ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. : :.r .. -.: ~—- Štev. 6. ——.— V Ljubljani 1. junija 1885. Leto XV. —— ____ - ~ - -..... Z v o a o v o m» vonovi zvonite, Zvonite lepó, Ker mamico mojo K pogrebu nesó. Tam, kjer vže počiva Tisóée ljudi, Še mamica moja Svoj mir naj dobi. Ti dal si jo Oče, Ti-vzel jo od tod, Češe •eno naj Tvoje Ime bo povsod. Ti daješ mi tudi Tolažbo sladko, Da videlo zopet Jo bode okó. Ljubezen je njena Skrbela za me, Ogrevala moje Otroško sreć. A zdaj je umrla, Nazaj je ne bó, Hridkostno oziram Sö v sinje nebó. Zatorej zvonovi, Zvonite lepó, Naj mamica moja Počiva sladki». Milan. É Misli na Boga. an je lep, ali solnee je vže nizko na zahodu in skoraj se bode skrilo za visoko goro, ob katerej na zelenem holmcu stoji razvalina starega grada in takój zraven pokopališče. Na razvalinah rečenega grada sedi deček v trinajstem letu svoje W dobe, oko se mu solzi, kadar koli pogleda doli v lepo dolino, kjer je njegov preljubi rojstni kraj. Dolgo je vže sedel tukaj in se jokal, a zdaj, ko se je začelo solnce pomikati za goro, vzdignil se je in bridko jokajoč zaklical: „Z Bogom zdaj, preljubi moj rojstni kraj; jutri o tej dòbi te ne bodem več gledal .... z Bogom tudi ti, stari grad, ob katerega razvalinah sem se tolikokrat igral!" Zdaj se obrne še proti pokopališči ter vzdahne: „O mati moja predraga! tudi tebi mrtvej rečem zdaj z Bogom ... z Bogom ostani in sladko počivaj v domačej zemlji!" To rekši, otide v vas. Po ulicah so se igrali otroci — tovariši njegovi. Vže dolgo poprej je Lovro povedal vsacemu, da ga oče nameravajo dati v mesto rokodelstva se učit, in tudi to so znali, da Lovro jutri na vse zgodaj odpotuje iz dòma. Zatorej ga je zdaj ta. zdaj óni nagovoril z besedami: „Jutri tedaj nas bodeš osta vil, Lovro?" Te besede so mu bile bridkostne in zato ni odgovarjal ničesar, nego hitro je korakal domóv, zakrivajoč si solzne oči. Prišedši do hišnih vrat, otare si oči, da bi oče ne videli njegove žalosti in tuge. Ko odprè vrata, pritečeta mu bratec Ivan in sestrica Katarinka naproti, rekoč: „A kje si bil ves popóludne, Lovro dragi? Pojdi hitro, da vidiš, kakih lepih kolačev ti je izpekla dobra tetka, in tudi pišče za pot. Dà, dà, tetka te ima zelò rada!" In tako je tudi bilo. Lovrov oče in teta sta vse potrebno preskrbela za mladega popotnika, kateri otide jutri zgodaj iz dòma. Lovro je šel to noč rano spat, da bode mogel druzega jutra rano vstati. Začelo se je daniti, in Lovro je vže na nogah. Oblekel se je, torbica z jedjó in potrebno obleko mu vže visi preko ledij in kratko palico ima v roki. Ivan in Katarinkà gledata odhajajočega brata, a oče ga še podučujejo, rekoč: „Lovro inoj dragi! slušaj na vsako besedo svojega mojstra; karkoli ti reče, stòri brez odloga, in dobro se ti bode godilo. Tvoj mojster, h kateremu greš v nauk, dober je človek, poznam ga vže davno, zatorej se ti ni treba hudega bati. A tudi zdaj, ko bodeš pri ptujih ljudeh, ne pozabi na Boga niti na knjigo; jaz sem ti vtaknil v torbico čitanko, veš — óno veliko, na katero si nam toliko lepih stvari citai. In tako zdaj, dete moje ljubo, z Bogom ! Bog naj te hrani in čuva ! Poprej se še oglasi pri strijcu, ki te bode spremil tjà vèn iz gozda!" — Oče' bi mu še dalje rad govoril na srcé, ali solzé se mu vlijó iz oči; in Lovro? — niti z Bogom ni mogel, da bi rekel, poljubil je očeta, objel Ivana in Katarinko in otišel. Vže se je zdanilo in Lovro je bil s strijcem izvan velicega gozda na širokej ravnini, sredi katere je stal ob cesti velik lesen križ. Zdaj zaprosi Lovro strijca: „Strijc moj dragi, pustite me zdaj samega in vrnite se domov, ker imate dosti opravka. Meni je pot dobro znan, ker sem bil vže z očetom nekoliko krati v mestu B -." In tu ga je strijc pustil samega. Lovro, prišedši do križa, poklekne, povzdigne oči in roki k nebu ter moli na glas: „O oče nebeški! daj mi da pridem srečno, kamor sem namenjen. Ohrani mi očeta, brata in sestrico doma čvrste in zdrave, da jih ob letu zopet najdem take, kakeršne sem ostavil danes. A duši moje dobre rajnke matere bodi usmiljen in daj jej uživati večno veselje pri sebi v nebesih ! O samo vas, predobra moja mati, ko bi bil vas videl še živo pri svojem odhodu!" To rekši, vstane in gre dalje. Za dobrih šest ur je bil v mestu. Lovro je bil vže nekoliko krati, kakor je sam povedal, z očetom v tem mestu, in zdaj, ko je prišel tu sèm, bilo mu je skoraj kakor doma v rojstnem kraji. Prišel je v hišo svojega mojstra krznarja, ki je kupoval ovčje kože od njegovega očeta. Ko je Lovro stopil v hišo, poljubil je roko mojstru in njegovej ženi ter jima povedal kakó in kaj. Oba sta ga prav ljubeznivo vzprejela, vzela mu torbico z rame in mu dala jedi, da založi. Od tega dne je začel Lovro v hiši svojega mojstra pridno delati in se učiti. In res je slušal svojega mojstra na vsako besedo; storil je vse, kar mu sta rekla gospodar in gospodinja in kmalu se jima je takó prikupil, da sta ga ljubila kakor svoje otroke. Tudi otroci so ga ljubili, ker jim je bil dober in prijazen. Ob nedeljah in praznicih je sedel z otroci svojega mojstra doma za mizo in jih je podučeval v branji, pisanji in računanji ; dajal jim je uganke in jim pripovedoval lepe pripovedke. Najstarejši krznarjev sin je dobival vsak mesec „Vrtec" iz Ljubljane in to je bilo Lovru največje veselje, ker ga je zelo rad čita]. Tudi je Lovro prav pridno hodil v učilnico za rokodelske učence in v cerkev, kjer si ga lehko videl vsako nedeljo s pesmarico v roki na koru pri orgijah, kjer je pomagal peti pri sv. maši. Minul je dan za dnevom, minulo je leto, odkar se uči naš Lovro krznarstva v mestu. O binkoštnih praznicih mu dovoli mojster, da si gre domov obiskat očeta, O to je bilo veselje za Katarinko in Ivana. Tudi ni Lovra srce domov vleklo toliko za domačo hišo — on si je domóv želel največ, da obišče grob svoje dobre rajnke matere. Kadar je prišel v svoj rojstni kraj, šel je najpred na pokopališče, pokleknil na materin grob in molil za izveličanje njene duše. Ves zadovoljen, da je imel srečo obiskati materin grob, vstal jc in šel domóv. Minuli so binkoštni prazniki in Lovro se je moral vrniti v mesto. Takó je preteklo prvo, tako tudi drugo in tretje leto. Lovro je bil vedno enak: dober, priden in pobožen, kakor óno prvo leto, koje prišel k mojstru. A zdaj je bil tudi še, kakor se samó o sebi umeje, starejši in pametnejši. V tretjem letu mu je mojster dajal plačilo, ker se je Lovro vže izučil rokodelstva, in je zdaj bil v podporo krznarskega dela pri svojem gospodarji. S pridnostjo in varičnostjo si je prihranil 40 gld., katere je domóv očetu odnesel. Še jedno leto mu je zvršiti kot rokodelskemu učencu in potem postane rokodelski pomagač. Kmalu je minulo tudi to leto in prišla je vesela velika-noč, ko se je imel oprostiti. In res, oprostil ga je mojster, in Lovro je postal — pomagač. Bila je ravno nedelja, ko ga je doletela ta sreča. Lovro je bil v cerkvi pri sv. maši. Po okončanej službi božjej, ko so bili vže vsi ljudje otišli iz cerkve, stopil je Lovro pred veliki oltar in se zahvalil Bogu, da ga je ohranil zdravega skozi štiri leta in mu dal srečo, da je zdaj sam svoj. Prosil je Boga, da bi mu tudi naprej še ohranil zdravje in mu podelil vse one kreposti, katerih je treba vsacemu rokodelcu, ako hoče delati v svojo korist in v korist svojega bližnjega ter na čast in blaginjo svoje domovine. G* Takó se Bogu pri poroči vši, .šel je iz cerkve domóv k svojemu gospodarju. Ta dan je ukazal mojster napraviti dobro kosilo iz ljubezni in spoštovanja do svojega Lovra, ker danes se jim je ločiti od njega. K tej pojedini so bili povabljeni vsi krznarski rokodelčiči. Pri pojedini sta se mojster in njegova žena zahvalila Lovru za njegovo poslušnost, pridnost in potrpežljivost. Ko so vstali od mize, poslovil se je Lovro od vsacega posebej, posebno pa od gospodarja in gospodinje, šel je še jedenkrat v cerkev, da si izprosi blagoslova in pomoči božje, in potem je nastopil pot v široki svet, da se še kaj več nauči o svojem rokodelstvu. Šel je daleč daleč po svetu in ko seje pripeljal preko Dunava, obrnil seje proti domovini in z žalostnim srcem vzdihnil : „Ostani mi z Bogom, premila sladka moja domovina!" Navršil je Lovro zdaj 17. leto svoje dobe. Prepotoval je mnoge kraje in mesta, a naposled se ustavil pri nekem krznarji v Pragi, kjer je dve leti pridno delal in prav zmerno in varično živel. Tu bi bil še dljè časa ostal, ako bi ga ne bila vojaška dolžnost prisilila v domovino se povrniti. Bilo mu je zdaj ravno dvajset let. Pred sedmimi leti je sedel še deček na ónih razvalinah starega grada, in evo ga zdaj zopet tam, kjer poljubuje leseni križ na grobu svoje matere. Donni se je v tem času mnogo izpremenilo : oče se je postaral, Katarinka hodi v četrti razred ljudske šole, a Ivan se uči kolarstva doma pri domačem kolarji. Po večkrat so sedeli zvečer okolo mize in Lovro jim je pripovedoval, kaj je vse videl in skusil po daljnem svetu. Najraje so ga poslušali, kadar jim je čital iz svoje popotne zabilježnice, v katerej je imel zapisan vsak kraj in vsako mesto, koder koli ga je nanesel pot. Zapisal si je tudi vse. kaj je tu ali tam videl znamenitega. Kot obrtniški pomagač je imel povsod lep zaslužek, ali on ni trošil, kakor to delajo drugi mladi ljudje, na zabave, veselice in druge nepotrebne stvari, nego štedil je in štedil, ter si tako prištedil nekoliko sto goldinarjev, s katerimi si je z očetovo pripomočjo napravil svoj obrt, to je: bil je zdaj sam svoj gospodar. Ker je bil zelò priden, varičen in pošten, napravil si je časoma lep imetek ter je še denes jeden najboljših in najodličnejših gospodarjev v svojem domačem kraji. Še zdaj rad pripoveduje, kako je vedno imel Boga pred očmi, kako je rad molil in se priporočeval Bogu, kadar koli mu je bilo kake pomoči treba. In Bog je vselej uslišal njegovo molitev, ker je bil vreden njegove milosti. Evo otroci vidite, kakšen rokodelsk učenec je bil Lovro. Ljubil je svoja roditelja, mislil vedno na Boga, in se povsod lepo obnašal. Zatorej mu je Bog dal srečo, da so ga povsod radi imeli in se mu je tudi povsod dobro godilo. Dobrih in pridnih otrok Bog nikoli ne zapusti, on je vedno ž njimi in jih vodi po vseh potih njih življenja. Bodite tudi vi dobri, pridni, poslušni, varični, ljubite očeta, mater, brate in sestre ter imejte vedno Boga pred očmi, pa bode dobri Bog blagoslovil tudi vas, kakor je blagoslovil dobrega Lovra. (Iz hrvaščine proda preložil 1. T.) fjf Pridne otroke Bog ljubi. rečni stariši, ki imajo dobre in pridne otroke. Dobri otroci slušajo svoje stariše na vsako besedo, pridno se uče in delajo radi. Take otroke je imela gospa Božnikova. Nikoli jih ni bilo treba priganjati k delu niti spodbujati k učenju, otroci so storili vse iz ljubezni do Boga in svojih starišev. Oče jim je bil uradnik in se ni mogel mnogo ukvarjati z otroci, a tega mu tudi treba ni bilo, ker so otroci sami radi spolnovali svoje dolžnosti. Kako lepó jih je bilo videti popóludne z materjo sedeč v sobi vsacega pri svojem delu. Stanko, ki je bil v učilnici vedno prvi, učil se je z velikim veseljem. Nobene naloge ni spisal slabo, in to, kar se je imel učiti na izust, znal je tako dobro in gladko, da mu ga ni bilo v učilnici enacega. In Milka, njegova sestra, o kako lepó in ročno je znala plesti ! Videč bratca, kakó trudo-ljubivo se uči na šolsko knjigo, toliko pridnejša in urnejša je bila tudi ona pri pletenji, saj je delala za ljubega bratca, ki jej vselej rad pomaga, kadar ne more te ali one šolske naloge prav narediti. A Jožek, ki je še le letos začel v šolo hoditi, spisal je vže na pločico prav čedno svojo nalogo in zdaj mu kruhek dobro diši, ki so mu ga mati dali za južino. Tudi Franek bi imel rad kaj druzega v rokah nego lesenega konja, ki mu ga so oče za god kupili. Naveličal se ga je vže in rad bi delal to, kar delata njegova bratca. In glej, vzel je Jožku pisalo, da tudi on nekaj napiše in pokaže očetu, kadar pridejo domov. Tudi njega bodo oče pohvalili, kadar ugledajo, kaj je napisal Franek njih ljubi. 0 koliko veselja ima dobra mati s tacimi otroci, ki jih ni treba nikoli svariti ne opominjevati. In .Bog, ki vse ve in vse vidi, gleda z dopadajenjem doli iz svitlih nebes ter blagoslavlja otroke, ki so dobri in pridni ter delajo veselje svojim starišem. O kako veselo in prijetno je v takej hiši, kamor Bog gleda z dopadajenjem! Ivan T. -X- V' V hiši na kmetih. oč je objela zemljo in mesec se je odseval v sneženej belini. Tu pa tam se je utrnila kaka zvezdica, in iz gozda se je slišal zdaj pa zdaj glas kake sóve. Po vasi ni onega veselega življenja, kakor po dnevi in samó vedno bdeči pes zalaja sèni ter tja ali kaka mačka zamijavka pod streho. Drugače je vse tiho, vse mirno — — — Veselejše življenje je po hišah —-- Slabo razsvitluje brleča svetilka prostorno izbo in kaže, da so ljudje še po konci. In celò ti mali poniglavčki, ti neugnani otroci se še takó dobrovoljno smijó in vpijó po izbi, kakor bi še ne bil čas počitka. Za pečjo sedi ob jednej strani dekletce — kakih 6 let mu je — in se pritiska tesnó gorke peči. Zavito je v stare cunje, samó nežna glavica mu gleda vèn in ta mačja očesca mu švigajo po izbi in ti ustnici se smijó takó ljubo, kakor bi pogledal kar razcvetelo rožo. Na drugej strani sedi deček, ves v kožuh zavit; roci mu sezati samó do kožuhovih komolcev, s konci rokavov pa ploska in ploska, da odmeva po izbi. Glavico si je vtaknil skozi precejšnjo luknjo v kožuhu ter se smeje in reži, kakor bi orehe stresal. „Mama! Franek je pa vaš kožušček strgal," oglasi se nagajiva Lenčica za pečjo. Mati so predli pri steni in ker je kolovrat precej ropotal, niso čuli teh besed. Se le ko Lenčica ponovi svojo tožbo, ozró se mati za peč in rekó: „Kaj še nista šla spat? Le počakita, nagajivca, nič vama ne prinesem jutri s trga. Saj bodeta še Blažka vzbudila, če ne mirujeta." H kratu utihneta mala kričača, boječ se materi zameriti. A ne moreta dolgo strpeti. „Mama! po tihoma se lehko pogovarjava, kaj nè?" vpraša Franek in ko mati nič ne odgovoré, mislita si, da smeta. „Lenčica, ali še kaj veš o tistej basni, ki so jo zadnjič oče pravili," vpraša Franek šepetaje Lenčico čez vogel peči. „Kaj praviš? Malo glasneje vže smeš govoriti; ja i te ne slišim." In Franek ponovi svoje vprašanje precej glasneje. „A-a, o lisici, ki je medveda in volkfi takó opeharila, kaj ne?" reče ' Lepčica še glasneje, „Prosiva očeta, da nama še jedenkrat povedo tisto basen, jaz sem jo vže pozabil," reče Franek. „Saj je tudi jaz ne vem več dobro, pa nikar ne dramiva očeta, ker spé pri peči. Prosila jih bodeva jutri; danes ti hočem jaz zastaviti nekoliko uganek, ki mi jih je včeraj povedala Medenova Zalka: hočeš-li? „Lè, lè", hiti Franek in se pazno pripravlja, da reši uganko. „V gozdu posekano, na tnalu narejeno, za pečjo posušeno, za mizo pa lepó poje, kaj je to?" vpraša ga Lenčica. Franek pa nastavi ušesi proti koncu peči, kjer sedi teta Mina, in ko še komaj dekletce izgovori, vže reši Franek zastavico, rekoč: „To so gosli !" Je vže res, Franek; a sedaj mi povej, kaj je to: „Voda ogenj gasi, mene pa vročega stori?" Franek se hitro sklone proti Meti, da mu zopet reši zastavico po tihem, ali vže ga zasači bistra sestrica in mu jame oponašati: „Ahii, se mi je čudno zdelo, da bi bil ti tako moder kakor kak velik človek; nobene uganke ti ne zastavim več." „Nu, zdaj pa mi ne bode Meta ničesar več povedala," tolažijo Franek, zarudevši se kakor rak. Nu, bodi: „Šiv pohodiv, pa po svet hodiv, nič piv iu nič jedev, pa ljudi motiv, kaj je to?" vpraša Lenčica in ves čas gleda na Franeka, da mu ne pové zopet Meta. „Le čakaj, kaj bi bilo to?" govori sam sè seboj, glavo držeč na prsih, a oči mu uhajajo tjà do Mete. „Lenčica, ali ne greš spat, kaj še zdaj ne bode mini," oglase se mati pri kolovratu in Lenčica obrne pogled po izbi. V tem hipu se sklone Franek iu vže zavpije: „VŽe vem, to je pijača." Toda Lenčica ga opazi, ko se je sklonil k Meti in ne zastavi mu več nobene uganke. Prepirati se začneta in kričita, da se vzbudi celò Blažek pri peči. Na jedenkrat umolkneta oba in pričakujeta materine sodbe. „Nà, sta ga vender le vzbudila. Pravila sem vama prej, da bodeta tako dolgo kričala, da vzbudita Blažka. Je vže dobro, nič vama ne prinesem jutri štruce s trga," karajo ju mati. Blažek se skobaca iz pod odeje in zleze počasi s klopi na tla. V samej srajčici stoji na sredi tople izbe in si mano zaspane oči. „Blažek, pojdi no sem, pojdi," kliče ga teta. „Kaj ne, sta te ona dva kričača vzbudila, ubožček mali! Požugaj jima, le požugaj !" tolaži ga. In Blažek priteče k Meti, ki ga vzame v naročje, vzdigne malo ročico, stisne pest in nameri za peč: „Nà, nà!" Franek, ki je zdaj vže sedel na oglu peči, položi roki na oči in nav-lašč joče. „Vidiš, kakó joče Franek, ker si mu požugal. Na, zdaj ga pa še pobožaj !" nagovarja teta Blažka, ki stegne ročico in boža po lici nagajivega dečka: „Nà, nà!" „0, kako si priden, nà, bom pa še jaz tebe," pravi Franek in boža okroglo ličece otrokovo. „Se mene, Blažek, še mene pobožaj!" prosi ga Lenčica, ki je zlezla iz cunj in se primaknila na óno stran peči. In Blažek poboža še deklico na cvetoče lice. „Še, še malo," sili ga Lenčica, a Blažek jo mahne po glavi z nežno ročico; vse se spusti v smeh. „Dòli, doli," jeclja otročč in kaže z roko na tla. Meta ga spusti iz naročja in Blažek steče k očetu, ki so dremali na drugej strani peči in sloneli na zapečku. Ko pomoli mali ročici k očetu, in kliče: „oče, gor'!" vzdignejo ga oče na klop in Blažek jim začne gladiti velo lice. Dobrovoljen nasmeh se pokaže na očetovih ustnicah in rekó detetu: „Še objemčkaj me, Blažek!" In dete oklene ročici okoli očetovega vratu in jih poljubi na bledi ustnici. „Na, zdaj si pa vže priden; še k mami pojdi!" rekó oče in ga posadé na tla. Hitro steče po izbi, toda dolga srajčica se mu zaplete okolo nožic in pumf! pade na tla. Ali naglo se zopet pobere in steče k materi. Mati ustavijo kolovrat in vzemó dete v naročje. Kako ljubko se smejčka in zré z bistrimi očesci v materin obraz. Malo umazano na jednem lici rudeče obličje — menda ker je prej ležal na tem lici — sveti se mu od čarovitih žarkov bliščeče se svetilke, glavo mu krijó redki plavkasti lasci in — iz pod prtene srajčice molita dve drobni, beli nožici. Nekaj časa se gledata z materjo, a potem nasloni glavico na ramo in kmalu zaspi — v materinem naročji. Franek in Lenčica sta se v tem splazila s prostornega zapečka in približala materi. Vsak jedno nožico spečega Blažka božata in poljubljata. Zreli Franek si upa slednjič še celò požgačkati po mehkih podplatih otrokovih in Blažek se zopet vzbudi za hip, a kmalu zopet zaspi. Mati pa odženo poredna otroka in jima še jedenkrat zažugajo: „Le počakita!" Zaspavšega Blažka polože prav varno v posteljico, Franek in Lenčica pa se zgubita za peč, in ko sta se še malo skavsala, a zopet sprijaznila, trdno zaspita .... Kolovrat se je ustavil, luč se je pihnila, ljudje so polegli — — Piščeta cumé v kožuhovini v velikem lonci pri peči, mačka dromlja za pečjo, urino nihalo tolče jednakomerno svoj „tik-tak", iz za peči se čuje mirno otroško sopenje---. Drugače je vse tiho. B—c. -X- Volk in lisica. £ (Basen) eče volku lisica: „Pri sosedu so danes vola pobili; hajdi, ideva in se pošteno najužinava." Ideta ter prideta do soseda. Beče lisica: „Idi v