Štev. 10.                  V LiabljaDi, 1. vinotoka 1906.                   Leto VII.
Zakaj je gozd žalosten ?
^tresla vejica se drobna,                         Sredi Krke, temne Krke
ptička nanjo sela je                                 vstal je Muk, povodni mož,
in skoz gozd v večeru tihem                 in ob bregu v beli noči
pesemco zapela je:                                 venec splel je mrtvih rož.
..Preletela ptička drobna                        ,,Glavo sivo si okrasim
sivih petsto sem gora",                            v teh valovih še enkrat" —
dolgih dni sto sem hitela                       In valovi mehki Krke
preko širnega polja'.                                zrli so _ga zadnjikrat. . .
Tamkaj v daljnem, sinjem jugu             Tiho jutro je budilo
sanja solnčni domek moj,                       ptice sredi gozdnih vej,
v sencah mirnih in zelenih                    pa otožno pohitelo
sniva mehko tih pokoj.                           preko polja je naprej.
Ali Vile. zlate Vile                                    Žalostne so vstale ptice,
v noči šle so v tuji kraj —                    žalosten je molčal gaj —
in ob tihi, mirni Krki                               ah, saj radost več ne hodi
ne zveni več pesem zdaj.                      zdaj po gozdu kot nekdaj . . .
Šle v meglici snežnobeli                        Šel je fantič, ki po logu
na planine v log so skrit,                      ptičke peti je učil,
in z rosico grenko spremljal                 škrateljčkom na trati sviral,
lunin jih je bledi svit.                              sviral krogu gorskih Vil.
Vstali Skrateljčki na trati                        Šel je in se več ne vrne . . .
in povesili obraz:                                     šel črez petsto je gora",
solze gorke v bele brade                       srce tožno mu je bilo,
padale so jim tačas.                                solza mu v očeh bila. —
Oprtili torbe težke,                                  In osamljen gozd zeleni
vzeli palico v roke —                             zdaj ob Krki tam molči,
v tisti noči so otožni                               pesmi več o mlinarjevi
v nepoznane šli gorš. —                        Anici zdaj k njemu ni.
10
¦*   218   h«-
Šle so ptičke v svet zelenl,                   5lušal ptičko sem srebrno,
:        v svet zeleni šla sem jaz,                      pa mi bilo je hud<5:
pa poslušam, kje začula                        z roko sem zakril oči si
fantiča bi tihi glas .. ."                          in zaplakal sem gorkd . . .
Josip   Vandot