velok po travi in gledam. Kako mlada je okolica, voda še kar nič ni mogla izvršiti svoje naloge, omiliti nasprotja med visokim in nizkim svetom, odnesti na eni in odložiti na drugi strani. V soteski Gondo dela samo v globino — primeri Vintgar — zadaj pa vendar tudi že v širino — primeri svet pred Žumrovo gostilno pred Vint-garjem. — Tako samotno je tukaj, Utrgam si par jagod, ki so jih kosci pozabili v malem jarku, še nekaj korakov, na cesti sem, še par korakov in popolnoma nepričakovano zagledaš vasico Sim-peln, italijansko Sempione. Že smo višji nego je vrh Ljubelja, 1480 m, vasica je majhna, 1. 1910, so našteli 357 ljudi. Pošto pa le imajo in razglednic na kupe. Hiše so se prilagodile okolici, nizke so, iz samega kamna, pokriva jih posebne vrste opeka, splošna barva je sivkastorjava. Takoj za Iselle smo prekoračili italijansko-švicarsko mejo, sedaj smo zopet v Švici, govorica je nemška. Takoj za vasjo se konča kratka, a široka dolinica RoBboden. Visoko gori ob pobočju grozi ledenik, vidi se, kakor bi se moral vsak trenutek utrgati in zagrmeti v dolino. In ni še dolgo, ko se je spodnji del res utrgal, prigrmel na cesto in se valil čeznjo, seboj pa prinesel velikanska skladišča skal, peska in blata. Že leta 1901, se je katastrofa zgodila in vendar je še vse tako sveže, kakor bi bilo včeraj. Cesto so morali preložiti in šele pozneje so ji dali zopet staro smer, Deset minut sem moral korakati skoz nakopičeni material, videl sem skale višje od tro-nadstropnih hiš, Pod cesto zagledam v globokem kotlu čudno poslopje; stara bolnica simplonskih menihov je tam doli, sedaj stanujejo v njej pastirji. Poleg nje so sezidali hišo, kamor pošiljajo Švicarji svoje otroke na počitnice, 1900 m nad morjem. Okoli in okoli sledovi ledene dobe, vse zglodano in odrgnjeno od ledu, okroglo, polno črt, zarisanih od kamenja itd. (Dalje.) PASIJONKE. Zložil J, Lovrencič. V morju upanja zelenih listov je pasijonka, žalostna misel, vzcvetela, prva je drugo priklicala, druga je tretjo, vsaka je solncu živeti hotela, Padle so sence, tvoji obupi, cvetje se zožilo je in izginilo v zeleno morje; jaz sem zaslutil solnčni dan in življenja vredno obzorje . . . PESEM. Zložil Bogumil Gorenjko. iVVolči mi, trpka beseda, v srcu ostani bridkost! Kaj li prikličeš nazaj jo vesnico — mojo mladost? Kadar že ptička doraste, rodni pustila bo gaj, mehko pustila bo gnezdo, več se ne vrne nazaj! DOMOVINI. Zložil A. Kalan. ^m^ Saj nektarja, ambrozije niso krali bogovom, domovina, tvoji dedi, sinov morili niso — ne jih v jedi kot Tantal prednje v koscih pokladali — z brezdetno Leto nista tekmovali, ponosna ob bogati dece cedi ranila nisi je v zavisti bledi, kot Niobi so stari očitali. Kaj v vodi do vratu trpiš zdaj žejo kot Tantal, kaj izpred ust ti val beži, zakaj nad taboj proži veja vejo, ko po parmenah roka sega ti? . . . zakaj sinovi sužnji ti mrjejo, nesrečna Nioba med narodi ? . . . - 277 —