Blagi otroci so staršem edina tolažba v nadlogah. Veliko sto let je že zatonilo v morje davne preteklosti, da je živel pod gerškim eesarjem Justinijanom hraber mož, verlega, neomahljivega zna-čaja in v vseh svojih dolžuostih zvest cesarju in domovini. Njegovi starsi niso bili niti bogati niti plemenitega rodii in mož priproste rodo-vine je služil le kot telesni stražnik na cesarskem dvoru. Toda njegovo blago čuvstvo za narod in domovino, njegova prava čista Ijubezen do vla-darja, zlasti njegova hrabrost in neprimerna zvestoba, ki jo je kazal pri vsakej priliki, niso ga pustile dolgo v omenjenem stražneru stanu, temveč povzdignile so ga na slavno in častno stopnjo najvikšega vojnega povelj-nika. Ta visoka, častna shižba pa ni prevzela verlega moža, ampak le še bolj je vkoreninila v njeai zvestobo in ljubezen do cesarja, za kterega je bil pripravljen žertovati kri in življenje. A ni dolgo terpelo in mož, kterega je cesar tako častno povzdignil, moral je pokazati svojo hrabrost in bistroiimje. Cesar Justinijan je bil uarareč zamotan v hudo vojno z mo-gočnimi Perzijani, kterih vojska je štela čez 40,000 hrabrib. vojakov, a nje-govih je bilo koinaj poloraa toliko. Toda bistroumje, s kteriin je Bog na-daril nevstrašenega vojnega poveljnika, zdalo je v vojni s Perzijani mnogo vec, nego vsa njihova silna in velika množica vojakov. Hrabri vojskovodja je premagal Perzijane in je k iniru iu slogi pripravil, ter je tak<5 rešil ce-sarja in domovino iz najvece pogube. Ali ta mir ni trajal dolgo. Nastali so kmalu zopefc drugi nepokoji v Carigradu, vsled kterih se je mnogo kervi prelilo pa tudi velik in lep del mogočnega mesta v pepel in šuto razpalo; al slavni vojskovodja je porairil tudi tukaj vstajnike in nemirneže, ter je zopet otel svojemu ljubljenemn cesarju prestol in življenje. Kinalu po tej slav-nej zrnagi je moral v daljno Afriko, da se bojuje z ondotnim sovražnirn kraljem Gelimerjem. Brez odloga se napoti z bojnim brodovjem in z ostalo rojsko, ki je štela komaj kakih 15,000 vojakov, čez široko morje, premaga protečega kralja in ga pelje v slavnej zmagi, kot vjetnika v velikansko mesto Cari-grad. Tako je rešil slavni in pogumni mož zopet svojega cesarja iz velike zadrege in nevarnosti. Z veliko navdušenostjo je sprejelo mesto slavnega premagovalca in nevstrašenega vojnega junaka. Cesar Justinijan mu je ska-zoval velike milosti; v njegovo slavo in čast je zaukazal novce kovati in nobene priložnosti ni opustil, da si ne bi pridobil zopet novih zmag po ju-naškem vojskovodji svoje armade. . Pošlje ga tedaj v lepo, rodovito Italijo, - 99 - da bi tam kraljestvo vzhodnih Gotov razdjal in mu tudi rimsko kraljestvo pridobil. Slavni boritelj in obče spošfcovaai vojni poveljnik odrine s svojiin brodovjem v Italijo, privojskuje več zalih mest in pelje gotiškega kralja kot vjetnika s sabo v Carigrad. Pozneje se je bojeval tudi z Bolgari, pa tudi tu je bila sreča na njegovej strani. Njegove ogromne zasluge za domovino in cesarja, mnogi kervavi boji, v kterih je prelival svojo kri, tuje dežele, ki jih je pridobil svojemu vla-darju, vse fo je zadostno pričalo o njegovej zvestobi do vladarja, o njegovej hrabrosti in junaštvu, njegovej čistej in pravej Ijubezni do domoviue. In kdo .. bi si bil le misliti mogel, da bo človek, ki je žertoval vse svoje moči na blagor domovine, ki jo je tolikokrat rešil iz največih nadlog in pogube, ki je pridobil svojemu vladarju toliko slavnih zmag ter mu ne samo enkrat otel prestol in živ-ljenje, kdo bi si bil misliti mogel, da bo ta človek prišel v veliko nemilost in zamero pri svojem cesarji. Pa je že tak<5 na tem ljubem svetu. Zavid, ta strupeni gad človeškega serca ne miruje poprej, dokler ue pograbi in popolnoma ne vnidi Človeka, kterega si je izbral v svojo žertvo. Tak6 je bilo tudi tukaj. Ni se manjkalo ljudf, ki bi bili radi sloveli in dosegli čast in slavo, kakoršno si je pridobil naš ravno opisani poveljnik. Ker pa niso bili zmožni, da bi si pridobili enako slavo ia Čast, jeli so zavidati zvestega iu poštenega moža. Izmišljevali so se vsakoverstne reči, ki so nierile v pogubo slavuemu reši-telju gerškega cesarstva. Govorili so le slabo o njem in terdili, da ima na-mere, ki protivijo cesarjevemu obstanku; obdolžili so ga izdajalstva, lilimbe in raznih drugib. krivic in nevamib. početij. Cesar Justinijau je gerdim in lažnjivvm prilizovalcem bolj verjel, nego svojemu pošteneinu in zvesteinu vojniku. Tak6 se je zgodilo, da je že preeej priletnemu starčeku, kteremu je poprej toliko ljubezui ia zaupanja skazoval, odvzel vso čast in slavo, ktero si je verli mož pridobil v mnogih. kervavih bitkah. Nekoliko pozneje ga cel<5 pusti zapreti y globoko, temno ječo. — Pa to še ni bilo zadosti. Ce-sar se je še vedno bal starega, a še precej čverstega moža, pa da bi se tega nepotrebnega strahii popolnoma otresel, zapove, na prigovarjanje svojih pri-lizunov, slavnemu ia juuaškemu vojskovodji oči iztakniti, ter ga po tčni za vselej iz svojega cesarstva zapoditi. Ta grozovitna in neusmiljena cesarska zapoved se je izpolnila. Zveste oči, ktere so le za srečo, mir, slavo in živ-ljenje svojega vladarja dan in noč čule in bdele, bile so z žarečim železorn izžgane; verhi tega je bilo še povelje dano, da se naj staremu in slepemu vojskovodji poišče vodmk, kteri ga popelje čez mejo gerškega cesarstva. Taza-pdved je bila javno razglašena. Toda kdo bi bil, da bi prevzei to žalostno nalogo? Ubogi slepi starec, zapert v temnej ječi, težko že čaka rešitelja, kteri bi ga popeljal iz oduhlega kraja vsaj na zdrav in čist zrak, toda — nihče se ne oglasi. — Na vse zadnje se javi nek zal deček ter prosi, naj bi on bil vodnik slepemu, nesrečuemu možii. To se je rado pvivolilo ia berž se naznani ta novica slepemu vojskovodji. Jetniški varuhi ga deuejo iz železja, peljejo ga iz jetnišnice, in uainesto svitlega meča dajo nekdanjemu verlerau junaku palico v roko, da se poda za vselej iz svoje drage domo-vine. Kdo popiše žalost ia britkost, ki ju je obcutil blagi starec v svojem • — 100 — serci, ko je slišal, da mora za vselej zapustiti dom in vse, kar mu je milo in drago, ter se podati daleč čez meje svoje ljube doraovine v puste in ne- znane kraje. Kdo popiše grenko b61 njegovega čutljivega serca, ko se je pri vsem tem zavedal svoje nedolžnosti in pomislil, da vse to mora po nedolž- nem terpeti! Kdo popiše strah in grozo, ki mu švigne po mozgu in ko- steh, kedarkoli se ozre v černo z oblaki prevlečeno prihodnjost! — Pa vse to bi bil hrabri vojskovodja še prenašal, kajti terpljenja je bil vajen že od mladih nog, toda ena britkost napolnila mu je dušo in serce z foedopoved- ljivimi bolečinaini, za ktere blagi starček ne najde nobenega leka, nobene tolažbe. Bila je to locitev od zale hčerke, najdražega njegovega zaklada, ki ga je imel na svetu. —• Pa kako neki bi se tudi mogel ločiti od nežne svoje krasotice, ki mu je tolikokrat v lehkem diru pritekla naproti; ki je iz ker- vavega boja prišedšega z nedolžniina ročicaina objemala; ki mu je tolikokrat bledi lici poljubovala in ga prav po otročje negovala. Oj, kolikokrat je pri tem milem objemu pozabil vse skerbi in težave, ki mu jib. je nakladal nje- gov težavni stan. In ko je svet občudoval njegovo neprimerno hrabrost in serčnost, ko je sprejemal slavnega junaka z živahnimi pozdravi v svoje o- krožje, gledala je od daleč nedolžna deklica z očesom čiste ljubezni, z očesom gorke hvaležnosti svojega ljubega očeta, kajti nič drugega ni vedela, nič drugega poznala, nego otročjo skerbljivost do svojega dobrega in skerbnega očeta. — In to hčerko, to blago, zalo deklico naj bi zdaj zapustil? Preveč je bilo to za čutljivo sercš nesrečnega oeeta. — Ker pa vendar ni mogoče, da bi še kedaj gledalrudečalicasvojegaljubljenegaotroka, govoril bi vendar še rad z zalo svojo hčerko in samo enkrat jo še pritisnil na svoje persi, samo enkrat bi še rad poljubil svoje krasno dete, preden se poda kot slepec in berač za vselej po daljnem, tujem svetu. Jetniški varuh ga je popustil v prostornej lopi pred jetnisnico. Ne-srečni vojskovodja je vedel, da ni zdaj nikogar v obližji razua blagega dečka, ki se mu je ponudil za vodnfka. Z derhtečo roko potegne dečka k sebi ter mu tihoma na uho pošepta: ,,Kdorkoli si, blaga duša, prosim te, popelji me, preden zapustiva mesto, na moj dom, da saino enkrat §e objamem drago hčerko, preden za vselej vzamem slov5 od nje, in jej dam svoj očetovski blagoslov. Ali deček ihtenja ne more govoriti; terdo se oklene aog slepega moža in joka tako milo in čutljivo, da bi se najterje človeško serce moralo omečiti pri tera žalostnem prizora. Kako se pa tudi ne bi jokal blagi deček, ki ni bil nihče dmgi, nego — hčerka nesrečnega vojskovodje. — Ko je namreč zvedela zala deklica, da je dano povelje, da se poišče vodnfk, ki popelje ne-srečnega, slepega moža čez cesarske meje, oblekla se je v moško obleko, ter hitela k ljubemu očetu, da mu kaže pot po nevamih njegorih stopinjah. In takd je peljala svojega slepega očeta iz drage domovine v pusto tujino in delila ž njim ves čas njegovega življenja žalostno njegovo osodo. Dasiravno sl^p, nadložen in revea, bil je vendar srečen nesrečni Be- lizar na stranisvoje zveste, ljubljene hčerke — Irene. Ivan Tomšič . .___