Božič.
Oko če zaprem, pa te vidim; uho če zatisnem, pa slišim tvoj klic, in v lemo če bi krenil, vem, da bi šla za menoj, povsod za menoj, o noe, od Boga nam poslana, noč-znanilka Brezkončne Dobrote, noč-svetilka Brez-danje Ljubezni...
Pa nočem zapirati oči. Še bistreje bom pogledal; ne bom zatiskal ušes, še tanje bom prisluhnil, in ne pojdem, kjer je mrak, temveč ročno bom stopil, da te občutim, da te vsrkam globoko vdse: sveta, sveta noč!
Drobne svečke gore v mahu in zvonovi zvone čez svet:
Slava Bogu na višavah in mir na zemlji Ijudem, ki so blage volje ...
Mesija, ki si nam dan nocoj, Dete Device, v listje položeno, pred Teboj klečim in Te molim tudi jaz, zadnji pastirček Tvoj.
In sem blage volje to noč.
In sem močan in glctsan to noč: Razkrijmo srca, ta revna, na široko, da posije nanja sveti Božič! Umijmo duše v sveti reki, ki lije nocoj iz štalice ob Betlehemu! 0 bodimo, ostanimo božične blage volje, da ne bo zastonj ta sveta noč.
Pred Teboj klečim, Skrivnost Najslajša! Ne zganejo se ustna, ne vzpne desnica, le srce drgeče, in v prsih zveni beseda iz otroških let, pesemca materina, ki zvonikljd v meni že toliko božičnih noči.
Drobne svečke gore v mahu.
Ti, ki si prišel med nas, ohrani nam in našim mir, krepčaj nam in našim Ijubezen, Ti, zgolj Ijubezen ...
Zvonovi zvone čez svet.
Anton Žužek
53