delale samo dopoldne. To je v perspektivi, kakor so nam povedali na komisiji za spremembo delovnega časa.
Ta novost seveda dviguje veliko prahu, zlasti med trgovci, kajti vsi vemo, kakšne težave se že zdaj pora-jajo v popoldanski izmeni spričo var-stva, ki ga popoldne ni v vrtcih, spri-čo prometnih zvez in tako dalje. Od-por je velik, vsi bi radi delali samo v eni izmeni, kar je razumljivo, a časi so drugačni. Trgovinam ne kaže naj-
boljše, saj se je fizični promet v zad-njih štirih mesecih zmanjšal kar za dvajset odstotkov in osebni dohodki se vse bolj zajedajo v marže, saj »po-žrejo« od 75 do 85 odstotkov marže, v svetu pa le do 50 odstotkov. Pritiski za povečanje marže (kar pomeni tudi podražitev blaga) so vse večji, mož-nosti pa vse manjše. Kaže, da bodo preostale le notranje rezerve in ena od teh velikih rezerv je delovni čas, saj je znano, da dve izmeni prodajal-cev staneta dvakrat več kot ena izmena.
Odlok je torej prvi korak k spre-membam, ki bodo krepko načele na-še navade, zato je tudi odpor razum-ljiv. A razkošje, ki smo ga doslej ime-li, je le razkošje, ki si ga v stabilizacij-skih časih verjetno ne bomo mogli dolgo privoščiti. Človek naj prejema osebne dohodke za delo in ne za sta-nje v prazni trgovini, saj si obleke na primer nihče ne kupuje ob sedmih zjutraj.
A. Adamič