Velja za celo leto 18 Din.	Poštnina plačana v gotovini.
Lelo XXn. 192.4.	Šl. 4. April.
BOGOLJUB
Izhaja vsak mesec. — Naročnino in darove sprejema uprav-nlštvo, Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. — Rokopisi se pošiljajo uredništvu, Leonlšče v Ljubljani; doposlal! se morajo za vsako nadaljno številko do 1. dne prejšnjega mesca.
Koledar za april 1924.
Mesečni zavetnik: Sv. Jurij. Mesečni namen apostolstva molitve določen od sv. očeta: Državni poglavarji in njihove vlade.
Dnevi		Godovi	Posebni namen apostol, moliive — so vsak dan še važne nnjne zadeve	češčenje presv. Rešnj. Telesa v	
				IJnblj. škof.	lavant, škof.
1 2 3 4 5	Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Hugon, šk. Fran. Pavi. sp Rihard, šk. Izidor, šk. Vin c. Fer.	Kršč. nač. v jav. živi j.! Misijonarji Delavci in njih zveličanje Amer. katoličani. Potrpežljivost Pov. ljub. Jez. Srca z ljub. Usmilj. Dobri duhovniki. Krščan. vzgoja	Konjice Sv. Troj. p. C. Predvor Nem. Loka Dobrepolje	Gomilsko Reka J Konjice j Prihova J Čadram | Loče Kunig n. P. Špitalič | Zreče Žiče Skomarje Stranice Kebelj Sv. Jern. p. L. } Vel. Ned. j- Ormož Bol. v Orni. ) Sv. Duh [ p. Središču ) Sv. Miklavž i p. Ormožu Svetinje
6 7 8 9 10 11 12	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Tiha nedelja Herman, s p. Alberd, šk. Marija Kleof. Ecebiel, pr. Marija 7 žal. Zenon, šk.	Zad. za jav. žal. Boga. Duh. vaj. mož Mar. češč. pri otroc. Vod. Mar. dr. Krščanska politika. Starši Vzgoja mladine. Učitelji Prosto mis. v vseli dežel. Bolniki Zatekanje k žal. Mat. Božji. Matere Velikonočna doižnost. Omahljivci	Leskovica Zapiana Suhorija Brezje Podbrezje Blagovica Vrhnika	
13 14 15 16 17 18 19	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Cvetna ned. Justin, m. Helena, kr. Benedikt, sp. Vel. četrtek Vel. petek Vel. sobota	.Spošt.Cer. v drž. napr. Kat. posl. Vsi, ki bran. cer. prav. Svob. Cer. Krščanske matere. Požrtvovalnost Podpir. ubožcev. Apost. ljubezni Evhar. življ. duhov. Cerkovniki Razumevanja trpljenja. Umirajoči Up. v božje usmilj. Naspr. Gerkve	Vrhpolje p. M. Sv. Lenard Kamnik Kranj Motnik Šturje Št.Jurij p.Šm.	
20 21 22 23 24 25 26	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Velika noč Vel. poned. Soter in Kaj Vojteb, šk. Jurij, m. Mariso, ev. Klet, p.	Da bi vsi čut. prav.not. ves. Sv. Oče Goreč, intel, za kat. vero. Mladina Ugod. reš. raz. med Cer. in drž. Šk. Kat. jav. na Hrvat. Naši redov. zav. Izboij. nravnosti med vojaki. Orli Kršč. šola. Borit, za prav. sv. Cer. Verska zavest učitelj. Katehetje	Ihan Dobrnič Gorje Šmihel red. Stara Loka Cerklje Podgrad	
27 28 29 30	Nedelja Poned. Torek Sreda	Bela nedelja Pavel od Kr. Peter, m. Katarina Sij.	Obr. krst. ned. Otr. pr. 1. k 1. sv. Ob. Apostolstvo mož. Očetje Slov.kat. časop. Šir. dobrega tiska Izmol. prave prerod, narodu. Umrli	Nevlje Čatež p. k. Št. Jurij p. K. Stari trg p.L.	
V molitev se priporočajo: A. P. za ozdravljenje dolgotrajne bolezni in dosego redovnega poklica. — Neka žena priporoča bolnega moža in srečen izid v važni zadevi. — Neka oseba, da bi se rešila svojih napak in napredovala v dobrem. — Štirje bratje in krščanska vzgoja otrok. — Neka popolnoma ohromela mlada žena z mnogimi malimi otročiči se priporoča najtoplejše. — Vsi našim prošnjam priporočeni.
Zahvaljujejo se: Kores Vincenc iz Žetal se zahvaljuje Mariji, da je ostal ves čas vojske, izpostavljen kroglam in granatam, nepoškodovan. — M. A. iz Mojstrane za ozdravljenje po težki bolezni.
Listnica uredništva.
F. Z. Koroško. Doposlani sliki nista dobri za tisk. Ena je precej meglena, in zvona, ki ga blagoslavljajo, ni nikjer videti. Tudi bi moralo biti malo
opisa. Rad bi ustregel, pa je težko. — Neimenovani iz M. na Gorenjskem: Saj smo že pričakovali, da se bo katera oglasila, ki ji naša povest o možitvi in ženitvi ne bo všeč. Vi pravite, da je to opravljanje(l). Ali se bojite za Bernotovo Mico? Pomirite se! Je nihče ne pozna. Če ne razumete, potem Vam moramo povedati, da so to le pametni in potrebni nauki mladim ljudem o možitvi in ženitvi, podani v prijetni obliki povesti. — Bojim se, da se je nekaj »zahval« in »priporočil v molitev« pri pospravljanju v urednikovi sobi zgubilo. Dotičnike prosimo oproščenja. Bogu je znan dobri namen in to zadostuje. Če pa Se enkrat pošljete tiste vrstice, jih prinesemo prihodnjič. — Primoran sem naznaniti, da odidem dne 1. aprila na Westfalsko obiskat naše rojake, in sicer skoro za dva meseca. To, dasi nerad razglašam zato, da me ne bo toliko ljudi zastonj iskalo in da mi ne boste pisem pisali, pa odgovora zastonj pričakovali. Kar je za »Bogoljuba«, naj se pošlje na »uredništvo«; kar pa za Marijino družbo, pa na pisarno. Dve številki bo uredil č. g. katehet A. Čadež. Priporočam se toplo v molitev za srečen pot in blagoslov božji
Apostolsko mož.
Primeroma prav mlada je še ta ustanova. Leta 1910. je namreč bilo, ko so imeli v nemškem industrijskem mestu Krefeld u sv, misijon. Obnesel se je bil prav dobro, posebej od strani mož. Šlo pa je tudi za to, da se sadovi sv. mi-sijona trajno ohranijo. V ta natnen so se temeljito posvetovali domači dušni pastirji z gg. misijonarji-jezuiii, ki so vodili sv. misijon. In prišli so po resnem preudarku do zaključka, da bodo sadovi sv. misijona najbolj trajni, če se bodo zlasti možje in fantje v duhu odlokov svetega očeta Pija X. udeleževali kar najbolj pogosto sv. obhajila. Na ta način bodo postali že samo s svojim zgledom pravi apostoli vsem mlačnim kristjanom. Še bolje bo seveda, če se tudi za vedno nekako zavežejo, da bodo povsod pogumno branili dobro stvar. Vendar naj bodo vse dolžnosti, ki jih prostovoljno sprejmejo nase odločno katoliški možje, kar najbolj preprosti. Le trije naj bi bili, namreč:
1.	Vsakteri naj se možato poteguje povsod za stvar Kristusovo, za njegovo Cerkev in njegovega vidnega poglavarja;
2.	svoje vsakdanje molitve, dela in trpljenje naj posvečuje božjemu Srcu Jezusovemu;
3.	z vnemo naj se udeležuje vsako prvo nedeljo zadostil-n e g a sv. obhajila.
__ In šlo je. Bog je dal »apostolstvu mož« — kakor so imenovali to novo cerkveno združevanje mož, ki pa še ni ni-kaka cerkvena bratovščina — svoj blagoslov. Zakaj v par letih je narastlo število teh odličnih mož ne samo v Krefeldu, ampak tudi v Kolinu, Minstru, Paderbor-nu, Trieru, Fuldi, Berlinu in drugih nemških krajih na tisoče. Že leta 1917. je
štela ta armada nad 300.000 mož. Vojska je seveda močno zredčila njih vrste. Toda po vojski njih število zopet narašča, pa tudi celotno gibanje je že prestopilo meje Nemčije tako, da je danes poznamo tudi v Švici, Avstriji, Franciji, Angli j i in drugod, četudi morda pod nekoliko drugim imenom in v drugačni obliki. Kajpada da tudi Slovenci nismo zaostali za drugimi narodi. Že leta 1915. so naš presvetli gospod knezoškof priporočili v svojih sinodalnih določilih . gg. duhovnikom, naj se z vnemo oklenejo apostolstva mož in lansko leto ob katoliškem shodu smo videli korakati prvi bataljon teh mož iz kamniške dekanije po ljubljanskih ulicah za evharističnim znamenjem: Apostolstvo mož.
In kako bi ne šlo! Saj je ta ustanova tako primerna za globoko verne može v današnjih časih.
1.
^ Kateri pa so znaki današnjega časa? Eden izmed njih je boj za popolno brezverstvo. Kar so oznanjali nekateri bogotajci pred več stoletji v knjigah: Uničite nesramnico, to je katoliško Cerkev, to in še več se skuša danes izpeljati v ljudskih množicah. Pomislimo n. pr. na bcljševiško Rusijo! Tam je proglasil lansko leto meseca julija širši izvrševalni odbor komunistične stranke, da kdor ni brezbožec, ne more biti polnovreden Član take države, da ne sme zavzemati nikakega važnega mesta v njej. Še več: ker je vera družaben čiriitelj, ker je sila, ki učinkovito deluje v družabnem življenju, se mora zavedni komunist zopersta-viti verskemu nazoru v javnem življenju. Zaveden komunist torej mora rušiti verske nauke, posebno v mladini, mora v boj in sicer po temeljitem načrtu v boj za brezboštvo. — Če pa je tako, ti globoko verni krščanski mož, ali boš ti spal mirno
4o
doma za pečjo? Ali ni sedaj ura, ko li govori Gospod sam kakor je govoril nekoč apostolom: »Pojdimo gori v Jeruzalem, da trpimo in če treba umremo«? Ali te ne vabijo tisoči zbesnelih brezvercev, pa tudi tisoči nedolžnih žrtev, ki so padle in padajo pod njihovo kruto roko, da tudi ti stopiš neustrašeno po zgledu prvih kristjanov na plan in zakličeš trezverne-mu svetu v svetem navdušenju vselej in povsod: »Kristjan mi je ime in katoličan je moj priimek.« Da, verni krščanski mož, tako izjavo zahteva v današnjih časih vselej in povsod tvoje versko prepričanje pa tudi tvoj moški ponos in pogum.
Je pa še neka druga stvar, ko govorimo o veri današnjih dni. Današnji časi niso samo časi skrajnega brezverstva, ampak tudi velike verske obnove. Nedavno je izjavil sloviti angleški spre-obrnenec Chesterton: »Ob koncu 19. stoletja se je od mislečega človeka, ki se je oklenil katoliške Cerkve, pričakovalo, da pred javnostjo opraviči ta svoj korak. Danes se od takega, ki se ne oklene katoliške Cerkve, pričakuje, da se pred javnostjo opraviči.« Drug velikan današnjega čas, nemški modroslovec Scheler, piše doslovno: »Vsi čutimo, da stojimo na mejniku nove zgodovinske dobe, ki se bo mogla z ozirom na tako-imenovani novi vek, ki je vzdramil v človeku vse zemeljske moči, imenovati v polnem obsegu doba nove verske obnove.« In z njim soglaša znameniti angle-
ški zgodovinar Hilarij B e 11 o c : »Evropa se dan za dnem bolj bliža katoliški Cer-i kvi. Vojna je še pospešila njene korake. Katoliška Cerkev bo v doglednem času zopet zavzela vodilno mesto v evropskem kulturnem razvoju. Protikatolištvo je do-gospodarilo, zlasti odkar je protestanti-zem prišel na boben.« In res! Človek bi dejal: Časi prvega krščanstva so na obzorju; mnogi umirajo v krvi za svojo vero (Rusija), Kristus postaja, zlasti po pogostem sv. obhajilu, znova središče posameznikov. in družin, krivoverci se vračajo trumoma v Cerkev (Anglija, Rusija), ljubezen in medsebojna pomoč kristjanov (papež, Amerika, Rusija) prihaja zopet v pregovor, najplemenitejši možje se ne le vračajo v Cerkev, ampak branijo Cerkev in vero, za spreobrnjenje paganov se vršijo velike priprave ,..
Ali čuješ in premišljuješ vse to, verni krščanski mož? Biti katoličan ni samo trpka dolžnost v današnjih časih, ampak tudi vesel ponos. Biti katoličan, se pravi biti m o d e r n človek. Če pa je tako, kdo bi se sramoval svoje katoliške vere? Kdo bi je z veseljem ne branil tudi v javnosti? Glej! Po vsem tem ti je bolj umljiva prva dolžnost mož, ki so pristopili k apostol-slvu: Vsakterinaj se možato poteguje povsod za stvar Kristusovo, za njegovo Cerkev in njenega vidnega poglavarja.
(Dalje prihodnjič.)
Najložji in najboljši post.
Ko je izraelsko ljudstvo zopet odpadlo od Boga in grešilo, jih je dal Gospod skozi dolgih sedem let v roke Madijanitov. Jarm je bil trd in težek. Tedaj so Izraelci postali mehki in so srčno prosili Gospoda za pomoč. Bog je uslišal molitev in je poklical iz najneznatnejše družine rodu Ma-nasevega najmlajšega sina, G e d e o n a , za rešenika Izraelovega. Ta je, prevzet od Duha božjega, zatrobil na trobento in je oklical vojsko. Privrelo je skupaj nad 32 tisoč mož iz štirih rodov Izraelovih, zlasti iz sorodstva Gedeonovega.
Toda kaj je bilo to proti 135.000 mož broječemu sovražniku? In vendar je bila četa Gedeonova prevelika! Gospod mu je ukazal: »Okliči med vojsko; Kdor je boječ in obupuje, naj gre domov!«,,In vrnilo se je 22.00CL,mož. Ostalo jih je samo
še 10.000. Še enkrat je rekel Gospod Ge-decnu: »Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, tam jih bom poskusil. Kateri bodo stoje pili vodo iz perišča, tiste postavi skupaj, Ravnotako one, ki se bodo vrgli na kolena, da bi pili.«
Samo 300 jih je bilo, ki so pili iz perišča, vsi drugi so pili s pripognjenimi koleni. Tedaj je rekel Gospod: »S temi 300 vas bom rešil, vsi drugi naj gredo domov.«
Kakor je Gospod govoril, tako se je zgodilo. S temi 300 je izvojeval Gedeon sijajno zmago. Od 135.000 mož močne sovražne vojske jih je ostalo živih samo 15 tisoč.
Kristjani, vse kar je zapisano v svetem pismu, je pisano v naše poučenje in v našo tolažbo, Bog je izvolil iz trume
32.000 mož 300 junakov. Najprej so bili izločeni oni, ki so imeli strah pred sovražnikom: 22.000. Ostalih 10.000 je torej imelo pogum proti sovražniku. Hoteli so postati junaki v vojni. Toda pred očmi Gospoda vojnih trum niso našli vsi mi-iosti.
Pravi junaki v očeh božjih morajo imeti ne samo pogum proti sovražniku, marveč tudi, da, predvsem pogum zoper same sebe. Kdor nima tega poguma, kdor je slabič proti nižjemu človeku v sebi, kdor nima poguma, da bi bil trd proti samemu sebi, kdor ne zna krotiti svojih nagonov — ta ni pravi junak.
Take junake je hotel Gospod pod vodstvom Gedeonovim. Kako jih je našel? Katero znamenje' pravega junaštva je izbral Gospod? Obvladanje žeje, samozatajevanje pri pijači.
Vojščaki Gedeonovi so najbrž že dolgo marširali v deželi, kjer ie bilo malo studencev, morebiti ob veliki vročini.
O kako so koprneli in hrepeneli po osvežilnem požirku! In glej, našli so dobro vodo, veliki studenec? Harad, ki so ga pozneje poznali tudi križarji in je še danes znan pod imenom Golijatov studenec. 9700 mož je planilo k vodi, je vrglo ščit in orožje proč in je srebalo osvežujočo tekočino. Samo 300 jih ni pozabilo na bližino sovražnikovo, je obdržalo orožje pripravljeno za boj, je zajemalo vodo s periščem in stoje gasilo svojo žejo. Ti so bili pravi!
Kristjani! Koliko junakov bi bilo med nami, če bi nas Bog tako poskusil? Najbrž bi bilo število tudi prav malo. Ali se ne dobijo med nami ljudje, ki se dado premagati od žeje do duševne zmedenosti (pijanosti)? O, da bi bili mi slabi samo nasproti vodi! Toda del našega ljudstva ie tako slab nasproti vpijanljivi pijači! In ta žeja škoduje mozgu duha in telesa, ropa našemu ljudstvu telesno svežost in duševno čilost. Ona ljudstva bodo zdržala in ostala zmagoslavna — je dejal pomem-
ben mož — ki se bodo odpovedala alkoholu.
Dandanes se ljudje malo postijo. Nekateri se res ne morejo. Najložji in najboljši post je zdržnost od pijače.
Moji ljubi kristjani! V tem junaštvu se lahko vadite vsi. Posebno vi otroci ne pijte nobene kaplje opojnih pijač! Za vas je tudi neznatna množina škodljiva. Starši in vzgojitelji, če v resnici hočete vzgojiti junaški rod, ne dajajte vendar otrokom opojnih pijač!
In ve žene in dekleta, koliko bi mogle storiti s svojo zdržnostjo za ljudski blagor! Papež Pij X. je imenoval to zdržnost apostolstvo, velikodušno delo ljubezni. Po neki drugi pijači pa naj bi vas žejalo, po najplemenitejši, kar jih je, po evharističnem vinu, po krvi našega Gospoda in Boga, ki jo uživamo pri sv, obhajilu. Kdor to uživa, ta bo postal močen. Kjer krdela pristopajo k ob-hajilni mizi, ondi raste moč ljudstva in ljudska sreča.
Resnično, če bi se vzeli skupaj otroci, žene in dekleta in bi vsako jutro obljubili: »Moj Bog, tebi na ljubo ne bom pil (a) danes nobene opojne pijače«; če bi mesto tega hrepeneli po svetem vinu, ki ustvarja čiste in junaške ljudi — potem bi se odpravilo neizrečeno mnogo nesreče v družinah in občinah, blagostanje bi rastlo, zrastel bi zdrav, čist in junaški rod, in kar je glavno, mnogo tisoč duš bi bilo re- * šenih, ki se zdaj pogubijo vsled nezmer-nosti.
Pij X, je obdaril z odpustkom 300 dni sledečo molitev združeno s sklepom, da se hočemo za dotični dan zdržati vsake opojne pijače;
»Moj Bog in Oče, da ti dokažem svojo ljubezen, da zadostim za skrunitve tvoje časti in v blagor duš, trdno sklenem, da danes ne bom pil(a) ne vina, ne piva, ne mošta, ne kake druge opojne pijače. To odpoved posvetim tebi združeno z daritvijo tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki se vsak dan daruje v tvojo čast na oltarju. Amen.«	I. M,
V temi.
Brez solnca mi v večnost tonejo dnevi, brez zlatih zvezdic so moje noči; a dasi sem v stiski in v skrajni revi, vem, da Gospod nad mano bedi!
Luč in tema naj slavita Gospoda! Naj Nj-2ga slavita do konca dni! Upam trdn6, da ob uri prihoda v dan bo spremenil moje noči...
A. M,
Zlate jagode.
»Popolna ljubezen do Boga ni v sladkih, pobožnih občutkih, ki bi jih včasi radi imeli, temveč v trdnem sklepu, ogibati se tudi najmanjših grehov in za to uporabljati potrebne pripomočke; potem v srčni želji, v vseh rečeh biti všeč Bogu in širiti njegov čast.« (Sv. Terezija.)
Sv. Frančiška Šantalska je pisala neki prednici svojega reda glede neke redovnice, ki so jo imeli za dušo, prepolno božje ljubezni, ker je čutila nenavadno notranjo tolažbo,.tole: »Ta blaga hči zelo potrebuje pojasnila glede svoje zmote; kajti do-mišljuje si, da stoji na bogve kako_ visoki stopnji božje ljubezni. In vendar ni tako; zakaj drugače bi stala na prav tako visoki stopnji čednosti, ki je pa doslej od nje še daleč, daleč. Po mojih mislih niso ti »živi izlivi in goreči občutki« v njenem srcu nič drugega nego delo narave in samoljubja. Treba jo je poučiti, da prava, neomajna ljubezen do Boga ni v tem, da čutimo sladko tolažbo, marveč, da skušamo natanko izpolnjevati redovna pravila in da se vadimo v pravih krepostih, namreč: poniževati se, ljubiti lastno zaničevanje, voljno prenašati ž a 1 j e n j e in nasprotovanje, odreči se samim sebi in Boga tako ljubiti, da bomo imeli * edino željo, da bi nas le Bog poznal. To so zanesljiva znamenja prave ljubezni. Bog nas var.uj tistih občutkov ljubezni, ki nam dovoljujejo živeti sebi, kajti prava ljubezen teži za tem, da bi sami sebi odmrli.« —
Molimo. Moj Bog, ljubim te, in ker te ljubim, nočem ničesar storiti, kar ti ni všeč, hočem pa vse storiti, kar ti ugaja, in prizadevati si, da bi tudi druge vnel za tvojo ljubezen!
8.
»Božja ljubezen je drevo življenja, ki raste sredi zemeljskega raja. Kakor vsako drugo drevo ima tudi to šest različnih delov, namreč: korenine, deblo, veje, listje, cvetje in sad. Skrbimo, da se to drevo v našem srcu v vseh svojih delih ohrani čilo in močno,« (Sv, Ter.)
Sv. Terezija opisuje to duhovno drevo na tale način. Korenine, pravi, so sredstva, ki po njih dosežemo ljubezen. Deblo je podrejenost naše volje božji volji, — Različne veje so: vera, upanje,
goreče hrepenenje po Bogu, stanovitnost, ki ž njo počivamo pod tem drevesom. — Listi so milosti, ki se nam dele. Cveti so dela in junaške čednosti, ki jih poganja duša, vžgana po ognju božje ljubezni. Sadovi so trpljenj?, bridkosti in preganjanja, ki jih duša potrpežljivo prenaša, kadar ji Bog kaj takega naloži, ali sama včasih prostovoljno sprejme nase. — To je drevo, ki nam ga sv. Terezija priporoča vsaditi globoko v dušo.
Molimo! Daj, o Gospod, da se tvoja božja ljubezen globoko ukorenini v mojem srcu! Ne daj, da bi bila ta ljubezen nerodovitna, temveč da bo ob vsakem času rodila sadove večnega življenja!
9.
»Marsikdo se veliko trudi, da bi si pridobil znanost, kako ljubiti Boga, pa ne pomisli, da za to ni treba ne znanosti na nobenega drugega pripomočka, marveč treba je le res ljubiti ga, to je: delati, kar je Njemu všeč.« (Sv, Frančišek Šaleški,)
Sv. Vincencij Pav. je po občudovanja vredni natančnosti v izpolnjevanju božjih zapovedi dosegel visoko stopinjo božje ljubezni. Neprenehoma je čuval sam nad seboj. Krotil je svoje strasti, pravičen je bil v svojih sodbah, previden bil v besedah, moder v svojem vedenju, natančen pri pobožnih vajah in popolnoma združen z Bogom. Ljubezen, ki je oživljala njegovo srce, je obvladovala vse njegove dušne moči in urejevala vsa njegova čuvr stva in dejanja. Lahko se po pravici reče, da je bilo vse njegovo življenje n e p r e s ta n a žrtev, ki jo je prinašal Bogu in ki je ž njo z veseljem daroval ne le vse svetne prijetnosti, temveč tudi vse, kar je prejel iz darežljive božje roke, vse spoznanje, vsa nagnjenja in želje. Imel je le e n o i željo, namreč: da bi ljudje Boga kar najpopolneje spoznali in poveličevali, in da bi Njegovo voljo izpolnjevali vsi, vselej in povsod. Na ta edini cilj je bilo vsak čas usmerjeno vse, kar je mislil, govoril in delal.
Molimo! Ne bom nehal, Gospod, iz ljubezni do tebe delati tega, o čemer vem, da ti je všeč. Vedno hočem biti v duhu in v srcu s teboj združen, da bom deloval edinole v tvojo časti
Med Hrvati in Srbi.
Skrb za slovensko in katoliško diasporo. Piše urednik. |
Pravzaprav sem bil namenjen popisati le svojo pot v Srbijo k našim slovenskim rojakom, ondi naseljenim ali zaposlenim. V Srbijo se pa gre skozi Hrvatsko in Slavonijo. Zato smo se mimogrede tudi na Hrvatskem malo pomudili. Pa preden se od Hrvatske poslovimo, želim še enkrat zapisati in podčrtati dve misli: prva se tiče Hrvatske same, druga naših slovenskih rojakov med Hrvati.
Zopet bom skušal solnce in senco pravično razdeliti. Z veseljem poročam, kar slišim in vidim dobrega, ne morem pa popolnoma zamolčati, kar je slabega — naj bo to na slovenski ali hrvatski strani.
Glede Hrvatske. same: Mi Slovenci in Hrvatje skupaj tvorimo katoliški del Jugoslavije. V tem oziru smo ena enota, eno telo. Ker smo nasproti pravoslavnim v manjšini, moramo biti posebno krepki in jaki, če hočemo svoje katoliško stališče v državi dobro zastopati. Zato nam Slovencem nikakor ne sme in ne more biti vse eno, kako se krščansko in katoliško življenje med Hrvati razvija. In zato želimo in moramo želeti, da se to življenje dvigne. Začetek je že storjen z cvharističnim shodom v Zagrebu — a samo začetek. Prihodnji shodi, ki bodo odslej menda vsako leto —- letos bo v Osjeku — naj začeto delo krepko nadaljujejo. Kajti zamujenega je že mnogo, mnogo .. . Radič je hrvatskega seljaka zelo pokvaril in ga odvrni! od cerkve. Nekaj podobnega bi bilo tudi pri nas, ko bi se bilo posrečilo »samostojnežem« izvesti njih nakane. A mi smo jih pravočasno preprečili, na Hrvatskem jih pa niso. Zalo bo sedaj delo verske obnove mnogo težje kakor bi bilo pred vojsko.
Pred menoj na mizi leži pismo, ki opisuje verske razmere v enem delu hrvatske zemlje. S trnjem preraščen vinograd Gospodov!... Tam kjer so katoličani pomešani s pravoslavnimi, je najslabše, ker so se od pravoslavnih tudi katoličani navzeli njih napak. Pravoslavni pa skoro ne poznajo dneva Gospodovega, cerkve so jim v nedeljo prazne. Duhovnik sam opravlja v cerkvi svojo »litur-gi;o«. Samo na Božič in Velikonoč ga pridejo ljudje poslušat. Ne bom obesil vsega na veliki zvon, kar je v tem pismu pisano. Tudi ne bom razlagal razlogov, zakaj je tako daleč Prišlo. Saj je povedal Jezus satr. v evangeliju: Ko so ljudje spali, je prišel hudobec m je nasejal ljulike med pšenico ... Samo to
rečem, kar pravi pismo: Ura je enajsta, da se začne urno, brez odlašanja, krepko in vsestransko delo za versko obnovo hrvatskega ljudstva!
Hvala Bogu, da ni povsod na Hrvatskem tako kakor v opisanem kraju in okrožju. Na obeh evharističnih shodih v Zagrebu iii Va-raždinu, smo bili priče žive vere in preproste pobožnosti hrvatskega seljaštva. Naj povem mimogrede: Ko sem se predlanskim vozil iz Zagreba v Varaždin, sem naletel v železniškem vozu na tropico deklet, ki so bile tako goreče in navdušene kristjane, da v naših Marijinih družbah težko dobimo take. Ena mlada — imela je komaj 20 let — je tako pridigala, da noben pridigar ne more boljše. Ko bi bila v peklu ena spovednica — se še dobro spominjam, da je rekla — o kako bi. sd ljudje gnetli okoli nje in se hiteli spove-dovat! Ves čas se je pogovor sukal okoli takih reči. Jaz sem se zadovoljno smehljal tej gorečnosti. Ta bi bila izvrsten kaplan! sem rekel. Naletel sem tudi na dečka, kakih 14 let starega, ki je že tretjerednik. Tudi on je z drugimi vred romal na evharistični shod. Takih tretjerednikov pri nas ne poznamo.
Pravkar pa je došel »Bogoljubu« dopis z naslovom: »Lepi spomini iz Zagreba«. Popisuje, kako lepo je pustne dni v Zagrebu v cerkvi Jezusovega Srca (jezuitski), kjer je tiste dni tudi izpostavljeno sv. Rešnje Telo kakor pri nas. »Tu bi morali videti, kako je ljudstvo v Zagrebu še vedno polno verskega duha, vdano Bogu, in kako se dostojno obnaša pred Najsvetejšim. V jutru ste videli odlične gospode pristopati k angelski mizi, a tudi vojake in dijake, visokošolce. Čez dan je bilo vedno dosti pobožnih častilcev, zvečer pri pridigi pa je bila velika cerkev natlačeno polna.
Iz tega se vidi,- da je po raznih krajih Hrvatske v verskem oziru veliko razlike. Katoliška mladeniška organizacija med Hrvati, kolikor je je, je po naravnost vzorna, tako da bi se mi imeli kaj naučiti od Hrvatov.' Zaloga vere je torej v ljudstvu splošno še močna, dasi je v novejšem času že znatno oslabela. Treba bi bilo torej iti brez odloga na delo, da se ohrani, kar je še dobrega in otme, kar se še da. Toda kaj — ko pa delavcev ni! V zagrebškem sjemeništu je menda v vseh štirih letnikih 16 bogoslovcev — za škofijo, ki šteje poldrug milijon duš!! Če jih je v

Ljubljani v enem letniku 16, jih je premalo, pa je škofija trikrat manjša. Zdaj si pa morete malo misliti, kako bo to ...
Dobiti dosti in dobrih duhovnikov, to je prva in na ves glas kričeča potreba na Hrvatskem. En vzrok, da je tako malo duhov-skega naraščaja, je poleg drugih, ki jih čutimo tudi mi, posebno ta, ker se mladim duhovnikom ne obeta nič posebno dobrega. Kaplan je na Hrvatskem hlapec. Nima ne denarja, ne pravic, pač pa silno dela. To pa dijaki vidijo in zato jih ne vleče v semenišče. Kaplansko vprašanje rešiti, je zaradi tega predvsem potrebno. Če se pa kaj rešuje, to pa meni, ki hrvatske razmere precej poznam, ni nič znano.
Kako in kdaj bo torej bolje?...
Zato naj bi se evharistični shodi na Hrvatskem, ki jih mi iz srca pozdravljamo, in ki naj bi bili zelo pogostni — ne le eden na vsem hrvatskem ozemlju na leto, ampak po več v vsaki škofiji — ne zadovoljili le z lepimi procesijami, ampak naj bi se bavili tudi s praktičnimi vprašanji in se temeljito posvetovali, kako najbolje in najhitreje odpo-moči nedostatkom, ki zadržujejo razvoj verskega življenja. Ura je enajsta ... piše moj dopisnik.
No — kaj pa torej z našimi rojaki, Slovenci, med Hrvati? Nič kaj posebno veselega nimam o njih povedati. Pogostokrat ne gredo ravno najboljši naši ljudje tja doli. No, pa o vseh ne smem tega reči, sicer se prestrašno zamerim »Bogoljubovim« naročnikom in naročnicam, ki jih je na Hrvatskem precej. Ti so — da se jim malo prikupim — kajpada vsi pridni in dobri! Ne, ne, tega ne rečem zato, da se prikupim, ampak je gotova resnica. Razen teh je pa še na tisoče drugih, ki »Bogoljuba« nikoli ne bodo dobili pred oči. — S temi je pa navadno tako: Ko pride med Hrvate, še ne razume in ne zna dobro hrvatski. Ne razume popolnoma pridige in se ne,
zna hrvatski spovedati. Izgovor je btž dober: ne gre k pridigi, in še manj k spovedi. Takega življenja se kmalu privadi in konec je krščanskega življenja. Če ne pride v dobro družbo, je — zgubljen.
Zato pa bi bilo potrebno, da bi mi za naše raztresene rojake na Hrvatskem posebej skrbeli. Zato imamo tudi tam doli svojo »diasporo«, dasi so Hrvatje katoličani kakor mi. Zato bi bil potreben poseben duhovnik, ki bi te ljudi obiskal,
A kje ga vzeti — ko nam samim duhovnikov manjka?! Vprašanje duhovskega naraščaja je tudi za nas pereče. Zato sem radoveden, kakšen učinek bo imel »Bogoljubov« uvodni članek v 2. letošnji številki, ki govori ravno o tem velevažnem vprašanju. Vsaka župnija mora dati toliko duhovnikov, kolikor jih potrebuje! Ali se še spominjate, da ste to brali? Je Si to pametna misel ali ni? Ali je tudi izpeljiva ali ne? — Jaz menim, da ta misel ni neumna in tudi ne neizpeljiva. Kje pa vzeti duhovnike, če jih ljudje ne bodo dali? »Vsak duhovnik jc- vzet izmed ljudi, da dela za ljudi,« pravi sv. Pavel. Kako jih pa morejo zahtevati, če se sami nič ne brigajo za njih narastek? Saj se duhovniki ne pobirajo po cestah in ne rastejo na gmajni. Kaj pravite?! Če je pa ta misel upravičena, potem naj bi se je tudi povsod — na Slovenskem kakor na Hrvatskem
—	res poprijeli in začeli čimprej dejansko izvajati. A o tem velevažnem in daleko-sežnem predlogu nisem slišal nobenega glasu
—	ne s tostran, ne z onstran meja, za koder je ta misel prav življenjskega pomena za versko življenje. Pač pa je en gospod, vpokojen duhovnik iz lavantinske škofije, na »Bogoljubov« migljaj izračunil in že doposlal izkaz duhovnikov za svojo škofijo, koliko jih vsaka župnija potrebuje in koliko jih škofiji da. Ta izkaz prinese ena prihodnjih številk »Bogoljuba«,
Moja
V tebi, hostija nebeška, našla sladko sem skrivnost, luč sem našla, ki odseva mojo srečo in bridkost,
Evharistično veselje blaženi zaklad je moj, koder hodim, v dan in v temo varno nosim ga s seboj.
moč.
Z evharističnim veseljem preko križev in solza, z njim na delo, z njim k molitvi, preko žrtev do Boga.
Evharistično veselje v dan mi izpreminja noč, solnce je življensko moje, moja sreča, moja moč.
M. Elizabeta.
Bistvo popolne pobožnosti
(Po bi. Grinjonu
I.
Ta pobožnost obstoji v popolnem darovanju samega sebe Jezusu Kristusu po Mariji. Ker obstoji vsa naša popolnost v tem, da upodobimo samega sebe Jezusu Kristusu, da se z njim združimo in se mu posvetimo, zato je brez dvoma izmed vseh pobožnosti tista najpopolnejša, ki nas najbolj upodobi, združi in posveti Jezusu Kristusu. In ker je bila presveta Devica najbolj podobna Jezusu Kristusu, bo tudi pobožnost do Marije izmed vseh drugih pobožnosti najbolj sposobna, upodobiti in posvetiti naše duše Gospodu Jezusu Kristusu. To pa bomo dosegli, če bomo opravljali pobožnost, katero mislimo razložiti.
V tem popolnem darovanju izročimo Mariji in po njej Jezusu Kristusu: 1. svoje telo z vsemi čutili; 2. svojo dušo z vsemi zmožnostmi; 3. vse zunanje dobrine, sedanje in prihodnje; 4. vse notranje duhovne dobrine, kakor naše zasluženje, čednosti, dobra dela, pretekla, sedanja in prihodnja. Posvetiti ji moramo vse, brez pridržka, ne vinarja, ne najmanjšega dobrega dela ne izvzeti! In sicer za vso večnost, ne da bi pričakovali za to službo drugega plačila kakor večjo čast božjo in njeno.
Dobro bo, ako pojasnimo mimogrede, da moramo pri dobrih delih razločevati zlasti dvoje: namreč zadoščenje in zasluženje. Z dobrimi deli lahko zadostujemo za kazni, ki smo jih z grehi zaslužili, ali pa si izprosimo tudi novih milosti; zaslužna pa so naša dobra dela v toliko, v kolikor nam pomnožijo milost za večno življenje. Po tej pobožnosti tqrej darujemo Mariji svoja zadoščenja, da jih ona obrne v prid nam ali drugim, kakor ona za najboljše spozna; in svoja z a s 1 u ž e -n j a, da nam jih ona ohrani, pomnoži in spopolni, kar bomo še natančneje razložili.
do prebl. Device Marije.
Montfortskem.)
Iz vsega tega sledi: 1. Če se na ta način posvetimo Mariji in po njej Jezusu Kristusu, darujemo Jezusu Kristusu vse, kar mu sploh moremo darovati, in sicer na najlepši način, ker po Mariji! Zato mu darujemo s to pobožnostjo veliko več, kakor po drugih pobožnostih, po katerih mu damo samo nekaj, del svojega imetja, svojega časa, dobrih del, zasluženja; tukaj pa mu darujemo čisto vse; odstopimo mu celo pravico, da lahko razpolaga z našimi duhovnimi zakladi in zadoščenji, katere pridobimo z dobrimi deli. Takih žrtev ne zahteva noben cerkveni red. Kdor vstopi v kak red, daruje sicer Bogu z obljubo ubo-štva svoje premoženje; z obljubo devištva svoje telo; z obljubo pokorščine svojo voljo; včasih tudi še prostost tam, kjer imajo klavzuro; ne odstopi pa pravice, da bi ne razpolagal sam s svojimi dobrimi deli in duhovnimi zakladi. 2. Če se tako popolnoma, darujemo Jezusu Kristusu po Mariji, ne moremo nič več po svoji volji obračati naših dobrih del; vse, kar mislimo, govorimo, delamo ali trpimo, vse moramo izročiti Mariji v last. Vendar pa ne nasprotuje ta popolna odvisnost dolžnostim našega stanu; n. pr. duhovnik, ki ima določene sv. maše po namenu, to prav lahko združi po Mariji; ker darujemo se Mariji in po njej Bogu z ozirom na red, katerega nam je on odkazal in z ozirom na dolžnosti, katere nam nalaga naš stan. 3. Kdor opravlja to pobožnost, se daruje presv. Devici in obenem Jezusu Kristusu: Mariji se daruje, ker jo izvoli za srednico, kakor jo je izvolil Jezus Kristus sam, da se združi z nami po Mariji. Jezusu Kristusu se daruje, ker je le on naš zadnji namen, kateremu smo dolžni vse, kar imamo, kot svojemu Odrešeniku in svojemu Bogu.
(Dalje.)
Za ljudsko petje.
Čujte po celi deželi najnovejšo novico o tem! V ljubljanski stolni cerkvi se je začelo ljudsko petje — in sicer z vso res-nobo. Celo četrt ure so nam oznanjali važnost ljudskega petja — tako so pripovedovali pred kratkim neko nedeljo obiskovalci stolnice — in v cerkvi
sami se bomo učili peti.
Prva cerkev v škofiji torej je začela. Ta bo menda vendar potegnila tudi druge za seboj.
S kako težavo gre ta tako lepa m lahka stvar! Pa vendar bo šla! Če je stolna cerkev začela, smemo reči, da je
led prebit. Celo tisti organisti, ki nalašč tako orglajo, da ljudje nc morejo peti, se bodo počasi morali sprijazniti z ljudskim petjem. Ako se stolna cerkev z ljudskim petjem ne bo onečastil^, se druge tudi ne bodo.
S tem je dano znamenje celi deželi. Veliki zvon je zapel, za njim se bodo oglasili tudi manjši.
Kako bodo v stolni cerkvi peli, o tem bomo še kaj povedali. Za danes, ko še nimamo poročila, naj pa bo v spodbudo še enkrat veselo poročilo iz Kostrivnice (župnija blizu Rogaške Slatine).
Kostrivnica. Ker ste g. urednik izrazili željo, da naj Vam poročamo, kako napreduje ljudsko petje, zato kratko poročilo iz naše župnije. Že pred letom so naš g. župnik Slavič zbirali k ljudskemu petju, a nismo mogli prav napredovati, ker nismo imeli besedila; zato nam je bila pesmarica »Pojte« izredno dobro došla. Naročili smo je dosedaj 150. Gospod župnik so imeli najprej tri nauke, o zgodovini cerkvenega petja, o ljudskem petju posebej ter vzpored, kako se hočemo priučiti ljudskega petja in o glavnih pravilih za petje. Sledil je nato navduševalen govor pri sami službi božji, izvolili smo si odbor pevskega odseka in začeli smo. Kako pa? Po večerni-
cah nas učijo g. župnik izpred oltarja, mi se pa zberemo okoli njih do 300 po številu, mladeniči, dekleta, pa tudi šolarji, s katerimi imajo g. župnik še posebej vaje v šoli. Da pa tega, kar smo se v nedeljo haučili, med tednom ne pozabimo, ampak se še bolj naučimo vsi, za to ima skrbeti odbor pevskega odseka, ki zbira tudi med tednom ljudi k pevskim vajam; vsaka odbornica v svojem manjšem okolišu. Vse to se vrši seveda pod strogim nadzorstvom. V nedeljo pa zopet najprej ponavljamo. Tako smo se naučili dosedaj že 35 pesmi, predvsem blagoslovne, pred pridigo in Marijine, ki jih pojemo že tudi pri službi božji. Ko se bomo naučili bolj znane, preidemo
na nove tudi obhajilne in mašne. Nekateri so imeli tudi pri nas v začetku pomisleke, ali bo šlo po načrtu g. župnika, pa skušnja je pokazala, da gre; zanimanje, z njim pa tudi veselje nič ne pojema, ampak je vedno večje. Pri najbolj znanih se oglasijo tudi možje in žene in tako zadoni mogočna pesem Bogu in Mariji v čast, nam pa v veselje.
Drug dopis od tam pravi: Ko bi vi videli, kakšno ve"selje imamo Kostrivčani vsako nedeljo in praznik po večernicah, ko nas preč. g. župnik uče v cerkvi ljudskega petja! Udeležujejo se ga prav pridno, ne samo mladina, ampak tudi možje in žene. Znamo že skoro polovico pesmi, kar jih je
v knjižici »P o j t e«. Delujte tudi drugje tako!
Za vaje priporoča č. g. Premrl za to mesec:
1. Daj mi, Jezus, še žalujem, št. 36.
—	2. Sveti križ, 38. — 3. Križev pot, 39.
—	4. Zveličar gre iz groba, 45.
Moda in gledišče.
»Glasnik presv. Srca« je o izrodkih mode in gledališča pred kratkim prinesel tako dobre in zdrave misli, da tukaj glavni del ponatisnemo. Ne gre se nam za izvirnost, ampak za dobro stvar samo.
Moda.
Živimo med modernimi pogani. Nekak bog, ali bolje rečeno malik današnjih dni, je človeško telo; sv. evangelij pravi: poželenje mesa. Češčenje tega malika se vrši predvsem z modnimi izrodki. Kakor znači obleka človeka, tako znači današnja obleka moderno družbo, njeno površno mišljenje in nizkotno stremljenje. Če mi je kaj dokaz, da ženske premalo mislijo in da so kratke pameti, je to drvenje ženstva za modnimi novotarijami. Prepričala pa sem se čestokrat, da misleča ženska, bodisi žena, bodisi dekle, nikoli ni sužnja mode. Misleča, pametna ženska si ve izbrati iz vsake mode to, kar je res dostojno, primerno; čedno, modro. Pametna ženska ve, da ima obleka čveterni namen: 1. Zdravstveni, da obvaruje človeka mrazi in vročine. 2. Nravstveni, da pokrije to, kar je živalskega, kar vzbuja nizke strasti. 3. Lepočutni in 4. socialni namen, da namreč po vnanjosti razločujemo spol in stanove.
Presodimo po teh štirih točkah današnjo modo in videli bomo, kako nespametno je, ako hodijo modi na ljubo v mrazu s prozornimi nogavicami, modi na ljubo z ozkimi, visoko podloženimi čevlji! Zavoljo takih čevljev in preozkega krila je nedavno mlado dekle padlo pod vagon-ska kolesa, ki so ji v hipu odrezala obe nogi. Modi na ljubo zmrzujejo zavoljo nespametnih mater otroci z golimi koleni, modi na ljubo si prehlajajo dijakinje, uradnice in učiteljice pljuča in grlo, potem pa ni konca bolezenskih zamud in dopustov.
Pametna ženska uvidi, da res ni lepo, ako se ji vidi pri bluzi predaleč doli, pri krilu pa narobe. Sama se oblači pametneje in tudi svojih otrok ne pušča tako razgaljenih. Pametna ženska bo kratko-malo prezirala izrodke mode. Kaj pa ča-stilka Srca Jezusovega? Ta ve, da je Jezus vprav zavoljo obleke, zavoljo grehov
z obleko trpel neznanske muke. Pred bičanjem so ga slekli, po bičanju mu ogrnili razmesarjena pleča s škrlatnim plaščem. Herod mu je v zasmeh dal obleči belo haljo norcev; preden so peljali Jezusa na Kalvarijo, so mu oblekli njegovo obleko; pred križanjem so ga zopet slekli. Vsako oblačenje in slačenje vsega ranjenega in razmesai-jenega telesa, kako neizmerna muka! Da, rane so bile Jezusova obleka in kri njegov plašč; s tem se je ogrpil zavoljo golote in nagote nesramežljivega modernega človeštva. In zavoljo nespodobnih misli, ki so jih zakrivile nesramne obleke, je Jezus nosil trnjevo krono, ki so mu jo zopet sneli z glave in zopet posadili na njo, kakor je pač bilo potrebno, ko so ga oblačili in slačili. In kako je bilo pri srcu Mariji, ki je bila priča, ko so tri Golgoti trgali iz Jezusovih zasušenih ran obleko, iz Jezusovih las trnjevo krono! Hčerka Marijina! Če stojiš pred ogledalom in kar ne veš, kako bi si nakodrala bofj zapeljivo svoje lase, ali si že kdaj premislila, koliko je trpela Jezusova sveta gla--va zavoljo tvoje nečimurnosti?
Neki moder oče je imel zelo neči-murno hčerko. Vsi opomini so bili zaman. Rešiti je hotel svojo ljubljenko. Zato gre k slikarju, naj mu naslika človeško okostje z mrtvaško glavo; nanj postavi prav modem klobuček, krog vratu naslika zlato nakitje, na roke zlate zapestnice in pisane pentlje; pod sličico pa zapiše: »Zadnja moda« in jo pošlje svoji hčerici s prošnjo, naj dobro preštudira »zadnjo modo«. Dekle je bilo pametno; očetov nauk in sličica sta jo zmodrila. Kadarkoli je slišala o mednih novostih, se je spomnila »zadnje mode«, katero ji je kazala očetova sličica, Nobena modna norost je ni več premotila.
Ponekod so zasnovali društva proti nespodobni modi. Ali je tudi nam treba takih društev? V Švici so Marijine družbe že pred petimi leti sklenile, da izbrišejo vsako, ki ima ovratnik nižje nego pod jamico in ki nima podloge k prozorni bluzi, Tretjerednice bi se še posebno moral?, kakor za sebe tako za svoje otroke in služkinje, zavedati odgovornosti. Pametna ženska ve izbrati, kar je zdravo, lepo, sta-

le tedaj, če ima namen, združevati ljudi z Bogom,« Ta gospod je popolnoma proti igram. Četudi so igre moderne, pa treba, da mi ljudi spravimo na druge misli. »Mi smo sicer otroci časa, toda m i delamo čas.«
Nič manj resne niso besede drugega dopisnika. Po mnogih krajih, pravi, se igra tako, da se ljudstvo pohujšuje in mlada srca skrunijo. Igralcev se rad poloti napuh; skromne, starikave vloge noče nobeden, Le igre z mešanimi vlogami hočejo, da imajo priložnost za nastavljanje, Mnoge »narodne« igre so le šola surovosti in kletve. »Stara dva« sta večinoma krivična ali pa neumna in »mlada dva« končno skoro vedno zmagata. Vaje ali skušnje pogosto niso drugega, ko skušnjave za mlade ljudi. Hihitanje in cviljenje, ki je pri njih v navadi, ne pomeni nič dobrega. Po igri hodijo še vedno v gostilno in ostajajo tam do pozne noči. Blagajniki pa štejejo vstopnino in »čisti« dobiček — ceno krvi!...
Kako se možimo in ženimo ...
Povest v pismih. — Spisal Pavel Perko, IV.
Draga moja Rezika!
Sedaj me je pa sram! In da me je sram, tega si vzrok Ti. To je zato, ker Te vse ubogam! Le čakaj: drugič si hočem premisliti, preden bom še kaj storila po Tvojem nasvetu.
Tista Tvoja opomba v zadnjem pismu, ko praviš, da se Ti zdi sumljivo, ker Bizjakovi Toni »privoščim«, da bo doživela razočaranje, me je zbodla. Zbodla pa zato, ker praviš, da ji privoščim vsled tega, ker Tona meni hodi v napotje. Premisli no: meni v napotje — zavoljo Golarjevega Martina! Kaj Ti na mar ne pride!
Najprvo sem bila tako jezna, da sem sklenila, da Ti nič več ne pišem. No — sem rekla — sedaj je tudi Rezika stopila med tiste, ki mislijo, da kakor hitro kaka dekle o možitvi izpregovori, jc to vselej iz tega, ker sama na svojo možitev misli. Preneumno! Ali sem res tako drugim podobna, da me moraš z drugimi v en koš metati? Ne, nc Rezika! Tvoja Katarina ima že pripravljen Prostor v novi hišici poleg očeta in ni treba, da bi na kam drugam mislila. Draga moja
skrbna Rezika, bodi le brez skrbi!
' »
■
nu primerno, a tudi sramežljivo in dostojno. Častilke Srca Jezusovega! Proč z vsem, kar diši po modernem poganstvu!
Gledališke predstave.
Gledališko umetnost gojijo vsi narodi. Po mestih imajo velika gledališča. Preprost človek s kmetov ne mor: do njih; zato pa prirejajo naša društva po manjših krajih lažje predstave.
Vsaka reč se pa tudi lahke zlorabi. Mestna gledališča dostikrat učijo nauk, ki je Kristusovemu nauku nasproten. Pa množijo se pritožbe o nevarnostih in ne-rednostih pri igrah po naših malih odrih. Neki gospod nam piše: »Iz strahu, da društvo ali celo Marijina družba ne razpade, se trpi marsikatera nerednost. Najboljše Marijine hčere se pri igrah pogosto spridijo. Marsikatera le prisiljena nastopi, pri tem pa revica žrtvuje to, kar ima najlepšega na sebi: dekliško sramežjivost. Čimbolj napredujem, tembolj nadnaraven moj cilj in sredstva. Delo je blagoslovljeno
To so bile prve moje misli, ko sem prebrala Tvoje pismo. Ampak to imaš pa prav, ko praviš, da bi utegnila Bizjakova Tona iti v svojem ponujanju predaleč, in da je "zato moja dolžnost, da ji pojasnim, kako je sedaj na Golarjevem gruntu. Zato sem Te takoj ubogala in sem poiskala Tono in sem ji rekla: »Tona, takole pa takole je! Jaz te svarim! Pazi nase!« Kaj pa Tona na to? Izprva je osupnila; ker tega, kako je sedaj pri Golar-jevih, ni vedela. Potem me je vprašala, odkod jaz to vem. In sem ji povedala, da od Martina samega. Potem me je pa pomenljivo pogledala, in nekaj kakor spoznanje ji je šlq preko obraza.
»Aha, od kdaj pa ti z Martinom govoriš, da ti take zaupne reči razklada?«
Sedaj sem bila pa jaz v zadregi. Izgovarjala sem se, da sem čisto slučajno naletela nanj tam v gozdu, in kako da je potem beseda dala besedo. Pa vse moje izgovarjanje ni nič pomagalo. Tako jc bilo, kot da so se zatvornice odprle, in morala sem poslušati pridigo — pa kakšno! Da sem si v svoji ljubosumnosti sama naslikala strah na steno, je rekla. Da ona, Tona, nikdar ni mislila siliti Se na Golarjev grunt! Ce je oni dan bila ve-
sela, da bo Martin za tovariša, je bila zato, ker je Martin zabaven in šaljiv; na svatbi pa da je najbolj pusta stvar — dolgčts! Da ona, Tona, lahko samo namigne Cričarju, pa ima streho in moža! Pa če ne bo drugače, bo to tudi storila, da bo vsaj mir imela pred sumnjami in natolcevanjem! Da je med tiste, ki vedno sumijo, stopila zdaj tudi ona, Kata rina, o kateri bi kaj takega ne bila mislila! Da pa nazadnje to ni nič čudno, in se čisto jasno vidi, da ona, Katarina, sama Martina želi, zato ker ga ima kam dejati sedaj, ko je Tine bolan in ne bo mogel imeti grunta ... In tako dalje! Cela ploha je to bila. In te plohe, Rezika, si kriva Ti! Pravzaprav jaz, ker sem Te ubogala. Ej Rezika, težko je iz-preobračati tiste, ki izpreobrnjeni biti ne žele. Jaz sem se danes popolnoma prepričala, da je imela Tona namen prikupiti se Martinu in tako priti »pod streho«. Sedaj pa ona meni isto vrže v obraz! Veš, da me je bilo sram, kar me je moglo biti. Nazadnje me je pa popadla jeza, in sem zrastla nad Tono in sem naravnost povedala, da če ima ona streho pri Gričarju, jo imam pa jaz pri očetu. In če ona hoče biti neumna in se vsiljevati komu, pa naj se — jaz ji ne bom nikdar hodila v napotje! Le naj ga ima, Martina; ker če Martin tako malo nase drži, da bo šel za tovariša na tako svatbo, potem je on vreden Tone, Tona pa njega... In sama ne vem, kaj vse sem ji še napovedala.
Tako sem bila jezna in tako me je bilo sram, da sem jokala, ko sem bila spet sama. Torej od ene strani me Ti, od druge Tona, od tretje naj me začno pa še ljudje, ko bodo zvedeli, kako sva se s Tono, in zakaj. To si bo potem Martin lahko mislil: Poglej no, vse so enake... Nak! Rečem Ti, Rezika: še enkrat naj me Martin obgovori, pa mu bom povedala, da se jaz s takim, ki gre na tako svatbo za tovariša, še ne menim ne.
Sedaj, draga moja Rezika, sem Ti pa
spet napovedala novic, tako da boš imela tudi Ti nekaj premišljevati! Pa ne zameri, ko sem zapisala, da Te ne bom več ubogala. To sem zapisala le v šali; ker Ti si že prav imela, in je bila res moja dolžnost, da Tono posvarim. Samo to je hudo, ker tisti, ki je kriv, tako rad krivdo na drugega zvrača. Zato sem jaz sklenila, da bom vsako svarilo, ki mi ga boš zapisala v pismo, prav dobro premislila, zlasti pa, kar se tiče Martina in možitve. Ker to res ne sme biti, da bi nazadnje jaz sama stopila med tiste, ki se vsiljujejo, in bi mi potem vsakdo lahko reke!: »Sedaj pa še enkrat pridiguj čez vsiljivke, ampak tisto pridigo tudi sama poslušaj!« Kaj ne Rezika, da me boš imela na vajetih in ne boš pustila, da bi Tvoja Katarina napravila kako neumnost?
Zdaj pa še hitro nekaj o možitvi in že-nitvi — namreč o Bernotovi! Šli so na Brdo in pismo naredili. V pismo so postavili tako kakor je Bernot zahteval. Ženin se je menda zelo ustavljal, da bi se to zapisalo, ker to je tako — je rekel — kot da ga imajo za otroka, ki mu oče zapreti: takole boš, če ne —! Potem ga je pa nevesta pregovorila, in se je vdal. Kaj je pa hotel, ker je že tako daleč! Ampak Bernotu tega ne bo nikdar pozabil, je zapretil. Ljudje pa pravijo, da bo le moral biti dober in sladek do Bernota, če bo hotel kdaj iz dolgov izlezti. Tista dota mu bo komaj zadostovala za cimpranje; dolžniki bodo pa morali še počakati — na Bernota. Zato pa Bernot lahko šari in zapoveduje.
Rezika, tako je sedaj pri nas. Sama možitev in ženitev je na vrsti. Pa tudi mene vedno bolj zalima, kako se bodo te stvari izpeljale. V mestu bi taki dogodki seveda bili malenkost, za katero bi se brigalo kvečjemu par bližnjih sosedov. Pri nas je pa kraj majhen, zato take novice razburjajo celo faro. Ne zameri mojemu dolgemu pisanju!
Katarina.
Poklic.
Zaslišal sem Tvoj sveti glas:	Zasinil v meni je Tvoj žar:
globoko mi v srce je segel,	Prešla skrbi je težkih mora.
ves njega sili sem podlegel;	Zdaj sije v meni večna zora,
odtrgal me je proč ko plaz ..<	ker dan ne vgasne Tvoj nikdar.
Ko v tujca vame svet strmi — ker ne razume moje sreče. Naj mirno mimo mene teče; zdaj, ko si moja sreča — Ti!
A. M.

Zrelo apostolsko polje.
Ko je naš Odrešenik izpreobrnil Sa-maritanko in v duhu gledal velike uspehe svojega zveličavnega nauka, je k apostolom izrekel pomenljive besede: »Povzdignite svoje oči in poglejte polje, ki je že zrelo za žetev!« (Jan. 4, 35.) Tako zrelo polje za apostolsko delo se nam odpira, ako povzdignemo svoje oči in pogledamo na vzhodne krščanske dežele. Vzhodne dežele, v katerih prebivajo kristjani, ločeni od katoliške Cerkve, so v zadnjih letih doživele toliko strašnih prevratov, da so se podrle mnoge ovire in pregraje, ki so jih doslej ločile od zahodnih narodov in od katoliške Cerkve. Vzhodni krščanski narodi, posebno Slovani, so na razpotju, V kratkem se bo odločilo, ali bo med njimi zmagovalo pravo krščanstvo, ali pa brezverstvo in brezbožnost. Od te odločitve je odvisno, ali se bodo v večjem številu zedinili s katoliško Cerkvijo ali ne.
Rimski papeži, ki z vzvišenega apostolskega prestola najbolje presojajo znamenja časa in potrebe Cerkve, se v zadnjih letih s posebno ljubeznijo obračajo k vzhodnim narodom in katoličane prosijo, naj bi sodelovali pri apostolskem delu za cerkveno zedinjenje vzhodnih krščanskih narodov. V ta namen so sv. oče Benedikt XV. v Rimu ustanovili poseben z a -v o d za vzhodno cerkev; skrb za vzhodne kristjane so izročili posebnemu odboru (kongregaciji) kardinalov. Sedanji sv. oče Pij XI. so že kot papežev poslanec (nuncij) v Varšavi imeli priliko od blizu gledati ruske razmere in pobožnost ruskega naroda. Dne 12. novembra lanskega leta so v spomin tristoletnice mučenišk^ smrti sv. Jozafata Kunceviča izdali okrožnico, v kateri katoličane vabijo k delu za cerkveno zedinjenje. Posebno ganljivo pa so svojo ljubezen do vzhodnih kristjanov izrazili v nagovoru dne 6. decembra lanskega leta.
Na praznik sv. Nikolaja (6. decembra) lanskega leta so se zastopniki raznih
vzhodnih narodov sv, očetu zahvalili za okrožnico v spomin tristoletnice sv. Jozafata. Pri tej priliki so sv. oče izjavili: »Po pravici se govori o. naši posebni ljubezni do vzhoda. V našem srcu gori zares posebna ljubezen do vzhodnih kristjanov. Naša ljubezen do vzhoda, od koder nam je prišla luč svete vere, ima podlago tudi v naši lastni izkušnji; sami smo od blizu gledali, da vzhodni narodi res molijo, znajo moliti in čutijo čudovito moč molitve; to smo opazovali, ko smo tri leta živeli na meji vzhoda, posebno slovanskega vzhoda. Ljubljeni sinovi, verjemite, da vas vaš oče jpapež) ljubi in vas nosi v svojem srcu; vedno imamo v srcu željo božjega Pastirja, da bi bili vsi eno. Povejte vašim (vzhodnim) rojakom, da jih vse ljubimo in blagoslavljamo, tudi tiste, ki še niso v naši čredi, ki so še ločeni od nas; povejte jim, da tudi oni niso izključeni iz naših molitev in da smo jim v naših molitvah še posebno naklonjeni. — Naj bi sveti mučenec (Jozafat) nam vsem izprosil milost, da bi bili pripravljeni sodelovati in če treba dati našo kri in naše življenje za uresničenje velike želje božjega Srca: »Da bo ena čreda in en pastir, ena čreda pod enim Pastirjem.«
Ta papeževa izjava je res polna globoke ljubezni. V Rimu dobro vedo, da je sedaj najugodnejši, pa tudi skrajni čas za delovanje za cerkveno zedinjenje. Z izrazi tako velike ljubezni hočejo sveti oče vse katoličane vneti za s.odelovanje na tem polju.
Med Slovenci je gorečnost za to delo z veliko vnemo budil škof A. M. Slomšek, eden največjih in najpobožnejših sinov slovenske matere. Ko se je med Slovenci budila apostolska gorečnost za razširjanje svete vere in smo imeli svoje misijonarje že v Ameriki in Afriki, takrat je škof A. M. Slomšek slovensko ljudstvo opozarjal na tisto apostolsko polje, za katero so Slovenci posebno sposobni in
najprej poklicani; klical je k molitvi In delu za cerkveno zedinjenje vzhodnih kristjanov in v ta namen ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda. Ta bratovščina se je nekoliko prenovila v Apostol-stvu sv. Cirila in Metoda pod zavetjem Device Marije; v lavantinski škofiji pa je še ohranjena bratovščina v prvotni obliki.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda se je med Slovenci jako razširilo. Po svetovni vojni so jugoslovanski škofje 1. 1919. v posebni okrožnici toplo priporočili Apostolstvo z željo, da bi se vpeljalo v
vseh župnijah. Sedaj je čas, da se ta želja izvrši. Vsled posebnih razmer se je Apostolstvo v mnogih župnijah pozabilo in opustilo. Naj se povsod zopet po-, živi. S tem bomo ustregli' gorečim željam svetega očeta; s tem bomo delali v duhu božjega Srca, ki želi, »da bi bili vsi eno« in da bi bil »en hlev in en pastir«, S tem bomo obenem utrjevali in poživljali vero tudi med nami samimi, da v novih razmerah ne bo nazadovala, ampak še napredovala.
Misijonski odseki Marijinih družb.
Živimo v dobi, ko se plemenita misijonska ideja širi vsepovsod. Zato pa v vsako Marijino družbo misijonski odsek! Zanimivo je pa vprašanje, kako se ustanovi in vodi tak odsek, da ima življenje v sebi.
Delokrog misijonskega odseka se razdeli na posamezne vasi; za vsako vas se določi ena izmed najbolj navdušenih članic, ki ima to nalogo, da v določenih časih pobira v odkazanem ji delokrogu milodare za misijone, Tako se razdeli veliko delo v manjše skupine in uspeh je silno razveseljiv! Članice, vnete za misijonsko delo, hite po hribih in dolinah ter nabirajo, kakor pridne čebelice, doneske za misijone. Ne boje se ne truda, ne za-bavljic, saj v duhu gledajo dolgo vrsto nesrečnih pagonov, katerim s svojim požrtvovalnim delom pripomorejo do re-
šitve. Ali ne boste tedaj vse članice Marijinih družb vnete za to velevažno misijonsko delo?
Misijonski odsek škofjeloške Marijine družbe ima na zgoraj opisani način izpeljano misijonsko organizacijo in lahko zatrdi vsem, kako razveseljive uspehe doseza, V prvi vrsti se potom navdušenih misijonskih pospeševalk priljubi in utrjuje misijonska misel, v drugi vrsti se pa v gmotnem oziru neverjetno veliko pomaga in to brez posebnega truda ter brez velike škode za posamezne. Posamezni darujejo malenkostne vsote, a vsi skupaj pripomorejo do bogatih doneskov. Imenovani odsek je v lanskem letu nabral 51.024 K.
Zato se poživljate: Vsepovsod ustanavljajte misijonske odseke!
Misijonske
Na letošnjem misijonskem tečaju se je zelo poudarjala potreba razširjenja misijonske ideje. In društva so v prvi vrsti poklicana, da pomagajo širiti prekoristno misijonsko misel. A kako? Dva lahko iz-peljiva načina sta.
1.	Potom misijonskega predavanja se v prvi vrsti vzbudi v poslušalcih dotlej nepoznano zanimanje za življenje onih milijonov, ki žive tam daleč za morjem v težkih, žalostnih razmerah. In če poživljajo tako predavanje lepe skioptič-ne slike, je uspeh predavanja tem lepši.
2.	Drugi način pa, kako poživiti misijonsko misel, je prireditev takozvanega ■misijonskega slavja«! Program
tega. slavia obsega: slavnostni misijonski
prireditve.
govor, deklamacije, ljubke pozdrave v kitajskem, japonskem in zamorskem jeziku ter slednjič uprizoritev žalostnih prizorov iz poganskih krajev.
Tako slavje ima dvojno vrednost. Vnema zanimanje in sočutje za nesrečne pogane, a obenem je v gmotnem oziru zelo zadovoljiv uspeh, ker čisti dobiček takega- slavja se nakloni misijonom.
Zato se poživljate vsi, ki hočete širiti to plemenito misijonsko idejo, da se obrnete na »L j u d s k i o d e r« v Ljubljan,i ki vam bo radevolje — proti plačilu dejanskih stroškov — dal na razpolago vse, kar je potrebno za uprizoritev »misijonskega slavja«.
Prijatelj misijonov.
Naznanila.
1,	Skupni shod ljubljanskih kongrega-cij je bil v nedeljo 24. februarja v Unionu. Ta skupni shod je vedno lep — že zaradi tega, ker nas je toliko skupaj. Velika dvorana je natlačeno polna. Želeti je le, da bi malo bolj sedeže kupili, ker imamo s shodom stroške, in če nekaj kronic ostane, se dobro porabijo v skupne cružbine namene. Ako pa vsi sedeži niso plačani, se pa samo ob sebi razume, da naj jih zasedejo drugi, ker je žalostno gledati prazne sedeže. (Tako, prosimo, naj se razume o tej zadevi na shodu izrečena opazka.) — Letošnji shod je bil v prvi vrsti posvečen misijonski misli, o čemer je lepo in krepko govoril P. prior V a 1 e r i j a n U č a k. Slike iz misijonskega življenja, ki jih ni bilo mogoče kazati, ker je luč nagajala in ker je obenem zmanjkalo časa, se bodo kazale ali prihodnje leto ali ob drugi priliki.
Pri tem shodu se je povedalo med drugim to-le: Upamo, da bomo v teku tega leta storili glede življenja in delovanja naših Marijinih družb velik korak naprej. K temu bodo pripomogle zlasti sledeče stvari: 1. Marijanski kongres 7. in 8. septembra; 2. Družbena pisarna; 3. posebno glasilo za voditelje kongregacij »Voditelj Marijinih družb«, ki bo izhajal kot priloga ljubljanskemu »Škofijskemu listu« štirikrat na leto; 4. knjižica »Vodilo Marijinih družb«; 5. za ravnokar imenovano knjižico izide kmalu potem posebna knjiga za dekliške družbe g. župnika Zabukovca »K Materi!«, o kateri bo »Bogoljub« več povedal v gni prihodnjih številk; 6. nedolgo potem pa izide posebna knjižica za fante: »Fantič, le gori vstan'!« Poslužite se pridno vsega tega, da bomo z združenimi močmi dvignili naše družbe na kolikor mogoče visoko stopnjo popolnosti!
2.	Dekanijski voditelji Marijinih družb ljubljanske škofije imajo vsako leto enkrat konferenco (sejo) v Ljubljani. Letos je bila ta konferenca v sredo 20. februarja. Ker
se na tej konferenci obravnavajo stvari, ki se tičejo le bolj voditeljev, zato »Bogoljub« o teh konferencah ne prinaša poročila. Prinesel ga bo pa »Voditelj«. Povedati pa je treba tukaj, ker se tiče vseh družbenikov, to-le: Sklenilo se je, da prispeva vsak član Marijine družbe za vzdrževanje družbene pisarne na leto en dinar. Prosimo, da vzamete vse kongregacije ta sklep na znanje in da v teku leta dopoš-ljete velikosti svoje družbe primeren znesek. Pridna dekliška družba v Semiču je poslala že naprej, preden je bil ta sklep storjen, 100 dinarjev.
Ta sklep velja za ljubljansko škofijo. Ker bo pa pisarna imela posla z vsemi slovenskimi kongregacijami, bomo prosili iz drugih škofij kak r a d o v o 1 j n i prispevek.
3.	Družbena pisarna začne redno poslovati s 1. aprilom. Od tega dne dalje bo vsak dan ob določenih urah ntkdo v pisarni. Poleg ene nastavljene »moči« se je pa priglasilo tudi še nekaj dobrovoljnih sotrudnikov oziroma sotrud-nic. Vsa pisma in pošiljatve naj se naslov-ljajo: »Vodstvo Marijinih družb v Ljubljani, Poljanski nasip 10.«
4.	Napovedano »Vodilo Marijinih družb« je dotiskano in se bo dobilo od 10. aprila dalje v pisarni. In sicer nevezano 12 Din, vezano 20 Din, v platno 30 Din. Na 10 izvodov eden povrhu. Vsaka družba naj ga naroči. In sicer čim več ga bo med družbeniki, bolj bodo družbo in njene dolžnosti poznali, bolj se bodo za lepo življenje v družbi vneli, ložje in lepše se bo družba vodila. Naroča in dobi se samo v družbeni pisarni.
5.	Izdati želimo novo knjigo za družbe: Zbirko pesmi, deklamacij, prizorov in iger za Marijine družbe. Zato prosimo: Pošljite nam takega blaga, kjer ga kaj imate! S tem želimo družbam olajšati razne prireditve. Zato pa tudi vsi, ki kaj morete, pomagajte, da spravimo ckupaj lepo zbirko! Vse naj se pošilja na
pisarno pod zgoraj navedenim naslovom.	škofijskega voditelja Marijinih
Prosimo.	družb, imenovanega od presvetlega gosp.
6. Marijinim družbam 1 a v a n t i n - škofa. Upamo, da bo to imenovanje mno-
s k e škofije smemo naznaniti veselo no-	go pripomoglo k boljšemu razvitku družb vico, da bo dobila v kratkem tudi svojega v škofiji.
Nov vzor našim fantom.
f Jožefu Hočevar-ju v spomin.
Napisal župnik Viktor Čadež.
»O visokost bogastva modrosti In vednosti božje! Kako neumljive so njegove sodbe in neizvedljiva njegova pota!« (Rim. 11, 33.) Tako bi lahko vzkliknil ob smrti blagega mladeniča, kojemu v spomin so napisane pričujoče vrstice. Ta mladenič je bil Jožef Hočevar, ali kakor smo ga najrajše nazivali: Kovačev P epe, bivši kovaški mojster v Mekinjah pri Kamniku, ki je, dasi junak po telesu, podlegel dne 4. febr. 1922 hudi notranji bolezni, star še ne prav 38 let (roj. 24. marca 1884). V »Bogoljubovem« poročilu o njegovi smrti je bila izražena želja, naj bi mu ta list postavil vsaj skromen spomenik z malo natančnejšim opisom njegovih čednosti. Ta želja naj se sedaj izpolni, da ga spozna širna slovenska domovina, in da se zlasti naši fantje solnčijo ob svitu njegovih čednosti; starši pa naj bi se pri tem učili, kako je mogoče v družini, ki je štela 16 otrok, z božjo pomočjo vzgojiti tako krepostnega sina.
Korenina, iz katere so zajemale moč druge čednosti, je bila vera našega Jožeta. Vera mu je bila zvezda-vodnica na vseh potih življenja. Da bi v njem ne usahnila korenina žive vere, jo je skrbno zalival z milostmi, katere si je izprosil v molitvi. Veliko je molil. Ob delavnikih si ga videl vsako jutro ob petih v frančiškanski cerkvi v Kamniku pri sv. maši; kaj posebnega, n. pr. kako sv. opravilo v farni cerkvi je moralo biti, da ga ni bilo. Pri sv. maši si je zagotovil blagoslov za delo čez dan. Večere je večinoma žrtvoval društvenemu delu; dasi je večkrat iz društvenega doma pozno prišel domov, že utrujen od dnevnega dela, mu vendar nikdar ni bilo prepozno, da bi ne opravil še večerne molitve. Ker je brez dvoma vsa svoja dela posvečeval z dobrim namenom, lahko rečemo, da je bilo vse njegovo življenje nepretrgana molitev, S kakšno iskreno pobožnostjo je prejemal Jezusa v sv. obhajilu! Zavedal se je pač.
kaj nam je Jezus, če ga dobro pripravljeni prejemamo, Komaj je treba dostavljati, da je bil Hočevar tudi vnet častilec Marijin. Ko se je 1. 1899. v Mekinjah ustanovila mladeniška Marijina družba, je bil on med prvimi sprejet in je ostal družbi zvest do zadnjega zdihljeja z najvestnejšim izpolnjevanjem družbinih pravil. Kakor se rado zgodi, da otroci Marijini umrjejo na soboto, Marijin dan, tako je tudi njega Mar rija odpoklicala na sobotni dan.
Bog mu je dal izvrsten pevski posluh, kateri dar je pridno obračal v čast božjo. Več let je bil član cerkvenega pevskega zbora, pač izmed vseh najbolj vnet in požrtvovalen, da je tako po svojih najboljših močeh pripomogel k lepšemu petju v farni cerkvi, katera mu je bila posebno pri srcu. Vanjo je redno zahajal vse nedelje in praznike, dasi je imel bližje v mesto Kamnik, ker njegova domača hiša stoji takoj tik mesta, samo kamniška Bistrica jo od mesta loči.
Iz povedanega nam bo umljivo, da ga je srce že dalj časa vleklo, da bi se po zgledu svoje najstarejše sestre - uršulinke odtegnil šumnemu svetu in iskal zavetja v samostanski tihoti. Zadrževala ga je edinole otroška ljubezen do matere, ki ji je bil najmočnejša opora. Videč, da so se domače razmere toliko uredile, da bi doma shajali tudi brez njega, je v zadnji bolezni dozorel v njem sklep, obleči meni-ško haljo, ako ozdravi, da bi jo zamenjal s kovaškim predpasnikom. A božja Previdnost je to preprečila, »zakaj njegova duša je Bogu dopadla, ;zato je hitel ga vzeti.« (Modr. 4, 14.)
Druga značilna poteza na Jožetove;n značaju je bila njegova nesebičnost, požrtvovalnost in ž njo združena darežljivost. Skoro neverjetno je, koliko je delal in trpel, in to vedno za druge. Bratom in sestram je bil po smrli očetovi kakor oče, in ti so ga tudi ljubili m spoštovali kakor očeta. Zanje in za
svojo ljubljeno mater je živel; zanje so vihtele njegove orjaške roke Težko kovaško kladivo; nase ni mislil, prav po zgledu svojega patrona sv, Jožefa, Kakor doma za svoje, tako je drugod vedno delal za druge. Delati in trpeti za bližnjega, mu je veljalo kot geslo in po tem geslu se ravnajoč je bil Jože skoro povsod zraven, kadar je šlo za kako dobro stvar; pa ni bil zraven kot privesek, ampak z vsem ognjem za dobro vnetega človeka. Kaj bi vedel povedati o njem nepozabni mekinjski župnik g, Fr, Rihar! S ponosom ga je imenoval svojo desno roko, in po pravici. Društveni dom, ki je danes v kras Mekinjam, delo tega župnika, je bil postavljen 1. 1911. z velikanskimi žrtvami. Velik del teh žrtev je nosil Hočevar. In ko je velik dolg pretil obstoju Društvenega doma kot takega, tedaj je zopet on pokazal svoje plemenito srce. Nikogar drugega ni bile, ki bi bil priskočil na pomoč, Jože je posodil izobraževalnemu društvu za tisti čas jako veliko svoto, namreč nad polovico tega, kar je stalo zidanje Doma, katere
svote mu je bil le majhen del vrnjen, ves, ostali dolg je pred smrtjo odpustil.
Pa to je bilo še malo v primeri z drugimi zaslugami, ki si jih je nabral za izobraževalno delo v župniji. Ni je bilo prireditve izobraževalnega društva, pri kateri ne bi bil sodeloval; bil je pri društvenem petju, pri tamburaših, nekaj časa celo njih voditelj, bil je pri Orlih, trudil se je za razširjanje katoliškega tiska itd. Največ je storil za fante; ž njimi in zanje je delal. Bil je kakor solnce, v čegar bližini so se drugi ogrevali za požrtvovalno delo v prid bližnjemu. Sebi je nakladal delo, užitek in sadove dela je prepuščal drugim. Delal je ne veliko, ampak preveč. Pod težo tolikega bremena, katero si je prostovoljno naložil, so morale omagati njegove moči. Ne trdimo preveč, če. rečemo: svoje življenje je položil na oltar ljubezni do bližnjega. Tako so si tudi mnogi svetniki v preveliki gorečnosti nakladali bremena, katerim njihovo slabotno telo. ni bilo kos.
(Konec prih.)
Za naše brate in sestre onstran meja.
Na skupnem zborovanju v nedeljo, dne 24. februarja, v unionski dvorani v Ljubljani je opozorila ga, drica A. Pisker-nik na dolžnost, ki jo imamo napram Jugoslovanski Matici. Bilo je dobro, da nas je opozorila, kajti priznati moramo, da za naše brate onstran mej še nič nismo storili ali vsaj davno ne toliko, kakor bi morali. In zdi se mi, da smo mi v prvi vrsti poklicani, da damo dober zgled tudi v tem oziru. Vse članice Marijinih družb naj pristopijo tudi k podružnicam Jugoslovanske Matice, ki jih imamo v Sloveniji že 73. V Ljubljani bi lahko napravile naše Marijine družbe svojo lastno podružnico, in gotovo je, da bi imeii pred nami spoštovanje potem tudi oni nam zdaj ne posebno naklonjeni, ki nam vedno predba-civajo, da sicer molimo in hodimo v cerkev, da pa nimamo niti trohice usmiljenja
z našimi brati, katerim so Nemci in Italijani vzeli duhovnike, jih zapodili in prepovedali, da se še kdaj vrnejo nazaj. Marijine družbe so brez voditeljev, cerkve brez duhovnikov, — mi pa, ki imamo vse, mirno gledamo, kako trpijo, in še takrat, kadar nas kdo opozori na to bedno stanje naših sester in bratov, ne moremo in nočemo razumeti, da je naša dolžnost, da pomagamo. Pomagati pa moremo najbolj izdatno, če pristopimo k tej ali oni podružnici Jugoslovanske Matice ali če same kako podružnico ustanovimo. Dekliške zveze iz Štajerske se že priglašajo. Vedno so prve. vedno na svojem mestu. Posnemajmo jih! Če bi vam karkoli ne bilo jasno, pišite Jugoslovanski Matici v Ljubljano, dala vam bo navodila ali vam bo poslala ob ustanovitvi Vale podružnice tudi govornika oziroma govornico. A,
Dopisi.
Šentjakobska dekliška Marijina družba v Ljubljani, (Letno poročilo.) Članic 130. Shodov navadnih 12, 1 shod slovesen. Mlajše članice, katerih je približno 50, so imele razen
shoda vsak mesec 1 sestanek. Petje je precej oživelo. Vsak teden je redna pevska vaja. Pri skupnih sv. mašah, pri mesečnem češče-nju sv. Rešnjega Telesa in pri prireditvah
poje vedno, naš zbor. Odseke imamo sledeče:
1.	evharistični, 2. odsek urne molitve, 3. misijonski, 4. tiskovni, 5. Marijin odsek za pridobivanje novink, 6. dobrodelni. Delujejo vsi prav pridno. Na »Bogoljuba« so naročene 103 članice. Tiskovni odsek je med letom vedno razpečaval dobre knjige. Meseca junija smo imele duhovne vaje, katere je vodil č. g. dr. Snoj. Imele smo 1 zabavno prireditev, 1 poslovilno prireditev bivšemu g. voditelju, ki je odšel na župnijo Kopanj za župnika, in 2 navadne prireditve oziroma igri; imele smo tudi dvakrat skioptično predavanje. Med letom je odšlo v samostan 5 članic. Poročili pa sta se
2.	_ Dva meseca pred sprejemom, katerega
smo imele na glavni naš praznik 8. decembra, se je začel pouk za novinke, ki je bil vsako nedeljo. Sprejetih je bilo 8. decembra 9 članic in 6 kandidatinj.
Šmartno pri Slovenjgradcu. Naša dekliška družba je imela v tem letu precej lepega veselja. Veliko veselje je zavladalo med Marijino družbo ob času misijonske pobožnosti, katera je bila 3. do 6. januarja. Dne 2. svečana je bilo sprejetih 25 deklet. Sedaj šteje naša družba 116 članic. Sestanke imamo vsak mesec. Pri sestankih nastopajo dekleta z govori in deklamacijami. Dobile smo 50 naročnikov za »Bogoljuba«, 75 za »Glasnik«, 15 za »Naš dom«, 40 »Slovenskih gospodarjev« in nekaj »Domoljubov«, nekateri so si pa sami naročili. Za uboge otroke, kateri si ne morejo kupiti ne katekizma, ne zgodb, smo nabrale krog 5000 K. Razprodale smo blizu 80 Misijonskih koledarjev. Ustanovljen imamo Marijin vrtec, ki šteje 125 članov, 40 dečkov in 85 deklic.
Dobova. Meseca februarja smo imele Marijine družbenice lepo slovesnost; obhajale smo duhovne vaje pod vodstvom domačega g. kaplana, sklepni govor pa so imeli g. župnik iz Brežic. Veliko veselje za celo faro pa bo, ko bodo sprejeti v kratem tudi f a n t j e v Marijino družbo, katere dosedaj tu še ni bilo. To bodo samo pridni in vrli mladeniči.
Kostanjevica Naša Marijina družba, žal, zelo slabo napraduje, oziroma nazaduje. Prosim, drage sosestre, vzemimo si za zgled druge družbe, kjer povsod napredujejo, in skle-
nimo tudi me, da v tem letu stojimo trdno pod Marijino zastavo in pridobimo vsa dobra dekleta za družbo. Ne pustimo, da bi nam zaspala, ampak pogumno na delo! Oklenimo se z zaupanjem zastave in Nje, ki smo se ji posvetile!
Šmihel pri Žužemberku. Tukajšnja Marijina družba, ki je že več let spala, je zopet oživela. Vzbudili so jo č. g. Alojzij Zupane, ki so pred kratkim prišli v našo župnijo. Kar čudovito se je naša župnija prenaredila in oživila v tako kratkem času. Med farani vlada velika radost in veselje. Med družbenicami so ustanovili odsek za vsakdanje sv. obhajilo. Sedaj ustanavljamo tudi izobraževalno društvo.
Cerkno. V novembru nas je zapustil č. g. voditelj A. Krapež, ki je vdihnil družbi duha pobožnosti po vojnih strahotah ter sploh tako spretno in vzorno vodil družbo, da ostane vsem v neizbrisnem spominu. Z žalostjo in veseljem biležimo odhod v samostan v Sarajevo najvzornejše članice Marije Sedej. Nena-domestna bo v družbi, a izbrala si je »najboljši del« in vemo, da nas ne bo pozabila. Glede odsekov je bil najpridnejši čašniški, ki je razpečal: 90 izvodov »Misijonskega koledarja«, 40 izvodov »Nova vera«, 20 izvodov »Pojte!«, 10 izvodov »Navodil za pravo po-božnost«, 70 naročnikov »Bogoljuba« v letu 1923, 20 izvodov »Katoliški misijoni«. Radi dobrodelnosti bi nas naš Gregorčič ne pohvalil, ki pravi: »Odpri srce, odpri roke!« V novem letu naj bo boljše!
Št. Jurij pod Kumom. Teden pred Adven-tom smo obhajali sv. misijon. Vodila sta ga gg. dr. Knavs in Šavelj. Udeležba je bila kljub velikemu snegu, ki je zapadel prejšnji teden, zelo dobra. Sad sv. misijona je bila ustanovitev »Apostolstva mož«; precej mož in starejših fantov se je vpisalo. Priglasilo se je tudi 24 deklet za Mar. družbo.
__ Ob sklepu misijona se je pa ustanovila
mladeniška M. D. Kandidate so skozi 8 mesecev pripravljali g. župnik. Sicer mala četa, 16 fantov, je stopilo pod zastavo Marijino, toda pogum, fantje, ne strašite se, proč z malodušnostjo — po Mariji k Jezusu, ki je rekel apostolom: Ne bojte se, mala četa, jaz sem svet premagal!
Ali ste že naročili »Novo vero«? In koUko? Knjižica mora prodreti med množice ljudstva, da se izogne breznu, v katero nas tok časa tira — v materializem, to
je odpad od Boga.
/ 41 M \	mm Mat	
J M		-T"*---.
Po domovini.
Tržaški škol dr. Fogar je prišel v Trst 6. marca. Sprejem je bil dokaj veličasten. Umeščenje se je izvršilo prvo postno nedeljo. Pri slovesu v Gorici je rekel novi škof zbranim prijateljem: »Vsi smo sinovi Kristusovi,
Slovenci in Italijani. Zaradi ljubezni do Slovencev in do nadškofa goriškega sem moral trpeti na svojem ugledu. Toda ljubil sem ga m ga branil — in zdaj imam zadoščenje. Dediščino izročam vam: Ljubite goreče svojega nadpastirja kakor sem ga ljubil jaz; ljubite
Slovence! Le z ljubeznijo bomo dosegli, da bodo Slovenci vzljubili našo domovino.«
Korizmena poslanica krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrniča za godinu 1924. — Ali razumete? Postni pastirski list bi mi rekli. Poslali so ga tudi »Bogoljubu«. Najprej
govori o verski mlačnosti naših časov, posebej še omenja da, je dokaz, te , mlačnosti to, da je tako malo duhovskega naraščaja. V zadnjih 20 letih je bilo posvečenih za škofijo 10 duhovnikov, v zadnjih desetih letih pa le eden (!). Nato toplo priporoča češčenje presv.
Dr. Alojzij Fogar, škof tržaški.
Srca, s čigar mogočno pomočjo naj se versko " življenje poživi.
Izgon slovenskih duhovnikov iz tržaško-kcperske škofije. Koncem 1. 1923. so bili izgnani z orožniki (karabinijeri) do meje in s silo odpeljani sledeči slovenski duhovniki, vsi službujoči v koperskem okraju Istre; č. gosp. Milko Šašelj, župnik-dekan v Klancu; č. g. Iv. Tiringar, župnik v Podgorju; č. g. Fr, Magdič, župnik v Tinjanu; č. g. Josip Košir, župnik na Rižani; č. g. Franc Žužek, župnik v Tru-škah; č. g. Jakob Čemažar, župnik v Šmarjah; č. g. kanonik Matej Škerbec, župnik-dekan v Kerkavcih, Večina njih je sprejeta v lavantinsko škofijo, le č. g. Ivan Tiringar in č. g. kanonik Matej Škerbec sta stalno vpo-kojena od Jugoslavije in bivata prvi v Kranju, drugi pri svojem nečaku č. g. Matiju Škerbec, župniku v Tržiču na Gorenjskem. — Čudno je, da je najhujše preganjanje slovenskih duhovnikov v koperskem okraju. — O markiz de Suni, sotoprefekt v Kopru, kako vestno izpolnjuješ od italijanske vojaške propagande slovesno izdano obljubo Slovencem tega okraja: »Italija, velika država svobode, vam da iste državljanske pravice . .. več kakor vam jih je dala Avstrija... vaša vera je spoštovana . .. vas bo ščitila z vsemi svojimi močmi -..«
• Smrtna kosa Pri Sv. Ožboltu je umrl dne 3. marca župnik J. H r o v a t, star 50 let, Pokojnik je služboval poprej v Metliki, Starem trgu ob Kolpi, v Trnovem na Notranjskem, v . Senožečah, Cerkljah in v Sostrem. — Pri Sv, Martinu blizu Velenja je umrl 6. marca župnik Fr. Sal. C i z e j. Za duhovnika je bil posvečen 1. 1871. Pokojnik je bil priljubljen in spoštovan, R. i. p.!
Duhovniške spremembe v goriški nad-školiji. G. Sok Anton je postal župnik v Dol. Trebuši. G. Bregant Evgen gre iz Za-potoka na Gorenjepolje, Zapotok bo oskrboval iz Kcdromacev (videmska nadškofija) gospod kurat Alojzij S d r a u 1 i č. — Duhovska misijonska zveza je priredila od 21. do 23. februarja misijonsko tridnevnico v župni cerkvi sv. Ignacija v Gorici. Goriški voditelji Marijinih družb so se sestali 21. februarja k svoji letni skupščini; govorili so poleg drugega tudi o ženskih in mladeniških Marijinih družbah.
Sprememba. Prestavljen je v Dramlje g. Anton Medved, kaplan v Gornji Radgoni.
Starosta katoliških duhovnikov v Jugoslaviji, Matej P i š t a , je umrl 15. februarja t. I. v Dubrovniku. Imel je 95 let. V du-hovski službi je bil 71 let.
Krst mohamedanca, 18. februarja je bil v Hotedršici krščen vojak Wranglovec, ki služ-
buje pri finančni straži. Imenoval se je poprej Magomet Dinov. Rodom je Čerkez s Kavkaza, Pri krstu je dobil ime Ferdinand. Na krstni dan je hkrati prejel tudi prvo sv. obhajilo.
Goriška Mohorjeva družba. Ker so se
pojavile pri naročanju knjig izyen Primorske razne težkoče, so čutili Primorci potrebo po lastni ustanovi, ki bi nadomeščala »Družbo sv. Mohorja na Prevaljah«. Lanske spomladi so gg. dekani sklenili, da se mora na Goriškem književno podjetje, Id računa na duhovniško pomoč organizirati po načinu »Mohorjeve družbe«. 17. novembra 1923 je goriško nadškofijstvo potrdilo pravila »Goriške Mohorjeve družbe« in jih poslalo v Rim z namenom, da se družba povzdigne v bratovščino in dobi odpustke. »Goriška Mohorjeva družba« ima sedež v Gorici in je inkorporirana stolni cerkvi sv. Hilarja in Tacijana. Udnina znaša 5 lir in se plača naprej. Vpisovanje se letos zaključi najkasneje 31. marca. Bog daj novemu podjetju svoj blagoslov! Primorskim prijateljem družbo prav toplo priporočamo! Pisma se pošiljajo na naslov: »Mohorjeva družba« v Gorici, Riva Piazzutta št. 18, nabiralne pole in denar pa na g. inženirja Jos. Rustja v Gorici, Corso Verdi št. 37. V odboru so sledeči gg.: msgr. dr. Josip Ličan, predsednik; dekan Alojzij Novak, podpredsednik; dekan Venceslav Bele, odbornik; kurat Stanko Stanič, tajnik; inž. Josip Rustja, blagajnik,
V Lurd, Limpias, Padovo, Paray-le Mo-nial i. dr. bo vozil poseben romarski vlak iz Osjeka mimo Ljubljane (16. maja opoldne), pozneje pa 5. avgusta (odhod iz Osjeka dan preje). Potovanje bo trajalo 20 dni in stalo za osebo do Lurda okrog 6000 Din, do Lim-piasa okrog 7000 Din za osebo tja in nazaj. V tem je všteta vožnja z brzovlakom od Rakeka in nazaj do Špilja, prenočišče v hotelih 2. razreda, jed in pijača. Duhovni voditelj je kapucin o- Bonaventura Savec v Osjeku. Kdor se želi udeležiti, naj piše temu gospodu, ki je Slovenec. Ta naslov zadostuje.	,
Ne zmodre se! Ljudem, ki so odtujeni verskemu življenju, je vse, kar se zgodi izrednega, zgolj slučaj. Tudi v strašni šibi svetovne vojske ne marajo videti kaznujoče roke božje. Nič jih ne zmodri. Danes zopet vse drvi samo za uživanjem in zabavo. Kako so vam polna zabavišča v Ljubljani, kako nabasana gledališča! Kako vam drvi mladi svet v kina, ki jih je kar preveč! In plesišča z nesramnimi plesi, in razuzdana noša brezvestnega ženstva po mestnih ples:ščih — o tem ni, da bi govorili! Ko bi ne bilo dobrih med bogopozabnimi razuzdanci in razuzdankami< bi nas Bog gotovo še bolj tepel. Pa kaj po-
maga tožiti, ko tega tisti, ki jih grajamo, ne čitajo! Drugega ne morem storiti, kakor moliti za zaslepljence, da bi spregledali. Sami pa bodimo vselej in povsod zgled skromnosti in poštenosti v obleki in vedenju. Državni policijski oblasti, ki ima edina moč, da posega v razne brloge in pohujševalnice, pa bi priporočili, naj stori vse, kar je v njeni moči, da se zatre javno pohujševanje in kolikor možno zavaruje vsaj mladina!
Po svetu.
Sveto leto 1925. Dne 29. maja, na vnebo-hod, bodo papež Pij XI. razglasili sv. leto. Že danes je posebna komisija na delu, da uredi vse potrebno za dohod tujcev in za prenočišča. Ob zadnjem svetem letu, ki je bil razglašen 1. 1900., je bilo došlo v Rim nad 1 milijon tujcev.
Mednarodni svetovni kongres v proslavo sv. Rešnjega Telesa bo letos od 22. do 27. julija v glavnem mestu Amsterdamu na Holandskem. Spored: V sredo, 22. julija, bo slovesen sprejem kardinala.-namestnika svetega očeta; zvečer slovesna otvoritev. V četrtek in petek bodo slavnostna zborovanja. V soboto skupno sv. obhajilo mladine na Stadionu. V nedeljo pontifikalna maša papeževega odposlanca in evharistična procesija. Zvečer sijajna razsvetljava pristanišča. — Iz Združenih držav Sev. Amerike bo pripeljal na kongres Dougherty, nadškof iz Chicago, tisoč Američanov na posebnem parniku.
Slovesnost posvečenja nove stolne cerkve v Lincu bo presegala — kakor kažejo priprave — vse dosedanje podobne svečanosti. Doslej je priglašenih že 66 škofov in opatov. Iz Rima bo prišel sikstinski zbor, iz Amerike so napovedani gostje, vršile se bodo slavne marijanske predstave.
Pozor! Razstava za bosanski misijon, O priliki marijanskega kongresa 7. in 8. septembra bo priredil Bosenski odbor razstavo vseh darov „a bosenski misijon. Premislite, ali bi ne mogli tudi Vi kaj prispevati k tej razstavi. Poiščite povsod doma obrabljeno cerkveno obleko in druge cerkvene predmete (svetilnice, svečnike, kelihe, vrčke, krožnike, kadilnice itd.) in pošljite jih v Ljubljano Bosenske-mu odboru (Josefinum). Če pa pošljete nove reči, morda celo z lastno roko izdelane (čipke, prtiče, koretlje itd.), jih bomo pa seveda ravno tako in še bolj veseli. Prosimo!
Za veliki zvon v Sarajevem so darovali fdo 2. marca): Gdč, Klemene 24 Din; Neimenovan
5	Din; Ivan Kralič 10 Din; Neimenovan 25 Din; Anton Moder, Št. Vid, 40 Din; Neimenovan 60 Din; JožeJ Primožič 10 Din; gdč. Leniča Černe 30 Din; Marjeta Mozetič, Dol pri Ljubljani, 25 Din; Neimenovan 850 Din; Josip Mozetič, zidarski mojster, 50 Din; Ignacij Žargi, trgovec, 100 Din; Neimenovan 5 Din; Henrik Povše, župnik, Čatež pod Zaplazom, 1C0 Din; župnija Stara Loka 300 Din; Neimenovana gospa iz Mekinj 50 Din; gospa Hu-mek 30 Din; J. Snoj 20 Din; Hranilnica v Višnji gori 10 Din; Posojilnica v Kranjski gori 20 Din; Hranilnica in posojilnica na Bledu/25 Din; Hranilnica in posojilnica Dragatuš 10 Din; Županstvo občine Luče ob Savinji 30 Din; Županstvo občine Dednidol pri Višnji gori 45 Din; Mihael Skuhala, Iljaševci, Štajersko, 10 Din; Gospodarsko društvo, Vrhnika, 20 Din; Sitarska in žimarska zadruga
6	Din; Občinski urad Mirna 20 Din; Župni urad sv. Helena, Dol pri Ljubljani, 100 Din; I. delavsko konsumno društvo 25 Din; Alojz Jureš, Boreči, Štajersko, 25 Din; Hranilnica in posojilnica v Kropi 15 Din; Občinski urad Podčetrtek 30 Din; Občinski urad Mekinje pri Kamniku 50 Din; Občinski urad Hotedršica 20 Din; župnik Jože Čede, Studenci. 5 Din; Ljudska posojilnica v Celju 200 Din; Jan. Brence, župnik v Preski, 20 Din; Hranilnica in posojilnica pri Veliki Nedelji 10 Din; Zbirka županstva Črnuče 200 Din; Ivan Černoga, trgovec, Videm-Zdole, 10 Din; Kmetijsko gospodarsko društvo, Dol. Logatec, 25 Din; Hranilnica in posojilnica v Lešah 25 Din; Županstvo Radeče 10 Din; Županstvo Sv. Jurij pod Kumom 50 Din; Jože Burgar, Iiraše pri Smledniku, 25 Din; Občina Planinska vas 10 Din; Janko Jovan 10 Din; Posojilnica v Svetinjah 10 Din: Posojilnica v Hočah 25 Din; Posojilnica v Zg. Tuhinju 90 Din; Županstvo občine Sv. Gregor 100 Din; g. Angela Če.š-novar, Ljubljana, 100 Din; Nova založba v Ljubljani 100 Din.
Prosimo nadaljnih darov — sicer ne bo pet naš zvon! Posnemajte župnijo Stara Loka! Ravno napravlja sama nove bronaste zvonove, pa se je tako obnesla. Istotako lepo se je izkazalo županstvo male občine Črnuče. Ko bi vsi tako, bi res pel v Sarajevem v čast Jezusovemu Srcu naš zvon.
Getzemani in Golgota, Šola ponižnosti in pokorščine in ljubezni do smrti. Ta znani mo-litvenik se odlikuje z globokimi, v srce sega-jočimi premišljevanji o Kristusovem trpljenju ter je posebno primeren za postni čas. V teh premišljevanjih bomo našli največ tolažbe, posebno kadar čutimo nad seboj težave in bridkosti življenja. Kako priljubljen je ta molitvenih, priča to, da je izšel že v 8, natisu. Četudi je molitvenik izredno obširen, ima v tej izdaji vendar zelo priročno žepno obliko. Premišljevanjem je dodan tudi popoln molitvenik. Cena 30 Din, s poštnino vred 32 Din; za lepo vezan molitvenik je zelo nizka. Naroča se v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani.
Naš znanec g. pisatelj Pavel P e r k o je izdal ravnokar v posebni knjigi zbirko svojih najbolših povesti, ki so vse vzete naravnost iz življenja, zlasti iz dekliškega, Knjiga ima naslov »Z naših gora«, šteje 200 strani in ima sliko pisateljevo. Naroča se v tiskarni
Anton Slatnar v Kamniku. Izvod stane z poštnino vred 26 Din. Knjigo priporočamo zlasti vam, fantje in dekleta, da se pogledate v ogledalu. Pisatelj pravi v uvodu, da to ogledalo kaže več vrlin ko napak in da je to vaša čast.
Odpustki
za mesec april 1924,
2.	Sreda, prva v mesecu. P. o. pod navadnimi pogoji vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu.
3.	Četrtek, prvi v mesecu. P. o. udom br. sv. R. Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni.
4.	Petek, prvi v mesecu. Sv, Benedikt Fil. P. o.: a) vsem, ki nekoliko premišljujejo do-brotljivost presv. Srca Jez. in prejmejo svete zakramente; b) udom br. presv. Srca Jez.; c) istim kakor včeraj; d) istim kakor 23. dan.
5.	Sobota, prva v mesecu. Sv. Julijana. P. o.: a) pod navadnimi pogoji vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razža-ljenja; b) istim kakor 3. dan.
6.	Nedelja, prva v mesecu in tiha. Udom rožnovenške br. trije p. o.: 1, če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. R. Telesom. P. o.: a) onim, ki nosijo viS-njevi škapulir; b) udom br. presv. Srca Jez.; c) udom br. žalostne Matere božje s črnim škapulirjem.
11. Petek. Marija sedem žalosti. P. o.: a) tistim, ki nosijo višnjevi škapulir; b) udom br. za duše v vicah; c) udom br. žalostne M. b. s črnim škapulirjem; d) udom br. sv. Družine; e) udom rožnovenške br. v bratovski cerkvi.
13, Cvetna nedelja. Tretjerednikom v. o. danes in vsak dan velikega tedna.
16.	Sreda. P. o. tretjerednikom, če ponove svoje obljube ta dan ali pa prvo nedeljo po tem, če so postavno zadržani,
17,	Veliki četrtek, P. o.: a) vsem, ki morejo dobiti odpustke rimskih štacijonskih cerkva; glej »Opombo« k 20. aprilu; b) tistim, ki danes eno uro molijo ali premišljujejo v spomin, da je ta dan Jezus postavil najsv. Zakrament; spoved in sv. obhajilo danes a« pa drugi teden; c) tistim, ki danes ali jutri obiščejo »božji grob« in molijo po namenu sv. očeta; spoved in obh. danes ali na velikonočno nedeljo; d) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; e) udom br. sv. Družine.
18, Veliki petek. Kdor danes popoldne od 3, ure naprej ali jutri do 11, ure dopoldne žalostni M. b. vsaj pol ure dela druščino z molitvijo ali premišljevanjem, dobi p. o. isti dan, ko opravi velikonočno spoved in gre k obh. P. o. tistim, ki nosijo višnjevi škapulir. V za-dobljenje odp. zadostuje obh. prejšnjega dne.
20. Nedelja. Velika noč, P. o.: a) vsem, ki morejo dobiti odpustke rimskih štacijonskih cerkva; glej spodaj opombo; b) udom rožnovenške br. v katerikoli cerkvi; c) udom škapu-lirske br. karmelske Matere b. v bratovski ali farni cerkvi; d) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; e) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; f) onim, ki nosijo črni škapulir; g) udom družbe krščanskih družin; h) udom br. sv. Družine. — Tretjerednikom v. o.
Opomba. Odpustke rimskih štacijonskih cerkva morejo dobiti: a) tretjeredniki v redovni cerkvi; b) udje br. presv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati brez velike težave, pa v farni cerkvi; c) udje br. presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; mesto obiska bratovske cerkve jim more spovednik naložiti kako drugo dobro delo; d) udje br. preč. Srca Marijinega v bratovski cerkvi; e) udje rožnovenške br. v vsaki cerkvi, če molijo pri petih oltarjih; če jih ni pet, naj tiste, kolikor jih je, obiščejo toli-krat, kakor da jih je pet; f) udje Marijine družbe v jezuitski cerkvi; kjer te ni, v katerikoli cerkvi, če molijo 7 očenašev in 7 češčena-marij po namenu sv, očeta; g) oni, ki nosijo višnjevi škapulir v taki cerkvi, v kateri je Marijin oltar; h) oni, ki nosijo beli škapulir, v bratovski ali farni cerkvi; i) udje br. la duše v vicah v bratovski ali farni cerkvi.
Da se odpustki dobe, se poleg navadenih pogojev zahteva le še prejem sv. zakramentov in molitev po namenu sv. očeta. Kdor vse to izpolni, ima iste odpustke, kakor če bi obiskal prave štacijonske cerkve v Rimu.
23,	Sreda. BI, Egidij Asiški. P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv, Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne,
24,	Četrtek. Sv. Fidel. P, o. istim kakor včeraj,
27.	Nedelja, zadnja v mesecu. P. o. vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv. rožni venec.
28.	Ponedeljek. BI. Lukezij. P. o. istim kakor 13. dan.
30. Sreda. BI. Benedikt. P. o. istim kakor 23. dan.
Tiska Jugoslovanska tiskarna
Urejuje: Janez Ev. Kalan.